MNENJE SODIŠČA 1/94

z dne 15. novembra 1994

„Pristojnost Skupnosti za sklepanje mednarodnih sporazumov na področju storitev in varstva intelektualne lastnine – Postopek na podlagi člena 228(6) Pogodbe ES“

Komisija je s predlogom, vloženim na podlagi člena 228(6) Pogodbe ES, Sodišče zaprosila za izdajo mnenja o pristojnosti Evropske skupnosti za sklenitev sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije in zlasti splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS) in sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, vključno s trgovino s ponarejenim blagom (TRIPs).

Stvarno kazalo

Obrazložitev predloga

I –  Sporazumi urugvajskega kroga

II –  Status Evropskih skupnosti v WTO

III –  Pogajanje in podpis Sporazuma WTO

IV –  Vprašanja Komisije in postopek

A –  Vprašanja Komisije

B –  Postopek

V –  Dopustnost predloga

VI –  Formulacija vprašanj

VII –  Jedro spora

VIII –  Deli, ki niso sporni

IX –  Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom

X –  Analiza sporazumov GATS in TRIPs

A –  GATS

1.  Razlogi GATS

2.  Vsebina GATS

3.  Opredelitev storitev in načini njihovega opravljanja

4.  Dvojna „univerzalnost“ GATS

5.  Vrsta sprejetih obvez

a)  Splošne obveze

b)  Specifične obveze

6.  Dinamičnost sporazuma

B –  TRIPs

1.  Cilji in razlogi TRIPs

2.  Področje uporabe in sredstva, sprejeta za uresničitev zastavljenih ciljev

3.  Posebne določbe materialnega prava

a)  Avtorske in sorodne pravice

b)  Industrijska lastnina

i)  Znamke

ii)  Geografske označbe

iii)  Industrijski vzorci in modeli

iv)  Patenti

v)  Layout designs (topografije) integriranih vezij

vi)  Varstvo neobjavljenih tehničnih informacij

vii)  Nadzor nad protikonkurenčno prakso pri pogodbenih licencah

4.  Posebne postopkovne določbe (uveljavljanje pravic intelektualne lastnine)

a)  Sredstva

b)  Postopkovna jamstva

XI –  Skupna trgovinska politika, GATS in TRIPs: stališča strank postopka

A –  GATS

B –  TRIPs

XII –  GATS, TRIPs in implicitna pooblastila

A –  Splošni preudarek o implicitnih pooblastilih

B –  GATS

1.  Stališče Komisije

a)  O obstoju notranjih pristojnosti

i)  O pristojnostih, ki izhajajo iz posebnih določb Pogodbe ES.

ii)  O pooblastilih, ki izhajajo iz splošnih določb (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

b)  O potrebi zunanjega ukrepanja Skupnosti

2.  Mnenja strank, ki so predložile stališča

i)  Pristojnosti, ki izhajajo iz posebnih določb Pogodbe ES

ii)  O pristojnostih, ki bi lahko izhajale iz določb Pogodbe splošnega značaja (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

C –  TRIPs

1.  Stališče Komisije

a)  O obstoju notranjih pristojnosti

i)  O pristojnostih, ki izhajajo iz sekundarne zakonodaje

ii)  O pristojnostih, ki bi lahko izhajale iz splošnih določb Pogodbe (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

b)  O nujnosti zunanjega delovanja Skupnosti

2.  Mnenja strank, ki so predložile stališča

XIII –  Problem zastopanja določenih ozemelj, ki so odvisna od držav članic, vendar ne pripadajo Skupnosti

XIV –  Pomen vprašanja o pristojnosti za vprašanje, kako se v okviru WTO izrazijo stališča

XV –  Proračunska in finančna vprašanja

XVI –  Odgovori na vprašanja iz predloga za izdajo mnenja, ki jih predlagajo Komisija, Svet in države članice, ki so predložile stališča

XVII –  Vprašanja, ki jih je Sodišče zastavilo Komisiji, Svetu in državam članicam, ter odgovori na ta vprašanja

A –  Prvo vprašanje

B –  Drugo vprašanje

C –  Tretje vprašanje

D –  Četrto vprašanje

E –  Peto vprašanje

F –  Šesto vprašanje

G –  Sedmo vprašanje

H –  Osmo vprašanje

I –  Deveto vprašanje

J –  Deseto vprašanje

K –  Enajsto vprašanje

Stališče Sodišča

I –  Uvod

II –  Dopustnost predloga

III –  Formulacija vprašanj Komisije

IV –  Zastopanje nekaterih ozemelj, ki so odvisna od držav članic

V –  Finančna in proračunska vprašanja

VI –  Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom

VII –  Člen 113 Pogodbe ES, GATS in TRIPs

A –  GATS

B –  TRIPs

VIII –  Implicitna zunanja pooblastila Evropske skupnosti, GATS in TRIPs

A –  GATS

B –  TRIPs

IX –  Obveznost sodelovanja med državami članicami in institucijami Skupnosti

 Obrazložitev predloga

I –   Sporazumi urugvajskega kroga

Gospodarska pogajanja, „najobsežnejša v celotni svetovni zgodovini“ (po besedah Sveta), so se zaključila 15. aprila 1994 s podpisom sklepnega akta v Marakešu, ki je povzel dosežke mnogostranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga. Ta pogajanja so trajala sedem let: njihovo izhodišče je bila ministrska deklaracija iz Punta del Este z dne 20. septembra 1986. Predstavniki vlad in Evropskih skupnosti, ki so sestavili sklepni akt, so se dogovorili, naj začne veljati 1. januarja 1995 ali čim prej, kot je mogoče, po tem datumu.

Sklepni akt vsebuje sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: Sporazum WTO). Tako je bil vzpostavljen skupni institucionalni okvir za urejanje trgovinskih odnosov med članicami. Ta sporazum ne vsebuje določb materialnega prava. Te so v prilogah, ki vsebujejo različne „večstranske trgovinske sporazume“, ki so sestavni del Sporazuma WTO.

Ta sporazum vsebuje:

–        mnogostranske sporazume o trgovini z blagom, med njimi GATT 1994 (priloga 1A);

–        splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS, priloga 1B)(1);

–        sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs, priloga 1C)(2);

–        memorandum sporazuma o pravilih in postopkih, ki urejajo poravnavo sporov (priloga 2);

–        mehanizem za proučitev trgovinske politike (priloga 3).

Sporazum WTO in njegove priloge sestavljajo enoten „sveženj“. Država, ki želi postati članica WTO, mora sprejeti vse mnogostranske sporazume, sklenjene v urugvajskem krogu. Postopek za poravnavo sporov velja za vse te mnogostranske sporazume. Ta postopek kot zadnje pravno sredstvo omogoča ukrepe, imenovane „recipročni povračilni ukrepi“. Kršitev enega dela celote (ne glede na to, ali gre za področje blaga, storitev ali varstva intelektualne lastnine) se lahko nadomesti s povračilnim ukrepom na drugem področju [člen 22(3)(b) memoranduma sporazuma v zvezi s poravnavo sporov] ali v okviru drugega sporazuma [člen 22(3)(c) memoranduma]. Sicer pa, kot navaja Komisija, „nadomestilo se lahko ponudi na enak način na drugem področju ali v okviru drugega sporazuma, kot je ta, v katerem je prišlo do kršitve“.

S tem sistemom enotnega „svežnja“ je bil odpravljen tako imenovani „GATT à la carte“. Posebnih sporazumov, ki so izšli iz tokijskega kroga, so se udeležile različne stranke. Poleg tega je imel vsak sporazum svoj postopek o poravnavi sporov.

V prilogi k Sporazumu WTO so tudi štirje večstranski sporazumi (ki se nanašajo na javna naročila, trgovino na področju civilnega letalstva, mleko in goveje meso). Na teh področjih je dovoljena izjema od načela enotnega „svežnja“: sporazumi bodo zavezovali samo tiste članice WTO, ki jih bodo sprejele. Vendar se bo postopek za poravnavo sporov uporabljal v odnosih med strankami, ki bodo te sporazume sprejele.

II –  Status Evropskih skupnosti v WTO

Dve določbi Sporazuma WTO se izrecno nanašata na Evropske skupnosti.

Člen IX, ki obravnava sprejemanje odločitev, določa, da ima ob odločanju z glasovanjem „na sejah ministrske konference in generalnega sveta vsaka članica WTO en glas“ in da „imajo Evropske skupnosti, kadar uveljavljajo svojo glasovalno pravico, na voljo število glasov, ki je enako številu njihovih držav članic, ki so članice WTO.“

Poleg tega člen XI(1), ki obravnava prvotne članice WTO, določa:

„Prvotni člani WTO so pogodbene stranke GATT iz leta 1947 na dan začetka veljave tega sporazuma in Evropske skupnosti, ki sprejmejo ta sporazum in mnogostranske trgovinske sporazume, za katere so GATT iz leta 1994 priloženi seznami dovoljenj in obveznosti, Splošnemu sporazumu o trgovini s storitvami (ki je v prilogi 1B) pa seznami posebnih obveznosti“.

III –  Pogajanje in podpis Sporazuma WTO

Deklaracijo iz Punta del Este, ki je izhodišče pogajanj, so odobrili Svet in predstavniki vlad držav članic „v obsegu, ki se nanaša nanje“. Pogajanja je v imenu Skupnosti in držav članic vodila Komisija. Svet navaja, da „je bilo zaradi zagotovitve čim večje povezanosti pri vodenju pogajanj sklenjeno, da Komisija deluje kot edini pogajalec Skupnosti in držav članic“. V zapisniku s seje, na kateri je Svet odobril deklaracijo iz Punta del Este, pa je ugotovljeno, da „ta odločitev (o pooblastitvi Komisije, da začne pogajanja iz deklaracije) ni vnaprejšnji odgovor na vprašanje pristojnosti Skupnosti in držav članic v posebnih zadevah“.

Sporazum WTO so podpisali na eni strani predsednik Sveta in v imenu Sveta Evropske unije sir Leon Brittain, član Komisije, in na drugi strani predstavniki držav v imenu svojih vlad. Temu postopku je sledila izvršitev odločitve, ki so jo sprejeli Svet in predstavniki držav članic na seji 7. in 8. marca 1994. Iz poročila Sveta izhaja, da je Komisija zahtevala, naj se v zapisnik te seje vpiše, da so „sklepni akt [...] in njemu priloženi sporazumi v izključni pristojnosti Evropske skupnosti“.

IV –  Vprašanja Komisije in postopek

A –  Vprašanja Komisije

Komisija je 6. aprila 1994, torej nekaj dni pred dnem, predvidenim za podpis Sporazuma WTO v Marakešu, vendar nekaj tednov po tem, ko je odbor za trgovinska pogajanja (ustanovljen na konferenci v Punta del Este za uspešen zaključek pogajanj urugvajskega kroga) odobril sklepni akt, pri Sodišču vložila predlog za izdajo mnenja na podlagi člena 228(6) Pogodbe ES.

Vprašanja so:

„Glede na dosežke trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga GATT, zajete v sklepnem aktu z dne 15. decembra 1993:

1.      Ali je Evropska skupnost pristojna za sklenitev vseh delov sporazuma o ustanovitvi WTO, ki so v povezavi s trgovino s storitvami (GATS) in s trgovinskimi vidiki pravic intelektualne lastnine, vključno s trgovino s ponarejenim blagom (TRIPs), na podlagi Pogodbe ES in zlasti na podlagi člena 113 ali tega člena v povezavi s členom 100a in/ali 235 navedene pogodbe?

2.      Ali je Evropska skupnost pristojna za sklenitev delov Sporazuma WTO, ki se nanašajo na izdelke in/ali storitve, ki spadajo izključno na področje uporabe pogodb ESPJ in ESAE?

3.      Če je odgovor na predhodni vprašanji pritrdilen, ali to vpliva na sposobnost držav članic, da sklenejo Sporazum WTO, čeprav je že dogovorjeno, da bodo prvotne članice WTO?“

B –  Postopek

V skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča je bil predlog za izdajo mnenja vročen Svetu Evropske unije (v nadaljevanju: Svet) in državam članicam. Pisna stališča so predložili Svet ter danska, nemška, grška, španska, francoska, nizozemska, portugalska vlada in vlada Združenega kraljestva. Evropskemu parlamentu je bilo na njegovo zahtevo dovoljeno, da predloži pisna stališča.

V –  Dopustnost predloga

Svet, ne da bi se formalno skliceval na nedopustnost predloga, opozarja, da je bil v vseh primerih, ko je bil uporabljen postopek na podlagi člena 228(6), „predlog vložen pred podpisom sporazuma“. Po njegovem mnenju „se lahko [...] resno vprašamo, ali je postopek za izdajo predhodnega mnenja [o ‚načrtovanem‘ sporazumu] [...] dopusten po ustanovitvi obveznosti na mednarodni ravni“. O tem dvomi tudi nizozemska vlada.

Španska vlada izrecno predlaga nedopustnost predloga. Postopek za izdajo mnenja se lahko sproži le, dokler Skupnost ne sprejme mednarodnih obveznosti. Španska vlada poudarja, da je bil namen podpisa overitev besedil, ki so izid pogajanj, in da je podpis sprožil obveznost, da se ta besedila predložijo v odobritev pristojnim organom.

Francoska vlada naslavlja na Komisijo bolj političen očitek. Ne da bi se izrazila o nedopustnosti, pojasni, da je Komisija, ki je čakala do zadnjega trenutka, in sicer do podpisa in sklenitve Sporazuma WTO, medtem ko je nesoglasje glede nacionalnih pristojnosti nastalo že leta 1992, ravnala brez čuta za sodelovanje in da je sprejela stališče, ki je v nasprotju z enotnim delovanjem Skupnosti in držav članic. Države ne morejo predložiti Sporazuma WTO v odobritev svojim parlamentom, ker vprašanje pristojnosti ni rešeno. Niti Svet ne more Evropskemu parlamentu predložiti predloga sklepa o sklenitvi sporazuma, ker sta pravna podlaga tega sklepa in vprašanje pristojnosti negotova.

VI –  Formulacija vprašanj

Svet kritizira način, kako je Komisija formulirala svoja vprašanja.

Ker se postopek nanaša na sporazum, ki so ga Skupnost in njene države članice podpisale v skladu s svojimi pristojnostmi, Svet meni, da ne gre za vprašanje, ali lahko Skupnost sklene ta sporazum sama (to bi bilo hipotetično vprašanje), ampak za vprašanje, ali „je to, da Skupnost in države članice skupaj sklenejo sporazume, ki izhajajo iz urugvajskega kroga, združljivo z delitvijo pristojnosti, ki je določena s Pogodbo o ustanovitvi Evropskih skupnosti“.

Po mnenju portugalske vlade se vprašanja, ki jih je oblikovala Komisija, nanašajo na že minulo fazo v procesu sklepanja Sporazuma. V resnici je treba ugotoviti, ali je mešani sporazum združljiv z načeli in s pravili Pogodbe ES in Pogodbe ESPJ, ki se nanašajo na delitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami.

Vlada Združenega kraljestva je preučila vprašanja v vrstnem redu, drugačnem od Komisije. Najprej je obrazložila pristojnost Skupnosti na podlagi teorije implicitnih pooblastil, pri čemer je poudarila vzporedno pristojnost držav članic, nato pa navedla, zakaj člen 113 ne more biti podlaga za sklenitev teh sporazumov.

VII –  Jedro spora

Vprašanja, o katerih je treba odločiti, ne zadevajo vseh mnogostranskih sporazumov, priloženih Sporazumu WTO, niti Sporazuma o ustanovitvi WTO.

Kot poudarja Svet, je treba najprej obravnavati določbe materialnega prava. Institucionalne določbe ne sprožijo nobenega posebnega problema glede pristojnosti: pristojnost za sodelovanje pri institucionalnih dogovorih nujno izhaja iz pristojnosti v zvezi z določbami materialnega prava – cilj institucionalnih dogovorov je zagotoviti „vodenje“ dogovorov o materialnem pravu. Opis dogovorov o materialnem pravu na tem mestu torej ni potreben.

Svet poudarja, da je med določbami materialnega prava treba upoštevati tri velike sporazume, in sicer o blagu (GATT, različica 1994), storitvah (GATS) in intelektualni lastnini (TRIPs).

Svet, vlade, ki so predložile stališča, in Evropski parlament se strinjajo, da je Skupnost pristojna za trgovino z blagom (ki je predmet GATT iz leta 1994 in različnih razlagalnih memorandumov). Edini pridržki se nanašajo na proizvode ESPJ (pridržek Sveta in vseh vlad, ki so predložile stališča), sporazum o tehničnih ovirah v trgovini (le pridržek nizozemske vlade) in nujnost, da se kot dodatna pravna podlaga za kmetijstvo uporabi člen 43 Pogodbe ES (vendar zadnji pridržek Sveta, Združenega kraljestva in Evropskega parlamenta ne izpodbija izključne pristojnosti Skupnosti).

Glavno nesoglasje obstaja glede storitev in intelektualne lastnine. Komisija v tem delu nasprotuje osmim državam (vsem razen Kraljevine Belgije, Velikega vojvodstva Luksemburg, Irske in Italijanske republike) in Evropskemu parlamentu. Razhajanje mnenj je povzeto v naslednjem odstavku.

Komisija meni, da je Skupnost izključno pristojna (bodisi na podlagi skupne trgovinske politike bodisi podredno na podlagi izrecnih pooblastil oziroma natančneje vzporednih notranjih in zunanjih pristojnosti). Države članice, ki so predložile stališča, menijo, da se pristojnost deli med države in Skupnost. V vsakem primeru države, ki so predložile stališča, in Parlament izključujejo pristojnost na podlagi skupne trgovinske politike. Parlament uradno ni zavzel stališča o utemeljenosti podredne trditve Komisije.

VIII –  Deli, ki niso sporni

Preden obrazložimo razhajanja in dokaze v podporo stališčem, ki jih zagovarjajo oboji, je treba navesti dele, glede katerih naj bi bila mnenja soglasna.

–        Glede na to, da so Sporazum WTO in njegove priloge podpisali Svet in vse države članice, sklepamo, da obstaja soglasje o primernosti oziroma nujnosti njegove sklenitve.

–        Obstaja soglasje o tem, da je za sklenitev Sporazuma WTO v skladu s členom 228(3), drugi pododstavek, Pogodbe ES potrebna privolitev Evropskega parlamenta, ker ta sporazum predvideva vzpostavitev posebnega institucionalnega okvira.

–        Komisija je poudarila, da je „za sklenitev urugvajskega kroga v celoti iz političnih, če ne pravnih razlogov [...] potrebno soglasje“. Temu niso ugovarjali ne Svet ne države, ki so predložile stališča.

IX –  Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom

Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom obsegajo v prvi vrsti GATT iz leta 1994, katerega razlaga je v različnih protokolih o sporazumu, sporazumih o določenih proizvodih (kmetijstvo in tekstil) in sporazumih o uporabi omejevalnih ureditev, kot so tehnične ovire v trgovini, uporaba sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov in TRIMs („Trade related investment measures“).

Komisija meni, da se vsi ti sporazumi „nanašajo na trgovino z blagom in da je njihov cilj širitev mednarodne trgovine z odpravljanjem ovir v trgovini in drugih škodljivih ukrepov za trgovino“ ter da spadajo na področje uporabe člena 113 Pogodbe ES.

Svet priznava, da „je Skupnost izključno pristojna za skoraj vse določbe GATT in njegovih prilog“ in da ta pristojnost „izhaja zlasti iz člena 113“. Vendar pa poudarja, da se je pri sporazumih o kmetijstvu in pri tistih, ki se nanašajo na sanitarne in fitosanitarne ukrepe, treba opreti na člen 43, ker „se ti nanašajo na trgovinske ukrepe, ki se uporabljajo pri mednarodni trgovini kmetijskih izdelkov, in [...] zlasti na notranjo ureditev organizacije kmetijskih trgov“.

Vlada Združenega kraljestva se glede kmetijstva pridružuje stališču Sveta in ga podpira z navedbo konkretnih primerov.

Navaja „dva primera, kako sporazumi iz priloge 1A k Sporazumu WTO vplivajo na notranjo ureditev kmetijskih proizvodov v Skupnosti. Prvič, določbe kmetijskega sporazuma, ki omejujejo „domačo podporo“, bodo neposredno učinkovale na znesek pomoči, ki jo prejmejo kmetje in predelovalci kmetijskih proizvodov od skupnih organizacij za kmetijske trge, ki so bile vse ustanovljene na podlagi člena 43 Pogodbe, in torej na delovanje teh organizacij. Drugič, določbe kmetijskega sporazuma v zvezi z obveznostjo zmanjševanja izvoznih subvencij bodo prizadele sistem Skupnosti glede nadomestil za izvoz kmetijskih izdelkov Skupnosti, ki je bil vzpostavljen in se vodi v skladu s členom 43. Praktično vse skupne organizacije trga vsebujejo določbe, ki se nanašajo na nadomestila za izvoz, in sistem se vodi v skladu z izvedbenimi predpisi Sveta in Komisije, sprejetimi na podlagi določb o skupnih organizacijah.“

Združeno kraljestvo poudarja, da se ti ukrepi nanašajo na domače kmetijske proizvode Skupnosti, medtem ko se običajni instrumenti trgovinske politike (količinske omejitve, carinske tarife) nanašajo na uvožene, ne na domače proizvode. Iz tega izhaja, da ti ukrepi spadajo na področje uporabe člena 43.

Te pripombe v zvezi s kmetijstvom ne povzročijo dvoma o izključni pristojnosti Skupnosti.

Evropski parlament prav tako meni, da je sklicevanje na člen 43 Pogodbe nujno glede na velik pomen kmetijskega sporazuma. Navaja, da sta podlaga za splošen sistem ugodnosti člen 113 in člen 43 Pogodbe (Uredba Sveta (EGS) št. 3917/92 z dne 21. decembra 1992 (UL L 396, str. 1) in Uredba Sveta (ES) št. 3668/93 z dne 20. decembra 1993 (UL L 338, str. 22)).

Nizozemska vlada posveča posebno pozornost sporazumu o tehničnih ovirah v trgovini. Za razliko od Komisije, ki trdi, da je za ta novi sporazum izključno pristojna Skupnost, nizozemska vlada meni, da „je Skupnost v veliki meri pridobila izključno pristojnost na področju tehničnih ovir v trgovini“, vendar pa „države članice ohranjajo svojo pristojnost zaradi značaja nekaterih direktiv in ker ni bila dosežena niti predvidena popolna uskladitev na tem področju“.

Na področju trgovine z blagom so resnično jedro spora med Komisijo na eni strani in Svetom ter vladami, ki so predložile stališča, na drugi strani proizvodi ESPJ.

Po mnenju Komisije mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom ne zahtevajo druge pravne podlage kot člen 113, niti če se nanašajo na proizvode ESPJ ali na proizvode Euratom.

Komisija skuša zmanjšati pomen, ki ga druge strani pripisujejo členu 71 Pogodbe ESPJ. Ta klavzula o neposeganju iz člena 71 ne pridržuje državam članicam nobene pravice v smislu člena 232(1) Pogodbe ES.

Komisija se sklicuje na mnenje 1/75 z dne 11. novembra 1975 (Recueil, str. 1355 in zlasti str. 1365), v skladu s katerim:

„je izključeno, da bi lahko [člen 71 Pogodbe ESPJ] povzročil neučinkovitost členov 113 in 114 Pogodbe EGS in dodelil Skupnosti pristojnost za pogajanje in sklepanje mednarodnih sporazumov na področju skupne trgovinske politike“.

Komisija meni, da bi se lahko trgovinski sporazumi v okviru Pogodbe ESPJ zakonito sklepali na podlagi določb člena 95.

Svet nasprotno meni, da „je sklenitev GATT in njegovih prilog s strani držav članic, če se njihove določbe nanašajo na pristojnost na področju trgovinske politike, ki jo imajo na podlagi člena 71 Pogodbe ESPJ, očitno združljiva s Pogodbo“.

Španska vlada vztraja pri izključni pristojnosti držav članic za proizvode ESPJ. Republika Grčija se s tem strinja. Prav tako portugalska vlada.

Vlada Združenega kraljestva se ravno tako sklicuje na člen 71 Pogodbe ESPJ in pravi, da so pristojne države članice, vendar se strinja, kot je izjavila Komisija, da bi bilo sklicevanje na člen 95 Pogodbe ESPJ drugi zakoniti način sklenitve sporazuma.

Francoska vlada meni, da „posledica sklenitve sporazumov s strani ESPJ, ki se nanašajo na trgovinsko ureditev proizvodov ESPJ, na podlagi člena 95 navedene pogodbe, ni bil prenos pristojnosti, ki jih državam članicam priznava člen 71 Pogodbe ESPJ, od teh držav na ESPJ“ in da „se zato države članice lahko same odločijo za sklenitev GATT in njegovih prilog, ki se nanašajo na določbe o trgovini s proizvodi ESPJ v njihovi pristojnosti na podlagi člena 71 Pogodbe ESPJ“.

X –  Analiza sporazumov GATS in TRIPs

A –  GATS

1.     Razlogi GATS

Zakaj splošen sporazum o trgovini s storitvami? V nekaterih razvitih državah je postal storitveni sektor prevladujoč sektor gospodarstva. Po mnenju Komisije vidijo nekateri ekonomisti v tem razvoju „napoved temeljnega prestrukturiranja svetovnega gospodarstva, kjer se navadna proizvodnja vedno bolj seli v države v razvoju, ki naj bi posledično postale glavni izvozniki industrijskih izdelkov“. „Razvita gospodarstva naj bi v glavnem izvažala storitve in blago z visoko dodano vrednostjo [z velikim deležem znanja]“. „Širitev mednarodne trgovine s storitvami zaostaja za razvojem tega sektorja v nacionalnih gospodarstvih, ker nobeno mednarodno pravilo ne ponuja varnosti in predvidljivosti, ki ju izvajalci storitev potrebujejo. Iz tega razloga se je pojavila zamisel o določitvi okvira, ki bi s pogajanji o novih pravilih omogočil uvedbo liberalizacije“.

2.     Vsebina GATS

GATS je poskus prenosa načel GATT na področje storitev, na katerem ovire v trgovini niso carine ali kvote uvoza, ampak predpisi, ki se nanašajo na dostop na trge in usposobljenost ponudnikov storitev. Pravila, ki jih je treba spoštovati, še niso dokončno določena. Kot je francoska vlada poudarila glede WTO na splošno, je GATS pogajalski okvir za poglobitev že dogovorjenih pravil in za sklenitev sporazumov na novih področjih.

3.     Opredelitev storitev in načini njihovega opravljanja

Pojem storitve je zelo širok, ker zajema „vsako storitev v katerem koli sektorju, razen storitev, opravljenih pri izvajanju vladnih pooblastil“. Kar zadeva „storitev, opravljeno pri izvajanju vladnih pooblastil“, te zajemajo „vsako storitev, ki ni opravljena na tržni podlagi ali v konkurenci z drugimi ponudniki storitev“ [člen 1(3)(b) in (c) GATS].

V skladu s členom 1(2) GATS zajema trgovina s storitvami štiri tipe ali načine ponudbe storitev:

–        „Cross-border supply“ („čezmejna ponudba“): to je ponudba storitve ene članice, namenjena drugi članici. V zvezi s tem daje Svet ta primer: arhitekturna pisarna s sedežem v državi A izdela projekt električnih instalacij za inženirsko pisarno s sedežem v državi B.

–        „Consumption abroad“ („poraba v tujini“): to je ponudba storitve na ozemlju ene članice, namenjena porabniku storitev iz druge članice. Primer: storitve, opravljene v državi A za turiste, ki so prišli iz države B.

–        „Commercial presence“ („tržna prisotnost“ ali „prisotnost pravnih oseb“): to je ponudba storitve ponudnika storitev ene članice po zaslugi tržne prisotnosti na ozemlju druge članice. V skladu s členom XXVIII(d) je „tržna prisotnost“ „kakršna koli poslovna ali profesionalna oblika ustanavljanja, vključno z:

i)      ustanovitvijo, pridobitvijo ali vzdrževanjem pravne osebe ali

ii)      ustanovitvijo ali ohranjanjem podružnice ali predstavništva na ozemlju članice s ciljem ponudbe storitev“.

Kot navaja Svet, gre torej za ustanavljanje in za ponudbo storitev podjetij ali poklicnih strokovnjakov države A v državi B. Tako ponudbo srečamo na primer pri bančnih storitvah.

–        „Movement of persons“ („gibanje oseb“ ali „prisotnost fizičnih oseb“): to je ponudba storitve ponudnika storitev ene članice po zaslugi prisotnosti fizičnih oseb te članice na ozemlju druge članice. Po mnenju Sveta je to primer podjetja države A, ki z delavci, ki prihajajo iz države A, ponuja svoje storitve v državi B. Običajen primer za to je izvajanje gradbenih del.

4.     Dvojna „univerzalnost“ GATS

Svet poudarja, da ima GATS dvojno univerzalnost. Na eni strani pokriva vse storitvene sektorje (zgoraj navedena opredelitev storitve pod X., A., 3.): z drugimi besedami gre za prevoz, finančne storitve in zavarovanja, telekomunikacije, informatiko in avdiovizualne storitve, turizem, hotelirstvo in gostinstvo, gradbeništvo, svobodne poklice in celo za vzgojo ter zdravstvo itd. Na drugi strani GATS pokriva vse vidike ustanavljanja in dejavnosti ponudnikov storitev. GATS se uporablja „za ukrepe članic, ki vplivajo na trgovino s storitvami“, kot je bilo opredeljeno. Zajema torej:

–        vse pogoje, povezane z ustanovljanjem (ustanovitev ali pridobitev družbe ali ustanovitev podružnice);

–        vse pogoje v zvezi z opravljanjem teh dejavnosti (od stečajnih do fiskalnih pravil ali pravil za osebje).

5.     Vrsta sprejetih obvez

Treba je razlikovati splošne in specifične obveze.

a)     Splošne obveze

Najpomembnejša obveza je načelo obravnave držav z največjimi ugodnostmi (člen II(1)). Vendar država v obdobju, ki naj bi ne bilo daljše od desetih let (glej prilogo), lahko ohranja ukrep, ki povzroča diskriminacijo med njenimi trgovinskimi partnerji, če je ta ukrep naveden v prilogi v zvezi z izjemami in izpolnjuje tam navedene pogoje. Poleg tega člen V predvideva trajno odstopanje od načela obravnave držav z največjimi ugodnostmi v korist regionalnih integracij, in sicer po vzoru člena XXIV GATT.

Druga splošna obveza je obvezna preglednost: vsaka članica je predvsem dolžna objavljati ukrepe ali predpise v zvezi s storitvami (člen III(1), ki jih Sporazum imenuje „ukrepi splošne veljavnosti, ki se nanašajo ali vplivajo na uporabo tega sporazuma“.

Treba je poudariti tudi obvezo predvidenja postopkov (sodnih, arbitražnih ali upravnih), ki se nanašajo na pritožbe zoper upravne odločbe, ki vplivajo na trgovino s storitvami (člen VI(2)).

Vsaka članica ima obvezo, da zagotovi, da monopolni ponudnik storitev na njenem ozemlju pri ponudbi monopolne storitve na trgu ne deluje na način, ki ni v skladu z načelom obravnave držav z največjimi ugodnostmi in s specifičnimi obvezami (člen VIII(1)).

Sprejete so tudi obveze v zvezi z dovoljevanjem, izdajanjem dovoljenj ali potrjevanjem ponudnikov storitev (člen VII)).

b)     Specifične obveze

Specifične obveze, ki so opredeljene v delih III in IV sporazuma ter v prilogah, zajemajo obvezo članice, da storitvam in ponudnikom storitev vsake druge članice omogoči dostop na trg, in obvezo, da storitev in ponudnikov storitev iz katerih koli drugih članic glede ukrepov, ki vplivajo na ponudbo storitev, ne obravnava manj ugodno kot enake domače storitve ali ponudnike storitev (načelo nacionalne obravnave).

Omejitve, ki jih zajema obveza omogočanja dostopa na trg, so podrobno določene v členu XVI(2): v bistvu gre za prepoved uvedbe količinskih omejitev v dejavnosti ponudnikov storitev iz drugih članic. Svet navaja primere takih omejitev:

–        maksimalno število televizijskih ali prevoznih podjetij, ki jih nadzirajo podjetja ali državljani tretjih držav;

–        maksimalno število „tujih“ zdravnikov;

–        maksimalni odstotek „tuje“ udeležbe v kapitalu televizijskih, prevoznih itd. podjetij;

–        prepoved nekaterih dejavnosti za banke ali zavarovalnice pod tujim nadzorom;

–        določanje „kvot“ na avdiovizualnem področju za produkcije tretjih držav.

Te obveze, ki niso niti brezpogojne niti absolutne, so zapisane na seznamih za posamezno državo. Članica lahko navede na svojem seznamu, da ne omogoča popolnega dostopa na svoj trg, lahko postavlja pogoje (na primer tržno prisotnost) ali razglasi omejitve. Ti pogoji in omejitve so podrobno navedeni na njenem seznamu. Isto velja glede obveze nacionalne obravnave.

Za Evropsko skupnost so seznam predložili Skupnost in države članice, vendar se sprejete obveznosti nanašajo na vsako državo članico poimensko ter pogoji in omejitve niso enaki za vse države članice.

Te specifične obveze so plod mnogostranskih pogajanj, pri katerih ni bilo prizadevanja za vzajemnost na posameznih sektorjih, ampak globalno.

6.     Dinamičnost sporazuma

GATS, ki je namenjen določitvi okvira pogajanj, je, kot poudarja Svet, dinamičen. Svet navaja člen XIX GATS, ki se nanaša na obveznost udeleževanja zaporednih krogov pogajanj za dosego vse večje liberalizacije. Treba je navesti tudi člen X, ki predvideva mnogostranska pogajanja na podlagi načela prepovedi diskriminacije v zvezi z ukrepi nujnega varstva. Izpostaviti je mogoče tudi člen XIII, ki določa, da se ne uporabljajo načelo obravnave držav z največjimi ugodnostmi, specifične obveze odprtja dostopa na trg in dodelitev nacionalne obravnave javnim trgom storitev ter da bodo mnogostranska pogajanja v zvezi s tem potekala v določenem roku. Končno je treba navesti člen XV, ki predvideva začetek pogajanj v zvezi s pripravo potrebnih mnogostranskih področij, da bi se tako izognili posledicam izkrivljanja zaradi subvencij.

B –  TRIPs

1.     Cilji in razlogi TRIPs

Najpomembnejši cilj TRIPs je, kot je poudarila francoska vlada, okrepiti in uskladiti varstvo intelektualne lastnine v svetovnem merilu.

Francoska vlada navaja, da so razvite države – glede na napore, vložene v ta namen v drugih okvirih, in zlasti glede na neuspeh del, ki so potekala med letoma 1980 in 1984 z namenom revizije Pariške konvencije o varstvu intelektualne lastnine – vztrajale pri tem, da je intelektualna lastnina vključena v urugvajski krog, da bi tako koristila dinamiko celotnega GATT (z njegovimi pogajalskimi sredstvi) in njegov mehanizem za reševanje sporov.

Trgovina s ponarejenim blagom v nekaterih tretjih državah (samovoljno prilaščene znamke, ponaredki proizvodov, kršitev patentnih pravic na proizvodih in postopkih ali piratske kopije knjig, plošč in videokaset) povzroča, kot navaja Komisija, precejšnjo škodo industriji Skupnosti. Ugotovljeno je bilo, da ima neobstoj učinkovitega varstva intelektualne lastnine v nekaterih tretjih državah enak učinek na „blago, ki je predmet pravic intelektualne lastnine“ kot vsaka druga uvozna omejitev.

Komisija poudarja, da so tako Združene države kot Skupnost uporabljale povračilne trgovinske ukrepe v razmerju do držav, ki so bodisi zagotovile le nezadostno varstvo intelektualne lastnine ali pa so izvajale diskriminacijo med svojimi trgovinskimi partnerji. Ti ukrepi so prispevali k temu, da so države v razvoju sprejele zamisel o okrepitvi intelektualne lastnine, medtem ko so do tedaj to pravno področje obravnavale le kot sredstvo izkoriščanja v rokah industrializiranih gospodarstev. Komisija navaja, da pa se države v razvoju vse bolj zavedajo mogočih prednosti povečanega varstva intelektualne lastnine v smislu spodbujanja lokalnih inovacij.

2.     Področje uporabe in sredstva, sprejeta za uresničitev zastavljenih ciljev

Področje uporabe sporazuma TRIPs je zelo široko, saj pokriva literarno in umetniško lastnino (avtorske in sorodne pravice) ter industrijsko lastnino (znamke, navedba geografskega porekla in izvora, patente, modeli, know-how) z izjemo novih rastlinskih vrst (člen 1(2) TRIPs).

Del I Sporazuma TRIPs (členi od 1 do 8) vsebuje splošne določbe in temeljna načela. Del II (členi od 9 do 40) določa pravila o razpoložljlivosti, obsegu in uporabi pravic intelektualne lastnine. Del III (členi od 41 do 61) našteva načine uveljavljanja pravic intelektualne lastnine. Del IV (člen 62) opredeljuje pridobitev in ohranjanje pravic intelektualne lastnine. Del V (člena 63 in 64) obravnava preprečevanje in reševanje sporov. V delu VI (členi od 65 do 67) so prehodne določbe in v delu VII (členi od 68 do 73) institucionalne in končne določbe.

TRIPs skuša zagotoviti najnižjo raven varstva intelektualne lastnine. Svojim članicam omogoča, da zagotovijo širše varstvo in da hkrati izberejo najprimernejša sredstva za izvajanje njegovih določb (člen 1(1) TRIPs).

Uporabnost sporazuma je določena po osebnem merilu (pravice, ki veljajo za nekatere fizične in pravne osebe, državljane tretjih držav; člen 1(3) TRIPs).

TRIPs predvideva hkrati načelo nacionalne obravnave (člen 3) in načelo obravnave države z največjimi ugodnostmi (člen 4). Ti načeli imata izjeme. Za načelo nacionalne obravnave veljajo izjeme, ki so že predvidene v Pariški konvenciji o varstvu industrijske lastnine, v Bernski konvenciji o varstvu umetniških in književnih del, v Rimski konvenciji o varstvu umetnikov, igralcev ali izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuzijskih organizacij ter v Washingtonski pogodbi o intelektualni lastnini na področju integriranih vezij. Obveznost nacionalne obravnave za umetnike, igralce ali izvajalce, proizvajalce fonogramov in radiodifuzijske organizacije je omejena na pravice iz TRIPs (člen 3(1) TRIPs).

Kot navaja Svet, se cilji TRIPs zasledujejo na dva načina: najprej z napotitvijo na mednarodne konvencije, h katerim je po besedah Komisije „pristopilo relativno veliko držav“, in sicer na Pariško konvencijo o industrijski lastnini in Bernsko konvencijo o umetniški in književni lastnini – konvenciji, ki si prizadevata za uskladitev pravic in za dodelitev nacionalne obravnave na še neusklajenih področjih; nato s posebnimi določbami materialnega prava („plus elementi“) „na področjih“, kakor poudarja Komisija, „intelektualne lastnine, na katerih so udeležene države opazile nujno potrebo po širšem varstvu“.

Napotitev na Pariško konvencijo zajema vse določbe materialnega prava te konvencije, izključene so le institucionalne, končne in prehodne določbe (člen 2(1) TRIPs). Sklicevanje na Bernsko konvencijo se prav tako nanaša na vse določbe materialnega prava konvencije, razen na določbe o moralnih pravicah avtorjev (člen 9(1) TRIPs).

Posebne določbe materialnega prava so razvrščene v delih II, III in IV TRIPs.

V okviru teh posebnih določb materialnega prava ni zajeta pomembna težava – izčrpanje pravic. Ena od splošnih določb TRIPs, člen 6, določa:

„Za namene reševanja sporov po tem sporazumu se ne sme nič v tem sporazumu skladno z določbami členov 3 [nacionalna obravnava] in 4 [obravnava države z največjimi ugodnostmi] uporabljati za obravnavanje vprašanja o izčrpanju pravic intelektualne lastnine“.

