SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE Trstenjak,
predstavljeni 18. maja 2010(1)
Zadeva C‑585/08
Peter Pammer
proti
Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG
in
zadeva C‑144/09
Hotel Alpenhof GesmbH
proti
Oliverju Hellerju
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))
„Uredba št. 44/2001 – Člen 15(1)(c) in (3) – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče – Dostopnost spletne strani na internetu – Pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve – Potovanje s tovorno ladjo“
Vsebinsko kazalo
I – Uvod
II – Pravni okvir
A – Uredba št. 44/2001
B – Uredba Rim I
C – Direktiva 90/314
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
A – Zadeva Pammer
B – Zadeva Hotel Alpenhof
IV – Postopek pred Sodiščem
V – Trditve strank
A – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)
B – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)
C – Vloga posrednika (zadeva Pammer)
VI – Presoja generalne pravobranilke
A – Uvod
B – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)
C – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)
1. Pogoji za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
a) Sklenitev pogodbe
b) Sklenitev potrošniške pogodbe, ki spada v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti trgovca
c) Opravljanje dejavnosti v potrošnikovi državi članici ali usmerjanje vanjo
2. Razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
a) Besedna, teleološka, zgodovinska in sistematična razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
b) Merila za določitev, ali trgovec usmerja dejavnost v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
c) Vprašanje dopustnosti izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice
3. Sklep
VII – Predlog
I – Uvod
1. Obravnavani zadevi se nanašata na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) (v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001). Bistveno vprašanje, ki ga odpirata, je, kako je treba razlagati člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, natančneje, kako je treba razlagati pojem, da oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, „usmerja“ (ausrichtet, dirige, directs) to dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča ali v več držav, vključno s to državo članico. Nacionalno sodišče namreč tako v zadevi Hotel Alpenhof kakor v zadevi Pammer sprašuje, ali za usmerjanje gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Poleg tega se v zadevi Pammer zastavlja tudi vprašanje, ali se (turistično) potovanje s tovorno ladjo lahko šteje za pogodbo, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.
2. Sodišče v obravnavanih zadevah sicer ne bo prvič razlagalo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001(3), bo pa prvič razlagalo pojem „usmerjanje“ gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Na problematiko razlage tega pojma se v literaturi opozarja že nekaj časa(4), pa tudi sodišča v nekaterih državah članicah so že imela priložnost za njegovo razlago(5). Razlaga tega pojma je posebej pomembna pri usmerjanju dejavnosti v potrošnikovo državo članico po internetu, saj ima ta nekatere specifične značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri razlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Specifičnost interneta je v tem, da lahko potrošniki do spletnih strani trgovca praviloma dostopijo kjer koli po svetu, in zelo široka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti bi pripeljala do tega, da bi že postavitev spletne strani pomenila, da trgovec usmerja svojo dejavnost v državo stalnega prebivališča potrošnika. Pri razlagi pojma usmerjanja dejavnosti je zato treba tehtati med varstvom potrošnika, ki je na podlagi Uredbe št. 44/2001 upravičen do posebnih pravil o pristojnosti, in posledicami za trgovca, za katerega se lahko ta posebna pravila o pristojnosti uporabijo le, če se je zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal v potrošnikovo državo članico.
3. Za uvod bi želela poudariti še, da se z razvojem novih načinov komuniciranja in sklepanja pogodb zastavljajo tudi nova pravna vprašanja. Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je dober primer odziva na ta razvoj, saj je bil v primerjavi s členom 13, prvi odstavek, točka 3, Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija)(6) spremenjen zato, da bi se zagotovila večja zaščita potrošnikov glede na nova komunikacijska sredstva in razvoj elektronske trgovine. S tem, da je v Uredbi št. 44/2001 potrošnikom omogočeno tožiti in biti tožen v državi članici svojega stalnega prebivališča tudi v primeru sklenitve pogodb po internetu, je bil ta predpis prilagojen razvoju novih tehnologij, hkrati pa so se s tem odprla tudi nova vprašanja razlage tega predpisa. Na eno od teh vprašanj razlage Uredbe št. 44/2001 bo moralo Sodišče odgovoriti v obravnavanih zadevah.
II – Pravni okvir
A – Uredba št. 44/2001
4. Člen 2 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 1 (Splošne določbe), določa:
„1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.
[…]“
5. Člen 5 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 2 (Posebna pristojnost), določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
[…]“
6. Člena 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 4 (Pristojnost za potrošniške pogodbe), določata:
„Člen 15
1. V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:
(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali
(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali
(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.
[…]
3. Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve [nastanitve].
Člen 16
1. Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.
2. Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
[…]“
B – Uredba Rim I
7. V uvodni izjavi 24 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)(7) (v nadaljevanju Uredba Rim I), je navedeno:
„Zlasti kar zadeva potrošniške pogodbe, bi moralo kolizijsko pravilo omogočati zmanjšanje stroškov reševanja sporov, ki so večinoma spori majhne vrednosti, in upoštevati razvoj tehnik prodaje na daljavo. Zaradi usklajenosti z Uredbo (ES) št. 44/2001 bi moral biti po eni strani pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika sklicevanje na koncept usmerjanja dejavnosti, po drugi strani pa bi bilo treba ta koncept v Uredbi (ES) št. 44/2001 in tej uredbi usklajeno razlagati, ob upoštevanju, da Skupna izjava Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe (ES) št. 44/2001 navaja, da za uporabo člena 15(1)(c) ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali v več držav, vključno s to državo članico, poleg tega mora pogodba spadati v okvir te dejavnosti‘. Ta izjava opozarja tudi, da ‚samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo. V tem pogledu jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa‘.“
C – Direktiva 90/314
8. Člen 2 Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih(8) (v nadaljevanju: Direktiva 90/314) določa:
„V tej direktivi:
1. ‚turistični paket‘ pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo ne manj kot dveh naslednjih elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno in če storitev traja več kot štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev preko noči:
(a) prevoz;
(b) nastanitev;
(c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa.
Deljeno zaračunavanje različnih elementov istega turističnega paketa organizatorja potovanja ali turističnega agenta ne odvezuje obveznosti po tej direktivi;
[…]“
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A – Zadeva Pammer
9. Postopek v glavni stvari poteka med P. Pammerjem (tožeča stranka) s stalnim prebivališčem v Avstriji in družbo Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG (tožena stranka) s sedežem v Nemčiji zaradi vračila preostanka zneska, ki ga je P. Pammer plačal za potovanje s tovorno ladjo, ki se ga ni udeležil.
10. P. Pammer je pri družbi Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG rezerviral potovanje s tovorno ladjo za dve osebi iz Trsta na Daljni vzhod z datumom odhoda konec januarja 2007 in za skupno ceno 8510,00 EUR. Potovanje je rezerviral s posredovanjem družbe Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH, ki ima sedež v Nemčiji in ki tovrstna potovanja ponuja prek spletne strani tudi na avstrijskem trgu.
11. Opis ladje in potovanja na spletni strani posredniške družbe ni ustrezal dejanskemu stanju. Namesto rezervirane dvoposteljne kabine je bila na voljo le enoposteljna kabina, v kateri prezračevanje ni delovalo. Na ladji med drugim – v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno na spletni strani – ni bilo zunanjega bazena, telovadnice, delujoče televizije, niti ležalnikov na krovu. Poleg tega so bili izhodi na kopno zelo omejeni. P. Pammer je potovanje s tovorno ladjo zato zavrnil. Ker mu je družba Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG vrnila le del plačanega zneska za potovanje, je glede preostanka v višini 5294,00 EUR vložil tožbo pred avstrijskim sodiščem. Tožena stranka je v postopku podala ugovor mednarodne in krajevne nepristojnosti sodišča.
