SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 3. decembra 2015(*)
„Pritožba – Regionalna politika – Regionalni operativni program 2000–2006 za deželo Apulijo (Italija), ki spada v okvir cilja št. 1 – Znižanje finančne pomoči Skupnosti, ki jo je prvotno dodelil Evropski sklad za regionalni razvoj“
V zadevi C‑280/14 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 9. junija 2014,
Italijanska republika, ki jo zastopata G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki jo zastopata D. Recchia in A. Steiblytė, agentki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz (poročevalec), predsednik četrtega senata v funkciji predsednika petega senata, D. Šváby, A. Rosas, E. Juhász in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,
sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. maja 2015,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Italijanska republika s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. marca 2014, Italija/Komisija (T‑117/10, EU:T:2014:165, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije C(2009) 10350 final z dne 22. decembra 2009 o znižanju pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki je bila Italijanski republiki dodeljena na podlagi odločbe Komisije C(2000) 2349 z dne 8. avgusta 2000 o odobritvi regionalnega operativnega programa ROP za deželo Apulijo za obdobje 2000–2006, ki spada v okvir cilja št. 1 (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 38(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 1, str. 31) določa:
„Brez poseganja v pristojnost Komisije glede izvrševanja splošnega proračuna Evropskih skupnosti so za finančni nadzor pomoči odgovorne predvsem države članice. V ta namen sprejmejo zlasti naslednje ukrepe:
(a) preverjajo, ali so bili vzpostavljeni sistemi upravljanja in nadzora in ali se izvajajo tako, da je zagotovljena učinkovita in pravilna uporaba sredstev skladov Skupnosti;
(b) posredujejo opis teh sistemov Komisiji;
(c) zagotavljajo, da se pomoč upravlja v skladu z vsemi veljavnimi predpisi Skupnosti in da se sredstva, ki so jim dana na razpolago, uporabljajo v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja;
[…]“
3 Člen 39, od (1) do (3), te uredbe določa:
„1. Države članice so odgovorne predvsem za raziskavo nepravilnosti, ukrepanje ob dokazu večje spremembe, ki vpliva na naravo ali pogoje za izvajanje ali nadzor pomoči, in za izvedbo potrebnih finančnih popravkov.
Država članica izvede zahtevane finančne popravke v zvezi s posamezno ali sistemsko nepravilnostjo. Popravki, ki jih izvede država članica, preklicujejo celoten ali delni prispevek Skupnosti. […]
2. Če po končanju potrebnega preverjanja Komisija ugotovi, da:
[…]
(c) obstajajo hujše pomanjkljivosti v upravljalnih ali nadzornih sistemih, ki lahko vodijo v sistemske nepravilnosti,
Komisija odloži zadevna vmesna plačila in z navedbo svojih razlogov zahteva, da država članica predloži svoje pripombe, in kjer je primerno, v določenem časovnem obdobju izvede popravke.
Če država članica nasprotuje ugotovitvam Komisije, jo ta povabi na zaslišanje, v katerem se obe strani v sodelovanju, ki temelji na partnerstvu, trudita doseči dogovor o ugotovitvah in na njih temelječih sklepih.
3. Na koncu obdobja, ki ga določi Komisija, lahko ta, če ni dosežen dogovor in država članica ne opravi popravkov in ob upoštevanju pripomb države članice, v treh mesecih odloči, da:
[…]
(b) izvede potrebne finančne popravke s preklicem celotnega ali delnega prispevka skladov za zadevno pomoč.
Komisija pri določanju zneska popravka v skladu z načelom sorazmernosti upošteva vrsto nepravilnosti ali spremembe ter obseg in finančne posledice pomanjkljivosti, ugotovljenih v upravljalnih ali nadzornih sistemih države članice.
[…]“
4 Člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 438/2001 z dne 2. marca 2001 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede sistemov upravljanja in nadzora pomoči, dodeljene v okviru Strukturnih skladov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 1, str. 132) določa:
„Sistemi upravljanja in nadzora vključujejo postopke za preverjanje zagotavljanja sofinanciranih izdelkov in storitev ter resničnost navedenih izdatkov, pa tudi zagotavljanje upoštevanja pogojev, določenih v ustrezni odločbi Komisije po členu 28 Uredbe […] št. 1260/1999 ter z veljavnimi nacionalnimi predpisi in predpisi Skupnosti […]
Postopki določajo, da se preverjanja posameznih aktivnosti zabeležijo na kraju samem. V evidencah se navedejo opravljeno delo, rezultati preverjanj in ukrepi, sprejeti v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi. Kadar fizična ali upravna preverjanja niso temeljita, ampak so bila opravljena na vzorcu aktivnosti, je treba v evidencah predstaviti izbrane aktivnosti in opisati metodo vzorčenja.“
5 Člen 8 te uredbe določa:
„Organ upravljanja ali plačilni organ vodi knjigovodsko evidenco o vseh izterljivih zneskih v zvezi z že opravljenimi plačili pomoči Skupnosti in zagotovi, da se zneski izterjajo brez neupravičenih zamud. Po izterjavi plačilni organ povrne izterjana nepravilna plačila, skupaj s prejetimi zamudnimi obrestmi, tako da od poznejšega poročila o izdatkih in zahtevka za plačilo, naslovljenega na Komisijo, odšteje te zneske, ali če to ne zadostuje, Skupnosti povrne manjkajoče zneske. […]“
6 Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Potrjevanje izdatkov“, določa, da potrdila poročil o vmesnih in končnih izdatkih izdela oseba ali služba plačilnega organa, ki deluje neodvisno od vsake druge službe, ki odobri zahtevke. Poleg tega ta člen med drugim določa, katera preverjanja mora ta organ opraviti, preden potrdi poročila o izdatkih.
