Zadeva C-404/06

Quelle AG

proti

Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof)

„Varstvo potrošnikov – Direktiva 1999/44/ES – Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezane garancije – Pravica prodajalca, da ob zamenjavi blaga, ki ni v skladu s pogodbo, od potrošnika zahteva plačilo nadomestila za uporabo tega blaga – Brezplačna uporaba blaga z napako“

Povzetek sodbe

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

(člen 234 ES)

2.        Približevanje zakonodaj – Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezane garancije – Direktiva 1999/44

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44, člen 3)

1.        V okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Ker se predloženo vprašanje nanaša na razlago prava Skupnosti, je Sodišče v načelu dolžno odločati.

Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.

V tem okviru negotovost glede tega, ali nacionalno sodišče na podlagi odgovora Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago Direktive lahko v skladu z načeli, ki jih je oblikovalo Sodišče, razlaga nacionalno pravo glede na ta odgovor, ne sme vplivati na obveznost Sodišča, da odloča o tem vprašanju. Vsaka drugačna rešitev bi bila namreč v nasprotju z namenom pristojnosti, ki so Sodišču priznane v členu 234 ES in katerih bistveni cilj je zagotavljati, da nacionalna sodišča enotno uporabljajo pravo Skupnosti.

(Glej točke od 19 do 22.)

2.        Člen 3 Direktive 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki prodajalcu omogoča, da v primeru, ko je prodal blago, ki ni v skladu s pogodbo, od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo tega blaga do njegove zamenjave z novim blagom.

Iz besedila in upoštevnih pripravljalnih besedil Direktive namreč izhaja, da je bil namen zakonodajalca Skupnosti, da je neodplačna uskladitev prodajalca blaga s pogodbo bistvena sestavina varstva, ki ga potrošniku daje ta direktiva. Namen te obveznosti prodajalca, da neodplačno uskladi blago s pogodbo, pa naj bo v obliki popravila ali zamenjave blaga z napako, je varstvo potrošnika pred morebitnimi finančnimi stroški, ki bi ga odvrnili od uveljavljanja svojih pravic, če takega varstva ne bi bilo. Ta zagotovitev neodplačnosti, ki jo je želel doseči zakonodajalec Skupnosti, preprečuje kakršno koli finančno zahtevo prodajalca v okviru izvršitve svoje obveznosti uskladitve blaga s pogodbo. Ta razlaga je tudi v skladu z namenom Direktive, ki je glede na njeno prvo uvodno izjavo prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov.

(Glej točke 33, 34, 36, 43 in izrek.)