12. Prvostopenjsko sodišče se je izreklo za mednarodno in krajevno pristojno. Odločilo je, da je predmetna pogodba v tem postopku potrošniška pogodba oziroma pogodba o turističnem paketu in da je posredniška družba Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH prek spletne strani svojo dejavnost oglaševala v Avstriji tudi za toženo stranko. Pritožbeno sodišče je pritožbi družbe Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG ugodilo in se izreklo za nepristojno ter tožbo zavrglo. P. Pammer je zoper odločbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za revizijo na Oberster Gerichsthof (v nadaljevanju: predložitveno sodišče).
13. Predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu izraža pomisleke glede meril za opredelitev pogodbe kot pogodbe o „turističnem paketu“ in poudarja, da v obravnavani zadevi ni jasno, koliko je dejansko stanje primerljivo s križarjenjem, ki se po prevladujočem mnenju obravnava kot „turistični paket“. Če gre v obravnavanem primeru za pogodbo o turističnem paketu in je treba pristojnost določiti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, je treba pojasniti, pod katerimi pogoji se šteje, da oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Predložitveno sodišče pri tem poudarja, da v obravnavanem primeru sodišči nižje stopnje nista natančno ugotovili, kako je bila pogodba sklenjena. Prav tako nista podali ugotovitev glede načina in intenzivnosti sodelovanja med toženo stranko in posrednikom.
14. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 6. novembra 2008 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„Ali je ‚potovanje s tovorno ladjo‘ paketno potovanje v smislu člena 15(3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah?
Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje: Ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča, da je na internetu mogoče odpreti spletno stran posrednika?“
B – Zadeva Hotel Alpenhof
15. Postopek v glavni stvari poteka med stranko Hotel Alpenhof GesmbH (tožeča stranka) s sedežem v Avstriji in O. Hellerjem (tožena stranka) s stalnim prebivališčem v Nemčiji zaradi plačila zneska 5248,30 EUR za uporabo hotelskih storitev.
16. Tožena stranka se je s ponudbo hotela seznanila prek spletne strani tega hotela, ki je dostopna tudi v Nemčiji. Povpraševanje tožene stranke glede rezervacije sob za več oseb za obdobje od 29. decembra 2007 do 5. januarja 2008, ponudba tožeče stranke in sprejem te ponudbe s strani tožene stranke so bili opravljeni po elektronski pošti, pri čemer med strankama ni sporno, da je bil elektronski naslov tožeče stranke objavljen na spletni strani. Tožena stranka je v navedenem obdobju uporabljala hotelske storitve, nato pa odpotovala, ne da bi storitve plačala; plačala je le predujem 900 EUR. Zato je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo preostalega zneska.
17. V postopku v glavni stvari je tožena stranka podala ugovor mednarodne in krajevne nepristojnosti sodišča, saj naj bi bil kot potrošnik lahko tožena le v Nemčiji. Sodišči prve in druge stopnje sta se izrekli za mednarodno nepristojno in tožbo zavrgli. Tožeča stranka je nato na predložitveno sodišče vložila zahtevo za revizijo.
18. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 26. marca 2009 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 44/2001 […]) zadostuje, da je spletna stran potrošnikovega sopogodbenika dostopna na internetu?“
IV – Postopek pred Sodiščem
19. Predložitveni sklep v zadevi Pammer je na Sodišče prispel 24. decembra 2008 in v zadevi Hotel Alpenhof 24. aprila 2009. V obeh zadevah so v pisnem postopku stališča predložile avstrijska, češka in luksemburška vlada ter Komisija. Samo v zadevi Pammer so stališča predložili O. Pammer ter poljska in italijanska vlada, samo v zadevi Hotel Alpenhof pa Hotel Alpenhof ter nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva. Na skupni obravnavi 16. marca 2010 so P. Pammer, Hotel Alpenhof, O. Heller, avstrijska, češka, nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.
V – Trditve strank
A – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)
20. P. Pammer, avstrijska, češka, italijanska, luksemburška in poljska vlada ter Komisija menijo, da pogodba, ki ne obsega le več dni trajajočo vožnjo, ampak tudi nastanitev in druge storitve, spada med „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.
21. Po mnenju P. Pammerja, avstrijske, češke in italijanske vlade ter Komisije naj bi bili s pojmom „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ mišljeni „turistični paketi“ v smislu člena 2(1) Direktive 90/314. Svoje stališče podpirajo s sklicevanjem na Uredbo Rim I, ki v členu 6(4)(b) vsebuje podobno določbo, ki se izrecno sklicuje na definicijo, kakršna je predvidena v Direktivi 90/314. Podobno je tudi Komisija v obrazložitvi predloga Uredbe št. 44/2001(9) pri razlagi člena 15(3) opozorila na opredelitev „turističnega paketa“ v smislu Direktive 90/314.
22. Luksemburška in poljska vlada nasprotno menita, da za takšno povezovanje z definicijo v Direktivi 90/314 ni nobenega razloga, saj bi se lahko zakonodajalec tudi v Uredbi št. 44/2001 neposredno skliceval na to direktivo oziroma povzel njeno izrazoslovje.
B – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)
23. P. Pammer, O. Heller, avstrijska, češka, italijanska in poljska vlada ter Komisija poudarjajo, da je namen člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 varstvo potrošnika, in predlagajo široko razlago pojma dejavnosti, ki je usmerjena v to državo članico.
24. O. Heller meni, da je pojem usmerjanja treba razlagati široko. To po njegovem mnenju izhaja že iz besedila člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim lahko trgovec dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča usmerja „na kakršen koli način“. Ne glede na to, ali je spletna stran interaktivna ali pasivna, trgovec prek nje usmerja svojo dejavnost, če na njej predstavi svoje blago in storitve in jih s tem konkludentno ponudi potrošniku. O. Heller poudarja tudi, da široka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti ne bi imela negativnih posledic za notranji trg, temveč bi spodbudila potrošnike k čezmejnemu poslovanju po spletu, saj bi ti vedeli, da lahko tožijo in so toženi v državi članici svojega stalnega prebivališča.
25. Avstrijska vlada meni, da ni potrebno, da bi bile informacije, ki so dostopne na internetu, povod za sklenitev pogodbe. Dokazovanje vzročne zveze bi se lahko izkazalo kot zahtevno in v nasprotju z varstvom potrošnikov. Način sklenitve pogodbe (na daljavo ali osebno) ne bi smel igrati vloge. Trgovec mora računati na možnost tožbe v vseh državah članicah, razen če izrecno izjavi, da ne sklepa pogodb s potrošniki, ki imajo stalno prebivališče v določenih državah članicah. Avstrijska vlada tudi meni, da – drugače, kot je navedeno v skupni izjavi Komisije in Sveta(10) – konkretna sklenitev pogodbe ne sme biti pogoj za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, saj to ne izhaja iz besedila tega člena, poleg tega pa bi bilo to v nasprotju s cilji te uredbe.
26. Po mnenju češke vlade sama dostopnost trgovčeve spletne strani na internetu ne zadošča za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, temveč mora biti izpolnjen tudi pogoj, da pogodba spada v okvir trgovčeve dejavnosti.