7 Člen 10 iste uredbe, naslovljen „Pregledi vzorca aktivnosti“, določa:
„1. Države članice na podlagi ustreznega vzorca organizirajo preglede aktivnosti, da bi zlasti:
(a) preverile uspešnost vzpostavljenih sistemov upravljanja in nadzora;
(b) selektivno na podlagi analize tveganj proučile izjave o izdatkih, izdelane na različnih ravneh.
2. Pregledi, ki se opravijo pred zaključkom vsake pomoči, se nanašajo na najmanj 5 % skupnih upravičenih izdatkov in temeljijo na reprezentativnem vzorcu odobrenih aktivnosti, pri čemer se upoštevajo določbe odstavka 3. Države članice skrbijo, da so pregledi enakomerno razporejeni čez celotno zadevno obdobje. Zagotovijo tudi ustrezno ločitev nalog med takimi pregledi in postopki izvajanja ali plačilnimi postopki v zvezi z aktivnostmi.
3. Pri izbiri vzorca aktivnosti, ki jih je treba pregledati, se upoštevajo:
(a) potreba po pregledovanju aktivnosti, ki so različne glede na vrsto in velikost;
(b) dejavniki tveganja, ugotovljen[i] pri nacionalnih pregledih ali pregledih Skupnosti;
(c) koncentracija aktivnosti pri določenih posredniških telesih ali končnih upravičencih, tako da so najpomembnejša posredniška telesa in najpomembnejši končni upravičenci pregledani najmanj enkrat pred zaključkom vsake pomoči.“
Dejansko stanje
8 Komisija je z odločbo Komisije C(2000) 2349 z dne 8. avgusta 2000 odobrila regionalni operativni program ROP za deželo Apulija za obdobje 2000–2006, ki spada v okvir cilja št. 1 (v nadaljevanju: program ROP Apulija) in italijanskim organom iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) dala na voljo znesek 1.721.827.000 EUR.
9 Komisija je leta 2007 opravila revizijo sistemov upravljanja in nadzora, ki so jih vzpostavili organi, odgovorni za ta program, in sklenila, da s temi sistemi ni zagotovljeno dobro finančno poslovodenje v zvezi s pomočjo ESRR in da vzpostavljenimi sistemi ne zagotavljajo zadostne natančnosti, pravilnosti in upravičenosti zahtevkov za plačilo.
10 Komisija je po tem, ko je ugotovila, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz členov 4 in od 8 do 10 Uredbe št. 438/2001 in da bi lahko odkrite pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora vodile v sistemske nepravilnosti, z odločbo C(2008) 3340 z dne 1. julija 2008 odložila vmesna plačila ESRR za program ROP Apulija. Italijanski republiki je določila trimesečni rok, da opravi preglede in izvede popravke, potrebne za to, da so le upravičeni izdatki kriti s prispevki ESRR.
11 Komisija je ob reviziji, opravljeni januarja 2009, ugotovila, da zahteve iz navedene odločbe niso bile izpolnjene v rokih. Revizorji Unije so odkrili več nepravilnosti v zvezi s preverjanji, ki jih je opravil organ upravljanja na podlagi člena 4 Uredbe št. 438/2001 (v nadaljevanju: preverjanja na prvi stopnji), delovanjem plačilnega organa in pregledi, ki jih je opravil organ nadzora na podlagi člena 10 Uredbe št. 438/2001 (v nadaljevanju: pregledi na drugi stopnji). Komisija je ugotovila, da ni razumnega zagotovila, da je bilo mogoče s sistemi upravljanja in nadzora učinkovito zagotoviti zakonitost, pravilnost in točnost prijavljenih izdatkov za obdobje od začetka programa do odložitve vmesnih plačil.
