SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (osmi razširjeni senat)
z dne 11. junija 2009(*)
„Državne pomoči – Sistem pomoči, ki so jih italijanski organi v obliki davčnih oprostitev in posojil po ugodnejši obrestni meri dodelili nekaterim javnim storitvenim podjetjem – Odločba, s katero so bile pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom – Veljavne ali nove pomoči – Člen 86(2) ES“
V zadevi T‑222/04,
Italijanska republika, ki jo je sprva zastopal I. Braguglia, zastopnik, nato R. Adam in I. Bruni, zastopnika, skupaj z M. Fiorillijem, avvocato dello Stato,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa V. Di Bucci, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti člena 2 Odločbe Komisije 2003/193/ES z dne 5. junija 2002 o državni pomoči, ki jo je Italija v obliki davčnih oprostitev in posojil pod ugodnejšimi pogoji dodelila javnim storitvenim podjetjem v večinski javni lasti (UL 2003, L 77, str. 21),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (osmi razširjeni senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, D. Šváby, S. Papasavvas, N. Wahl (poročevalec) in A. Dittrich, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. aprila 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1. Nacionalni pravni okvir
1 Z legge n° 142 ordinamento delle autonomie locali (zakon št. 142 o organizaciji lokalne samouprave z dne 8. junija 1990, GURI št. 135 z dne 12. junija 1990, v nadaljevanju: zakon št. 142/90) je bila v Italiji izvedena reforma zakonskih organizacijskih ukrepov, ki so jih imele na voljo občine za upravljanje javnih služb, zlasti v sektorjih distribucije vode, plina in elektrike ter prevoza. V členu 22 navedenega zakona, kakor je bil spremenjen, je bila občinam dana možnost ustanovitve družb različnih pravnih oblik za izvajanje javnih služb. Med njimi je tudi ustanovitev trgovinskih družb ali družb z omejeno odgovornostjo, ki so v večinski javni lasti (v nadaljevanju: družbe iz zakona št. 142/90). Tožeča stranka je družba iz zakona št. 142/90.
2 V teh okoliščinah so bile v skladu s členom 9a legge n° 488 di conversione in legge, con modificazioni, del decreto-legge 1° luglio 1986, n° 318, recante provvedimenti urgenti per la finanza locale (zakon št. 488 z dne 9. avgusta 1986 o konverziji s spremembami uredbe-zakona št. 318 z dne 1. julija 1986 o uvedbi nujnih ukrepov za lokalne finance v zakon, GURI št. 190 z dne 18. avgusta 1986) družbam iz zakona št. 142/90, ki so izvajale javne službe, med letoma 1994 in 1998 pri Cassa Depositi e Prestiti (v nadaljevanju: CDDPP) odobrena posojila s posebno obrestno mero (v nadaljevanju: posojila CDDPP).
3 Poleg tega so bili v skladu z določbami člena 3(69) in (70) legge nº 549 (su) misure di razionalizzazione della finanza pubblica (zakon št. 549 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ z dne 28. decembra 1995, redni dodatek h GURI št. 302 z dne 29. decembra 1995, v nadaljevanju: zakon št. 549/95) v povezavi z decreto-legge n° 331 (su) armonizzazione delle disposizioni in materia di imposte sugli oli minerali, sull’alcole, sulle bevande alcoliche, sui tabacchi lavorati e in materia di IVA con quelle recate da direttive CEE e modificazioni conseguenti a detta armonizzazione, nonché disposizioni concernenti la disciplina dei centri autorizzati di assistenza fiscale, le procedure dei rimborsi di imposta, l’esclusione dall’ILOR dei redditi di impresa fino all’ammontare corrispondente al contributo diretto lavorativo, l’istituzione per il 1993 di un’imposta erariale straordinaria su taluni beni ed altre disposizioni tributarie (uredba-zakon št. 331 o usklajevanju določb o davkih na različnih področjih z dne 30. avgusta 1993, GURI št. 203 z dne 30. avgusta 1993, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 331/93) sprejeti naslednji ukrepi v korist družb iz zakona št. 142/90:
– oprostitev vseh davkov na prenose sredstev, opravljene pri preoblikovanju posebnih podjetij in podjetij v lasti lokalnih javnih organov v družbe iz zakona št. 142/90 (v nadaljevanju: oprostitev davkov na prenose);
– popolna oprostitev davka od dohodka družb, in sicer davka od dobička pravnih oseb in lokalnega davka od dohodka, v obdobju treh let in najpozneje do poslovnega leta 1999 (v nadaljevanju: triletna oprostitev davka od dohodka družb).
2. Upravni postopek
4 Komisija je na podlagi pritožbe v zvezi z navedenimi ukrepi z dopisi z dne 12. maja, 16. junija in 21. novembra 1997 od italijanskih organov zahtevala podatke glede tega.
5 Italijanski organi so z dopisom z dne 17. decembra 1997 predložili del želenih podatkov. Poleg tega je bil 19. januarja 1998 na predlog italijanskih organov izveden sestanek.
6 Z dopisom z dne 17. maja 1999 je Komisija italijanskim organom vročila odločbo, da bo sprožila postopek iz člena 88(2) ES. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti (UL C 220, str. 14).
7 Komisija je po tem, ko je prejela stališča tretjih zainteresiranih oseb in italijanskih organov, od slednjih večkrat zahtevala dodatne podatke. Prišlo je tudi do srečanj med Komisijo ter italijanskimi organi in tretjimi zainteresiranimi osebami.
8 Nekatere družbe iz zakona št. 142/90, na primer družba ACEA SpA, družba AEM SpA in družba Azienda Mediterranea Gas e Acqua SpA (AMGA), ki so sicer vložile tožbe za razglasitev ničnosti zoper odločbo, ki je predmet te zadeve (zadeve T-297/02, T-301/02 in T-300/02), so med drugim trdile, da obravnavane tri oblike ukrepov niso državne pomoči.
9 Italijanski organi in Confederazione Nazionale dei Servizi (Confservizi), konfederacija, ki med drugim združuje družbe iz zakona št. 142/90 in posebna občinska podjetja v Italiji, so se v bistvu pridružili temu stališču.
10 Nasprotno pa je Bundesverband der deutschen Industrie e.V. (BDI), nemško združenje industrije in izvajalcev z njo povezanih storitev, menilo, da bi zadevni ukrepi lahko povzročili izkrivljanje konkurence ne le v Italiji, ampak tudi v Nemčiji.
11 Tudi Gas-it, italijansko združenje zasebnih trgovcev v sektorju distribucije plina, je menilo, da so zadevni ukrepi – zlasti triletna oprostitev davka od dohodka družb – državne pomoči.