27. Po mnenju italijanske vlade sama dostopnost trgovčeve spletne strani na internetu še ne zadošča za usmerjanje njegove dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, temveč mora za izpolnitev tega pogoja potrošnik dobiti ponudbo za sklenitev pogodbe in pogodba mora biti dejansko sklenjena. Pri tej presoji je treba po mnenju italijanske vlade upoštevati načelo dobre vere.
28. Po mnenju poljske vlade mora pri presoji pogoja, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico potrošnika, nacionalno sodišče upoštevati vsebino spletne strani in presoditi, ali spletna stran trgovca nagovarja potrošnika k sklenitvi pogodbe in mu omogoča sklenitev pogodbe po spletu. Zgolj obstoj spletne strani pa po mnenju poljske vlade ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnika. Pri razlagi člena 15 Uredbe št. 44/2001 bi bilo treba – kakor izhaja iz sodbe Sodišča v zadevi Gabriel(11) v zvezi z razlago člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije – preveriti, ali je bila sklenitev pogodbe v državi potrošnikovega stalnega prebivališča spodbujena z oglasom, objavljenim v tisku, na radiu, televiziji, v kinu, katalogu ali prek individualne ponudbe potrošniku.
29. Po oceni Komisije samo dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča sama po sebi ne zadošča za sklep, da gre za dejavnost, ki je usmerjena v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Poleg tega Komisija navaja, da zgolj navedba elektronskega naslova na spletni strani ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Če bi ta člen razlagali tako, da navedba elektronskega naslova zadošča za usmerjanje dejavnosti, bi se pristojnost glede vseh spletnih strani lahko določila na podlagi tega člena, saj je navedba elektronskega naslova v skladu s členom 5(1)(c) Direktive o elektronskem poslovanju(12) obvezna. Komisija meni tudi, da Smernice o vertikalnih omejitvah(13), v katerih se razlikuje med „aktivno“ in „pasivno“ prodajo, niso relevantne za razlago pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
30. Komisija poudarja tudi, da mora nacionalno sodišče odločiti, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Med drugim so pomembne te okoliščine: i) narava podjetniške dejavnosti in pojavna oblika spletne strani(14), ii) navedba telefonske številke z mednarodno klicno številko, iii) povezava na program za načrtovanje poti in iv) obstoj opcije „iskanje/rezerviraj“, s katero se lahko preveri razpoložljivost sob v nekem obdobju.
31. Po mnenju stranke Hotel Alpenhof, luksemburške in nizozemske vlade ter vlade Združenega kraljestva se pojem usmerjanja dejavnosti ne sme razlagati široko.
32. Hotel Alpenhof meni, da njegova dejavnost ne predstavlja usmerjanja dejavnosti v drugo državo članico v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Poudarja, da njegova spletna stran ni interaktivna oziroma da prek nje ni mogoče neposredno narediti rezervacije. Navaja, da je treba upoštevati značilnosti interneta, ki ne omogoča omejevanja informacij na ozemlje Avstrije.
33. Luksemburška vlada opozarja na nevarnost široke razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Široka razlaga bi vodila do položaja, v katerem bi obstoj potencialnega spora v vseh državah članicah podjetja odvrnil od tega, da bi ponujala blago in storitve na skupnem trgu, posledica tega pa bi bilo oteženo uresničevanje temeljnih svoboščin. Če bi morala v takšnih okoliščinah podjetja natančno navesti, da njihovo blago ali storitve niso namenjene potrošnikom s stalnim prebivališčem v neki državi članici, bi to povzročilo ločevanje ponudbe glede na ozemlje in razdrobitev skupnega trga. Zahteva po natančni navedbi, na potrošnike katere države članice se ponudba blaga ali storitev nanaša, bi lahko nasprotovala členu 20 Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu(15), ki prepoveduje diskriminacijo prejemnikov storitev na podlagi državljanstva ali prebivališča. Po mnenju luksemburške vlade je treba uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 omejiti na posebne primere, v katerih podjetja dejavno, posamično in natančno nagovarjajo nekega potrošnika ali skupino potrošnikov. Prisotnost na internetu, dostopnost ponudbe in možnost sklepanja čezmejnih poslov znotraj skupnega trga na spletni strani ne predstavlja takšnega posebnega primera.
34. Nizozemska vlada poudarja, da je pri razlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 treba upoštevati tehtanje med interesom potrošnika, ki hoče doseči, da je pristojno sodišče v kraju njegovega stalnega prebivališča, in interesom trgovca, ki ima interes, da to sodišče ni pristojno, če se ni zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal oziroma opravljal tudi v tej državi članici. Po mnenju nizozemske vlade so za opredelitev dejavnosti, ki je usmerjena v državo članico potrošnika, pomembna ta merila: i) postavitev interaktivne spletne strani v nasprotju s pasivno stranjo, na kateri je objavljen elektronski naslov trgovca, ii) pošiljanje elektronskega sporočila potrošniku, ki ga opozarja na spletno stran trgovca, iii) zaračunavanje dodatnih stroškov, potrošnikom iz določenih držav članic, na primer stroškov pošiljanja, iv) pridobitev znaka kakovosti, ki se uporablja v določeni državi članici, v) opis poti iz določene države članice do kraja, v katerem trgovec opravlja svojo dejavnost, ter vi) navedba telefonske številke za pomoč potrošnikom iz tujine. Po mnenju nizozemske vlade mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico stalnega prebivališča potrošnika.
35. Nizozemska vlada nasprotno meni, da uporaba nekega jezika, valute ali postavitev več spletnih strani z različnimi domenami (na primer „.nl“ ali „.co.uk“) niso relevantna merila.
36. Vlada Združenega kraljestva navaja merila, ki bi jih bilo po njenem mnenju treba upoštevati pri presoji, ali gre za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in sicer: i) uporabo spletnih strani za oglaševanje, ki je namenjeno državljanom drugih držav članic, ali izrecno omenjanje državljanov drugih držav članic, na primer s komentarji uporabnikov blaga ali storitev, ii) plačilo spletnim iskalnikom za prikaz spletne strani podjetja med povezavami v določenih državah ter iii) naslavljanje spletnih strani na potrošnike v drugih državah članicah z uporabo vseevropskih portalov; pri tem morajo potrošniki običajno navesti, kje prebivajo, in so glede na to usmerjeni na ustrezno spletno stran.
C – Vloga posrednika (zadeva Pammer)
37. Ker je P. Pammer potovanje rezerviral prek posrednika, se nekatere stranke opredelijo tudi glede vloge tega posrednika. Češka, luksemburška, avstrijska in poljska vlada menijo, da ni pomembno, ali je spletno stran upravljal posrednik ali sam trgovec. Komisija zagovarja stališče, da sklenitev pogodbe prek posrednika ne predstavlja ovire za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, če je posrednik deloval v imenu trgovca in je trgovec soglašal s sklenitvijo pogodbe s potrošnikom.
VI – Presoja generalne pravobranilke
A – Uvod
38. Obravnavani zadevi odpirata dva pravna problema. Po eni strani se v zadevi Pammer zastavlja vprašanje razlage pojma pogodbe, ki vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Potrošnik je namreč sklenil pogodbo o potovanju s tovorno ladjo na Daljni vzhod, ki ni obsegala le prevoza, temveč tudi nastanitev, zato se zastavlja vprašanje, ali jo je mogoče subsumirati pod pojem pogodbe, ki vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve.
39. Po drugi strani obe zadevi, Pammer in Hotel Alpenhof, odpirata vprašanje razlage pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Sodišče bo v obravnavanih zadevah prvič razlagalo člen, ki je v zakonodajnem postopku in pozneje v gospodarskem sektorju ter med teoretiki spodbudil burne razprave zlasti zaradi vprašanja obsega pojma usmerjanja.