12 Komisija je z dopisom z dne 3. aprila 2009 italijanskim organom sporočila svoje ugotovitve in jih obvestila, da bo ob upoštevanju izdatkov, prijavljenih do datuma odložitve vmesnih plačil na podlagi zadevnega programa, predlagala finančni popravek za finančno pomoč ESRR po 10‑odstotni stopnji. Italijanska republika je nasprotovala uporabi tega pavšalnega popravka in zahtevala ukinitev odložitve vmesnih plačil. Na podlagi člena 39(2) Uredbe št. 1260/1999 je bilo 30. septembra 2009 opravljeno zaslišanje.
13 Komisija je s sporno odločbo znižala finančno pomoč, ki jo je dodelil ESRR na podlagi programa ROP Apulija za obdobje 2000–2006, tako da je uporabila 10‑odstotni pavšalni popravek za izdatke, potrjene do datuma odložitve vmesnih plačil. V skladu s členom 1 te odločbe je bila pomoč, ki jo je dodelil ESRR, znižana za 79.335.741,11 EUR.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
14 Italijanska republika je 5. marca 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
15 Ta država članica je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge. Prvi in drugi tožbeni razlog sta se nanašala na izkrivljanje dejstev in kršitev člena 39(2)(c) in (3) Uredbe št. 1260/1999 glede preverjanj na prvi stopnji, delovanja plačilnega organa in pregledov na drugi stopnji. Navedena država članica je s tretjim tožbenim razlogom navedla neobstoj obrazložitve in kršitev člena 39(2) in (3) Uredbe št. 1260/1999. Četrti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 12 Uredbe št. 1260/1999 in člena 4, prvi odstavek, Uredbe št. 438/2001 ter nepristojnost Komisije.
16 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo Italijanske republike zavrnilo.
Predlogi strank
17 Italijanska republika Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– na podlagi člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije sporno odločbo razglasi za nično in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
18 Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.
Pritožba
19 Italijanska republika v podporo svoji pritožbi navaja tri pritožbene razloge.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
20 Italijanska republika s prvim pritožbenim razlogom navaja, da je Splošno sodišče v točkah 37 ter 50 in naslednjih izpodbijane sodbe kršilo načelo kontradiktornosti in obveznost obrazložitve, ker je skupaj preizkusilo prvi in drugi tožbeni razlog, ki se nanašata na učinkovitost in zanesljivost, prvič, preverjanj na prvi stopnji, ki sta jih opravila organ upravljanja in plačilni organ, in drugič, pregledov na drugi stopnji, ki jih je opravil organ nadzora.
21 Ta država članica trdi, da bi moralo Splošno sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti ta tožbena razloga preizkusiti ločeno, saj sta poudarjala različna dejanska vprašanja v zvezi z delom različnih organov in z zelo različnimi nepravilnostmi, navedenimi v sporni odločbi. Splošno sodišče naj bi poleg tega s skupnim preizkusom teh tožbenih razlogov razlogovanje za enega od navedenih tožbenih razlogov samodejno uporabilo za drugi tožbeni razlog.
22 Splošno sodišče naj bi s skupnim preizkusom prvega in drugega tožbenega razloga kršilo tudi obveznost obrazložitve svojih odločb. Splošno sodišče naj ne bi namreč tako podrobno, kot je bilo navedeno v tožbi, navedlo razlogov, iz katerih je za neutemeljene štelo trditve Italijanske republike, s katerimi je ta izpodbijala vsako od nepravilnosti, ki so bile skupaj podlaga sporne odločbe.
23 Komisija utemeljenost trditev Italijanske republike izpodbija.
Presoja Sodišča
24 V skladu s sodno prakso Sodišča načelo kontradiktornosti praviloma pomeni pravico strank v postopku, da podajo stališča o dejstvih in dokumentih, na katerih bo temeljila sodna odločba, in da razpravljajo o sodišču predloženih dokazih in stališčih ter o pravnih elementih, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, na katere namerava opreti svojo odločitev (sodbi Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točki 52 in 55, in preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX‑II, EU:C:2009:804, točka 41).
25 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je lahko Italijanska republika pred Splošnim sodiščem učinkovito podala stališča o nepravilnostih, navedenih v sporni odločbi, glede preverjanj na prvi stopnji, delovanja plačilnega organa ter pregledov na drugi stopnji. Poleg tega je zlasti iz točk 40, 48 in od 60 do 66 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče upoštevalo tudi trditve, s katerimi je ta država članica izpodbijala dejanski obstoj teh nepravilnosti.
