SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 17. junija 2008(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti BoomerangTV – Nacionalne znamke in znamka Skupnosti, besedna znamka in figurativne znamke, prejšnji znamki BOOMERANG in Boomerang – Relativni razlogi za zavrnitev – Neobstoj verjetnosti zmede – Neobstoj splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije – Neobstoj škodovanja ugledu – Nepredložitev dokazov o obstoju določenih prejšnjih znamk oziroma njihovih prevodov oddelku za ugovore – Prva predložitev dokazov šele pred odborom za pritožbe – Člena 8(1)(b), (2)(c) in (5) ter 74(2) Uredbe (ES) št. 40/94 – Pravilo 16(2) in (3), pravilo 17(2) in pravilo 20(2) Uredbe (ES) št. 2868/95“
V zadevi T‑420/03,
El Corte Inglés, SA, s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopata J. Rivas Zurdo in E. López Leiva, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa I. de Medrano Caballero, zastopnik,
tožena stranka,
drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenienta pred Sodiščem prve stopnje, sta
José Matías Abril Sánchez in Pedro Ricote Saugar, stanujoča v Madridu, ki ju zastopa J. M. Iglesias Monravá, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 1. oktobra 2003 (zadeva R 88/2003‑2), ki se nanaša na postopek z ugovorom med El Corte Inglés, SA, ter J. M. Abrilom Sánchezom in P. Ricotejem Saugarom,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi I. Wiszniewska-Białecka (poročevalka), v funkciji predsednice, E. Moavero Milanesi in N. Wahl, sodnika,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 17. decembra 2003,
na podlagi odgovora na tožbo UUNT, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. aprila 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, ki sta ga intervenienta vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. aprila 2004,
na podlagi zahteve za predložitev dokumentov, ki jo je Sodišče prve stopnje na intervenienta naslovilo 30. septembra 2004,
na podlagi stališč tožeče stranke in UUNT, vloženih v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. decembra in 25. novembra 2004,
na podlagi pisnega vprašanja, ki ga je Sodišče prve stopnje strankam postavilo 4 .julija 2005,
na podlagi stališč, ki so jih stranke v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložile 19. julija, 3. avgusta in 16. septembra 2005,
na podlagi sklepa o prekinitvi z dne 13. oktobra 2005,
na podlagi pisnega vprašanja, ki ga je Sodišče prve stopnje strankam postavilo 13. marca 2007,
na podlagi stališč, ki so jih stranke v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložile 22. marca, 28. marca in 12. aprila 2007,
na podlagi obravnave z dne 19. septembra 2007,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 José Matías Abril Sánchez in Pedro Ricote Saugar sta 3. maja 1999 na podlagi Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str.1), kot je bila spremenjena, pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prijavo za registracijo znamke Skupnosti. Prijava je bila v španskem jeziku.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je naslednji figurativni znak:
3 Storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 38 in 41 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen (v nadaljevanju: Nicejski aranžma), in ustrezajo naslednjim opisom:
– razred 38: „telekomunikacije; storitve radijskih in televizijskih programov; oddajanje radijskih in televizijskih programov“;
– razred 41: „storitve izobraževanja, pouka in razvedrila; kulturne dejavnosti; filmski in snemalni studii; izposoja videov; tekmovanja (rekreacija); produkcija televizijskih in radijskih programov; filmska produkcija“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 95/99 z dne 29. novembra 1999.
5 Tožeča stranka, španska družba El Corte Inglés, je 18. februarja 2000 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse storitve, navedene v prijavi za registracijo.
6 Jezik postopka z ugovorom je bila angleščina.
7 Ugovor je temeljil na naslednjih prejšnjih pravicah:
– v nadaljevanju predstavljene figurativni znamki, ki sta registrirani v Španiji pod št. 2 163 613 (za storitve „telekomunikacij“ iz razreda 38) in 2 163 616 (za storitve „izobraževanja in razvedrila“ iz razreda 41), pri čemer sta bili prijavi zanju vloženi 22. maja 1998, ter figurativne znamke, ki so registrirane v Španiji pod št. 2 035 514 (za proizvode „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25), 2 035 507 (za proizvode „naprave za osvetljevanje, ogrevanje, proizvodnjo pare, kuhanje, hlajenje, sušenje, prezračevanje, vodovodne in sanitarne instalacije“ iz razreda 11), 2 035 505 (za proizvode „ročno orodje in naprave; noži, vilice in žlice; hladno orožje; brivniki“ iz razreda 8) in od 2 035 508 do 2 035 513, pri čemer so bile prijave zanje vložene 19. junija 1996:
– v nadaljevanju predstavljene figurativni znamki, ki sta registrirani v Španiji pod št. 1 236 024 (za proizvode „oblačila za moške, ženske in otroke; obutev “ iz razreda 25) in 1 236 025 (za proizvode „izdelki za gimnastiko in šport (razen oblačil in obutve); igre in igrače“ iz razreda 28), pri čemer sta bili prijavi zanju vloženi 23. februarja 1988, ter figurativna znamka, ki je registrirana v Španiji pod št. 1 282 250 (za proizvode „usnje in imitacije usnja ter izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18), pri čemer je bila prijava zanjo vložena 3. novembra 1988:
– besedna znamka BOOMERANG, ki je registrirana v Španiji pod št. 456 466 (za proizvode „vse vrste oblačil za moške, ženske in otroke, robčki, brisače, perilo, frotir, posteljna pregrinjala in namizni prti“ iz razredov 24 in 25), pri čemer je bila prijava zanjo vložena 25. septembra 1964;
– v nadaljevanju predstavljene figurativna znamka, ki je registrirana v Španiji pod št. 2 227 732, pri čemer je bila prijava zanjo vložena 16. aprila 1999, in figurativni znamki, ki sta registrirani v Španiji pod št. 2 227 731 (za proizvode „papir, lepenka, izdelki iz papirja in lepenke, ki jih ne obsegajo drugi razredi; tiskovine (izdelki tiskarn); časopisi in revije, knjige; knjigoveški material; fotografije; pisarniški material; lepila za pisarniški material; potrebščine za umetnike; čopiči; pisalni stroji in pisarniški pribor (razen pohištva); material za učenje in poučevanje (razen aparatov); igralne karte; tiskarske črke in klišeji (stereotipi)“ iz razreda 16) in 2 227 734, pri čemer sta bili prijavi zanju vloženi 16. aprila 1999:
– v nadaljevanju predstavljena figurativna znamka, ki je registrirana v Združenem kraljestvu pod št. 1 494 568 (za proizvode „obleke in kostimi, plašči, dežni plašči, hlače, ženska krila, kratke hlače, majice, pletenine, puloverji, suknjiči, majice za treniranje, kratke nogavice, prepasice in ovratne rute, naglavni trakovi, zapestni trakovi; obutev, copati, natikači, škornji, športni čevlji; vse zajeto v razredu 25“ iz razreda 25), pri čemer je bila prijava zanjo vložena 18. marca 1992:
– v nadaljevanju predstavljeni figurativna znamka, ki je bila registrirana na Irskem pod št. 153 228 (za proizvode „oblačila, pokrivala in obutev, vse zajeto v razredu 25“ iz razreda 25), pri čemer je bila prijava zanjo vložena 13. marca 1992, ter figurativna znamka, ki je bila registrirana v Grčiji pod št. 109 387 (za proizvode „oblačila, vključno s škornji in copati, natikači“ iz razreda 25), pri čemer je bila prijava zanjo vložena 16. marca 1992:
– v nadaljevanju predstavljena figurativna znamka, ki je predmet prijave za registracijo znamke Skupnosti št. 448 514, vložene 3. februarja 1997 za vrsto proizvodov iz razredov 3, 18 in 25:
– v nadaljevanju predstavljene figurativne znamke, ki so v Španiji, na Irskem, v Grčiji in Združenem kraljestvu znane v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, kot je bila revidirana in spremenjena (v nadaljevanju: Pariška konvencija), in ki pokrivajo vse proizvode in storitve iz razredov 18, 25, 38 in 41:
8 Tožeča stranka je v utemeljitev svojega ugovora navajala razloge iz členov 8(1)(a) in (b) in 8(5) Uredbe št. 40/94.
9 UUNT je 20. marca 2000 tožečo stranko po telefaksu obvestil, da ni pravilno opredelila vseh proizvodov in storitev, zavarovanih s prejšnjimi pravicami. Za odpravo teh pomanjkljivosti ji je dal dva meseca.
10 Tožeča stranka je v dopisu z dne 21. marca 2000, naslovljenim na UUNT, v angleščini navedla proizvode in storitve, ki so pokriti z registracijami v Španiji št. 2 035 505, 2 035 507, 2 035 514, 456 466, 1 236 024, 1 236 025, 1 282 250, 2 227 731, 2 163 613 in 2 163 616, z registracijo v Grčiji št. 109 387, registracijo v Združenem kraljestvu št. 1 494 568 in z registracijo na Irskem št. 153 228.