40. V sklepnih predlogih najprej obravnavam vprašanje razlage člena 15(3) Uredbe št. 44/2001, ki se zastavlja le v zadevi Pammer, nato pa vprašanje razlage pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
B – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)
41. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi Pammer v bistvu sprašuje, ali je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Odgovor na to vprašanje ima za potrošnika pomembne posledice, saj se v skladu s členom 15(3) Uredbe št. 44/2001 določbe te uredbe o pristojnosti za potrošniške pogodbe ne uporabljajo za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve. Po mojem mnenju je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, in sicer na podlagi jezikovne in teleološke razlage tega člena.
42. Že na podlagi jezikovne razlage člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 pridemo do sklepa, da pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, predstavlja pogodbo, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve, v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da je tožeča stranka rezervirala potovanje s tovorno ladjo iz Trsta na Daljni vzhod, ki ne obsega le prevoza, ampak vključuje tudi nastanitev, pri čemer je za celotno storitev plačala enotno ceno.
43. Do enakega zaključka lahko po mojem mnenju pridemo tudi na podlagi teleološke razlage tega člena. Smisel člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 je izključiti določitev pristojnosti na podlagi določb o potrošniških pogodbah za pogodbe, katerih glavni namen je prevoz. Potrošnik pa v obravnavani zadevi pogodbe ni sklenil zato, da bi se s tovorno ladjo prepeljal na Daljni vzhod in nazaj, temveč zato, da bi lahko – kot opazovalec oziroma turist – doživel dogajanje na tovorni ladji (vsakodnevno življenje, nakladanje in razkladanje tovora) ter si ogledal kraje, v katerih ima tovorna ladja postanek. Poleg tega organizator takega potovanja ne odgovarja le za kvaliteto prevoza, temveč tudi za kvaliteto namestitve.
44. Zato menim, da je na prvo vprašanje v zadevi Pammer treba odgovoriti, da je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.
45. Čeprav smo na podlagi jezikovne in teleološke razlage že odgovorili na to vprašanje za predhodno odločanje, pa menim, da je treba obravnavati še argument nekaterih strank v obravnavani zadevi, ki navajajo, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 razlagati enako kot pojem „turistični paket“ iz člena 2(1) Direktive 90/314.(16) V skladu s členom 2(1) Direktive 90/314 „turistični paket“ pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo vsaj dveh naslednjih elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno in če storitev traja več kot štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev čez noč: (a) prevoz; (b) nastanitev; (c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa. Pri presoji vprašanja identičnosti razlage je treba izhajati iz pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 44/2001 in iz širšega konteksta predpisov Unije, v katerih se prav tako uporablja ta pojem.
46. Pri razlagi pojma „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ je treba najprej upoštevati obrazložitev predloga Uredbe št. 44/2001, v katerem je Komisija pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve, izrecno označila za pogodbe o turističnem paketu in se pri tem sklicevala na Direktivo 90/314.(17) Obrazložitev predloga Uredbe št. 44/2001 torej kaže na to, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ razlagati enako kot pojem „turistični paket“ v smislu Direktive 90/314.
47. V okviru širšega konteksta predpisov Unije pa je treba upoštevati analogijo z Rimsko konvencijo o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: Rimska konvencija)(18) oziroma z Uredbo Rim I, ki je to konvencijo nadomestila. Rimska konvencija je namreč v členu 5(5) določala enako izjemo kot člen 15(3) Uredbe št. 44/2001. Člen 5 Rimske konvencije, ki je urejal vprašanje, katero pravo se uporablja za potrošniške pogodbe, je v odstavku 5 določal, da se ta posebna ureditev uporablja za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo potovanja in nastanitve, čeprav so bile pogodbe o prevozu v skladu z odstavkom 4(a) tega člena izvzete iz te posebne ureditve. Uporaba istopomenskega izrazoslovja v Rimski konvenciji in pozneje sprejeti Uredbi št. 44/2001 nedvomno kaže na zakonodajalčev namen, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ v okviru obeh predpisov razlagati enako.(19)
48. Ta zahteva po enaki razlagi pa velja tudi po sprejetju Uredbe Rim I. Uredba Rim I v členu 6(4)(b) določa, da se posebne določbe, ki veljajo za potrošnike pogodbe, ne uporabljajo za prevozne pogodbe, razen za pogodbe o paketnih potovanjih v smislu Direktive 90/314. Uredba Rim I torej glede na prej sprejeto Uredbo št. 44/2001, v kateri Direktiva 90/314 ni omenjena, predstavlja korak naprej. Vendar pa je treba pri tem upoštevati dve razlagalni načeli. Po eni strani je treba upoštevati kontinuiteto pri razlagi med Rimsko konvencijo in Uredbo Rim I. Čeprav se Uredba Rim I izrecno sklicuje na Direktivo 90/314, je treba oba predpisa razlagati enako, saj ob sprejetju Rimske konvencije Direktiva 90/314 še ni bila sprejeta. Po drugi strani je treba upoštevati zahtevo po enotni razlagi Uredbe št. 44/2001 z Uredbo Rim I. Pojem pogodb o prevozu, ki so vključene med potrošniške pogodbe, je treba v obeh predpisih razlagati enako. V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je namreč navedeno, da morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe skladne z Uredbo št. 44/2001.
49. Zato menim, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 razlagati enako kot pojem „turistični paket“ iz člena 2(1) Direktive 90/314.(20)
50. Neodvisno od vprašanja identičnosti razlage teh dveh pojmov pa je treba – kakor je navedeno že v točki 44 teh sklepnih predlogov – na prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi Pammer odgovoriti, da je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.
C – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)
51. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi Pammer in z vprašanjem v zadevi Hotel Alpenhof sprašuje, ali za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost in s katero potrošnik sklene pogodbo, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. V zvezi s tem je povezano vprašanje, kako široko je treba razlagati pojem iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim trgovec usmerja dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča ali v več držav članic, vključno s to državo. V okviru elektronskega poslovanja bo pri tem bistvena ugotovitev, na podlagi katerih meril je treba določiti mejo med spletnimi stranmi, prek katerih trgovec usmerja dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in tistimi, prek katerih svoje dejavnosti ne usmerja v to državo.
52. Preden začnem analizo vprašanj za predhodno odločanje, bom proučila pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