Načelo izčrpanja je načelo, ki imetnikom pravic intelektualne lastnine odreka možnost sklicevanja nanje, da bi nadzirali pretok proizvodov, ki so jih sami dali na trg ali so bili dani na trg z njihovo privolitvijo. Po mnenju Komisije iz člena 6 TRIPs izhaja, da „se članica, ki uporabi načelo ‚nacionalnega‘ izčrpanja (ali ‚regionalnega‘ pri carinskih ali regionalnih unijah), ne more sklicevati na določbe sporazuma TRIPs, ki se nanašajo na reševanje sporov (vključno s tožbami zaradi kršitve in tudi če ni kršitve)“.

Države članice Skupnosti, ki so v odnosih znotraj Skupnosti dolžne uporabljati načelo izčrpanja, ga lahko izključijo, če je uvoženi izdelek iz države, ki ni članica Skupnosti; isto velja za Skupnost.

Če pa država članica uporabi načelo izčrpanja za svoje državljane, ne da bi ga omejila na dajanje v promet v državi Skupnosti, ga mora na podlagi nacionalne obravnave uporabiti na enak način tudi za državljane tretjih držav. Prav tako načelo obravnave držav z največjimi ugodnostmi vsaki državi članici TRIPs prepreči, da bi uporabila drugačno pravilo, če gre za državljane ene ali druge tretje države.

Po mnenju Komisije člen 6 TRIPs članici omogoča, da „še naprej nasprotuje vzporednemu uvozu proizvodov [...], ki jih imetnik intelektualne lastnine trži v tujini (tj. v tretji državi) ali se tam tržijo z njegovo privolitvijo“. Komisija meni, da je omejevanje načela izčrpanja v odnosih znotraj Skupnosti „nujno za spoštovanje določb prava Skupnosti in za omogočanje imetnikom pravic Skupnosti, da se uveljavijo na tujih trgih (tj. trgih tretjih držav), pri čemer ohranijo določen nadzor nad uvozom (ali ponovnim uvozom) tehnološkega blaga v Skupnost“.

3.     Posebne določbe materialnega prava

a)     Avtorske in sorodne pravice

Varstvo avtorskih pravic obsega izraze, ne pa idej, postopkov, metod delovanja ali matematičnih pojmov kot takih (člen 9(2) TRIPs). Določeno je minimalno trajanje varstva (člen 12).

Računalniški programi so po Bernski konvenciji varovani kot književna dela (člen 10(1) TRIPs).

Sorodne pravice, ki so pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, so priznane in opredeljene (člen 14 TRIPs).

Avtorjem računalniških programov mora biti priznana pravica dajanja v najem. Za kinematografska dela ni treba izpolnjevati obveznosti, razen če bi tako dajanje v najem „povzročilo širše kopiranje teh del v takem obsegu, da bi materialno škodovalo izključni pravici do razmnoževanja, ki je bila dana (v zadevni državi članici) avtorjem in njihovim pravnim naslednikom“.

b)     Industrijska lastnina

i)     Znamke

Varstvo, ki ga je treba zagotavljati znamkam, velja za znamke izdelkov in storitev.

TRIPs opredeljuje znake, ki lahko sestavljajo znamko, in pravice, ki izhajajo iz znamke (člena 15(1) in 16(1) TRIPs).

Registracija znamke je lahko pogojena z njeno uporabo, kar pa ne velja za vložitev prijave za registracijo (člen 15(3)). Določeno je minimalno trajanje registracije znamke in vsakega njenega obnavljanja (člen 18). Če je bila za znamko uvedena zahteva glede uporabe, TRIPs določa minimalno trajanje neuporabe, ki lahko povzroči razveljavitev registracije znamke (člen 19).

Varstvo priznanih znamk v smislu člena 6a Pariške konvencije je razširjeno na znamke za storitve (člen 16(2) in izven kroga podobnih proizvodov (člen 16(3).

Članice TRIPs lahko določijo pogoje za dajanje licenc in za prenos. Vendar obvezno dajanje licenc za znamke ni dovoljeno in znamka se lahko prenese brez prenosa poslovanja, ki mu znamka pripada.

ii)  Geografske označbe

Poglavje 3 dela II TRIPs vsebuje zelo natančne določbe glede varstva, ki ga je treba zagotoviti geografskim označbam, ki so „oznake, ki označujejo, da blago izvira z ozemlja članice ali iz regije ali lokacije na tem ozemlju, če se dana kakovost, sloves ali kaka druga značilnost tega blaga bistveno pripisuje njegovemu geografskemu poreklu“ (člen 22(1) TRIPs).

Na splošno je treba preprečiti:

„a)      uporabo vsakega takega sredstva pri imenovanju ali predstavitvi blaga, ki bi označevalo ali nakazovalo, da določeno blago izvira iz geografskega območja, ki ni resnični kraj porekla, na način, ki bi zavajal javnost glede geografskega porekla blaga;

b)       vsako uporabo, ki je dejanje nelojalne konkurence v smislu člena 10bis Pariške konvencije (1967)“ (člen 22(2) TRIPs).

Dodatno varstvo je treba zagotoviti za geografske označbe vin in žganih pijač – sredstva za preprečevanje uporabe geografske označbe za vina ali žgane pijače, ki ne izvirajo iz kraja, ki ga označuje določena geografska označba, morajo biti na voljo, „tudi če je označen resnični izvor blaga ali je uporabljena geografska označba v prevodu ali ga spremljajo izrazi, kot so ‚vrsta‘, ‚tip‘, ‚stil‘, ‚imitacija‘ ali podobno“ (člen 23(1) TRIPs).

Vendar ta pravila veljajo šele v prihodnje.

„Nič v tem poglavju ne zavezuje članice, da prepreči nadaljnjo in podobno uporabo določene geografske označbe druge članice za označevanje vin ali žganih pijač v zvezi z blagom ali storitvami katerega koli od njenih državljanov ali prebivalcev, ki je neprekinjeno uporabljal to geografsko označbo za isto ali sorodno blago ali storitev na ozemlju te članice (a) najmanj deset let pred 15. aprilom 1994 ali (b) v dobri veri pred tem datumom“ (člen 24(4) TRIPs).

iii)  Industrijski vzorci in modeli

Področje industrijske estetike je ravno tako zajeto v TRIPs. Treba je zagotoviti varstvo novih ali izvirnih industrijskih vzorcev in modelov (člen 25(1)). Določen je obseg varstva, pa tudi minimalno trajanje varstva (člen 26).

Pogoji varstva tekstila ne smejo biti taki, da bi neutemeljeno poslabšali možnosti za pridobitev takega varstva (člen 25(2) TRIPs).

iv)  Patenti

V poglavju 5 dela II o patentih najdemo najprej določbe o možnosti patentiranja (člen 27). Patentira se lahko vsak izum proizvoda ali postopka brez diskriminacije glede na področje tehnologije (isti člen). Vendar pa imajo države v razvoju možnost, da za določen čas odložijo obveznost razširitve patentnega varstva izdelkov na tista področja tehnologije, ki na dan splošne veljavnosti tega sporazuma niso bila zavarovana po njihovem pravu (člen 65(4)). Ta sporazum opredeljuje pravice, dane s patentom (člen 28), in njihovo trajanje, ki je minimalno dvajset let (člen 33). Člen 31 vsebuje določbe o omejevanju pogojev, pod katerimi je dovoljeno obvezno dajanje licenc.

v)     Layout designs (topografije) integriranih vezij

Določbe, ki se nanašajo na topografije integriranih vezij, so namenjene odpravljanju pomanjkljivosti Washingtonske pogodbe o intelektualni lastnini na področju integriranih vezij. Določbe opredeljujejo obseg priznane pravice (člen 36) in trajanje varstva (člen 38).

vi)  Varstvo neobjavljenih tehničnih informacij

Članice TRIPs so zaradi nelojalne konkurence dolžne zavarovati neobjavljene tehnične informacije (člen 39(1)). Zakoniti imetniki teh podatkov morajo imeti možnost preprečiti, „da se informacija ne objavi brez njihovega privoljenja ali da je drugi ne pridobijo ali uporabijo brez njihovega privoljenja v nasprotju s pošteno trgovinsko prakso“. To varstvo je podrejeno pogoju, da so te informacije skrivnost, da imajo trgovinsko vrednost, zato so skrivnost, in da je oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala, da ohrani informacijo kot skrivnost (člen 39(2)).

vii)  Nadzor nad protikonkurenčno prakso pri pogodbenih licencah

Članice so se sporazumele, da lahko določena praksa pri dajanju licenc ali pogoji v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, ki omejujejo konkurenco, na trgovino negativno učinkujejo in lahko omejujejo prenos in širjenje tehnologije (člen 40). TRIPs jim prizna pravico, da določijo prakso ali pogoje dajanja licenc, ki v določenih primerih pomeni zlorabo pravic intelektualne lastnine in da sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev ali nadzor take prakse.

4.     Posebne postopkovne določbe (uveljavljanje pravic intelektualne lastnine)

Za zagotovitev minimalnega enotnega varstva intelektualne lastnine ni dovolj zgolj opredelitev vsebine pravic, ki jih je treba priznati. Predvideti je treba tudi „učinkovita in ustrezna sredstva“ za zagotovitev njihovega spoštovanja (glej obrazložitev razlogov za TRIPs). To pojasni obstoj dela III TRIPs, ki se nanaša na postopke, ki jih morajo države članice uvesti, da omogočijo učinkovito ukrepanje proti poseganju v pravice intelektualne lastnine, ki jih vsebuje TRIPs (člen 41(1)). Ta del III na eni strani našteva ukrepe, ki jih imetniki pravic intelektualne lastnine morajo imeti možnost zahtevati od sodnih, upravnih in carinskih oblasti, tako proti kršitvam njihovih pravic kot ogrožanjem njihovih pravic (a), na drugi strani pa predpisuje, da postopki, s katerimi se taki ukrepi lahko dosežejo, ustrezajo določenim zahtevam (b).

a)     Sredstva

TRIPs predvideva hkrati sredstva, namenjena prenehanju ali odpravi groženj za pravice intelektualne lastnine (nalog za prenehanje, odškodnina, zaplemba ali uničenje ponarejenih proizvodov, kazenske sankcije), in sredstva, namenjena preprečevanju groženj za pravice intelektualne lastnine (začasni ukrepi, ustavitev dajanja v obtok s strani carinskih organov).

Sodne oblasti imajo pravico odrediti stranki, naj preneha kršiti pravico intelektualne lastnine predlagatelja (člen 44(1)).

Sodne oblasti imajo pravico zahtevati od kršilca, naj plača imetniku pravice ustrezno odškodnino za nadomestilo zaradi škode, ki jo je imetnik pravice utrpel, ker je kršitelj imetnikovo pravico intelektualne lastnine namenoma kršil ali pa je utemeljeno, da bi moral vedeti, da s svojimi dejanji krši to pravico (člen 45(1)).

Sodne oblasti morajo imeti pravico odrediti, da se blago, glede katerega je bila kršena pravica intelektualne lastnine, brez kakršnega koli nadomestila umakne iz tokov trgovine tako, da se pri tem izogne povzročitvi škode ali da se uniči, razen če bi to bilo v nasprotju z veljavnimi ustavnimi določbami (člen 46).

Kazni, ki lahko vključujejo zaporno kazen, morajo biti izrečene za zavestno ponarejanje znamk ali piratstvo avtorskih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu (člen 61).

Obstajata dve vrsti preprečevalnih ukrepov.

Najprej, sodne oblasti lahko odredijo takojšnje in učinkovite začasne ukrepe, da bi preprečile nastanek kršitve kakršne koli pravice intelektualne lastnine (člen 50(1)). V danem primeru so ti ukrepi lahko sprejeti, ne da bi bila druga stran zaslišana (člen 50(2)), pri čemer lahko ta pozneje zahteva revizijo (člen 50(4)).

Države članice morajo uvesti postopke, ki bodo imetniku pravice, ki utemeljeno sumi, da se lahko uvozi blago s ponarejeno znamko ali piratsko avtorsko blago, omogočili, da vloži pisno zahtevo pri pristojnih upravnih ali sodnih organih za začasno prekinitev sprostitve takega blaga v prosti promet. Članice lahko omogočijo podobne ukrepe tudi za druge kršitve pravic intelektualne lastnine (člen 51).

Ti ukrepi prekinitve sprostitve blaga v prosti pretok so začasni. Njihovo ohranjanje je odvisno zlasti od začetka postopka (glej člen 55).

b)     Postopkovna jamstva

Postopki v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine morajo biti pravični (člen 41(2)). Zahteva pravičnosti postopkov je opredeljena na več načinov.

Imetniki pravic morajo imeti dostop do civilnih sodnih postopkov za uveljavitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine, toženci pa imajo pravico do pravočasnega in dovolj natančnega pisnega obvestila, vključno s pravno podlago zahtevkov (člen 42). Stranke imajo možnost, da jih zastopajo neodvisni pravni zastopniki in postopki ne smejo biti prezahtevni glede obvezne osebne prisotnosti (člen 42). Vse stranke v takih postopkih imajo pravico do utemeljitve svojih zahtevkov in predložitve ustreznih dokazov (člen 42) in morajo imeti pravico zahtevati od nasprotne stranke, naj predloži dokaze, ki so pod njenim nadzorom (člen 43). Odločitve o teži primera temeljijo samo na dokazih, v zvezi s katerimi je bilo strankam omogočeno zaslišanje, in morajo biti, če je le mogoče, pisne in utemeljene (člen 41(3)).

Stranke v postopku morajo imeti pravico, da se pri sodnem organu pritožijo zoper končne upravne odločbe in zoper prve sodne odločbe (člen 41(4)).

Od imetnikov pravic intelektualne lastnine, ki bi zlorabili ali neupravičeno uporabili postopke, ki so jim na voljo, je mogoče zahtevati odškodnino (člen 48(1)).

XI –  Skupna trgovinska politika, GATS in TRIPs: stališča strank postopka

Kot je bilo že navedeno, se Komisija na eni strani ter Svet, države, ki so predložile stališča, in Evropski parlament na drugi strani ne strinjajo o vključitvi področij, ki jih pokrivata GATS in TRIPs v skupno trgovinsko politiko, za katero je Skupnost izključna pristojna na podlagi člena 113 Pogodbe ES.

Stališča strank do GATS in TRIPs so predstavljena v nadaljevanju.

A –  GATS

Komisija meni, da so storitve, ki jih pokriva GATS, del skupne trgovinske politike. Le-ta naj ne bi bila omejena na blago. Bistvo stališča Komisije je, da mora biti vsak sporazum, katerega cilj je neposreden ali posreden vpliv na obseg ali strukturo trgovinskih menjav, sklenjen na podlagi člena 113.

Kateri so ti glavni razlogi?

–        Prvič, Sodišče je v sodni praksi poudarilo, da ima „pojem trgovinska politika enako vsebino, ne glede na to, ali se uporablja v mednarodni dejavnosti ene države ali Skupnosti“ (zgoraj navedeno mnenje 1/75, zlasti str. 1362, četrti odstavek). Vendar Komisija meni, da nobena država ne more trditi, da trgovina s storitvami ni trgovina in da se sporazumi, ki bi jih sklenila na tem področju, ne nanašajo na njeno trgovinsko politiko.

–        Ekonomisti so poudarili vezi in podobnosti med proizvodi in storitvami ter da sta oba sektorja del trgovinske bilance.

–        Skoraj soglasna zadnja stališča pravne doktrine so, da je trgovina s storitvami del skupne trgovinske politike. Komisija kljub temu prizna, da nekateri predstavniki „najbolj zmerne“ teoretične struje izključujejo storitve, ki jih opravi podružnica, ki je v državi, v kateri so storitve opravljene. Po mnenju Komisije ni razloga za razlikovanje med neposredno čezmejnim zagotavljanjem storitev, ki bi bilo del skupne trgovinske politike, in med zagotavljanjem storitev v obliki tržne prisotnosti, ki bi bilo del zunanje politike ustanavljanja.

–        Namen GATS je liberalizacija trgovine s storitvami.

–        Uporabljeni instrumenti (obravnava države z najboljšimi ugodnostmi, preglednost) so običajni instrumenti trgovinske politike. Tako naj bi veljalo tudi za določbe o dostopu na trge in o nacionalni obravnavi. Sezname specifičnih obvez, čeprav se v veliki meri nanašajo na ovirajoče predpise, bi lahko primerjali s tarifnimi seznami članic v sektorju blaga.

Poleg tega se Komisija trudi pokazati, da imajo določbe GATS svoj ekvivalent v primerljivih določbah GATT.

Povezanost blaga in storitev naj bi dokazovala tudi možnost povračilnih ukrepov in naj bi potrjevala, da so blago in storitve del ene trgovinske politike.

Določbe o nadaljnjih pogajanjih (glej zgoraj X., A, 6., Dinamičnost GATS) „ne morejo spremeniti pravne podlage obravnavanega sporazuma“. „Za vsak sporazum, ki izhaja iz teh določb, bo potrebna posebna presoja za določitev pravne podlage“.

Dejstvo, da določbe o storitvah, ki jih pokriva GATS, v pravu Skupnosti niso vse usklajene in da jih v nekaterih primerih urejajo nacionalne zakonodaje, po mnenju Komisije ne izpodbija pristojnosti Skupnosti. „GATT in zlasti njegova določba o nacionalni obravnavi že vrsto let vpliva na nacionalne zakonodaje in predpise držav članic (na primer davčna zakonodaja), ne da bi se kadarkoli uveljavljalo, da je GATT deloma v pristojnosti držav članic.“

Komisija daje za konec pojasnili glede členov 59 in 75 Pogodbe ES.

Ali člen 59, drugi odstavek, Pogodbe ES, ki daje Svetu pooblastilo za odločitev, da se to poglavje o storitvah uporablja tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in imajo sedež v Skupnosti, ne nasprotuje vključitvi trgovine s storitvami v člen 113 Pogodbe ES? Komisija odgovarja, da ne. Gre za notranjo določbo in ne za določbo skupne trgovinske politike. „Ne more biti pravna podlaga za pogodbeno politiko, ki naj bi pokrivala vse vrste mednarodnih storitev, kot je GATS“.

Ali GATS, če se nanaša tudi na prevoz, ne sodi v člen 75, ki daje institucijam notranjo pristojnost (o vzporednosti notranjih in zunanjih pristojnosti glej sodbo z dne 31. marca 1971, imenovano „AETR“, v zadevi Komisija proti Svetu, 22/70, Recueil, str. 263,)? Odgovor Komisije je odklonilen. Na precedens AETR se ni mogoče sklicevati za sklenitev sporazumov v sektorjih prevozne politike, ki nimajo značilnosti trgovine. Poleg tega je Svet v sektorju prevoza sprejel številne omejevalne ukrepe za menjavo, zlasti gospodarske sankcije na podlagi člena 113, ki zajemajo prekinitev trgovine s storitvami prevoza.

Vse druge stranke v postopku odločno nasprotujejo stališču Komisije.

Po mnenju Sveta razlaga pojma skupne trgovinske politike, ki jo zagovarja Komisija, pripelje do tega, da se le-ta preobrazi v skupno politiko na področju zunanjegospodarskih odnosov. V svetovnem gospodarstvu fluktuacije menjalnih tečajev ali razlike med stroški za plače bolj vplivajo na obseg in potek mednarodne menjave, kot pa na primer razlike v carinah. „Če bi sledili stališču Komisije, bi morali zaključiti, da je Skupnost na podlagi člena 113 izključno pristojna za ureditev menjalnih tečajev držav članic ali za izvajanje politike določanja plač. Taka razlaga bi pristojnosti držav članic na področju gospodarske politike odvzela vso vsebino, vsaj glede zunanjih odnosov“.

Na medvladni konferenci o politični uniji je Komisija predlagala tako razširitev pristojnosti Skupnosti. Pojem skupne trgovinske politike naj bi nadomestila skupna politika glede zunanjegospodarskih odnosov, ki naj bi zajemali zlasti gospodarske in trgovinske ukrepe na področju storitev, kapitala, intelektualne lastnine, investicij, ustanavljanja in konkurence“, ki se lahko še razširi. Ta politika naj bi bila v izključni pristojnosti Skupnosti (člen Y17(2) predloga Komisije). Skupnost bi v odnosih s tretjimi državami, z mednarodnimi organizacijami in na mednarodnih konferencah zastopala izključno Komisija.

Svet meni, da Komisija s svojim predlogom za izdajo mnenja išče možnost, da bi s sodno razlago uveljavila predloge, ki so bili zavrnjeni na mednarodni konferenci o politični uniji. To trditev vsebujejo tudi stališča francoske, danske vlade in vlade Združenega kraljestva.

Svet ne razlikuje med trditvami, ki jih navaja za izključitev storitev iz trgovinske politike, in tistimi, ki jih na podlagi preizkusa teorije vzporednosti notranjih in zunanjih pristojnosti navaja za skupno pristojnost Skupnosti.

Svet meni, da se GATS nanaša predvsem na ponudbo storitev s tržno prisotnostjo v državi prejemnika teh storitev. To izhaja iz samega značaja storitev. Slednje se porabijo sočasno ob ponujenju in jih ni mogoče skladiščiti ali prenašati; posledično se porabijo tam, kjer se ponujajo. Urediti tržno prisotnost pomeni urediti pogoje ustanavljanja družb iz tretjih držav in pravni sistem, ki bo zanje veljal po ustanovitvi.

Svet meni, da prvo ustanovitev ureja nacionalno pravo, zato prva ustanovitev ne sodi v okvir skupne trgovinske politike. Svet glede potrošnje v tujini (primer indijskih turistov na obisku v Franciji) ugotavlja, da so za turizem še zmeraj pristojne države članice in da je bil predlog prenosa pristojnost za to področje na Skupnost na medvladni konferenci o politični uniji zavrnjen. Glede „gibanja oseb“ Svet navaja, da vstop in bivanje fizičnih oseb – ki so državljani tretjih držav in jih zaposluje ponudnik storitev tretje države – v državah Skupnosti urejajo nacionalne zakonodaje in so zanje pristojne zgolj države članice. Svet poudarja, da se glede čezmejne ponudbe storitev nikdar ni izpodbijala pristojnost držav članic za urejanje te „mednarodne menjave storitev“. „Države članice lahko uvedejo „kvote za filmsko platno“ in s tem lastnike kinodvoran prisilijo, da predvajajo določen minimalni delež filmske produkcije Skupnosti, ter tako omejijo možnosti predvajanja filmov iz tretjih držav“. Po mnenju Sveta se člen 113 nanaša na mednarodno menjavo storitev zgolj, če so zadevne storitve neposredno povezane z dobavo blaga (na primer sestava stroja).

Vlada Velike Britanije navaja bolj specifične trditve glede skupne trgovinske politike.

Najprej trdi, da se poglavja Pogodbe o ustanavljanju in storitvah nanašajo samo na državljane držav članic. Le državljan države članice lahko ustanovi glavni sedež v državi članici. Le državljan države članice s sedežem v državi članici lahko ustanovi sekundarni sedež v drugi državi članici. Le državljani držav članic se lahko sklicujejo na svobodo opravljanja storitev, čeprav člen 59, drugi odstavek, določa možnost razširitve pravice do svobode opravljanja storitev na državljane tretjih držav s sedežem v državi članici.

Velika Britanija nato navaja, da besedna razlaga člena 113 omejuje to določbo na menjavo blaga in je v skladu s sistemom Pogodbe. „Če bi države lahko ohranile različne trgovinske politike, kar pomeni, da bi uvoz iz tretjih držav podredile različnim predpisom s področja carin in kvot, bi s tem ovirale trgovino“. Nasprotno te nevarnosti ni za storitve. Ni „nevarnosti, da bi ponudniki storitev ali osebe, ki nameravajo ustanoviti sedež v državi članici, ki nalaga omejitve za državljane tretjih držav, ponujali storitve oziroma ustanovili sedež preko države članice z ugodnejšimi predpisi. Če država članica državljanom tretjih držav dovoljuje opravljanje storitev na svojem ozemlju, ta državljan s tem ne dobi tudi pravice do opravljanja storitev v drugi državi članici, če ni državljan ene države članice“. „Ni logike [...], ki bi narekovala izključno skupno trgovinsko politiko za storitve, medtem ko obstaja brezpogojen razlog za izključno skupno trgovinsko politiko za blago.

V „trgovini s storitvami“ so problemi, ki se pojavljajo v njej, zelo različni od problemov v zvezi z blagom. Pri storitvah so bistvena vprašanja ustanavljanje tujih družb, njihovo neposredno investiranje, svoboda gibanja oseb, nujna za ponujanje storitev, in predpisi o dostopu do poklicnega opravljanja storitev.

Velika Britanija poudarja, da Sporazum GATS pokriva tudi storitve prevoza in da njegove priloge pokrivajo letalski prevoz in pogajanja o pomorskem prevozu. Sklicuje se na člen 61, prvi odstavek, člena 74 Pogodbe ES in na sodno prakso (zgoraj navedena sodba AETR in mnenje 1/76 o predlogu sporazuma o Evropskem skladu za vzpostavitev notranje plovbe z dne 26. aprila 1977, Recueil, str. 741) za zaključek, da je „zgolj poglavje Pogodbe o prevozu […] edina mogoča podlaga za sporazume s tretjimi državami glede opravljanja prevoznih storitev“.

Velika Britanija glede tega navaja tudi prakso Sveta. Ta je zunanje ukrepe za ureditev vprašanj prevoza sprejel na podlagi naslova „Prevoz“. Velika Britanija v zvezi s tem navaja: Odločbo Sveta 80/50/EGS z dne 20. decembra 1979 o posvetovalnem postopku o odnosih med državami članicami in tretjimi državami na področju zračnega prevoza in ukrepih v zvezi s temi vprašanji v mednarodnih organizacijah (UL 1980, L 18, str. 24); Sklep Sveta 82/505/EGS z dne 12. julija 1982 o sklenitvi Sporazuma o mednarodnem prevozu potnikov po cesti z občasnimi avtobusnimi prevozi (ASOR) (UL L 230, str. 38), sporazum med Evropsko gospodarsko skupnostjo na eni strani in Avstrijo, Španijo, Finsko, Norveško, Portugalsko, Švedsko, Švico in Turčijo na drugi strani; Uredbo Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (UL L 378, str, 1); Sklep Sveta 92/384/EGS z dne 22. junija 1992 o sklenitvi sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo, Kraljevino Norveško in Kraljevino Švedsko na področju civilnega letalstva (UL L 200, str. 20); Sklep Sveta 92/577/EGS z dne 27. novembra 1992 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Avstrijo o prevozu blaga po cesti in železnici (UL L 373, str, 4); Sklep Sveta 92/578/EGS z dne 30. novembra 1992 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o prevozu blaga po cesti in železnici (UL L 373, str. 26). Glede zadnjih dveh sklepov Velika Britanija poudarja, da je Komisija za pravno podlago predlagala člen 113 Pogodbe EGS, vendar je Svet sklep sprejel na podlagi člena 75 Pogodbe EGS.

Francoska vlada se je najprej posvetila zelo širokemu področju uporabe Sporazuma WTO, ki:

„potencialno zajema vsako gospodarsko področje v zvezi z menjavo. To področje lahko torej pokriva vse politike Skupnosti. To jasno ne pomeni, da bi se te politike, če so navzven usmerjene v okviru WTO in če vplivajo na trgovino, morale popolnoma zliti s skupno trgovinsko politiko. Tako zmešanje bi povzročilo velike težave glede usklajenosti, na primer na področju okolja bi bilo sprejetje ukrepov, ki sodijo v okoljsko politiko, v deljeni pristojnosti, medtem ko bi bilo sprejetje enakih ukrepov v izključni pristojnosti Skupnosti, če bi se o njih razpravljalo v okviru WTO in bi se nanašali na skupno trgovinsko politiko“.

V nasprotju s stališčem Komisije glede storitev francoska vlada nato navaja nekatere trditve, ki so bile že navedene, kot na primer trditve glede del medvladne konference o politični uniji, glede povezave med carinsko unijo in skupno trgovinsko poliko, kar zadeva nevarnost oviranja trgovine, in glede dejstva, da GATS pokriva ponudbo storitev, ki ne sega čez mejo. Glede sklicevanja na klasične instrumente trgovinske politike (kot je pravilo obravnave držav z največjimi ugodnostmi ali načelo nacionalne obravnave), ki jih je navajala Komisija, se francoska vlada omeji na opombo, da so bili ti instrumenti uporabljeni zunaj trgovinskih odnosov med državami, in navaja primer konvencije o statusu beguncev. Dokončno, tako kot Svet, meni, da sodijo v skupno trgovinsko politiko zgolj storitve, ki so v neposredni zvezi z dobavo blaga.

Iz preizkusa štirih načinov ponudbe storitev, ki jih pokriva GATS, španska vlada zaključuje, da zadnji trije (poraba v tujini, tržna prisotnost in gibanje oseb) sodijo v pristojnost držav članic – določbe členov 48, 52 in 59 Pogodbe ES urejajo prosto gibanje delavcev, pravico ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev zgolj za državljane drugih držav članic Skupnosti.

Portugalska vlada na splošno poudarja, da ključ razhajanj med Komisijo in državami članicami ni vprašanje instrumentov in namena, ampak bolj značilnosti področij, ki jih ureja Sporazum WTO. „V današnjem času internacionalizacije domačih gospodarstev lahko vsako notranje ali zunanje sredstvo, pa naj bo dvostransko ali večstransko, sprejeto v okviru gospodarskih odnosov, neposredno ali posredno vpliva na obseg ali strukturo trgovinskih tokov ali menjave. Zato zgolj to merilo ne more biti podlaga za razmejitev izključne pristojnosti Skupnosti v okviru skupne trgovinske politike [...]. Taka razlaga bi povzročila, da bi področja v zvezi s politiko trgovinskih davkov, nacionalnih valut in neposrednih in posrednih stroškov plač prešla v izključno pristojnost skupnosti“.

Portugalska vlada poudarja, da čezmejna ponudba storitev brez dvoma sodi na področje uporabe člena 113, vendar pa to ne velja za druge načine ponudbe storitev, kot na primer porabo v tujini in gibanje oseb – ureditev turizma, vstop in gibanje državljanov tretjih držav in položaj delavcev iz tretjih držav sodijo v notranjo pristojnost držav. Glede tržne prisotnosti portugalska vlada navaja, da člen 52 Pogodbe ES ne daje Skupnosti pristojnosti na področju ustanavljanja državljanov tretjih držav.

Helenska republika meni, da sklenitev GATS nujno predpostavlja skupno posredovanje Komisije in držav, ker ustvarja dinamičnost in razvojnost institucionalne zgradbe. Sodelovanje držav članic bi bilo upravičeno s pristojnostmi, ki jim pripadajo in so ali „konkurenčne s pristojnostmi Skupnosti ali prednostne glede na njene pristojnosti oziroma izključne“. Helenska republika ne daje nobenega drugega pojasnila.

Nizozemska vlada izpostavlja dejstvo, da čezmejna ponudba nima pomembne vloge v GATS in da se slednji v resnici nanaša na ustanavljanje ponudnikov storitev, ki so državljani tretjih držav, in na opravljanje njihove dejavnosti v državah članicah. Kot primer izključne pristojnosti držav članic navaja premestitev fizičnih oseb (državljanov tretjih držav) na ozemlje države članice.

Poudarja tudi, da sta bili trgovinska in prevozna politika izrecno zamišljeni kot ločeni področji in da podlaga za zunanje delovanje na področju prevoza ni člen 113.

Glede menjave bančnih storitev je usmerila pozornost Sodišča na nekatere ukrepe Skupnosti: Druga direktiva Sveta na področju bančništva, ki vsebuje naslov o odnosih s tretjimi državami(3), Prva direktiva na področju zavarovanja za škodo, ki določa možnost, da Skupnost sklene konvencije s tretjimi državami(4) in sklep Sveta o potrditvi sporazuma, sklenjenega s Švico na področju zavarovanja(5). Prva dva akta sta bila sprejeta na podlagi člena 57(2), tretji pa na podlagi člena 57(2) in člena 235. Torej se ni pojavilo vprašanje glede člena 113.

Nemška vlada se pridružuje stališčem Sveta. Poudarja, da GATS ureja storitve prevoza, torej področje, ki ga na ravni Skupnosti urejajo člen 74 in naslednji členi Pogodbe ES. Po njenem mnenju „člen 113 Pogodbe ES ni dovolj, da bi se upravičila pristojnost Evropske unije, ker široko področje, ki ga pokriva GATS, zajema poleg storitev, povezanih s prostim pretokom blaga, tudi druge storitve“. Poleg tega navaja, da ima Skupnost v nekaterih sektorjih, kot sta izobraževanje in kultura, zelo omejeno pristojnost, ker temeljna kulturna politika ostaja v pristojnosti držav članic, kot določa člen 128 Pogodbe. V drugih sektorjih Skupnost sploh nima pristojnosti. Nemška vlada v zvezi s tem navaja področja, kot so pravica vstopa, bivanja in dela delavcev iz tretjih držav v zvezi z opravljanjem storitev ter status podjetih iz tretjih držav.

Danska vlada na splošno meni, da člen 113 Pogodbe ne zajema zunanje gospodarske politike in se – tako kot Svet in druge vlade – glede tega sklicuje na medvladno konferenco o politični uniji. Glede GATS danska vlada meni, da se člen 113 ne sme uporabiti za sklenitev sporazuma o storitvah, zlasti na področju prevoza. Meni, da je nujno opreti se na druge določbe Pogodbe (poglavje o ustanavljanju ali četrti del Pogodbe o prevozu).

Evropski parlament meni, da poskuša Komisija celoto mednarodnih gospodarskih odnosov uvrstiti v skupno trgovinsko politiko in torej členu 113 Pogodbe podrediti področja, ki sodijo v svobodo opravljanja storitev, prevoz, davke, približevanje zakonodaj itd. Po njegovem mnenju so trditve Komisije na podlagi gospodarskih predpostavk sporne. Ne gre za ustvarjanje gospodarske teorije in razvoja, ampak za obravnavo problema v njegovem dejanskem pravnem okviru.

Evropski parlament priznava, da se pojem trgovinske menjave, če se obravnava kot suverena državna struktura, ne nanaša zgolj na končane proizvode, ampak na vse elemente od začetka do konca, od faze ustvarjanja do prodaje končnemu kupcu. Ne glede na to, kako zanimiva je ta zasnova, jo je – tako kot je dejansko v okviru Skupnosti – vendarle treba podrediti vprašanjem zakonitosti.

Razširjena razlaga pojma skupne trgovinske politike bi bila v nasprotju s pooblastili Evropskega parlamenta, kar je nezdružljivo z ustavnim načelom sodelovanja Parlamenta, ki ga je izpeljala sodna praksa „titanov dioksid“ (sodba z dne 11. junija 1991 v zadevi Komisija proti Svetu, C-300/89, Recueil, str. I-2867).

Evropski parlament trdi, da Sodišče ne v mnenju 1/78 („kavčuk“) z dne 4. oktobra 1979 (Recueil, str. 2871) ne v drugih primerih, ki so mu bili predloženi, ni uporabilo člena 113 Pogodbe zunaj področja blaga.

Evropski parlament poudarja, da je nujna pravna podlaga za sklenitev Sporazuma WTO člen 228(3), drugi pododstavek, Pogodbe ES, kot je bil spremenjen v Maastrichtu, ki za sporazume, ki ustvarjajo institucionalni okvir, zahteva privolitev Evropskega parlamenta.

Upoštevajoč nekatere posebne sektorje storitev Evropski parlament meni, da je pravna podlaga za sklenitev mednarodnih sporazumov na področju prevoza člen 75 Pogodbe in ne člen 113. Člen 75 Pogodbe bi bilo treba upoštevati kot „lex specialis“ glede na druge določbe Pogodbe, ki se nanašajo na zunanje odnose Skupnosti. Iz besedila člena 75(a) in (c) naj bi jasno izhajalo, da je ta določba lahko pravna podlaga za vsak akt Skupnosti, ki ureja vprašanja prevoza v povezavi s tretjimi državami, kot so sporazumi o tranzitu ali o infrastrukturnih ukrepih na mejah s tretjimi državami.

Parlament ravno tako meni, da določbe GATS o javnih naročilih ne sodijo na področje uporabe člena 113 Pogodbe. Glede tega napotuje na zadevo C-360/93 – ki poteka – v kateri toži za razglasitev ničnosti sklepov Sveta o sporazumu med Skupnostjo in Združenimi državami o oddaji javnih naročil, ker so bili izdani zgolj na podlagi člena 113. Meni, da bi bilo take akte treba sprejeti na podlagi členov od 59 do 66 in 100A.

Parlament trdi, da če se GATS nanaša na investicije tujih podjetij, bi morala biti pravna podlaga člena 52 in 57(2) Pogodbe. V zvezi s tem napoti na svoja stališča v okviru predloga za izdajo mnenja 2/92, ki ga Sodišče obravnava.

Evropski parlament želi ovreči trditve Komisije – kot argument, da storitve sodijo v skupno trgovinsko politiko – da so bili sklepi Skupnosti na področju gospodarskih sankcij sprejeti zgolj na podlagi člena 113. Prvič, cilj teh ukrepov je bila prekinitev trgovinskih tokov, torej vplivati na trgovino z blagom in ne urediti prevoza. V primeru embarga na menjavo z Irakom(6), ki se je nanašal na uvoz in izvoz blaga, bi bil ukrep težko učinkovit, če ne bi veljal tudi za letalski in pomorski prevoz. Drugič, ti ukrepi so bili sprejeti v nujnih okoliščinah. Gre za netipične akte, katerih pravna podlaga se določi po političnih posvetovanjih držav članic. Najboljši dokaz tega je, da jim Pogodba o Evropski uniji namenja posebno določbo. Člen 228A, kot je bil uveden v Maastrichtu, določa, da „[k]adar skupno stališče ali skupni ukrep, sprejet v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji glede skupne zunanje in varnostne politike, predvideva, da Skupnost delno ali v celoti prekine ali omeji gospodarske odnose z eno ali več tretjimi državami, sprejme Svet potrebne nujne ukrepe. Svet odloča s kvalificirano večino na predlog Komisije“.

B –  TRIPs

Izhodišče Komisije je dvojni razmislek. Na eni strani skupna trgovinska politika zajema vse ukrepe, katerih glavni cilj je vplivati na obseg in strukturo menjave blaga ali storitev s predpisi ali uskladitvijo pravic intelektualne lastnine. Na drugi strani so predpisi o pravicah intelektualne lastnine v tesni povezavi s trgovino s proizvodi in storitvami, za katere se uporabljajo. Na tej podlagi je glavni zaključek Komisije, da je pristojnost Skupnosti izključna na podlagi člena 113 Pogodbe ES.

Cilj načrtovanega sporazuma je neposredno urediti trgovino s pravicami intelektualne lastnine, torej se šteje, da sodi v skupno trgovinsko politiko.

Komisija se, da bi dokazala zelo tesno povezavo med pravicami intelektualne lastnine na eni strani in proizvodi in storitvami na drugi strani, sklicuje na člen 36 Pogodbe ES in na ustrezno pravilo, ki ga je Sodišče izpeljalo na področju storitev.

Po mnenju Komisije vidiki pravic intelektualne lastnine, ki se dotikajo trgovine, sodijo na področje uporabe skupne trgovinske politike.

Poleg tega se Komisija sklicuje na prakso institucij.

Komisija navaja tri primere, v katerih sta ona in Svet uporabila Uredbo Sveta (EGS) št. 2641/84, ki je uvedla nov instrument trgovinske politike z namenom dovoliti Skupnosti, da odgovori na vsako prepovedano trgovinsko prakso tretjih držav, in odvrniti škodo, ki nastane za industrijo Skupnosti(7). Čeprav ta uredba posebej ne navaja kršitve pravic intelektualne lastnine, sta jo Svet in Komisija do zdaj trikrat uporabila za varstvo interesov Skupnosti na področju intelektualne lastnine. Komisija na podlagi tega sklepa, da je Skupnost, da bi zagotovila varstvo svojih pravic intelektualne lastnine, ki vplivajo na obseg njene menjave blaga in storitev s tujino, izključno pristojna za sprejetje ukrepov, katerih cilj je – v odgovor na nedovoljene trgovinske prakse –uporaba prava, pri čemer se uporabijo obstoječi instrumenti trgovinske politike.