12 Komisija je 5. junija 2002 sprejela Odločbo 2003/193/ES o državni pomoči, ki jo je Italija v obliki davčnih oprostitev in posojil pod ugodnejšimi pogoji dodelila družbam iz zakona št. 142/90 (UL 2003, L 77, str. 21, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
3. Izpodbijana odločba
13 Komisija najprej poudarja, da se njeno preverjanje nanaša le na splošne sisteme pomoči, ki so bili uvedeni s spornimi ukrepi, in ne na posamezne pomoči, dodeljene različnim podjetjem, tako da je njeno preverjanje v izpodbijani odločbi splošno in abstraktno. V zvezi s tem omenja, da Italijanska republika „ni dodelila posameznih davčnih ugodnosti in [ji ni] priglasila […] nobenega posamičnega primera pomoči, s tem da bi ji sporočila vse podatke, potrebne za presojo“. Komisija navaja, da zato meni, da mora opraviti splošno in abstraktno preverjanje zadevnih sistemov tako glede njihove opredelitve kot glede njihove združljivosti s skupnim trgom (točke od 42 do 45 obrazložitve izpodbijane odločbe).
14 Komisija meni, da so posojila CDDPP in triletna oprostitev davka od dohodka družb (v nadaljevanju skupaj: zadevni ukrepi) državne pomoči. Posledica dodelitve takih prednosti s pomočjo državnih sredstev družbam iz zakona št. 142/90 je namreč okrepitev njihovega konkurenčnega položaja v primerjavi z vsemi drugimi družbami, ki želijo opravljati enake storitve (točke od 48 do 75 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevni ukrepi so nezdružljivi s skupnim trgom, ker ne izpolnjujejo pogojev iz členov 87(2) in (3) ES ter 86(2) ES in kršijo člen 43 ES (točke od 94 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).
15 Nasprotno pa oprostitev davkov na prenose po mnenju Komisije ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, saj se ti davki plačajo ob ustanovitvi novega gospodarskega subjekta ali ob prenosu sredstev med različnimi gospodarskimi subjekti. Z vsebinskega vidika so občinska podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 isti gospodarski subjekti. Oprostitev navedenih davkov v njihovo korist je torej upravičena z značilnostmi ali strukturo sistema (točke od 76 do 81 obrazložitve izpodbijane odločbe).
16 Izrek izpodbijane odločbe se glasi:
„Člen 1
Oprostitev davkov na prenose […] ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) [ES].
Člen 2
Triletna oprostitev davka od dohodka družb […] in ugodnosti, ki izhajajo iz posojil [CDDPP], pomenijo državne pomoči v smislu člena 87(1) [ES].
Te pomoči niso združljive s skupnim trgom.
Člen 3
Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 2 in nezakonito dano na razpolago.
Izterjava pomoči se izvede takoj, v skladu s postopki nacionalnega prava, če to pravo omogoča takojšnjo in učinkovito izvršitev [izpodbijane] odločbe.
Pomoč, ki jo je treba vrniti, vključuje obresti od datuma, ko je prejemnik pomoč prejel, do datuma, ko jo je dejansko vrnil. Te obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun subvencije, enakovredne regionalnim pomočem.
[…]“
Postopek in predlogi strank
17 Italijanska republika je 8. avgusta 2002 zoper izpodbijano odločbo pri Sodišču vložila ničnostno tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko C-290/02. Sodišče je ugotovilo, da je predmet te tožbe in tožb v zadevah T-292/02, T‑297/02, T-300/02, T-301/02 in T‑309/02 enak, in sicer razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in da so te zadeve povezane, saj se tožbeni razlogi, navedeni v vsaki od teh zadev, v veliki meri ponavljajo. Sodišče je s sklepom z dne 10. junija 2003 v skladu s členom 54, tretji odstavek, Statuta prekinilo odločanje v zadevi C‑290/02 do razglasitve odločbe Sodišča prve stopnje o koncu postopkov v zadevah T-292/02, T-297/02, T-300/02, T-301/02 in T‑309/02.
18 Sodišče je s sklepom z dne 8. junija 2004 zadevo C-290/02 odstopilo Sodišču prve stopnje, ki je v skladu s členom 2 Sklepa Sveta 2004/407/ES, Euratom z dne 26. aprila 2004 o spremembi členov 51 in 54 Protokola o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti (UL L 132, str. 5) postalo pristojno za odločanje o tožbah, ki jih države članice vložijo proti Komisiji. Tako je bila ta zadeva pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisana pod opravilno številko T-222/04.
19 Na podlagi člena 14 Poslovnika Sodišča prve stopnje in na predlog osmega senata je Sodišče prve stopnje po opredelitvi strank v skladu s členom 51 navedenega poslovnika odločilo, da zadevo odstopi v odločanje razširjeni sestavi.
20 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (osmi razširjeni senat) sklenilo, da začne ustni postopek.
21 S sklepom predsednika osmega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2008 so bile zadeve T-292/02, T-297/02, T-300/02, T‑301/02, T‑309/02, T-189/03 in T-222/04 v skladu s členom 50 Poslovnika združene zaradi ustnega postopka.
22 Stranke so na obravnavi 16. aprila 2008 podale svoja stališča in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje.
23 Italijanska republika Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– člen 2 izpodbijane odločbe razglasi za ničen.
24 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.
Utemeljenost
25 Italijanska republika v utemeljitev tožbe navaja v bistvu več tožbenih razlogov, ki se jih lahko razporedi in preučiti tako:
– kršitev člena 87(1) ES v zvezi z opredelitvijo triletne oprostitve davka od dohodka družb in posojil CDDPP kot državnih pomoči in neobrazložitev;
– napaka pri opredelitvi zadevnih ukrepov kot novih pomoči in v zvezi s tem kršitev člena 88(1) ES;
– napačna uporaba člena 86(2) ES;
– kršitev postopkovnih pravil zaradi nepopolne preiskave.
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES v zvezi z opredelitvijo triletne oprostitve davka od dohodka družb in posojil CDDPP kot državnih pomoči
26 Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga navaja, da zadevni ukrepi niso državne pomoči. Tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo na neobstoj konkurence in prizadetosti trgovine med državami članicami, neobstoj selektivnosti in neobrazložitev.
Trditve strank
Prvi del prvega tožbenega razloga: neobstoj konkurence in prizadetosti trgovine med državami članicami
27 Italijanska republika trdi, da lahko družbe iz zakona št. 142/90 načeloma opravljajo svoje dejavnosti le na področju javnih služb, na katerem ni konkurence. Posebna podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 naj bi v občini, ki ji pripadajo, imeli pravni ali dejanski monopol glede javnih služb. Poleg tega naj bi bile te javne službe nujno lokalne.