26 Glede obveznosti obrazložitve Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni izrecno opredelilo do vseh podrobnosti iz utemeljitve, s katero je Italijanska republika izpodbijala nepravilnosti, navedene v sporni odločbi. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da z obveznostjo Splošnega sodišča iz členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča, da obrazloži sodbe, to sodišče ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno zaporedoma sledila vsem trditvam strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe (sodbe Coop de France bétail et viande in drugi/Komisija, C‑101/07 P in C‑110/07 P, EU:C:2008:741, točka 75 in navedena sodna praksa; A2A/Komisija, C‑318/09 P, EU:C:2011:856, točka 97, in Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 86).
27 V obravnavanem primeru je treba navesti, da obrazložitev v točkah od 69 do 77 in od 79 do 92 izpodbijane sodbe Italijanski republiki omogoča, da se seznani z razlogi, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo vse trditve, s katerimi je izpodbijala zamude pri opravljanju preverjanj na prvi stopnji in pregledov na drugi stopnji, nezanesljivost predlaganih popravkov in neustrezno delovanje plačilnega organa, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor. Splošno sodišče je poleg tega v točkah od 60 do 63 izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni odločilo o vsaki posamezni nepravilnosti, ki so jo revizorji Unije odkrili januarja 2009 glede preverjanj na prvi stopnji in pregledov na drugi stopnji. Zato je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi trditev, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve svojih odločb.
28 Ugotoviti je treba, da očitek, da je Splošno sodišče uporabilo enako razlogovanje za različna pravna in dejanska vprašanja, izhaja iz očitno napačnega razumevanja besedila izpodbijane sodbe. V nasprotju s trditvijo Italijanske republike je namreč Splošno sodišče podrobno in ločeno presojalo, najprej v točkah od 69 do 71 in od 79 do 81 izpodbijane sodbe dejanska in pravna vprašanja o preverjanjih na prvi stopnji, nato v točkah od 72 do 77 in od 82 do 87 te sodbe o pregledih na drugi stopnji ter nazadnje v točkah od 88 do 92 navedene sodbe vprašanja o plačilnem organu.
29 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi in tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
30 Drugi pritožbeni razlog je, kljub temu da ni strukturirano obrazložen, mogoče razumeti tako, da je razdeljen na štiri dele.
31 Italijanska republika s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 40, 63 in od 88 do 93 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva in dokaze, ki so mu bili predloženi. Izkrivljanje iz teh točk izpodbijane sodbe po mnenju te države članice pomeni, da je Splošno sodišče kršilo tudi člen 39 Uredbe št. 1260/1999, člen 9 Uredbe št. 438/2001 ter načeli sorazmernosti in partnerstva.
32 V okviru drugega dela tega pritožbenega razloga Italijanska republika navaja, da je Splošno sodišče v točkah od 60 do 63 izpodbijane sodbe nepravilno štelo, da ni treba preizkusiti dokazov, predloženih za izpodbijanje resničnosti nepravilnosti, ki so jih v vzorcu preverjanj na prvi stopnji, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija, odkrili revizorji Unije. Iz točke 40 obrazložitve sporne odločbe, v kateri je bilo poudarjeno, da italijanski organi niso odpravili navedenih nepravilnosti, naj bi namreč izhajalo, da je Komisija te dejansko upoštevala v okviru sporne odločbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točkah od 78 do 81 izpodbijane sodbe te domnevne nepravilnosti upoštevalo pri ugotovitvi, da preverjanja na prvi stopnji niso bila zanesljiva.
33 Splošno sodišče bi moralo, glede na to, da ni bilo dokazov o posameznih nepravilnostih glede preverjanj na prvi stopnji, odkritih v okviru revizije Komisije januarja 2009, ugotoviti, da je sporna odločba v nasprotju s členom 39(2) in (3) Uredbe št. 1260/1999, in zlasti da je 10‑odstotni pavšalni popravek očitno nesorazmeren.
34 S tretjim delom drugega pritožbenega razloga Italijanska republika trdi, da je sporna odločba v nasprotju z načeloma sorazmernosti in partnerstva, določenima v členu 39 Uredbe št. 1260/1999, ker je z njo naložen 10‑odstotni pavšalni popravek tudi glede nepravilnosti v zvezi z oddajo dodatnih del ali inženirskih storitev, čeprav so italijanski organi za te nepravilnosti predlagali 25‑odstotni pavšalni popravek. Splošno sodišče zato v točki 60 izpodbijane sodbe ni moglo le ugotoviti, da je Komisija te popravke upoštevala v okviru izračuna končnega zneska znižanja pomoči ESRR.
35 Nazadnje, v okviru četrtega dela tega pritožbenega razloga Italijanska republika navaja kršitev člena 4 Uredbe št. 438/2001 in načel v zvezi z dokaznim bremenom.