Prav tako je Skupnost s 1. januarjem 1989 začasno umaknila Republiko Korejo s seznama držav, ki lahko koristijo njen splošni sistem carinskih ugodnosti, kar je bil povračilni ukrep zoper diskriminatorno obravnavo industrije Skupnosti na področju varstva pravic intelektualne lastnine v primerjavi z obravnavo industrije Združenih držav Amerike.(8)

Poleg tega več dvostranskih sporazumov, ki jih je Skupnost sklenila s tretjimi državami, vsebuje določbe o varstvu pravic intelektualne lastnine. Tako na primer skoraj vsi dvostranski sporazumi o tekstilu, sklenjeni v 80-tih letih na podlagi člena 113 Pogodbe, vsebujejo določbe o varstvu znamk in modelov tekstilnih proizvodov.(9) Skupnost je na podlagi člena 113 Pogodbe sklenila tudi številne dvostranske sporazume s tretjimi državami za varstvo nekaterih imen vin, ki izvirajo iz teh držav in imajo geografsko označbo.(10) Nedavno je Skupnost v evropske sporazume, sklenjene z državami srednje in vzhodne Evrope, vnesla določbe o povišanju ravni varstva intelektualne lastnine. Trgovinske določbe teh sporazumov in določbe o pravicah intelektualne lastnine so uvedene z začasnimi sporazumi. Sklepi sveta o uporabi teh začasnih sporazumov v Skupnosti so bili sprejeti na podlagi člena 113 ES.(11)

V letu 1986 je bila na podlagi členov 113 in 235 Pogodbe sprejeta Uredba Sveta (EGS) št. 3842/86 z dne 1. decembra 1986 o določitvi ukrepov za prepoved dajanja ponarejenih prozvodov v prosti promet(12). Ta uredba, katere cilj je preprečiti dajanje ponarejenih proizvodov na trg, je po mnenju Komisije klasičen ukrep trgovinske politike s ciljem varstva pravic intelektualne lastnine Skupnosti na mednarodni ravni.

Komisija v podporo svojemu stališču nazadnje navaja delovanje Skupnosti, usmerjeno navzven, zlasti njeno sodelovanje na mednarodnih konferencah za vzpostavitev protokola o dogovoru iz Madrida o mednarodni registraciji blagovnih znamk in o Washingtonski pogodbi o intelektualni lastnini na področju integriranih vezij (Pogodba IPIC) ter sklep Sveta, s katerim je bilo Komisiji dovoljeno, da se pogaja v imenu Skupnosti glede novega instrumenta varstva pravic umetnikov, igralcev ali izvajalcev in proizvajalcev fonogramov(13).

Kot je bilo poudarjeno pri predstavitvi stališč strank o GATS, Svet radikalno nasprotuje širokemu pojmovanju skupne trgovinske politke, kot je Komisijino. Po njegovem mnenju to, da ima TRIPs vpliv na trgovinske menjave, ni dovolj za ugotovitev, da se nanaša na skupno trgovinsko politiko. Za določitev pravne podlage akta naj bi se upošteval glavni cilj. Glede člena 100a Pogodbe ES se Svet sklicuje na sodbo z dne 17. marca 1993 o „direktivi odpadki“, v zadevi Komisija proti Svetu (C-155/91, Recueil, str. I-939, točki 19 in 20).

Svet je že glede GATS opozoril, da so bili predlogi Komisije o tem, da bi bila Skupnost izključno pristojna za sklepanje mednarodnih sporazumov na področju intelektualne lastnine, zavrnjeni na mednarodni konferenci o politični uniji.

Svet odgovarja Komisiji, ki je spomnila na svoj predlog sklepa Sveta, ki države članice zavezuje k pridružitvi h konvencijam iz Berna (Pariška listina) in iz Rima, in sicer da tega predloga ni sprejel, ker bi tak sklep povzročil izreden prenos pristojnosti.

Glede prisotnosti Skupnosti na mednarodni sceni na področju intelektualne lastnine Svet poudarja, da je bila Komisija pooblaščena za pogajanja v imenu Skupnosti zmeraj na področjih, kjer je že obstajala sekundarna zakonodaja.

Nemška vlada glede TRIPs meni, da je člen 113 Pogodbe ES lahko pravna podlaga zgolj za odstop ali uživanje pravic intelektualne lastnine v neposredni zvezi z dobavami proizvodov in s storitvami, ki jih spremljajo.

Vlada Združenega kraljestva trdi, da je namen skupne trgovinske politike, ki jo za proizvode določa Pogodba, omogočiti prosti pretok vsega blaga – pa naj izvira iz države članice ali iz tretje države in je dano v prosti pretok v eni državi članici – na notranjem trgu. Ta vloga ne koristi širitvi skupne trgovinske politike na pogajanje o mednarodnih sporazumih, namenjenih zagotovitvi spoštovanja pravic intelektualne lastnine v Skupnosti in tretjih državah. Dejstvo, da ena država članica prizna, da ima neka oseba pravice intelektualne lastnine na blagu, uvoženem iz tretjih držav, ne vpliva na pravice imetnika iz druge države članice, da se sklicuje na določbe prava intelektualne lastnine te druge države članice, da bi omejil uvoz zadevnega blaga – slednji se lahko sklicuje na člen 36 Pogodbe ES za varstvo pravic, ki mu jih priznava pravni red te države članice. Torej naj dejstvo, da pravice intelektualne lastnine ne bodo podrejene skupni trgovinski politiki, ne bi povzročilo motenj v trgovinskih tokovih.

Vlada Združenega kraljestva, ki je stališče Komisije o obsegu skupne trgovinske politike označila za nenavadno, poudarja, da ni mogoče, da bi področje, ki ostaja v velikem delu podrejeno neusklajenim nacionalnim pravilom, prešlo v izključno pristojnost Skupnosti. Vendar priznava, da člen 113 Pogodbe pokriva poglavje 4 dela III TRIPs (členi od 51 do 60) o začasni prekinitvi carinskih organov sprostitve blaga v prosti pretok, ki ustreza določbam zgoraj navedene Uredbe št. 3842/86 o ponarejenem blagu.

Francoska vlada navaja, da že naslov sporazuma kaže na to, da TRIPs ne obravnava predvsem mednarodne trgovine, z izjemo nekaj določb o trgovini s ponarejenim blagom (in sicer nekaj členov dela III, ki obravnavajo ukrepe za spoštovanje pravic intelektualne lastnine, in člen 69, ki ureja sodelovanje z namenom odpravljanja kršitev pravic intelektualne lastnine v mednarodni trgovini). V bistvu se TRIPs nanaša na pravice imetnikov pravic intelektualne lastnine, katerih varstvo naj bi se povečalo in uskladilo na svetovni ravni.

Francoska republika v odgovor na trditev Komisije glede uvedbe določb o intelektualni lastnini v sporazume s tretjimi državami poudarja, da so te določbe na splošno omejene na en sam člen in so zgolj dobronamerne določbe, ki se v resnici nanašajo le na zadevne tretje države.

Francija zaključuje, da Sporazuma TRIPs, katerega glavni predmet ni mednarodna gospodarska menjava, ampak varstvo intelektualne lastnine, ne more pokrivati zgolj člen 113.

Po mnenju danske vlade Skupnost ni izključno pristojna na področju intelektualne lastnine na podlagi člena 113, saj so za to področje – kot izhaja iz sodbe z dne 20. oktobra 1993 v zadevi Phil Collins in drugi (C-92/92 in C-326/92, Recueil, str. I-5145) – ki ni usklajeno na ravni Skupnosti, pristojne nacionalne zakonodaje.

Grška, nizozemska in portugalska vlada ravno tako navajajo, da se Sporazum TRIPs nanaša na področja, ki so v pristojnosti držav članic, ker se na ravni Skupnosti ni izvedla nobena uskladitev.

Španska vlada poudarja, da ni predpisov Skupnosti, ki bi pokrivali vprašanja v zvezi s pravom intelektualne lastnine, torej države članice ostajajo pristojne in Skupnost ne more zahtevati izključne pristojnosti na tem področju.

Španska vlada posebej odgovarja Komisiji, ki v podporo svojemu stališču navaja primere ukrepov skupne trgovinske politike, ki jih je Skupnost sprejela za varstvo intelektualne lastnine, da so ti ukrepi uredili uvoz, niso pa vplivali na ureditev intelektualne lastnine in niso uvedli obveznosti Skupnosti na tem področju.

Evropski parlament ravno tako nasprotuje stališču Komisije glede TRIPs, in sicer iz enakih razlogov, kot jih je navedel za GATS (glej zgoraj XI., A).

XII –  GATS, TRIPs in implicitna pooblastila

A –  Splošni preudarek o implicitnih pooblastilih

Če bi Sodišče presodilo, da GATS in TRIPs ne sodita v skupno trgovinsko politiko, Komisija navaja nadomestno stališče, da je Skupnost izključno pristojna na podlagi teorije implicitnih pooblastil, torej pooblastil, izpeljanih iz posebnih določb Pogodbe (kot je člen 54 Pogodbe ES) ali iz splošnih določb (člena 100a in 235 Pogodbe ES). Države, ki so predložile stališča, in Svet pa sicer priznavajo, da Skupnost ima določene pristojnosti, vendar trdijo, da imajo pristojnost tudi države članice.

Komisija razlikuje dva primera, v katerih naj bi Skupnosti imela implicitno izključno pristojnost na mednarodni ravni:

–        Prvi primer: določbe Pogodbe so institucijam Skupnosti dodelile notranje pristojnosti za uresničitev posebnega cilja in sodelovanje Skupnosti pri mednarodni obvezi je nujno za uresničitev tega cilja (kar Komisija označuje kot „doktrina iz mnenja 1/76“). Komisija meni, da ni nujno, da so se notranje pristojnosti že izvrševale.

–        Drugi primer: sprejeta je bila sekundarna zakonodaja, celo na področjih, ki se ne nanašajo na skupne politike, in načrtovani mednarodni sporazumi vsebujejo pravila, ki bi – če bi jih države članice sprejele zunaj skupnega institucionalnega okvira – lahko vplivala na obseg obstoječih predpisov Skupnosti oziroma bi ga zmanjšala (kar Komisija označuje kot „doktrina AETR“).

Svet navaja, da trditve Komisije o implicitnih pooblastilih ne upoštevajo razlike med obstoječimi pristojnostmi in njihovim izvrševanjem. Zunanje pristojnosti Skupnosti bi bile izključne, kadar izhajajo iz notranjih pristojnosti, ki jih izvršuje Skupnost. Ker pa države ostajajo pristojne na notranji ravni, ostajajo tudi na mednarodni ravni.

Vlada Združenega kraljestva navaja, da ker predmet predlaganega mednarodnega sporazuma spada na področje določbe Pogodbe ES, ki dovoljuje notranje ukrepe, in so bili notranji ukrepi sprejeti v okviru te določbe, lahko Skupnost iz te določbe izpelje implicitno zunanjo pristojnost za zadevni sporazum. Vendar dejstvo, da ima Skupnost implicitno pooblastilo za sklenitev mednarodnega sporazuma, nujno ne izključuje sodelovanja držav članic. Sodelovanje držav članic naj ne bi bilo izključeno, zlasti kadar notranji predpisi, ki urejajo področje predlaganega sporazuma, niso izključno uskladitveni ukrepi. Države članice bi torej lahko sodelovale pri sklenitvi zadevnega mednarodnega sporazuma. V skladu z načeli, ki jih je vzpostavila sodna praksa Sodišča, bi bila Skupnost pristojna za sodelovanje pri sklenitvi Sporazuma GATS na podlagi členov 54, 57, 66, 75, 84, 99 in 100a Pogodbe ES in pri sklenitvi Sporazuma TRIPs na podlagi členov 100a, 113 in 235. Tudi države članice bi bile pristojne za sodelovanje pri teh dveh sporazumih.

Po mnenju vlade Združenega kraljestva je izljučnost pristojnosti Skupnosti odvisna ne le od določb Pogodbe, ampak tudi od razširjenosti ukrepov, ki so jih institucije Skupnosti sprejele za uporabo teh določb.

Francoska vlada poudarja, da v primerih, ko ima Skupnost notranjo pristojnost, ki pa je še ni izvrševala, in ko določbe sporazumov s tretjimi državami ne vplivajo na predpise, ki jih je sprejela Skupnost, države članice ohranijo pristojnost za pogajanje o mednarodnih obveznostih.

Po mnenju nemške vlade pa je implicitna zunanja pristojnost Skupnosti izključna, le če so organi Skupnosti dejansko izvrševali prisojnost v notranjih odnosih. Iz notranje zakonodajne pristojnosti, ki se ni izvrševala, naj ne bi mogla izhajati izključna zunanja pristojnost.

Portugalska vlada poudarja, da na področjih, ki jih akti Skupnosti niso urejali ali katerih predpisi ustrezajo merilom minimalne usklajenosti, velja konkurenčna pristojnost držav članic, vendar je le prehodna.

Evropski parlament navaja, da če bi Sodišče priznalo pristojnost Skupnosti za sklenitev Sporazuma WTO in njegovih prilog na podlagi teorije implicitnih pooblastil, bo morala biti pravna podlaga sklepa o sklenitvi Sporazuma WTO v imenu Skupnosti natančno navedena v tem sklepu.

B –  GATS

1.     Stališče Komisije

Utemeljevanje Komisije se lahko razdeli na dva dela. V prvem delu želi Komisija določiti notranje pristojnosti institucij, iz katerih se lahko izpelje pristojnost Skupnosti na mednarodni ravni. V drugem želi Komisija prepričati o nujnosti delovanja Skupnosti ali o nevarnosti, ki bi jo povzročilo različno ukrepanje držav članic v odnosu s tretjimi državami.

a)     O obstoju notranjih pristojnosti

Komisija si v prvi vrsti prizadeva, da bi dokazala, da pristojnost Skupnosti v notranjih odnosih izhaja iz poglavij Pogodbe o pravici do ustanavljanja in o storitvah; manj se sklicuje na sekundarno zakonodajo (i). Če bi se presodilo, da Skupnost nima zadostnih pooblastil na podlagi posebnih določb Pogodbe, navaja, da bi Skupnost lahko sklenila GATS na podlagi splošnih določb Pogodbe, kot sta člena 100a in 235 (ii).

i)     O pristojnostih, ki izhajajo iz posebnih določb Pogodbe ES.

Komisija meni, da notranja pristojnost Skupnosti zajema štiri načine opravljanja storitev, ki jih predvideva GATS. Po njenem mnenju svoboda opravljanja storitev v smislu Pogodbe vključuje „čezmejno ponudbo“ (glej na primer sodbo z dne 3. decembra 1974 v zadevi Van Binsbergen, 33/74, Recueil, str. 1299) in „porabo v tujini“ v smislu GATS (glej sodbo z dne 26. februarja 1991, imenovano „turistični vodič“, v zadevi Komisija proti Franciji, C-154/89, Recueil, str. I-659, točki 9 in 10). Storitve, ki se opravljajo s tržno prisotnostjo (tretji način opravljanja storitev, ki ga predvideva GATS) ali s premestitvijo fizičnih oseb (četrti in zadnji način opravljanja storitev po GATS), naj bi bile prav tako pokrite z določbami Pogodbe o svobodi opravljanja storitev (člena 59 in 60, tretji pododstavek) in z določbami Pogodbe o pravici do ustanavljanja (člena 52 in 58 v povezavi s členom 66).

Komisija v podporo svojemu stališču navaja le določbe, ki se nanašajo zgolj na državljane držav članic Skupnosti. Meni, da nobena določba iz poglavij Pogodbe o pravici do ustanavljanja in o storitvah zakonodajalca Skupnosti ne zavezuje, da bi pooblastila, ki so mu dana, uporabil izključno znotraj Skupnosti. Poudarja tudi, da se sodna praksa AETR uporabi le takrat, ko je Pogodba izrecno določila le sprejetje notranjih predpisov.

Komisija navaja, da pojem storitev v GATS, kot v poglavju Pogodbe o svobodi opravljanja storitev, označuje storitve v katerem koli sektorju, razen storitev, opravljenih „pri izvajanju vladnih pooblastil“ (člen 1(3)(b) GATS). Po njenem mnenju naj bi bila ta izjema uvedena, da bi se preprečili zapleti z določbami Pogodbe ES, ki s področja storitev izključujejo dejavnosti v zvezi z izvajanjem javnih pooblastil.

Sodna praksa Sodišča nalaga državam članicam v pravu Skupnosti obveznost, da „sprejmejo vse predpise, postopkovne ali predpise materialnega prava, da bi zagotovile učinkovitost prava Skupnosti“, in iz tega Komisija sklepa o pristojnosti Skupnosti za prevzem te obveznosti v okviru mednarodnega sporazuma. Na podlagi tega meni, da se člen VI(2)(a) GATS, ki članicam WTO nalaga obveznost ohraniti ali uvesti sodišča ali postopke za preučitev upravnih odločb, ki vplivajo na trgovino s storitvami, nanaša na izključno pristojnost Skupnosti.

Komisija glede člena XVI GATS o sprejetju specifičnih obvez na področju dostopa na trg navaja, da ima Skupnost v notranjih odnosih potrebna pooblastila za odpravo količinskih omejitev dostopa na trg, ki jih našteva ta določba (kvote, največje mogoče število delavcev, ki jih zaposli en ponudnik storitev, obvezne oblike družb za ponudnike nekaterih storitev itd.).

Od Maastrichtske pogodbe naj bi Skupnost v notranjih odnosih imela zakonska pooblastila, ki v celoti pokrivajo člen XI GATS. Ta določa, da članice WTO ne smejo omejevati mednarodnih transferjev in plačil za tekoče transakcije v zvezi s specifičnimi obvezami, razen tistih, ki jih dovoljuje člen XII (varstvo plačilne bilance). V bistvu naj bi bile v pravu Skupnosti vse omejitve pretoka kapitala in plačil med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami prepovedane (člen 73 B(1) in (2) Pogodbe ES). Člen 73 C(2) naj bi Svetu dal potrebna pooblastila za sprejetje ukrepov o pretoku kapitala, namenjenega v tretje države oziroma ki iz njih prihaja, kadar kapital vključuje direktne investicije.

Na področju priznavanja diplom, dovoljenj in potrdil (člen VII GATS) Komisija meni, da ima Skupnost notranja pooblastila na podlagi členov 49, 57 in 66 Pogodbe in da je ta pooblastila že uporabila.

Glede tega Komisija napotuje na Direktivo Sveta 89/48/EGS z dne 21. decembra 1988 o splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta (UL 1989, L 19, str. 16) in na Direktivo Sveta 92/51/EGS z dne 18. junija 1992 o drugem splošnem sistemu priznavanja strokovne izobrazbe in usposabljanja (UL L 209, str. 25).

Seveda Komisija dopušča, da se splošen sistem obojestranskega priznavanja, ki sta ga uvedli ti direktivi, ne nanaša na izobrazbo in poklicne izkušnje, pridobljene v tretji državi. Vendar meni, da utemeljitve izreka sodbe z dne 9. februarja 1994 v zadevi Tawil-Albertini (C-154/93, Recueil, str. I-451) jasno izhaja, da so merila za priznavanje izobrazbe, pridobljene v tretjih državah, lahko sprejeta na ravni Skupnosti (točki 11 in 15 sodbe).

Končno, glede vseh oblik prevoza, naj bi imela Skupnost v notranjih odnosih široka pooblastila za sprejetje potrebnih ukrepov, da bi se dosegli posebni cilji skupne politike, ki jo vodi (člen 74 in naslednji Pogodbe ES). Pri vseh oblikah prevoza naj bi šlo predvsem za opravljanje storitev, za katero bi bilo še posebej potrebno mednarodno ukrepanje, da bi se dosegli cilji Pogodbe. Tako je zgoraj navedena Uredba št. 4055/86 sprejela pravila o uporabi načela svobode opravljanja storitev za pomorski prevoz med državami članicami in tretjimi državami. Poleg tega naj bi Skupnost že uporabila svoja pooblastila v zunanjih odnosih.

ii)  O pooblastilih, ki izhajajo iz splošnih določb (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

Komisija za primer, da pooblastila, ki jih ima Skupnost na podlagi posebnih določb Pogodbe ES, ne bi v celoti pokrila področja GATS, zatrjuje, da bi lahko bil člen 100a podlaga za njegovo sklenitev. Po njenem mnenju ta člen „jasno“ nalaga Svetu pravno obvezo, naj ukrepa z namenom uresničitve notranjega trga.

Komisija zatrjuje, da če bi se štelo, da ta podlaga ne zadošča, bi se bilo primerno sklicevati na člen 235 Pogodbe, da bi institucijam Skupnosti podelili potrebna zunanja pooblastila. Države članice naj pravzaprav ne bi imele pravice sprejeti skupnega ukrepa v obliki sporazuma, sklenjenega zunaj okvira Skupnosti, če so izpolnjeni pogoji iz člena 235. Vendar Komisija meni, da so ti pogoji izpolnjeni. Potreba sklenitve sporazuma se ne izpodbija; sporazum bo prispeval k uresničitvi ciljev Pogodbe in je v neposredni povezavi z delovanjem skupnega trga. Enostransko delovanje držav članic zunaj okvira Skupnosti – ki nikakor ne bi moglo prispevati k uresničitvi posebnih ciljev Skupnosti – bi lahko predstavljalo oviro in privedlo do vprašljivosti in postopne razgradnje skupnega trga.

b)     O potrebi zunanjega ukrepanja Skupnosti

Komisija najprej poudarja, da če bi bila Skupnost pogodbena stranka sporazuma poleg njenih držav članic, bi bila dosežena usklajenost notranjega trga. Glede tega navaja tri trditve.

Prvič, če vzamemo primer finančnih storitev, navaja, da bi priznanje pristojnosti držav članic postavilo tiste med njimi, ki imajo razvite finančne centre, v močnejši položaj pri dvostranskih pogajanjih s tretjimi državami. V povračilo na njihove dokaj velikodušne ponudbe bi lahko dobile največje koncesije. Njihovi ponudniki storitev bi si tako izboljšali svoj konkurenčni položaj, in sicer nesorazmerno glede na ponudnike storitev iz drugih držav članic.

Prav temu se je po mnenju Komisije želela izogniti že omenjena Druga direktiva 89/646 o bančni dejavnosti. Ta direktiva, ki je uskladila pogoje privolitve znotraj Skupnosti, vsebuje tudi določbe o poslovanju s finančnimi storitvami s tretjimi državami (glej naslov III o odnosih s tretjimi državami, člena 8 in 9). Njen namen je izogniti se različnim pogojem dostopa bank iz tretjih držav na skupni trg in obratno, da bi vsaka tretja država dodelila kreditnim institucijam Skupnosti, ne glede na to, iz katere države članice so, dejanski dostop, primerljiv s tistim, ki ga Skupnost ponuja njenim kreditnim institucijam. Kar zadeva zadnje navedeno, kadar Komisija ugotovi, da tretja država ne dopušča takšnega pristopa, „lahko Svetu predloži predloge za ustrezno pooblastilo za pogajanja, da bi dosegla primerljive konkurenčne možnosti za kreditne ustanove Skupnosti. Svet odloči z dvotretjinsko večino“ (glej člen 9(3) Druge direktive).

Nato Komisija poudarja, da bodo podružnice bank iz tretjih držav, potem ko bodo ustanovljene v državi članici, obravnavane v skladu s členom 58 Pogodbe enako kot državljani Skupnosti in bodo tako lahko konkurirale bankam iz drugih držav članic, ne da bi slednje imele vpliv na to.

Nato Komisija navaja, da ne bi bila mogoča odločitev, da bi bila pristojnost Skupnosti, če bi se strogo uporabila zgoraj navedena sodba AETR, omejena na področja, ki so bila usklajena v notranjih odnosih, glede na to, da vsi sektorji storitev niso bili usklajeni. Če bi bilo to merilo delitve pristojnosti sprejeto, bi bile države, katerih ključni sektorji storitev so bili usklajeni, popolnoma podrejeni disciplini Skupnosti, medtem ko bi tiste, katerih glavni sektorji storitev niso bili usklajeni ali so bili le delno, ohranile skoraj neomejeno svobodo pri pogajanjih. Po mnenju Komisije bi tako stanje Skupnosti preprečilo uravnoteženo pogajanje v interesu vseh držav članic v vseh sektorjih storitev.

Drugič, Komisija trdi, da če bi države članice ohranile pristojnosti, bi to lahko vplivalo na obstoječe predpise Skupnosti oziroma bi jih spremenilo. Glede tega navaja tri trditve.

Najprej poudarja, da bodo lahko članice tri leta po začetku veljavnosti Sporazuma WTO enostransko spremenile svoj seznam specifičnih obvez, s tem da bi članicam GATS, ki lahko uveljavljajo, da sprememba „odpravlja ali ovira“ njihove pravice, plačale kompenzacijo. Kompenzacije so lahko v okviru GATS zajete le v spremembi zakonskih ali podzakonskih določb (da bi olajšale pogoje dostopa na trg v sektorju storitev) in Komisija meni, da bodo vplivale na zakonodajo Skupnosti ali bodo spremenile njen obseg. Zato naj državam članicam ne bi bila priznana pravica skleniti GATS.

Komisija meni, da za to, da mednarodne obveze vplivajo na obstoječe predpise Skupnosti, ni nujno, da so v nasprotju z njimi. Zadošča, da se nanašajo na področje, ki ga v „večjem delu“ že urejajo predpisi Skupnosti (glej mnenje 2/91 z dne 19. marca 1993, Recueil, str. I-1061, točki 25 in 26). Vsa področja, na katera se nanaša GATS, naj bi bila pokrita s predpisi Skupnosti.

Na koncu Komisija navaja, da nobene specifične obveze načeloma ni mogoče spremeniti v prvih treh letih po začetku veljavnosti Sporazuma WTO in njegovih prilog. Če bi države članice sklenile Sporazum WTO v svojem imenu, bi se lahko v izgovor za neuporabo prava Skupnosti v tem obdobju sklicevale na morebitno nezdružljivost zakonodaje Skupnosti z njihovimi obveznostmi v okviru GATS.

2.     Mnenja strank, ki so predložile stališča

Svet in vlade, ki so predložili stališča, oporekajo stališču Komisije.

Niti države niti Svet niso oblikovali nobenega stališča o potrebi po zunanjem ukrepanju Skupnosti. Kakšne utemeljitve so navedli v nasprotovanje pristojnosti Skupnosti, ki jo zagovarja Komisija na podlagi posebnih določb Pogodbe ali splošnih določb členov 100a in 235 Pogodbe ES?

i)     Pristojnosti, ki izhajajo iz posebnih določb Pogodbe ES

V prvi vrsti Svet, španska in portugalska vlada zatrjujejo, da je pomen storitev v GATS širši kot v pravu Skupnosti. V nasprotju z GATS naj se Pogodba ne bi nanašala na brezplačno ponujanje storitev (člen 60 Pogodbe).

Svet meni, da Komisija odpravlja sleherno razlikovanje med predpisi, ki veljajo za državljane in družbe držav članic, in predpisi, ki veljajo za državljane in družbe tretjih držav. Svet poudarja, da v členih Pogodbe o pravici do ustanavljanja in svobode storitev ni opredeljeno obravnavanje zgolj državljanov in družb tretjih držav. Edina izjema bi bil člen 59(2) Pogodbe. Ta določba naj bi ustvarila specifično pravno podlago za sprejemanje predpisov glede na ponudnike storitev iz tretjih držav, pod pogojem, da so že nastanjeni znotraj Skupnosti. Ta določba ne bi bila potrebna, kot navaja Komisija, če bi Skupnost v notranjih odnosih že imela pristojnosti glede državljanov tretjih držav na področju svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja.

Po mnenju Sveta pravo Skupnosti glede državljanov tretjih držav ureja le vprašanja drugega ustanavljanja in opravljanja storitev po prvi ustanovitvi v Skupnosti. Glede „tržne prisotnosti“ Svet loči med hčerinskimi družbami družbe iz tretje države in navadnimi podružnicami družbe iz tretje države. Priznava, da se pravo Skupnosti lahko uporabi za hčerinske družbe Skupnosti družbe iz tretje države. Nasprotno pa bi bile navadne podružnice družb iz tretjih držav s sedežem v Skupnosti v pristojnosti držav članic, ker se člen 58 Pogodbe nanaša zgolj na družbe.

Svet se ne strinja s tem, da naj bi bila Skupnost, kot meni Komisija, pristojna za specifične obveze glede dostopa na trge storitev. Dejansko so bili seznami specifičnih obvez po številnih debatah predloženi v imenu Skupnosti in držav članic; omejitve ter različni pogoji za te obveze so za posamezne države članice različni. Svet poudarja, da hiter pregled dokumenta, ki vsebuje specifične obveze na področju storitev – dokument, ki je bistvenega pomena – dobro kaže na to, da se nanaša neposredno na nacionalne zakonodaje. Posledično je ponudba Skupnosti in držav članic specifičnih obvez v največjem delu v pristojnosti držav članic. Svet meni, da že samo obstoj tega seznama omogoči odgovor na vprašanja, predložena Sodišču.

Po mnenju španske vlade deli GATS v celoti pokrivajo področja, na katerih Skupnost nima pooblastil v notranjih odnosih. Tako naj bi v pristojnost držav članic spadale določbe GATS, ki se nanašajo na:

–        storitve, ki jih ponujajo družbe iz tretjih držav, ki se želijo namestiti v Skupnosti (tržna prisotnost);

–        storitve, ki se ponujajo z gibanjem fizičnih oseb, državljanov tretjih držav;

–        ponujanje brezplačnih storitev;

–        obveznosti na področju pretoka kapitala državljanov iz tretjih držav, ki niso nastanjeni v Skupnosti (člen XI GATS), glede na to, da člen 67 Pogodbe zahteva odpravo omejitev za pretok kapitala le za kapital v lasti oseb, ki prebivajo v državi članici;

–        obveznosti glede priznavanja diplom ali naslovov, pridobljenih v tretjih državah.

Portugalska vlada poudarja, da načini ponujanja storitev, na katere se nanaša GATS, razen „čezmejne ponudbe“, spadajo v pristojnost držav članic.

Vztraja pri dejstvu, da „najpomembnejša in najobčutljivejša področja mednarodne liberalizacije storitev zadevajo pogoje ustanavljanja družb iz tretjih držav in predpise, ki veljajo za neodvisne strokovnjake in uslužbence družb iz tretjih držav“. Po mnenju portugalske vlade ta področja spadajo v pristojnost držav.

Po mnenju danske vlade ni dvoma, da pravni akti Skupnosti, sprejeti v sektorju storitev, zadevajo le določena področja. Pravni akti, sprejeti na teh področjih, se nanašajo le na določene vidike opravljanja storitev. Iz tega izhaja, da so države članice pristojne za sklepanje mednarodnih sporazumov na področjih, na katerih ni predpisov Skupnosti, in na tistih, na katerih obstajajo predpisi Skupnosti, vendar so ti nepopolni.

Nizozemska vlada se je pridružila stališču Sveta in dodaja primer izključne pristojnosti držav članic, in sicer premeščanje fizičnih oseb iz tretje države v Skupnost (mobilnost delavcev).

V povzetku vlada Združenega kraljestva meni, da je Skupnost pristojna za sodelovanje pri sklepanju Sporazuma GATS na podlagi členov 54, 57, 66, 75, 84, 99 in 100a Pogodbe ES. Nekateri vidiki Sporazuma spadajo na področja, ki so v pristojnosti Skupnosti in so pokrita s temi določbami; Skupnost je na teh področjih sprejela notranje ukrepe. Vendar naj zakonodaja Skupnosti ne bi urejala vseh gospodarskih dejavnosti, ki jih pokriva GATS. Če bi bila taka zakonodaja sprejeta, bi vsebovala pogosto le usklajevalne ukrepe, ki bi predvidevali minimalne standarde, ki jih države članice lahko presežejo. Iz tega naj bi izhajalo, da so tudi države članice pristojne za sodelovanje pri sklepanju GATS.

Združeno kraljestvo v prvi vrsti poudarja, da niti poglavje o ustanavljanju niti poglavje o storitvah ne urejata:

–        storitev, ki se ponujajo z ozemlja tretje države na ozemlje države članice (člen I(2)(a) GATS);

–        storitev, ki jih ponuja ponudnik iz tretje države s tržno prisotnostjo (razen družbe iz člena 58 Pogodbe ES) na ozemlju države članice (člen I(2)(c) GATS);

–        storitev, ki jih ponuja ponudnik iz tretje države s prisotnostjo fizičnih oseb iz tretje države na ozemlju države članice (člen I(2)(d) GATS).

Vlada Združenega kraljestva zlasti poudarja, da nobena določba Pogodbe ne obravnava prve nastanitve fizičnih oziroma prve ustanovitve pravnih oseb iz tretjih držav, ki želijo ponujati storitve v državah članicah. Poudarja, da se drugi pododstavek člena 59 Pogodbe nanaša le na državljane tretjih držav, ki so že nastanjeni v Skupnosti. Zaradi neobstoja notranje zakonodaje Skupnosti ta vprašanja ostajajo v pristojnosti držav članic.

Kar zadeva hčerinske družbe in podružnice, vlada Združenega kraljestva priznava, da so institucije Skupnosti na podlagi člena 57(2) Pogodbe ES sprejele ukrepe, ki določajo „pravila o zunanji pristojnosti, ki jo izvaja Skupnost, glede ustanavljanja državljanov iz tretjih držav v Skupnosti“.

Tako člen 9(3) Prve direktive Sveta 77/780/EGS z dne 12. decembra 1977 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L 322, str. 30) navaja, da se „[...] Skupnost lahko prek sporazumov, sklenjenih v skladu s Pogodbo z eno ali več tretjimi državami, dogovori o uporabi določb, ki na podlagi načela vzajemnosti priznavajo podružnicam ustanove s sedežem zunaj Skupnosti, enako obravnavo na celotnem ozemlju Skupnosti.“ Prav tako je namen členov 8 in 9 zgoraj navedene Direktive 89/646 zagotoviti, da bi kreditne institucije Skupnosti, ki delujejo v tretjih državah, v teh uživale enakovredne koristi, kot jih uživajo družbe iz tretjih držav, materinske družbe Skupnosti, ki so družbe v smislu člena 58 Pogodbe.

Podobne določbe naj bi obstajale v sektorju zavarovanj. Tako člen 32 Direktive Sveta 79/267/EGS z dne 5. marca 1979 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti sklepanja življenskih zavarovanj (UL L 63, str. 1) določa, da „Skupnost lahko v sporazumih, sklenjenih v skladu s Pogodbo z eno ali več tretjimi državami, privoli v uporabo določb, ki so drugačne od določb v tem naslovu, da bi pod pogojem vzajemnosti zagotovila zadostno varstvo zavarovancev držav članic.“ Člen 32b(3), ki ga uvaja Direktiva Sveta 90/619/EGS z dne 8. novembra 1990 (UL L 330, str. 50), določa, da „če Komisija ugotovi [...], da tretja država zavarovalniškim podjetjem iz Skupnosti ne priznava dejanskega dostopa na trg, primerljivega z dostopom, ki ga Skupnost ponuja zavarovalniškim podjetjem teh tretjih držav, lahko Komisija predloži Svetu predloge za pridobitev primernega pooblastila za pogajanja, da bi dosegla primerljive konkurenčne možnosti za zavarovalniška podjetja iz Skupnosti. Svet o tem odloča z dvotretjinsko večino.“

Glede prve namestitve fizičnih oseb, državljanov tretjih držav, vlada Združenega kraljestva prav tako poudarja obstoj določbe sekundarne zakonodaje.

Člen 1(c) Direktive Sveta 73/148/EGS z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev (UL L 172, str. 14), ki je bila sprejeta na podlagi člena 54(2) in člena 63(2), dejansko priznava pravico do bivanja zakoncu in otrokom državljanov tretjih držav.

Vlada Združenega kraljestva dodaja, da imajo te izjemne določbe na področju prve namestitve pravnih ali fizičnih oseb iz tretjih držav pogosto omejen obseg.

Tako naj naslov III Prve bančne direktive 77/780 državam članicam ne bi preprečil, da za podružnice kreditnih institucij iz tretjih držav, če začenjajo ali nadaljujejo poslovanje v Skupnosti, uporabile strožje pogoje kot za podružnice kreditnih institucij iz Skupnosti (v tem smislu glej uvodne izjave Druge direktive 89/646 in deveto uvodno izjavo Direktive Sveta 92/96/EGS z dne 10. novembra 1992, UL L 360, str. 1, na področju zavarovanj).

Vlada Združenega kraljestva zaključuje, da je prva namestitev pravnih in fizičnih oseb iz tretjih držav, s pridržkom teh izjemnih določb, področje, na katerem države članice ohranijo prehodno pristojnost.

Nadalje preverja pristojnosti držav članic in Skupnosti glede predpisov, ki urejajo dejavnosti hčerinskih družb in podružnic družb iz tretjih držav, potem ko so se že namestile v Skupnosti.

Glede tega poudarja, da kakor hitro so hčerinske družbe ali podružnice družb, ki so registrirane v tretji državi, nameščene v državi članici, je Skupnost na podlagi poglavij o ustanavljanju in storitvah pristojna za ureditev njihovih dejavnosti. Prav tako poudarja, da je Skupnost že uporabila to pristojnost na nekaterih sektorjih.

Tako se Direktiva Sveta 89/117/EGS z dne 13. februarja 1989 o obveznostih glede objave letnih računovodskih izkazov (UL L 44, str. 40) uporablja ne le za podružnice, ki pripadajo družbam Skupnosti, ampak tudi za podružnice, ki pripadajo družbam tretjih držav (člen 1 in 3). Prav tako se Enajsta direktiva Sveta 89/666/EGS z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države (UL L 395, str. 36) uporablja za podružnice, ki pripadajo družbam iz tretjih držav (člen 7 in 10). Naslova III Prve bančne direktive 77/780 in zgoraj navedene Direktive 79/267 na področju zavarovalništva prav tako vsebujeta določbe, ki se nanašajo na podružnice podjetij, ki imajo sedež zunaj Skupnosti.

Toda glede ostalega, ker ni notranje zakonodaje Skupnosti, dejavnost hčerinske družbe ali podružnice, ki pripada družbi iz tretje države, ostaja v pristojnosti držav članic.

Glede člena VI(2)(a) GATS (ohranitev oziroma ustanovitev sodišč ali postopkov, ki omogočajo proučitev upravnih odločb, ki vplivajo na trgovino s storitvami) vlada Združenega kraljestva zatrjuje, da vprašanja o pristojnosti, postopku in pravnih sredstvih ostanejo v pristojnosti držav članic, če nekatere določbe sekundarne zakonodaje, ki usklajujejo postopke in pravna sredstva v notranjih odnosih, ne določajo drugače.

Vlada Združenega kraljestva navaja Direktivo Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, str. 33). Vendar navaja, da je ta direktiva delni usklajevalni ukrep, ki pušča državam članicam široko izbiro sredstev za dosego njenih ciljev.

Iz tega zaključuje, da so države članice pristojne sodelovati pri sklepanju Sporazuma GATS na področju, ki ga pokriva člen VI(2)(a) navedenega sporazuma.

Končno glede člena VII GATS (priznavanje diplom in kvalifikacij) vlada Združenega kraljestva poudarja, da predpisi Skupnosti določajo uskladitev in obojestransko priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v državah članicah, vendar pa slednje ostajajo pristojne za kvalifikacije, ki so bile podeljene v tretjih državah. Pri tem se sklicuje na že zgoraj navedeno sodbo Tawil-Albertini.

ii)  O pristojnostih, ki bi lahko izhajale iz določb Pogodbe splošnega značaja (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

Svet oporeka, da člena 100a in 235 Pogodbe nalagata zakonodajalcu Skupnosti pravno obvezo, da ukrepa. Dopustiti takšno idejo bi pomenilo izbrisati razliko med obstojem pristojnosti in izvajanjem pristojnosti in bi bilo v očitnem nasprotju s členom 3b Pogodbe, ki določa načelo subsidiarnosti.