28 Poslovna dejavnost družb iz zakona št. 142/90 naj bi bila določena v zakonu in te družbe naj bi bile ustanovljene zato, da skrbijo za upravljanje ene ali več služb, ki so v pristojnosti referenčnega lokalnega organa. Ker so navedene družbe družbe zasebnega prava, naj bi zato morale nujno delovati v skladu s cilji iz statuta, njihov namen pa bi moral biti izvrševanje javnih služb. Iz tega naj bi bilo razvidno, da se morajo družbe, ki so v javni lasti in katerih namen je izvrševanje javnih služb – kot so družbe iz zakona št. 142/90 – omejiti na zagotavljanje javnih služb.
29 Iz tega po mnenju Italijanske republike sledi, da za družbe iz zakona št. 142/90 načeloma veljajo ozemeljske in materialne omejitve. Njihovo delovanje zunaj občinskega ozemlja naj bi bilo mogoče, le če sta izpolnjena dva stroga pogoja, in sicer, prvič, obstoj predhodnega sporazuma ali pogodbe med zainteresiranimi občinami ali pokrajinami in, drugič, obstoj funkcionalne povezave med dejavnostjo zunaj ozemlja in zahtevami občine, ki ji družba iz zakona št. 142/90 pripada. Dodelitev lokalnih javnih služb v drugih občinah in razširitev dejavnosti družb iz zakona št. 142/90 na druge sektorje naj bi bili torej zgolj možnost. Vendar naj v izpodbijani odločbi ne bi bil naveden noben primer ali dokaz, da so družbe iz zakona št. 142/90 razširile svoje dejavnosti. Le v dveh primerih so ena ali več družb iz zakona št. 142/90 sodelovale pri razpisu za zbiranje ponudb za dodelitev koncesije v zvezi z izvajanjem javnih služb na ozemljih, ki ni ozemlje njihove občine izvora. Sicer pa je šlo za naročila majhnega pomena.
30 Italijanska republika poudarja, da se službe, navedene na seznamu v členu 1 legge n° 103 (sulla) assunzione diretta dei pubblici servizi da parte dei comuni (zakon št. 103 o neposrednem izvajanju javnih služb s strani občin z dne 29. marca 1903, GURI z dne 29. marca 1903), izvajajo v monopolnem sistemu ali neposredno, medtem ko se morajo druge storitve opravljati v sistemu konkurence. Zakon št. 142/90 naj ne bi spremenil tega položaja.
31 Po tem, ko je Italijanska republika opozorila na nalogo Komisije, da ugotovi in presodi dejstva, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da pomoč lahko negativno vpliva na konkurenco in trgovino, je opozorila, da finančna pomoč lahko prizadene trgovino med državami članicami, če podjetje, ki jo prejme, deluje na zelo konkurenčnem trgu. To pa naj ne bi veljalo v obravnavanem primeru.
32 Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.
Drugi del prvega tožbenega razloga: neobstoj selektivnosti
33 Italijanska republika trdi, da posledica zadevnih ukrepov ni bila nobena prednost v smislu člena 87(1) ES.
34 V zvezi s triletno oprostitvijo davka od dohodka družb Italijanska republika navaja, da ta ukrep ni selektiven, ker je v bistvu enaka pravna ureditev, ki se uporablja za občinska podjetja.
35 V zvezi s posojili CDDPP Italijanska republika navaja, da v obravnavani zadevi ni bilo ugodnosti, ker najvišja obrestna mera, ki jo uporablja CDDPP, ni nižja od najvišje referenčne obrestne mere. V vsakem primeru naj bi bili prejemniki posojil CDDPP, ki so subjekti v večinski lasti javnih institucij in opravljajo zelo stabilno gospodarsko dejavnost, kot je izvajanje javnih služb, še posebno zanesljivi dolžniki. Poleg tega naj bi bila posojila CDDPP posojila z nespremenljivo obrestno mero in dolgoročnostjo, zaradi česar naj bi bile v obdobju, ko so se obrestne mere stalno zviševale, te ugodnejše, kot so bile spremenljive ali kratkoročne obrestne mere. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov je bilo razumljivo, da je bila za družbe iz zakona št. 142/90 uporabljena nižja obrestna mera od tiste, ki je veljala za tako imenovana „običajna“ podjetja. Iz tega naj bi bilo razvidno, da gre v bistvu za tržno obrestno mero.
36 Komisija zavrača trditve Italijanske republike.
Tretji del prvega tožbenega razloga: neobrazložitev
37 Italijanska republika v bistvu navaja, da bi Komisija, zato da bi izpolnila obveznost obrazložitve, morala opraviti preverjanje, čeprav le delno, dejavnosti prejemnikov zadevnih ukrepov in njihovega pomena na nacionalnem trgu in trgu Skupnosti. V zvezi s tem navaja tudi, da trditve, vsebovane v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na konkurenčnost zadevnih trgov in vpliv triletne oprostitve davka od družb na trgovino znotraj Skupnosti, niso resnične. Poleg tega naj izpodbijana odločba ne bi vsebovala nobene navedbe glede pogojev na trgu v drugih državah članicah ali trgih, na katerih delujejo upravičenci do navedene oprostitve.
38 Komisija meni, da je izpodbijana odločba dovolj obrazložena.
Presoja Sodišča prve stopnje
39 Najprej je treba spomniti, da morajo biti za opredelitev pomoči v smislu člena 87(1) ES izpolnjeni vsi pogoji, zajeti v tej določbi. Prvič, iti mora za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njenemu prejemniku mora omogočati prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljala (glej sodbi Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, str. I‑7747, v nadaljevanju: sodba Altmark, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa, in z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C‑172/03, ZOdl., str. I‑1627, točka 27).
40 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Italijanska republika navaja, da niso izpolnjeni trije od štirih pogojev, ki sicer morajo biti izpolnjeni zato, da se določen ukrep opredeli kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, in sicer tisti, ki se nanašajo na prizadetost trgovine znotraj Skupnosti, na vpliv na konkurenco in na obstoj selektivne prednosti.
Domnevni neobstoj konkurence in neprizadetost trgovine med državami članicami
41 Glede drugega in četrtega pogoja, ki sta omenjena v točki 39, je ustaljena sodna praksa, da v okviru presoje teh dveh pogojev Komisija ni dolžna ugotavljati resničnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali lahko te pomoči prizadenejo to trgovino in izkrivljajo konkurenco (glej sodbo Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Unicredito Italiano, C‑148/04, ZOdl., str. I‑11137, točka 54 in navedena sodna praksa).
42 Spomniti je treba, da se v primeru sistema pomoči Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega sistema, zato da v obrazložitvi svoje odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem sistemom, ta daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami (sodba Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑310/99, Recueil, str. I‑2289).
