Združeni zadevi T-427/04 in T-17/05

Francoska republika in France Télécom SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Ureditev obdavčenja podjetja France Télécom z davkom od dohodka iz dejavnosti za obdobje 1994–2002 – Odločba, s katero je bila pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in s katero je bilo odrejeno njeno vračilo – Ugodnost – Zastaranje – Upravičena pričakovanja – Pravna varnost – Kršitev postopkovnih pravil – Kolegialnost – Pravice do obrambe in postopkovne pravice zainteresiranih tretjih strank“

Povzetek sodbe

1.      Komisija – Načelo kolegialnosti – Obseg – Možnost Komisije, da enega od svojih članov pooblasti za sprejetje nekaterih vrst upravnih in upravljavskih aktov

(člena 219 ES in 253 ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Upravni postopek

(člen 88(2) in (3) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Upravni postopek – Obveznost Komisije, da zadevne stranke pozove k predložitvi pripomb

(člen 88(2) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Posebna ureditev obdavčenja podjetja

(člen 87(1) ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije – Presoja zakonitosti glede na informacije, ki so bile dostopne ob sprejetju odločbe

(člen 87 ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektiven predlagani ukrep – Odstopanje od splošnega davčnega sistema – Upravičenost na podlagi narave in sistematike sistema – Dokazno breme

(člen 87(1) ES)

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena ob neupoštevanju postopkovnih pravil iz člena 88 ES – Morebitna upravičena pričakovanja prejemnikov pomoči – Varstvo – Pogoji in omejitve

(člena 87(1) in 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14)

8.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena nezdružljivost pomoči s skupnim trgom in odrejeno njeno vračilo – Možnost Komisije, da nacionalnim organom prepusti nalogo izračunati natančen znesek, ki ga je treba vrniti

(člen 88(2) ES)

9.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Desetletni zastaralni rok iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 – Začetek teka zastaralnega roka

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 15)

1.      Komisija v skladu s členom 219 ES odloča z večino števila članov. Tako določeno načelo kolegialnosti temelji na enakosti članov Komisije pri odločanju in med drugim pomeni, prvič, da se odločitve sprejemajo skupaj in, drugič, da vsi člani kolegija nosijo skupno politično odgovornost za sprejete odločitve.

Čeprav lahko Komisija – ne da bi kršila načelo kolegialnosti – enega od svojih članov pooblasti za sprejetje nekaterih vrst upravnih in upravljavskih aktov, pa se pri odločbah, s katerimi Komisija odloči o obstoju državne pomoči, njeni združljivosti s skupnim trgom in nujnosti naložitve njenega vračila, zahteva preučitev zapletenih dejanskih in pravnih vprašanj, zato jih načeloma ni mogoče opredeliti kot upravne ali upravljavske akte. Ker izrek in obrazložitev odločb te vrste, ki morajo biti obrazložene v skladu s členom 253 ES, sestavljata nedeljivo celoto, pomeni, da mora kolegij na podlagi načela kolegialnosti sprejeti oba hkrati. Za sprejetje dokončne različice odločb o obstoju državnih pomoči in njihovi združljivosti s skupnim trgom je načeloma torej pristojen kolegij članov Komisije. Po tem sprejetju so v besedilu te odločbe mogoči samo povsem pravopisni ali slovnični popravki, vsaka druga sprememba pa je v izključni pristojnosti navedenega kolegija.

Kljub temu ni mogoče izključiti, da kolegij članov Komisije enemu ali več članom naroči, naj sprejmejo končno besedilo odločbe, katere vsebino je določil med razpravo. Če kolegij uporabi to možnost, mora sodišče Skupnosti, ki mu je bilo predloženo vprašanje o pravilnosti take pooblastitve, preveriti, ali se lahko šteje, da je kolegij sprejel zadevno odločbo v vseh njenih dejanskih in pravnih elementih.

(Glej točke od 116 do 119.)

2.      Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, sproženih zoper osebo, ki bi lahko škodljivo vplivali na njen položaj, je eno od temeljnih načel prava Skupnosti. To načelo zahteva, da je oseba, proti kateri je Komisija uvedla upravni postopek, med postopkom imela možnost učinkovito izraziti svoje stališče o dejanskem stanju in upoštevnosti dejstev in navajanih okoliščin ter o dokumentih, ki jih je Komisija uporabila v utemeljitev svojih navedb glede obstoja kršitve prava Skupnosti.

Na področju državnih pomoči Komisija v obvestilu o sprožitvi tega postopka ne more biti zavezana k predložitvi analize zadevnega ukrepa. Nasprotno, Komisija mora v obvestilu o sprožitvi tega postopka zadostno opredeliti okvir preiskave, da se lahko država članica, proti kateri je postopek sprožen, izreče o vseh pravnih in dejanskih okoliščinah, na katerih temelji končna odločba, s katero Komisija odloči o združljivosti zadevnega ukrepa s skupnim trgom.