Vlada Združenega kraljestva trdi, da Sodišče ni dopustilo, da bi bile direktive, ki vzpostavljajo minimalne standarde, vir kake izključne pristojnosti Skupnosti (glej zgoraj navedeno mnenje 2/91, točka 21). Dejansko lahko izključna zunanja pristojnost temelji le na notranjih ukrepih izključne harmonizacije. Izključna zunanja pristojnost ne more – če ni notranjih predpisov – izhajati iz samega člena 100.

Francoska vlada člena 235 Pogodbe ne razlaga enako kot Komisija. V nasprotju s Komisijo francoska vlada meni, da ima Svet široko pooblastilo za presojo, ali je delovanje Skupnosti potrebno za uresničitev enega od ciljev Skupnosti. Meni, da v tem primeru to ni potrebno.

Nemška vlada pojasnjuje, da člen 235 ne daje Skupnosti pooblastil v sektorjih, ki spadajo v izključno pristojnost držav članic, in da liberalizacija trgovine s storitvami na svetovni ravni nikakor ni eden od ciljev Skupnosti.

Portugalska vlada nasprotuje temu, da bi – kar naj bi bilo stališče Komisije – obvezna in izključna pristojnost na določenem področju v notranjih ali zunanjih odnosih izjahala iz člena 235 Pogodbe. Za to navaja razloge, ki so opisani v nadaljevanju.

Po eni strani naj bi ostal Svet svoboden pri presoji, katera sredstva so najprimernejša za uresničitev ciljev Skupnosti. Lahko bi se na primer iz mednarodnih ali notranjih razlogov raje odločil za uporabo ukrepov sodelovanja med Skupnostjo in državami članicami, kar bi v zunanjih odnosih privedlo do sklepanja mešanih sporazumov. Tako naj bi menilo Sodišče, ko je presodilo, da „čeprav člen 235 dopušča Svetu, da sprejme ‚vse ustrezne določbe‘ tudi na področju zunanjih odnosov, ta člen ne ustvarja nikakršne obveznosti, ampak daje Svetu pooblastilo, katerega neizvajanje ne vpliva na veljavnost odločbe“ (zgoraj navedena sodba AETR, točka 95). Po drugi strani člen 235 ne dopušča, da bi se preostale pristojnosti in pristojnosti držav članic prenesle na Skupnost. V tem smislu bi bila potrebna revizija pogodb.

Španska vlada meni, da sta člena 100a in 235 Pogodbe med drugimi določbami pravna podlaga za pristojnost Skupnosti.

Evropski parlament trdi, da se morebitno sklicevanje na člen 235 Pogodbe ES nikakor ne more razlagati kot ogrožanje njegove pravice, da zavrne soglasje, če se mu sporazum zdi nesprejemljiv, ob upoštevanju ciljev Pogodbe in interesov državljanov.

C –  TRIPs

1.     Stališče Komisije

Tako kot glede GATS lahko trditve Komisije razdelimo na dva dela. V prvem delu želi Komisija določiti notranje pristojnosti institucij, iz katerih lahko izhaja pristojnost Skupnosti na mednarodni ravni. V drugem delu je njen namen prepričati o potrebi delovanja Skupnosti oziroma o nevarnosti razpršenega delovanja držav članic v razmerju s tretjimi državami.

a)     O obstoju notranjih pristojnosti

Komisija si najprej prizadeva dokazati, da pristojnost Skupnosti na notranji ravni izhaja iz aktov sekundarne zakonodaje s področja intelektualne lastnine (i). Nato – če bi Sodišče odločilo, da Skupnost nima zadostnih pooblastil na podlagi aktov sekundarne zakonodaje – zatrjuje, da bi Skupnost lahko sklenila TRIPs na podlagi splošnih določb Pogodbe, kot sta denimo člena 100a in 235 (ii).

i)     O pristojnostih, ki izhajajo iz sekundarne zakonodaje

Glede TRIPs Komisija najprej poudarja, da cilj člena 36 Pogodbe ES ni pridržanje določenih področij v izključni pristojnosti držav članic (glej sodbo z dne 4. oktobra 1991 v zadevi Richardt in „znanstveni pripomočki“, C-367/89, Recueil, str. I-4621, točke od 19 do 21).

Nato primerja vsako točko posebej in zelo natančno Sporazum TRIPs in ustrezne določbe prava Skupnosti, da bi na splošno ugotovila, da ima Skupnost zunanjo pristojnost, potrebno za sklenitev TRIPs v celoti.

1. Komisija glede avtorskega prava (poglavje 1, del II TRIPs, členi od 9 do 14) najprej prizna, da Skupnost ni stranka Bernske konvencije (konvencija o varstvu umetniških in književnih del, Pariška listina z dne 24. julija 1971) niti Rimske konvencije (mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij z dne 26. oktobra 1961).

Poudarja, da Sporazum TRIPs v poglavju 1 dela II, ki se nanaša na avtorsko pravo in druge z njim povezane pravice, obvezuje članice WTO, da poskrbijo za minimalno varstvo.

Opozarja, da je Svet sprejel več direktiv na področju avtorskih pravic in sorodnih pravic in da namerava na notranji ravni pokriti področja, na katera se nanašata člena 10 in 14 TRIPs.

Tako naj bi člen 1(1) Direktive Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L 122, str. 42) ustrezal členu 10(1) Sporazuma TRIPs, ki določa, da so računalniški programi varovani po Bernski konvenciji kot književna dela. Člen 2(1) Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL L 346, str. 61) naj bi po mnenju Komisije ustrezal členu 11 Sporazuma TRIPs, ki zadeva pravice iz najema. Členi 6(1), 7 in 8(1) te direktive naj bi urejali področje iz člena 14 Sporazuma TRIPs (sorodne pravice). Direktiva Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L 290, str. 9) naj bi pokrival področje člena 12 Sporazuma TRIPs, ki se nanaša na trajanje varstva avtorske pravice. Nazadnje Komisija navaja, da je Svetu predložila predlog direktive o pravnem varstvu baz podatkov (UL C 308, 15. 11. 1993, str. 1), katere cilj je pojasniti varstvo baz podatkov glede na avtorske pravice in podeliti pravico preprečiti nedovoljen dostop do podatkov iz baze podatkov. Komisija navaja, da njen predlog še ni bil sprejet, vendar poudarja, da se pooblastilo Skupnosti, da sprejme tako direktivo, ni izpodbijalo.

2. Glede znamk (členi od 15 do 21 TRIPs, v poglavju 2 dela II Sporazuma) Komisija poudarja, da je v notranjem pravnem redu Svet sprejel Uredbo (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1) in Prvo direktivo 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).

Komisija priznava, da je Prva direktiva omejena na nacionalne določbe, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, vendar poudarja, da je Svet razglasil, da je pripravljen naknadno sprejeti nove direktive o približevanju nacionalnih zakonodaj o znamkah.

3. Glede geografskih označb in označb porekla (členi od 22 do 24 TRIPs, poglavje 3) Komisija trdi, da so določbe Skupnosti, sprejete na tem področju, precej natančnejše in obsežnejše od določb ustreznega poglavja TRIPs.

Najprej naj bi Direktiva Sveta 79/112/EGS z dne 18. decembra 1978 o približevanju zakonodaje držav članic na področju etiketiranja in predstavitve živil, namenjenih končnemu potrošniku, ter njihovega reklamiranja (UL 1979, L 33, str. 1) prepovedala sleherno etiketiranje živil, ki bi lahko kupca zavedlo glede porekla ali izvora živila. Svet je nato sprejel Uredbo (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 208, str. 1). Končno je Svet v okviru skupne organiziranosti vinskih trgov oziroma na podlagi členov 43 in 100a Pogodbe sprejel več uredb, ki se nanašajo na označevanje in predstavitev vin in žganih pijač.

4. Komisija na področju industrijskih vzorcev in modelov (ki ga pokriva poglavje 4 dela II TRIPs, člena 25 in 26) opozarja, da je na podlagi člena 100a Pogodbe Svetu predložila predlog direktive, namenjene uskladitvi nacionalnih zakonodaj o modelih, in predlog uredbe o ustanovitvi modela Skupnosti. Raven varstva, ki ga določata ta predloga, naj bi bila po mnenju Komisije veliko višja od splošnih obveznosti iz členov 25 in 26 Sporazuma TRIPs.

5. Na področju patentov (ki ga pokriva poglavje 5 dela II TRIPs, členi od 27 do 34) Komisija pojasnjuje, da sta Münchenska konvencija z dne 5. oktobra 1973 o izdaji evropskih patentov in Luksemburški sporazum z dne 15. decembra 1989 na področju patentov Skupnosti (UL L 401, str. 1), ki so ga podpisale države članice, a še ni začel veljati, del pravnega reda Skupnosti. Trdi, da ima Skupnost pooblastilo za sprejetje določb na področju patentnega prava, če so te določbe nujne za dobro delovanje notranjega trga. Poleg tega je Svet sprejel Uredbo (EGS) št. 1768/92 z dne 18. junija 1992 o uvedbi dodatnega potrdila za varstvo zdravil (UL L 182, str. 1) in sprejel skupno stališče o predlogu direktive o pravnem varstvu biotehnoloških izumov, s katero naj bi se uskladilo pravo držav članic glede patentiranja biotehnološkega materiala.

6. Na področju topografije integriranih vezij Komisija poudarja, da Direktiva Sveta 87/54/EGS z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografije polprevodniških izdelkov (UL 1987, L 24, str. 36) v notranjih odnosih ustreza poglavju 6 dela II TRIPs (členi od 35 do 38 o konfiguracijskih shemah integriranih vezij).

7. Glede dela III Sporazuma TRIPs, ki določa pravila za spoštovanje pravic intelektualne lastnine, Komisija poudarja, da so pooblastila Skupnosti v notranjih odnosih na tem področju tako obsežna, kot so določbe členov od 41 in 61 Sporazuma TRIPs. Dodaja, da so bila pooblastila Skupnosti že izvrševana s sprejetjem zgoraj navedene Uredbe št. 3842/86 o določitvi ukrepov za prepoved dajanja ponarejenih prozvodov v prosti promet.

Če povzamemo, po mnenju Komisije imajo vse določbe Sporazuma TRIPs svojo ustrezno različico na notranji ravni v določbah sekundarne zakonodaje Skupnosti.

ii)  O pristojnostih, ki bi lahko izhajale iz splošnih določb Pogodbe (člena 100a in 235 Pogodbe ES)

Na splošno Komisija glede pravne podlage za sklenitev Sporazuma TRIPs zatrjuje v prid sklicevanju na člen 100a ali 235 enako kot glede GATS. Edina posebna trditev glede TRIPs je, da ker le-ta ureja področja, na katerih ni uskladitvenih ukrepov Skupnosti, bi njegova sklenitev omogočila uskladitev znotraj Skupnosti in bi tako prispevala k vzpostavitvi in delovanju notranjega trga.

b)     O nujnosti zunanjega delovanja Skupnosti

Komisija trdi, da če bi bila Skupnost zgolj ena od strank TRIPs, med drugimi in poleg njenih držav članic, bi bila povezanost notranjega trga dvojno ogrožena. Po eni strani bi notranji trg utrpel izkrivljanje konkurence, po drugi strani pa bi bile možnosti za konkurenco na trgih tretjih držav umetno izkrivljene.

Po mnenju Komisije je nevarnost izkrivljene menjave v tem – če bi se države članice prosto pogajale in bi sklepale svoje sporazume na področju, ki ga pokriva TRIPs, bi lahko svojim podjetjem omogočile ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo podjetja drugih držav članic, in tako svojemu gospodarstvu dale prednost, ki ni združljiva z neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu.

Komisija navaja primer akta sekundarne zakonodaje, ki državam članicam ne dopušča, da bi svobodno sklepale dvostranske sporazume s tretjimi državami.

V okviru zgoraj navedene Direktive 87/54 o varstvu topografije polprevodniških izdelkov lahko države članice razširijo to varstvo na državljane tretjih držav le pod določenimi pogoji. Ta direktiva je bila že večkrat uporabljena za razširitev varstva topografij polprevodniških izdelkov na podlagi vzajemnosti na omejen seznam držav, ki izpolnjujejo merila direktive in ponujajo enako raven varstva državljanom Skupnosti. Države članice ne smejo kršiti določil sklepov Sveta, ki ponujajo to varstvo. Razlog za to je v preambuli direktive, v kateri je pojasnjeno, da imajo razlike, značilne za pravno varstvo, ki izhajajo iz zakonodaj držav članic, neposredne negativne učinke na delovanje skupnega trga.

Komisija glede mogoče ogroženosti celotne usklajenosti pravil Skupnosti, če bi bila pristojnost deljena, zatrjuje, da lahko sprejetje Sporazuma TRIPs tako s strani držav članic v svojem imenu kot s strani Skupnosti „škodi“ pravu Skupnosti ali „zmanjša njegov pomen“ v smislu sodne prakse AETR iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Prvič, čeprav določa le minimalne zahteve, bi TRIPs kljub temu „škodil“ pravu Skupnosti na področjih, na katerih je raven varstva, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti, nižja od tiste, ki jo predvideva TRIPs.

Drugič, čeprav TRIPs določa le minimalno raven varstva, bi moralo biti to razširjeno na vse članice navedenega sporazuma. Če bi se države članice lahko pogajale s tretjimi državami zunaj okvirov Skupnosti za razširitev varstva intelektualne lastnine na državljane tretjih držav, bi prišlo do razhajanj in potencialnih konfliktov med zunanjimi odnosi držav članic in zunanjimi odnosi Skupnosti na tem področju.

Tretjič, čeprav TRIPs določa le minimalne zahteve, pravila Skupnosti na področju intelektualne lastnine ne določajo ravni minimalnega varstva. Komisija, ki se sklicuje na zgoraj navedeno mnenje 2/91, v katerem naj bi Sodišče odločilo, da že soobstoj mednarodnih predpisov in predpisov Skupnosti, ki pokrivajo isto področje, lahko vpliva na pravo Skupnosti, tudi če si ne nasprotujejo, sklepa, da bi sklenitev TRIPs s strani držav članic „škodila“ obstoječim predpisom Skupnosti.

Četrtič, TRIPs pušča svojim članicam možnost, da dvignejo svojo raven varstva, če nova raven varstva ostane v skladu z minimalnimi določbami Sporazuma. Ker Skupnost uporablja načelo nacionalnega izčrpanja ali izčrpanja Skupnosti, bi lahko država članica, ki sprejme načelo „mednarodnega izčrpanja“ iz TRIPs, s tem vplivala na predpise Skupnosti in na delovanje notranjega trga.

In končno, če bi TRIPs sklenile tako Skupnost kot države članice na podlagi deljene pristojnosti, bi to zelo škodovalo pravu Skupnosti, to bi namreč v praksi povzročilo „zamrznitev“ ali neuporabo predpisov Skupnosti o usklajevanju na področju uporabe Sporazuma. Pravu Skupnosti bi se „škodovalo“, ker bi se države članice še naprej sklicevale na izjemo člena 36 Pogodbe ES za varstvo posebnega „predmeta“ intelektualne lastnine, kar bi oviralo usklajevanje na ravni Skupnosti in vzpostavitev oziroma delovanje notranjega trga.

2.     Mnenja strank, ki so predložile stališča

Svet analizira najprej stanje zakonodajnega delovanja Skupnosti na področju intelektualne lastnine. Razlikuje med štirimi „bloki“ zakonodaje Skupnosti.

–        Prvi „blok“ sestavljajo ukrepi Skupnosti, sprejeti zlasti na podlagi člena 43 Pogodbe ES, ki se nanašajo na varstvo geografskih označb.

Svet meni, da obseg prvega „bloka“ sovpada z obsegom poglavja 3 dela II TRIPs o geografskih označbah, in da so v tem primeru na splošno izpolnjeni pogoji za implicitno zunanjo pristojnost na podlagi sodne prakse AETR.

–        Drugi „blok“ zakonodaje so ukrepi Skupnosti za usklajevanje nacionalnih zakonodaj, sprejeti na podlagi člena 100a Pogodbe in v določenih primerih na podlagi člena 57 in 66; ti ukrepi se nanašajo na določene vidike ureditve intelektualne lastnine.

Gre za direktive o avtorski in sorodnih pravicah (Direktiva Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL L 346, str. 61); Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL L 248, str. 15); Direktiva Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL L 290, str. 9); Direktiva Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L 122, str. 42); Direktiva Sveta 87/54/EGS z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografije polprevodniških izdelkov (UL L 24, str. 36) in Prva direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 40, str. 1)).

Svet meni, da področje uporabe drugega „bloka“ zakonodaje le deloma sovpada s področji, ki jih pokrivata poglavji 1 in 2 dela II TRIPs (avtorska pravica in znamke). Svet poudarja, da ni bil sprejet noben usklajevalni ukrep na področju industrijskih modelov in patentov (ki ga pokrivata poglavji 4 in 5 dela II TRIPs).

V vsakem primeru sprejetje določb prava Skupnosti ne nalaga obveznosti, da se te uporabijo za državljane tretjih držav, medtem ko je cilj TRIPs določitev minimalnih pravil, ki se bodo morala uporabiti za državljane teh držav.

–        Tretji „blok“ zakonodaje Skupnosti so ukrepi Skupnosti, katerih cilj je uvesti za določene vidike pravic intelektualne lastnine predpise Skupnosti o varstvu, ki bodo dopolnili predpise nacionalnih zakonodaj. Gre za Uredbo Sveta (EGS) št. 1768/92 z dne 18. junija 1992 o uvedbi dodatnega varstvenega certifikata za zdravila (UL L 182, str. 1) in za zgoraj navedeno Uredbo št. 40/94 o znamki Skupnosti.

Namen ukrepov, zajetih v tretjem „bloku“, je po mnenju Sveta uvedba predpisov Skupnosti o varstvu, ki bodo nadrejeni nacionalnim predpisom. Posledično meni, da se teorija implicitnih pooblastil, ki je bila razvita v sodbi AETR, lahko uporabi za uredbe Skupnosti, in sicer le za dopolnilne predpise, ne razširi pa se na nacionalne predpise o znamkah (ki so delno usklajeni) in patentih (ki niso usklajeni).

–        Četrti „blok“ zakonodaje predstavlja zgoraj navedena Uredba št. 3842/86 o določitvi ukrepov za prepoved dajanja ponarejenih prozvodov v prosti promet.

Po mnenju Sveta ta uredba ustreza le nekaterim določbam dela III Sporazuma TRIPs (del o sredstvih za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine), in sicer določb, ki se nanašajo na prepoved dajanja ponarejenih proizvodov v promet (členi od 51 do 60 TRIPs). Vendar se bistvene določbe tega dela III še naprej nanašajo na pristojnost držav članic (členi od 41 do 50 in 61). To še posebej velja za določbe, ki zadevajo uvedbo kazenskih sankcij (člen 61 TRIPs).

Svet meni, da se lahko sodna praksa AETR (omejeno) uporabi le v obsegu, v katerem se uredba o prepovedi dajanja ponarejenih proizvodov v promet prekriva z določbami Sporazuma TRIPs.

Svet iz tega sklepa, da so Skupnost in države članice skupno pristojne za sklenitev Sporazuma TRIPs.

Vlada Združenega kraljestva najprej poudarja, da je vedno, kadar je dala zakonsko pobudo na področju intelektualne lastnine, Skupnost poskrbela za priznanje obstoja nacionalnih pravic intelektualne lastnine.

Posledično vsaka država članica ohrani svoj pravni sistem varstva patentov, znamk, avtorskih pravic in modelov. Vlada Združenega kraljestva vztraja pri stališču: znamka Skupnosti in patent Skupnosti (ko bosta uvedena) bosta obstajala sočasno z nacionalnimi pravicami in jih bosta v bistvenem pustila nedotaknjene.

Nato vlada Združenega kraljestva poudarja, da so predpisi Skupnosti, ki se nanašajo na vsebino pravic intelektualne lastnine, redki. Obstaja malo primerov uskladitve nacionalnih predpisov, ki določajo poseben predmet intelektualne lastnine. Združeno kraljestvo navaja dva – zgoraj navedeno Direktivo 89/104 o znamki in zgoraj navedeno Direktivo 87/54 o topografiji polprevodniških izdelkov.

Združeno kraljestvo zlasti glede avtorske in sorodnih pravic poudarja, da se nekatere določbe TRIPs nanašajo na vsebino ali poseben predmet avtorske in sorodnih pravice, vendar na teh točkah ni nobenega poskusa uskladitve na ravni Skupnosti. Na podlagi tega sklepa, „da morajo države članice določiti vsebino avtorske in sorodnih pravic v svojih notranjih zakonodajah, pri čemer se sklicujejo na konvencijo (iz Berna) ali ne“.

Glede avtorske pravice Združeno kraljestvo prav tako opozarja, da člen 9 Sporazuma TRIPs od svojih članic zahteva spoštovanje členov od 1 do 21 Bernske konvencije. Ker sama Skupnost ni članica Bernske konvencije, so za odločitev o sklenitvi sporazuma, ki države zavezuje k spoštovanju načel konvencije v njihovih odnostih do tretjih držav, pooblaščene zgolj države članice.

Glede patentov Združeno kraljestvo opozarja, da ne obstaja nikakršna uskladitev na ravni Skupnosti. Komisiji, ki se sklicuje na konvencijo o patentu Skupnosti, vlada Združenega kraljestva ugovarja, da je bila ta konvencija, ki še ni začela veljati, dogovorjena na medvladni ravni in ne na ravni Skupnosti ter naj pusti nacionalne sisteme patentov nedotaknjene.

Poleg področij patentov in avtorskih pravic Združeno kraljestvo navaja zlasti tri področja pravice intelektualne lastnine, ki jih pokriva Sporazum TRIPs in za katera ni nobenega usklajevalnega ukrepa Skupnosti: industrijski modeli, varstvo zaupnih informacij in sredstva za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine.

Združeno kraljestvo poudarja, da je pomen uskladitve omejen, tudi tam, kjer so bili nacionalni predpisi usklajeni na ravni Skupnosti, ker se nacionalni predpisi izrecno sklicujejo na zakonodaje držav članic ali ker posredno priznavajo, da lahko države članice nadaljujejo z uvajanjem njihovih predpisov o varstvu intelektualne lastnine na področjih, ki niso pokrita z zakonodajo Skupnosti.

V tem smislu navaja več primerov:

a)      Določbe zgoraj navedene Direktive 87/54 o topografiji polprevodnikov ne škodujejo pravicam, ki so jih dodelile države članice na podlagi obveznosti, ki jih imajo v okviru mednarodnih sporazumov.

b)       Cilj zgoraj navedene Direktive 89/104 o znamkah ni celovito približanje zakonodaj držav članic, ampak približanje določb, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (tretja uvodna izjava). Države članice ohranijo pravico, da varujejo komercialne znamke, pridobljene z uporabo.

c)       Zgoraj navedena Direktiva 91/250 o pravnem varstvu računalniških programov ne škoduje nacionalnim določbam o pravicah, ki izhajajo iz patentov, o znamkah, nelojalni konkurenci, poslovnih skrivnostih in varstvu polprevodnikov ali o pogodbenem pravu (člen 9(1)).

d)       Zgoraj navedena Direktiva 92/100 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja prepušča državam članicam v celoti moč presoje, ali je smotrno, da se kolektivnim organizacijam naloži, da lahko zahtevajo le pravično nadomestilo, in da določijo, za koga se lahko tako plačilo zahteva ali pobira (člen 4).

e)       Zgoraj navedena Direktiva 93/83 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo dopušča državam članicam, da dodelijo nosilcem pravic boljše varstvo kot je pravica do nasprotovanja predvajanju, ki jo določa člen 8 Direktive 92/100 (člen 6).).

Na splošno vlada Združenega kraljestva navaja še to, da razen nekaj izjem, ki jih navaja, noben ukrep Skupnosti na področju intelektualne lastnine ne obravnava vprašanj vzajemnosti in obojestranskega priznavanja pravic, ki naj bi se dodelile državljanom tretjih držav v Skupnosti.

Na koncu meni, da imajo Skupnost in države članice skupno pristojnost za sodelovanje pri sklenitvi Sporazuma TRIPs. Skupnost je seveda pristojna za sodelovanje pri sklenitvi TRIPs na podlagi doktrine implicitnih pooblastil, ker so nekateri omejeni vidiki tega sporazuma pokriti z notranjimi ukrepi, ki so bili sprejeti na podlagi členov 100a in 235 Pogodbe ES, medtem ko so države članice prav tako pristojne, ker ohranjajo notranjo pristojnost, ki je pomembna na področjih, ki so predmet TRIPs.

Kar zadeva TRIPs in implicitna pooblastila, so se države članice, razen Združenega kraljestva, na splošno pridružile navedbam Sveta. Le vlada Nemčije, Španije, Francije, Portugalske in Nizozemske so to vprašanje razčlenile.

Nemška vlada trdi, da je treba TRIPs skleniti kot mešan sporazum. Po eni strani je Skupnost pristojna, ker je izdala predpise na področju intelektualne lastnine. Na drugi strani so države članice ravno tako pristojne iz treh razlogov. Avtorsko pravo ostaja v veliki meri neusklajeno, države so pristopile k mednarodnim konvencijam na tem področju in obveznosti, ki izhajajo iz Sporazuma TRIPs, lahko v večjem delu izpolnijo le države članice (pri tem gre zlasti za obveznost uvedbe upravnih, civilnih in celo kazenskih postopkov za uporabo različnih pravic intelektualne lastnine).

Španska vlada prav tako meni, da je treba TRIPs skleniti v obliki mešanega sporazuma. Zakonodaja Skupnosti namreč pokriva le določene vidike pravic intelektualne in industrijske lastnine in njen cilj ni zmeraj uskladitev nacionalnih zakonodaj. Tako zgoraj navedena Uredba št. 40/94 o znamki Skupnosti pušča nedotaknjene nacionalne zakonodaje na področju znamke; ta uredba uvaja sistem posebnega varstva za znamko Skupnosti, ki obstaja skupaj z nacionalnimi znamkami. Nekatere določbe Skupnosti na tem področju so omejene na vzpostavitev minimalnega varstva. Države članice ohranjajo torej pravico sprejetja bolj restriktivnih ukrepov (glej na primer člen 18 Uredbe Sveta (EGS) št. 823/87 z dne 16. marca 1987 o uvedbi posebnih določb v zvezi s kakovostnimi vini, pridelanimi v določenih regijah (UL L 84, str. 59)).

Španska vlada prav tako meni, da določbe TRIPs o ukrepih, k jih je treba sprejeti za zagotovitev učinkovitega varstva pravic intelektualne in industrijske lastnine, kot je zagotovilo lojalnega in pravičnega postopka, predstavitev dokazov, pravica do zaslišanja, obrazložitev odločb, pravica do pritožbe, začasni ukrepi in ohranitveni ukrepi, akti carinskih organov po uradni doložnosti, odškodnina, kazenske sankcije v zvezi s pristojnostjo držav članic. Pravni red Skupnosti naj ne bi ne vseboval nobene določbe glede teh vprašanj.

Poleg tega španska vlada kritizira sklicevanje na člen 36 Pogodbe. Meni, da je zunaj želenih ciljev. Člen 36 se uporablja le za trgovino „med državami članicami“ in posledično ne za omejitve uvoza iz tretjih držav zaradi varstva intelektualne lastnine (glej sodbo z dne 15. junija 1976 v zadevi EMI, 96/75, Recueil, str. 913).

Francoska vlada se pridružuje navedbam Sveta.

Vendar poudarja, da je stališče Komisije glede patentov, ki so bistveni za Sporazum TRIPs, mogoče kritizirati. Opozarja, da je na evropski ravni vsako področje urejeno z mednarodnimi konvencijami, katerih najpomembnejša (zgoraj navedena Münchenska konvencija o izdaji evropskih patentov) presega okvir Skupnosti, k njej je namreč pristopilo sedemnajst držav.

Francoska vlada nato dodaja, da je ena od posebnosti TRIPs ta, da posega na področje, kjer so bile pred dolgo časa sprejete obsežne večstranske konvencije, ki še veljajo in ki jih upravlja specializirana institucija Združenih narodov, Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO). Skupnost ni nikdar želela nadomestiti držav članic v teh konvencijah, Skupnost ni članica WIPO in ni zaprosila za članstvo. Če bi sprejeli stališče Komisije, bi države članice izgubile sleherno zunanjo vzporedno pristojnost in ne bi mogle več sklepati in upravljati z dvostranskimi ali večstranskimi pogodbami na področjih, ki so pokrita s TRIPs.

Glede TRIPs tudi portugalska vlada napotuje na stališča Sveta.

Portugalska vlada poudarja, da iz sodne prakse Sodišča (zgoraj navedeni sodbi EMI in Phil Collins in drugi) izhaja, da ob aktualnem pravu Skupnosti in neobstoju določb Skupnosti o usklajevanju zakonodaj države članice določajo pogoje in načine varstva književne in umetniške lastnine. Po njenem mnenju usklajevalni ukrepi Skupnosti zadevajo le zelo omejen del področij, ki jih pokriva Sporazum TRIPs (poglavje 6 dela II, ki se nanaša na topografijo integriranih vezij).

Portugalska vlada vztraja pri dejstvu, da sodelovanje držav članic nalagajo tudi določbe iz dela III TRIPs o sodnih postopkih (poglavje 2 dela III TRIPs) in kazenskih določb (poglavje 5 dela III TRIPs), ki so področja v pristojnosti zgolj držav članic.

Nizozemska vlada meni, da TRIPs v veliki meri pokriva področja, za katera so pristojne države članice, če ni bilo usklajevanja na ravni Skupnosti. Opozarja, da uredba o znamki Skupnosti dopušča nadaljnji obstoj nacionalnih zakonodaj na področju znamk in da imajo dogovorjena pravila v patentnih zadevah medvladni značaj.

Poleg tega vztraja pri dejstvu, da TRIPs pokriva področja, na katerih imajo države članice izključno pristojnost, zlasti člen 61 TRIPs, ki se nanaša na kazenske postopke. V nasprotju z vsemi preostalimi državami članicami se nizozemska vlada sklicuje na določbe naslova VI Pogodbe o Evropski uniji, ki se nanašajo na sodelovanje na področjih pravosodja in notranjih zadev. Po njenem mnenju je medvladna konferenca, s tem da je določbe o kazenskem pravu uvrstila na drugo mesto kot določbe Pogodbe ES, jasno nakazala, da to področje spada v pristojnost držav članic.

Po njenem mnenju zgolj ti razlogi zadoščajo za ugotovitev, da je sodelovanje držav članic pri sklepanju Sporazuma TRIPs nujno. To je še toliko pomembneje, ker lahko le države članice odgovarjajo za spoštovanje obveznosti, ki v teh zadevah izhajajo iz Sporazuma.

XIII –           Problem zastopanja določenih ozemelj, ki so odvisna od držav članic, vendar ne pripadajo Skupnosti

Glede položaja odvisnih ozemelj, katerih zunanje odnose zagotavljajo nekatere države članice, so po mnenju Komisije nedvomno zadevne države članice pristojne za sklenitev Sporazuma WTO v imenu teh ozemelj, če so ta ozemlja lahko stranke Sporazuma WTO.

Svet glede GATT navaja, da nekatere države članice ostajajo pristojne za sklepanje in izvajanje sporazumov za ozemlja, za katera se ne uporabljajo Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti, torej za čezmorska ozemlja.

Vlada Združenega kraljestva ugotavlja, da je edina pristojna za sklenitev Sporazuma WTO v imenu tistih svojih odvisnih ozemelj, ki posamično niso članice WTO. Pri tem se sklicuje na zgoraj navedeno mnenje 2/91 (točka 35).

Francoska vlada poudarja – pri čemer se sklicuje na isto mnenje – da če določbe mednarodnega sporazuma ne spadajo v okvir predpisov o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj, so države članice, ki zagotavljajo mednarodne odnose teh ozemelj, pristojne za sklepanje sporazuma v tej zadevi.

Sporazum WTO in njemu priloženi sporazumi v mnogih točkah ne spadajo v okvir predpisov o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj. To v prvi vrsti drži za področje materialne uporabe Sporazuma WTO in njegovih prilog: specifični sektorji, kot je ponujanje storitev prevoza, pa tudi intelektualna lastnina, za zdaj ne spadajo med predpise o pridružitvi ČDO (čezmorske države in ozemlja). To izhaja tudi s področja „osebne“ uporabe Sporazuma WTO in njegovih prilog. V bistvu menjava proizvodov med čezmorskimi državami in ozemlji in tretjimi državami kot tudi ustanavljanje in ponujanje storitev državljanov ali podjetij iz tretjih držav, če slednji niso nastanjeni v državi članici Skupnosti, ne spadajo v okvir določb predpisov o pridružitvi ČDO.

Nizozemska vlada meni, da so države članice, ki so povezane z čezmorskimi državami in ozemlji – ne glede na to, kakšna bo dokončna delitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami – pristojne vsaj za obrambo interesov teh držav in ozemelj, za samostojno sklenitev Sporazuma WTO in za ukrepanje v korist teh držav in ozemelj pri uporabi tega sporazuma.

V tem pogledu opozarja na sodno prakso Sodišča v zgoraj navedenem mnenju 1/78, ki se nanaša na mednarodni sporazum o naravnem kavčuku, in v zgoraj navedenem mnenju 2/91, ki se nanaša na konvencijo št. 170 MOD (Mednarodna organizacija dela).

Nato se sklicuje na deklaracijo o predstavljanju čezmorskih držav in ozemelj iz člena 227(3) in (5)(a) in (b) Pogodbe ES, sprejeto ob sklenitvi Pogodbe o Evropski uniji. To deklaracijo razlaga tako, da velja za vsa poglavja Pogodbe o Evropski uniji(14). Po njenem mnenju mora država članica, ki na podlagi te deklaracije na mednarodni ravni predstavlja odvisna ozemlja, paziti na najboljši mogoč način, da njeno posredovanje ni v nasprotju s splošnim stališčem Skupnosti glede tega. Ta načela po mnenju nizozemske vlade veljajo tudi v okviru upravljanja Sporazuma WTO.

XIV –  Pomen vprašanja o pristojnosti za vprašanje, kako se v okviru WTO izrazijo stališča

Komisija poudarja, da je sprejela, da države članice postanejo članice WTO, ker je menila, da je iz političnih razlogov koristno ohraniti položaj, kot je bil v okviru GATT, in sicer skupno članstvo Skupnosti in držav članic pri WTO, povezano z disciplino Skupnosti pri zavzemanju stališč.

Komisija meni, da če bi le Skupnost sklenila Sporazum, države članice, ki bodo popolne članice WTO v skladu s členoma XI in XIV Sporazuma WTO (glej zgoraj II. Status Evropskih skupnosti v WTO) ne bodo mogle izvrševati vseh svojih suverenih pravic v okviru WTO, ampak bodo kot članice WTO podrejene postopkom Skupnosti iz člena 113 in drugih upoštevnih določb Pogodbe ES. Komisija bo torej njihov predstavnik in uradna stališča bodo v okviru WTO lahko izražena le na podlagi postopkov iz člena 113 (ali drugega upoštevnega člena Pogodbe). Države članice se bodo lahko izrazile in zavzela stališča, le če jim bo to posebej dovoljeno ali če se bodo izrazile v imenu enega od „odvisnih ozemelj“. Tako je trenutno v okviru GATT.

Komisija trdi, da če bi države članice ohranile določena pooblastila za GATS ali za TRIPs, bi se lahko tako kot Skupnost znašle v položaju, v katerem pravno ne bi mogle izvrševati pravice do sprejetja navzkrižnih povračilnih ukrepov. Če bi bilo državi članici v sferi njene pristojnosti dovoljeno, da sprejme povračilne ukrepe, vendar bi ta menila, da bi bili ti neučinkoviti, če bi bili sprejeti na področjih, ki jih pokriva GATS ali TRIPs, potem ta država glede na pravo Skupnosti ne bi mogla sprejeti povračilnih ukrepov na področju trgovine z blagom, kajti to področje v celoti spada v izključno pristojnost Skupnosti na podlagi člena 113 Pogodbe. Če bi Skupnost dobila povračilno pravico na področju blaga, a bi menila, da je ni sposobna izvrševati, potem bi ji bilo pravno onemogočeno, da bi sprejela povračilne ukrepe na področju storitev ali TRIPs, kajti potrebna pooblastila bi bila pridržana državam članicam.

Komisija meni, da če bi bile državam članicam priznane pristojnosti na področju GATS in TRIPs, bi bile države članice in Skupnost v nepravičnem položaju. Če bi tretja država dobila pravico, da zaradi kršitve GATT ali sporazuma o proizvodih sprejme povračilne ukrepe nasproti Skupnosti, vendar bi ji bilo v skladu s postopkom iz člena 22 sporazuma o reševanju sporov dovoljeno, da sprejme povračilne ukrepe na področju, ki je v pristojnosti držav članic v okviru GATS ali TRIPs, bi bile države članice kaznovane zaradi kršitve, za katero je odgovorna Skupnost. Prav tako bi lahko Skupnost prizadeli povračilni ukrepi v sektorju proizvodov zaradi kršitve, ki jo je zagrešila država članica v okviru GATS ali TRIPs.

Svet odločno zanika, da je določanje načinov sodelovanja Skupnosti in njenih držav članic v WTO politično vprašanje. Meni, da je skupno članstvo Skupnosti in držav članic v WTO pravno upravičeno in se lahko izvrši tako, da je spoštovano načelo medsebojne povezanosti delovanja Unije v zunanjih odnosih, ki je zajeto v členu C, drugi odstavek(15), in v členu J.1(4), drugi in tretji stavek(16), Pogodbe o Evropski uniji, v členu 5 Pogodbe ES in v pogojih, ki jih je Sodišče določilo v svojem zgoraj navedenem mnenju 2/91.

Svet izjavlja, da se zaveda pravne obveznosti, ki jo imajo institucije Skupnosti in države članice, da najdejo oblike, ki bi jamčile skupno, usklajeno ravnanje Skupnosti in držav članic. Priznava, da v tem trenutku ne more predložiti besedila, ki bi opredeljevalo take oblike sodelovanja. Odgovornost za to pripisuje Komisiji, ki naj bi glede na svoje „absolutistično“ stališče o izključni pristojnosti Skupnosti za sklepanje Sporazuma WTO in njegovih prilog zavrnila sodelovanje pri razpravi o tem problemu.

Svet meni, da je ta problem rešljiv. Pogajanja urugvajskega kroga so bila vodena tako, da je bilo Skupnosti in državam članicam zagotovljeno enotno delovanje. Upravljanje sporazumov v okviru WTO bo verjetno manj zapleteno kot ta pogajanja.

Komisija naj ne bi imela nobenega razloga za predpostavljanje, da bi lahko bile zahteve iz Pogodbe o Uniji, pogodb in sodne prakse Sodišča v prihodnosti kršene. Sicer lahko Komisija uporabi pravna sredstva, ki jih ima na voljo (člen 169 in 173 Pogodbe), da bi bedela nad skladnostjo aktov Sveta in držav članic s pravom Skupnosti.

Države članice, ki so predložile svoja stališča, se strinjajo s Svetom.

Vlada Združenega kraljestva, ki se je sklicevala na zgoraj navedeno mnenje 2/91 in drugi odstavek člena C Pogodbe o Evropski uniji, kot je to storil Svet, poudarja, da naj bi bilo tesno sodelovanje, ki ga podpirata ti besedili, značilno prav za pogajanja urugvajskega kroga. Ta so pokazala, da je mogoče najti in spraviti v učinkovito delovanje sistem pogajanj s tretjimi državami, ki spoštujejo pristojnosti Skupnosti in držav članic.