43 Sicer pa je treba opozoriti, da lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in prizadene trgovino med državami članicami (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava proti Komisiji, T‑92/00 in T‑103/92, Recueil, str. II‑1385, točka 72 in navedena sodna praksa).
44 Poleg tega ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, namreč a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila prizadeta trgovina med državami članicami (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana Tubemeuse, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 43, in z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 42, ter zgoraj v točki 39 navedena sodba Altmark, točka 81).
45 Poleg tega je Sodišče navedlo, da nikakor ni izključeno, da javna subvencija, ki se dodeli podjetju, ki opravlja le lokalne in regionalne prevozne storitve, in ne prevoznih storitev zunaj države, kjer je ustanovljeno, lahko vseeno vpliva na trgovino med državami članicami v smislu člena 87(1) ES. Kadar država članica dodeli javno subvencijo podjetju, lahko obseg opravljanja prevoznih storitev tega podjetja iz tega razloga ostane enak ali se poveča, zaradi česar imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za opravljanje prevoznih storitev na trgu te države članice (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Altmark, točki 77 in 78).
46 V obravnavani zadevi je treba, prvič, glede pogoja o prizadetosti konkurence, najprej ugotoviti, da se zadevni ukrepi nanašajo le na eno kategorijo podjetij, in sicer na družbe iz zakona št. 142/90.
47 Vendar zadevni ukrepi po mnenju Italijanske republike ne izkrivljajo konkurence, ker naj bi družbe iz zakona št. 142/90 opravljale svoje dejavnosti na področju javnih služb, ki je področje, za katerega ne velja konkurenca.
48 Ob upoštevanju okoliščin nastanka družb iz zakona št. 142/90 so področja, na katera se zadevni ukrepi še zlasti nanašajo – kot je razvidno iz točke 32 obrazložitve izpodbijane odločbe – sektorji lokalnih javnih služb, kot so distribucija in obdelava pitne vode, javni prevoz, distribucija plina in elektrike, obdelava odpadkov in maloprodaja farmacevtskih proizvodov.
49 Vendar je treba v zvezi s tem opozoriti, da je – kot je bilo navedeno v točkah 73 in 84 obrazložitve izpodbijane odločbe – nekatere od zadevnih sektorjev, na primer sektorje maloprodaje farmacevtskih izdelkov, smeti, plina in vode, v trenutku, ko so začeli veljati zadevni ukrepi, zaznamovala določena stopnja konkurence.
50 Poleg tega je treba ugotoviti – kot je storila Komisija – da v sektorjih, v katerih delujejo družbe iz zakona št. 142/90, podjetja tekmujejo za podelitev koncesij za izvajanje lokalnih javnih služb v različnih občinah in da je trg navedenih koncesij trg, ki je odprt za konkurenco (točki 67 in 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).
51 Trditev Italijanske republike, da na področju lokalnih javnih služb ni obstajala nobena konkurenca, ker naj bi bile te službe dodeljene intuitu personae, je treba zavrniti. Po eni strani neposredna dodelitev ne vpliva na ugotovitev iz zgornjih točk, da je bila za zadevni trg značilna vsaj določena stopnja konkurence. Po drugi strani naj bi bil namen trditve predvsem dokazati omejevalne učinke zadevnih ukrepov na konkurenco, in ne neobstoj konkurence na zadevnem trgu. Kot poudarja Komisija v točki 71 obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč mogoče izključiti le, da je sam obstoj pomoči v korist družb iz zakona št. 142/90 spodbudil občine, da so jim raje neposredno oddajale storitve, kot pa da bi podeljevale koncesije v okviru odprtih postopkov.
52 Kar natančneje zadeva vprašanje, ali so zadevni ukrepi izkrivljali ali bi lahko izkrivljali stopnjo konkurence, ki je obstajala na trgu, je treba ugotoviti, da so zadevni ukrepi okrepili konkurenčni položaj družb iz zakona št. 142/90 v primerjavi z vsemi drugimi italijanskimi ali tujimi podjetji, ki so delovala na zadevnem trgu. Kot pravilno navaja Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe, so podjetja, ki nimajo pravne oblike kapitalske družbe in katerih kapital ni v večinski lasti lokalnih skupnosti, v slabšem položaju, če želijo sodelovati pri razpisu za zbiranje ponudb za oddajo izvajanja določene službe na določenem ozemlju.
53 Poleg tega lahko zadevni ukrepi spodbudijo širitev družb iz zakona št. 142/90 na druge trge, odprte za konkurenco, in s tem povzročijo učinke izkrivljanja celo v sektorjih, ki niso lokalne javne službe. V zvezi s tem iz zakona št. 142/90, kakor ga razlagata Corte suprema di cassazione (italijansko vrhovno sodišče) v sodbi št. 4989 z dne 6. maja 1995 in Consiglio di Stato (italijanski državni svet) v sodbi št. 4586 z dne 3. septembra 2001, sledi, da imajo družbe iz zakona št. 142/90 možnost delovati na drugih ozemljih v Italiji in tujini ter na področjih, ki niso področja javnih služb iz njihovih statutov, razen če jim to močno zmanjšuje vire in sredstva in lahko škoduje referenčni skupnosti. Sicer pa je iz časopisnih člankov, priloženih k odgovoru na tožbo, razvidno, da so vsaj nekatere družbe iz zakona št. 142/90 izvajale dejavnosti, ki niso javne službe, določene v njihovih statutih, in to na ozemljih, ki niso ozemlja njihove referenčne občine.
54 Iz navedenega je razvidno, da zadevni ukrepi izkrivljajo ali bi lahko izkrivljali konkurenco v smislu člena 87(1) ES.
55 Drugič, v zvezi s pogojem, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami, je treba najprej opozoriti, da dejstvo, da družbe iz zakona št. 142/90 delujejo same na nacionalnem trgu ali celo na ozemlju, na katerem so ustanovljene, ni odločilno. Zadevni ukrepi namreč prizadenejo trgovino med državami, če imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za izvajanje svojih storitev na italijanskem trgu (glej točko 45).
56 Komisija je tako v točki 70 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da so obravnavani ukrepi lahko ovirali tuja podjetja, ki so se želela ustanoviti v Italiji ali tam ponujati svoje storitve, in so torej prizadeli trgovino med državami članicami v smislu člena 87(1) ES.
57 Po eni strani zadevni ukrepi namreč škodujejo tujim podjetjem, ki oddajo ponudbe za pridobitev lokalne koncesije za javne službe v Italiji, ker lahko javna podjetja, ki so prejemniki pomoči iz obravnavanega sistema, predložijo bolj konkurenčne cene kot njihovi nacionalni konkurenti ali konkurenti iz Skupnosti, ki niso prejemniki pomoči iz tega sistema. Po drugi strani je posledica zadevnih ukrepov, da so naložbe v sektor lokalnih javnih služb v Italiji (na primer s pridobitvijo večinskih deležev) za podjetja iz drugih držav članic manj zanimive, ker pridobljena podjetja ne bi bila upravičena do ugodnosti (ali bi jo lahko izgubila) zadevnih ukrepov zaradi značilnosti svojih novih delničarjev (glej točko 69 obrazložitve izpodbijane odločbe).