11 Tožeča stranka je temu dopisu priložila kopijo potrdil o registraciji ali o podaljšanju znamk v Španiji št. 2 035 505, 2 035 507, 2 035 514, 1 236 024, 1 236 025 in 1 282 250, in sicer v španščini in njihov prevod v angleščino; kopijo prijave znamke v Španiji št. 456 466 in akta o prenosu te pravice v njeno korist, skupaj z njunim prevodom v angleščino; kopijo obrazca za prijavo za registracijo v Španiji št. 2 227 731, skupaj s prevodom v angleščino; kopijo potrdil o registraciji v Združenem kraljestvu št. 1 494 568 in na Irskem št. 153 228, in sicer v angleščini; kopijo druge strani potrdila o registraciji v Grčiji št. 109 387, skupaj s prevodom celotnega potrdila v angleščino; kopijo obrazcev za prijavi za registracijo v Španiji št. 2 163 613 in 2 163 616, v katerima so v španščini navedene upoštevne storitve, in kopijo ustreznih odločb španskih organov o registraciji, v katerima je omenjen razred 38 oziroma 41, niso pa tam navedene storitve, ki so pokrite s tema registracijama, skupaj s prevodom teh odločb v angleščino.
12 UUNT je po telefaksu z dne 7. avgusta 2000 tožečo stranko obvestil, prvič, da se registracije v Španiji št. od 2 035 508 do 2 035 513, 2 227 732 in 2 227 734 ne bodo upoštevale, saj proizvodi in storitve, ki jih te registracije pokrivajo, niso bili navedeni v jeziku postopka z ugovorom, in, drugič, da mora do 17. decembra 2000 navesti dejstva in predložiti dokaze in navedbe v utemeljitev svojega ugovora. UUNT je v tem telefaksu poleg tega navedel, da se morajo vsi dokumenti predložiti v jeziku postopka z ugovorom ali pa se jim mora priložiti prevod, pri čemer je treba prevod predložiti tudi za vsak dokument, ki je že bil vložen v spis in ni sestavljen v jeziku postopka z ugovorom. Na koncu je navedel, da dokumentov, ki ne bodo prevedeni v jezik postopka z ugovorom, ne bodo upoštevali, kar velja tudi za prevode, katerim ne bo priložena kopija izvirnika.
13 Temu telefaksu je bila priložena pojasnjevalna opomba z naslovom „Pojasnilo glede dokazov“, v kateri je bilo zlasti navedeno, da je treba predložiti vse podatke glede oblike in vsebine prejšnjih pravic, in sicer zlasti pristojni urad, proizvode in storitve, za katere je bila pravica registrirana, datum registracije in imetnika pravice. V tej opombi je bilo navedeno tudi, da mora biti prevedeno celo standardno besedilo priloženih dokumentov.
14 Intervenienta sta 3. oktobra 2000 podala svoja stališča v odgovor na ugovor in storitve, za katere sta zahtevala registracijo znamke BoomerangTV, omejila na storitve iz razreda 41, ki ustrezajo temu opisu: „filmski in snemalni studii; izposoja videov; tekmovanja (rekreacija); produkcija televizijskih in radijskih programov; filmska produkcija“.
15 UUNT je po telefaksu z dne 20. novembra 2000 tožečo stranko obvestil o tej omejitvi, jo vprašal, ali želi vztrajati pri ugovoru, in rok, naveden v telefaksu z dne 7. avgusta 2000, podaljšal do 20. januarja 2001.
16 Tožeča stranka je po telefaksu z dne 19. januarja 2001 UUNT obvestila, da vztraja pri ugovoru, in sicer zlasti zato, ker kljub omejitvi storitev, za katere se zahteva registracija, še vedno obstaja verjetnost zmede glede na njeno znamko št. 2 163 616. Poleg tega je tožeča stranka predložila določeno število dokumentov, s katerimi je hotela dokazati ugled njenih prejšnjih znamk. Istega dne sta intervenienta podala nova stališča, v okviru katerih sta zlasti zatrjevala, da tožeča stranka ni predložila dokaza o uporabi teh prejšnjih pravic.
17 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 29. novembra 2002 ugovor deloma zavrgel in deloma zavrnil. Zlasti je ugotovil, da tožeča stranka ni predložila seznama proizvodov in storitev, za katere so bile registrirane znamke v Španiji št. od 2 035 508 do 2 035 513, 2 227 732 in 2 227 734, čeprav je bila k temu pozvana, in je torej štel, da je ugovor v delu, v katerem temelji na teh znamkah, nedopusten. Poleg tega je ugotovil, da ugovor v delu, v katerem temelji na prejšnjih pravicah št. 2 163 613, 2 163 616, 456 466 in 109 387, ni utemeljen, saj ni bil predložen dokaz o obstoju teh pravic. Tako je oddelek za ugovore navedel, da tožeča stranka ni predložila niti prevoda obrazcev za prijavi za registracijo v Španiji št. 2 163 613 in 2 163 616 v angleščino – in da navedbe v zvezi z organi, ki so izdali te dokumente, v zvezi z imetnikom teh registracij, datumom in številko teh prijav ter opisom storitev, na katere se nanašajo te registracije, torej niso bile prevedene v jezik postopka z ugovorom – niti uradnega dokumenta, v katerem bi bil naveden datum registracije ali datum začetka veljavnosti registracije v Španiji št. 456 466, niti uradnega dokumenta, v katerem bi bili vsebovani podatki o imetniku registracije v Grčiji št. 109 387, o datumu prijave in registracije te pravice, o proizvodih, ki jih pokriva ta registracija in oblika zadevnega znaka.
18 Oddelek za ugovore je poleg tega ugotovil, da tožeča stranka ni predložila dovolj dokazov za ugotovitev obstoja teh znamk, znanih v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije v Španiji, na Irskem, v Grčiji in Združenem kraljestvu, in da je ugovor neutemeljen tudi v tem delu.
19 Na koncu je oddelek za ugovore ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo člena 8(1)(a) in (b) ter člena 8(5) Uredbe št. 40/94, in sicer zlasti zato, ker prejšnje pravice, ki jih je tožeča stranka dokazala (registracije v Španiji št. 2 035 505, 2 035 507, 2 035 514, 1 236 024, 1 236 025, 1 282 250 in 2 227 731, registracija v Združenem kraljestvu št. 1 494 568 in registracija na Irskem št. 153 228 ter prijava za registracijo znamke Skupnosti št. 448 514), pokrivajo proizvode in storitve, ki niso v ničemer podobni proizvodom in storitvam, za katere se zahteva registracija znamke BoomerangTV, in da predloženi dokazi ne zadoščajo za ugotovitev, da imajo prejšnje znamke ugled.
20 Tožeča stranka je 24. januarja 2003 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore. Pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo, je med drugim priložila izpiske iz podatkovne baze Sitadex de l’Oficina Española de Patentes y Marcas (španski urad za patente in znamke, v nadaljevanju: OEPM), ki so zadevali njene registracije v Španiji št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466 ter registracijo intervenientov v Španiji št. 2 184 868, skupaj z njihovim prevodom v angleščino, in članek v zvezi s pomembnostjo in različnostjo njenih gospodarskih dejavnosti v Španiji.
21 Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 1. oktobra 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo deloma zavrgel in deloma zavrnil. Drugi odbor za pritožbe je, prvič, ugotovil, da so dokumenti, ki so bili prvič predloženi kot priloga pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo, z vidika njegove prakse odločanja in z vidika sodne prakse Sodišče prve stopnje nedopustni. Drugič, potrdil je presojo oddelka za ugovore, v skladu s katero je ugovor v delu, v katerem temelji na registracijah v Španiji št. od 2 035 508 do 2 035 513, 2 227 732 in 2 227 734, nedopusten, saj tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta, s katerim bi izpodbila dejstvo, da ni naštela proizvodov in storitev, na katere se te registracije nanašajo. Tretjič, med drugim je presodil, da lahko oddelek za ugovore v skladu s pravilom 16, od (1) do (3), pravilom 17(2) in pravilom 20(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str. 1) v različici, veljavni v času dejanskega stanja, zavrne ugovor, ker tožeča stranka ni predložila v jeziku postopka z ugovorom dokumentov, potrebnih za ugotovitev prejšnjih pravic št. 2 163 613 in 2 163 616. Četrtič, potrdil je ugotovitve oddelka za ugovore, v skladu s katerimi, prvič, niso bili predloženi dokazi za obstoj registracije v Grčiji št. 109 387 in registracije v Španiji št. 456 466, pri čemer tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta, na podlagi katerega bi dokazala nasprotno, in v skladu s katerimi, drugič, dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne zadoščajo za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za varstvo znamk, znanih v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije, pri čemer tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta, na podlagi katerega bi dokazala nasprotno.