Francoska vlada, ki poudarja, da je število glasov Skupnosti neposredno in izključno odvisno od članstva držav članic v WTO, tako kot Svet meni, da se članstvo držav članic ne upravičuje z domnevno političnimi razlogi, ampak z obstojem njihovih pristojnosti oziroma z neizključno pristojnostjo Skupnosti za sklepanitev tega sporazuma.

Nizozemska vlada, ki se sklicuje na zgoraj navedeno mnenje 2/91, na obveznost lojalnosti Skupnosti iz člena 5 Pogodbe ES in na potrebo zagotavljati povezanost ravnanja Unije v zunanjih odnosih, ki jo vsebuje drugi odstavek člena C Pogodbe o Evropski uniji, meni, da bi se Svet, Skupnost in države članice lahko sporazumeli o vseh vidikih, kako ravnati v okviru WTO, in sicer o približevanju njihovih stališč, besednem zastopanju med pogajanji in posredovanju v okviru arbitraže glede sporov.

Poudarja, da je uresničitev takega dogovora – ob spoštovanju obstoječih pristojnosti Skupnostnih in nacionalnih pristojnosti – notranja zadeva Skupnosti in držav članic, ki v ničemer ne spreminja dejstva, da Skupnost ni izključno pristojna na področjih, ki jih pokriva Sporazum WTO.

Španska vlada priznava – za primer skupnega sodelovanja držav članic Skupnosti pri sklepanju Sporazuma WTO in njegovih prilog – potrebo po uskladitvi zdajšnjega in prihodnjega ravnanja Skupnosti in držav članic v okviru nove organizacije. V tem pogledu navaja isto sodno prakso (mnenji 1/78 in 2/91) in ista pogodbena besedila kot druge vlade, ki so predložile stališča (obveznost lojalnosti Skupnosti iz člena 5 Pogodbe ES).

Grška vlada preprosto poudarja, da bo skupno sodelovanje Skupnosti in držav članic pri postopkih sprejemanja odločitev WTO mogoče, le če bo spoštovano načelo povezanega ravnanja Evropske unije v zunanjih odnosih – kar določa drugi odstavek člena C Pogodbe o Evropski uniji.

XV –  Proračunska in finančna vprašanja

Glede finančnih določb Sporazuma WTO Komisija poudarja, da stroški delovanja WTO – čeprav so bistvenega pomena za dobro delovanje organizacije – v okviru Sporazuma ne zavzemajo osrednjega mesta, tako kot so ga finančne določbe v okviru sporazuma o naravnem kavčuku, ki je predmet zgoraj navedenega mnenja 1/78 (točka 55). Proračun STO je posledica zasledovanja splošnih ciljev organizacije.

Čeprav bi prispevke, ki so bili določeni, morale plačati države članice, to ne bi nasprotovalo izključni pristojnosti Skupnosti za sklenitev Sporazuma WTO: države članice bi le za račun Skupnosti izvršile mednarodne obveznosti, ki jih je lahko sklenila le slednja.

Če bi Sodišče kljub temu menilo, da države članice lahko v svojem imenu prispevajo v proračun WTO, Komisija poudarja, da bi deljene pristojnosti, ki bi iz tega izhajale, ostale omejene na proračunske in finančne vidike nove organizacije.

Portugalska vlada meni, da je eden od odločilnih razlogov, da bi Skupnosti in države članice skupaj, vendar avtonomno sklenile mednarodni sporazum, nacionalno financiranje stroškov, ki je posledica uporabe Pogodbe. Sodna praksa Skupnosti naj bi potrdila to razlago v zgoraj navedenem mnenju 1/78.

Portugalska vlada poudarja, da bodo države članice financirale stroške, ki bodo nastali z ustanovitvijo in delovanjem WTO, ker so njene prvotne članice (glej člen XI Sporazuma o ustanovitvi WTO). Meni, da to dejstvo zadostuje za utemeljitev sodelovanja držav članic pri sklepanju Sporazuma iz dveh razlogov.

Prvi razlog izhaja iz prava Skupnosti: v praksi Skupnosti je eden od odločilnih razlogov, da se mednarodni sporazum sklene med Skupnostmi in državami članicami ta, da financiranje stroškov, ki nastanejo z uporabo Pogodbe, pripade državam članicam.

V nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, naj bi bilo le malo pomembno, ali je financiranje bistveno pomembno v okviru Sporazuma (kot je bilo to v primeru sporazuma o naravnem kavčuku, glede katerega je bilo izdano mnenje 1/78). Tako naj bi bila – potem ko je bilo izdano mnenje 1/78 – sklenjena vrsta mednarodnih sporazumov o temeljnih proizvodih v obliki mešanega sporazuma, saj je finančna odgovornost pripadla nacionalnim proračunom, čeprav so prispevki pokrivali le stroške delovanja organov, ustanovljenih za upravljanje zadevnih sporazumov. Nasprotno naj bi podobni sporazumi prevzeli čisto obliko Skupnosti zgolj zato, ker je bilo predvideno, da se financirajo iz proračuna Skupnosti.

V prid sodelovanju držav članic pri sklepanju Sporazuma WTO portugalska vlada navaja še drugi razlog, ki izhaja iz njenega ustavnega prava. Na podlagi člena 164(j) ustave Portugalske republike naj bi skupščina te republike odobrila mednarodne pogodbe, ki predvidevajo sodelovanje Portugalske v mednarodnih organizacijah, nato pa naj bi jih ratificiral predsednik Republike (glej člen 137(b). Po mnenju portugalske vlade naj pristop Portugalske k Evropskim skupnostim ne bi preprečil uporabe teh ustavnih določb, vsaj ne v primeru, ko je sodelovanje Portugalske v mednarodnih organizacijah povezano s finančnimi prispevki v breme nacionalnega proračuna.

XVI –  Odgovori na vprašanja iz predloga za izdajo mnenja, ki jih predlagajo Komisija, Svet in države članice, ki so predložile stališča

Upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve Komisija in stranke, ki so predložile stališča, v nadaljevanju predlagajo odgovore na zastavljena vprašanja.

Komisija ugotavlja:

–        „deli Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki se nanašajo na trgovino z blagom, torej dogovor GATT iz leta 1994 in njegove priloge, spadajo v izključno pristojnost Skupnosti v okviru člena 113 Pogodbe ES, z verjetno izjemo nekaterih vidikov v zvezi s proizvodi ESPJ;

–        del Sporazuma WTO o trgovini s storitvami (GATS) prav tako spada v izključno pristojnost Skupnosti v okviru člena 113 Pogodbe ES ali členov 235 in/ali 100a navedene pogodbe, in če je treba, se uporabi načelo implicitnih pooblastil v smislu mnenja 1/76 in doktrine AETR;

–        del Sporazuma WTO o trgovini na področju pravic intelektualne lastnine (TRIPs) prav tako spada v izključno pristojnost Skupnosti v okviru člena 113 Pogodbe ES ali členov 100a in/ali 235 navedene pogodbe, in če je treba, se uporabi načelo implicitnih pooblastil v smislu mnenja 1/76 in doktrine AETR.“

Svet ugotavlja:

„O postopku

Svet sprašuje Sodišče, ali je v posebnih okoliščinah tega primera, ko gre za ‚načrtovan‘ sporazum, ki je že podpisan s pridržkom sklenitve, predlog za izdajo mnenja dopusten. Vsekakor meni, da je nujno, da Sodišče vprašanja Komisije preoblikuje.

O vsebini

Skupnost je izključno pristojna za skoraj ves Sporazum GATT, razen izjem, zlasti glede sistema, ki velja za proizvode v zvezi s Pogodbo ESPJ, in glede čezmorskih ozemelj, ki niso pokrita s pogodbami Skupnosti. Poleg tega je Skupnost izključno pristojna na podlagi sodne prakse AETR glede nekaterih posebnih vidikov sporazumov GATS in TRIPs.

Ker je Svet že odločil, da ne bo izvrševal potencialne pristojnosti Skupnosti glede sporazumov GATS in TRIPs, je pristojnost držav članic za veliko področij, ki jih pokrivata ta sporazuma, prednostna. Nekatera področja, ki spadajo v sporazuma GATS in TRIPs, lahko glede na zdaj veljavno Pogodbo spadajo le v pristojnost držav članic.“

Svet predlaga:

„če je predlog za izdajo mnenja dopusten, naj Sodišče odgovori tako:

To, da Skupnost in države članice skupaj sklenejo sporazume, ki izhajajo iz urugvajskega kroga, je združljivo z delitvijo pristojnosti, ki jo določajo pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti.“

Vlada Združenega kraljestva predlaga:

„ 1.  Skupnost je pristojna za sklenitev sporazuma GATS na podlagi členov 54, 57, 66, 75, 84 in 99 ter člena 100a Pogodbe ES.

2.       Države članice so ravno tako pristojne za sklenitev sporazuma GATS.

3.       Države članice so pristojne za sodelovanje pri sklenitvi sporazuma TRIPs.

4.       Skupnost je pristojna za sodelovanje pri sklenitvi sporazuma TRIPs na podlagi členov 100a, 113 in 235 Pogodbe ES.

5.       Države članice so pristojne za sodelovanje pri sklenitvi sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.“

Francoska vlada „poziva Sodišče, naj odgovori na vprašanje Komisije, da sklenitev Sporazuma WTO (skupaj sporazumov in prilog) spada hkrati v pristojnost Skupnosti in v pristojnost držav članic in da podlaga odločitve glede Skupnosti ne sme biti omejena samo na člen 113 niti samo na člene 100a, 113 in 235“.

Španska vlada poziva Sodišče, naj izda mnenje, v katerem bo ugotovilo, da obstajajo deljene pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami v okviru sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije in da gre zato za mešan sporazum.

Portugalska vlada predlaga:

–        „Sporazum WTO v delu, ki se nanaša na storitve, na pravice intelektualne lastnine in na predpise o trgovinski menjavi proizvodov, na katere se nanaša Pogodba ESPJ, ureja področja, ki deloma spadajo v konkurenčno pristojnost ali so zgolj pristojnost držav članic;

–        financiranje stroškov delovanja WTO iz nacionalnih proračunov je vprašanje, ki spada v pristojnost držav članic;

–        če področja, na katera se nanaša Sporazum WTO, spadajo v določenem delu v pristojnost Skupnosti, v preostalem pa v pristojnost držav članic, je oblika mešanega sporazuma združljiva s sistemom Skupnosti o delitvi pristojnosti, ki je predviden z osnovnimi pogodbami, in je tudi edina oblika, ki zagotavlja enotnost in medsebojno povezanost pri mednarodnem zastopanju interesov Evropske unije in držav članic znotraj Svetovne trgovinske organizacije.“

Nemška vlada predlaga:

„sporazuma GATS in TRIPs, carine ESPJ in Sporazum WTO morajo biti sklenjeni v obliki mešanih sporazumov. Ratificirati jih mora Zvezna republika Nemčija“.

Danska vlada predlaga:

„Evropske skupnosti nimajo [...] izključne pristojnosti za sklepanje sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije“.

Danska vlada meni, da:

„se lahko države članice odločijo, ali naj Skupnost sklene sporazum. Države članice lahko ravno tako izberejo obliko mešanega sporazuma, tako da bi sporazum sklenile tako Skupnost kot tudi države članice. Po mnenju danske vlade bi moralo biti vprašanje uresničitve sporazuma predmet te presoje. Na področjih, na katerih imajo države članice zdaj ali v prihodnosti namen uresničiti ta sporazum na nacionalni ravni, ni primerno, da Skupnost sama sklene sporazum. Tak je primer za nekatere dele sporazumov GATS in TRIPs. Za dve področji, ki sta pokriti s tema sporazumoma, danska vlada meni, da je treba ohraniti mešano pristojnost in da se sporazumu doda potrebna pravna podlaga“.

Če bi Sodišče menilo, da je predlog za izdajo mnenja, ki ga je vložila Komisija, dopusten, nizozemska vlada meni, da sklenitev Sporazuma WTO in njegovih prilog spada v skupno pristojnost držav članic in Skupnosti.

Grška vlada pričakuje od Sodišča:

„da se izreče v korist stališč, ki jih je zagovarjal Svet.“

Evropski parlament pa predlaga Sodišču, naj:

–        „razglasi, da mora biti sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije sklenjen na podlagi drugega odstavka člena 228(3) Pogodbe ES;

–        razglasi, da neodvisno od razglašenega člen 113 Pogodbe ES ni zadostna pravna podlaga;

–        razglasi, da se morebitno sklicevanje na člen 235 Pogodbe ES ali na sodno prakso Sodišča nikakor ne more razlagati, kot da lahko Parlamentu naloži pravno obveznost, da izda potrdilno mnenje, tudi takrat, ko bi bila sklenitev sporazuma glede na njegovo vsebino nesprejemljiva za Evropski parlament“.

XVII –  Vprašanja, ki jih je Sodišče zastavilo Komisiji, Svetu in državam članicam, ter odgovori na ta vprašanja

Sodišče se je odločilo Komisiji in strankam, ki so predložile stališča, postaviti naslednja vprašanja.

A –  Prvo vprašanje

Na Komisijo je naslovljena prošnja, naj odgovori na navedbo Sveta glede načina, kako je nastal seznam specifičnih obvez, oddan v imenu Skupnosti in držav. Iz preizkusa tega dokumentanamreč izhaja, da se pogoji za odpravo omejitev pri dostopu na trg storitev in omejitve, ki so bile sprejete glede te odprave, razlikujejo med posameznimi državami.

Komisija v odgovoru meni, da način, kako je bila pripravljena ponudba Skupnosti, njena vsebina in njen naslov nimajo nikakršnega vpliva na vprašanje o določitvi pristojnosti Skupnosti.

Komisija bi sprejela, da bi bil seznam oddan v imenu Skupnosti in držav članic, le da bi se pomirila bojazen slednjih, da ne bi mogle pridobiti položaja članice WTO, če ne bi bilo ponudbe „Storitve“, predložene v njihovem imenu. Ta čisto politična koncesija pa ne bi privedla do priznanja državam članicam, da so pristojne za sklenitev GATS.

Glede razlik med državami članicami v pogojih za odpravo omejitev pri dostopu na trg storitev, se te pojasnjujejo z metodologijo, ki jo je uporabil GATS, in z nedokončanim usklajevanjem v Skupnosti.

Temeljni cilj GATS naj bi bila liberalizacija mednarodne menjave storitev. Toda v skrbi za fleksibilnost naj bi člena XVI in XVII GATS dovoljevala članicam WTO, da omejitve in pogoje vpiševajo na svoje sezname specifičnih obvez. Zaradi preglednosti naj bi bilo primerneje naštetje vrst obstoječih omejitev kot pa razglasitev splošne klavzule „standstill“.

Naštevanje obstoječih omejitev naj bi se razlikovalo med posameznimi državami članicami, ker usklajevanje Skupnosti ni bilo celovito in ker imajo države članice še vedno konkurenčno pristojnost na notranji ravni. Iz tega pa naj ne bi izhajalo, da so pristojnosti na notranji ravni prav tako deljene.

Področje blaga naj bi ponujalo presenetljiv primer izključne zunanje pristojnosti Skupnosti, ki je nadrejena notranji pristojnosti za konkurenčno stranko. Na primer predpisi na področju tehničnih ovir pri trgovanju še naprej spadajo deloma v pristojnost držav članic na notranji ravni, medtem ko ima v mednarodni sferi Skupnost izključno pristojnost na podlagi člena 113 sporazuma. Prav na podlagi te določbe je Skupnost sklenila Kodeks o tehničnih ovirah GATT. Če bi morali danes napraviti inventuro na področju standardov in tehničnih norm, uporabljenih za proizvode, primerljivo s seznamom obvez na področju storitev, bi bila raznolikost precejšnja. Vendar to naj ne bi izpodbijalo izključne pristojnosti Skupnosti za sklenitev mednarodnega sporazuma, cilj katerega bi bila liberalizacija na tem področju. Skupnost iz tega sklepa, da iz načina izdelave in iz vsebine seznamov specifičnih obvez ni mogoče izvesti nikakršne utemeljitve za določitev pristojnosti Skupnosti in držav članic za sklenitev GATS.

B –  Drugo vprašanje

V skladu s povzetkom Komisije iz mnenja 1/76 pristojnost Skupnosti za sprejetje mednarodnih obveznosti ni omejena na primer, ko je bila notranja pristojnost že uporabljena, ampak lahko obstaja, tudi če so notranji ukrepi Skupnosti sprejeti le ob sklenitvi in začetku veljave mednarodnih sporazumov. Na Komisijo je naslovljena prošnja, naj navede notranje ukrepe, ki naj bi se sprejeli ob sklenitvi in začetku veljave GATS in TRIPs.

Komisija navaja, da je v svojem predlogu aktov za uvedbo izidov urugvajskega kroga, ki jih je nedavno posredovala Svetu, predlagala:

–        spremembo členov 5 in 29 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, str. 1);

–        spremembo uredb Sveta o varstvu geografskih označb vina, aromatiziranega vina in žganih pijač (Uredba Sveta (EGS) št. 822/87 z dne 16. marca 1987 o skupni organizaciji trga vin (UL L 84, str. 1); Uredba Sveta 1576/89 z dne 29. maja 1989 o določitvi splošnih pravil o opredelitvi, opisu in predstavitvi žganih pijač (UL L 160, str. 1) in Uredba Sveta 1601/91 z dne 10. junija 1991 o določitvi splošnih pravil za opredelitev, opis in predstavitev aromatiziranih vin, aromatiziranih pijač na osnovi vina in aromatiziranih mešanih pijač iz vinskih proizvodov (UL L 149, str. 1));

–        odločbo o razširitvi varstva Direktive Sveta 87/54/EGS z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografij polprevodniških izdelkov (UL 1987, L 24, str. 36) na fizične in pravne osebe iz držav članic WTO;

–        spremenjen predlog uredbe o določitvi ukrepov za prepoved dajanja v prosti promet, izvoz ali tranzit ponarejeno blago in blago piratskega izvora.

Komisija dodaja, da se je v tem trenutku omejila na predloge zgolj tistih ukrepov, ki so nujni za pravilno izvajanje Sporazuma WTO in njegovih prilog. Zato bo šele pozneje predvidela ukrepe Skupnosti za izvajanje GATS.

C –  Tretje vprašanje

1. Komisija je pojasnila, da nobena določba iz poglavij Pogodbe ES o pravici do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ne zavezuje zakonodajalca Skupnosti, da bi pooblastila, ki so mu dodeljena s temi poglavji, uporabljal zgolj na notranji ravni (torej glede na državljane držav članic). Na Komisijo je naslovljena prošnja, naj navede, v katerih primerih in na podlagi kakšnih preudarkov je zakonodajalec Skupnosti že uporabil ta pooblastila v odnosu do državljanov tretjih držav.

Komisija je posredovala seznam triintridesetih aktov sekundarne zakonodaje, ki se deloma nanašajo na zunanje odnose. Nekateri so bili sprejeti na področju bančništva, financ, zavarovalništva in telekomunikacij, in sicer na podlagi členov 54 in 57(2) ali 66 Pogodbe. Drugi so bili sprejeti na področju prevozov, in sicer na podlagi člena 84(2) Pogodbe. Najpomembnejše akte, ki jih navaja Komisija, je mogoče razvrstiti, kot sledi.

a)      Nekateri akti sekundarne zakonodaje določajo, da se njihove določbe uporabijo tudi za podružnice v Skupnosti, ki pripradajo tretjim državam, oziroma da zanje predvidevajo posebne določbe.

Glej:

–        člen 3 Direktive Sveta 89/117/EGS o obveznostih podružnic, ustanovljenih v državi članici, ki pripadajo kreditnim in finančnim institucijam, s sedežem zunaj te države članice, glede objave letnih računovodskih izkazov (UL L 44, str. 40) na podlagi člena 54 Pogodbe;

–        člen 7 Enajste direktive Sveta 89/666/EGS z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države (UL L 395, str. 36) na podlagi člena 54 Pogodbe;

–        Direktivo Sveta 91/308/EGS z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja na podlagi členov 57(2) in 100a (UL L 166, str. 77);

–        Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/19/ES z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog (UL L 135, str. 5) na podlagi člena 57(2) Pogodbe. Člen 6 te direktive določa, da države članice preverijo, ali podružnice, ki jih ustanovijo kreditne institucije s sedežem zunaj Skupnosti, razpolagajo s kritjem, ki je enakovredno kritju, predpisanemu v tej direktivi. Če takšnega kritja ni, lahko države članice zahtevajo vključitev v sisteme zajamčenih vlog, ki delujejo znotraj njihovega območja.

b)      V finančnih zadevah se predpisi Skupnosti uporabljajo za vse vrednostne papirje, ki kotirajo ali je bil zanje vložen predlog za dostop do uradnega kotiranja na borzi vrednostnih papirjev, ki ima sedež ali deluje v državi članici, čeprav ima izdajatelj teh papirjev sedež v tretji državi.

Glej člen 1 Direktive Sveta 79/279/EGS z dne 5. marca 1979 o usklajevanju pogojev za dostop vrednostnih papirjev do uradnega kotiranja na borzi vrednostnih papirjev (UL L 66, str. 21) in Direktive Sveta 80/390/EGS z dne 17. marca 1980 o usklajevanju pogojev izdaje, nadzora in razdeljevanja prospekta, ki se objavi za dostop vrednostnih papirjev do uradnega kotiranja na trgu vrednostnih papirjev (UL L 100, str. 1), ki sta bili sprejeti na podlagi členov 54(3)(g) in 100 Pogodbe.

c)      V zelo tesni povezavi se direktiva uporablja za družbe iz tretjih držav, katerih delnice imajo dostop do uradnega kotiranja na borzi vrednostnih papirjev v Skupnosti.

Glej Direktivo Sveta 82/121/EGS z dne 15. februarja 1982 o periodičnih informacijah družb, katerih delnice so dobile dostop do uradnega kotiranja na borzi vrednostnih papirjev, za javnost (UL L 48, str. 26) na podlagi člena 54(3)(g) in 100 Pogodbe.

Druga direktiva se uporablja za družbe iz tretjih držav, ki kupijo ali prodajo pomemben delež družbe, ki spada v zakonodajo države članice in katere delnice imajo dostop do uradnega kotiranja na borzi vrednostnih papirjev v Skupnosti.

Glej Direktivo Sveta 88/627/EGS z dne 12. decembra 1988 o informacijah za javnost glede nakupa ali prodaje pomembnega deleža družbe, ki kotira na borzi (UL L 348, str. 62) na podlagi člena 54 Pogodbe.

d)      Direktiva „televizija brez meja“ določa, da vsaka država članica zagotovi, da so vse televizijske programske vsebine, ki jih razširjajo izdajatelji televizijskih programov pod njeno jurisdikcijo ali izdajatelji televizijskih programov, ki sicer ne sodijo pod jurisdikcijo nobene države članice, a uporabljajo frekvenco ali satelitsko zmogljivost, ki jo ta država članica da na voljo, ali satelitsko priključitev, ki je v tej državi članici, skladne z zakonom, ki velja za programe, namenjene javnosti v tej državi članici.

Glej člen 2 Direktive 89/552/EGS Sveta, z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (UL L 298, str. 23) na podlagi členov 57(2) in 66 Pogodbe.

e)      Nekateri akti sekundarne zakonodaje Skupnost pooblaščajo za sodelovanje z oblastmi tretjih držav, da bi se okrepila učinkovitost zakonodaje Skupnosti.

Glej:

–        Direktivo Sveta 92/30/EGS z dne 6. aprila 1992 o nadzorovanju kreditnih institucij na konsolidirani podlagi (UL L 110, str. 52), sprejeto na podlagi člena 57(2) Pogodbe. Člen 8 daje Svetu pooblastilo za sklepanje sporazumov s tretjimi državami s ciljem dogovoriti se o načinih uporabe nadzora na konsolidirani podlagi, po eni strani kreditnih institucij, ki pripradajo materinskemu podjetju s sedežem v tretji državi, in po drugi strani kreditnih institucij, ki so v tretji državi in pripadajo kreditni instituciji ali finančnemu podjetju, torej materinskemu podjetju s sedežem v Skupnosti;

–        Direktivo Sveta 89/592/EGS z dne 13. novembra 1989 o usklajevanju predpisov o trgovanju z notranjimi informacijami (UL L 334, str. 30) na podlagi člena 100a Pogodbe. Člen 11 Skupnost pooblašča za sklepanje sporazumov s tretjimi državami na področjih, ki jih ureja direktiva.

f)      Določeni akti sekundarne zakonodaje pooblaščajo Skupnost, da sklene sporazume z eno ali več tretjimi državami, da bi se dogovorila o ugodnejših pravilih za podružnice v Skupnosti, ki pripadajo družbam iz tretjih držav, od pravil, ki jih določajo ti akti sekundarne zakonodaje, in sicer če se podružnice v tretjih državah, ki pripadajo družbam Skupnosti, primerljivo obravnavajo (načelo vzajemnosti). Glede tega se Komisija sklicuje na:

–        člen 9(3) Prve Direktive Sveta 77/780/EGS z dne 12. decembra 1977 o usklajevanju zakonskih in drugih predpisov o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in njenem izvajanju (UL L 322, str. 30), ki je bila sprejeta na podlagi člena 57 Pogodbe;

–        člen 32 Prve Direktive Sveta 79/267/EGS z dne 5. marca 1979 o usklajevanju zakonskih in drugih predpisov o dostopu do dejavnosti sklepanja življenjskih zavarovanj in njenem izvajanju (UL L 63, str. 1), ki je bila sprejeta na podlagi člena 57 Pogodbe;

–        člen 29 Prve Direktive Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonskih in drugih predpisov o dostopu do dejavnosti sklepanja zavarovanj, z izjemo življenjskih zavarovanj, in njenem izvajanju (UL L 228, str. 3), ki je bila sprejeta na podlagi člena 57(2) Pogodbe. Člen 29 te prve direktive je bil uporabljen za sklenitev sporazuma s Švicarsko konfederacijo na podlagi členov 57(2) in 235 (UL 1991 L 205, str. 2).

g)      Drugi akti sekundarne zakonodaje določajo trajni postopek presoje dostopa gospodarskih subjektov Skupnosti na trge tretjih držav. Če se izkaže, da podjetja Skupnosti nimajo primerljivega dostopa na trg, kot ga Skupnost ponuja podjetjem teh tretjih držav, lahko Komisija začne pogajanja z zadevnimi tretjimi državami za izboljšanje stanja oziroma Svetu predlaga zaprtje trga Skupnosti za hčerinske družbe v Skupnosti, ki pripadajo družbam iz teh tretjih držav.

Glede tega se Komisija sklicuje na:

–        člena 8 in 9 Druge direktive Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o usklajevanju zakonskih in drugih predpisov o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in njenem izvajanju ter o spremembi Direktive 77/780/EGS (UL L 386, str. 1), ki je bila sprejeta na podlagi člena 57(2);

–        člen 4 Direktive Sveta 90/618/EGS z dne 8. novembra 1990, ki spreminja zlasti glede obveznega avtomobilskega nezgodnega zavarovanja direktivi 73/239/EGS in 88/357/EGS, ki se nanašata na usklajevanje zakonskih in drugih predpisov o zavarovanju, ki ni življenjsko zavarovanje (UL L 330, str. 44);

–        člen 8 Druge direktive Sveta 90/619/EGS z dne 8. novembra 1990 o usklajevanju zakonskih in drugih predpisov o življenjskem zavarovanju in o določitvi določb za lažje učinkovito izvajanje svobode opravljanja storitev ter o spremembi Direktive 79/267/EGS (UL L 330, str. 50);

–        člen 7 Direktive Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141, str. 27), ki je bila sprejeta na podlagi člena 57(2) Pogodbe.

h)      Na finančnem področju direktive Sveta pooblaščajo Skupnosti za sklepanje sporazumov s tretjimi državami za vzajemno priznavanje prospektov, ki se izdajo in nadzirajo v skladu s predpisi te ali teh tretjih držav zaradi dostopa do kotiranja ali javnega razpisa.

Glej Direktivo Sveta 87/345/EGS z dne 22. junija 1987, ki spreminja zgoraj navedeno Direktivo 80/390 (UL L 185, str. 81), ki je bila sprejeta na podlagi člena 54(2) Pogodbe, in Direktivo Sveta 89/298/EGS z dne 17. aprila 1989 o usklajevanju pogojev za izdajo, nadzor in razdeljevanje prospekta, ki se objavi ob javni ponudbi vrednostnih papirjev (UL L 124, str. 8), ki je bila sprejeta na podlagi člena 54 Pogodbe.

i)      Na področju javnih naročil direktiva določa, da se lahko ponudba, oddana za dodelitev trga s storitvami, ki vsebuje del proizvodov, ki prihajajo iz tretjih držav in predstavljajo več kot 50 % celotne vrednosti proizvodov iz te ponudbe, zavrne, razen če je Skupnost s to tretjo državo sklenila sporazum, ki zagotavlja primerljiv in dejanski dostop podjetij Skupnosti na njene trge.

Glej člen 29 Direktive Sveta 90/531/EGS z dne 17. septembra 1990 o postopkih oddaje naročil v sektorjih vode, energije, prevoza in telekomunikacij, ki je bila sprejeta na podlagi členov 57(2), 66, 100a in 113 Pogodbe (UL L 297, str. 1).

Na podlagi člena 29 te direktive je Evropska skupnost z Združenimi državami Amerike sklenila sporazum v obliki memoranduma o soglasju, ki se nanaša na javna naročila. Ta zagotavlja podjetjem Skupnosti primerljiv in dejanski dostop na trge Združenih držav Amerike glede oddaje naročnikov v sektorju elektrike naročil blaga in del (glej Sklep Sveta 93/323/EGS z dne 10. maja 1993 o odobritvi sporazuma (UL L 125, str. 1), ki je bil sprejet na podlagi člena 113, in Sklep Sveta 93/324/EGS z dne 10. maja 1993, s katerim se uporaba določb Direktive 90/531/EGS razširi na ZDA, ki je bil prav tako sprejet na podlagi člena 113 Pogodbe (UL L 125, str. 54)).

Če Komisija ugotovi, da tretje države glede oddaje naročil storitev podjetjem Skupnosti ne zagotavljajo dejanskega dostopa, primerljivega z dostopom, ki ga Skupnost zagotavlja podjetjem te tretje države, lahko Svetu predlaga, naj oddajo naročil storitev umakne ali omeji:

–        za podjetja, ki so podrejena zakonodaji zadevnih;

–        za podjetja, ki so povezana s podjetji iz točke a, ki imajo sedež v Skupnosti, vendar niso neposredno in dejansko povezana z gospodarstvom države članice;

–        za podjetja, ki dajo ponudbe storitev, ki izhajajo iz zadevne tretje države.

Glej člen 37(3) Direktive Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil v sektorjih vode, energije, prevozov in telekomunikacij (UL L 199, str. 84), ki bila sprejeta na podlagi členov 57(2), 66, 100a in 113 EGS.

j)      Na področju pomorskih prevozov uredba določa postopek, ki se uvede ob nepoštenem oblikovanju cen nekaterih prevoznikov iz tretjih držav, ki zagotavljajo pomorski prevoz blaga na mednarodnih linijah.

Glej Uredbo Sveta (EGS) št. 4057/86 z dne 22. decembra 1986 o nepošteni praksi oblikovanja cen v pomorskem prevozu (UL L 378, str. 14), ki je bila sprejeta na podlagi člena 84(2) Pogodbe.

Druga uredba določa postopek, ki se uporabi, če neki ukrep tretje države ali njenih zastopnikov omeji ali lahko omeji prosti pristop pomorskih družb držav članic ali ladij, ki so registrirane v državi članici (člen 1). Uporablja se za pomorske družbe tretje države, ki zagotavljajo prevoz med svojo državo ali drugo tretjo državo in eno ali več držav članic (člen 2). Člen 4(1)(b) dovoljuje usklajeno sprejetje protiukrepov zoper take družbe (točka b).

Glej Uredbo Sveta (EGS) št. 4058/86 z dne 22. decembra 1986 o usklajenem delovanju za zaščito prostega dostopa do tovora v čezmorskem prometu (UL L 378, str. 21), sprejeto na podlagi člena 84(2) Pogodbe.

2. Na splošno se Komisijo prosi, naj za primer, da bi bila pristojnost, kot zatrjujejo Svet in nekatere države, ki so predložile stališča, omejena na državljane držav članic, predstavi trditve, ki omogočile, da se iz tako omejene notranje pristojnosti izvede zunanja pristojnost, ki bi zajemala obravnavo državljanov tretjih držav.

Komisija najprej poudarja, da GATS in Pogodba ES temeljita na načelu prepovedi diskriminacije in se sklicujeta na enaka pravna sredstva za uresničitev svojega cilja liberalizacije ponudbe storitev. Tako člena 52 in 59 Pogodbe državam članicam preprečujeta sprejetje ukrepov, ki bi škodovali načelu prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva. GATS prepoveduje svojim članicam, da bi izvajale diskriminacijo med državljani različnih članic (klavzula o obravnavi države z največjimi ugodnostmi) in da bi različno obravnavale nacionalne in tuje ponudnike storitev glede dostopa na trg in pogojev izvajanja njihove dejavnosti (klavzula o dostopu na trg in o nacionalne obravnave).

Zato če bi se zunanja pristojnost za sklenitev GATS priznala Skupnosti na podlagi teorije vzporednih pristojnosti, ne bi pomenilo, da imajo zunanja pooblastila Skupnosti večji obseg kot njena notranja pooblastila, ampak bolj to, da imajo primerljiv oziroma ožji obseg.

Nato Komisija navaja dve trditvi v prid zunanje pristojnosti Skupnosti, ki naj bi zajeli obravnavo državljanov tretjih držav – po eni strani potrebo po zunanjem ukrepanju in po drugi strani nevarnost škode za predpise Skupnosti.

Glede potrebe po zunanjem ukrepanju Komisija poudarja, da gospodarske koristi, ki za ponudnike storitev iz Skupnosti izhajajo iz Pogodbe, dosežejo svojo skrajno točko z uresničitvijo notranjega trga. Zdaj je liberalizacija trgovine s storitvami v tretjih državah najugodnejša za gospodarski razvoj držav članic. Po mnenju Komisije Skupnost ne more stremeti za doseganjem trgovinskih koristi za gospodarske subjekte Skupnosti na trgih tretjih držav, ne da bi bila sposobna ponudnikom storitev iz tretjih držav ponuditi protistoritve na skupnem trgu, iz česar izhaja, da naj bi bila pristojna za ureditev njihovega dostopa na skupni trg.

Da bi ponazorila tesno odvisnost med tema dimenzijama delovanja Skupnosti, Komisija navaja dva primera: sporazum z dne 10. oktobra 1989 med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja in drugo bančno direktivo. Namen sporazuma s Švicarsko konfederacijo je „vzajemno določiti potrebne in zadostne pogoje, ki bodo omogočili agencijam in podružnicam, ki pripadajo podjetjem s sedežem na ozemlju ene pogodbene stranke in se želijo nastaniti ali so že nastanjena na ozemlju druge pogodbene stranke, da imajo dostop do te dejavnosti“ (člen 1). Druga bančna direktiva določa, da se lahko ukinejo zahteve podružnic Skupnosti, ki pripadajo kreditnim institucijam iz tretjih držav, za dostop, da bi tako Skupnost imela sredstvo za pogajanja o dejanskem dostopu podružnic, ustanovljenih v teh državah, ki pripadajo kreditnim institucijam Skupnosti, na trge zadevnih tretjih držav.

Druga trditev Komisije je, da če bi bila notranja pristojnost Skupnosti omejena na državljane držav članic, bi lahko bili oškodovani načeli svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

Najprej, lahko bi prišlo do izkrivljanja ponudbe storitev in konkurence, če bi lahko vsaka država članica posebej za državljane tretjih držav določila pravila o dostopu na njen trg in izvajanju dejavnosti samozaposlenih oseb. Najbolj liberalna država članica na področju bančništva in zavarovalništva bi na primer pritegnila največji del ponudnikov teh storitev iz tretjih držav, ker bi predvidela manj stroge pogoje, kot jih določa pravo Skupnosti (na področju minimalnega kapitala, tehničnih pridržkov, praga plačilne sposobnosti itd.). Zavarovanci, ki prebivajo v manj liberalnih državah članicah, bi se umaknili iz zavarovalniških podjetij, nastanjenih v teh državah, in bi se obrnili na zavarovalniška podjetja, ki delujejo v najbolj liberalni državi.

Nato bi obstajala nevarnost škode za temeljna načela prava Skupnosti, ne glede na to, ali je prišlo do usklajevanja Skupnosti ali ne. Če bi država članica na primer na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij za državljane tretje države določala ugodnejši postopek od tistega, ki se uporablja za državljane Skupnosti, bi ovirala pravico ustanavljanja in pravico do svobodnega opravljanja storitev državljanov drugih držav članic. Taki predpisi bi bili v nasprotju z načelom skladnosti ali prednosti Skupnosti oziroma s členom 5 Pogodbe.

D –  Četrto vprašanje

Svet meni, da se poglavja Pogodbe ES o pravici do ustanavljanja in do storitev v bistvu ne izrekajo o obravnavi državljanov (družbam ali fizičnim osebam) iz tretjih držav. Glede načina ponudbe „tržna prisotnost“ v skladu s terminologijo GATS razlikuje med hčerinskimi družbami družbe iz tretje države in navadnimi podružnicami družbe iz tretje države. Na Svet je naslovljena prošnja, naj na kratko pojasni svoje stališče.

Svet Sodišče obvešča, da je med zasedanjem Sveta (Splošne zadeve) 4. oktobra 1994 v Luksemburgu odobril predlog sklepa o sklenitvi sporazumov urugvajskega kroga, ki je bil poslan Evropskemu parlamentu, da bi sprejel svoje stališče v okviru postopka privolitve. Ta predlog bo morebiti pregledan v smislu mnenja, ki ga bo Sodišče izdalo 15. novembra 1994. V tej fazi je Svet za pravno podlago za pristojnost Skupnosti vzel člene 43, 54, 57, 66, 75, 84(2), 99, 100, 100a, 113 in 235 v povezavi s členom 228(3), drugi pododstavek, Pogodbe ES.

Svet je naknadno na obravnavi 11. oktobra 1994 Sodišču posredoval „kodeks ravnanja“ glede pogajanj „po urugvajskem krogu“ o storitvah, ki so ga sporazumno izdelali Svet, države članice in Komisija. Besedilo tega kodeksa je:

„1.      Glede pogajanj o menjavi na področju storitev, ki so jih predvideli ministrski sklepi, sprejeti 15. aprila 1994 v Marakešu in vsaka druga razprava o menjavi na tem področju, ki jo je vodil pripravljalni odbor ali svet Svetovne trgovinske organizacije za menjavo storitev, je dogovorjeno, – s pridržkom stališč enih in drugih o novem mandatu in o vprašanju deljene pristojnosti in brez predsodka o izidu zahteve Komisije za izdajo mnenja Sodišča glede pristojnosti – da bi Komisija morala še naprej(17):

a)      pogajati se v imenu Skupnosti in držav članic v okviru zgoraj navedenih pogajanj in razprav;

b)      obveščati države članice vnaprej, kolikor je le mogoče, o dnevu in kraju vseh razprav ali pogajanj, ki so jih predvidele druge stranke, v okviru uradnih pogajalskih skupin ali drugih, če države članice niso bile neposredno obveščene;

c)      opredeliti se o vseh vprašanjih in stališčih, sprejetih v skladu z ustreznimi postopki odločanja(18);

d)      paziti na to, da predstavniki vseh držav članic lahko prisostvujejo na vseh pomembnih srečanjih in pogajanjih, pri čemer lahko države članice zadolžijo predsedstvo, da jih predstavlja;

e)      hitro razširjati med državami članicami vsako obvestilo, uradno ali neuradno, ki ga je izdal sekretariat GATT ali drugi udeleženci, vključno s Komisijo, ki ne bi bilo neposredno poslano državam članicam.