36 Tretji pritožbeni razlog bi bilo mogoče razumeti tako, da je razdeljen na štiri dele.
37 Prvi del tega pritožbenega razloga se nanaša na izkrivljanje dejstev in dokazov v točkah od 72 do 74 izpodbijane sodbe. Po mnenju Italijanske republike to izkrivljanje pomeni, da je Splošno sodišče kršilo tudi člen 39 Uredbe št. 1260/1999, načeli sorazmernosti in partnerstva ter člen 10 Uredbe št. 438/2001.
38 Z drugim delom tega pritožbenega razloga Italijanska republika navaja, da je Splošno sodišče, ker je štelo, da bi bilo treba odstotek pregledov na drugi stopnji, določen v tem členu 10, doseči pred koncem zadevnega programa, kršilo navedeni člen. Iz besedila tega člena, v skladu s katerim bi bilo treba preglede na drugi stopnji opraviti za vsaj 5 % potrjenih izdatkov „pred zaključkom vsake pomoči“, naj bi bilo namreč razvidno, da je treba sistem pregledov na drugi stopnji presojati zlasti ob tem zaključku.
39 Italijanska republika v okviru tretjega dela istega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 84 do 86 izpodbijane sodbe razsodilo, da je trditev, da popravki po pregledih na drugi stopnji niso 30.950.978,33 EUR, temveč 59.186.909 EUR, brezpredmetna, ker je Komisija upoštevala vse te popravke v okviru presoje celotnega zneska popravkov po združenih preverjanjih na prvi stopnji in pregledih na drugi stopnji, ki znaša 95.672.043,08 EUR.
40 Četrti del tretjega pritožbenega razloga se nanaša na kršitev načel v zvezi z dokaznim bremenom.
41 Komisija se sklicuje na nedopustnost drugega in tretjega pritožbenega razloga, ker se z njima po njenem mnenju le ponavljajo trditve, navedene na prvi stopnji, in se dejansko skuša doseči, da bi Sodišče ponovno vsebinsko presojalo zadevo. Vsekakor naj bi bila ta pritožbena razloga popolnoma neutemeljena.
Presoja Sodišča
– Dopustnost drugega in tretjega pritožbenega razloga
42 Spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča razvidno, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo (glej zlasti sodbe Španija/Komisija, C‑197/13 P, EU:C:2014:2157, točka 43, in Ezz in drugi/Svet, C‑220/14 P, EU:C:2015:147, točka 111 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je v členu 169(2) tega poslovnika pojasnjeno, da se v okviru navedenih pravnih razlogov in trditev natančno opredelijo izpodbijani deli obrazložitve odločbe Splošnega sodišča.
43 Zato zahtev po obrazložitvi, ki izhajajo iz teh določb, ne izpolnjuje pritožba, ki samo ponavlja ali dobesedno navaja razloge in trditve, ki so bili navedeni pred Splošnim sodiščem. Vendar se lahko pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku, kadar pritožnik izpodbija razlago ali uporabo Splošnega sodišča glede prava Unije. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navedel pred Splošnim sodiščem, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel (glej v tem smislu sodbi Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 46 in 47, in Španija/Komisija, C‑197/13 P, EU:C:2014:2157, točki 44 in 45 in navedena sodna praksa).
44 Glede ugovora nedopustnosti, ki ga navaja Komisija, je treba ugotoviti, da Italijanska republika z drugim in tretjim pritožbenim razlogom ne skuša doseči le ponovnega preizkusa tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, temveč izpodbija njegove ugotovitve iz točno določenih točk izpodbijane sodbe, pri čemer glede teh ugotovitev šteje, da so bila izkrivljena dejstva in dokazi ter da je bilo pravo še drugače napačno uporabljeno. Zato v nasprotju s trditvijo Komisije drugi in tretji pritožbeni razlog nista zgolj ponovitev trditev, ki so že bile navedene na prvi stopnji, temveč sta dejansko usmerjena zoper bistveni del obrazložitve izpodbijane sodbe in zato Sodišču omogočata, da opravi nadzor.
45 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga navaja Komisija, zavrniti.
46 Glede kršitve člena 4 Uredbe št. 438/2001, ki je zatrjevana v okviru četrtega dela drugega pritožbenega razloga, in kršitve načel v zvezi z dokaznim bremenom, na katero se sklicuje v četrtem delu drugega pritožbenega razloga in četrtem delu tretjega pritožbenega razloga, je treba navesti, da je sicer Italijanska republika to napačno uporabo prava omenila v uvodnih trditvah v okviru drugega in tretjega pritožbenega razloga, vendar niso v teh trditvah niti nikjer navedene točke izpodbijane sodbe, v katerih naj bi bilo pravo tako napačno uporabljeno, niti ni utemeljitve, s katero bi se dokazovalo, s čim naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Ta dela drugega in tretjega pritožbenega razloga sta zato nedopustna.
