Language of document : ECLI:EU:C:2016:616

Zadeva C‑660/13

Svet Evropske unije

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Zunanji odnosi Evropske unije – Dostop Švicarske konfederacije do notranjega trga – Finančni prispevek Švicarske konfederacije k ekonomski in socialni koheziji v razširjeni Uniji – Memorandum o soglasju glede finančnega prispevka Švicarske konfederacije za države članice po širitvi iz leta 2004 – Širitev Unije na Republiko Hrvaško – Dodatek k memorandumu o soglasju glede finančnega prispevka Švicarske konfederacije v korist Republike Hrvaške – Evropska komisija in njen podpis dodatka v imenu Unije brez predhodne odobritve Sveta Evropske unije – Pristojnost – Člen 13(2) PEU, člen 16(1) in (6) PEU ter člen 17(1) PEU – Načela prenosa pristojnosti, institucionalnega ravnovesja in lojalnega sodelovanja“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 28. julija 2016

1.        Evropska unija – Institucionalno ravnovesje – Posledice – Spoštovanje razdelitve pristojnosti

(člen 13(2) PEU)

2.        Komisija – Pristojnosti – Pooblastilo za zastopanje Unije navzven – Pristojnost za podpis nezavezujočega sporazuma v imenu Unije brez predhodne odobritve Sveta – Izključitev

(člen 13(2) PEU, člen 16(1) in (6) PEU, člen 17(1) PEU in člen 21(1) in (2) PEU)

3.        Ničnostna tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Omejitev s strani Sodišča – Ohranitev učinkov izpodbijanega sklepa do njegove nadomestitve v razumnem roku – Utemeljitev iz razlogov pravne varnosti

(člen 264, drugi odstavek, PDEU)

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 31 in 32.)

2.        Ni mogoče šteti, da je bila Komisija na podlagi svoje pristojnosti zastopanja Unije navzven na podlagi člena 17(1) PEU pooblaščena za podpis nezavezujočega sporazuma, ki je bil rezultat pogajanj s tretjo državo. Ker namreč sklep o podpisu sporazuma s tretjo državo spada na področje pristojnosti Unije, ne glede na to, ali je zavezujoč ali ne, je treba ob upoštevanju strateških usmeritev Evropskega sveta ter načel in ciljev zunanjega delovanja Unije, določenih v členu 21(1) in (2) PEU, presoditi interese Unije v okviru odnosov z zadevno tretjo državo in opraviti arbitražo med različnimi interesi, ki izhajajo iz teh odnosov. Zato sklep o podpisu nezavezujočega sporazuma spada med dejanja opredelitve politik Unije in priprave njenega zunanjega delovanja v smislu člena 16(1), drugi stavek, in (6), tretji pododstavek, PEU.

Poleg tega podpis nezavezujočega sporazuma vključuje presojo Unije o vprašanju, ali ta sporazum še vedno ustreza njenemu interesu, kot ga je Svet opredelil predvsem v sklepu o začetku pogajanj o sklenitvi sporazuma. Pri tej presoji je treba zlasti preveriti konkretno vsebino nezavezujočega sporazuma, ki je bil rezultat pogajanj s tretjo državo, pri čemer te vsebine ni mogoče vnaprej določiti niti predvideti ob sprejetju sklepa o uvedbi teh pogajanj. Tako zgolj to, da vsebina nezavezujočega sporazuma, o katerem se je Komisija dogovorila s tretjo državo, ustreza pooblastilu za pogajanje, ki ga je podelil Svet, ne zadostuje za dodelitev pooblastila Komisiji za podpis takega nezavezujočega akta brez predhodne odobritve Sveta na podlagi tega, da je ta odobritev vključena v predhodno določeno stališče Sveta.

(Glej točke od 38 do 40, 42 in 43.)

3.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 50 in 51.)