2.      Svet sprejme sklep, da bo na podlagi poročil, ki mu jih bo pravočasno predložila Komisija, redno pregledoval pogajanja, da bo lahko Svet po opravljenih pripravah presodil. Svet bo presodil oblikovanje ciljev pogajanj za vsak sektor storitev; pridržuje si pravico, da na Komisijo pravočasno naslovi ustrezne direktive.“

Svet v bistvu meni, da se poglavja Pogodbe ES o pravici do ustanavljanja in o storitvah ne izrekajo o obravnavi fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav, ker po njegovem mnenju iz besedila členov 52 in naslednjih, 59 in naslednjih ter 221 izhaja, da Pogodba ES državam članicam ne nalaga nobene obveznosti glede obravnave državljanov tretjih držav.

Svet pojasnjuje svoje trditve s primerom: privatizacija javnega podjetja s storitvami.

Če ni usklajevalnega ukrepa Skupnosti na tem področju, države članice ostajajo pristojne za urejanje pogojev privatizacije. Pri izvajanju te pristojnosti pa morajo države članice upoštevati pogoje in omejitve, ki jim jih nalagajo ustrezne določbe Pogodbe (na primer načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, ki ga člen 58 uporablja za družbe). Glede tega je treba ločiti med družbami, ustanovljenimi v državah članicah, in „tujimi“ družbami, torej ustanovljenimi v tretjih državah. Ko se z nacionalnim zakonom določajo pogoji, pod katerimi imajo zasebne družbe dostop do kapitala podjetja, ki se privatizira, ne bi smelo prihajati do diskriminacije na podlagi „državljanstva“ podjetij, ustanovljenih v državah članicah. Vendar države članice ostajajo v celoti pristojne za tuja podjetja in svojo pristojnost lahko izvajajo, ne da bi v to posegla določba prava Skupnosti.

Enak primer dopušča Svetu, da pojasni razlikovanje glede načina ponudbe „tržna prisotnost“ med hčerinskimi družbami in podružnicami ali agencijami družb iz tretjih držav.

Po njegovem mnenju, če ima družba iz tretje države dve hčerinski družbi, nastanjeni v različnih državah, država članica, ki izvede privatizacijo, pri določanju pogojev dostopa zasebnih družb do kapitala ne more na podlagi člena 58 Pogodbe ES v povezavi s členom 52 izvajati diskriminacije med tema hčerinskima družbama.

Če pa ima družba iz tretje države v državi članici zgolj podružnico ali agencijo (ki torej ni pravna oseba), se člen 58, ki se nanaša le na družbe, ne uporablja in država članica, ki izvaja privatizacijo, lahko obravnava te različne podružnice ali agencije drugače.

E –  Peto vprašanje

Združeno kraljestvo navaja, da nobena določba Pogodbe ne obravnava prve ustanovitve fizičnih in pravnih oseb, ki prihajajo iz tretjih držav in želijo opravljati storitveno dejavnost v državi članici. Vendar poudarja, da so institucije Skupnosti sprejele ukrepe o določitvi „pravil, ki se nanašajo na izvajanje Skupnosti zunanje pristojnosti glede ustanavljanja državljanov iz tretjih držav v Skupnosti“. V tem pogledu Združeno kraljestvo navaja direktive, sprejete na področju bank in zavarovalnic. Na Združeno kraljestvo je naslovljena prošnja, naj pojasni, kako to prakso (ki ji ne oporeka) usklajuje s svojim načelnim stališčem glede obsega poglavij o ustanavljanju in svobodi opravljanja storitev.

Vlada Združenega kraljestva ugotavlja, da poglavja Pogodbe ES o ustanavljanju in storitvah ne vsebujejo nobene posebne določbe glede notranje pristojnosti Skupnosti na področju prvega ustanavljanja državljanov iz tretjih dežel v državah članicah.

Edini predmet poglavja o pravici do ustanavljanja je zagotovitev ustanavljanja državljanom države članice na ozemlju druge države članice. Predmet poglavja o svobodi opravljanja storitev je zagotovitev te svobode državljanom države članice, ki so nastanjeni v drugi državi članici Skupnosti. Ta poglavja torej nimajo nobenega posebnega cilja v smislu sodne prakse Sodišča o mednarodni pristojnosti, ki bi lahko bil temelj implicitne mednarodne pristojnosti za sklepanje sporazumov s tretjimi državami.

Glede tega obstaja nasprotje med poglavji o ustanavljanju in svobodo opravljanja storitev na eni strani in poglavji o prevozu na drugi strani.

V sodbi z dne 14. julija 1976 v zadevi Kramer (3/76, 4/76 in 6/76, Recueil, str. 1279) je Sodišče menilo, da nekatere določbe Pogodbe EGS in akta o pristopu kot tudi Uredba Sveta (EGS) št. 2142/70 z dne 20. oktobra 1970 o skupni organizaciji trgov v sektorju ribiških proizvodov (UL L 236, str. 5) podeljujejo Skupnosti notranjo pristojnost za urejanje ribištva na odprtem morju, da bi se ohranili biološki viri. Po presoji Sodišča iz dejstva, da so bile institucijam Skupnosti naložene obveznosti oziroma so jim bila dana pooblastila na notranji ravni, izhaja, da je Skupnosti pristojna za prevzem mednarodnih obveznosti, da bi ohranila biološke vire na odprtem morju. Vlada Združenega kraljestva poudarja, da je sodna oblast vsake države na odprtem morju omejena na ladje, ki plujejo pod njeno zastavo, in da se ribiške rezerve selijo. Posledično ukrepi ohranjanja, ki jih sprejme država (ali Skupnost za vode, ki spadajo v suverenost držav članic), ne bi bili koristni, če sosednje države ne bi sprejele ustreznih ukrepov. Iz tega sledi, da se lahko viri na odprtih morjih ohranijo le s sklenitvijo mednarodnih sporazumov med strankami, ki imajo sodno oblast na teh vodah.

Vlada Velike Britanije poudarja, da je Sodišče v sodbi AETR notranjo pristojnost izvedlo iz členov 74 in 75 Pogodbe EGS tako, da se je oprlo na člen 75(a), ki „se nanaša tudi na mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja tretjih držav kot del potovanja znotraj Skupnosti“. Sodišče je torej odločilo, da se „pristojnost Skupnosti razširi na odnose mednarodnega prava in na zadevnem področju zajema potrebne sporazume z zainteresiranimi tretjimi državami“.

Nasprotno pravna podlaga za zunanjo pristojnost Skupnosti niso predpisi Pogodbe o ustanavljanju in storitvah, ampak so predpisi sekundarnega prava, sprejeti v okviru poglavij o ustanavljanju in storitvah.

Ker poglavja o ustanavljanju in storitvah ne opredeljujejo nobenega specifičnega cilja glede prvega ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev državljanov tretjih držav, ni izključeno, da Skupnost ne bi mogla sprejeti v določenih okoliščinah aktov, ki zadevajo državljane tretjih držav. Vlada Združenega kraljestva navaja situaciji, ko Skupnost to lahko stori.

Prvič, če Svet sprejme notranje predpise s ciljem, da se državljanom držav članic olajša izvajanje svobode ustanavljanja in opravljanja storitev, lahko ti notranji predpisi urejajo tudi položaj državljanov tretjih držav, če je to nujno, da se državljanom držav članic zagotovi dejansko izvrševanje navedenih pravic pod pogoji, ki jih za delovanje notranjega trga določa Pogodba, Združeno kraljestvo navaja dva primera. Da bi državljanom držav članic olajšali pravico do ustanavljanja, je direktiva njihovim družinskim članom, ki so državljani tretjih držav, omogočila pravico vstopa in bivanja. Drugi primer je razširitev predpisov o podružnicah družb, ki imajo sedež v državi članici, na podružnice družb, ki imajo sedež v tretjih državah. Vlada Združenega kraljestva se v tem pogledu sklicuje na Enajsto direktivo Sveta 89/666/EGS z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države (UL L 395, str. 36).

Drugič, določba notranjih predpisov lahko izrecno določa zunanjo pristojnost Skupnosti za področja, ki jih ti predpisi pokrivajo. Tako lahko notranji predpisi predvidijo sklenitev sporazumov s tretjimi državami o tem, da je treba podružnice družb iz tretjih držav v različnih državah članicah obravnavati enako, ali sklenitev sporazumov s tretjimi državami, tako da podružnice državljanov držav članic v Skupnosti niso obravnavane slabše od podružnic družb iz tretjih držav. V tem pogledu se Združeno kraljestvo sklicuje na zgoraj navedene določbe prve in druge bančne direktive, kot tudi na določbe iz Prve direktive Sveta 79/267/EGS z dne 5. marca 1979 o usklajevanju zakonskih in drugih določb o dostopu do dejavnosti življenjskega zavarovanja in o njihovem izvajanju (UL L 63, str. 1), kar je natančneje pojasnilo v svojih pisnih stališčih (pod XII. B. 2. i)).

Vlada Združenega kraljestva na koncu opozarja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ker je Skupnost na podlagi poglavij o ustanavljanju in storitvah sprejela predpise, ki so izključno usklajevalni ukrepi, ne da bi predvidela izrecne določbe za izvajanje mednarodne pristojnosti, so ti notranji predpisi lahko sami po sebi podlaga za implicitno mednarodno pristojnost Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo ESMCP). Vendar tam, kjer ustrezni notranji predpisi niso izključno usklajevalni ukrepi, zunanja pristojnost, izpeljana iz izvrševanja notranje pristojnosti, ni izključna.

F –  Šesto vprašanje

Ne Svet ne države, ki so predložile stališča, ne odgovarjajo na trditve Komisije, s katerimi želi dokazati potrebo po zunanjem ukrepanju Skupnosti in Komisije. Na njih je naslovljena prošnja, naj navedejo, zakaj se jim ne zdi potrebno, da bi odgovorili nanje.

Svet poudarja, da je imel težave z razumevanjem trditev Komisije glede potrebe po zunanjem ukrepanju Skupnosti in nje same. Ni se mu zdelo nujno izrecno odgovoriti nanje, kar pojasni v nadaljevanju.

Svet najprej poudarja, da je Komisija v oporo „potrebe“ po sodelovanju zgolj Skupnosti pri sporazumu GATS navedla kot precedens tako imenovane „evropske“ sporazume z državami srednje in vzhodne Evrope, ki pa so jih sklenile skupaj Skupnost in države članice.

Svet tako kot Evropski parlament meni, da Komisija meša dve različni vprašanji, in sicer vprašanje pravnega okvira, ki ga mora spoštovati zakonodajalec Skupnosti, in vprašanje političnih meril koristnosti, v okviru katerih se zakonodajalec Skupnosti odloči za ukrepanje (ali ne) in o obsegu svojega ukrepanja.

Po mnenju Sveta trditev Komisije glede nevarnosti razpršenega ukrepanja držav članic na mednarodni ravni, če bi slednje sklenile GATS in TRIPs na podlagi svojih pristojnosti, temelji na zmotni predstavitvi dejstev.

Svet trdi, da doslej pristojnost držav članic na velikem delu področjih, ki jih pokrivata ta sporazuma, ni bila izpodbijana in se je stalno izvajala na mednarodni ravni (na primer konvencije, sklenjene v okviru WIPO). To pa ni oviralo postopnega nastajanja notranje zakonodaje Skupnosti in mednarodnega delovanja Skupnosti.

Danska in grška vlada nista dodali nobenega pojasnila k temu vprašanju Sodišča.

Po mnenju nemške vlade, če bi dopustili, kot podredno zatrjuje Komisija, da ima Skupnost obveznost ukrepati, pri čemer uporabi pooblastila, ki so ji dodeljena s členoma 100a in 235 Pogodbe ES, bi bilo to stališče v nasprotju s členom 4 te pogodbe in bi privedlo do spremembe te pogodbe. Zvezna vlada navaja institucionalne probleme, ki bi jih takšno stališče sprožilo glede na presojo Bundesverfassungsgerichta (zvezno ustavno sodišče) v svoji sodbi z dne 12. oktobra 1993 o ratifikaciji Pogodbe o Evropski uniji, zlasti v delu C II 3b, ki določa:

„Pogodba o Uniji načeloma razlikuje med izvajanjem pristojnosti javnih oblasti, ki se opredeljuje omejevalno, na eni strani in med revizijo Pogodbe na drugi strani; razlaga Pogodbe in obseg Pogodbe ne dasta enakega izida; podobna razlaga norm o pristojnosti ni obvezna za Nemčijo.“

Po mnenju španske vlade so trditve Komisije za dokaz potrebe po zunanjem ukrepanju zgolj Skupnosti v nasprotju z načelom posebne dodelitve pristojnosti iz členov 3B in 4(1) Pogodbe ES. Ugotovitev, da obstaja potreba po skupnem zunanjem ravnanju Skupnosti, ne more utemeljiti izključne pristojnosti Skupnosti, če ji je države članice niso dodelile. Če bi se dopustilo obratno, bi prišlo do spremembe Pogodbe, pri čemer bi bil kršen postopek, ki ga za to določa člen N Pogodbe o Evropski uniji. Španska vlada dodaja, da teorija vzporednih notranjih in zunanjih pristojnosti, ki jo je razvila sodna praksa Sodišča, ne pomeni, da bi Skupnost na področjih, na katerih nima notranje pristojnosti, lahko pridobila to pristojnost s sklenitvijo zunanjega sporazuma in na notranji ravni s predpisi uredila področja, ki jih prej ni mogla.

Francoska vlada meni, da člena 100a in 235 Pogodbe ES, na katera se sklicuje Komisija podredno, da bi utemeljila izključno pristojnost Skupnosti, prepuščata Svetu široko presojo o tem, ali so izpolnjeni njuni pogoji za uporabo.

Francoska vlada glede tega navaja, da v večini sektorjev, ki jih pokrivata TRIPs in GATS, ni sprememb že obstoječih predpisov Skupnosti. V teh sektorjih ne bo potrebno delovanje zgolj Skupnosti za uresničitev ciljev Skupnosti. Razen nekaj izjem tu ne bo Skupnost izvajala teh dveh sporazumov, ker države članice ostajajo pristojne na številnih področjih. Francoska vlada iz tega sklepa, da ni potrebno niti mogoče, da bi Skupnost sama sklenila Sporazum WTO.

Po mnenju nizozemske vlade navajanja Komisije za dokaz potrebe po zunanjem ukrepanju zgolj Skupnosti izhajajo iz načrtovane politike Komisije de lege ferenda. Vendar glede na zdajšnjo integracijo Skupnosti ne morejo izhajati iz uporabe sodne prakse AETR.

Portugalska vlada meni, da mora zunanja pristojnost Skupnosti temeljiti na pravnih merilih in ne more biti odvisna od smotrne presoje vrste ali stopnje potrebe po skupnem ravnanju. Zunanja pristojnost lahko izhaja iz določb Pogodbe, ki določa notranjo pristojnost, če se šteje, da je izvajanje te zunanje pristojnosti potrebno za uresničitev enega od ciljev Skupnosti in ne privede do tega, da Skupnost sprejme ukrepe na področju pristojnosti držav članic. Portugalska vlada prav tako opozarja na načelo posebne dodelitve pristojnosti, ki ga po njenem mnenju ogroža Komisija.

V teh razmerah portugalska vlada meni, da potreba po zunanjem delovanju Skupnosti ne zadošča za dokazovanje izključne pristojnosti Skupnosti. Jasno je, da se Sporazum WTO v svojih prilogah o GATS in TRIPs nanaša na področja, ki deloma spadajo v pristojnost držav članic, tako da navajanja Komisije v dokaz izključne pristojnosti Skupnosti na tem področju odsevajo zgolj politično presojo.

V odgovor Komisiji, ki trdi, da bi bila ukslajenost notranjega trga ob priznanju deljene pristojnosti Skupnosti in držav članic za sklenitev sporazuma ogrožena, ker bi prišlo do izkrivljanja konkurence in možnosti konkurence na trgu tretjih držav, vlada      Združenega kraljestva poudarja, da je Komisija kot domnevo predstavila situacijo, ki je dejansko prevladala med pogajanji urugvajskega kroga. Od začetka in ves čas pogajanj je bilo jasno določeno, da so ta potekala brez predsodkov o pristojnosti Skupnosti in držav članic za določena vprašanja. Pogajanja je vodila Komisija, ki ji je bilo naloženo, naj predstavlja Skupnost in države članice. Interesi slednjih so bili varovani s postopki Skupnosti, katerih namen je bil doseči soglasje. S stališča držav članic so pogajanja potekala z domnevo, da je pristojnost deljena med Skupnostjo in državami članicami. Izid teh pogajanj je popolnoma upošteval interese Skupnosti in držav.

Komisija navaja sektor finančnih storitev kot primer sektorja, v katerem bi lahko prišlo do izkrivljanja konkurence. Vendar je bila ta domneva preverjena med mnogostranskimi pogajanji (Združeno kraljestvo opozarja, da GATS vsebuje priloge o finančnih storitvah). Združeno kraljestvo meni, da se v tem lahko vidi izraz te moči uravnoteženega pogajanja, ki ga je po mnenju Komisije mogoče doseči le z izključno pristojnostjo Skupnosti. Po mnenju te vlade so se velike težave, kot so težave pri pogajanju prilog GATS o finančnih storitvah, pokazale tudi pri pogajanju za dosego soglasja v okviru Sveta o področjih, ki naj bi spadala v izključno pristojnost Skupnosti (vzajemnost za kreditne institucije na podlagi člena 9 druge bančne direktive).

Po mnenju Združenega kraljestva je upravičeno, da Komisija prizna, da storitve ne morejo prosto krožiti med državami članicami. To pomeni, da dostop državljana tretje države na trg države članice sam po sebi temu državljanu ne jamči pravice do ponujanja storitve ali do ustanovitve v drugih državah članicah, ker se poglavja o ustanavljanju in storitvah uporabljajo le za državljane držav članic.

Vlada Združenega kraljestva poudarja, da Komisija kljub temu vztraja pri dveh trditvah. Prvič, če bi države članice sklepale sporazume s tretjimi državami, bi to ustvarilo prednosti v določenih državah, ki jih druge države ne bi imele, kar bi bilo nesprejemljivo izkrivljanje konkurence. Drugič, državljani nekaterih držav članic bi si na trgih tretjih držav pridobili koristi, ki jih državljani drugih držav članic ne bi mogli uživati.

Združeno kraljestvo vseeno navaja, da možnosti za državo članico, da sklene s tretjo državo sporazum, ki določa pogoje izvajanja poklicne dejavnosti na njenem ozemlju, ni mogoče šteti za nezdružljivo z notranjim trgom. V sodbo z dne 9. februarja 1994 v zadevi Tawil-Albertini (C-154/93, Recueil, str. I-451) je Sodišče presodilo, da Direktiva Sveta 78/686/EGS z dne 25. julija 1978 o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah zobozdravnikov in o ukrepih za olajšanje uresničevanja pravice do ustanavljanja podjetij in pravice do zagotavljanja storitev (UL L 233, str. 1) ne posega v pristojnost držav članic za sklepanje zunanjih sporazumov s tretjimi državami na tem področju. Izvajanje te pristojnosti pa lahko škodi pogojem konkurence med državami članicami. Kvalifikacije, pridobljene v tretji dežavi, bi se lahko priznale v eni državi članici, ne pa tudi v drugi. Enaka pristojnost bi lahko pripeljala do tega, da bi se državljanom ene države članice priznale kvalifikacije na ozemlju tretje države, medtem ko se ne bi priznale kvalifikacij državljanom druge države članice, in to čeprav je treba v Skupnosti kvalifikacije enih in drugih obravnavati enakovredno. Glede take situacije, ki izhaja iz delitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami v zadevnem sektorju, ni mogoče presoditi, da je v nasprotju z notranjim trgom. Enako velja za možnost, da države članice sklepajo sporazume s tretjimi državami na področju storitev v sektorjih, za katere niso bila sprejeta notranja pravila.

Poleg tega v sektorjih dejavnosti, v katerih so bili sprejeti notranji predpisi, Svet lahko odloči, da bo Skupnost izvajala izključno zunanjo pristojnost (glej na primer člen 9 druge bančne direktive). Svet pri sprejemanju notranjih predpisov odloči, ali je treba predvideti izključno zunanjo pristojnost Skupnosti za področje, ki ga pokrivajo. Če Svet Skupnosti podeli izključno zunanjo pristojnost, omogoči izenačitev pogojev konkurence znotraj Skupnosti in med državljani različnih držav članic na trgih tretjih držav. Tako je obseg zunanje pristojnosti, ki je bila prepuščena državam članicam po sprejetju notranjih predpisov na podlagi poglavij o ustanavljanju in storitvah, odvisen od odločitve zakonodajalca Skupnosti. Ta analiza je precej bolj primerna kot stališče, ki ga zagovarja Komisija, da izključna zunanja pristojnost Skupnosti samodejno izhaja iz določb Pogodbe. Po mnenju vlade Združenega kraljestva, ker poglavja Pogodbe o ustanavljanju in storitvah ne omogočajo identifikacije „posebnega cilja“, ki bi Skupnosti dal implicitno zunanjo pristojnost, so lahko notranji predpisi sekundarne zakonodaje, sprejeti na podlagi teh poglavij, podlaga za zunanjo pristojnost Skupnosti na področju storitev. Vendar ti predpisi ne obstajajo za celotno področje gospodarskih dejavnosti, ki jih pokriva GATS, in če obstajajo, izključno ne usklajujejo predpisov sektorjev, ki jih pokrivajo.

Komisija trdi, da bi skupna pristojnost držav članic in Skupnosti spodkopala notranji trg. Da bi podprla to utemeljitev, je navedla, da bi ponudniki storitev, ki so državljani tretjih držav, lahko ustanovili družbo na podlagi zakona države članice, ki bi jim to omogočila, in nato ustanovili agencije in podružnice v drugih državah članicah, s čimer bi državljane teh držav izpostavili povečani konkurenci zadevnih družb iz tretjih držav. Ta trditev ni prepričala vlade Združenega kraljestva.

Prvič, hčerinska družba, ki jo državljan tretje države ustanovi v državi članici, je podrejena nacionalnemu zakonu te države članice, podružnice in agencije pa so podrejene zakonom držav članic, v katerih so nastanjene.

Drugič, namen GATS ni ustanavljanje družbe v državi članici, ki bi bila odskočna deska za zavzetje trgov drugih držav članic. Seznam specifičnih obvez pod naslovom „Omejitve nacionalne obravnave“ določa, da se lahko „slabše obravnavajo hčerinske družbe (ki pripadajo družbam iz tretjih držav), ustanovljene v skladu z zakonodajo države članice, če imajo na ozemlju Skupnosti le statutarni sedež, razen če se dokaže, da so dejansko in stalno povezane z gospodarstvom neke države članice.“

Poleg tega je treba poudariti, da je ustanovitev podružnice le eden od načinov ponudbe storitev, kot določa GATS. Storitve se lahko ponujajo tudi prek agencij ali podružnic. Ustanavljanje agencij ali podružnic s strani državljanov tretjih držav ne more imeti v nobenem primeru za notranji trg posledic, ki jih Komisija pripisuje ustanavljanju hčerinskih družb s strani teh državljanov v državah članicah. Podružnica ali agencija družbe, ki prihaja iz tretje države in je bila ustanovljena v državi članici, nima pravice do ustanavljanja niti pravice do ponujanja storitve na ozemlju drugih držav članic; vendar se GATS z izjemo zgoraj navedenih omejitev uporablja za ustanavljanje z agencijami ali podružnicami enako, kot se uporablja za ustanavljanje s hčerinskimi družbami.

Tako ni mogoče sklepati na izključno zunanjo pristojnost z oprtjem na posledice, ki naj bi jih imel člen 58 Pogodbe za državljane tretjih držav, ki se nastanijo na ozemlju države članice. Trditev Komisije na podlagi člena 58 torej nikakor ne more ogroziti pristojnosti držav članic za uporabo GATS pri ustanavljanju prek agencij ali podružnic v državah članicah.

Glede trditve Komisije o možnosti sprejetja navzkrižnih povračilnih ukrepov vlada Združenega kraljestva meni, da vprašanje o delitvi pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami za sklepanje mednarodnega dogovora ne more biti rešeno v smislu ene od teh določb, ampak v smislu vseh določb. Posledica klavzule o navzkrižnih povračilnih ukrepih ne more biti povečanje pristojnosti Skupnosti glede sporazuma o storitvah, ali zmanjšanje pristojnosti za države članice glede tega sporazuma.

Združeno kraljestvo odgovarja Komisiji – ki trdi, da bi sklenitev GATS s strani držav prizadelo ali zmanjšalo obseg prava Skupnosti, ker predpisi Skupnosti v celoti pokrivajo GATS – da je ta trditev v celoti nepravilna. Dejansko se notranji predpisi Skupnosti ne nanašajo na vse gospodarske dejavnosti na področju ustanavljanja in storitev in tam, kjer ti predpisi obstajajo, so pogosto le delni usklajevalni ukrepi ali pa se omejujejo na določanje minimalnih standardov.

Združeno kraljestvo izraža svoje začudenje ob trditvi Komisije, da bi bil GATS lahko tako ali drugače v nasprotju s pravom Skupnosti – primarnim ali sekundarnim – kar bi v skladu s sodno prakso AETR privedlo do izključne pristojnosti Skupnosti za sklenitev GATS. Med pogajanji glede GATS je moral biti cilj Komisije zagotoviti njegovo skladnost s pravom Skupnosti. Komisija pravi, da je pri pogajanjih upoštevala vse obstoječe pravo Skupnosti. Vlada Združenega kraljestva ne skriva občutka, da si Komisija za vsako ceno prizadeva odkriti kakršno koli nezdružljivost GATS s pravom Skupnosti in tako najti pretvezo za potrditev izključne pristojnosti Skupnosti. Združeno kraljestvo poudarja, da Komisija ni pokazala, da dejansko obstajajo nasprotja med GATS in veljavnimi predpisi Skupnosti. Če obstajajo taka nasprotja med GATS in določenimi obstoječimi predpisi Skupnosti, pa ta ne izključujejo pristojnosti držav članic zunaj področja zadevnih predpisov Skupnosti.

Združeno kraljestvo odgovarja Komisiji, ki trdi, da dejstvo, da države članice sklenejo Sporazum TRIPs tudi v svojem imenu, lahko škodi ali zmanjša obseg prava Skupnosti, da je Skupnost seveda pristojna za TRIPs, vendar v omejenem obsegu, v katerem bi TRIPs lahko prizadel usklajevalne ukrepe, sprejete na podlagi člena 100a ali uredbe o znamki Skupnosti, sprejete na podlagi člena 235. Združeno kraljestvo poudarja, da se poslej njegovo nestrinjanje s Komisijo ne nanaša več na zunanjo pristojnost Skupnosti na področju, ki ga pokriva TRIPs, ampak na izključnost te pristojnosti.

Združeno kraljestvo, ki se sklicuje na načela, ki jih je oblikovalo Sodišče v svojem mnenju 2/91, meni, da je pristojnost za sklenitev TRIPs deljena med Skupnostjo in državami članicami, ker naj bi večina področij, ki jih pokriva TRIPs, ostala povsem zunaj usklajevanja Skupnosti ali pa so predmet le delnega usklajevanja, omejenega z izrecnim ali implicitnim priznavanjem nacionalnega prava o intelektualni lastnini.

Komisija navaja le en primer s področja, na katerem se zdijo minimalni pogoji, ki jih določa TRIPs, strožji od pogojev zakonodaje Skupnosti (gre za pogoje podeljevanja obveznih licenc na področju topografije polprevodnikov, ki so določeni z že navedeno Direktivo 87/54). Dejstvo, da bi TRIPs lahko prizadel ali zmanjšal obseg te direktive, je dober razlog za sodelovanje Skupnosti pri sklepanju Sporazuma TRIPs. A to dejstvo ne more upravičiti prenosa na Skupnost zunanje pristojnosti za sklepanje sporazuma, ki se v velikem delu nanaša na področja, za katera zakonodajalec Skupnosti ni izvedel nobenega ukrepa oziroma za katera je pristojnost držav članic izrecno priznana s Pogodbo ES ali z veljavno sekundarno zakonodajo.

Združeno kraljestvo odgovarja Komisiji, ki trdi, da pooblastilo držav članic za ravnanje na področju, ki ga pokriva TRIPs, lahko pripelje do razhajanj in nesoglasij v njihovih zunanjih ureditvah, ki bi lahko posegla v obstoječe ali prihodnje usklajevanje na ravni Skupnosti, da deljena pristojnost držav članic in Skupnosti za sklenitev Sporazuma TRIPs nikakor ne pooblašča držav članic, da bi s sprejemanjem zakonodaje ali s sklepanjem novih mednarodnih sporazumov, ki bi bili v nasprotju s pravom Skupnosti, ravnale na način, ki bi bil nezdružljiv z obstoječimi predpisi Skupnosti.

G –  Sedmo vprašanje

Na Komisijo je naslovljena prošnja, naj pojasni svoje trditve v dokaz, da bi skupno sodelovanje Skupnosti in držav članic pri sklenitvi sporazumov GATS in TRIPs prizadelo oziroma spremenilo obstoječe predpise Skupnosti.

Po mnenju Komisije, če bi bila mešana pristojnost priznana na področju bančništva, bi lahko bili predpisi Skupnosti prizadeti ali spremenjeni v smislu sodne prakse AETR na tri načine.

Najprej, če bi države članice lahko določile svoje specifične obveze na področju dostopa do bančne dejavnosti na svojem ozemlju, bi bile prizadete določbe zgoraj navedene druge bančne direktive in zlasti določbe o usklajevanju pogojev za dostop (naslov II). Poleg tega bi bil sistem pogajanj iz člena 9 Druge direktive, da bi kreditne institucije Skupnosti dobile primerljiv dostop do trgov tretjih držav kot družbe tretjih držav do trga Skupnosti, brezpredmeten. Tako bi se vrnili v obdobje, ko je vsaka država članica imela svoje predpise o vzajemnosti.

Države članice naj bi imele možnost, da v okviru svoje pristojnosti določijo vrsto in raven svojih specifičnih obvez. Torej bi lahko sočasno obstajalo več ravni zahtev: za področja, ki spadajo v pristojnost držav članic, naj bi obstajala raven A specifičnih obvez v GATS in za področja, ki spadajo v pristojnost Skupnosti, naj bi obstajali po eni strani predpisi Skupnosti (raven B) in po drugi strani specifične obveze, ki jih je Skupnost sprejela v okviru GATS (raven C). Ker bi se te tri ravni lahko razhajale, je verjetno, da bi bila predpisi Skupnosti prizadeti ali spremenjeni v smislu odločbe ESMCP.

Predpisi Skupnosti o dostopu na bančni trg bi pomembno izgubili svoj pomen, če bi vsaka država lahko določala svoje obveze, ki bi se tako kot obveze Skupnosti morale uporabljati na temelju države z navečjimi ugodnostmi. Zlasti bi bilo tako na področjih, za katera se zahteva mešana pristojnost, ker predpisi Skupnosti vsebujejo minimalne določbe. Ker bi se v takšnem primeru pristojnosti Skupnosti in držav članic nanašale na isti predmet, bi sleherna obveza, ki bi jo sprejela država članica, zmanjšala pomen obveze, ki bi jo sprejela Skupnost.

Komisija se ponovno vrača na problem izčrpanja pravic intelektualne lastnine. Poudarja, da TRIPs pušča članicam svobodo, da določijo svoje predpise o izčrpanju, če jih uporabijo v skladu z načelom države z največjimi ugodnostmi in nacionalne obravnave (glej člen 6) in če pravo Skupnosti uporabi načelo izčrpanja Skupnosti. Torej bi v primeru mešane pristojnosti lahko hkrati obstajali trije sistemi izčrpanja:

–        nekatere države članice bi lahko v okviru svoje pristojnosti uporabile mednarodni sistem izčrpanja glede na tretje države;

–        druge države članice bi sprejele načelo nacionalnega izčrpanja;

–        razume se, da bodo vse države članice na področjih, ki spadajo v pristojnost Skupnosti, vsekakor uporabile načelo izčrpanja Skupnosti.

Ker ne bo vedno preprosto določiti, pod katerim sistemom je bil proizvod ali storitev, ki vsebuje pravico intelektualne lastnine, uvožen v državo članico, se bodo v državah članicah lahko uvedli ukrepi zaradi kršenja pravic intelektualne lastnine. Verjetno bi bil prizadet vzporedni uvoz. Mogoče je, da bi bil prizadet ali spremenjen obseg načela prostega pretoka.

Na primer, če je imetnik pravic intelektualne lastnine dal proizvod na trg tretje države oziroma je bil dan na trg z njegovim soglasjem, bi vzporedni uvoznik lahko proizvod uvozil v države članice Skupnosti, ki uporabljajo načelo mednarodnega izčrpanja. Imetnik bi lahko nasprotoval uvozu tega proizvoda v te države članice, ki uporabljajo nacionalno izčrpanje. Iz zgoraj navedene sodbe Sodišča EMI proti CBS implicitno izhaja, da bi imetnik pravice lahko vzporednemu uvozniku prepovedal uvoz zadevnega proizvoda iz države, ki uporablja načelo nacionalnega izčrpanja, v druge države članice. Razlog za to naj bi bil, da imetnik v resnici ni dal vzporednemu uvozniku dovoljenja za prvi uvoz dobrine v Skupnost. Zato naj ne bi bilo mogoče uporabljati načela izčrpanja Skupnosti. Zdi se torej, da je usklajevanje na tem področju potrebno in da je že bilo izvedeno za nekatere pravice intelektualne lastnine, da bi se izključila možnost mednarodnega izčrpanja.

Komisija opozarja, da GATS za tri leta po začetku njegove veljave ne dovoljuje enostranskega spreminjanja seznamov specifičnih obvez. Če nato taka sprememba odpravi ali prizadene pravice drugih članic GATS, jim mora biti dodeljena kompenzacija (člen XXI). Komisija zato meni, da bi lahko države članice v primeru deljene pristojnosti nasprotovale vsakemu nadaljnemu razvijanju prava Skupnosti, ker bi se bale, da bodo morale tretjim državam ponuditi kompenzacijo. Ta nevarnost zamrznitve prava Skupnosti po mnenju Komisije prizadene ali spreminja pravo Skupnosti v smislu sodne prakse AETR.

Poleg tega Komisija poudarja, da člen V GATS predvideva splošno odstopanje za gospodarsko povezovanje. Vendar negotovosti ostajajo glede natančnega obsega nekaterih določb člena V. Ni povsem gotovo, da evropski sporazumi, sklenjeni z državami srednje in vzhodne Evrope (glej sporazume, ki jih je Skupnost oziroma so jih Skupnosti sklenile s Poljsko republiko, z dne 16. decembra 1991, UL 1993 L 348, str. 2; z Zvezno republiko Češko in Slovaško, z dne 16. decembra 1991, UL 1992 L 115, str. 2; z Madžarsko republiko, z dne 16. decembra 1991, UL 1993 L 347, str. 2; z Republiko Bolgarijo, z dne 8. marca 1993, UL L 323, str. 2; z Romunijo, z dne 1. februarja 1993, UL L 81, str. 2), izpolnjujejo pogoje iz člena V. Če bi se izkazalo, da nekateri sporazumi niso v skladu s to določbo, bi se lahko obdržali kot preferenčni sporazumi, le če bi se zahtevalo odstopanje od načela države z največjimi ugodnostmi. Če bi države članice zavrnile vložitev take zahteve, bi se koristi iz teh sporazumov morale v skladu z načelom države z največjimi ugodnostmi razširiti na vse članice GATS.

Komisija prav tako poudarja, da člen 6 zgoraj navedene Direktive 87/54 o topografijah polprevodniških izdelkov določa manj zahtevne pogoje od minimalnih pogojev, ki so predpisani s TRIPs glede dodeljevanja obveznih licenc. Komisija, ki navaja zgoraj navedeno mnenje 2/91 (točki 25 in 26), opozarja, da že soobstoj mednarodnih predpisov in določb prava Skupnosti na enem področju lahko prizadene pravo Skupnosti, tudi če med njimi ni nasprotij.

Na koncu Komisija navaja, da bi zaradi enotnosti svežnja Sporazuma WTO in pravila o navzkrižnih povračilnih ukrepih v memorandumu o reševanju sporov kršitev kakega od sporazumov, priloženih k WTO, ki bi jo storila država članica, lahko – če bi bila priznana mešana pristojnost – pripeljala do povračilnih ukrepov v okviru sporazuma, ki bi spadal v pristojnost Skupnosti. Ta možnost navzkrižnih povračilnih ukrepov že sama po sebi prizadene ali spreminja predpise Skupnosti v smislu odločbe AETR.

H –  Osmo vprašanje

Poglavje 3 dela II Sporazuma TRIPs zavezuje vsako članico, da varuje geografske označbe drugih članic. Svet in Komisija navajata, da Uredba Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 208, str. 1) deloma ustreza tej zahtevi. Na Svet in Komisijo je naslovljena prošnja, naj nakažeta, kako bi bil ta predpis lahko podlaga za zaščito navedb geografskega porekla in izvora iz tretjih držav.

Komisija navaja, da se ta uredba uporablja na podlagi člena 12 tudi za geografske označbe tretjih držav: tiste, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih določa (zlasti, da so v skladu z zvezkom stroškov in podrejene nadzoru), bodo lahko dobile posebno varstvo, ki ga ponuja člen 13 te uredbe, po istem postopku.

Svet opozarja, da poglavje 3 dela II TRIPs zavezuje vsako pogodbeno stranko, da odobri drugi pogodbeni stranki varstvo njenih zaščitenih poimenovanj. Po logiki Sporazuma bi z njegovo uporabo lahko postalo vprašljivo varstvo, ki ga omogočajo predpisi Skupnosti.

Za ponazoritev te situacije Svet navaja primer pritožbe Madžarske republike, članice WTO, ki naj bi trdila, da je varstvo, ki ga Skupnost daje poimenovanju „Tokay“, v nasprotju s TRIPs, ker bi moralo biti pridržano za vina, pridelana v madžarski regiji Tokay. Ker je poimenovanje „Tokay“ zaščiteno z zakonodajo Skupnosti, Svet meni, da je za obrambo pred zahtevami Madžarske republike v okviru takega spora pristojna Skupnost in ne države članice.

Vendar Svet priznava, da se lahko vprašanje varstva geografskih označb tretjih držav postavi tudi, ne da bi to zadevalo predpise Skupnosti, in da se njegova pisna stališča niso nanašala na tak primer.

Glede tega Svet navaja primer, ko naj bi bilo v Španiji dodeljeno varstvo alkoholni pijači, ki se proizvaja v Mehiki in se imenuje „mehiška tekila“. Po mnenju Sveta spada tak problem v pristojnost držav članic, če ni akta sekundarnega prava Skupnosti. Glede na ta zadnji primer Svet želi spremeniti svoja pisna stališča: obseg ukrepov Skupnosti na področju geografskih označb ne sovpada v celoti z obsegom poglavja 3 dela II TRIPs. Pristojnost Skupnosti, ki izhaja iz sodbe AETR, torej ne zajema celotnega poglavja 3 in države članice v delu ohranijo pristojnost.

I –  Deveto vprašanje

Na Komisijo in Svet je naslovljena prošnja, naj navedeta – če obstaja usklajevalni akt Skupnosti za pravice intelektualne lastnine – ali so države članice dolžne uporabljati predpise, ki so jih bile dolžne sprejeti, za državljane tretjih držav.

Komisija meni, da vprašanja glede usklajevalnih aktov Skupnosti za pravice intelektualne lastnine, pokrite s Pariško konvencijo o industrijski lastnini ali z Bernsko konvencijo o varstvu literarnih in književnih del, urejata ti mednarodni konvenciji.

Člena 2 in 3 Pariške konvencije za državljane držav Pariške unije in za osebe, ki prebivajo ali so dejansko in resno nastanjene na ozemlju ene od teh držav, določata nacionalno obravnavo za dejanske in prihodnje „koristi“, ki so jih priznale zakonodaje na področju industrijske lastnine. To načelo se torej uporablja samodejno za določbe Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).

Na podlagi členov 3 in 5 Bernske konvencije avtorji, ki so državljani ene od držav Bernske unije ali tam običajno prebivajo, uživajo dejanske in prihodnje pravice, ki jih zakonodaje priznavajo državljanom.