47 Glede tretjega dela tretjega pritožbenega razloga je treba navesti, da čeprav Italijanska republika izpodbija ugotovitve iz točk od 84 do 86 izpodbijane sodbe iz razloga, ki ni izkrivljanje podatkov, ta kljub temu ne navaja načela ali pravnega pravila, ki naj bi ga Splošno sodišče kršilo s tem, da je štelo, da na zakonitost sporne odločbe ne vpliva morebitna napaka Komisije pri določitvi nekaterih popravkov, ki so jih predlagali italijanski organi kot popravke po pregledih na drugi stopnji, ker je Komisija v sporni odločbi upoštevala vse te popravke.
48 Četrti del drugega pritožbenega razloga in tretji del tretjega pritožbenega razloga v delu, v katerem se zadnjenavedeni ne nanaša na izkrivljanje podatkov, ter četrti del tretjega pritožbenega razloga je zato treba zavreči kot nedopustne.
49 Glede trditev, s katerimi Italijanska republika graja Splošno sodišče, ker naj bi to izkrivilo vsebino dopisa z dne 15. junija 2009, je treba tudi poudariti, da Italijanska republika ni navedla točk izpodbijane sodbe, na katere se ta očitek nanaša. Zato je treba tudi te trditve zavreči kot nedopustne.
– Vsebinska presoja prvega dela drugega pritožbenega razloga ter prvega in tretjega dela tretjega pritožbenega razloga
50 Italijanska republika s prvim delom drugega pritožbenega razloga ter prvim in tretjim delom tretjega pritožbenega razloga, ki jih je treba preučiti skupaj, navaja, da ugotovitve v točkah 40, 63, od 72 do 74, od 84 do 86 ter od 88 do 93 izpodbijane sodbe potrjujejo slabo razumevanje njene tožbe ter da so z njimi izkrivljena dejstva in dokazi. To izkrivljanje naj bi pomenilo tudi, da je Splošno sodišče kršilo člen 39 Uredbe št. 1260/1999, člena 9 in 10 Uredbe št. 438/2001 ter načeli sorazmernosti in partnerstva.
51 Spomniti je treba, da je iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča razvidno, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev (glej sodbo Komisija/Aalberts Industries in drugi, C‑287/11 P, EU:C:2013:445, točka 47 in navedena sodna praksa). Ta presoja torej, razen izkrivljanja teh dokazov, ne pomeni pravnega vprašanja, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča (glej sodbi Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 15, in Activision Blizzard Germany/Komisija, C‑260/09 P, EU:C:2011:62, točka 51 in navedena sodna praksa).
52 Tako izkrivljanje je podano, če je presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, očitno napačna (sodba Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 153 in navedena sodna praksa). Vendar mora to izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (sodba General Motors/Komisija, C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točka 54). Poleg tega, če pritožnik zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora pritožnik natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (glej v tem smislu sodbi Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 50, in PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 78).
53 Ugotoviti je treba, da trditve zoper točke 40, 63 in 72 izpodbijane sodbe izhajajo iz očitno napačnega razumevanja te sodbe. Splošnemu sodišču glede točk 40 in 72 ni mogoče očitati, da ni spoštovalo vsebine tožbe Italijanske republike s tem, da je štelo, da ta ne izpodbija nobene nepravilnosti, odkrite v vzorcu preverjanj na prvi stopnji in pregledov na drugi stopnji, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija, ali da izpodbija le nekatere od njih. Nasprotno, zlasti iz točk od 60 do 64 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče dejansko upoštevalo dejstvo, da Italijanska republika izpodbija vse te nepravilnosti.
54 V nasprotju s trditvijo Italijanske republike iz točke 63 izpodbijane sodbe ni mogoče sklepati, da po mnenju Splošnega sodišča sporna odločba ne temelji na navedenih nepravilnostih. Splošno sodišče je namreč v točki 63 v povezavi s točko 58 izpodbijane sodbe izrecno ugotovilo, da so bile posamezne nepravilnosti, ki so jih januarja 2009 odkrili revizorji Unije, „eden od očitkov“, navedenih zoper delovanje sistema upravljanja in nadzora, vzpostavljenega za program ROP Apulija.
55 Glede ugotovitev iz točk 73 in 74, od 84 do 86 in od 88 do 93 izpodbijane sodbe je treba navesti, da Italijanska republika ni dokazala, kako bi se z ugotovitvami Splošnega sodišča izkrivljali dokumenti, na katere se ta država članica sklicuje.
56 Zato je treba vse trditve, ki se nanašajo na izkrivljanje dejstev in dokazov, zavreči kot delno nedopustne in zavrniti kot delno neutemeljene.
57 V teh okoliščinah s trditvami, ki se nanašajo na kršitev člena 39 Uredbe št. 1260/1999, členov 9 in 10 Uredbe št. 438/2001 ter načel sorazmernosti in partnerstva, pri čemer je Italijanska republika te kršitve utemeljila z domnevnim izkrivljanjem, na katero se je sklicevala glede točk 40, 63, od 72 do 74 in od 88 do 93 izpodbijane sodbe, tudi ni mogoče uspeti.
