SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 4. decembra 2013

Zadeva T‑107/11 P

Evropska fundacija za usposabljanje (ETF)

proti

Giseli Schuerings

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za nedoločen čas – Odločba o odpovedi – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Člena 2 in 47 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Dolžnost skrbnega ravnanja – Pojem interesa službe – Prepoved odločanja ultra petita – Pravica do obrambe“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 9. decembra 2010 v zadevi Schuerings proti ETF (F‑87/08) za razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 9. decembra 2010 v zadevi Schuerings proti ETF (F‑87/08) se razveljavi v delu, v katerem je bila z njo odločba Evropske fundacije za usposabljanje (ETF) z dne 23. oktobra 2007 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas začasne uslužbenke Gisele Schuerings razglašena za nično in je bil zato njen predlog za povrnitev nastale premoženjske škode zavrnjen kot prezgoden. Pritožba se v preostalem zavrne. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Obseg – Prepoved odločanja ultra petita – Dolžnost spoštovanja okvira spora, ki so ga določile stranke – Dolžnost odločanja le na podlagi trditev, ki jih navajajo stranke – Neobstoj

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Zmanjšanje obsega dejavnosti agencije Unije – Dolžnost, ki jo je določilo Sodišče za uslužbence, da se preuči možnost prerazporeditve zadevnega uslužbenca – Dolžnost, ki ni določena v pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 2(a) in 47(c)(i))

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Upoštevanje interesov zadevnega uslužbenca in službe

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 2 in 47(c)(i))

1.      Sodišče Unije, ki odloča o ničnostni tožbi, ne sme odločiti ultra petita, zato ni pristojno ne za spremembo glavnega predmeta tožbe ne za uveljavljanje tožbenega razloga po uradni dolžnosti, razen če gre za posebne primere, v katerih je njegovo posredovanje potrebno zaradi javnega interesa. V okviru spora, ki ga omejijo stranke, sodišče Unije – čeprav mora odločati le o predlogih strank – ne sme biti vezano samo na trditve, ki jih stranke navedejo v podporo svojim zahtevam, sicer bi bilo prisiljeno svojo odločitev – odvisno od primera – opreti na napačne pravne navedbe.

(Glej točki 41 in 50.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 5. oktober 2009, Komisija proti Roodhuijzenu, T‑58/08 P, ZOdl., str. II‑3797, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa.

2.      S tem ko je Splošno sodišče navedlo, da je moral pristojni organ pred odpustitvijo uslužbenca, zaposlenega na podlagi pogodbe za nedoločen čas, v skladu s členom 47(c)(i) pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev preveriti, ali navedenega uslužbenca ne bi bilo mogoče prerazporediti na delovno mesto, ki že obstaja ali ki bi se moralo kmalu odpreti, je za navedeni organ opredelilo obveznost, ki ni bila določena v navedenih pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev.

Stabilnost zaposlitve na podlagi pogodb za nedoločen čas je res pomemben element zaščite zadevnih delavcev, čeprav sam po sebi ni splošno pravno načelo.

Vendar člen 2(a) zgoraj navedenih pogojev določa, da začasni uslužbenec pomeni uslužbenca, ki se zaposli na delovno mesto, opredeljeno kot začasno, Statut pa daje uradnikom stabilnejšo zaposlitev, ker so primeri dokončnega prenehanja funkcij proti volji zadevne osebe strogo določeni s predpisi.

Čeprav se pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas glede na varnost zaposlitve razlikujejo od pogodb o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče zanikati, da javni uslužbenci Unije, zaposleni na podlagi pogodbe za nedoločen čas, ne morejo prezreti začasnosti svoje zaposlitve in tega, da ta ne zagotavlja zaposlitve.

Sodišče za uslužbence je z obveznostjo predhodne preučitve možnosti prerazporeditve, ki jo je opredelilo, spremenilo naravo zaposlitve začasnega uslužbenca, kakor je opredeljena v pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev.

(Glej točke od 81 do 84 in 88.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. november 2005, Mangold, C‑144/04, ZOdl. str. I‑9981, točka 64.

3.      Čeprav ima organ, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, široko polje proste presoje pri uporabi člena 47(c)(i) pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev za določitev, ali je mogoče na podlagi posamezne okoliščine ali posebnega dejstva utemeljiti odpustitev uslužbenca s pogodbo za nedoločen čas, mora pristojni organ upoštevati interes službe, za izpolnitev dolžnosti skrbnega ravnanja pa tudi interes zadevnega uslužbenca. Čeprav v zvezi s tem drži, da ima pristojni organ široko polje proste presoje pri presoji interesa službe in je zato treba nadzor sodišča Unije omejiti na vprašanje, ali je zadevni organ ostal v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice, ko je odločal o položaju uslužbenca, dolžnost skrbnega ravnanja, ki se izraža v ravnovesju medsebojnih pravic in dolžnosti med javnim organom in uslužbenci, nalaga upoštevanje vseh elementov, ki so lahko upoštevni pri sprejemanju njegove odločitve, zlasti interes zadevnega uslužbenca.

Vendar ko je Sodišče za uslužbence v okviru ničnostne tožbe zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas poskušalo uravnotežiti interes službe in interes zadevnega uslužbenca šele, potem ko je predhodno za pristojni organ določilo obveznost predhodne preučitve možnosti njegove prerazporeditve in navedlo, da je bilo treba med to preučitvijo uravnotežiti interes službe, ki je nalagal zaposlitev najbolj usposobljene osebe za delovno mesto, ki že obstaja ali ki bi se moralo kmalu odpreti, in interes uslužbenca, ni upoštevalo interesa službe, ko je opredelilo načelo, v skladu s katerim je bilo zmanjšanje obsega dejavnosti agencije veljaven razlog za odpustitev samo, če agencija ni imela na voljo delovnega mesta, na katero bi bilo mogoče prerazporediti zadevnega uslužbenca.

Toda obstoj posebnih notranjih izbirnih postopkov zadevne agencije, ki se uporabljajo v primeru prostih delovnih mest ali notranje prerazporeditve, je lahko element kadrovske politike, posebej prilagojen specializirani naravi nalog, dodeljenih navedeni agenciji, kar je slednjo napeljalo k temu, da je v interesu službe uslužbenca, ki ga je prizadel zmanjšan obseg dejavnosti, usmerila k udeležbi v takih postopkih za novo zaposlitev znotraj nje. Poleg tega usmeritev navedenega uslužbenca k temu, da poišče novo zaposlitev znotraj agencije v skladu z navedenimi standardnimi izbirnimi postopki, lahko prispeva k upoštevanju interesa zadevnega uslužbenca in s tem izpolnjevanju dolžnosti skrbnega ravnanja.

Poleg tega je lahko pri tehtanju interesov uslužbenca in službe upoštevno tudi to, da je pristojni organ preučil možnosti premestitve uslužbenca, ki mu grozi odpoved, v drugo agencijo ali institucijo, ali poseben okvir, v katerem običajno delujejo agencije Unije.

(Glej točke 91, 93, 94, 96 in 97.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točki 215 in 216.