58 Iz navedenega je razvidno, da Komisija ni naredila napake s tem, da je presodila, da so bili pogoji, ki se nanašajo na prizadetost trgovine in izkrivljanje konkurence v obravnavani zadevi izpolnjeni. Prvi del prvega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti.
Selektivna prednost zadevnih ukrepov
59 Člen 87(1) ES prepoveduje državne pomoči „z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“, torej prepoveduje selektivne pomoči (glej sodbo Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑66/02, ZOdl., str. I‑10901, točka 94).
60 Glede presoje pogoja selektivnosti, ki je sestavni del pojma državne pomoči, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 87(1) ES predpisuje, da se v okviru nekega pravnega sistema ugotovi, ali nacionalni ukrep lahko daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilje, ki jim sledi ta ureditev, v dejansko in pravno primerljivem položaju (glej sodbo Sodišča z dne 6. septembra 2006 v zadevi Portugalska proti Komisiji, C‑88/03, ZOdl., str. I‑7115, točka 54 in navedena sodna praksa).
61 Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem pomoči zajema vse ukrepe, ki v različnih oblikah zmaljšajo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in ki imajo tako, ne da bi bile subvencije v strogem pomenu besede, enake značilnosti in enake učinke (sodba Sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España, C‑387/92, Recueil, str. I‑877, točki 13 in 14).
(a) Triletna oprostitev davka od dohodka družb
62 V obravnavani zadevi je eden od zadevnih ukrepov popolna oprostitev davka od dohodka družb v obdobju treh let in najpozneje do poslovnega leta 1999 v korist vseh družb iz zakona št. 142/90.
63 Nesporno je, da triletna oprostitev davka od družb zmanjšuje stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in zato daje upravičencem finančno prednost v primerjavi s podjetji, ki so običajno zavezana za plačilo davka.
64 V zvezi s tem je iz italijanske davčne ureditve, ki velja za kapitalske družbe, razvidno, da mora v okviru običajne uporabe te ureditve vsako podjetje, ki deluje na trgu, plačati davek od dohodka in da je triletna oprostitev davka od dohodka družb izjema od te ureditve. Glede na to, da so bile le družbe iz zakona št. 142/90 upravičene do teh davčnih oprostitev, ki niso bile dodeljene podjetjem iz drugih sektorjev ali drugim podjetjem iz istega sektorja in celo ne podjetjem, ki so v večinski zasebni lasti, je selektivnost navedenih oprostitev dokazana.
65 Poleg tega je iz značilnosti in omejenega trajanja – tri leta po pridobitvi statusa pravne osebe in najpozneje do konca poslovnega leta 1999 – triletne oprostitve davka od dohodka družb razvidno, da ta oprostitev ni upravičena z značilnostmi ali strukturo obravnavanega davčnega sistema.
66 Nazadnje trditev Italijanske republike, da naj bi se isti sistem v bistvu uporabljal za občinska podjetja, ne vzbudi dvoma o obstoju selektivnosti triletne oprostitve davka od dohodka družb. V zvezi s tem je treba poudariti, da se selektivnost ukrepa presoja glede na vsa podjetja, in ne glede na podjetja, ki so upravičena do enake prednosti znotraj iste skupine. Tudi če se domneva, da so bila tudi občinska podjetja upravičenci do zadevnega ukrepa, vseeno velja, da je imela od davčnega ukrepa korist le določena skupina podjetij in da je torej selektiven.
(b) Posojila CDDPP
67 Med ukrepi, na katere se nanaša točka 61, so posojila, ki jih država ali subjekt pod njenim nadzorom odobri podjetju in ki temu podjetju omogočajo, da je deležno boljših pogojev, kot bi jih imelo na trgu kapitala. Če bi to veljalo, bi šlo tako kot v primeru posojila po nižji obrestni meri za gospodarsko prednost v smislu člena 87(1) ES.
68 Italijanska republika izpodbija, da bi se z obravnavanimi posojili podjetjem, ki so jih prejela, dajala prednost, ker obrestna mera CDDPP ustreza tržni obrestni meri.
69 Iz točk 56 in 57 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija, zato da bi ugotovila, ali bi posojila, ki jih je CDDPP odobrila družbam iz zakona št. 142/90, tem družbam lahko dajala prednost, primerjala obrestno mero, ki jo je uporabljala CDDPP, z obrestno mero, ki bi za ta podjetja v istem času veljala na kapitalskem trgu.
70 Komisija je za referenčno obrestno mero vzela obrestno mero za oceno regionalnih sistemov pomoči, kakor je periodično objavljena v Uradnem listu. Kot je poudarila Komisija, gre za ugodno obrestno mero, ki se uporablja za zdrava podjetja in ki bi bila, če bi bil sporni sistem priglašen, uporabljena za ugotovitev obstoja elementov pomoči. Ugotoviti je treba, da je ta pristop zakonit (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 3. julija 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑457/00, Recueil, str. I‑6931, točka 72, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji, C‑278/00, Recueil, str. I‑3997, točka 62). Poleg tega Italijanska republika temu ni nasprotovala.
71 Iz istega razloga je treba ugotoviti, da obrestne mere, ki so jo predlagale italijanske oblasti, ni mogoče šteti za referenčno obrestno mero. Kot je navedla Italijanska republika, gre za najvišjo obrestno mero, ki je bila za bančna posojila regionalnim javnim subjektom določena z uredbo ministrstva za finance. Kot je trdila Komisija, ta obrestna mera ni določena v skladu s pogoji na trgu, ampak glede na druga merila, ki jih določi javni organ. Ker poleg tega regionalni javni subjekti pomenijo manjše tveganje kot podjetje, se ne zdi primerno, da se ta obrestna mera upošteva kot referenčna obrestna mera za to, da se primerja z obrestno mero CDDPP.
72 V vsakem primeru je treba poudariti, da je bila obrestna mera CDDPP v velikem delu upoštevnega obdobja nižja od najnižjih bančnih obrestnih mer, ki so veljale za lokalne subjekte.
73 Zavrniti je treba trditev Italijanske republike, da je verjetno, da bodo zaradi dolgoročnosti posojil CDDPP glede na splošno znižanje obrestnih mer obrestne mere, ki jih uporabljajo banke, nižje od najvišjih, ki so dovoljene z zakonom. Italijanska republika ni podkrepila tega stališča z dokazi, ki bi se nanašali na zadevno obdobje (1994–1998).