58 Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga ter prvi in tretji del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopustne in zavrniti kot delno neutemeljene.
– Vsebinska presoja drugega dela tretjega pritožbenega razloga
59 Z drugim delom tretjega pritožbenega razloga Italijanska republika Splošnemu sodišču očita, da je v točki 76 izpodbijane sodbe napačno razlagalo člen 10 Uredbe št. 438/2001 s tem, da je štelo, da za ovrženje dvomov o zanesljivosti zadevnega sistema upravljanja in nadzora ne zadošča dokaz, da bo odstotek pregledov, določen v tem členu, dosežen ob zaključku pomoči ESRR za program ROP Apulija.
60 V zvezi s tem zadostuje navesti, da je že iz besedila člena 10(2) Uredbe št. 438/2001, v skladu s katerim države članice skrbijo, da so pregledi, ki jih je treba opraviti pred zaključkom pomoči ESRR, enakomerno razporejeni čez celotno zadevno obdobje, razvidno, da se morajo pregledi na drugi stopnji opravljati vse obdobje te pomoči, ne pa le ob zaključku te pomoči.
61 Zato je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
– Vsebinska presoja drugega dela drugega pritožbenega razloga
62 Z drugim delom drugega pritožbenega razloga Italijanska republika izpodbija ugotovitve iz točk od 60 do 63 izpodbijane sodbe. Navaja, da ker je sporna odločba temeljila tudi na nepravilnostih, ki so jih revizorji Unije odkrili v vzorcu preverjanj na prvi stopnji, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija, Splošno sodišče ni moglo odločiti o zakonitosti sporne odločbe glede na člen 39(2) in (3) Uredbe št. 1260/1999 in na načelo sorazmernosti, ne da bi preizkusilo trditve, s katerimi je Italijanska republika izpodbijala resničnost teh nepravilnosti. Splošno sodišče naj bi poleg tega v točkah od 78 do 81 izpodbijane sodbe upoštevalo navedene nepravilnosti za ugotovitev, da preverjanja na prvi stopnji niso bila zanesljiva.
63 V zvezi s tem je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso glede Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), da ker je zadevna država članica v najboljšem položaju za zbiranje in preverjanje podatkov, potrebnih za potrditev obračuna EKUJS, Komisiji za dokaz obstoja kršitve pravil skupne ureditve kmetijskih trgov ni treba izčrpno dokazati pomanjkljivosti nadzora, ki ga opravijo nacionalni upravni organi, ali nepravilnosti zneskov, ki jih ti sporočijo, temveč mora predložiti dokaz o resnem in utemeljenem dvomu, ki ga ima o tem nadzoru ali zneskih (glej v tem smislu sodbi Grčija/Komisija, C‑300/02, EU:C:2005:103, točki 34 in 36 ter navedena sodna praksa, in Danska/Komisija, C‑417/12 P, EU:C:2014:2288, točki 80 in 81).
64 Navedena država članica ne more ovreči ugotovitev, ki so podlaga za tak dokaz o resnem in utemeljenem dvomu Komisije, ne da bi svoje trditve podprla z dokazi, ki dokazujejo obstoj zanesljivega in operativnega nadzornega sistema. Če ji ne uspe dokazati, da so ugotovitve Komisije nepravilne, te pomenijo elemente, ki lahko povzročijo resne dvome o vzpostavitvi primerne in učinkovite celote ukrepov preverjanja in nadzora (glej sodbo Danska/Komisija, C‑417/12 P, EU:C:2014:2288, točka 82 in navedena sodna praksa).
65 Država članica je zato dolžna predložiti čim podrobnejši in čim popolnejši dokaz o resničnosti svojega nadzora in zneskov ter, odvisno od okoliščin primera, o nepravilnosti trditev Komisije (sodbi Grčija/Komisija, C‑300/02, EU:C:2005:103, točka 36 in navedena sodna praksa, in Danska/Komisija, C‑417/12 P, EU:C:2014:2288, točka 83).
66 Načela, ki izhajajo iz te sodne prakse, se mutatis mutandis uporabijo tudi glede ESRR, česar Italijanska republika na obravnavi pred Sodiščem ni izpodbijala. Ob upoštevanju zgradbe sistema upravljanja in nadzora, ki ga vzpostavlja člen 38(1) Uredbe št. 1260/1999, v skladu s katerim so za finančni nadzor pomoči ESRR odgovorne predvsem države članice, so te dejansko v najboljšem položaju za zbiranje in preverjanje podatkov o teh pomočeh.