1. Pogoji za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
53. Za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 morajo biti izpolnjeni štirje pogoji.
a) Sklenitev pogodbe
54. Prvi pogoj je, da mora med potrošnikom in trgovcem priti do sklenitve pogodbe. To po eni strani izhaja že iz besedila člena 15(1) Uredbe št. 44/2001, ki se uporablja „v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene […] potrošnik“.(21) Po drugi strani je to razvidno tudi iz sodbe Sodišča v zadevi Ilsinger(22), v kateri je Sodišče poudarilo, da se člen 15 Uredbe št. 44/2001 uporablja samo, če se zadevna tožba nanaša na pogodbo, ki sta jo sklenila potrošnik in trgovec.(23) Pogoj za sklenitev pogodbe v okviru tega člena je, da stranki na podlagi ponudbe in sprejema te ponudbe dosežeta soglasje volj za sklenitev pogodbe.(24) Poleg tega, kakor je poudarilo že Sodišče v zadevi Ilsinger, ni treba, da gre pri tem za sinalagmatično pogodbo.(25)
55. V zvezi s pogojem sklenitve pogodbe je treba obravnavati še vprašanje, ali mora biti za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pogodba sklenjena na daljavo. Čeprav je sklenitev pogodbe na daljavo navedena v zvezi z uporabo tega člena v Skupni izjavi Sveta in Komisije(26) in tudi v uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I, ki povzema to skupno izjavo(27), pa besedilo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 tega pogoja ne postavlja. Menim, da je tak pogoj, zlasti v zadevah, kakršni sta obravnavani, lahko problematičen.(28) Potrošnik lahko na primer na daljavo naredi le rezervacijo hotelskih ali turističnih storitev, pogodba pa je nato sklenjena v kraju, v katerem se storitve opravljajo. Po mojem mnenju je tudi v tem primeru pristojnost treba določiti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
56. V zvezi z obravnavanima zadevama bo moralo torej predložitveno sodišče presoditi, ali je pogoj sklenitve pogodbe v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 izpolnjen.(29)
b) Sklenitev potrošniške pogodbe, ki spada v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti trgovca
57. Drugi pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da je pogodba sklenjena med potrošnikom in osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost (trgovec(30)). Tudi glede tega pogoja bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz dejanskega stanu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.(31)
58. Tretji pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da mora pogodba spadati v okvir trgovčeve gospodarske ali poklicne dejavnosti. Tudi glede tega pogoja bo moralo relevantno presojo opraviti nacionalno sodišče.(32)
c) Opravljanje dejavnosti v potrošnikovi državi članici ali usmerjanje vanjo
59. Četrti pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da mora trgovec gospodarsko ali poklicno dejavnost opravljati v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče ali na kakršen koli način usmerjati to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico. Izpolnjenost tega pogoja predstavlja bistvo vprašanj za predhodno odločanje v obravnavanih zadevah in terja poglobljeno analizo, ki jo bom podajala v nadaljevanju.
2. Razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
60. Bistvo analize v obravnavanih zadevah je torej presoja, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico stalnega prebivališča potrošnika ali v več držav članic, vključno s to državo. V okviru razlage pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je treba upoštevati več elementov. Najprej je z različnimi metodami razlage treba ugotoviti, kako široko je treba razlagati ta pojem, nato pa je treba ugotoviti, katera merila so relevantna za presojo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek spletne strani.
61. V okviru analize, kako široko je treba razlagati pojem usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, se je treba opredeliti predvsem do dveh vprašanj. Po eni strani je treba odgovoriti, ali zgolj dostopnost spletne strani zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Po drugi strani pa je treba proučiti, ali je pri razlagi tega pojma treba razlikovati med tako imenovanimi interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi. Interaktivne spletne strani neposredno omogočajo sklenitev pogodbe prek spleta, pasivne pa ne.(33)
a) Besedna, teleološka, zgodovinska in sistematična razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
62. Uredba št. 44/2001 ne vsebuje opredelitve pojma usmerjanja dejavnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba opredelitev pomena in obsega pojmov, za katere pravo Skupnosti ne podaja nobene definicije, določiti v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so.(34) Glede na to sodno prakso in glede na navedbe strank v obravnavanih zadevah bo treba zato po mojem mnenju izhajati iz štirih izhodišč za razlago: prvič, iz besedne razlage oziroma običajnega pomena pojma usmerjanja dejavnosti, drugič, iz teleološke razlage, tretjič, iz zgodovinske razlage in, četrtič, iz sistematične razlage tega pojma.
63. Na podlagi besedne razlage lahko ugotovimo, da je običajni pomen pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico ali več držav članic to, da si trgovec aktivno prizadeva, da bi potrošniki iz te ali teh držav članic z njim sklepali pogodbe.(35) Potrebna je torej aktivnost trgovca, katere cilj in rezultat je pridobivanje strank iz drugih držav članic.(36) Razlaga, po kateri bi za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča zadoščal že dostop do spletne strani v tej državi, bi pravzaprav izvotlila pomen pojma usmerjanja. Iz običajnega pomena pojma usmerjanja dejavnosti lahko torej ugotovimo, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu ne zadošča za to, da trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Hkrati pa v okviru besedne razlage ne moremo najti elementov v podporo stališču, da je treba pri razlagi tega pojma razlikovati med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi, saj besedilo tega člena ne omenja različnih vrst spletnih strani.
64. V okviru teleološke razlage pojma usmerjanja dejavnosti je treba, kot pravilno poudarja nizozemska vlada, tehtati med interesom potrošnika, ki hoče doseči, da je pristojno sodišče v kraju njegovega stalnega prebivališča, in interesom trgovca, ki si prizadeva, da to sodišče ni pristojno, če se ni zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal oziroma opravljal tudi v tej državi članici. Namen tega člena je torej potrošniku zagotoviti posebna pravila o pristojnosti, kadar ima potrošniška pogodba zadostno koneksiteto z državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Hkrati pa je treba v okviru razlage tega člena trgovcu omogočiti, da se izogne možnosti tožiti in biti tožen v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča s tem, da svoje dejavnosti ne usmerja v potrošnikovo državo članico, in torej s to državo ni zagotovljena zadostna koneksiteta. Če bi zakonodajalec hotel doseči, da se pristojnost določi na podlagi posebnih pravil za potrošniške pogodbe že na podlagi tega, da je spletna stran dostopna na internetu, kot pogoja za uporabo teh določb ne bi določil usmerjanja dejavnosti, temveč zgolj obstoj spletne strani.(37) Zato lahko na podlagi teleološke razlage pridemo do sklepa, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
65. Poleg tega menim, da teleološka razlaga nasprotuje razlikovanju med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi v okviru razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001; po eni strani zato, ker usmerjanje dejavnosti ne sme biti odvisno od tega, s katerim tehničnim sredstvom je bila pogodba sklenjena(38) po drugi strani pa zato, ker je razmejevanje med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi v praksi težavno.(39)
66. Iz zgodovinske razlage izhaja, da je člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 nadomestil določbo člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije, ki se je uporabljala za pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev ali dobava blaga, če je bila pred sklenitvijo pogodbe v državi stalnega prebivališča potrošnika izvedena posebna ponudba ali oglaševanje in je potrošnik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev te pogodbe. Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je bil v primerjavi s členom 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije spremenjen zato, da bi se zagotovila večja zaščita potrošnikov glede na nova komunikacijska sredstva in razvoj elektronske trgovine.(40) Ta člen uredbe je v primerjavi z navedenim členom konvencije zasnovan širše v tem smislu, da se ne nanaša več le na pogodbe o opravljanju storitev ali dobave blaga, temveč na vse pogodbe, hkrati pa odpravlja pogoj, da mora potrošnik opraviti dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe, v državi članici svojega stalnega prebivališča. Kraj, v katerem so bila dejanja opravljena, je včasih težko določiti, še zlasti pri pogodbah, ki so bile sklenjene po internetu. Za vzpostavitev povezave med pogodbo in državo potrošnikovega stalnega prebivališča je zato odločilno, da trgovec bodisi opravlja svojo dejavnost v državi, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali pa svojo dejavnost usmerja v to državo. Pojem usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 tako poleg klasičnih oblik oglaševanja trgovčeve dejavnosti v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča, ki jih je vključeval že člen 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije,(41) zajema tudi usmerjanje dejavnosti v potrošnikovo državo članico prek spletnih strani.(42)
67. Čeprav je bil člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 spremenjen zato, da vključuje pogodbe, sklenjene v okviru elektronskega poslovanja, iz zgodovinske razlage ne moremo nedvoumno sklepati na pomen in obseg pojma usmerjanja dejavnosti prek spletnih strani. Že ob sprejemanju je bilo besedilo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 namreč sporno in institucije se niso mogle zediniti, kako široko je treba zasnovati pojem usmerjanja dejavnosti. Poleg tega je nanj negativno reagiral predvsem gospodarski sektor, in sicer zaradi bojazni, da bi preširoka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti lahko odvrnila mala in srednje velika podjetja od uporabe interneta za oglaševanje oziroma promocijo svoje dejavnosti.(43)
68. V prvotnem predlogu uredbe(44) je bilo besedilo člena 15(1)(c) enako kot v trenutno veljavni uredbi. V obrazložitvi tega predloga Komisija navaja, da je pojem opravljanja ali usmerjanja dejavnosti v neko državo članico uporabljen zato, da se ta člen uporablja za potrošniške pogodbe, ki so sklenjene prek interaktivne spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča.(45) Poleg tega je bilo v tej obrazložitvi navedeno, da zgolj dejstvo, da je potrošnik izvedel za možnost pridobitve storitve ali nakupa blaga prek pasivne spletne strani, ne zadošča za določitev pristojnosti na podlagi tega člena.(46) Iz obrazložitve predloga uredbe bi torej lahko sklepali, da je ločnica med spletnimi stranmi, ki spadajo pod pojem usmerjanja dejavnosti, in tistimi, ki ne spadajo pod ta pojem, interaktivnost spletne strani, torej to, da spletna stran neposredno omogoča sklenitev pogodbe.