74 Komisija je zato lahko pravilno sklepala, da je bila s posojili CDDPP, ki so bila odobrena po ugodnejši obrestni meri glede na referenčno obrestno mero, zagotovljena ekonomska prednost družbam iz zakona št. 142/90, torej nekaterim podjetjem v smislu člena 87(1) ES.
75 Iz navedenega sledi, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Izpolnitev obveznosti obrazložitve
76 Najprej je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve iz člena 253 ES bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. V teh okoliščinah mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena značilnostim obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor (sodba Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑17/99, Recueil, str. I‑2481, točka 35, in zgoraj v točki 42 navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 48).
77 Dalje je treba poudariti, da je treba zahtevo po obrazložitvi presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, značilnosti navedenih razlogov in interes za prejem obvestila, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali katere koli druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Francija proti Komisiji, točka 36, in zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točka 48).
78 Nazadnje je treba opozoriti, da čeprav mora Komisija v obrazložitvi svoje odločbe navesti vsaj okoliščine, v katerih je bila pomoč dodeljena, kadar te omogočajo, da se izkaže, ali bi pomoč lahko prizadela trgovino med državami članicami (sodba Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 248/84, Recueil, str. 4013, točka 18), pa ni dolžna izkazati dejanskega učinka že dodeljenih pomoči. Če bi bilo namreč tako, bi ta zahteva vodila k favoriziranju držav članic, ki izplačujejo pomoči v nasprotju z obveznostjo priglasitve iz člena 88(3) ES, v škodo tistih, ki pomoči priglasijo že v fazi načrtovanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, imenovana Boussac, C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točka 33).
79 V obravnavanem primeru glede tega zadostuje navedba, da izpodbijana odločba jasno navaja in v tem primeru uporablja merila, ki jih mora izpolniti ukrep, da bi pomenil državno pomoč.
80 Komisija je najprej v točkah od 61 do 75 izpodbijane določbe na splošno razložila, zakaj lahko zadevni ukrepi izkrivljajo konkurenco in prizadenejo trgovino znotraj Skupnosti.
81 Natančneje je Komisija v točkah od 66 do 68 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila, da je šlo v obravnavani zadevi za sektorje lokalnih javnih služb, za katere je pogosto značilna možnost, da se izvršujejo ekskluzivno, in v zvezi s katerimi so se torej podjetja potegovala, da bi jim bile dodeljene koncesije v več občinah.
82 Dalje, potem ko je Komisija v točki 68 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bil trg koncesij lokalnih javnih služb odprt za konkurenco Skupnosti in da so zanj veljala pravila iz Pogodbe ES, je v točki 69 obrazložitve izpodbijane odločbe oblikovala stališče, da bi zadevni ukrepi lahko prizadeli trgovino znotraj Skupnosti, s tem da je kot primer omenila, da so javna podjetja, ki so bila prejemniki iz obravnavanega sistema, lahko ponudila bolj konkurenčne cene kot njihovi nacionalni konkurenti ali konkurenti iz Skupnosti, ki niso bili upravičeni do ugodnosti iz navedenega sistema. Poleg tega je Komisija v točkah 73 in 74 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so lahko zadevni ukrepi prizadeli trgovino znotraj Skupnosti tudi iz drugih razlogov, ki jih je naštela.
83 Nazadnje je glede očitane neobrazložitve v zvezi z ugodnostjo, ki je posledica triletne oprostitve davka od dohodka družb, dovolj navesti, da je Komisija v točkah od 52 do 54 obrazložitve izpodbijane odločbe primerno razložila razloge, zaradi katerih bi ta ukrep lahko okrepil položaj prejemnikov v primerjavi z njihovimi konkurenti in učinek, ki bi ga ta ukrep lahko imel na trg.
84 Glede na zahteve iz sodne prakse je v obravnavani zadevi Komisija torej izpolnila svoje obveznosti zadostne obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer glede prednosti, ki so posledica triletne oprostitve davka od dohodka družb, prizadetosti konkurence in trgovine med državami članicami.
85 V teh okoliščinah je treba zavrniti tudi tretji del prvega tožbenega razloga.
86 Iz tega je razvidno, da je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
2. Drugi tožbeni razlog: napaka pri opredelitvi zadevnih ukrepov kot novih pomoči
Trditve strank
87 Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga trdi, da je triletna oprostitev davka od dohodka družb veljavna pomoč in da je Komisija zato z izpodbijano odločbo kršila člen 88(1) ES. Trdi, da je bilo monopolno izvajanje storitev, ki so v javnem interesu, s strani občin in občinskih podjetij oproščeno davkov, odkar je začel veljati zakon št. 603 z dne 6. avgusta 1954 (GURI št. 182 z dne 11. avgusta 1954), in da bistvo prvotne ureditve kljub spremembam, ki so bile uvedene s sprejetjem več zakonodajnih besedil, ni bilo bistveno spremenjeno. Italijanska republika nasprotuje trditvi iz izpodbijane odločbe, da načelo, določeno v sodbi Sodišča z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Namur-Les assurances du crédit (C‑44/93, Recueil, str. I‑3829, nadaljevanju: Namur), v obravnavani zadevi ne velja, ker je nova zakonodaja razširila krog upravičencev iz sistema ter njihove sektorje in ozemlje, na katerem delujejo.
88 Poleg tega Italijanska republika, ne da bi se izrecno sklicevala na člen 1(b)(v) Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL L 83, str. 1), navaja, da je opredelitev triletne oprostitve davka od dohodka družb kot državne pomoči tudi posledica dejstva, da so bili ob uvedbi navedene oprostitve trgi zaprti za konkurenco. Navaja še, da enako razlogovanje velja tudi za posojila CDDPP.
89 Komisija se sklicuje na točke od 86 do 91 obrazložitve izpodbijane odločbe in trdi, da v obravnavani zadevi nobeden od dveh pogojev iz sodbe Namur, navedene zgoraj v točki 87, ni izpolnjen.
Presoja Sodišča prve stopnje
90 Sodišče je v zgoraj v točki 87 navedeni sodbi Namur (točka 13) razsodilo, da je tako iz vsebine kot iz ciljev določb člena 88 ES razvidno, da je treba pomoči, ki obstajajo pred dnevom začetka veljavnosti Pogodbe ES, in pomoči, ki bi se lahko zakonito izvedle pod pogoji iz odstavka 3 člena 88 ES, vključno s pomočmi, ki so posledica razlage tega člena, ki jo je dalo Sodišče v sodbi z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471, točke od 4 do 6), šteti za veljavne pomoči v smislu odstavka 1 tega člena, medtem ko je treba ukrepe, katerih namen je ustanoviti ali spremeniti pomoči, šteti za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz odstavka 3, pri čemer je poudarjeno, da se spremembe lahko nanašajo bodisi na veljavne pomoči bodisi na prvotne osnutke, ki so bili priglašeni Komisiji.
