Language of document : ECLI:EU:T:2021:420

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti razširjeni senat)

z dne 7. julija 2021(*)

„Znamka Evropske unije – Prijava znamke Evropske unije, sestavljene iz kombinacije zvokov ob odprtju pločevinke gazirane pijače – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 – Člen 95(1) Uredbe 2017/1001“

V zadevi T‑668/19,

Ardagh Metal Beverage Holdings GmbH & Co. KG s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopa S. Abrar, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo M. Fischer, D. Hanf in D. Walicka, agenti,

tožena stranka,

zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 24. julija 2019 (zadeva R 530/2019-2) v zvezi z zahtevo za registracijo kombinacije zvokov, ki nastanejo ob odprtju pločevinke gazirane pijače, kot znamke Evropske unije,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat),

v sestavi S. Papasavvas, predsednik, D. Spielmann, U. Öberg (poročevalec), sodnika, O. Spineanu-Matei, sodnica, in R. Norkus, sodnik,

sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. oktobra 2019,

na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. decembra 2019,

na podlagi ukrepov procesnega vodstva z dne 28. aprila in 30. oktobra 2020,

na podlagi dodelitve zadeve petemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča,

na podlagi obravnave z dne 10. februarja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Ardagh Metal Beverage Holdings GmbH & Co. KG, je 6. junija 2018 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.

2        Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je zvočni znak, ki spominja na zvok, ki nastane ob odprtju pločevinke pijače, temu pa sledi približno enosekundna tišina in približno devetsekundno šumenje. Tožeča stranka je ob vložitvi zahteve za registracijo predložila zvočno datoteko.

3        Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 6, 29, 30, 32 in 33 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

–        razred 6: „Zabojniki za transport in skladiščenje, kovinski, zlasti zabojniki iz kovine, kovinske pločevinke [posode], kovinski rezervoarji, kovinske posode za kemične proizvode, stisnjene pline in tekočine“;

–        razred 29: „Mlečni izdelki, zlasti jogurti [pijače], kokosova voda [napitki], jogurtni napitki, napitki na osnovi mleka ali ki vsebujejo mleko, napitki na osnovi jogurta, zgoščeni mlečni napitki [jogurt], napitki na osnovi mlečnih izdelkov, napitki na osnovi mlečnih izdelkov, napitki z jogurtom, napitki na osnovi jogurta, napitki na osnovi kokosovega mleka, napitki na osnovi kikirikijevega mleka, napitki na osnovi mandljevega mleka; napitki na osnovi soje, ki se uporabljajo kot mlečni nadomestki“;

–        razred 30: „Kava, med drugim napitki na osnovi kavnih nadomestkov, napitki na osnovi kave, napitki s kavo, napitki iz kave kot glavne sestavine; čaj, zlasti napitki na osnovi čaja, napitki na osnovi čaja s sadno aromo, napitki na osnovi čaja (ne za medicinske namene); kakav, zlasti napitki na osnovi kakava, iz kakava pripravljeni napitki, napitki pretežno na osnovi kakava, napitki za takojšnje zaužitje na osnovi kakava, pripravljen kakav in napitki na osnovi kakava; gazirane pijače [na osnovi kave, kakava ali čokolade], napitek s čokolado, napitek na osnovi čokolade, napitki z aromo čokolade, napitki z okusom čokolade, napitki na osnovi čokolade, čokoladni napitki na osnovi mleka“;

–        razred 32: „Pivo, zlasti pijače na osnovi piva; mineralna voda [pijače], zlasti voda [pijače], voda, obogatena z minerali [pijače], sodavica, obogatena z vitamini [pijače], pijače na osnovi vode, ki vsebujejo čajne izvlečke; gazirana voda, med drugim mineralna voda [pijače], tonik [pijača brez zdravilnih učinkovin]; brezalkoholne pijače, med drugim izotonične pijače, brezalkoholne pijače, brezalkoholne pijače, brezalkoholne gazirane pijače, kola [brezalkoholne pijače], zamrznjeni gazirani napitki, kole [brezalkoholne pijače], kola [brezalkoholne pijače], brezalkoholne pijače, ki vsebujejo zelenjavne sokove, aromatizirane gazirane pijače, brezalkoholne pijače iz aloe vere; brezalkoholne pijače, brezalkoholne pijače z okusom piva, brezalkoholne pijače z aromo čaja, brezalkoholne pijače z okusom čaja, kola napitki brez alkohola, brezalkoholni napitki z okusom kave, brezalkoholni napitki z aromo kave, negazirane brezalkoholne pijače, aromatizirane gazirane brezalkoholne pijače, pijače z dodanimi hranilnimi snovmi, brezalkoholne pijače, obogatene z vitamini, brezalkoholne pijače na osnovi sadja z aromo čaja, brezalkoholne pijače brez slada [ne za medicinske namene]; sadne pijače, med drugim sorbeti [pijače], napitki z aromo sadja, sadne pijače, pijače iz dimljenih sliv, zamrznjeni brezalkoholni napitki na osnovi sadja, pijače na osnovi sadja; sadni sokovi, med drugim zelenjavni sokovi [pijače], paradižnikov sok [pijača], zelenjavni sokovi [pijače], brezalkoholne pijače, ki vsebujejo sadne sokove, pijače, sestavljene predvsem iz sadnih sokov, sirupi [brezalkoholne pijače], napitki, sestavljeni iz mešanice sadnih in zelenjavnih sokov; pijače na osnovi oreškov in soje; izotonične pijače [ne za zdravstvene namene]; pijače, ki vsebujejo vitamine [ne za zdravstvene namene]; pijače na osnovi rjavega riža, ki niso nadomestek za mleko“;