67 V obravnavanem primeru Italijanska republika očita Splošnemu sodišču, da ni upoštevalo dokazov, s katerimi je ta izpodbijala resničnost nepravilnosti, ki so jih revizorji Unije odkrili v vzorcu preverjanj na prvi stopnji in pregledov na drugi stopnji, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija. V zvezi s tem je treba navesti, da so te posamezne nepravilnosti glede na ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 63 izpodbijane sodbe le eden od očitkov zoper delovanje sistema upravljanja in nadzora, vzpostavljenega za program ROP Apulija, in da je sporna odločba temeljila tudi na „drugih pomanjkljivostih“ tega sistema, ki lahko povzročijo resen in utemeljen dvom o zanesljivosti in primernosti navedenega sistema.
68 Iz preizkusa prvega dela drugega pritožbenega razloga ter prvega, drugega in tretjega dela tretjega pritožbenega razloga, o katerih je odločeno v točkah 58 in 61 te sodbe, je razvidno, da je Splošno sodišče brez napačne uporabe prava zavrnilo vse trditve, s katerimi je Italijanska republika izpodbijala ugotovitve, izpeljane iz teh drugih pomanjkljivosti sistema upravljanja in nadzora, vzpostavljenega za program ROP Apulija, ki so posledica zamud pri opravljanju preverjanj na prvi stopnji, nezanesljivosti predlaganih popravkov in neustreznega delovanja plačilnega organa.
69 Splošno sodišče je tako v skladu s sodno prakso iz točk od 63 do 65 te sodbe v točki 63 izpodbijane sodbe štelo, da ni treba odločiti o resničnosti – ki jo je izpodbijala Italijanska republika – posameznih nepravilnosti, ki so bile odkrite pri reviziji januarja 2009.
70 Dodati je treba, da Italijanska republika v pritožbi ne graja točk od 109 do 118 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče odločilo, da je uporabljeni pavšalni popravek sorazmeren, pri čemer se je oprlo na pomanjkljivosti tega sistema upravljanja in nadzora, ki so povezane z zamudami pri opravljanju preverjanj, nezanesljivostjo predlaganih popravkov in neustreznostjo delovanja plačilnega organa in ki lahko povzročijo resen in utemeljen dvom o zanesljivosti ter primernosti navedenega sistema.
71 Glede očitka, da naj bi Splošno sodišče v točkah od 78 do 81 izpodbijane sodbe upoštevalo posamezne nepravilnosti, odkrite v vzorcu preverjanj na prvi stopnji, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija, je treba navesti, da predmet preudarkov v teh točkah niso te posamezne nepravilnosti, temveč dvomi o praksi italijanskih organov na področju finančnih popravkov.
72 Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je v točkah od 78 do 81 izpodbijane sodbe upoštevalo ugotovitve Komisije glede zanesljivosti finančnih popravkov, ki so jih predlagali italijanski organi, potem ko je v točkah od 60 do 63 navedene sodbe štelo, da ni treba odločiti o resničnosti nepravilnosti, ki so jih revizorji Unije odkrili v vzorcu, v zvezi s katerim je bila januarja 2009 opravljena revizija.
73 Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
– Vsebinska presoja tretjega dela drugega pritožbenega razloga
74 S tretjim delom drugega pritožbenega razloga Italijanska republika izpodbija ugotovitev iz točke 60 izpodbijane sodbe, ker naj bi bila naložitev 10‑odstotnega pavšalnega popravka v nasprotju z načeloma sorazmernosti in partnerstva, določenima v členu 39 Uredbe št. 1260/1999, čeprav so italijanski organi glede nepravilnosti, ki so jih revizorji Unije odkrili januarja 2009, v zvezi z oddajo dodatnih del ali inženirskih storitev predlagali 25‑odstotni pavšalni popravek.
75 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ti popravki, ki so jih predlagali italijanski organi, nanašajo le na nekatere posamezne nepravilnosti, ki so jih januarja 2009 odkrili revizorji Unije. Kot je razvidno iz točke 69 te sodbe, pa je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, štelo, da zatrjevani neobstoj teh posameznih nepravilnosti ne vpliva na zakonitost sporne odločbe. V teh okoliščinah je zato Splošno sodišče v točkah 60 in 62 izpodbijane sodbe brez kršitve načel, navedenih v prejšnji točki, ugotovilo, da so trditve, ki se nanašajo na te popravke, ki jih je Komisija upoštevala pri izračunu končnega zneska znižanja pomoči ESRR, za razglasitev ničnosti sporne odločbe brezpredmetne.
76 Zato je treba tretji del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
77 Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba pritožbo zavreči kot delno nedopustno in zavrniti kot delno neutemeljeno.
Stroški
78 Na podlagi člena 138(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Italijanski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se delno zavrže in delno zavrne.
2. Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.
Podpisi