22 Odbor za pritožbe je torej pri preverjanju ugovora upošteval zgolj registracije v Španiji št. 2 035 505, 2 035 507, 2 035 514, 1 236 024, 1 236 025, 1 282 250 in 2 227 731, registracijo v Združenem kraljestvu št. 1 494 568 in registracijo na Irskem št. 153 228 ter prijavo za registracijo znamke Skupnosti št. 448 514. Potem ko je odločil, da se člen 8(1)(a) Uredbe št. 40/94 ne more uporabiti, ker nobena od prejšnjih znamk ni enaka znamki, katere registracija se zahteva, je ugotovil, da ni verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, saj proizvodi, na katere se nanašajo te prejšnje pravice, niso v ničemer podobni storitvam, na katere se nanaša prijava za registracijo. Na koncu je potrdil presojo oddelka za ugovore, v skladu s katero ni mogoče uporabiti člena 8(5) Uredbe št. 40/94, saj tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala ugleda svojih znamk, ki vsebujejo besedo „boomerang“.
Predlogi strank
23 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– zavrne registracijo znamke BoomerangTV;
– UUNT in intervenientoma naloži plačilo stroškov.
24 Poleg tega tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj upošteva nove dokaze.
25 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
26 Intervenienta Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– potrdi izpodbijano odločbo;
– dovoli registracijo znamke BoomerangTV za storitve iz razreda 41;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
27 Intervenienta sta v dopisu z dne 22. marca, s katerim sta odgovorila na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje, s katerim je le-to stranke pozvalo, naj podajo svoja stališča glede posledic, ki bi jih za obravnavano zadevo lahko imela sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaulu (C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213), navedla, da se lahko storitve, na katere se nanaša njuna prijava za registracijo, omejijo na filmske in snemalne studie; televizijska tekmovanja; filmsko produkcijo“. V odgovor na vprašanje, ki ga je Sodišče prve stopnje postavilo med obravnavo, sta intervenienta navedla, da se bila ta omejitev predlagana zgolj podredno, kar je Sodišče prve stopnje vpisalo v zapisnik.
28 Poleg tega sta intervenienta Sodišču prve stopnje predlagala, naj sprejme preiskovalni ukrep predložitve spisa postopka pred UUNT in potrdila centralnega trgovinskega registra v Madridu o poslovni dejavnosti tožeče stranke.
Pravo
29 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev obveznosti preučitve predloženih dokazov s strani odbora za pritožbe, drugič, na napake UUNT v zvezi s presojo dokazov o obstoju določenih njenih prejšnjih pravic, tretjič, na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in, četrtič, na kršitev člena 8(5) Uredbe 40/94. Vendar pa se mora Sodišče prve stopnje predhodno izreči o dopustnosti nekaterih predlogov in o dopustnosti novih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka.
Dopustnost nekaterih predlogov
30 Tožeča stranka s svojim drugim predlogom Sodišču prve stopnje v bistvu predlaga, naj UUNT naloži, da zavrne registracijo znamke BoomerangTV. Intervenienta s svojim tretjim predlogom Sodišču prve stopnje v bistvu predlagata, naj UUNT naloži, da dovoli registracijo znamke BoomerangTV za storitve iz razreda 41 v smislu Nicejskega aranžmaja.
31 V skladu s členom 63(6) Uredbe št. 40/94 mora UUNT storiti vse, kar je potrebno, da izvrši sodbo sodišča Skupnosti. Tako ni naloga Sodišča prve stopnje, da UUNT odredi določeno ravnanje. Slednji mora namreč ukrepati v skladu z izrekom in obrazložitvijo sodb Sodišča prve stopnje (sodbi z dne 31. januarja 2001 v zadevi Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld proti UUNT (Giroform), T‑331/99, Recueil, str. II‑433, točka 33, in z dne 11. julija 2007 v zadevi Flex Equipos de Descanso proti UUNT – Leggett & Platt (LURA-FLEX), T‑192/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 33). Drugi predlog tožeče stranke in tretji predlog intervenientov sta torej nedopustna.
Predložitev novih dokazov pred Sodiščem prve stopnje
Trditve strank
32 Tožeča stranka tožbi prilaga različne dokumente, katerih namen je dokazati, da so ona sama in njene prejšnje znamke znane in da imajo ugled. Poleg tega predlaga, da bi predložila določene dodatne dokaze.
33 UUNT zatrjuje, da so tako novi dokazi, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred Sodiščem prve stopnje, kot njen predlog, da bi predložila dodatne nove dokaze, nedopustni.
Presoja Sodišča prve stopnje
34 Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka pred Sodiščem prve stopnje predložila, prvič, sodbo, ki jo je 11. septembra 2003 izdalo Tribunal Superior de Justicia de Madrid (višje sodišče v Madridu, Španija) v zvezi s pritožbo št. 1118/2000, ki sta jo intervenienta vložila zoper odločbo OEPM o zavrnitvi registracije figurativne znamke BoomerangTV za označevanje storitev iz razreda 41 v smislu Nicejskega aranžmaja (priloga 4 k tožbi), drugič, različne dokumente, katerih namen je dokazati, da so ona sama in njene prejšnje znamke znane in da imajo ugled (priloge od 5 do 8 in 14 k tožbi), in, tretjič, izpisek iz podatkovne baze Sitadex, ki ustreza prijavi za registracijo št. 2 184 869 figurativne znamke BoomerangTV za storitve iz razreda 41 v smislu Nicejskega aranžmaja, ki sta jo intervenienta vložila na OEPM (zadnje tri strani priloge 13 k tožbi).
35 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen tožb pred Sodiščem prve stopnje nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe UUNT v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94. Zato ni naloga Sodišča prve stopnje, da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Dopustitev teh dokazov je namreč v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta postopka pred odborom za pritožbe. Takšni dokazi so torej nedopustni in jih je treba zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti njihovo dokazno moč (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v zadevi DaimlerChrysler proti UUNT (Calandre), T‑128/01, Recueil, str. II‑701, točka 18, in z dne 23. maja 2007 v zadevi Henkel proti UUNT – SERCA (COR), T‑342/05, neobjavljena v ZOdl., točka 31). Iz istega razloga je treba zavrniti tudi nove dokazne predloge stranke (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. marca 2004 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – González Cabello in Iberia Líneas Aéreas de España (MUNDICOR), T‑183/02 in T‑184/02, Recueil, str. II‑965, točka 97).
36 Iz tega v tej zadevi izhaja, da so priloge od 5 do 8, priloga 14 in zadnje tri strani priloge 13 k tožbi nedopustne, ker gre za nove dokaze, ki niso bili predloženi med postopkom pred UUNT, in da predlogu tožeče stranke, da bi predložila dodatne dokaze, ni mogoče ugoditi.
37 Vendar pa ni ne strankam ne Sodišču prve stopnje mogoče preprečiti, da se ne bi pri razlagi prava Skupnosti oprli na podatke, ki izhajajo iz skupnostne, nacionalne ali mednarodne sodne prakse. Tako se sodna praksa, navedena v točki 35 zgoraj, ne nanaša na takšno možnost sklicevanja na nacionalne sodbe, saj ne gre za očitek odboru za pritožbe, da ni upošteval dejstev v določeni nacionalni sodbi, temveč za očitek, da je kršil določbo Uredbe št. 40/94, in za sklicevanje na sodno prakso v utemeljitev tega tožbenega razloga (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2006 v zadevi Vitakraft-Werke Wührmann proti UUNT – Johnson’s Veterinary Products (VITACOAT), T‑277/04, ZOdl., str. II‑2211, točka 71). Ali bo Sodišče prve stopnje upoštevalo sodbo Tribunal Superior de Justicia de Madrid iz priloge 4 k tožbi, je torej odvisno od tega, zakaj se tožeča stranka sklicuje na to tožbo. Možnost Sodišča prve stopnje, da upošteva navedeno sodbo, se bo zato obravnavala v okviru vsebinske analize tožbenega razloga, v zvezi s katerim je bila navedena ta sodba.
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti preučitve dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe
Trditve strank
38 Tožeča stranka opozarja, da so bili dokazi, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, dopustni in da je s sodbo UUNT proti Kaulu, navedeno v točki 27 zgoraj, potrjena možnost, da se dejstva in dokazi prvič navajajo oziroma predložijo v okviru pritožbenega postopka pred UUNT. Poleg tega naj v skladu s to sodbo pritožbe ne bi bilo mogoče zavrniti zgolj zato, ker dejstev in dokazov ni več mogoče navajati oziroma predložiti pred odborom za pritožbe. Uporaba rešitve iz te sodbe v obravnavani zadevi bi morala voditi k razveljavitvi izpodbijane odločbe.
39 UUNT in intervenienta zatrjujejo, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da so dokazi, ki jih je tožeča stranka prvič predložila skupaj s pisno izjavo, ki navaja vzroke za pritožbo, nedopustni. Poleg tega menijo, da v tem primeru ni mogoče upoštevati sodbe UUNT proti Kaulu, navedene v točki 27 zgoraj, saj je narava zadevnih dokazov različna.