69. V zakonodajnem postopku se je ekonomsko-socialni odbor zavzel za ohranitev formulacije iz člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije, Evropski parlament pa je predlagal opredelitev pojma usmerjanja dejavnosti, v skladu s katero naj bi ta pojem pomenil, da mora trgovec namenoma usmerjati svojo dejavnost v znatni meri v drugo državo članico(47), nacionalno sodišče pa mora pri presoji, ali je trgovec svojo dejavnost usmerjal tako, presoditi vse okoliščine primera, vključno z vsemi poskusi trgovca onemogočiti sklepanje pogodb s potrošniki s stalnim prebivališčem v določenih državah članicah.(48) Komisija te opredelitve v spremenjenem predlogu uredbe ni sprejela.(49)
70. Zaradi številnih nesoglasij in nejasnosti glede razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 sta Svet in Komisija po sprejetju Uredbe št. 44/2001 sprejela skupno izjavo, v kateri je navedeno, da samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15 Uredbe št. 44/2001, temveč mora ta spletna stran vabiti k sklepanju pogodb na daljavo in pogodba mora biti tako ali drugače dejansko sklenjena na daljavo; pri tem jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa.(50)
71. Tudi iz zgodovinske razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 lahko torej ugotovimo, da zgolj dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v to državo članico. Glede razlikovanja med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi pa je zgodovinska razlaga manj jasna.
72. V okviru sistematične razlage moramo upoštevati, da je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati poenoteno z Uredbo Rim I.(51) V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je namreč navedeno, da morata biti „vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe“ skladni z Uredbo št. 44/2001. Zato bo moralo biti Sodišče pri razlagi pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pozorno na to, da tega pojma ne bo razlagalo tako, da bi s tem nasprotovalo smislu in namenu Uredbe Rim I.
73. V uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I je navedeno, da bi moral biti zaradi usklajenosti z Uredbo št. 44/2001 „pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika sklicevanje na koncept usmerjanja dejavnosti“ in da bi bilo treba ta koncept v Uredbi št. 44/2001 in v Uredbi Rim I razlagati usklajeno. Ob tem se ta uvodna izjava izrecno sklicuje na Skupno izjavo Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe št. 44/2001, v kateri je navedeno, „da za uporabo člena 15(1)(c) ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, […] poleg tega mora pogodba spadati v okvir te dejavnosti“ in da „samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila tako ali drugače pogodba dejansko sklenjena na daljavo“ ter da „jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa“. Iz te uvodne izjave je torej povsem jasno, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu še ne zadošča za uporabo člena 15 Uredbe št. 44/2001. Poleg tega v tej uvodni izjavi ni razlikovanja med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi, zato je mogoče sklepati, da lahko trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek obeh vrst spletnih strani.(52)
74. Iz besedne, teleološke, zgodovinske in sistematične razlage pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 po mojem mnenju lahko izpeljemo dva zaključka. Po eni strani lahko nedvomno ugotovimo, da sama dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v to državo v smislu tega člena.(53) Po drugi strani pa lahko – razen zgodovinske razlage – ugotovimo, da pri presoji, ali gre za usmerjanje dejavnosti v smislu tega člena, ne sme biti pomembno, ali je spletna stran interaktivna ali pasivna.(54)
75. V nadaljevanju bom opredelila merila za presojo, kdaj trgovec svojo dejavnost prek spletnih strani usmerja v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča.
b) Merila za določitev, ali trgovec usmerja dejavnost v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
76. Pojem usmerjanja dejavnosti torej ni tako širok, da bi usmerjanje pomenilo zgolj dostopnost spletne strani na internetu, hkrati pa je usmerjanje dejavnosti mogoče tako prek interaktivnih kakor prek pasivnih spletnih strani. Kje je ločnica med spletnimi stranmi, prek katerih trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in tistimi, prek katerih vanjo ne usmerja svoje dejavnosti, je treba določiti v vsakem posameznem primeru na podlagi presoje vseh okoliščin primera. To presojo mora v vsakem posameznem primeru opraviti nacionalno sodišče(55), Sodišče pa mu mora dati jasna merila, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico stalnega prebivališča potrošnika.
77. Po mojem mnenju bo pri presoji, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, relevantnih več meril.
78. Najprej je treba upoštevati vsebino spletne strani, kakršna je bila ob sklenitvi pogodbe. Presoditi je treba, ali je s spletne strani razvidno, da si trgovec zavestno prizadeva za sklenitev pogodb na daljavo s potrošniki iz drugih držav članic; ali jih torej vabi in spodbuja k sklenitvi pogodb na daljavo. Pri tem so relevantne na primer te informacije, navedene na spletni strani: navedba mednarodne klicne kode pri telefonski številki ali številki telefaksa ali navedba posebne telefonske številke za pomoč in informacije potrošnikom iz tujine(56); navedba poti, po katerih se prispe do kraja, v katerem trgovec opravlja dejavnost, iz drugih držav članic (na primer za potovanje po cesti, mednarodne povezave z vlaki, navedba najbližjih letališč); obstoj možnosti, s katero se lahko preveri razpoložljivost zaloge nekega proizvoda, ali možnosti, da se opravi neka storitev(57); možnost, da se potrošnik iz druge države članice naroči na novice o storitvah ali blagu, ki ga ponuja trgovec. Pri interaktivnih spletnih straneh bo pri tem relevantna na primer tudi možnost, da potrošnik ob sklenitvi pogodbe pri navedbi svojega naslova izbere med več državami članicami, med katerimi je tudi država članica njegovega stalnega prebivališča.
