Tožba, vložena 29. januarja 2014 – Post Bank Iran proti Svetu

(Zadeva T-68/14)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Post Bank Iran (Teheran, Iran) (zastopnik: D. Luff, odvetnik)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

točko 1 Priloge k Sklepu Sveta 2013/661/SZVP z dne 15. novembra 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 306, str. 18) razglasi za nično;

točko 1 Priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 1154/2013 z dne 15. novembra 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 306, str. 3) razglasi za nično;

ugotovi, da se člen 20(1)(c) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP,¹ kakor je bil spremenjen s členom 1(7) Sklepa Sveta 2012/35/SZVP² z dne 23. januarja 2012, ter člena 23(2)(d) in 46(2) Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012³ z dne 23. marca 2012 za tožečo stranko ne uporabijo;

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog: Sodišče je pristojno za nadzor nad točko 1 Priloge k Sklepu Sveta 2013/661/SZVP in točko 1 Priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 1154/2013 ter za nadzor nad njuno skladnostjo s splošnimi načeli evropskega prava.

Drugi tožbeni razlog: Sklep Sveta 2010/413/SZVP, kakor je bil spremenjen s členom 1(7) Sklepa Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012, in Uredba Sveta št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 pomenita kršitev prava EU in bi bilo treba razglasiti, da se za tožečo stranko ne uporabita, zaradi česar sta Sklep Sveta 2013/661/SZVP z dne 15. novembra 2013 in Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1154/2013 z dne 15. novembra 2013, ki temeljita na njiju, neveljavna, ker:

se s členom 46(2) Uredbe Sveta št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 krši člen 215 PDEU, saj se z njim Svetu omogoča naložitev sankcij proti tožeči stranki, ne da bi moral spoštovati postopek iz člena 215 PDEU.

se s členom 20(1)(c) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP, kakor je bil spremenjen s členom 1(7) Sklepa Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012, in s členom 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 kršijo temeljne pravice oseb, ki so varovane s členi 2 PEU, 21 PEU in 23 PEU ter z Listino EU o temeljnih pravicah, ker se z njima Svetu podeljujejo samovoljna pooblastila za odločitev, katere osebe in subjekte želi sankcionirati, kadar ugotovi, da te osebe ali subjekti podpirajo iransko vlado.

Tretji tožbeni razlog: Svet je ob sprejetju Sklepa Sveta 2013/661/SZVP z dne 15. novembra 2013 in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1154/2013 z dne 15. novembra 2013 napačno uporabil pravo in napačno ugotovil dejansko stanje, kar zadeva tožečo stranko, ker:

posebni razlog za vpis družbe Post Bank Iran na seznam ni utemeljen. Tožeča stranka je jasno zanikala zagotavljanje finančne podpore iranski vladi. Tožeča stranka Iranu tudi ne zagotavlja podpore na jedrskem področju. Zato zahteve iz člena 20(1)(c) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP (kakor je bil naknadno spremenjen s členom 1(7) Sklepa Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012, členom 1(8) Sklepa Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 in s členom 1(2) Sklepa Sveta 2012/829/SZVP z dne 21. decembra 2012) in zahteve iz člena 23(2)(d) Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 (kakor je bil naknadno spremenjen s členom 1(11) Uredbe Sveta št. 1263/2012 z dne 21. decembra 2012) niso izpolnjene.

je Svet s tem, da je družbi Post bank Iran naložil sankcije zgolj zato, ker je v lasti vlade, diskriminiral tožečo stranko v primerjavi z drugimi iranskimi družbami v javni lasti, ki jim niso bile naložene sankcije. Svet je pri tem kršil načela enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in dobrega upravljanja.

Svet ni ustrezno obrazložil odločitve za ohranitev tožeče stranke na seznamu sankcioniranih subjektov. Pri sklicevanju na „učinek ukrepov v okviru ciljev politike Unije“ ni opredelil vrste učinka, na katerega se sklicuje, in kako naj bi ukrepi dosegali tak učinek.

je Svet z ohranitvijo tožeče stranke na seznamu sankcioniranih družb zlorabil pooblastila. Svet je dejansko zavrnil spoštovanje sodbe Splošnega sodišča v zadevi T-13/11. Svet je ogrozil institucionalno zgradbo Evropske unije in pravico tožeče stranke do sodnega varstva in spoštovanja sodnih odločb. Prav tako se je Svet izognil lastnim odgovornostim in obveznostim iz Sklepa Sveta 2013/661/SZVP z dne 15. novembra 2013 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1154/2013 z dne 15. novembra 2013, ki jih je Splošno sodišče v zgoraj omenjeni sodbi Svetu jasno izpostavilo.

Svet je kršil načelo varstva legitimnih pričakovanj s tem, da ni ravnal v skladu s sodbo Splošnega sodišča, v kateri je bil Svet stranka v postopku proti tožeči stranki, v katerem je Svet izgubil; s tem, da ni sledil niti utemeljitvi in obrazložitvi te sodbe; s tem, da je napačno ugotovil dejansko stanje glede poslovanja tožeče stranke in njene domnevne vloge v zvezi z iransko vlado; s tem, da ni opravil niti najmanjše preiskave o dejanski vlogi in poslovanju tožeče stranke v Iranu, čeprav je Splošno sodišče poudarilo, da je to pomemben vidik sistema sankcij EU proti Iranu; in s tem, da je vztrajal pri sankcijah še po 20. januarju 2014, ko je EU dovolila dejavnosti, ki ustvarjajo prihodek za Iran, saj se ne šteje več, da Iran izvaja dejavnosti širjenja jedrskega orožja.

Svet je kršil načelo sorazmernosti. Sankcije se nanašajo na dejavnosti Irana v zvezi s širjenjem jedrskega orožja. Svet ni dokazal in ne more dokazati, da je tožeča stranka neposredno ali posredno nudila podporo pri širjenju jedrskega orožja v Iranu. Celo ne zatrjuje več, da prispeva ravno k širjenju jedrskega orožja v Iranu. Ker sankcije nimajo učinka na širjenje jedrskega orožja, cilj sankcij ne upravičuje izničenje upravičenj, ki za tožečo stranko izhajajo iz sodbe Splošnega sodišča, in ustvarjanja napetosti za celotni sistem sodnega varstva v EU, kaj šele kršitve lastninske pravice tožeče stranke in njene pravice do poslovanja. Ta ugotovitev je potrjena s tem, da je Svet 20. januarja 2014 sprejel uredbo o odpravi nekaterih sankcij na podlagi priznanja, da Iran dejansko ne izvaja dejavnosti širjenja jedrskega orožja.

____________

¹ Sklep Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39).

² Sklep Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 19, str. 22).

³ Uredba Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).