Presoja Sodišča prve stopnje
40 V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da je odbor za pritožbe kršil člen 74(2) Uredbe št. 40/94. V skladu s to določbo lahko UUNT spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.
41 Iz tega izhaja, da je praviloma in če ni nasprotne določbe, navajanje dejstev in predložitev dokazov strank mogoče tudi po izteku rokov, določenih za tako navajanje oziroma predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, in da nič ne prepoveduje UUNT, da bi upošteval dejstva, ki so tako prepozno navedena, in dokaze, ki so tako prepozno predloženi. Vendar pa takšno prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov ni tako, da bi stranki, ki tako ravna, podelilo brezpogojno pravico, da od UUNT zahteva upoštevanje takih dejstev ali dokazov. Člen 74(2) Uredbe št. 40/94 daje namreč UUNT, s tem ko določa, da se slednji „lahko“ v takem primeru odloči, da ne bo upošteval takih dejstev ali dokazov, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede odločitve, ali jih je treba upoštevati ali ne, pri čemer mora UUNT svojo odločitev v zvezi s tem obrazložiti (sodba UUNT proti Kaulu, navedena v točki 27 zgoraj, točki 42 in 43).
42 To, da UUNT, kadar odloča v okviru postopka z ugovorom, upošteva prepozno navajana dejstva in prepozno predložene dokaze, je lahko upravičeno zlasti takrat, kadar meni, da je očitno, da lahko prepozno navajana dejstva in prepozno predloženi dokazi vplivajo na izid pri njem vloženega ugovora, in kadar faza postopka in okoliščine, v katerih je prišlo do te prepozne predložitve, ne nasprotujejo upoštevanju teh dejstev in dokazov (sodba UUNT proti Kaulu, navedena v točki 27 zgoraj, točka 44).
43 Iz tega izhaja, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, ni bilo treba, da bi odbor za pritožbe upošteval dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim. Vendar pa je treba preveriti, ali ni odbor za pritožbe, s tem ko teh dokazov ni upošteval, ker je menil, da nima glede tega nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, kršil člena 74(2) Uredbe št. 40/94. V nasprotju s tem kar zatrjujejo UUNT in intervenienta, načeloma namreč ni treba, da bi se uporaba načel, navedenih v točkah od 40 do 42 zgoraj, omejila glede na naravo zadevnih dejstev in dokazov, saj takšna omejitev v členu 74(2) Uredbe št. 40/94 ni predvidena. Vendar pa je narava zadevnih dejstev in dokazov dejavnik, ki ga lahko UUNT upošteva v okviru izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na podlagi tega člena.
44 V tem primeru je odbor za pritožbe v točki 27 izpodbijane odločbe navedel, da je v skladu s prakso odborov za pritožbe, da se dokumenti, ki so prvič priloženi pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo, štejejo za nedopustne. Dodal je, da bi bilo te dokumente v predvidenem roku treba predložiti oddelku za ugovore in da ena stranka ne more veljavno izkoristiti pritožbe, da bi med drugim predložila nove dokaze, ki niso bili predloženi v predvidenem roku. V zvezi s tem se je skliceval na dve prejšnji odločbi odborov za pritožbe UUNT in na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut für Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (ELS) (T‑388/00, Recueil, str. II‑4301).
45 Ugotovitev odbora za pritožbe, da so dokumenti, ki so bili prvič predloženi pred njim, nedopustni, tako temelji na dejstvu, da je tožeči stranki že bila dana možnost, da vse zadevne dokumente predloži pred oddelkom za ugovore. Odbor za pritožbe je tako implicitno menil, da zadevnih dokumentov glede na okoliščine, v katerih so jih predložili, ni mogoče upoštevati. Iz spisa poleg tega izhaja, da je bil rok, ki je bil tožeči stranki dan za predložitev zadevnih dokumentov pred oddelkom za ugovore, podaljšan in da tožeča stranka ni navedla, da ne more predložiti zadevnih dokumentov pred oddelkom za ugovore, ko ji je le-ta dal dodaten rok za to.
46 Iz izpodbijane odločbe torej izhaja, da odbor za pritožbe dokumentov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim, načelno ni štel za nedopustne, ampak je upošteval okoliščine primera in je svojo odločbo glede tega vprašanja obrazložil. Sicer je ta obrazložitev kratka in dejavniki, ki so v njej navedeni, ne ustrezajo izrecno dejavnikom, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi UUNT proti Kaulu, navedeni v točki 27 zgoraj. Vendar pa na podlagi tega ni mogoče ugotoviti, da je odbor za pritožbe kršil člen 74(2) Uredbe št. 40/94.
47 Prvič, v skladu s sodbo UUNT proti Kaulu, navedeno v točki 27 zgoraj (v tem smislu glej točki 42 in 43), je bistveno, da odbor za pritožbe ne šteje, da ne more upoštevati dejstev in dokazov, ki so prvič navajani oziroma prvič predloženi pred njim. Kot je bilo obrazloženo v točkah 44 in 45 zgoraj, v obravnavani zadevi ni šlo za tak primer. Drugič, dejavniki, ki jih je Sodišče opredelilo za takšne, da lahko upravičujejo to, da odbor za pritožbe upošteva prepozno navajana dejstva in prepozno predložene dokaze, so navedeni le primeroma, kot izhaja iz besede „zlasti“ (glej točko 42 zgoraj). To, da so bili v tem primeru navedeni dejavniki, ki niso popolnoma enaki dejavnikom, ki jih je navedlo Sodišče v tej sodbi, torej ne more pomeniti neobstoja obrazložitve v smislu te iste sodbe. To velja še toliko bolj glede na to, da se je Sodišče izreklo le glede dejavnikov, ki bi lahko upravičevali upoštevanje prepozno navajanih dejstev in prepozno predloženih dokazov, čeprav je, kot je bilo ugotovljeno v točki 41 zgoraj, v skladu s členom 74(2) Uredbe št. 40/94 dovoljena tudi eventualna zavrnitev takšnih dejstev in dokazov.
48 Iz tega izhaja, da odbor za pritožbe pritožbe, ki jo je pred njim vložila tožeča stranka, ni zavrnil le zato, ker je tožeča stranka prepozno navajala dejstva in predložila dokaze, in tudi ni štel, da nima nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede možnosti upoštevanja dokumentov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim. Odbor za pritožbe je, nasprotno, ravnal v skladu s pooblastilom za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94, saj se je za zavrnitev dokumentov kot nedopustnih odločil šele po tem, ko je preučil okoliščine primera in veljavno pravo.
49 Ker odbor za pritožbe v zvezi s tem ni storil nobene očitne napake pri presoji, ni dokazana kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94. Posledično je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napake UUNT v zvezi s presojo dokazov o obstoju določenih prejšnjih pravic
Trditve strank
50 Tožeča stranka navaja, prvič, da je z dopisom z dne 21. marca 2000 pravočasno predložila zahtevane prevode v zvezi z registracijami v Španiji št. 2 163 613 in 2 163 616 ter osnovne podatke glede registracije v Španiji št. 456 466. Sicer pa naj bi oddelek za ugovore in odbor za pritožbe to v zvezi z registracijami št. 2 163 613 in 2 163 616 priznala, s tem ko sta štela, da je ugovor v delu, v katerem temelji na teh pravicah, dopusten. Ker oddelek za ugovore in odbor za pritožbe teh pravic potem nista upoštevala kot podlago ugovora, naj bi bila njuna presoja torej protislovna.
51 Tožeča stranka dalje navaja, da je UUNT ni pozval k predložitvi manjkajočih prevodov v zvezi z registracijami št. 2 163 613 in 2 163 616, s čimer je kršil pravilo 20(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja. Telefaks UUNT z dne 7. avgusta 2000 naj bi pomenil, da se prevodi v zvezi z registracijami, ki v tem telefaksu niso bile navedene, štejejo za dopustne.
52 Na koncu tožeča stranka navaja, da sta intervenienta sama, s tem ko sta registracijo v Španiji št. 2 163 616 primerjala s prijavljeno znamko, priznala veljavnost te registracije, ki bi jo bilo torej treba dopustiti
53 Iz tega naj bi izhajalo, da odbor za pritožbe, prav tako kot oddelek za ugovore, ni ravnal pravilno, ko ni upošteval določenih prejšnjih pravic, kot je zlasti registracija v Španiji št. 2 163 616, zaradi česar naj bi kršil pravice, ki jih ima tožeča stranka na podlagi člena 8(1) in (2) Uredbe št. 40/94.
54 To naj bi veljalo tudi glede znanih znamk tožeče stranke. Dokazi, predloženi pred oddelkom za ugovore, naj bi skupaj z dokazi, predloženimi pred odborom za pritožbe, zadoščali za dokaz obstoja znanih znamk v smislu člena 8(2)(c) Uredbe št. 40/94.