91 Glede veljavne pomoči je člen 1(b) Uredbe št. 659/1999 povzel in uzakonil pravila, ki izhajajo iz sodne prakse.
92 V skladu s to določbo veljavna državna pomoč pomeni:
(i) pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah;
(ii) odobreno pomoč, to je sisteme pomoči in individualno pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet;
(iii) pomoč, za katero se šteje, da je bila odobrena, ker Komisija ni sprejela odločbe v roku dveh mesecev, ki načeloma začne teči naslednji dan od prejema popolnega obvestila in ki ga ima na voljo za izvedbo predhodnega preizkusa;
(iv) pomoč, pri kateri je potekel desetletni zastaralni rok za zahtevo za vračilo pomoči;
(v) pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo.
93 Dalje je treba v skladu s členom 1(c) navedene uredbe vsako spremembo veljavne pomoči šteti za novo pomoč.
94 V bistvu so ukrepi, katerih namen je ustanoviti pomoči ali spremeniti veljavne pomoči, nove pomoči. Natančneje, če sprememba vpliva na samo vsebino prvotnega sistema, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če je mogoče nov element očitno ločiti od prvotnega sistema, pa ne gre za tako bistveno spremembo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Government of Gibraltar, T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, str. II‑2309, točke od 109 do 111).
95 V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevni ukrepi ne spadajo pod drugi, tretji in četrti primer iz člena 1(b) Uredbe št. 659/1999, ki dopuščajo, da se ukrep pomoči šteje za veljavno pomoč. Poleg tega se Italijanska republika nanje ne sklicuje.
96 V zvezi s prvim primerom iz člena 1(b) Uredbe št. 659/1999 je treba najprej ugotoviti, da je bila triletna oprostitev davka od dohodka družb določena z uredbo-zakonom št. 331/93 in zakonom št. 549/95. Leta 1990, ko je bila z zakonom št. 142/90 izvedena reforma zakonskih ukrepov, ki so jih imele na voljo občine za upravljanje lokalnih javnih služb in med katerimi je bila možnost ustanovitve družb z omejeno odgovornostjo in družb z večinskim deležem v javni lasti, ni bila za te družbe določena nobena oprostitev davka od dohodka družb.
97 Vse družbe iz zakona št. 142/90, ustanovljene med letom 1990 in 30. avgustom 1993, ko je začel veljati člen 66 uredbe-zakona št. 331/93, so bile namreč davčne zavezanke za davek od dohodka.
98 Kot pravilno navaja Komisija v točki 91 obrazložitve izpodbijane odločbe, je zato moral italijanski zakonodajalec – da je davčno ureditev, ki velja za lokalne skupnosti, razširil na družbe iz zakona št. 142/90 – sprejeti novo zakonodajo več desetletij po začetku veljavnosti Pogodbe ES.
99 Poleg tega, tudi če se prizna, da je bila oprostitev davkov za občinska podjetja uvedena pred začetkom veljavnosti Pogodbe ES in da je ostala v veljavi do leta 1995, pa se družbe iz zakona št. 142/90 bistveno razlikujejo od občinskih podjetij. Razširitev davčnih ugodnosti, ki so obstajale za občinska in posebna podjetja, na novo kategorijo prejemnikov, kot so družbe iz zakona št. 142/90, pomeni spremembo, ki jo je mogoče ločiti od prvotne ureditve. Kot je navedeno v sodbi Consiglio di Stato št. 4586 z dne 3. septembra 2001, namreč obstajajo zakonske razlike med družbami iz zakona št. 142/90 in občinskimi podjetji, zlasti zaradi dejstva, da za prve ne velja stroga ozemeljska omejitev, ki velja za druge, in da so področja delovanja prvih precej širša. Kot je že bilo poudarjeno v točki 53 zgoraj, imajo tako družbe iz zakona št. 142/90 možnost delovanja zunaj referenčnega ozemlja v Italiji in tujini ter na področjih, ki niso področja javnih služb iz njihovih statutov, razen če jim to močno zmanjšuje vire in sredstva in lahko škoduje referenčni skupnosti.
100 Torej, kot navaja Komisija v točki 92 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila zakonodaja, ki določa področje stvarnega in geografskega delovanja družb iz zakona št. 142/90, tudi če so te nasledile občinska podjetja v njihovih pravicah in obveznostih, bistveno spremenjena.
101 Zato je treba ugotoviti, da člen 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999 ne velja za triletno oprostitev davka od dohodka družb, ki je bila uvedena z določbami člena 3(70) zakona št. 549/95 v povezavi s členom 66(14) uredbe-zakona št. 331/93.
102 V zvezi s posojili CDDPP je treba opozoriti, da se izpodbijana odločba nanaša le na posojila, dodeljena družbam iz zakona št. 142/90. Dalje, če država članica prednosti, ki že obstajajo za druga podjetja, razširi na novo kategorijo upravičencev, je zaradi navedenih razlogov ta ukrep nova pomoč. Ker je bila v obravnavani zadevi tudi družbam iz zakona št. 142/90 dana možnost pridobiti posojila CDDPP – ta prednost pa je bila prej dodeljena občinam, občinskim družbam in posebnim družbam – gre za novo pomoč.
103 V zvezi drugim stališčem Italijanske republike, ki temelji na členu 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999, je treba ugotoviti, da se ta določba lahko uporablja le za ukrepe, ki v času, ko so bili izvedeni, niso bili pomoči. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, kot razlaga Komisija v točkah od 83 do 85 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je bil obravnavani ukrep sprejet, ko so bili trgi v vsakem primeru, čeprav zelo verjetno do različne mere, odprti za konkurenco. Zato je treba šteti, da člen 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 ne velja za triletno oprostitev davka od dohodka družb.
104 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da zadevni ukrepi niso veljavne pomoči. Drugi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
3. Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba člena 86(2) ES
Trditve strank
105 Italijanska republika v okviru tega tožbenega razloga v bistvu navaja, da upravičenci do zadevnih ukrepov opravljajo dejavnost v splošnem gospodarskem interesu in da zato izjema iz člena 86(2) ES zanje ne velja.
106 Komisija opozarja, da se lahko v okviru člena 86(2) ES plačilo pomoči izogne prepovedi iz člena 87 ES, zlasti če je namen zadevne pomoči nadomestiti dodatne stroške, ki nastanejo z izvedbo naloge, ki je v splošnem gospodarskem interesu, in če se njena dodelitev izkaže za potrebno, zato da bi navedeno podjetje lahko izpolnilo svoje obveznosti javne službe v razmerah gospodarskega ravnotežja. Italijanska republika naj ne bi niti v upravnem postopku niti v okviru tega postopka dokazala, da je to veljalo glede zadevnih ukrepov.
