Zadeva T-370/02

Alpenhain-Camembert-Werk in drugi

proti

Komisija Evropskih skupnosti

„Uredba (ES) št. 1829/2002 – Registracija označbe porekla – ‚Feta‘ – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Uredba o registraciji geografskih označb in geografskega porekla – Tožba podjetij, ki izdelujejo sir feta v drugi državi članici, kot je država članica porekla tega sira – Nedopustnost

(Člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 2081/92; Uredba Komisije št. 1829/2002)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Razlaga pogoja contra legem glede potrebe po posamičnem zadevanju – Nedopustnost

(Člen 230, četrti odstavek, ES)

1.      Uredba št. 1829/2002 o spremembi Priloge k Uredbi št. 1107/96 o registraciji geografskih označb in geografskega porekla po postopku iz člena 17 Uredbe št. 2081/92, če se nanaša na registracijo imena „feta“ kot zaščitene označbe porekla, pomeni ukrep splošne veljave v smislu člena 249, drugi odstavek, ES, ker s tem, da priznava vsem podjetjem, katerih proizvodi ustrezajo predpisanim geografskim in kakovostnim zahtevam, pravico, da jih tržijo pod zgornjim imenom, in s tem, da to pravico odreka vsem tistim, katerih proizvodi ne izpolnjujejo teh pogojev, ki so enaki za vsa podjetja, velja za objektivno določene situacije in ima pravne učinke za abstraktno določene skupine oseb.

Zato ta uredba lahko fizično ali pravno osebo posamično zadeva samo, če zadevni akt nanjo vpliva zaradi določenih, zanjo značilnih lastnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki je zanjo značilen v razmerju do vsake druge osebe in jo zato individualizira podobno kot naslovnika odločbe. To pa za določena podjetja, ki izdelujejo sir feta zunaj Grčije, države članice porekla tega sira, ne velja.

Dejstvo, da ta podjetja spadajo med glavne proizvajalce fete v Evropski skupnosti, katerih število je omejeno in izdelajo več kot 90 % fete v državi članici, v kateri imajo sedež, ter svoje izdelke tržijo pod zaščitenim imenom, samo po sebi ne zadostuje, da se opredelili glede na vse druge gospodarske subjekte, ki jih zadeva Uredba št. 1829/2002, ker splošne veljave in zato normativnosti akta ne omaja možnost, da se bolj ali manj natančno določi število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se uporablja v danem trenutku.

Poleg tega dejstvo, da je bil za registracijo zaščitenega imena uporabljen poenostavljen postopek, ne bi moglo pomeniti kršitve postopkovnih pravic teh podjetij, ker Uredba št. 2081/92 posameznikom na ravni Skupnosti ne priznava posebnih postopkovnih jamstev.

(Glej točke od 54 do 56, 58, 59 in 67.)

2.      Če je res, da je treba pogoj posamičnega interesa, ki ga zahteva člen 230, četrti odstavek, ES razlagati v smislu načela učinkovitega sodnega varstva ob upoštevanju različnih okoliščin, ki lahko individualizirajo tožečo stranko, taka razlaga ne more privesti do neupoštevanja zadevnega pogoja, ki ga izrecno predvideva Pogodba ES, ne da bi prekoračila pooblastila, ki jih podeljuje sodiščem Skupnosti. Iz tega izhaja, da fizična ali pravna oseba, ki ne izpolni tega pogoja, v nobenem primeru ne more vložiti ničnostne tožbe zoper uredbo.

(Glej točko 72.)