Dejstvo, da je Komisija v izpodbijani odločbi spremenila analizo v zvezi z naravo pavšalne dajatve, bi lahko samo po sebi pomenilo kršitev pravic do obrambe države članice samo, če francoski organi na podlagi navedb iz odločitve o sprožitvi postopka ali navedb, predloženih pozneje v okviru kontradiktorne razprave med upravnim postopkom, ne bi mogli učinkovito izpodbijati vseh dejanskih in pravnih okoliščin, upoštevanih v izpodbijani odločbi. Po drugi strani pa razlike med izpodbijano odločbo in odločitvijo o sprožitvi postopka, do katerih je prišlo, ker je Komisija v celoti ali deloma povzela trditve, ki jih je navedla država članica, ne morejo pomeniti, da so bile kršene pravice do obrambe te države članice.

(Glej točke od 136 do 138.)

3.      V okviru upravnega postopka na področju državnih pomoči se podjetja, upravičena do pomoči, štejejo samo za „zainteresirane stranke“ v tem postopku. Iz tega izhaja, da ima podjetje, upravičeno do pomoči, ki se nikakor ne more sklicevati na pravice do obrambe, priznane osebam, proti katerim je postopek sprožen, samo pravico do vključitve v upravni postopek, če je to primerno glede na okoliščine zadeve.

Poleg tega, čeprav Komisija v obvestilu o sprožitvi postopka iz člena 88(2) ES ne more biti zavezana k predložitvi analize glede zadevne pomoči, pa je po drugi strani nujno, da Komisija zadostno opredeli okvir preiskave, da ne bi pravica zainteresiranih strank do predložitve pripomb izgubila pomena. Vendar pravica do obveščanja zainteresiranih strank ne presega pravice do zaslišanja pred Komisijo. Zlasti se ne sme razširiti na splošno pravico do izjave o vseh morebitnih glavnih točkah, navedenih med formalnim postopkom preiskave.

(Glej točke od 146 do 149.)

4.      Pojem ugodnosti v smislu člena 87(1) ES vključuje vse ukrepe, na podlagi katerih je podjetje razbremenjeno stroška, ki bi ga drugače moralo nositi. Pojem pomoči je namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso splošnejši od pojma subvencije, ker ne zajema le pozitivnih dajatev, kot so subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki po navadi bremenijo proračun podjetja, in imajo, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, enake značilnosti in učinke. Tako ukrep, s katerim državni organi nekaterim podjetjem dodeljujejo davčne olajšave, čeprav ne pomeni prenosa državnih sredstev, upravičenca postavlja v ugodnejši finančni položaj, kot ga imajo drugi davčni zavezanci, in pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

Komisija mora ob preučitvi ukrepa, ki bi lahko pomenil državno pomoč, upoštevati vse učinke, ki jih ima ta ukrep za morebitnega upravičenca, zlasti pa mora po potrebi odšteti vse posebne stroške, ki bremenijo ugodnost. Po drugi strani samo dejstvo, da se je neki ukrep oprostitve z vidika upravičenca izravnal z zvišanjem drugega posebnega stroška, ki z ukrepom ni povezan, ne pomeni, da ukrepa ni mogoče opredeliti za državno pomoč.

Določitev, ali se s presežkom davka, ki ga je podjetje zaradi pavšalne dajatve plačalo v nekem obdobju, izravna razlika v obdavčitvi, ki naj bi je bilo deležno v drugem obdobju, je torej odvisna od preučitve objektivnih značilnosti pavšalne dajatve in vprašanja, ali jo je mogoče šteti za strošek, neločljivo povezan z ugodnostjo, ki je je bilo zadevno podjetje morda deležno, ker se je zanj uporabila posebna ureditev obdavčenja.

(Glej točke 195, 196 in od 206 do 208.)

5.      Zakonitost odločbe na področju državnih pomoči se namreč presoja glede na podatke, ki jih je imela Komisija na voljo ob njeni izdaji. Zato podjetje, prejemnik pomoči, pred sodiščem ne more uspešno zatrjevati, da podatki, ki jih je Komisija upoštevala v izpodbijani odločbi, temeljijo na domnevah in nimajo zveze s stvarnostjo, če se je Komisija oprla na številčne podatke, ki jih ji je država članica poslala med upravnim postopkom.

(Glej točki 219 in 224.)

6.      Za namene uporabe člena 87(1) ES je treba ugotoviti, ali državni ukrep v okviru neke pravne ureditve daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi podjetji, ki so glede na cilj zadevnega ukrepa v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Vendar pojem državne pomoči ne vključuje državnih ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji in so zato a priori selektivni, kadar to razlikovanje izhaja iz narave ali ureditve sistema stroškov, v katerega ti spadajo.

Dokazno breme obstoja upravičenosti na podlagi narave in splošne sistematike davčnega sistema načeloma nosi država članica. Iz tega izhaja, da se podjetje, ki je prejelo državno pomoč, v okviru tožbe za razglasitev ničnosti v podporo svoji trditvi ne more sklicevati na dejstva, s katerimi Komisija ob sprejetju izpodbijane odločbe ni bila seznanjena.

(Glej točke 228, 229 in 232.)