55 Tožeča stranka je v vsakem primeru v prilogah od 10 do 12 k tožbi priložila izpiske iz podatkovne baze Sitadex v zvezi z registracijami v Španiji št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466 ter poudarja, da je treba kot podlago njenega ugovora upoštevati zlasti ti prvi dve registraciji in da je bil, kar zadeva registracijo št. 456 466, ustrezen izpisek iz podatkovne baze Sitadex predložen že pred odborom za pritožbe. Poleg tega poudarja, da je ona sama znana, kar naj bi bilo dokazano pred odborom za pritožbe.
56 UUNT najprej trdi, da tožeča stranka svoje prve trditve, v skladu s katero naj bi bili potrebni prevodi predloženi z dopisom z dne 21. marca 2000, ni navajala pred odborom za pritožbe, zaradi česar naj bi bila ta trditev v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika. Kar zadeva vsebino, UUNT in intervenienta izpodbijata trditve tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
57 Ker se trditve tožeče stranke nanašajo le na znamke št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466 ter na znane znamke, je treba ugotovitev odbora za pritožbe, da ni bil predložen dokaz o obstoju registracije v Grčiji št. 109 387, šteti za dokončno.
58 Glede prejšnjih pravic, v zvezi s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, je treba navesti, da je v bistvu namen zatrjevanja tožeče stranke izkazati, da je odbor za pritožbe, s tem ko je štel, prvič, na splošno, da je oddelek za ugovore utemeljeno ugotovil, da obstoj prejšnjih pravic ni bil dokazan, in, drugič, posebej, da tožeča stranka ni dokazala obstoja znamk, znanih v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije, napačno uporabil pravo.
– Dokaz o obstoju prejšnjih pravic
59 Člen 42(3) Uredbe št. 40/94 določa, da mora biti ugovor v pisni obliki, da mora navajati razloge, da se šteje za pravilno vloženega šele po plačilu pristojbine za ugovor ter da lahko vložnik ugovora v roku, ki ga določi UUNT, v podporo svojemu primeru predloži dejstva, dokaze in vprašanja. Pravilo 18(1) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da UUNT, če ugotovi, da ugovor ne ustreza določbam tega člena, ali če ugovor med drugim ne določa prejšnje znamke ali prejšnje pravice, na podlagi katere je vložen, zavrže ugovor kot nedopusten, razen če se te pomanjkljivosti odpravijo pred iztekom roka za ugovor.
60 Pravilo 15(2)(b)(vii) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da ugovor v zvezi s prejšnjo znamko ali prejšnjo pravico, na kateri temelji, vsebuje blago ali storitve, za katere je bila registrirana ali prijavljena prejšnja znamka ali za katere je prejšnja znamka znana ali pa ima ugled. Pravilo 18(2) te uredbe v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da če ugovor ne ustreza drugim določbam Uredbe št. 40/94, razen členu 42, ali drugim določbam Uredbe št. 2868/95, razen tem iz pravila 18(1), in tako zlasti če ugovor ne ustreza pravilu 15(2)(b)(vii) Uredbe št. 2868/95, UUNT o tem obvesti ugovarjajočo stranko in jo pozove, naj ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku dveh mesecev, pri čemer UUNT v nasprotnem primeru zavrže ugovor kot nedopusten.
61 Poleg tega pravilo 16(2) in (3) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da ugovor po možnosti spremlja dokaz o obstoju prejšnjih pravic in da se takšni dokazi, če niso predloženi skupaj z ugovorom, lahko predložijo po začetku postopka o ugovoru v roku, ki ga določi UUNT v skladu s pravilom 20(2) te uredbe.
62 Pravilo 17(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da če dokazi za utemeljitev ugovora, kot so navedeni v pravilu 16(2), niso vloženi v jeziku postopka z ugovorom, ugovarjajoča stranka predloži prevod tega dokaza v ta jezik v roku enega meseca po poteku roka za ugovor ali, če je to primerno, v roku, ki ga določi UUNT v skladu s pravilom 16(3) te uredbe.
63 Pravilo 20(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, določa, da če ugovor ne vsebuje drugih podrobnih podatkov med drugim o dokazih iz pravila 16(2), UUNT pozove stranko, ki ugovarja, naj druge podrobne podatke predloži v roku, ki ga določi UUNT.
64 Iz člena 42 Uredbe št. 40/94 skupaj s pravili 16, 17, 18 in 20 Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, izhaja, da zakonodajalec razlikuje, prvič, med pogoji, ki jih mora izpolnjevati ugovor, to je pogoji za dopustnost ugovora, in, drugič, med navajanjem dejstev ter predložitvijo dokazov, navedb in dokumentov v utemeljitev ugovora, kar spada v okvir preizkusa ugovora (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. junija 2002 v zadevi Chef Revival USA proti UUNT – Massagué Marín (Chef), T‑232/00, Recueil, str. II‑2749, točka 31, in z dne 15. maja 2007 v zadevi Black & Decker proti UUNT – Atlas Copco (Tridimenzionalna oblika električnega orodja rumene in črne barve in drugo), T‑239/05, T‑240/05, od T‑245 do T‑247/05, T‑255/05 in od T‑274/05 do T‑280/05, neobjavljena v ZOdl., točka 84).
65 Kar zadeva pogoje, katerih neupoštevanje ima za posledico zavrženje ugovora kot nedopustnega, pravilo 18 Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, razlikuje med pogoji za dopustnost iz odstavka 1 in med pogoji za dopustnost iz odstavka 2. Kot izhaja iz točke 60 zgoraj, mora UUNT pred zavrženjem ugovora kot nedopustnega ugovarjajočo stranko obvestiti o ugotovljenih pomanjkljivostih in jo pozvati, naj jih odpravi v roku dveh mesecev, le v primeru, ko ugovor ne ustreza enemu ali več pogojem za dopustnost ugovora, razen tem, ki so izrecno navedeni v pravilu 18(1) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja (sodba Chef, navedena v točki 64 zgoraj, točki 33 in 36).
66 Nasprotno, zakonske zahteve glede navajanja dejstev ter predložitve dokazov, navedb in dokumentov za utemeljitev ugovora, skupaj z njihovim prevodom v jezik postopka z ugovorom, niso pogoji za dopustnost ugovora, ampak pogoji, ki spadajo v okvir preizkusa utemeljenosti ugovora. Zato oddelek za ugovore ni zavezan opozoriti ugovarjajoče stranke na pomanjkljivost, da ni navedla dejstev in predložila dokazov za utemeljitev svojega ugovora ali njihovega prevoda v jezik postopka z ugovorom (v tem smislu glej sodbi Chef, navedena v točki 64 zgoraj, točke 37, 52 in 53, ter LURA-FLEX, navedena v točki 31 zgoraj, točki 55 in 56).
67 Če ugovarjajoča stranka dokazov in dokumentov v podporo ugovoru ter njihovega prevoda v jezik postopka z ugovorom ne predloži pred iztekom roka, ki ga je UUNT prvotno določil v ta namen, ali pred iztekom eventualnega podaljšanega roka na podlagi pravila 71(1) Uredbe št. 2868/95, lahko UUNT legitimno zavrne ugovor kot neutemeljen, razen če lahko v skladu s pravilom 20(3) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, izda drugačno odločbo o ugovoru na podlagi dokazov, s katerimi že razpolaga. V tem primeru je zavrnitev ugovora posledica neizpolnjevanja vsebinskega pogoja za utemeljenost ugovora, saj ugovarjajoča stranka s tem, ko ustreznih dokazov in dokumentov ne predloži v roku, ne uspe dokazati obstoja dejstev ali pravic, na katerih temelji ugovor (sodba Chef, navedena v točki 64 zgoraj, točka 44, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 17. novembra 2003 v zadevi Strongline proti UUNT – Scala (SCALA), T‑235/02, Recueil, str. II‑4903, točka 39).
68 V tem primeru je nesporno, da je UUNT 20. marca 2000 tožečo stranko po telefaksu obvestil, da ni pravilno opredelila vseh proizvodov in storitev, zavarovanih s prejšnjimi pravicami, in da ji je za odpravo teh pomanjkljivosti dal na voljo dva meseca, ki sta se iztekla 20. maja 2000.
69 Prav tako je nesporno, da je tožeča stranka v dopisu z dne 21. marca 2000, prvič, v angleščini navedla proizvode in storitve, ki so med drugim pokriti z registracijami v Španiji št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466. Drugič, tožeča stranka je UUNT posredovala, kar zadeva registracijo v Španiji št. 456 466, kopijo prijave znamke, ki je bila leta 1964 objavljena v Uradnem biltenu za industrijsko lastnino, in akta o prenosu te pravice v njegovo korist, skupaj z njunim prevodom v angleščino, ter, kar zadeva registraciji v Španiji št. 2 163 613 in 2 163 616, kopijo obrazcev za prijavi za registracijo v Španiji, v katerima so navedene upoštevne storitve, in kopijo odločb španskih organov o registraciji, v katerima je omenjen razred 38 oziroma 41, ni pa tam naveden seznam storitev, ki so pokrite s tema registracijama, skupaj s prevodom samo teh odločb v angleščino.