79. Nasprotno pa – kot pravilno navaja Komisija – samo navedba elektronskega naslova na spletni strani ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Navedbo elektronskega naslova je namreč treba zagotoviti v skladu s členom 5(1)(c) Direktive o elektronskem poslovanju. Podobno navedba drugih podatkov, ki omogočajo hitro vzpostavitev stika ter hitro in učinkovito komuniciranje sama po sebi še ne pomeni usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, saj gre prav tako za obvezne navedbe(58). Če bi že te navedbe zadoščale za usmerjanje dejavnosti, bi pravzaprav vsaka spletna stran spadala v to kategorijo, kar bi bilo v nasprotju z namenom člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
80. Dalje je treba upoštevati trgovčevo poslovanje s potrošniki iz drugih držav članic v preteklosti. Upoštevati je treba, ali je trgovec v preteklosti že sklepal pogodbe s potrošniki iz drugih držav članic.(59) V okviru tega merila se seveda zastavlja vprašanje, koliko oziroma kolikšen odstotek strank (potrošnikov) mora imeti trgovec v neki državi članici, da lahko štejemo, da vanjo usmerja svojo dejavnost. Menim, da bo to odvisno od okoliščin primera. Če trgovec tradicionalno sklepa pogodbe na daljavo s potrošniki iz neke države članice, ni dvoma, da svojo dejavnost usmerja v to državo članico. Odgovor na to vprašanje pa bo težji, ko je trgovec sklenil pogodbo le z enim potrošnikom iz druge države članice. Sklenitev pogodbe zgolj z enim potrošnikom iz neke države članice načeloma sama po sebi in neodvisno od drugih meril ne bo zadostno merilo za usmerjanje dejavnosti v to državo članico.(60) Če bi člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 razlagali tako, da usmerjanje dejavnosti pomeni že samo sklenitev pogodbe(61), bi s tem izvotlili pomen pojma usmerjanja dejavnosti, ki predpostavlja aktivno prizadevanje trgovca za sklepanje pogodb s potrošniki iz drugih držav članic. Vendar če druga merila potrjujejo usmerjanje dejavnosti v neko državo članico, je mogoče argumentirati, da je trgovec s tem, da je vedel, da sklepa pogodbo s potrošnikom iz druge države članice, pokazal pripravljenost, da svojo dejavnost usmerja tudi v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča.
81. Glede jezika, v katerem je spletna stran sestavljena, je v Skupni izjavi Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe št. 44/2001(62), ki je povzeta v uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I, navedeno, da jezik, uporabljen na spletni strani, ni pomemben element. Vseeno lahko argumentiramo, da je jezik kljub temu v nekaterih omejenih primerih lahko indic za usmerjanje dejavnosti v neko državo članico ali v več držav članic. Po mojem mnenju je jezik lahko relevantno merilo v dveh pogledih.
82. Po eni strani, če je spletna stran sestavljena samo v jeziku, ki ni zelo razširjen in je uradni jezik le v neki državi članici, je to dejstvo lahko indic za to, da trgovec svojo dejavnost usmerja samo v to državo članico.(63) To merilo je sicer lahko problematično, saj se zastavlja vprašanje, ali je taka spletna stran usmerjena le na potrošnike v državi članici, v kateri je ta jezik uradni jezik, ali tudi na osebe, ki živijo v drugih državah članicah in ki prav tako govorijo ta jezik.(64) Vendar lahko na ta argument odgovorimo z besedno razlago člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001: v skladu s tem členom mora trgovec svojo dejavnost usmerjati v določeno državo članico, in ne na določeno skupino potrošnikov, ki govorijo določen jezik. Nasprotno pa pri spletni strani, sestavljeni v jeziku, ki se široko uporablja(65), ali v uradnem jeziku v več državah članicah(66), ne moremo avtomatično sklepati, da je trgovčeva dejavnost usmerjena tudi v druge države članice, kot je država članica njegovega sedeža. Tudi v tem primeru bo potrebna presoja na podlagi vseh razpoložljivih elementov.
83. Po drugi strani je po mojem mnenju relevantno, ali spletna stran, sestavljena v nekem jeziku, omogoča zamenjavo na drug jezik. To dejstvo je relevantno, ker je indic, da trgovec svojo dejavnost usmerja tudi v druge države članice. Z možnostjo zamenjave jezika namreč zavestno pokaže, da želi, da bi z njim sklepali pogodbe tudi potrošniki iz drugih držav članic.(67)
84. Obravnavati je treba še, ali je lahko relevantno merilo uporaba vrhnje internetne domene (top-level domain) neke države(68). Drugače kot nizozemska vlada menim, da je to merilo lahko relevantno za presojo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v neko državo članico, vendar je pri tem treba upoštevati dve okoliščini. Po eni strani je navedba internetne domene države članice jasen indic, da trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico te domene. Če trgovec – kot na primer Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer v zadevi Pammer – postavi spletno stran z domeno „.de“, to nujno pomeni, da svojo dejavnost usmerja na nemški trg. Po drugi strani uporaba internetne domene države članice ne izključuje usmerjanja dejavnosti v druge države članice. Če trgovec na primer postavi spletno stran z domeno „.de“ in druga merila jasno kažejo na to, da trgovec dejavnost usmerja tudi v druge države članice, je treba šteti, da njegova dejavnost ni omejena samo na Nemčijo.
85. Merilo navedbe internetne domene države članice bo v praksi relevantno predvsem v primeru, da bo trgovec s sedežem v neki državi članici uporabljal domeno druge države članice, v kateri nima sedeža.(69) Če na primer trgovec s sedežem v Združenem kraljestvu postavi spletno stran z domeno „.es“, je očitno, da svojo dejavnost usmerja (tudi) na španski trg. Pri tem je treba upoštevati še, da nekateri trgovci za promocijo svoje dejavnosti ustvarijo več nacionalnih spletnih strani; pogosto je potrošnik prek krovne spletne strani usmerjen na spletno stran z domeno države njegovega stalnega prebivališča. V tem primeru bo trgovec prek spletne strani z domeno neke države članice svojo dejavnost praviloma usmerjal le na trg države članice domene; kljub temu pa je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali svojo dejavnost usmerja tudi na druge države članice.
86. Podobno je uporaba nacionalno nevtralnih domenskih imen(70) lahko indic, da trgovec svoje dejavnosti ne usmerja le v državo članico svojega sedeža, temveč tudi v druge države članice, vendar ne zadošča za sklep, da trgovec svojo dejavnost usmerja v vse države članice. Tudi v tem primeru je treba upoštevati vsebino spletne strani in na podlagi celote meril presoditi, v katere države članice trgovec usmerja svojo dejavnost.
87. Preveriti je treba še, ali se mora – kakor navaja Komisija – pri presoji obstoja usmerjanja dejavnosti upoštevati vrsta dejavnosti, ki jo opravlja trgovec. Komisija na primer navaja, da pri obrtni dejavnosti, ki se tipično izvaja v lokalnem okolju, ne gre za usmerjanje te dejavnosti v druge države članice. Menim, da temu argumentu ne moremo pritrditi. Neodvisno od vrste dejavnosti se lahko trgovec odloči, da na primer prodaja blago(71) ali da opravlja storitve(72) tudi potrošnikom iz drugih držav članic. Zato vrsta dejavnosti po mojem mnenju ne sme biti odločilna.
88. Dalje je treba upoštevati, ali si je trgovec prek različnih tehničnih možnosti, ki jih omogoča internet, prizadeval, da so potrošniki iz določenih držav članic seznanjeni z njegovo ponudbo, in za to, da bi z njim sklepali pogodbe. Sem spadajo na primer komercialne povezave na spletnih straneh, ki se pokažejo na podlagi iskanja z iskalniki v neki državi članici, ali okna, ki se prikažejo ob odprtju kake spletne strani v neki državi članici (pop-up okna). Upoštevati je treba tudi, ali je trgovec potrošnikom iz določenih držav članic po elektronski pošti poslal povezavo do svoje spletne strani ali jih povabil k sklenitvi pogodb na daljavo, ne da bi potrošniki to zahtevali.(73) Pri pošiljanju take elektronske pošte po mojem mnenju ni pomembno, ali je trgovec vedel, v kateri državi članici ima potrošnik stalno prebivališče; če trgovec pošilja nezaželeno elektronsko pošto, mora po mojem mnenju prevzeti tveganje, da je lahko tožen oziroma da bo moral tožiti v kateri koli državi članici.