Presoja Sodišča prve stopnje
107 Najprej je treba poudariti, da se obravnavana zadeva nanaša na sistem pomoči. Zato je treba dokazati, da ta sistem izpolnjuje vse pogoje, da se ne opredeli kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES in da je tako lahko upravičen do izjeme iz člena 86(2) ES.
108 V zvezi s tem je treba opozoriti, da državna pomoč, ki je nadomestilo v zameno za storitve, ki jih opravijo upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in da navedeni ukrep ne učinkuje tako, da jih postavi v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja, načeloma ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Altmark, točka 87).
109 Vendar pa morajo biti zato, da se tako nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč, hkrati izpolnjeni določeni pogoji. Med njimi sta pogoj, da mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb, ki morajo biti jasno opredeljene (zgoraj v točki 39 navedena sodba Altmark, točka 89), in pogoj, da nadomestilo ne preseže tega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih služb, pri tem pa je treba upoštevati dohodke, ki so s tem povezani, in razumen dobiček za izpolnjevanje teh obveznosti (zgoraj navedena sodba Altmark, točka 92).
110 Treba je poudariti, da je bila izpodbijana odločba sprejeta pred razglasitvijo sodbe Altmark, navedene zgoraj v točki 39. Vendar so merila, določena v tej sodbi, ki so posledica razlage člena 87(1) ES, povsem uporabljiva za dejanski in pravni položaj iz obravnavane zadeve, kot je bila predstavljena Komisiji, ko je sprejela izpodbijano odločbo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. februarja 2008 v zadevi BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 158).
111 Prvi pogoj, določen v sodbi Altmark, navedeni zgoraj v točki 39, v skladu s katerim mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izpolnjevanje obveznosti javnih služb, se uporablja tudi, če se je uveljavljala izjema iz člena 86(2) ES.
112 V obeh primerih mora ukrep vsekakor zadostiti načelom opredelitve in dodelitve javne službe ter sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 110 navedeno sodbo BUPA in drugi proti Komisiji, točka 160).
113 V zvezi s tem je treba poudariti, da Italijanska republika ni navedla nobenih pojasnil v zvezi s pogoji, navedenimi v sodbi Altmark, navedeni zgoraj v točki 39, in v zvezi s pogoji uporabe člena 86(2) ES. Edini argument, ki ga je navedla Italijanska republika je, da podjetja, ustanovljena na podlagi zakona št. 142/90, opravljajo dejavnosti v splošnem gospodarskem interesu in da zato zanje ne bi smela veljati pravila o državnih pomočeh.
114 Prav tako je treba ugotoviti, da se glede na strukturo obravnavanega sistema pomoči zakon št. 142/90 ne more opredeliti kot oblastveni akt o ustanovitvi in opredelitvi posebnega ukrepa, ki ga sestavlja izvajanje lokalnih javnih služb ob izpolnjevanju podrobno opredeljenih obveznosti. Poleg tega ta zakon ne opredeljuje jasno in natančno obveznosti javnih služb, ki naj bi bile sporne.
115 Zato je treba ugotoviti, da pogoj o načelih opredelitve in dodelitve nalog javnih služb ni izpolnjen.
116 Tretji tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev pravil postopka zaradi nepopolne preiskave
Trditve strank
117 Italijanska republika navaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi opravila abstraktno analizo, pri kateri v nasprotju s postopkovnimi pravili o državnih pomočeh ni upoštevala relevantnih dejstev. Komisija naj bi se v izpodbijani odločbi omejila na abstraktno sklicevanje na določene gospodarske dejavnosti in naj ne bi upoštevala dejanskih okoliščin italijanskega trga javnih služb in dejavnosti, ki so jih upravičenci dejansko opravljali. Ker zadevni ukrepi niso državne pomoči ali, podredno, so veljavne pomoči, naj bi italijanski organi ravnali pravilno, ko Komisiji niso predložili posameznih primerov zaradi posamične presoje. Če bi Komisija dvomila o pravilni opredelitvi teh ukrepov, bi morala preveriti, ali morda obstajajo posebni primeri.
118 Komisija navaja, da je ta tožbeni razlog nedopusten, ker gre za nov razlog v smislu člena 48(2) Poslovnika. Če bi bil ta tožbeni razlog delno dopusten, Komisija izpodbija njegovo utemeljenost.
Presoja Sodišča prve stopnje
119 Prvič, glede ugovora nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, zadostuje ugotovitev, da je Italijanska republika v tožbi navedla, da se Komisija ne more izogniti izvedbi preverjanja dejavnosti prejemnikov zadevnih ukrepov in njihovega pomena na nacionalnem trgu in trgu Skupnosti, da bi lahko presodila, ali bi ti ukrepi lahko prizadeli trgovino med državami članicami.
120 Trditve, katerih dopustnost se izpodbija, so bile torej navedene v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.
121 Ugovor nedopustnosti je treba zato zavrniti in ta tožbeni razlog razglasiti za dopusten.
122 Drugič, v zvezi z utemeljenostjo tega tožbenega razloga je treba poudariti, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje presoje splošnega sistema pomoči.
123 Poudariti je treba tudi, da Komisiji v skladu z Uredbo št. 659/1999 in sodno prakso ni treba preučiti posameznih ukrepov, dodeljenih na podlagi sistema pomoči. Zadostuje, da se omeji na preučitev značilnosti obravnavanega sistema pri presoji, ali zaradi značilnosti podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami (zgoraj v točki 78 navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 18, in zgoraj v točki 42 navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 89).
124 V obravnavani zadevi se analiza, ki jo je opravila Komisija v izpodbijani odločbi – čeprav je splošna, ker zajema vse sektorje, na katere se nanašajo zadevni ukrepi – nanaša na učinke, ki jih ti ukrepi lahko imajo na konkurenco in trgovino med državami članicami. Ni bilo potrebno, da bi izpodbijana odločba vsebovala analizo pomoči, ki so bile dodeljene v posameznih primerih na podlagi sistema. Vsekakor je iz spisa razvidno, da Komisija od Italijanske republike ali podjetij, ki so pri njej intervenirala v administrativnem postopku, ni nikoli prejela vseh podatkov, potrebnih za to, da se lahko opravi preverjanje posameznih primerov domnevnih upravičencev.
125 Iz vsega navedenega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
126 Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
127 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Italijanska republika ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (osmi razširjeni senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Italijanska republika nosi svoje stroške in plača stroške Komisije.
Martins Ribeiro | Šváby | Papasavvas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. junija 2009.
Podpisi