70 Končno je nesporno, da je oddelek za ugovore po telefaksu z dne 7. avgusta 2000 tožečo stranko obvestil, da se registracije v Španiji št. od 2 035 508 do 2 035 513, 2 227 732 in 2 227 734 ne bodo upoštevale, saj proizvodi in storitve, ki jih te registracije pokrivajo, niso bili navedeni v jeziku postopka z ugovorom, in ji je dal na voljo štiri mesece, ki so se iztekli 17.decembra 2000, da navede dejstva in predloži dokaze in navedbe za utemeljitev svojega ugovora, pri čemer je poudaril, da morajo biti vsi dokumenti sestavljeni v jeziku postopka z ugovorom ali pa se jim mora priložiti prevod. S telefaksom z dne 20. novembra 2000 je bil ta rok podaljšan do 20. januarja 2001. Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka v odgovor na ta telefaks 19. januarja 2001 predložila le dokumente, katerih namen je bil dokazati ugled njenih prejšnjih znamk; tožeča stranka je te dokumente predložila zgolj zato, da bi z njimi dokazala ugled svojih znamk, vendar pa jih je oddelek za ugovore upošteval tudi kot eventualni dokaz o znanosti prejšnjih znamk.
71 Iz tega izhaja, prvič, da tožeča stranka, v nasprotju s tem, kar sama zatrjuje, oddelku za ugovore ni predložila dokazov, potrebnih za ugotovitev obstoja španskih znamk št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466. V dopisu z dne 21. marca 2000 je sicer v jeziku postopka z ugovorom navedla seznam proizvodov in storitev, na katere se nanašajo te znamke, vendar pa je s tem le zagotovila skladnost svojega ugovora z drugimi določbami Uredbe št. 40/94 ali Uredbe št. 2868/95, na katere se nanaša pravilo 18(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja.
72 Kot je navedeno v točkah 10 in 11 zgoraj, tožeča stranka s tem dopisom ni predložila niti potrdila o registraciji znamke v Španiji št. 456 466 niti drugega uradnega dokumenta, eventualno skupaj z njegovim prevodom v angleščino, v katerem bi bili navedeni vsi podatki glede vsebine in oblike te pravice in na podlagi katerega bi oddelek za ugovore lahko štel, da je obstoj te pravice dokazan, čeprav je oddelek za ugovore izrecno navedel, da je treba predložiti te podatke in eventualno njihov prevod, da bi se dokazal obstoj zadevnih prejšnjih pravic (glej točki 12 in 13 zgoraj). Tožeča stranka tudi ni predložila uradnega dokumenta, eventualno skupaj z njegovim prevodom v angleščino, ki bi potrjeval proizvode in storitve, za katere sta bili registrirani znamki št. 2 163 613 in 2 163 616, in dokumenta, ki bi dokazoval, da so bile zadevne prejšnje znamke znane. Poleg tega dokumenti, ki jih je tožeča stranka predložila 19. januarja 2001, niso mogli nadomestiti nezadostnosti dokazov o obstoju znamk št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466, ker je tožeča stranka z njimi želela dokazati ugled prejšnjih znamk in ker ni bil oddelku za ugovore predložen noben drug uraden dokument v zvezi z znamkami št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466.
73 Navedba proizvodov in storitev, na katere se nanašajo prejšnje znamke, v jeziku postopka z ugovorom pa ni prevod dokaza o obstoju prejšnjih pravic in tudi ne more biti z njim izenačena (v tem smislu glej sodbo Chef, navedeno v točki 64 zgoraj, točka 64), in ker tako ni bil v jeziku postopka z ugovorom predložen prevod dokaza o obstoju teh prejšnjih pravic, je oddelek za ugovore upravičeno štel, da ugovor ni bil utemeljen, saj je temeljil na teh pravicah, katerih obstoj ni bil dokazan (glej točko 67 zgoraj in v tem smislu sodbo Chef, navedeno v točki 64 zgoraj, točki 44 in 57).
74 Poleg tega glede na to, da spada dokaz o obstoju prejšnjih pravic pod vsebino ugovora, iz tega, da je oddelek za ugovore štel, da je bil ugovor dopusten, kljub temu, da je temeljil na prejšnjih pravicah, za katere je oddelek za ugovore potem štel, da njihov obstoj ni dokazan, ne izhaja, da je bila njegova presoja protislovna.
75 Drugič, iz nespornih dejstev, navedenih v točkah od 68 do 70 zgoraj, izhaja, da je oddelek za ugovore, s tem ko je po telefaksu z dne 20. marca 2000 tožečo stranko pozval k odpravi pomanjkljivosti njenega ugovora, pravilno uporabil pravilo 18(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja. Poleg tega je oddelek za ugovore, s tem ko je po telefaksu z dne 7. avgusta 2000 tožečo stranko pozval, naj v roku štirih mesecev, ki je bil kasneje podaljšan za en mesec, navede dejstva ter predloži dokaze in navedbe v podporo svojega ugovora, pravilno uporabil pravilo 20(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja.
76 Poleg tega, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni bilo treba, da bi oddelek za ugovore tožečo stranko pozval k predložitvi manjkajočih prevodov ali da bi jo obvestil o tem, da predloženi dokazi očitno ne zadoščajo za ugotovitev obstoja zadevnih pravic, in da bi ji določil rok za odpravo teh pomanjkljivosti. UUNT je namreč dolžan to storiti le v zvezi s pogoji za dopustnost ugovora, navedenimi v pravilu 18(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja. Kršitev pravila 20(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, torej ni dokazana.
77 Tretjič, četudi bi predpostavljali, da sta intervenienta dejansko priznala „veljavnost“ registracije v Španiji št. 2 163 616 ali celo „veljavnost“ drugih zadevnih prejšnjih pravic, quod non, to še ne pomeni, da morata oddelek za ugovore in odbor za pritožbe šteti, da je obstoj teh pravic dokazan. Člen 8 Uredbe št. 40/94 v bistvu določa, da lahko relativni razlog za zavrnitev registracije znamke Skupnosti obstaja le v primeru kolizije prijavljene znamke Skupnosti s prejšnjo znamko. V skladu s sodno prakso mora UUNT na podlagi dokazov, ki jih mora predložiti ugovarjajoča stranka, preveriti obstoj znamk, navajanih za utemeljitev ugovora (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 2005 v zadevi PepsiCo proti UUNT – Intersnack Knabber-Gebäck (RUFFLES), T‑269/02, Recueil, str. II‑1341, točka 26). Vprašanje obstoja prejšnje znamke torej ni dejavnik, ki bi lahko bil prepuščen prosti presoji strank. Trditev tožeče stranke, ki temelji na zatrjevani pritrditvi intervenientov glede obstoja ene ali celo več njenih prejšnjih pravic, je zato treba zavrniti.
78 Iz vsega, kar je bilo navedeno zgoraj, izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je potrdil ugotovitev oddelka za ugovore, da dokaz o obstoju prejšnjih znamk št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466 ni bil predložen in da je ugovor v delu, v katerem temelji na teh pravicah, neutemeljen. Prvi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti prve trditve tožeče stranke (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 23. marca 2004 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑233/02, Recueil, str. I‑2759, točka 26).
– Dokaz o obstoju prejšnjih znanih znamk
79 Ker člen 8(2)(c) Uredbe št. 40/94 napotuje na znamke, „ki [so] v državi članici znan[e] v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije“, je pri določitvi, kako se lahko dokaže obstoj znane znamke, treba upoštevati smernice za razlago tega člena 6 bis.
80 Člen 2 skupnega priporočila glede določb v zvezi z varstvom znanih znamk, ki sta ga na 34. nizu sestankov skupščin držav članic Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL) (od 20. do 29. septembra 1999) sprejeli skupščina Pariške unije in skupščina SOIL, določa, da lahko pristojni organ pri ugotavljanju, ali je določena znamka znana v smislu Pariške konvencije, upošteva vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je znamka znana, in sicer zlasti stopnjo znanosti in prepoznavnosti znamke pri upoštevnem delu javnosti; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne uporabe znamke; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne promocije znamke, vključno z oglaševanjem in predstavljanjem proizvodov ali storitev, za katere se uporablja znamka, na sejmih ali razstavah; trajanje in geografsko območje vsakršne registracije ali prijave za registracijo znamke, če odraža uporabo ali prepoznavnost znamke; primere, v katerih je bilo priznano varstvo pravic, ki izvirajo iz znamke, zlasti to, v kolikšnem obsegu so pristojni organi ugotovili, da je znamka znana; vrednost, povezano z znamko.
81 V tem primeru iz spisa izhaja, da je tožeča stranka, da bi dokazala obstoj svojih prejšnjih znamk, znanih v Španiji, na Irskem, v Grčiji in Združenem kraljestvu, oddelku za ugovore predložila, prvič, izpiske iz katalogov svojih proizvodov, ki kažejo, da se oznaka „boomerang“ uporablja za različna oblačila, dodatke in športno opremo, drugič, fotografijo dveh balonov v obliki zrakoplova z napisom „boomerang“, ki je bila narejena na športnem dogodku, in, tretjič, več člankov iz španskih časopisov v zvezi s klubom dvoranskega nogometa, imenovanega najprej „Boomerang Interviú“ in kasneje „Boomerang“, ki ga sponzorira tožeča stranka.