7.      Iz načela varstva upravičenih pričakovanj, ki se uporablja posebej pri nadzoru nad državnimi pomočmi v skladu s členom 14 Uredbe št. 659/1999, v zvezi z uporabo člena 88 ES, izhaja, da se je na varstvo upravičenih pričakovanj prejemnika pomoči mogoče sklicevati, če ima ta dovolj natančna zagotovila na podlagi pozitivnega ukrepanja Komisije, tako da lahko sklepa, da neki ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES. Če se Komisija izrecno ne izrazi o ukrepu, ki ji je bil priglašen, pa po drugi strani molk te institucije na podlagi načela varstva upravičenih pričakovanj podjetja, ki je prejelo državno pomoč, ne more preprečiti vračila te pomoči.

Vendar lahko podjetja, ki so prejela pomoč, ob upoštevanju nujnosti nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga Komisija izvaja na podlagi člena 88 ES, načeloma upravičeno pričakujejo, da je bila pomoč zakonita, samo če je bila dodeljena v skladu s postopkom iz navedenega člena. Preudaren gospodarski subjekt mora namreč biti ponavadi sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu s tem postopkom. Zato se tudi država članica, katere organi so pomoč dodelili ob neupoštevanju postopkovnih pravil iz člena 88 ES, ne more sklicevati na upravičena pričakovanja prejemnikov pomoči, da bi se izognila obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev odločbe Komisije, s katero ji je bilo naloženo vračilo pomoči.

Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da se prejemnik nezakonite pomoči sklicuje na izjemne okoliščine, zaradi katerih je lahko upravičeno pričakoval, da je ta pomoč zakonita, in tako, če to dokaže, nasprotuje njenemu vračilu.

Poleg tega je priglasitev ukrepa, ki bi lahko nekemu podjetju prinesel ugodnost, sredstvo, določeno s Pogodbo, ki omogoča državam članicam, da se prepričajo, da ne bodo dodelile nezakonite državne pomoči, in podjetjem, da ne bodo prejela take pomoči. Ker pa posebna ureditev obdavčenja pomeni način za odmero davka od dohodka iz dejavnosti, ki odstopa od splošnega prava in zadeva dve podjetji, ni mogoče a priori izključiti, da gre za državno pomoč. Kljub temu je jasno, da posebna ureditev obdavčenja ni bila priglašena Komisiji. V zvezi s tem je treba opozoriti, da če se pomoč izvaja brez predhodne priglasitve Komisiji in ni izjemnih okoliščin, tako da je nezakonita na podlagi člena 88(3) ES, prejemnik pomoči v tem primeru ne more imeti upravičenega pričakovanja glede zakonitosti dodelitve te pomoči.

(Glej točke od 261 do 263, 270 in 276.)

8.      Komisiji v odločbi, s katero odredi vračilo nezakonite pomoči, ni treba navesti natančnega zneska pomoči, ki ga je treba vrniti. Zahteve prava Skupnosti glede tega so namreč omejene na to, prvič, da se z vračilom nezakonito dodeljenih pomoči vnovič vzpostavi prejšnje stanje in, drugič, da se to vračilo izvede v skladu s postopki nacionalnega prava, katerega uporaba ne sme biti v nasprotju z obsegom in učinkovitostjo prava Skupnosti. Torej zadostuje, da se lahko znesek pomoči, ki ga je treba vrniti, brez pretiranih težav izračuna na podlagi podatkov iz odločbe. Komisija se torej lahko omeji samo na ugotovitev obveznosti vračila zadevne pomoči, nacionalnim organom pa prepusti izračun natančnih zneskov pomoči, ki jih je treba vrniti, zlasti če je treba pri tem izračunu upoštevati davčne ureditve ali sisteme socialne varnosti, katerih podrobna pravila so določena z veljavno nacionalno zakonodajo.

(Glej točke od 297 do 299.)

9.      V skladu s členom 15(1) Uredbe št. 659/1999 imajo pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči desetletni zastaralni rok. Iz člena 15(2) navedene uredbe je razvidno, da začne zastaralni rok teči na datum, ko se lahko pomoč, katere vračilo je zahtevala Komisija, šteje za dodeljeno, to pomeni – kadar je dodelitev pomoči odvisna od sprejetja zavezujočih pravnih aktov – od datuma sprejetja teh aktov.

Vendar če pravni akt uvaja posebno ureditev, ki naj bi se uporabljala v prihodnje, ni mogoče šteti, da začne zastaralni rok teči na datum, na katerega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali se s to posebno ureditvijo uvaja ugodnost, ki bi bila lahko državna pomoč. Nasprotno, upoštevati je treba datum, ko je bila dejansko dodeljena prva ugodnost. Za tak primer gre pri pomoči, ki je ne sestavljajo posebne davčne določbe, ki se uporabljajo za upravičenca, ampak je podana v obliki razlike v obdavčitvi, in sicer razlike med zneskom prispevkov davka od dohodka iz dejavnosti, ki bi ga moralo podjetje plačati, če bi bilo zavezano za plačilo davka po splošnem pravu, in zneskom, ki mu je bil dejansko odmerjen na podlagi posebnih davčnih določb, ki so se zanj uporabljale.

(Glej točke 318, 320, 322 in 324.)