Language of document : ECLI:EU:F:2012:51

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 18. aprila 2012

Zadeva F‑50/11

Dawn Cheryl Buxton

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dodelitev točk za delovno uspešnost – Ocenjevalno poročilo – Delo s krajšim delovnim časom – Enako obravnavanje“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero D. C. Buxton v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 11. maja 2010, s katero ji je bila dodeljena ena točka za delovno uspešnost za obdobje dodeljevanja točk za delovno uspešnost ob koncu ocenjevalnega obdobja 2009.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške Parlamenta.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Kvantifikacija delovne uspešnosti z dodelitvijo točk – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

2.      Uradniki – Enako obravnavanje – Pojem – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1d(5))

3.      Uradniki – Napredovanje – Odločba o dodelitvi točk za delovno uspešnost – Pritožba – Negativna odločitev – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 45 in 90(2))

4.      Uradniki – Ocena – Točke za delovno uspešnost – Obljube – Kršenje določb Kadrovskih predpisov – Legitimno pričakovanje – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

1.      Uprava ima pri ocenjevanju uspešnosti, ki jo je treba upoštevati v odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov in posledično tudi v odločbi o dodelitvi točk za delovno uspešnost v sistemu napredovanja, v katerem je taka ocena kvantificirana, široko diskrecijsko pravico. Tako mora biti nadzor sodišča Unije omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so jo lahko pripeljali do njene presoje, ostala v okviru nespornih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno.

Ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja organa ne zdi verjetna. Z drugimi besedami, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, je treba zavrniti, če je kljub elementom, ki jih je navedel zadevni uradnik, sporno presojo še vedno mogoče šteti za pravo ali veljavno.

(Glej točki 37 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 3. maj 2007, Crespinet proti Komisiji, T‑261/04, točka 58; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221; 1. april 2009, Valero Jordana proti Komisiji, T‑385/04, točka 131.

2.      Kadar uradnik uveljavlja pravico do dopusta ali posebne delovne ureditve, ki mu je priznana s Kadrovskimi predpisi, uprava ne more – ne da bi s tem okrnila učinkovitost navedene pravice – šteti, da se njegov položaj razlikuje od položaja uradnika, ki te pravice ni uveljavljal, in ga zato obravnavati drugače, razen če ni to neenako obravnavanje, po eni strani, objektivno utemeljeno, zlasti s tem, da se z njim samo izpeljujejo posledice neopravljanja dela zadevnega uradnika v obravnavanem obdobju, in po drugi strani, strogo sorazmerno s predloženo utemeljitvijo. Tako lahko dejstvo, da je uradnik uveljavljal pravico, ki mu je podeljena s Kadrovskimi predpisi, da v okviru starševskega dopusta dela s krajšim delovnim časom, pomeni objektivno okoliščino, ki se je pri presoji njegove delovne uspešnosti in zlasti učinkovitosti ne sme prezreti.

Kršitev načela enakega obravnavanja bi torej lahko izhajala iz primerjave delovne uspešnosti uradnikov, pri kateri se ne upošteva zmanjšan obseg dela, zaradi česar je eden od njih v objektivno drugačnem položaju od drugih.

V zvezi s tem člen 1d(5) Kadrovskih predpisov določa, da če uradnik, ki trdi, da je žrtev diskriminacije, dokaže dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati o obstoju diskriminacije, je uprava tista, ki mora dokazati, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno.

(Glej točke 50, 65 in 66.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 15. februar 2011, Barbin proti Parlamentu, F‑68/08, točka 100, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑228/11 P.

3.      Pristojnemu organu v okviru odločitve o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov ni treba obrazložiti njegove odločbe niti v zvezi z njenim naslovnikom niti v zvezi z uradniki, ki konkurirajo temu naslovniku. Posledično enako velja za odločbo o dodelitvi točk za delovno uspešnost. Po drugi strani mora organ, pristojen za imenovanja, obrazložiti svojo odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki jo je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil uradnik, ki meni, da je bil oškodovan zaradi neugodne dodelitve točk, pri čemer se za obrazložitev te odločbe o zavrnitvi šteje, da se ujema z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba.

(Glej točko 74.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 14. junij 2001, McAuley proti Svetu, T‑230/99, točka 50; 27. september 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑156/05, točka 77.

Sodišče za uslužbence: 11. december 2008, Schell proti Komisiji, F‑83/06, točka 89.

4.      Natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki jih uprava da uradniku glede dodelitve določenega števila točk za delovno uspešnost po koncu ocenjevalnega obdobja, ne da bi bila ob upoštevanju dejstva, da je število točk, ki se lahko dodelijo, omejeno, opravljena celovita primerjalna ocena uspešnosti uradnikov zadevnega generalnega direktorata, direkcije ali službe, bi bila očitno v nasprotju z načeloma objektivnosti in nepristranskosti, na katerih mora temeljiti ocena sposobnosti, učinkovitosti in obnašanja uradnikov v službi na podlagi člena 43 Kadrovskih predpisov. Načelo varstva legitimnega pričakovanja ne more upravičiti ravnanja v nasprotju z določbo Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 80.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 14. julij 2011, Praskevicius proti Parlamentu, F‑81/10, točka 67.