82 Treba je torej ugotoviti, kot je pravilno navedel oddelek za ugovore in kot je odbor za pritožbe potrdil v točki 41 izpodbijane odločbe, v kateri je navedel enako obrazložitev kot oddelek za ugovore, da ti dokumenti ne dokazujejo, da bi se zadevne znamke uporabljale niti da bi bile znane ali prepoznavne na Irskem, v Grčiji in Združenem kraljestvu. Poleg tega ti dokumenti, čeprav dokazujejo, da je tožeča stranka vsaj nekatere od zadevnih znamk uporabljala v Španiji, ne vsebujejo nobenega podatka glede trajanja in obsega te uporabe, glede stopnje znanosti in prepoznavnosti zadevnih znamk v Španiji ali glede katerega koli drugega dejavnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da so zadevne znamke znane v Španiji ali na velikem delu španskega ozemlja.
83 Iz tega izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je štel, da je oddelek za ugovore upravičeno ugotovil, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 8(2)(c) Uredbe št. 40/94.
84 Poleg tega je odbor za pritožbe, kot je bilo ugotovljeno v okviru analize prvega tožbenega razloga in kot izhaja iz točke 76 zgoraj, utemeljeno zavrnil dokumente, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim, in štel, da ni bilo treba, da bi oddelek za ugovore tožečo stranko obvestil o tem, da predloženi dokazi ne zadoščajo za ugotovitev obstoja njenih znamk, znanih v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije.
85 Drugi del drugega tožbenega razloga in tako drugi tožbeni razlog v celoti je torej treba zavrniti, ne da bi bilo treba – upoštevaje to, kar je bilo navedeno zgoraj – da se Sodišče prve stopnje v okviru tega tožbenega razloga izreče o dokumentih iz prilog od 10 do 12 k tožbi.
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
86 Tožeča stranka najprej navaja, da ponavlja trditve, ki jih je predstavila med postopkom pred UUNT. Meni, da so te trditve „v celoti ponovljene“, in na njihovi podlagi predlaga zavrnitev prijave za registracijo, ki sta jo vložila intervenienta.
87 Tožeča stranka dalje poudarja, da je izraz „boomerang“ bistven element njene družine prejšnjih znamk in da ta njegova značilnost ne more biti postavljena pod vprašaj, ker nekatere od teh znamk vsebujejo besedo „aventura“. Ker potrošniki znamke na splošno navajajo ustno, naj tudi figurativni elementi ne bi bili pomembni. Poleg tega se v okviru primerjave znamk v koliziji ne bi smel upoštevati element „tv“, ki ga vsebuje prijavljena znamka, saj je splošen in opisen. Prijavljena znamka naj bi bila torej sestavljena iz bistvenega elementa prejšnjih znamk. Odbor za pritožbe naj tega ne bi upošteval v zadostni meri.
88 Poleg tega naj bi bile storitve, na katere se nanaša prijavljena znamka, in storitve, na katere se nanaša znamka št. 2 163 616, enake ali podobne, in to čeprav se je med postopkom pred UUNT omejil seznam storitev, za katere se je zahtevala registracija znamke BoomerangTV. Kar zadeva ti dve znamki, naj bi bila verjetnost zmede torej dokazana. Kar zadeva proizvode, na katere se nanašajo druge prejšnje znamke, bi jih bilo lahko veliko izmed njih, kot so torbice in oblačila, kot podpora za promocijo dejavnosti iz razreda 41, za katere se je zahtevala registracija znamke BoomerangTV. Poleg tega naj bi bil sektor, v katerem se pojavljajo prejšnje znamke, namreč športni sektor, povezan s sektorjem nastopov in televizijskih produkcij. Ker obstaja ta povezanost in ker vse znamke v koliziji vsebujejo element „boomerang“, naj bi bila verjetnost zmede dokazana tudi, kar zadeva te druge prejšnje znamke.
89 Zaradi zelo velikega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk, ki naj bi bile znane in ki naj bi imele ugled v sektorju oblačil in mode v Španiji, vsaj kot znamke podjetja, ki ima ugled samo v Španiji, naj bi bila verjetnost zmede v tem primeru še večja.
90 Tožeča stranka na koncu dodaja, da sta intervenienta v Španiji zaman poskušala doseči registracijo znamke BoomerangTV za proizvode iz razredov 38 in 41 – izpiski iz podatkovne baze Sitadex, ki se nanašajo na zavrnilno odločbo in ki so uvrščeni v prilogo 13 k tožbi – in da je UUNT njuno prijavo za registracijo zavrnil zaradi obstoja verjetnosti zmede z njenimi prejšnjimi španskimi znamkami. UUNT naj bi moral to zavrnitev upoštevati. Obstoj protislovnih odločb naj bi poleg tega negativno vplival na usklajevanje notranjega trga. Poleg tega naj bi obstoj verjetnosti zmede dokazovala tudi sodba Tribunal Superior de Justicia de Madrid z dne 11. septembra 2003 iz priloge 4 k tožbi, ki je sicer omejena na razred 41, vendar v tem okviru zadeva iste stranke in se nanaša na iste znamke.
91 UUNT in intervenienta izpodbijata obstoj verjetnosti zmede v tem primeru.
Presoja Sodišča prve stopnje
92 Najprej je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse, na podlagi člena 44(1) Poslovnika, ki se na področju intelektualne lastnine uporablja v skladu s členom 130(1) in členom 132(1) Poslovnika, izhaja, da čeprav je besedilo tožbe glede posamičnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druge dokumente ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedenih določb zajeti v tožbi (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi MLP Finanzdienstleistungen proti UUNT (bestpartner), T‑270/02, ZOdl., str. II‑2837, točka 16, in z dne 13. februarja 2007 v zadevi Mundipharma proti UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 14).
93 Poleg tega Sodišče prve stopnje ni dolžno v spisu postopka pred UUNT iskati in preučiti trditve, na katere bi se tožeča stranka lahko sklicevala, saj so takšne trditve nedopustne (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 2004 v zadevi Concept proti UUNT (ECA), T‑127/02, Recueil, str. II‑1113, točka 21, in z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točka 57). Zato je tožba v delu, kjer napotuje na dokumente, ki jih je tožeča stranka predložila pred UUNT, nedopustna in tako se bo utemeljenost tega tožbenega razloga presojala le z vidika trditev, navedenih v tožbi.
94 Poleg tega je treba opozoriti, da tožeča stranka ni izpodbijala tega, da ni bil dokazan obstoj registracije v Grčiji št. 109 387. Poleg tega je odbor za pritožbe, kot izhaja iz analize prvega in drugega tožbenega razloga, upravičeno, prvič, štel, da oddelku za ugovore ni bil predložen dokaz o obstoju znamk št. 2 163 613, 2 163 616 in 456 466 ter o obstoju prejšnjih znanih znamk, in, drugič, zavrnil dokumente, ki so bili prvič predloženi pred njim. Poleg tega so dokumenti, ki so prvič predloženi pred Sodiščem prve stopnje, nedopustni (glej točko 36 zgoraj). Končno je dokumente iz prilog od 10 do 12 k tožbi (glej točko 55 zgoraj), čeprav jih je tožeča stranka predložila že pred odborom za pritožbe, prav tako treba zavrniti. Ker odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je te dokumente razglasil za nedopustne (glej točko 49 zgoraj), bi bil – če bi se pred Sodiščem prve stopnje priznala njihova dopustnost – zaradi tega spremenjen predmet postopka, kot ga je ocenil odbor za pritožbe, kar bi bilo v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika (glej točko 35 zgoraj).
95 Zato bo Sodišče prve stopnje utemeljenost tega tožbenega razloga presojalo le z vidika prejšnjih pravic, katerih obstoj je bil pravno zadostno dokazan med postopkom pred oddelkom za ugovore, namreč z vidika registracij v Španiji št. 2 035 505, 2 035 507, 2 035 514, 1 236 024, 1 236 025, 1 282 250 in 2 227 731, registracije v Združenem kraljestvu št. 1 494 568 in registracije na Irskem št. 153 228 ter z vidika prijave za registracijo znamke Skupnosti št. 448 514.
96 Člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka. Poleg tega na podlagi člena 8(2)(a)(i) in (ii) ter člena 8(2)(b) Uredbe št. 40/94 prejšnje znamke pomenijo znamke, registrirane v državi članici, za katere je bila zahteva za registracijo vložena pred zahtevo za registracijo znamke Skupnosti, in prijave znamk Skupnosti, če so registrirane.