To načelo je treba samodejno uporabljati za določbe na področju avtorskih pravic iz:

–        Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL L 346, str. 61);

–        Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL L 248, str. 15).

Glede drugih pravic intelektualne lastnine se odgovor razlikuje glede na akte Skupnosti. Na podlagi člena 3(7) Direktive Sveta 87/54/EGS z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografije polprevodniških izdelkov (UL 1987, L 24, str. 36) je o razširitvi varstva na državljane tretjih držav odločil Svet. V Direktivi Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL L 346, str. 61) naj bi bilo samo po sebi razumljivo, da države članice nadaljujejo priznavanje teh pravic na podlagi vzajemnosti in priznavanje nacionalne obravnave za državljane držav članic Rimske konvencije. To stališče naj bi izrecno potrdila Direktiva Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o vzdrževanju minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov (UL L 290, str. 9). Triindvajseta uvodna izjava preambule se v bistvu sklicuje na varstvo državljanov tretjih držav na podlagi mednarodnega sporazuma.

Svet najprej navaja, da načeloma, če obstaja usklajevalni akt Skupnosti o pravicah intelektualne lastnine, države članice niso dolžne za državljane tretjih držav uporabljati predpisov, ki so jih bile dolžne sprejeti.

Na splošno se usklajevalni ukrepi nanašajo na vzpostavitev in delovanje notranjega trga in njihov cilj je odprava ovir za prosti pretok znotraj Skupnosti. Njihov cilj ni uskladitev obravnave državljanov in družb iz tretjih držav. Največkrat se ne izrekajo o obravnavi, ki jo vsaka država članica lahko prizna državljanom tretjih držav.

Vendar Svet priznava, da včasih usklajevalni ukrepi Skupnosti lahko vsebujejo splošno pravilo, ki se lahko uporabi za vsako dejavnost, ki se uresničuje na ozemlju držav članic, vključno tisto, ki jo izvajajo državljani ali družbe tretjih držav. Na primer usklajevalni ukrep bi lahko nalagal obvezno registriranje vsakemu poklicnemu izvajalcu, ki bi želel opravljati svoje dejavnosti v Skupnosti, ali vsaki fizični ali pravni osebi, ki bi želela zaščititi pravice intelektualne lastnine, katere imetnica je. To splošno pravilo naj bi se uporabljalo za državljane tretjih držav.

Zato Svet meni, da je odgovor na deveto vprašanje mogoč le glede na zdajšnje stanje usklajevanja v Skupnosti – zdaj zakonodaja Skupnosti le izjemoma nalaga državam članicam obveznosti glede pravic intelektualne lastnine, ki naj se priznajo državljanom tretjih držav.

J –  Deseto vprašanje

Ker se Skupnost ni udeležila več konvencij na področju intelektualne lastnine, ki jih je organiziral WIPO, je na Komisijo naslovljena prošnja, naj navede, kdo bi sodeloval pri vodenju teh konvencij, če bi bila priznana izključna pristojnost Skupnosti za sklepanje konvencij s tretjimi državami na področju intelektualne lastnine.

Komisija uvodoma navaja, da je zatrjevala, da ima Skupnost izključno pristojnost za sklepanje Sporazuma WTO, ker gre načeloma za sporazum, ki zadeva trgovino (trade-related) in ker ima Skupnost izključno pristojnost za sklepanje vseh konvencij s tretjimi državami na področju intelektualne lastnine.

Po njenem mnenju je treba vsako konvencijo posebej pregledati, da bi ugotovili, ali gre za trgovinski sporazum, in če ne, ali je zakonodajalec Skupnosti že sprejel ukrepe, na katere lahko vpliva zadevna konvencija, ali pa se pripravlja k njihovemu sprejetju, s tem da sklene navedeno konvencijo.

Komisija poudarja, da se zunanje pristojnosti Skupnosti razvijajo, zlasti na področju intelektualne lastnine. Tako Skupnost zdaj ne more postati članica WIPO ali ne more pristopiti k obstoječim konvencijam, kot sta Pariška in Bernska, ker je to mogoče le za države. Komisija ima le status opazovalke v WIPO, kjer usklajeno deluje z državami članicami. Nasprotno pa je bila Skupnost bolj pritegnjena k izdelavi dveh konvencij WIPO, ki sta bili nedavno izdelani, in sicer Washingtonska pogodba z dne 26. maja 1989 o varstvu intelektualne lastnine na področju tiskanih vezij in Madridskega protokola z dne 28. junija 1989 o Madridskem dogovoru glede mednarodne registracije znamk. V bistvu je sodelovala na diplomatski konferenci s statusom delegacije in lahko postane pogodbena stranka teh konvencij.

K –  Enajsto vprašanje

Na Svet in države, ki so predložile stališča, je naslovljena prošnja, naj natančno ponazorijo, kako bi lahko bilo zagotovljeno enotno zunanje ravnanje Skupnosti in držav, če bi bilo odločeno, da sklenitev Sporazumov GATS in TRIPs zahteva skupno sodelovanje Skupnosti in držav članic.

Svet navaja, da vprašanje načinov skupne udeležbe Skupnosti in držav članic v WTO še ni bilo razrešeno, kajti dokler ni izdano mnenje Sodišča, ostaja negotovost glede obstoja deljene pristojnosti Skupnosti in držav članic.

Svet zgolj nakaže rešitev, ki naj bi se sprejela v primeru skupne udeležbe.

Najprej bi morala rešitev v celoti spoštovati pogodbe in pravni red Skupnosti. Nato bi moralo biti sprejeto načelo enega skupnega predstavnika, celo na področjih, ki ne sodijo – ali vsaj ne v celoti – v izključno pristojnost Skupnosti. Odločitve bi morale biti sprejete znotraj Sveta, tudi v zadevah, ki niso zadeve Skupnosti, da bi lahko v celoti odigral vlogo, ki mu je dodeljena s Pogodbo o Evropski uniji. Na koncu je moralo biti sprejeto načelo enega „pisemskega nabiralnika“, da drugim članicam WTO ne bi bilo naloženo, naj določijo, ali je pristojna Skupnost ali pa države članice. Sleherna zahteva po posvetovanju ali vsaka pritožba bi lahko bila naslovljena bodisi „na Evropsko unijo“, bodisi „na Skupnost in države članice“ in bi morala biti sprejeta neodvisno od vprašanja, kdo je pristojen.

Svet dodaja, da Sodišču ni treba poznati sredstev, ki bodo sprejeta v primeru skupne udeležbe Skupnosti in držav članic, da bi odgovorilo na zastavljeno vprašanje, ali imajo države članice pristojnost na natančno določenem področju, na katerem so obveznosti, predpisane z GATS ali TRIPs. Vsekakor potrjuje, da se zaveda obveznosti, ki mu jih nalagajo členi Pogodbe, ki predpisujejo usklajeno zunanje delovanje Evropske unije.

Po mnenju danske vlade iz člena C Pogodbe o Evropski uniji in iz člena 5 Pogodbe ES ter iz sodne prakse Sodišča izhaja, da so institucije Skupnosti in države članice zavezane, da lojalno sodelujejo, in da ta obveza lojalnega sodelovanja velja v primeru izključne pristojnosti Skupnosti in v primeru deljene pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami. V zadnjem primeru ta obveznost obstaja ne glede na to, kako države članice izvajajo svoje pristojnosti.

Nemška vlada se sklicuje na „kodeks ravnanja“, ki ga je Svet sprejel maja 1994, da bi omogočil nadaljevanje pogajanj „post-urugvajskega kroga“ na področju storitev (glej zgoraj besedilo tega sporazuma pod odgovorom na četrto vprašanje), in na predlog „kodeksa ravnanja“ v obravnavi pri Svetu, ki je bil zastavljen splošneje za celotno WTO. Ta kodeksa naj bi odpravila težave, povezane z varovanjem enotnega zunanjega delovanja Skupnosti in držav članic.

Grška vlada prav tako navaja, da bi lahko enotno ravnanje držav članic in Skupnosti v okviru WTO zagotovil „kodeks ravnanja“, ki ga sprejmejo predstavniki vlad držav članic s sklepom v okviru Sveta. Ta kodeks bi Komisijo določil za „skupnega predstavnika“ držav članic in Skupnosti znotraj WTO za vprašanja, ki sodijo v izključno pristojnost Skupnosti, in za vprašanja, ki sodijo v pristojnost držav članic. Glede vprašanj druge kategorije bi bile države članice pozvane, naj določijo skupna stališča, ki bi jih Komisija izpostavila v okviru pristojnih organov WTO. Končno, če državam članicam ne bi uspelo določiti skupnega stališča, in zgolj v tem primeru, bi lahko po mnenju grške vlade branile svoja nacionalna stališča v okviru WTO.

Španska vlada prav tako poudarja potrebo po sprejetju kodeksa ravnanja, ki bi predvideval sklicevanje na postopke, ki jih določajo pogodbe za področja v pristojnosti Skupnosti, in iskal konsenz med državami članicami v zadevah, ki sodijo v njihovo pristojnost. Če bi se izkazalo, da se tega konsenza ne da doseči, bi bile države članice po mnenju španske vlade proste, da predstavijo svoje stališče. Komisija naj bi bila pozvana, naj se izreče in pogaja v imenu Skupnosti in držav članic, pri čemer bi sledila navodilom, ki ji jih posredujejo Svet ali države članice.

Francoska vlada prav tako navaja, da bi morala biti zagotovljena povezanost delovanja Skupnosti in držav članic za uporabo sporazumov, ki izhajajo iz urugvajskega kroga, v skladu s členoma C, drugi pododstavek, PEU in 5 Pogodbe ES. Po mnenju francoske vlade bi predlog kodeksa ravnanja, ki je v obravnavi pri Svetu, omogočil zagotovitev tega enotnega delovanja. Ta določba bi morala vsebovati: načelo, da bo Komisija enotni predstavnik znotraj WTO; Komisija bo vodila pogajanja v WTO v imenu Skupnosti in držav članic v okviru enega mandata, redno poročanje o pogajanjih Svetu in njegovim službam, zadolženim, da jih spremljajo, pridružitev držav članic v vseh fazah pogajanj ali obravnav. Poleg tega bi morala Komisija sprejeti zahteve držav članic za posvetovanje in po potrebi začasno prekiniti obravnavo. Med Komisijo, državami članicami in generalnim sekretariatom Sveta bi se moralo vzpostaviti tesno sodelovanje za urejeno vodenje pogajanj. Ravnanja in stališča bi morala temeljiti na skupnem stališču, sprejetem za področja v pristojnosti Skupnosti v skladu z upoštevnimi določbami Pogodbe in za področja v nacionalni pristojnosti s soglasjem. Države članice bi se o vprašanjih nacionalne pristojnosti izrekale le, če ne bi moglo biti sprejeto skupno stališče.

Nizozemska vlada se sklicuje na mnenje 2/91, da bi poudarila potrebo po kolikor je mogoče tesnem sodelovanju med Skupnostjo in njenimi državami članicami v primeru skupne pristojnosti. To sodelovanje bi se moralo izraziti v sprejetju kodeksa ravnanja. Nizozemska vlada glede tega opozarja na vsebino nekdanjega člena 116 Pogodbe EGS, na dogovor v okviru FAO in na obstoječe postopke v okviru tretjega stebra Pogodbe o Evropski uniji, zlasti na postopek iz člena K.5.

Po mnenju portugalske vlade morebitne težave, ki bi lahko nastale na ravni zastopanja interesov držav članic v okviru WTO ali na ravni oblikovanja njihove volje, ne morejo določiti odgovora na vprašanje o delitvi pristojnosti in preprečiti sklenitve zadevnih mešanih sporazumov. Portugalska vlada opozarja na obveznosti sodelovanja in povezanosti, ki jih določajo členi C, J.1(4) in J.2(3) Pogodbe o Evropski uniji in člen 5 Pogodbe ES. Cilj enotnega delovanja Skupnosti in držav članic je bil med pogajanji z WTO dosežen. Tako pridobljene izkušnje bi morale biti po mnenju portugalske vlade uporabljene kot referenca za izdelavo kodeksa ravnanja, ki bi hkrati opredelil posebne dolžnosti Komisije kot predstavnice držav članic in način sprejemanja skupnih ali dogovorjenih stališč držav članic o vprašanjih v njihovi pristojnosti. Poiskati bi bilo treba soglasno odločitev, ali gre za bistvene interese ali za zelo pomembne interese države članice.

Vlada Združenega kraljestva poudarja, da se pravi pomen Sodišču zastavljenega vprašanja nanaša na prihodnjo udeležbo Skupnosti in držav članic v WTO. Opozarja, da so Skupnost in države članice v mnogostranskih pogajanjih urugvajskega kroga učinkovito sodelovale, tako kot bi storile, če bi že od začetka vse stranke priznale skupno pristojnost. To dokazuje, da je podobno sodelovanje politično mogoče in da je lahko zlasti učinkovito za zagotavljanje spoštovanja interesov Skupnosti in držav članic.

Vendar določen način sodelovanja ni nujno primeren za vse sporazume in v vseh okoliščinah. Zato Združeno kraljestvo lahko ponazori zgolj mogoče obrise postopka sporazuma, s katerim se bo lahko doseglo povezano zunanje delovanje v okviru WTO.

1. Postopek bi pokrival ravnanje Skupnosti in držav članic v okviru WTO ne gleda na to, ali področje spada v pristojnost Skupnosti ali držav članic.

2. Komisija bi bila običajno edini „predstavnik“ in bi se pogajala za račun Skupnosti in držav članic, vendar bi se lahko države članice v izjemnih primerih prav tako izrazile in pogajale. Postopek, ki bi se uporabljal, bi opredeljeval okoliščine, v katerih bi lahko izvajale to pravico.

3. Komisija bi države članice obveščala o stanju pogajanj in obravnav in jim omogočala primerno sodelovanje.

4. Komisija bi državam članicam vestno pošiljala vse ustrezne dokumente, vključno z besedili.

5. Komisija bi upoštevala stališča držav članic. Sporazumeti bi se bilo treba o postopkih, ki se uporabijo.

6. Sprejeta stališča in delovanje bi temeljili na pravilih in postopkih Skupnosti na področjih, na katerih se uporabljajo (na primer v okviru drugega stavka člena 228(1) Pogodbe ES), in bi v drugih primerih izhajali iz skupnega stališča, ki je bilo doseženo s soglasjem.

7. Države članice bi se o administrativnih in proračunskih zadevah izrekale tako kot zdaj za svoj račun, vendar bi se izogibale zavzemanju različnih stališč.

8. Sprejete bi morale biti določbe za določitev, kako Skupnost vodi postopke reševanja sporov v okviru WTO. Te določbe bi morale predvidevati tesno sodelovanje med Komisijo in državami članicami.

9. Če bi ravnanje drugih strank Sporazuma WTO, ki bi kršile ta sporazum, vplivalo na določene države članice, bi določbe morale predvideti postopek posvetovanja med Komisijo in državami članicami in tesno sodelovanje med njimi.

Za vlado Združenega kraljestva bo nedvomno v kratkem izdelan postopek, ki bo ustrezal zgoraj navedenim obrisom. Države članice nimajo namena zmanjšati velike pogajalske moči, ki jo izvajajo kolektivno; njihov višji interes je razviti to pogajalsko moč na najučinkovitejši mogoč način.

 Stališče Sodišča

I –  Uvod

1.      Vprašanja, ki jih je Komisija predložila Sodišču v predlogu za izdajo mnenja, vloženem na podlagi člena 228(6) Pogodbe o ustanovitvi ES, se najprej nanašajo na izključnost pristojnosti Skupnosti za sklenitev mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom v delu, v katerem se ti sporazumi nanašajo na izdelke ESPJ in Euratom. Nato Komisija sprašuje, ali je Skupnost na podlagi člena 113 Pogodbe ES ali vzporednih notranjih in zunanjih pristojnosti ali celo členov 100a ali 235 Pogodbe ES izključno pristojna za sklenitev Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (v nadaljevanju: GATS) in Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, vključno s trgovino s ponarejenim blagom (v nadaljevanju: TRIPs).

2.      Ti različni sporazumi so priloženi Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: WTO). Ta sporazum vzpostavlja skupni institucionalni okvir za urejanje trgovinskih odnosov med državami članicami v zvezi z vsemi vprašanji, povezanimi s sporazumi in pravnimi instrumenti, ki so mu priloženi (člen II(1) Sporazuma WTO). Ti različni sporazumi povzemajo izide mnogostranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga, katerega izhodišče je bila ministrska deklaracija iz Punta del Este z dne 20. septembra 1986.

3.      Ko so Svet in države članice odobrili to deklaracijo, so odločili – „da bi zagotovili kar največjo usklajenost pri vodenju pogajanj“ – da „naj bo Komisija edini pogajalec Skupnosti in držav članic“. Vendar je bilo v zapisniku srečanja določeno, da ta odločitev „ne predpostavlja vprašanja o pristojnosti Skupnosti in držav članic v posameznih zadevah.“

4.      Odbor za trgovinska pogajanja – organ, ki ga je posebej ustanovila konferenca iz Punta del Este za dobro vodenje pogajanj urugvajskega kroga, na katerem so se zbrali visoki uradniki – je 15. decembra 1993 odobril sklepni akt, v katerem so povzeti izidi mnogostranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga.

5.      Med zasedanjem 7. in 8. marca 1994 se je Svet odločil, da bo podpisal ta sklepni akt in Sporazum WTO. Predsednika Sveta, sira Leona Brittana, člana Komisije, je pooblastil, da 15. aprila 1994 v Marakešu v imenu Sveta Evropske unije podpiše sklepni akt in Sporazum WTO. Ker so zastopniki držav članic menili, da se ti akti „nanašajo prav tako na vprašanja v nacionalni pristojnosti“, so se strinjali, da istega dne podpišejo sklepni akt in Sporazum WTO. Po navodilu Komisije je bilo v zapisnik vnešeno, da so „sklepni akt [...] in njemu priloženi sporazumi v izključni pristojnosti Skupnosti.“

6.      Komisija je 6. aprila 1994 vložila predlog za izdajo mnenja. Njena vprašanja so:

„Glede na dosežke trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga GATT, zajete v sklepnem aktu z dne 15. decembra 1993 –

1.      Ali je Evropska skupnost pristojna za sklenitev vseh delov Sporazuma o ustanovitvi WTO, ki so v povezavi s trgovino s storitvami (GATS) in trgovinskimi vidiki pravic intelektualne lastnine, vključno s trgovino s ponarejenim blagom (TRIPs), na podlagi Pogodbe ES in zlasti na podlagi člena 113 ali tega člena v povezavi s členom 100a in/ali 235 navedene pogodbe?

2.      Ali je Evropska skupnost pristojna za sklenitev delov Sporazuma WTO, ki se nanašajo na izdelke in/ali storitve, ki sodijo izključno na področje uporabe pogodb ESPJ in ESAE?

3.      Če je odgovor na prejšnji vprašanji pritrdilen, ali to vpliva na sposobnost držav članic, da sklenejo Sporazum WTO, čeprav je že dogovorjeno, da bodo prvotne članice WTO“?

7.      V Marakešu so bili 15. aprila 1994 podpisani sporazumi, ki izhajajo iz urugvajskega kroga. Za Skupnost in države članice se je podpis izvršil v skladu z zgoraj navedenimi odločitvami (glej točko 5).

8.      Predlog za izdajo mnenja, ki ga je vložila Komisija, je bil 24. maja 1994 vročen Svetu in državam članicam.

II –  Dopustnost predloga

9.      Najprej je treba poudariti, da je glede na ustaljeno sodno prakso dopustno mnenje Sodišča na podlagi člena 228(6) Pogodbe o vprašanjih, ki se nanašajo na delitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami za sklenitev določenega sporazuma s tretjimi državami, tako kot v tem primeru (glej zlasti mnenje 1/75 z dne 11. novembra 1975, Recueil, str. 1355 in posebej str. 1360, mnenje 1/78 z dne 4. oktobra 1979, Recueil, str. 2871, točka 30, in mnenje 2/91 z dne 19. marca 1993, Recueil, str. I-1061, točka 3).

10.    Kraljevina Španija predlaga nedopustnost predloga. Po njenem mnenju je postopek za izdajo mnenja na podlagi člena 228 mogoč le, dokler Skupnost še ni prevzela mednarodne obveznosti. Kraljevina Španija poudarja, da je bil namen podpisa sklepnega akta v Marakešu potrditi besedila, ki so izšla iz pogajanj, in da je poleg tega podpisnike zavezoval k predložitvi besedil v odobritev njihovim takratnim oblastem. Svet in nizozemska vlada sta zgolj izrazila dvome glede vprašanja, ali je že podpisani sporazum še načrtovani sporazum v smislu člena 228.

11.    Te ugovore in dvome je treba zavreči.

12.    Sodišče je lahko pozvano, naj se na podlagi člena 228(6) Pogodbe opredeli, vedno preden je Komisija dokončno izrazila soglasje, da jo sporazum zavezuje. Dokler tega soglasja ni, sporazum ostaja načrtovani sporazum. Nič torej ne nasprotuje dopustnosti tega predloga.

III –  Formulacija vprašanj Komisije

13.    Svet ne odobrava tega, kako je Komisija formulirala svoja vprašanja. Ker se postopek nanaša na sporazum, ki so ga podpisale Skupnost in države članice na podlagi svojih ustreznih pristojnosti, ne gre za vprašanje, ali lahko Skupnost sama podpiše in sklene ta sporazum (po mnenju Sveta teoretičen primer), ampak za opredelitev, ali „je dejstvo, da Skupnost in države članice [...] skupaj sklenejo sporazume urugvajskega kroga, združljivo z delitvijo pristojnosti, ki jo določajo Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti“, česar pa ne bi mogli reči, če bi celoten sporazum spadal v izključno pristojnosto Skupnosti.

14.    Kritike Sveta, ki se jih je pridružila portugalska vlada, je treba zavrniti. Ne glede na to, ali je vprašanja zastavil Sveta ali Komisija, se temeljno vprašanje glasi, ali je pristojnost Skupnosti za sklenitev Sporazuma WTO in njegovih prilog izključna ali ne. To glavno vprašanje bo Sodišče obravnavalo v nadaljevanju tega mnenja, pri čemer bo zaporedoma izpostavilo nekatere posebne probleme mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom, GATS in TRIPs. Vendar je treba najprej presoditi o trditvah Sveta in nekaterih vlad, ki so predložile stališča, glede zastopanja ozemelj, ki so odvisna od držav članic, in o trditvah portugalske vlade o sodelovanju držav pri financiranju delovanja WTO.

IV –  Zastopanje nekaterih ozemelj, ki so odvisna od držav članic

15.    Svet in več vlad, ki so predložile stališča, ugovarjajo izključni pristojnosti za sklenitev Sporazuma WTO in njegovih prilog, na katero se sklicuje Komisija, da države članice ostajajo pristojne za sklenitev in izvajanje sporazumov, ki se nanašajo na ozemlja, za katera se ne uporabljajo pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti.

16.    Francoska vlada poleg tega poudarja, da Sporazum WTO in njegove priloge v več vidikih ne spadajo na področje, ki ga zajema pridružitvena ureditev ČDO (čezmorske države in ozemlja), in da je le ona pristojna za sklenitev Sporazuma WTO in njegovih prilog.

17.    Kot je Sodišče presodilo v zgoraj navedenem mnenju 1/78 (točka 62), so zadevna ozemlja, če se zanje ne uporabi Pogodba ES, v razmerju do Skupnosti v enakem položaju kot tretje države. Države, ki skrbijo za mednarodne odnose od njih odvisnih ozemelj, za katera ne velja pravo Skupnosti, so pozvane k udeležbi pri sporazumu v tej vlogi in ne v vlogi članice Skupnosti.

18.    Vendar – kot je poudarilo Sodišče v tem mnenju (ista točka) – posebno stališče teh držav članic ne more vplivati na rešitev problema razmejitve pristojnosti znotraj Skupnosti.

V –  Finančna in proračunska vprašanja

19.    Portugalska vlada, ki se sklicuje na člen VII Sporazuma WTO, ki določa, da bo vsak član prispeval za stroške WTO, glede na dejstvo, da bodo države Skupnosti postale prvotne članice WTO (glej člen XI(1)), meni, da je sodelovanje držav članic pri sklepanju sporazuma upravičeno že na podlagi te okoliščine, čeprav financiranje ni tako odločilnega pomena kot pri mednarodnem mednarodnem sporazumu o kavčuku, na katerega se je nanašalo zgoraj navedeno mnenje 1/78. Portugalska vlada na podlagi svojega ustavnega prava dodaja razlog, ki za mednarodne sporazume, ki predvidevajo sodelovanje Portugalske republike v mednarodnih organizacijah, zahteva odobritev nacionalnega parlamenta.

20.    Glede zadnje trditve zadostuje odgovor, da določbe notranjega pravnega reda, celo ustavne določbe, ne morejo spremeniti take delitve mednarodnih pristojnosti med državami članicami in Skupnostjo, kot izhaja iz Pogodbe.

21.    Prve trditve ni mogoče sprejeti. Ker gre za mednarodno organizacijo, ki ima na voljo le proračun za upravljanje, ne pa instrumenta finančnega delovanja, dejstvo, da države članice prevzamejo stroške WTO, nikakor ne more upravičiti sodelovanja držav članic pri sklepanju Sporazuma.

VI –  Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom

22.    Komisija in stranke, ki so predložile stališča, priznavajo, da je za mnogostranske sporazume o trgovini z blagom v večjem delu izključno pristojna Skupnost, ki ima na podlagi člena 113 Pogodbe ES izključno pristojnost na področju skupne trgovinske politike. Razlike se nanašajo zgolj na posebne točke.

23.    Zahtevi Komisije, naj bo Skupnost izključno pristojna za sklenitev mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom, če se uporabljajo za izdelke Euratom, ne ugovarjajo ne Svet ne države, ki so predložile stališča. Ker pa je Komisija ta problem izpostavila v svojem drugem vprašanju, ga je treba obravnavati.

24.    Člen 232(2) Pogodbe ES določa, da določbe te pogodbe „v ničemer ne odstopajo od določb Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo“. Ker pogodba Euratom ne vsebuje nobene določbe o zunanji trgovini, nič ne nasprotuje temu, da bi se sporazumi, sklenjeni na podlagi člena 113 Pogodbe ES, razširili na mednarodno menjavo izdelkov Euratom.

25.    Glede izdelkov ESPJ pa se na eni strani Komisija, ki meni, da je na podlagi člena 113 Skupnost izključno pristojna tudi za izdelke ESPJ, in na drugi strani Svet in večina držav članic, ki so predložile stališča, ki predlagajo državno pristojnost, sklicujoč se na člen 71 Pogodbe ESPJ, ne strinjajo.

26.    V skladu s členom 71 Pogodbe ESPJ „uporaba te pogodbe, z izjemo nasprotnih določb, ne vpliva na pristojnost vlad držav članic na področju trgovinske politike“. Poleg tega člen 232(1) Pogodbe ES določa, da le-ta ne spreminja določb Pogodbe o ustanovitvi ESPJ, zlasti pravic in obveznosti držav članic in pooblastil institucij.

27.    Ker pa je bila Pogodba ESPJ napisana v obdobju, ko Evropska gospodarska skupnost še ni obstajala, se je člen 71 te pogodbe nanašal zgolj na izdelke iz premoga in jekla. V vsakem primeru je lahko utemeljil pristojnost držav članic le za sporazume, ki se nanašajo posebej na izdelke ESPJ. Nasprotno pa je Skupnost na podlagi člena 113 Pogodbe ES edina pristojna za sklepanje splošnih zunanjih sporazumov, ki zajemajo vse vrste blaga, čeprav so med tem blagom izdelki ESPJ. Kot je Sodišče presodilo v zgoraj navedenem mnenju 1/75 (str. 1365, tretji pododstavek), je izključeno, da bi člen 71 Pogodbe ESPJ „lahko onemogočil izvajanje členov 113 in 114 Pogodbe EGS in oviral dodelitev pristojnosti Skupnosti za pogajanja in sklepanje mednarodnih sporazumov, ki se nanašajo na področje skupne trgovinske politike“. V tem primeru se pri obravnavanju mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom zdi, da se nobeden od sporazumov ne nanaša prav posebej na izdelke ESPJ. Iz tega izhaja, da izključna pristojnost Skupnosti za sklenitev teh sporazumov ne more biti dvomljiva iz razloga, da se ti sporazumi uporabljajo tudi za izdelke ESPJ.

28.    Svet navaja, da je sklicevanje na člen 43 Pogodbe ES kot podlago za njegovo odločitev, da sklene Sporazum WTO in njegove priloge, nujno za Sporazum o kmetijstvu, ker se nanaša ne le na trgovinske ukrepe za mednarodno menjavo kmetijskih proizvodov, ampak tudi in predvsem na notranjo ureditev organizacije kmetijskih trgov. Vlada Združenega kraljestva posebej pojasnjuje, da bodo obveznosti zmanjšanja notranje pomoči in nadomestil pri izvozu, ki jih vsebuje Sporazum o kmetijskih izdelkih, vplivale na skupno organizacijo trgov in da te obveznosti – glede izdelkov Skupnosti in ne uvoženih izdelkov – izstopajo iz okvira člena 113 Pogodbe ES.

29.    Glede Sporazuma o kmetijstvu je bilo res presojeno, da je člen 43 primerna pravna podlaga za direktivo, ki enotno ureja pogoje trgovanja z izdelki, ne samo pri menjavi znotraj Skupnosti, ampak tudi če izdelki prihajajo iz tretjih držav (glej sodbo z dne 16. novembra 1989 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑131/87, Recueil, str. I-3764, točka 27). Seveda je šlo za direktivo, katere namen je bil uresničiti enega ali več ciljev skupne kmetijske politike iz člena 39 Pogodbe. To pa ne velja za Sporazum o kmetijstvu, ki je priložen Sporazumu WTO. V bistvu je njegov cilj vzpostaviti na svetovni ravni „sistem trgovanja s kmetijskimi izdelki, ki je pravičen in tržno usmerjen“ (glej preambulo Sporazuma o kmetijstvu). To, da prevzete obveznosti v okviru tega Sporazuma zajemajo sprejetje ukrepov notranjega izvrševanja na podlagi člena 43 Pogodbe, ne ovira sprejetja mednarodnih obveznosti zgolj na podlagi člena 113.

30.    Svet še navaja, da mora biti člen 43 Pogodbe ES podlaga njegove odločitve, da sklene Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, in sicer iz istih razlogov, kot jih je navedel za Sporazum o kmetijstvu.

31.    To stališče je treba zavrniti. Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov se omejuje – kot sledi iz njegove navedbe razlogov – na „željo vzpostaviti mnogostranski okvir pravil in disciplin za vodenje razvoja, sprejetja in izvajanja sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, da bi zmanjšali njihove negativne posledice na trgovino na najmanjšo mogočo mero“. Tak sporazum spada zgolj v okvir člena 113.

32.    Po mnenju nizozemske vlade je skupna udeležba Skupnosti in držav članic pri Sporazumu WTO upravičena, ker so države članice zaradi opcijskega značaja nekaterih direktiv Skupnosti na tem področju pristojne na področju tehničnih ovir pri menjavi in ker ni bilo izvedeno niti ni predvideno celovito usklajevanje na tem področju.

33.    Ta trditev ni pravilna. Sporazum o tehničnih ovirah v trgovini je treba obravnavati tako, da se nanaša na skupno trgovinsko politiko, ker se njegove določbe želijo izogniti temu, da bi tehnična pravila in norme ter postopki presojanja usklajenosti s tehničnimi predpisi in normami pomenili nepotrebne ovire v mednarodni trgovini (glej navedbo razlogov ter člena 2.2 in 5.1.2 Sporazuma).

34.    Iz predhodnih ugotovitev izhaja, da je zgolj Skupnost na podlagi člena 113 Pogodbe ES pristojna za sklenitev mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom.

VII –  Člen 113 Pogodbe ES, GATS in TRIPs

35.    Komisija v bistvu zagovarja trditev, da spada sklenitev GATS in TRIPs v izključno pristojnost Skupnosti na področju trgovinske politike na podlagi člena 113 Pogodbe ES. Temu stališču so zelo nasprotovali Svet, države članice, ki so predložile stališča, in Evropski parlament, ki mu je bilo na njegov predlog dovoljeno predložiti stališča.

A –  GATS

36.    Komisija, ki se v bistvu sklicuje na neomejevalno razlago, ki jo je sodna praksa Sodišča opravila glede pojma skupne trgovinske politike (glej zgoraj navedeno mnenje 1/78, točki 44 in 45), povezav ali delnega prekrivanja blaga in storitev, namena GATS in uporabljenih instrumentov, ugotavlja, da so storitve del skupne trgovinske politike, brez razlikovanja med različnimi načini ponudbe storitev in zlasti med storitvami, ki naj bi bile predmet neposredne čezmejne ponudbe, ter storitvami, ki naj bi se ponujale po posredniku, ki je tržno prisoten v državi naslovnika storitve. Komisija prav tako zatrjuje, da mednarodni trgovinski sporazumi na področju prevoza (v nasprotju s sporazumi, ki se nanašajo na varnostne predpise) spadajo v skupno trgovinsko politiko in ne v poseben naslov, ki ga Pogodba namenja skupni prevozni politiki.

37.    Najprej je treba obravnavati storitve, ki niso prevozne, in nato posebne storitve prevoza.

38.    Glede prvih je treba uvodoma spomniti, da je Sodišče v mnenju 1/75, v katerem se je moralo izreči o obsegu pristojnosti Skupnosti glede dogovora, ki se nanaša na pravilo o lokalnih stroških, presodilo, „da področje skupne trgovinske politike in zlasti izvozne politike nujno obsega sisteme izvoznih pomoči in zlasti ukrepe glede kreditov, namenjenenih financiranju lokalnih stroškov, povezanih z izvoznim poslovanjem“ (Recueil 1975, str. 1362). Zadevni lokalni stroški so se nanašali na stroške ponudbe dobrin in storitev. Sodišče je priznalo izključno pristojnost Skupnosti, ne da bi razlikovalo med dobrinami in storitvami.

39.    V zgoraj navedenem mnenju 1/78 (točka 44) je Sodišče zavrnilo razlago člena 113, „ki bi omejila skupno trgovinsko politiko na uporabo instrumentov, ki naj bi učinkovali zgolj za tradicionalne vidike zunanje trgovine.“ Nasprotno je menilo, „da je treba vprašanje zunanje menjave urejati široko“, kar potrjuje „okoliščina, da je naštevanje v členu 113 predmetov trgovinske politike […] zasnovano kot neizčrpno naštevanje“ (zgoraj navedeno mnenje 1/78, točka 45).

40.    Komisija je v svojem predlogu za izdajo mnenja poudarila, da je v nekaterih razvitih državah postal storitveni sektor prevladujoč sektor gospodarstva in da je svetovno gospodarstvo v fazi temeljnega prestrukturiranja, ker se navadna proizvodnja vse bolj seli v države v razvoju, medtem ko razvita gospodarstva postajajo v glavnem izvozniki storitev in blaga z visoko dodano vrednostjo. Sodišče meni, da ta razvoj dokazujejo Sporazum WTO in njegove priloge, o katerih so potekala skupna pogajanja, ki so zajemala blago in storitve.

41.    Upoštevajoč ta razvoj mednarodne trgovine in glede na odprtost trgovinske politike v smislu Pogodbe trgovina storitev ne more biti takoj in načeloma izključena s področja člena 113, kot bi si želele nekatere vlade, ki so predložile stališča.

42.    Da bi pojasnili to trditev, je treba upoštevati definicijo trgovine s storitvami, ki jo daje GATS, da bi ugotovili, ali sistem Pogodbe ne omejuje vključitve trgovine s storitvami v člen 113.

43.    Trgovina s storitvami v smislu GATS v skladu z njegovim členom I(2) zajema štiri načine ponudbe storitev: 1. čezmejna ponudba, ki ne vključuje nobenega premeščanja oseb; 2. poraba v tujini, ki vključuje premeščanje porabnika proti ozemlju članice WTO, kjer je nastanjen ponudnik; 3. tržna prisotnost, torej prisotnost hčerinske družbe ali podružnice na ozemlju članice WTO, kjer je treba opraviti storitev; 4. prisotnost fizičnih oseb ene članice WTO, prek katerih ponudnik ene članice ponuja storitve na ozemlju.

44.    Pri čezmejni ponudbi ponudnik, ki je nastanjen v določeni državi, ponuja storitev porabniku, ki prebiva v drugi državi. Ponudnik ne potuje v državo porabnika in obratno, porabnik ne potuje v državo ponudnika. Ta situacija je torej podobna menjavi blaga, ki nedvomno spada v skupno trgovinsko politiko v smislu Pogodbe. Noben poseben razlog torej ne nasprotuje uvrstitvi take ponudbe v pojem skupne trgovinske politike.

45.    Enako velja za druge tri načine ponudbe storitev iz GATS; porabo v tujini, tržno prisotnost in prisotnost fizičnih oseb.

46.    Glede fizičnih oseb iz člena 3 Pogodbe, ki razlikuje pod (b) „skupno trgovinsko politiko“ in pod (d) „ukrepe, ki se nanašajo na vstop in gibanje oseb“, izhaja, da ni mogoče šteti, da obravnava državljanov tretjih držav pri prestopu zunanjih meja spada v skupno trgovinsko politiko. Na splošno obstoj v Pogodbi posebnih poglavij, namenjenih prostemu gibanju fizičnih in pravnih oseb, kaže na to, da ta področja niso zajeta v skupno trgovinsko politiko.

47.    Iz tega izhaja, da načini ponudbe storitev, ki jih GATS imenuje „poraba v tujini“, „tržna prisotnost“ in „prisotnost fizičnih oseb“, niso pokriti s skupno trgovinsko politiko.

48.    Pregledati je treba posebne storitve prevoza. Te so v Pogodbi predmet posebnega naslova (naslov IV), različnega od naslova VII, ki je posvečen skupni trgovinski politiki. Prav glede prevozne politike je Sodišče prvič odločilo, da pristojnost Skupnosti za sklepanje mednarodnih sporazumov „izhaja ne le iz izrecnih določb Pogodbe – kot je to pri členih 113 in 114 za tarifne in trgovinske sporazume in členu 238 za pridružitvene sporazume – ampak lahko izhaja tudi iz drugih določb Pogodbe in aktov, ki so jih v okviru teh določb sprejele institucije Skupnosti“ (glej sodbo z dne 31. marca 1971, imenovano „AETR“, v zadevi Komisija proti Svetu, 22/70, Recueil, str. 263, točka 16). Podlaga za to sodno prakso je pojmovanje, da mednarodni sporazumi na področju prevoza ne spadajo v člen 113.

49.    Obseg sodbe AETR ne more biti zmanjšan tako, da bi razlikovali med sporazumi, ki se nanašajo na varnostne predpise – kot so predpisi o trajanju vožnje poklicnih voznikov, na katere se je nanašala sodba AETR – in trgovinskimi sporazumi.

50.    V bistvu sodba AETR ne vsebuje takega razlikovanja. Sodišče je potrdilo njeno analizo v mnenju 1/76 z dne 26. aprila 1977 (Recueil, str. 741) glede sporazuma, katerega predmet je bila gospodarska sanacija rečne plovbe, z drugimi besedami gospodarskega sporazuma, pri katerem ne gre za določitev varnostnih predpisov. Poleg tega so bili na podlagi naslova „Prevoz“ sklenjeni številni sporazumi s tretjimi državami, o katerih je vlada Združenega kraljestva v svojih stališčih predložila dolg seznam.