89. Relevantno je tudi, ali je trgovec, ki ima spletno stran, svojo dejavnost usmerjal v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek drugih sredstev oglaševanja: če je na primer vpisal svojo spletno stran v imenik spletnih strani ali če je svojo dejavnost oglaševal v tisku, po radiu, prek televizije ali z drugimi sredstvi. V tem primeru seveda ne gre za usmerjanje dejavnosti prek spletne stani, temveč za usmerjanje dejavnosti z drugimi sredstvi, toda – kot je bilo že poudarjeno(74) – se tudi v tem primeru uporabi člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
90. Končno bi želela še poudariti, da navedena merila niso izčrpna in da je treba pri presoji, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, vedno upoštevati celoto meril, in ne le posamične od njih.
c) Vprašanje dopustnosti izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice
91. Nazadnje je treba na kratko analizirati tudi vprašanje, ali lahko trgovec na spletni strani izrecno navede, da svoje dejavnosti ne usmerja v določene države članice ali da jo usmerja samo v določene države članice (tako imenovani disclaimer).(75) To vprašanje se v obravnavanih zadevah izrecno ne zastavlja, saj na spletnih straneh trgovcev take navedbe ni bilo. Zato bom v nadaljevanju skušala nakazati le možne usmeritve pri obravnavi tega vprašanja, ki je dokaj večplastno.
92. Prvič, če dopustimo implicitno izključitev (ali potrditev) usmerjanja dejavnosti v nekatere države članice s tem, da trgovec vsebino svoje spletne strani oblikuje na določen način, ne vidim razloga, zakaj trgovcu ne bi dopustili, da usmerjanje dejavnosti v določene države članice izključi (ali potrdi) tudi eksplicitno. Pri tem je pomembno, da trgovec tudi dejansko ravna v skladu z navedbo na spletni strani. Če trgovec na spletni strani navede, da svoje dejavnosti ne usmerja v določene države članice, pa nato kljub temu sklepa pogodbe s potrošniki iz teh držav članic, se ne more sklicevati na izrecno navedbo, da svoje dejavnosti ne usmerja v te države članice.
93. Drugič, stališče, da morajo imeti trgovci možnost izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice predvsem zato, da se izognejo tožbam v teh državah članicah, saj bi jih možnost tožb v drugih državah članicah odvrnila od spletnega poslovanja, se mi zdi preozko.
94. Po eni strani je treba upoštevati, da je bilo do zdaj na ravni prava Unije sprejetih že veliko instrumentov, ki olajšujejo izvedbo čezmejnih sporov in čezmejno izvršbo, na primer Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti(76), Uredba (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog(77) in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov(78); nenazadnje tudi Uredba št. 44/2001 vsebuje določbe glede priznanja in izvršitev sodnih odločb(79). Namen teh uredb je poenostaviti in pospešiti čezmejne spore ter zmanjšati njihove stroške(80) oziroma omogočiti prost pretok plačilnih nalogov, sodb, sodnih poravnav in javnih listin(81). Zato menim, da je bojazen, da se mala in srednje velika podjetja zgolj zato, ker obstaja možnost, da bodo tožena v drugih državah članicah, ne bodo odločala za spletno poslovanje, in da jim je zgolj zato treba dopustiti izrecno izključitev usmerjanja dejavnosti, pretirana.(82)
95. Po drugi strani je treba upoštevati, da so lahko razlogi za to, da hoče trgovec izključiti usmerjanje svoje dejavnosti v druge države članice, zelo različni in da lahko ti razlogi upravičujejo možnost izključitve usmerjanja dejavnosti v druge države članice. Morda trgovec noče usmerjati svoje dejavnosti v druge države članice, ker ima v državi članici svojega sedeža stalne in zveste stranke in svoje dejavnosti ne želi širiti. Morda želi omejiti opravljanje storitev samo na svojo državo članico, ker so stroški prevoza v druge države članice previsoki to zanj preprosto z ekonomskega vidika ne bi bilo rentabilno. Trgovec ima lahko na primer jasno poslovno vizijo, da želi povečati svojo konkurenčnost v neki regiji – na primer v državah Beneluksa – in zato želi poslovati le s potrošniki iz teh držav. Ali odločitev glede omejitve usmerjanja dejavnosti ni lastna poslovna odločitev trgovca, ki mu jo je treba dopustiti, seveda pod pogojem, da je v skladu z določbami o varstvu konkurence? Ali res lahko od trgovca zahtevamo, da potencialno posluje tudi s potrošniki iz drugih držav članic, s tem, da mu odvzamemo možnost, da na svoji spletni strani izrecno navede, v katere države članice usmerja svojo dejavnost?
96. Tretjič, argument luksemburške vlade, da je lahko izrecna navedba na spletni strani o izključitvi usmerjanja dejavnosti v določene države članice v nasprotju s členom 20 Direktive o storitvah, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev, je treba obravnavati z nekaj previdnosti.
97. Po eni strani je – poleg vprašanja, v kolikšni meri je Direktiva o storitvah sploh lahko relevantna(83) – treba upoštevati, da je ta direktiva, kakor tudi njen člen 20, naslovljen na države članice. Zato je mogoče preveriti samo, ali ta člen nasprotuje nacionalnim predpisom, ki dopuščajo izrecno navedbo na spletni strani, s katero se izključi usmerjanje v določene države članice.
98. Po drugi strani je treba upoštevati, da člen 20 Direktive o storitvah v odstavku 2 dopušča možnost različnih pogojev dostopa do storitev na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev v primerih, kjer so te razlike upravičene na osnovi objektivnih meril. Člen 20 Direktive o storitvah torej dopušča neenako obravnavanje na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev, ki je objektivno upravičeno, kar je treba presoditi v vsakem posameznem primeru.(84)
99. Zato menim, da morajo imeti trgovci načeloma možnost, da na spletni strani izrecno navedejo, v katere države usmerjajo ali ne usmerjajo svoje dejavnosti(85) in da je treba v vsakem posameznem primeru in glede na konkretne okoliščine proučiti morebitno (ne)skladnost take izključitve z drugimi predpisi prava Unije.
3. Sklep
100. Na podlagi navedenega v točkah od 51 do 99 teh sklepnih predlogov menim, da je treba na drugo vprašanje v zadevi Pammer in na vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof odgovoriti, da za „usmerjanje“ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ne zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Nacionalno sodišče mora na podlagi vseh okoliščin primera presoditi, ali oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Pomembni dejavniki za presojo so zlasti vsebina spletne strani, dosedanje poslovanje osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, vrsta uporabljene internetne domene in uporaba možnosti spletnega ali siceršnjega oglaševanja.
VII – Predlog
101. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof, odgovori:
1. Pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, je pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
2. Za „usmerjanje“ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ne zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Nacionalno sodišče mora na podlagi vseh okoliščin primera presoditi, ali oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Pomembni dejavniki za presojo so zlasti vsebina spletne strani, dosedanje poslovanje osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, vrsta uporabljene internetne domene in uporaba možnosti spletnega ali siceršnjega oglaševanja.