97 Obstoj verjetnosti zmede hkrati predpostavlja enakost ali podobnost znamke, katere registracija se zahteva, in prejšnje znamke ter enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo, in proizvodov ali storitev, za katere je registrirana prejšnja znamka. Gre torej za kumulativna pogoja (sodba Sodišča z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Vedial proti UUNT, C‑106/03 P, ZOdl., str. I‑9573, točka 51). Če ni izpolnjen eden od teh nujnih pogojev za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, ne more obstajati verjetnost zmede.
98 V tem primeru je nesporno, da ugotovitev odbora za pritožbe, da ne obstaja verjetnost zmede, temelji le na neobstoju podobnosti proizvodov in storitev v koliziji. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri presoji podobnosti med zadevnimi proizvodi ali storitvami upoštevati vse dejavnike, pomembne za zvezo med temi proizvodi ali storitvami, pri čemer ti dejavniki vključujejo predvsem naravo, namen in uporabo teh proizvodov ali storitev ter njihov konkurenčen ali komplementaren značaj (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C‑39/97, Recueil, str. I‑1237, točka 23, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Mülhens proti UUNT – Minoronzoni (TOSCA BLU), T‑150/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 29), pri čemer so komplementarni tisti proizvodi ali storitve, med katerimi obstaja tesna povezava v tem smislu, da je eden neobhodno potreben ali pomemben za uporabo drugega, tako da lahko potrošniki sklepajo, da oboje izdeluje ali dobavlja isto podjetje (sodbi Sodišča z dne 1. marca 2005 v zadevi Sergio Rossi proti UUNT – Sissi Rossi (SISSI ROSSI), T‑169/03, ZOdl., str. II‑685, točka 60, in z dne 15. marca 2006 v zadevi Eurodrive Services and Distribution proti UUNT – Gómez Frías (euroMASTER), T‑31/04, še neobjavljana v ZOdl., točka 35).
99 Iz opisov zadevnih proizvodov in storitev iz točk 7 in 14 zgoraj pa izhaja, da se proizvodi, na katere se nanašajo prejšnje pravice, po svoji naravi, namenu in uporabi razlikujejo od storitev, za katere se je zahtevala registracija znamke BoomerangTV. Poleg tega ti proizvodi in storitve nikakor niso konkurenčni ali komplementarni v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki. Odbor za pritožbe je torej upravičeno ugotovil, da si proizvodi in storitve v koliziji niso podobni in, posledično, da verjetnost zmede ne obstaja.
100 Na podlagi tega, da bi se določeni proizvodi, na katere se nanašajo prejšnje pravice, lahko, quod non, uporabljali za promocijo storitev, za katere se zahteva registracija znamke BoomerangTV, ali da bi bil lahko športni sektor, za katerega bi bilo lahko značilnih več prejšnjih pravic, povezan s sektorjem televizijskih produkcij, za katerega naj bi bila značilna prijavljena znamka, ni mogoče ovreči te ugotovitve. Takšne povezave so preveč nejasne in aleatorne, da bi omogočale ugotovitev, da so zadevni proizvodi in storitve komplementarni v smislu sodne prakse iz točke 98 zgoraj.
101 Iz tega izhaja, da so trditve tožeče stranke v zvezi s primerjavo znamk v koliziji in v zvezi z zelo velikim razlikovalnim učinkom njenih prejšnjih znamk neupoštevne in jih je treba zavrniti. Odločbe OEPM v zvezi z zavrnitvijo registracije znamke BoomerangTV v Španiji je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so bili navedeni v točki 94 zgoraj. Kar zadeva sodbo Tribunal Superior de Justicia de Madrid, s katero je bila zavrnjena registracija znamke BoomerangTV v Španiji (priloga 4 k tožbi), zadošča ugotovitev, da je sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, ki se uporablja neodvisno od vseh nacionalnih sistemov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2000 v zadevi Messe München proti UUNT (electronica), T‑32/00, Recueil, str. II‑3829, točka 47, in TOSCA BLU, navedena v točki 98 zgoraj, točka 40). Ta sodba torej ni upoštevna in jo je treba zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o tem, ali je dopustna (v tem smislu glej sodbo Francija proti Komisiji, navedeno v točki 78 zgoraj, točka 26).
102 Glede na vse, kar je bilo navedeno zgoraj, je ta tožbeni zahtevek treba zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o podrednem zahtevku intervenientov, da bi se omejil seznam storitev, za katere zahtevata registracijo znamke BoomerangTV.
Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(5) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
103 Tožeča stranka zatrjuje, da imajo njene prejšnje znamke, registrirane zlasti za proizvode iz sektorja oblačil, športne mode in športa, ki so v glavnem vključeni v razrede 18, 24, 25 in 28, ugled. Ugled njenih znamk in tudi njen lasten ugled naj bi se dokazal že med postopkom pred UUNT. Tožeča stranka poleg tega napotuje na svojo spletno stran in na priloge od 5 do 8 in 14 k tožbi ter predlaga predložitev dodatnih dokazov.
104 V tem primeru naj bi bilo treba uporabiti člen 8(5) Uredbe št. 40/94. Intervenienta bi lahko, s tem ko bi znamko, katere registracijo sta zahtevala, uporabljala brez upravičenega razloga, neupravičeno izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnjih znamk tožeče stranke. Zlasti naj bi bil oslabljen njihov razlikovalni učinek, zaradi nizke kakovosti storitev, ki jih označuje znamka BoomerangTV, bi bil lahko zmanjšan njihov ugled in imetniki znamke BoomerangTV bi lahko prihranili pri določenih izdatkih za oglaševanje. Poleg tega naj ne bi bilo izključeno, da bi tožeča stranka svoje dejavnosti razširila na področje, na katerega spada prijavljena znamka.
105 UUNT in intervenienta odgovarjata, da je odbor za pritožbe upravičeno ugotovil, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 40/94, saj ugled prejšnjih znamk ni bil dokazan.
Presoja Sodišča prve stopnje
106 Člen 8(5) Uredbe št. 40/94 določa, da „znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje znamke […] ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja znamka, če prejšnja znamka Skupnosti uživa ugled v Skupnosti in če ima prejšnja nacionalna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke“.
107 Za izpolnitev pogoja o ugledu je v skladu s sodno prakso treba, da prejšnjo znamko pozna velik del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih ta znamka pokriva, to je glede na tržni proizvod ali storitev, ali širša javnost ali bolj specializirana javnost, kot je na primer dano poslovno okolje. Pri preučitvi tega pogoja je treba upoštevati vse pomembne elemente v zadevi, in sicer tržni delež znamke, intenzivnost, geografsko območje in trajanje uporabe te znamke ter obseg sredstev, ki jih podjetje porabi za njeno promocijo, ne da bi bilo treba pri tem, da bi znamko poznal določen odstotek tako opredeljene javnosti ali da bi znamka imela ugled na celotnem zadevnem ozemlju pod pogojem, da ima ugled na velikem delu tega ozemlja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2004 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – Pucci (EMILIO PUCCI), T‑8/03, ZOdl., str. II‑4297, točka 67).
108 V tem primeru bo Sodišče prve stopnje iz istih razlogov, kot so ti, ki so navedeni v točki 94 zgoraj, pri analizi tega tožbenega razloga upoštevalo le dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila pred oddelkom za ugovore, in prejšnje pravice, navedene v točki 95 zgoraj.
109 Iz spisa v zvezi s tem izhaja, da so dokumenti, ki jih je tožeča stranka oddelku za ugovore predložila, da bi dokazala ugled svojih prejšnjih znamk, tisti, ki jih je oddelek za ugovore označil kot dokumente, katerih namen je dokazati obstoj znanih znank tožeče stranke. Iz točke 81 zgoraj, v kateri so zadevni dokumenti opisani, pa izhaja, da tožeča stranka ni predložila nobenega podatka glede intenzivnosti, geografskega območja in trajanja uporabe svojih prejšnjih pravic ter glede sredstev, porabljenih za njihovo promocijo, ali kakršnega koli drugega podatka, iz katerega bi izhajalo, da je njene prejšnje pravice poznal velik del javnosti, ki jo te pravice zadevajo.
110 Iz tega čeprav je stopnja prepoznavnosti, ki jo je treba dokazati, nižja, kar zadeva znamke, ki uživajo ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 40/94, kot kar zadeva znamke, znane v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije, izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je potrdil ugotovitev oddelka za ugovore, da ugled prejšnjih znamk ni bil dokazan in da posledično člena 8(5) Uredbe št. 40/94 v tem primeru ni mogoče uporabiti. Posledično je četrti tožbeni razlog, in tako tožbo v celoti, treba zavrniti, ne da bi bilo treba, da bi se Sodišče prve stopnje izreklo o predlogu intervenientov glede preiskovalnega ukrepa.
Stroški
111 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientov naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Tožba se deloma zavrže in deloma zavrne.
2) El Corte Inglés, SA se naloži plačilo stroškov.
Wiszniewska-Białecka | Moavero Milanesi | Wahl |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. junija 2008.
Sodni tajnik | | V funkciji predsednika |
E. Coulon | | I. Wiszniewska-Białecka |