Zadeva T-34/05 R

Makhteshim-Agan Holding BV in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Postopek za izdajo začasne odredbe – Začasne odredbe – Tožba zaradi nedelovanja – Dopustnost – Direktiva 91/414/EGS“

Povzetek sklepa

1.      Začasna odredba – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – „Fumus boni juris“ – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecija sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe

(člen 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

2.      Začasna odredba – Pogoji za dopustnost – Dopustnost tožbe v glavni stvari – Neupoštevnost – Omejitve

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(1))

3.      Tožba zaradi nedelovanja – Odprava nedelovanja po vložitvi tožbe – Tožba, ki nima več predmeta – Ustavitev postopka – Predlog odločbe o nevključitvi aktivne snovi endosulfan v prilogo I k Direktivi 91/414 – Presoja sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe

(členi 230 ES, 232 ES in 233 ES; Direktiva Sveta 91/414, priloga I)

1.      V členu 104(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje je določeno, da je v predlogih za izdajo začasnih odredb treba navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za začasne odredbe zavrniti, če kateri od njih ni izpolnjen. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, glede na okoliščine tudi tehta zadevne interese.

Poleg tega ima sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, v okviru tega celovitega pregleda široko diskrecijsko pravico in glede na posebnosti primera prosto odloča o načinu preverjanja in različnih okoliščinah ter tudi o vrstnem redu tega preizkusa, ker mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne določa utrjene sheme preverjanja za presojo potrebe po začasnem odločanju.

(Glej točki 34 in 35.)

2.      Vprašanja dopustnosti tožbe pred sodiščem, pristojnim v zadevi v glavni stvari, načelno ni treba preučiti v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, da se ne odloča že o zadevi v glavni stvari. Vendar pa se lahko kljub temu izkaže, da je treba dokazati obstoj nekaterih elementov, ki omogočajo sklepanje na prvi pogled, da je tožba v postopku v glavni stvari dopustna, če se uveljavlja očitna nedopustnost take tožbe, na kateri temelji predlog za izdajo začasne odredbe.

(Glej točko 53.)

3.      Pravno sredstvo, določeno v členu 232 ES, temelji na ideji, da nezakonito nedelovanje pozvane institucije omogoča, da se zadeva predloži Sodišču ali Sodišču prve stopnje, da bi to ugotovilo, da je opustitev ukrepanja v nasprotju s Pogodbo, če zadevna institucija ni odpravila te opustitve. Posledica te ugotovitve v skladu s členom 233 ES je, da mora tožena institucija sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča ali Sodišča prve stopnje, ne da bi to vplivalo na tožbe na podlagi nepogodbene odgovornosti, ki bi lahko izhajale iz te ugotovitve. Če je bil akt, katerega opustitev je predmet spora, sprejet po vložitvi tožbe, vendar pred razglasitvijo sodbe, odločitev Sodišča ali Sodišča prve stopnje, ki ugotavlja nezakonitost prvotne opustitve, ne more več imeti posledic, predvidenih v členu 233 ES. Iz tega sledi, da je v takem primeru, tudi če se je tožena institucija odzvala na poziv k ukrepanju v roku dveh mesecev, tožba postala brezpredmetna, tako da je treba postopek ustaviti.

V zvezi s tem je treba v fazi postopka za izdajo začasne odredbe zavzeti stališče, da dejstvo, da je Komisija, v okviru postopka evaluacije aktivne snovi endosulfan, zaradi njene morebitne vključitve v prilogo I k Direktivi 91/414 o dajanju sredstev za varstvo rastlin na trg, formalno vložila predlog odločbe o tem, naj se ta snov ne vključi v navedeno prilogo I, jasno kaže željo te institucije, da konča pregled zadevne aktivne snovi, in tako pomeni zavzetje stališča, zaradi katerega je domnevno nedelovanje odpravljeno. Dejstvo, da tak predlog na prvi pogled ne pomeni akta, zoper katerega se lahko vloži ničnostna tožba, je v zvezi s tem neupoštevno, saj je ta nujen prvi pogoj za izvedbo postopka, ki mora načelno privesti do pravnega akta, ki bi lahko bil predmet ničnostne tožbe.

(Glej točke od 67 do 70.)