51.    Komisija je v podporo svojemu stališču celo navedla vrsto ukrepov embarga, ki so temeljili na členu 113 in ki so vsebovali prekinitev prevoznih storitev (ukrepi zoper Irak: Uredba Sveta (EGS) št. 2340/90 z dne 8. avgusta 1990 o oviranju menjave Skupnosti z Irakom in Kuvajtom (UL L 213, str. 1), Uredba Sveta (EGS) št. 3155/90 z dne 29. oktobra 1990 o širitvi in spremembi Uredbe (EGS) št. 2340/90 o oviranju menjave Skupnosti z Irakom in Kuvajtom (UL L 304, str. 1) in Uredba Sveta (EGS) št. 1194/91 z dne 7. maja 1991 o spremembi uredb (EGS) št. 2340/90 in (EGS) št. 3155/90, ki ovirata menjavo Skupnosti z Irakom in Kuvajtom (UL L 115, str. 37); ukrepi zoper Federativno republiko Jugoslavijo (Srbija in Črna gora): Uredba Sveta (EGS) št. 990/93 z dne 26. aprila 1993 o menjavi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Zvezno republiko Jugoslavijo (Srbija in Črna gora) (UL L 102, str. 14); ukrepi zoper Haiti: Uredba Sveta (EGS) št. 1608/93 z dne 24. junija 1993 o uvedbi embarga glede določene trgovinske menjave med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Haitijem (UL L 155, str. 2)). Ti precedenčni primeri niso prepričljivi. Kot je Evropski parlament upravičeno poudaril, naj embargo, ki se najprej nanaša na izvoz in uvoz izdelkov, ne bi bil učinkovit, če ne bi bilo hkrati odločeno o prekinitvi prevoznih storitev. Ta se zdi kot nujno sredstvo glavnega ukrepa. Zato precedenčni primeri nimajo ustrezne navedbe o tem, ali ima Skupnost izključno pristojnost na podlagi člena 113 za sklepanje mednarodnih sporazumov na področju prevoza.

52.    Vsekakor v skladu z ustaljeno sodno prakso preprosta praksa Sveta ne more razveljaviti pravil Pogodbe in zato ne more za institucije Skupnosti ustvariti precedensa glede izbire pravilne pravne podlage (sodba z dne 23. februarja 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, 68/86, Recueil, str. 855, točka 24).

53.    Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da le čezmejna ponudba spada na področje člena 113 Pogodbe in da so mednarodni sporazumi na področju prevoza iz njega izključeni.

B –  TRIPs

54.    Komisija v podporo izključni pristojnosti Skupnosti na podlagi člena 113 v bistvu navaja, da so predpisi o pravicah intelektualne lastnine tesno povezani s trgovino z blagom in s storitvami, za katero se uporabljajo.

55.    Poudariti je treba, da poglavje 4 dela III TRIPs, ki obravnava sredstva, s katerimi se doseže spoštovanje pravic intelektualne lastnine, vsebuje posebne določbe o ukrepih na meji. Kot je poudarila vlada Združenega kraljestva, ima to poglavje ustrezno različico v določbah Uredbe Sveta (EGS) št. 3842/86 z dne 1. decembra 1986 o določitvi ukrepov za prepoved dajanja ponarejenega blaga v prosti promet (UL L 357, str. 1). Podlaga za to uredbo, kolikor se nanaša na prepoved dajanja ponarejenega blaga v prosti promet, je upravičeno člen 113 Pogodbe – gre za ukrepe, ki jih morajo sprejeti carinske oblasti na zunanjih mejah Skupnosti. To vrsto ukrepov lahko sprejmejo samostojno institucije Skupnosti na podlagi člena 113 Pogodbe ES. Torej je zgolj Skupnost pristojna za sklepanje mednarodnih sporazumov s tem ciljem.

56.    Stališča Komisije, razen določb TRIPs o prepovedi dajanja ponarejenega blaga v prosti promet, ni mogoče sprejeti.

57.    Seveda obstaja zveza med intelektualno lastnino in trgovino z blagom. Pravice do intelektualne lastnine omogočajo njihovim imetnikom, da tretjim osebam preprečijo izvršitev določenih dejanj. Moč prepovedi uporabe znamke, izdelave proizvoda, kopije modela, reprodukcije knjige, plošče ali videokasete ima zanesljivo vpliv na trgovino. Pravice intelektualne lastnine so sicer natančno zasnovane, da imajo take učinke. Vendar to ne zadošča, da bi jih lahko vpeljali na področje člena 113. Pravice intelektualne lastnine se ne nanašajo posebej na mednarodno menjavo – enako se nanašajo na notranjo trgovino in na mednarodno trgovino.

58.    Kot je pravilno pripomnila francoska vlada, je prvotni cilj TRIPs okrepiti in uskladiti varstvo intelektualne lastnine na svetovni ravni. Komisija je priznala, da ker TRIPs določa pravila na področjih, na katerih ni usklajevalnih ukrepov Skupnosti, bi njegova sklenitev omogočila izvedbo usklajevanja znotraj Skupnosti in bi s tem hkrati prispevala k vzpostavitvi in delovanju skupnega trga.

59.    Glede tega je treba poudariti, da je Skupnost glede notranje zakonodaje na področju intelektualne lastnine pristojna za usklajevanje nacionalne zakonodaje na podlagi členov 100 in 100a in lahko na podlagi člena 235 uvede nove pravice, ki so nad nacionalnimi pravicami, kot je naredila z Uredbo o znamki Skupnosti (Uredba Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, UL L 11, 14.1.1994, str. 1). Za te določbe veljajo druga pravila glasovanja (soglasje glede členov 100 in 235) ali druga postopkovna pravila (posvetovanje Parlamenta v primeru členov 100 in 235, soodločanje v primeru člena 100a), drugačna od pravil, ki veljajo v okviru člena 113.

60.    Če bi bila Skupnosti priznana izključna pristojnost, da sprejme obveznosti v sporazumih s tretjimi državami, da bi se uskladilo varstvo intelektualne lastnine in hkrati izvedlo usklajevanje na ravni Skupnosti, bi se institucije Skupnosti lahko izognile pritiskom na notranji ravni glede postopka in načina glasovanja.

61.    Te ugotovitve ni mogoče spremeniti s sklicevanjem na prakso institucij, ki jo predstavljajo samostojni ukrepi ali zunanji sporazumi, sprejeti na podlagi člena 113.

62.    Komisija navaja tri primere, ko se je na podlagi „novega instrumenta trgovinske politike“ (Uredba Sveta (EGS) št. 2641/84 z dne 17. septembra 1984 o krepitvi skupne trgovinske politike, zlasti na področju varstva pred nedovoljenimi trgovinskimi praksami (UL L 252, str. 1), uredba, sprejeta na podlagi člena 113 Pogodbe) začel postopek, da bi se branili interesi Skupnosti na področju intelektualne lastnine (Odločba Komisije 87/251/EGS z dne 12. marca 1987 o začetku mednarodnega postopka za posvetovanje in reševanje sporov v zvezi z ameriškim ukrepom, ki izključuje uvoz določenih aramidnih vlaken v Združene države Amerike (UL L 117, str. 18); mnenje o začetku postopka „nedovoljene trgovinske protiprakse“ v zvezi z nedovoljeno reprodukcijo posnetih zvočnih posnetkov v Indoneziji (UL 1987, C 136, str. 3); mnenje o začetku postopka preizkusa nedovoljene trgovinske prakse v smislu Uredbe Sveta (EGS) št. 2641/84, in sicer piratstva zvočnih posnetkov Skupnosti na Tajskem (UL 1991, C 189, str. 26)).

63.    Ukrepi, ki se lahko sprejmejo v tretji državi na podlagi uredbe za ukrepanje proti pomanjkljivemu varstvu pravic intelektualne lastnine, katerih imetniki bi bila podjetja Skupnosti (ali proti njihovi diskriminaciji na tem področju), niso povezani z usklajevanjem varstva intelektualne lastnine, ki je primarni predmet TRIPs. V skladu s členom 10(3) zgoraj navedene Uredbe št. 2641/84 gre najprej za začasno ustavitev ali umik celotne privolitve, ki je izid pogajanj o trgovinski politiki, zatem za dvig obstoječih carin ali uvedbo druge uvozne dajatve in končno za uvedbo količinskih omejitev ali drugih ukrepov, ki spreminjajo pogoje uvoza v zadevne tretje države ali izvoza iz njih. Vsi ti ukrepi spadajo v trgovinsko politiko.

64.    Komisija se sklicuje tudi na argument o ukrepih, ki jih je sprejela Skupnost glede Koreje v okviru Uredbe Sveta (EGS) št. 4257/88 z dne 19. decembra 1988 o uporabi splošnih tarifnih preferencialov za leto 1989 za določene industrijske izdelke, ki izvirajo iz dežel v razvoju (UL L 375, str. 1). Ker je Koreja izvajala diskriminacijo med trgovinskimi partnerji na področju varstva intelektualne lastnine (glej osemnajsto uvodno izjavo uredbe), je Skupnost ukinila splošne tarifne preferenciale za njene izdelke (člen 1(3) te uredbe).

65.    Ta argument ni prepričljivejši od prejšnjega. Ker je dodeljevanje splošnih preferencialov ukrep trgovinske politike, kot je presodilo Sodišče (glej sodbo z dne 26. marca 1987, imenovano „splošni tarifni preferenciali“, v zadevi Komisija proti Svetu, 45/86, Recueil, str. 1493, točka 21), enako velja za njihovo ukinitev. To ne dokazuje, da naj bi bila Skupnost izključno pristojna na podlagi člena 113, da sklene s tretjimi državami sporazum za uskladitev varstva intelektualne lastnine na svetovni ravni.

66.    V oporo svojemu stališču je Komisija še enkrat navedla klavzule o varstvu intelektualne lastnine, ki se nahajajo v sporazumih s tretjimi državami, sklenjenih na podlagi člena 113 Pogodbe.

67.    Poudariti je treba, da je obseg teh klavzul izjemno omejen. Sporazum med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Ljudsko republiko Kitajsko o trgovini s tekstilnimi izdelki, parafiran 9. decembra 1988 (UL L 380, str. 1) in sporazum med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o trgovini s tekstilnim izdelki, parafiran 11. decembra 1989 (UL L 397, str. 1) predvidevata posvetovalni postopek glede varstva znamk ali modelov tekstilnih izdelkov. Poleg tega trije začasni sporazumi, sklenjeni med Skupnostjo in nekaterimi državami vzhodne Evrope (sporazum z Madžarsko z dne 16. decembra 1991 (UL 1992, L 116, str. 1); sporazum s Federativno republiko Češko in Slovaško z dne 16. decembra 1991 (UL 1992, L 115, str. 1); sporazum z Republiko Bolgarijo z dne 8. marca 1993 (UL L 323, str. 1)) vsebujejo klavzulo, ki se glasi enako in poziva te države k izboljšanju varstva intelektualne lastnine, da bi se v določenem roku zagotovila „podobna raven varstva, kot jo v Skupnosti zagotavljajo“ akti Skupnosti. Kot je upravičeno poudarila francoska vlada, ena taka klavzula zavezuje le tretjo državo, ki je stranka sporazuma.

68.    Dejstvo, da so Skupnost in njene institucije upravičene, da v zunanje sporazume, ki spadajo na področje člena 113, vstavijo določbe o urejanju postopkov čistega posvetovanja ali klavzule, ki pozivajo drugo stranko k povišanju ravni varstva intelektualne lastnine, ne vodi do sklepa, da naj bi bila zgolj Skupnost pristojna za sklenitev mednarodnega sporazuma, ki je tak kot TRIPs in ima tak obseg.

69.    Seveda je res, kot poudarja Komisija, da sporazum z Republiko Avstrijo z dne 23. decembra 1988 o nadzoru in povratni zaščiti kakovostnih vin in vin „retsina“ (UL 1989, L 56, str. 1) in sporazum z Avstralijo z dne 26. in 31. januarja 1994 o trgovini z vinom (UL L 86, str. 1) vsebujeta določbe o vzajemnem varstvu poimenovanja vin. Tako so imena avstrijskih vinskih regij na ozemlju Skupnosti izključno pridržana za avstrijska vina, za katera se uporabljajo, in so lahko uporabljena le v okoliščinah, predvidenih z avstrijskimi predpisi (člen 3(3) sporazuma). Podobna določba je vključena v sporazum z Avstralijo (člen 7(3)).

70.    Vendar kot izhaja iz uvodnih izjav Sklepa Sveta 94/184/ES z dne 24. januarja 1994 o sklenitvi in podpisu sporazuma med Evropsko skupnostjo in Avstralijo o trgovini z vini (UL L 86, str. 1), je bil ta sporazum sestavljen na ravni Skupnosti, saj so njegove določbe neposredno povezane z ukrepi, ki jih upravlja skupna kmetijska politika, v tem primeru vinarsko-vinogradniškimi predpisi Skupnosti. Poleg tega iz tega precedenčnega primera ni mogoče izvesti nobenega argumenta za patente in modele, za varovanje nejavnih tehničnih informacij, za znamke ali celo avtorske pravice, ki so prav tako pokrite s TRIPs.

71.    Glede na predhodna razmišljanja je treba ugotoviti, da z izjemo določb, ki se nanašajo na prepoved dajanja ponarejenega blaga v prosti promet, se TRIPs ne nanaša na skupno trgovinsko politiko.

VIII –  Implicitna zunanja pooblastila Evropske skupnosti, GATS in TRIPs

72.    Če bi Sodišče zavrnilo glavno tezo Komisije o izključni pristojnosti Skupnosti na podlagi člena 113, je Komisija podredno zatrjevala, da izključna pristojnost Skupnosti za sklenitev GATS in TRIPs implicitno izhaja iz določb Pogodbe, ki določajo njeno notranjo pristojnost, ali iz obstoja aktov sekundarne zakonodaje, ki naj bi izvedli to notranjo pristojnost, ali celo iz potrebe, da se prevzamejo mednarodne obveznosti zaradi uresničitve cilja, ki je zastavljen Skupnosti na notranji ravni. Komisija navaja tudi to, da če Skupnost nima zadostnih pooblastil na podlagi posebnih določb Pogodbe ali aktov sekundarne zakonodaje, naj bi imela izključno pristojnost na podlagi členov 100a in 235 Pogodbe. Svet in države članice, ki so predložile stališča, sicer priznavajo, da Skupnost ima določene pristojnosti, vendar ugovarjajo njeni izključni pristojnosti.

A –  GATS

73.    Komisija se glede GATS sklicuje na tri mogoče vire za izključno zunanjo pristojnost Skupnosti: pooblastila na notranji ravni, ki so institucijam Skupnosti poverjene s Pogodbo, potreba po sklenitvi sporazuma zaradi uresničitve cilja Skupnosti in končno člena 100a in 235.

74.    Komisija najprej navaja, da GATS ne vsebuje nobenega področja ali posebne določbe, glede katerih Skupnost ne bi imela ustreznih pooblastil za sprejetje ukrepov na notranji ravni. Ta pooblastila naj bi bila navedena v poglavjih o pravici ustanavljanja, o svobodi opravljanja storitev in o prevozu. Iz teh pooblastil na notranji ravni naj bi izhajala zunanja izključna pristojnost.

75.    To stališče je treba zavrniti.

76.    Sodišče je, sklicujoč se na določbo člena 75(1)(a), ki se glede dela prevoza na ozemlju Skupnosti nanaša tudi na prevoz iz ozemlja tretjih držav oziroma nanj, v zgoraj navedeni sodbi AETR (točka 27) odločilo, da se „pristojnost Skupnosti razteza na odnose v okviru mednarodnega prava in vključuje potrebo, sklepati sporazume s tretjimi zainteresiranimi državami“.

77.    Vendar celo na področju prevoza zunanja izključna pristojnost Skupnosti ne izhaja ipso facto iz njenega pooblastila, da izdaja predpise na notranji ravni. Kot je bilo poudarjeno v sodbi AETR (točki 17 in 18), države članice bodisi posamično ali skupinsko izgubljajo pravico prevzemati obveznosti glede tretjih držav, če in ko so bili izdani skupni predpisi, ki lahko vplivajo na te obveznosti. Pristojnost Skupnosti postane izključna, le če so bili izdani skupni predpisi na notranjem področju. Vendar glede vseh vprašanj o prevozu še niso bili izdani skupni predpisi.

78.    Na obravnavi je Komisija izjavila, da bo svoboda držav članic pri vodenju zunanje politike glede dvostranskih sporazumov s tretjimi državami, povzročila neizogibno izkrivljanje toka storitev in postopno oslabila notranji trg. Navedla je, da bo tako potnik šel na letalo na letališču države članice, ki je s tretjo državo in z njeno letalsko družbo sklenila dvostranski sporazum vrste „open-skies“, ki omogoči ponujanje najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno na področju prevoza. Zaradi obstoječega nemško-poljskega sporazuma, ki nemške cestne prevoznike oprošča vsakršne tranzitne takse, medtem ko podoben sporazum med Poljsko in Nizozemsko nizozemskim prevoznikom nalaga takso 650 DM, bi prišlo do izkrivljanja konkurence med nizozemskimi in nemškimi prevozniki glede prevoza v Rusijo, Belorusijo in baltske države.

79.    Na ta argument je treba odgovoriti, da Pogodba ne onemogoča institucijam, da bi sprejele skupne predpise o usklajenem delovanju glede tretjih držav ali da bi predpisale, kako naj države članice ravnajo navzven. Več uredb na področju prevoza, ki jih je Komsiija navedla v svojem odgovoru na tretje pisno vprašanje Sodišča, ponazarja to možnost.

80.    Tako člen 3, tretji pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 4058/86 z dne 22. decembra 1986 o usklajenem delovanju za zaščito prostega dostopa do tovora v čezmorskem prometu (UL L 378, str. 21) določa, da se Svet, ki odloča po načinih glasovanja iz člena 84(2) Pogodbe, lahko odloči za usklajeno delovanje, če ukrep, ki ga je sprejela tretja država, omejuje prosti dostop pomorskih družb držav članic do linijskega prevoza. Uredba Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (UL L 378, str. 1) predpisuje (člen 3) odpravo ali prilagoditev obstoječih sporazumov na področju delitve ladijskega tovora in (člen 5) določa, da za dogovore o delitvi tovora v vsakem prihodnjem sporazumu velja postopek odobritve Skupnosti.

81.    Z razliko od poglavja o prevozu poglavja o pravici ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev ne vsebujejo nobene določbe, ki bi pristojnost Skupnosti izrecno razširila na „odnose mednarodnega prava“. Kot so upravičeno poudarili Svet in večina držav, ki so predložile stališča, je njihov edini cilj zagotoviti pravico ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v korist državljanov držav članic. Poglavja ne vsebujejo nobene določbe, ki bi urejala problem prvega ustanavljanja državljanov tretjih dežel in njihov dostop do dejavnosti samozaposlenih oseb. Iz teh poglavij torej ni mogoče sklepati na izključno pristojnost Skupnosti za sklepanje sporazuma s tretjimi državami, s katerim bi se liberalizirala prvo ustanavljanje in dostop do trgov s storitvami, razen čezmejne ponudbe storitev s smislu GATS, ki spadajo na področje člena 113 (glej zgoraj točko 42).

82.    Komisija, ki se sklicuje na zgoraj navedeno mnenje 1/76 (točki 3 in 4) na drugem mestu navaja, da izključna zunanja pristojnost Skupnosti ni omejena na primere, ko je bila notranja pristojnost že uporabljena za sprejetje ukrepov, ki sodijo v okvir uresničevanja skupnih politik. Ker je pravo Skupnosti institucijam poverilo notranje pristojnosti za uresničevanje določenega cilja, naj bi mednarodna pristojnost Skupnosti implicitno izhajala iz teh določb. Zadoščalo naj bi, da je udeležba Skupnosti pri mednarodnem sporazumu nujna za uresničitev enega od ciljev Skupnosti.

83.    Komisija glede tega navaja notranje in zunanje razloge, ki naj bi upravičevali samostojno udeležbo Skupnosti pri sklepanju GATS in TRIPs. Glede notranje ravni Komisija meni, da bi bila v nasprotnem primeru ogrožena usklajenost notranjega trga. Glede zunanje ravni si Skupnost ne more privoščiti, da bi ostala nedejavna v mednarodnem prostoru: nezanikanje potrebe po sklenitvi Sporazuma WTO in njegovih prilog je odraz globalnega pristopa do mednarodne trgovine (ki obsega blago, storitve in intelektualno lastnino).

84.    Te uporabe menja 1/76 v primeru GATS ni mogoče sprejeti.

85.    Problem iz mnenja 1/76 se razlikuje od problema v zvezi z GATS. Šlo je za saniranje gospodarskega položaja rečne plovbe na porečju Rena in Mozele in na vseh nizozemskih in nemških plovnih poteh, povezanih z renskim porečjem, razen kratkotrajnih presežkov kapacitet. Uvedba skupnih samostojnih pravil ne bi omogočila uresničitve tega cilja, ker so v plovbi na navedenih plovnih poteh tradicionalno udeležene švicarske ladje. Torej je bilo nujno, da se Švica pridruži načrtovani ureditvi prek mednarodnega sporazuma (glej zgoraj navedeno mnenje 1/76, točka 2). Enako bi bilo na področju ohranjanja morskih virov le malo učinkovito, če bi se z notranjimi zakonskimi ukrepi omejila ribiška dejavnost na odprtem morju za ladje, ki plujejo pod zastavo države članice, in se iste omejitve ne bi mogle uporabiti za ladje, ki plujejo pod zastavo tretje države, ki ima obalo ob istih vodah. Torej je razumljivo, da se zunanja pristojnost lahko izvaja, ne da bi bilo potrebno predhodno sprejetje notranjega zakonskega akta, in tako postane izključna pristojnost.

86.    Tako pa ni na področju storitev – izvajanje pravice do ustanovljanja in svobode opravljanja storitev v korist državljanov držav članic ni neločljivo povezano z obravnavo v Skupnosti državljanov tretjih držav ali v tretjih državah državljanov držav članic Skupnosti.

87.    Komisija se na tretjem mestu sklicuje na člena 100a in 235 Pogodbe kot na podlagi za izključno zunanjo pristojnost.

88.    Glede člena 100a ni sporno, da če je bila izvajana usklajevalna pristojnost, sprejeti usklajevalni ukrepi lahko omejijo svobodo držav članic za pogajanje s tretjimi državami in jim jo celo odvzamejo. Vendar je izključeno, da bi usklajevalna pristojnost na notranji ravni, ki ni bila uporabljena na določenem področju, lahko privedla do nastanka kake pravice do izključne zunanje pristojnosti Skupnosti na tem področju.

89.    Ko gre za člen 235, ki omogoča, da Skupnost popravi nezadostnosti glede pooblastil, ki so ji bila izrecno ali implicitno priznana za uresničitev njenih ciljev, ta člen ne more ustvariti naslova za izključno pristojnost Skupnosti na mednarodni ravni. Razen takrat, ko se notranja pristojnost lahko koristno izvaja le hkrati z zunanjo pristojnostjo (glej zgoraj navedeno mnenje 1/76 in točko 85), lahko notranja pristojnost sproži zunanjo izključno pristojnost, le če se izvršuje. Enako velja za člen 235.

90.    Iz dejstva, da je edini izrecno izraženi cilj v poglavjih o pravici do ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev uresničevanje teh svoboščin v korist državljanov držav članic Skupnosti, ne izhaja, da je institucijam Skupnosti prepovedano, da bi uporabile pooblastila, ki so jim dana v tem okviru, da bi določile obravnavo državljanov tretjih držav. Številni akti Sveta, sprejeti na podlagi členov 54 in 57(2) Pogodbe, ki pa jih slednji ni navedel, se nanašajo na določbe v zvezi s tem. Komisija je seznam teh aktov predložila v odgovoru na vprašanje Sodišča.

91.    Na podlagi pregleda teh aktov se zdi, da se z vnosom teh zunanjih klavzul lahko zasledujejo zelo različni cilji.

92.    Usklajevalne direktive na področju oglaševanja in računov družb naj bi veljale le za družbe same, ne pa za njihove podružnice. To naj bi povzročilo določeno razliko pri varstvu družbenikov in tretjih oseb med družbami, ki poslujejo v drugih državah članicah z ustanavljanjem podružnic, in družami, ki v njih poslujejo z ustanavljanjem hčerinskih družb. Direktiva Sveta 89/666/EGS z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države (UL L 395, str. 36) na podlagi člena 54 Pogodbe ureja obveznosti na področju razkritja, ki veljajo za te podružnice. Za preprečevanje sleherne diskriminacije na podlagi države izvora družb je morala ta direktiva upoštevati tudi podružnice, ki jih ustanavljajo družbe po pravu tretjih držav.

93.    Druga direktiva Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in njihovem izvajanju ter o spremembi Direktive 77/780/EGS (UL L 386, str. 1) na podlagi člena 57(2) Pogodbe vsebuje naslov III o „odnosih s tretjimi državami“. Ta direktiva je uvedla sistem enkratne odobritve in predpisuje vzajemno priznavanje nadzora.

94.    Ko je kreditna institucija sprejeta v državi članici, lahko izvaja svojo dejavnost v drugi državi članici, na primer tako, da v njej ustanovi podružnico, ne da bi morala v tej državi zaprositi za novo dovoljenje. Pod temi pogoji naj bi zadoščalo, da kreditna institucija s sedežem v tretji državi ustanovi hčerinsko družbo v državi članici ali da pridobi nadzor nad institucijo, ki ima v njej svoj sedež, da bi lahko ustanovila podružnice v vsaki drugi državi Skupnosti, ne da bi morala zaprositi za novo odobritev. Zato naslov III te direktive določa vrsto ukrepov, vključno s poganjanji, s katerimi naj bi se doseglo, da imele kreditne institucije Skupnosti v tretjih državah na voljo možnosti primerljive konkurence. Podobne določbe so bile sprejete na področju zavarovalništva (člen 4 Direktive Sveta 90/618/EGS z dne 8. novembra 1990 o spremembah Direktive 73/239/EGS in Direktive 88/357/EGS o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, zlasti glede zavarovanja avtomobilske odgovornosti (UL L 330, str. 44); člen 8 Druge direktive Sveta 90/619/EGS z dne 8. novembra 1990 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, ki opredeljuje določbe za učinkovito uresničevanje svobode opravljanja storitev in o spremembah Direktive 79/267/EGS (UL L 330, str. 50)) in na področju financ (člen 7 Direktive Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141, str. 27)).

95.    Ker je Skupnost v svoje notranje zakonske akte vključila klavzule o obravnavi državljanov tretjih držav ali ker je svojim institucijam izrecno podelila pristojnost za pogajanja s tretjimi državami, je pridobila izključno zunanjo pristojnost na področju, ki je pokrito s temi akti.

96.    Enako velja, tudi če ni izrecne klavzule, ki institucije pooblašča za pogajanja s tretjimi državami, če je Skupnost izvedla celovito uskladitev predpisov o dostopu do dejavnosti samozaposlenih oseb, ker bi tako sprejeti skupni predpisi lahko bili prizadeti v smislu zgoraj navedene sodbe AETR, če bi države članice ostale svobodne pri pogajanjih s tretjimi državami.

97.    Vendar to ne velja za vse storitvene sektorje, kot je priznala Komisija.

98.    Iz zgornjih razmišljanj izhaja, da je pristojnost za sklenitev GATS deljena med Skupnostjo in državami članicami.

B –  TRIPs

99.    Za utemeljitev izključne pristojnosti Skupnosti za sklepanje TRIPs Komisija navaja najprej obstoj aktov sekundarnega prava, ki bi bili prizadeti v smislu zgoraj navedene sodbe AETR, če bi države skupaj sodelovale pri njegovem sklepanju, in nato, kot v primeru GATS, še potrebo Skupnosti, da je udeležena pri sporazumu zaradi uresničitve enega od svojih ciljev, ki so ji bili zastavljeni s Pogodbo (doktrina iz mnenja 1/76) in členoma 100a in 235.

100. Primernost sklicevanja na mnenje 1/76 je sporna glede TRIPs in glede GATS – ni nujno, da poenotenje ali uskladitev intelektualne lastnine v okviru Skupnosti, da bi bila učinkovita, spremljajo sporazumi s tretjimi državami.

101. Člena 100a in 235 Pogodbe ne moreta biti – kot je bilo že navedeno – podlaga za izključno pristojnost Skupnosti.

102. Preostane torej le še preizkus, ali bi bili akti sekundarnega prava, sprejeti v okviru Skupnosti, prizadeti v smislu zgoraj navedene sodbe AETR, če bi bile države udeležene pri sklenitvi TRIPs, kot to zatrjuje Komisija.

103. Glede tega zadostuje ugotovitev, da je v okviru Skupnosti izvedena uskladitev na določenih področjih, ki jih pokriva TRIPs, le delna in da na drugih področjih ni bila predvidena nikakršna uskladitev. Na področju znamk je prišlo do delne uskladitve, na primer iz tretje uvodne izjave Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) v bistvu izhaja, da je usklajevanje omejeno na približevanje nacionalnih zakonodaj, ki „najbolj neposredno vpliva na delovanje notranjega trga“. Na drugih področjih, ki jih pokriva TRIPs, ni bil sprejet noben usklajevalni akt Skupnosti. Enako velja za področje varovanja tajnih tehničnih informacij in za področje oblikovanja in modeliranja, glede katerih so bili predloženi zgolj predlogi, in za področje patentov. Na področju patentov so edini akti, na katere se sklicuje Komisija, medvladne konvencije, ne pa akti Skupnosti – Münchenska konvencija z dne 5. oktobra 1973 o podeljevanju evropskih patentov (BGBl., dekret št. 77-1151, 27.9.1977, str. 5002) in Luksemburški sporazum z dne 15. decembra 1989 na področju patentov Skupnosti (UL L 401, str. 1), ki pa še ni začel veljati.

104. Nekatere vlade, ki so predložile stališča, so trdile, da določbe TRIPs o ukrepih za zagotavljanje učinkovitega varstva intelektualne lastnine, kot so jamčenje lojalnega in pravičnega postopka, pravilo predložitve dokazov, pravica biti zaslišan, obrazložitev odločitev, pravica do pritožbe, začasni ukrepi in odškodnina, spadajo v pristojnost držav članic. Če se šteje, da ta trditev pomeni, da vsa ta vprašanja spadajo na področje, ki je pridržano državam članicam, potem ne more biti sprejeta. Skupnost je zagotovo pristojna za usklajevanje nacionalnih pravil na teh področjih, če – kot določa člen 100 Pogodbe – „neposredno vplivajo na vzpostavitev in delovanje skupnega trga“. Institucije Skupnosti doslej niso izvajale svojih pristojnosti na področju „ukrepov za spoštovanje pravic intelektualne lastnine“, z izjemo zgoraj navedene Uredbe št. 3842/86 (točka 55 zgoraj) o prepovedi dajanja ponarejenega blaga v prosti promet.

105. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da imajo Skupnost in države članice deljeno pristojnost za sklenitev TRIPs.

IX –  Obveznost sodelovanja med državami članicami in institucijami Skupnosti

106. Na obravnavi je Komisija pritegnila pozornost Sodišča glede težav, ki bi nastale glede upravljanja sporazumov, če bo priznana deljena pristojnost Skupnosti in držav članic za sodelovanje pri sklepanju sporazumov GATS in TRIPs. Medtem ko je v pogajanjih o sporazumih prevladal postopek iz člena 113 Pogodbe – z minimalnimi popravki – bodo države članice zanesljivo zahtevale, da se lahko v okviru WTO posamično izrečejo o vprašanjih, ki spadajo v njihovo pristojnost, če ne bo prišlo do soglasja. Poleg tega bodo sledile brezkončne razprave, ali tako vprašanje spada v pristojnost Skupnosti, in se bodo v primeru pritrditve uporabili mehanizmi Skupnosti, ki jih predvidevajo ustrezne določbe Pogodbe, oziroma ali spada v pristojnost držav in se bo v tem primeru uporabilo pravilo o soglasju. Enotno delovanje Skupnosti navzven bo tako ovirano in njena pogajalska moč bo izjemno oslabljena.

107. V odgovoru na to zaskrbljenost, ki je povsem upravičena, je treba najprej poudariti, da težave, ki bi nastale pri uresničevanju Sporazuma WTO in njegovih prilog glede potrebne koordinacije za zagotovitev enotnega delovanja v primeru skupne udeležbe Skupnosti in držav, ne morejo spremeniti odgovora na vprašanje o pristojnosti. Pravzaprav je to predhodno vprašanje. Kot je poudaril Svet, problem delitve pristojnosti ne (more) biti urejen v odvisnosti od morebitnih težav, ki bi se lahko pojavile pri upravljanju s sporazumi.

108. Nato je treba opozoriti, da če področje sporazuma ali konvencije spada deloma v pristojnost Skupnosti in deloma v pristojnost držav članic, je treba zagotoviti tesno sodelovanje med slednjimi in institucijami Skupnosti med pogajanji, pri sklepanju in izvrševanju prevzetih obveznosti. Ta obveznost sodelovanja izhaja iz zahteve po enotnem mednarodnem predstavljanju Skupnosti (sklep 1/78 z dne 14. novembra 1978, Recueil, str. 2151, točke od 34 do 36, in zgoraj navedeno mnenje 2/91, točka 36).

109. Sodelovanje je zlasti obvezno pri sporazumih, kot so sporazumi, priloženi k Sporazumu WTO, ki so med seboj neločljivo povezani, in glede mehanizma navzkrižnih povračilnih ukrepov, ki ga uvaja memorandum sporazuma o reševanju sporov. Ob nezadostnem tesnem sodelovanju, če bi bila država članica v okviru svoje pristojnosti ustrezno pooblaščena za sprejetje povračilnih ukrepov, a bi presodila, da so ti neučinkoviti na področjih, ki jih pokrivata GATS in TRIPs, ta država glede na pravo Skupnosti ne bi bila pooblaščena za sprejetje povračilnih ukrepov na področju trgovine z blagom, ker je to področje vsekakor v izključni pristojnosti Skupnosti na podlagi člena 113 Pogodbe. Ob nezadostnem tesnem sodelovanju, če bi bila Skupnost upravičena do povračila na področju blaga, vendar bi menila, da te pravice ne more izvršiti, pravno ne bi imela pravice do sprejetja povračilnih ukrepov na področjih, ki jih pokrivata GATS in TRIPs, ki spadajo v pristojnost držav.

110. Komisija je svoje tretje vprašanje postavila zgolj za primer, če bi Sodišče priznalo izključno pristojnost Skupnosti, torej odgovor nanj ni potreben.

Na tej podlagi

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, R. Joliet (poročevalec), F. A. Schockweiler, P. J. G. Kapteyn in C. Gulmann, predsedniki senatov, G. F. Mancini, C. N. Kakouris, J. C. Moitinho de Almeida, J. L. Murray, D. A. O. Edward in A. M. La Pergola, sodniki,

po opredelitvi F. G. Jacobsa, prvega generalnega pravobranilca, C. O. Lenza, G. Tesaura, G. Cosmasa, P. Légerja in M. Elmerja, generalnih pravobranilcev,

izdaja to mnenje:

1)      Skupnost je na podlagi člena 113 Pogodbe ES edina pristojna za sklenitev mnogostranskih sporazumov o trgovini z blagom.

2)      Pristojnost za sklenitev GATS je deljena med Skupnostjo in državami članicami.

3)      Pristojnost za sklenitev TRIPs je deljena med Skupnostjo in državami članicami.

Rodríguez Iglesias Joliet Schockweiler

Kapteyn Gulmann Mancini

Kakouris Moitinho de Almeida Murray

Edward       La Pergola

V Luksemburgu, 15. novembra 1994.

Sodni tajnik       Predsednik

R. Grass       G. C. Rodríguez Iglesias

1 – GATS je kratica angleškega naslova „General Agreement on Trade in Services“.

2 – TRIPs je kratica angleškega naslova „Agreement on Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights“.

3 –      Direktiva Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o koordinaciji zakonskih in drugih določb glede dostopa do dejavnosti kreditnih ustanov in njihovega delovanja in o spremembi Direktive 77/780/EGS (UL L 386, str. 1).

4 –      Direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (UL L 228, str. 3).

5 –      Sklep Sveta 91/370/EGS z dne 20. junija 1991 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o neposrednem zavarovanju razen življenjskem zavarovanju (UL L 205, str. 2).

6 –      Uredba Sveta (EGS) št. 2340/90 z dne 8. avgusta 1990 o preprečevanju menjave Skupnosti glede Iraka in Kuvajta (UL L 213, str. 1)

7 –      Uredba z dne 17. septembra 1984 o okrepitvi skupne trgovinske politike, zlasti glede zaščite pred nedovoljenimi trgovinskimi praksami (UL L 252, str. 1).

8 –      Glej Uredbo Sveta (EGS) št. 4257/88 z dne 19. decembra 1988 o splošni uporabi carinskih ugodnosti za leto 1989 za nekatere industrijske proizvode iz držav v razvoju (UL L 375, str. 1).

9 –      Glej na primer člen 18 Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Ljudsko republiko Kitajsko o trgovini s tekstilnimi izdelki, paragrafiranega 9. decembra 1988 (UL L 380, str. 1) in člen 20 Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o trgovini s tekstilnimi izdelki, paragrafiranega 11. decembra 1989 (UL L 397, str. 1).

10 –      Glej na primer sporazum s Kraljevino Maroko: Uredba Sveta (EGS) št. 482/77 z dne 8. marca 1977 (UL L 65, str. 1); sporazum z Republiko Tunizijo: Uredba Sveta (EGS) št. 3618/87 z dne 30. novembra 1987 (UL L 340, str. 27); sporazum z Avstrijo: Sklep Sveta 89/146/EGS z dne 12. decembra 1988 (UL 1989, L 56, str. 1).

11 –      Glej na primer Sklep Sveta 92/230/EGS z dne 25. februarja 1992 (UL L 116, str. 1) o začasnem sporazumu z Republiko Madžarsko (člen 35); Sklep Sveta 93/690/ES z dne 10. decembra 1993 (UL L 323, str. 1) o začasnem sporazumu z Republiko Bolgarijo (člen 37); Sklep Sveta 92/229/EGS z dne 25. februarja 1992 (UL L 115, str. 1) o začasnem sporazumu s Federalno republiko Češko in Slovaško (člen 36).

12 –      UL L 357, str. 1.

13 –      UL C 24, 31.1.1991, str. 5.

14 –      „Konferenca, ki ugotavlja, da v izjemnih okoliščinah lahko pride do razhajanj med interesi Unije in tistih čezmorskih držav in ozemelj iz člena 227(3) in (5)(a) in (b) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se strinja, da bo Svet skušal najti rešitev v skladu s stališčem Unije. Vendar če to ne bi bilo mogoče, se konferenca strinja, da zadevna država članica lahko ukrepa ločeno v interesu navedenih čezmorskih držav in ozemelj, pri čemer ne škodi interesom Skupnosti. Ta država članica bo obvestila Svet in Komisijo, če bi lahko prišlo do takšnega razhajanja interesov in če je ločeno ukrepanje neizogibno, in bo jasno nakazala, da deluje v interesu zgoraj navedenega čezmorskega ozemlja.

Ta deklaracija velja tudi za Macao in Vzhodni Timor.“

15 –      „Unija skrbi zlasti za doslednost pri vseh svojih zunanjepolitičnih dejavnostih v okviru zunanje, varnostne, ekonomske in razvojne politike. Za zagotavljanje te doslednosti sta odgovorna Svet in Komisija, ki v ta namen sodelujeta. Izvajanje teh politik zagotavljata v skladu s svojimi pristojnostmi“.

16 –      Na podlagi tega člena se države članice „vzdržijo vsakršnega ravnanja, ki je v nasprotju z interesi Unije ali ki bi lahko zmanjševalo njeno učinkovitost v vlogi povezovalne sile v mednarodnih odnosih. Svet zagotovi spoštovanje teh načel“.

17 –      V zapisnik Sveta bo zapisana naslednja izjava: „Svet, države članice in Komisija se strinjajo, da prvi odstavek tega kodeksa ravnanja Komisije ne ovira, da na lastno odgovornost poišče rešitve na vsa vprašanja med pogajanji.“

18 –      V zapisnik Sveta bodo zapisane te izjave:

a) „Svet izjavlja, da je izraz ‚ustrezni odločitveni postopki‘, ki je uporabljen v odstavku 1(c), treba razumeti – ko gre za nacionalno pristojnost – kot soglasje.“

b) „Komisija izjavlja, da bi se bilo treba med uporabo ustreznih postopkov odločanja maksimalno potruditi, da bi dosegli soglasje.“