–        razred 33: „Alkoholne pijače [razen piva], med drugim žgane pijače (narejene z destilacijo), žgane alkoholne pijače, pijače na osnovi vina in sadnih sokov, pijače, ki vsebujejo vino [mešana pijača z mineralno vodo ali sodavico], alkoholni sadni koktajli, pijače na osnovi ruma, pijače z nizko vsebnostjo alkohola, sadne alkoholne pijače, alkoholne pijače na osnovi kave, alkoholne pijače na osnovi čaja, alkoholni gazirani napitki, razen piva“.

4        Preizkuševalec je 2. julija 2018 tožečo stranko obvestil, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati. Navedel je zlasti, da te znamke, ki je sestavljena iz zvoka, ki nastane ob odprtju pločevinke pijače, temu pa sledi prekinitev in nato dolgo šumenje, ni mogoče zaznavati kot označbo trgovskega izvora proizvodov.

5        Preizkuševalec je z odločbo z dne 8. januarja 2019 zahtevo za registracijo zavrnil, ker je menil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.

6        Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 24. julija 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo preizkuševalca. Najprej je ugotovil, da upoštevno javnost za proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33 sestavlja širša javnost, ki ima povprečno stopnjo pozornosti, za proizvode iz razreda 6 pa predvsem strokovnjaki z visoko stopnjo pozornosti. Dalje, odbor za pritožbe je po tem, ko je opozoril, da se merila za presojo razlikovalnega učinka zvočnih znamk ne razlikujejo od meril, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk, navedel, da širša javnost ni nujno navajena šteti zvok za označbo trgovskega izvora neodprtih embalaž pijač in pakiranih pijač. Dodal je, da mora imeti zvok, da ga je mogoče registrirati kot znamko, določeno polnost oziroma biti tak, da ga je mogoče prepoznati, tako da je mogoče potrošnikom z njim označiti trgovski izvor zadevnih proizvodov ali storitev. Nazadnje je odbor za pritožbe menil, da je prijavljena znamka sestavljena iz zvoka, ki je neločljivo povezan z uporabo zadevnih proizvodov, tako da naj bi upoštevna javnost navedeno znamko zaznavala kot funkcionalni element in označbo lastnosti zadevnih proizvodov, ne pa kot označbo njihovega trgovskega izvora. Iz tega je sklepal, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka.

 Predlogi strank

7        Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, nastalimi v pritožbenem postopku.

8        EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Predmet spora

9        Najprej je treba poudariti, da v zvezi z obsegom spora tožeča stranka ne izpodbija, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka za proizvode iz razreda 6 in da tako v zvezi s proizvodi iz tega razreda ne izpodbija izpodbijane odločbe.

 Utemeljenost

10      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja šest tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 72(2) in člena 95(1) Uredbe 2017/1001, ker naj bi odbor za pritožbe storil napake pri presoji. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 72(2) Uredbe 2017/1001, ker naj bi odbor za pritožbe kršil svojo obveznost obrazložitve. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi odbor za pritožbe za presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke uporabil napačno merilo. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 72(2) in člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, ker naj bi odbor za pritožbe nepravilno ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 72(2) in člena 95(1) Uredbe 2017/1001, ker naj bi odbor za pritožbe napačno presodil nekatera dejstva. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 72(2) Uredbe 2017/1001, ker naj bi odbor za pritožbe kršil pravico tožeče stranke do izjave.

11      Na prvem mestu je treba preučiti tretji in četrti tožbeni razlog, ki se v bistvu nanašata na presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke, na drugem mestu prvi in peti tožbeni razlog v delu, v katerem se v bistvu nanašata na zatrjevane napake pri presoji, na tretjem mestu drugi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve in na četrtem mestu šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave.

 Presoja razlikovalnega učinka prijavljene znamke

12      Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe pri analizi razlikovalnega učinka prijavljene znamke uporabil merila, ki niso „zajeta“ s členom 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. Odbor za pritožbe naj bi izhajal iz predpostavke, da se mora prijavljena znamka – da bi izpolnila svojo funkcijo označbe trgovskega izvora zadevnih proizvodov – bistveno razlikovati od standarda ali navad v sektorju. Tega merila, določenega v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, pa naj v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti.

13      Po mnenju tožeče stranke je zvok, ki je ponovljen s prijavljeno znamko, za proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33, ki ne vsebujejo ogljikovega dioksida, neobičajen, tako da naj bi bil že obstoječi razlikovalni učinek navedene znamke okrepljen. Enako naj bi veljalo za proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33, ki vsebujejo ogljikov dioksid, saj se različni zvočni elementi, ki sestavljajo prijavljeno znamko, razlikujejo od zvoka, ki nastane ob odprtju običajnih pločevink gaziranih pijač na trgu, tako da naj bi jih upoštevna javnost zaznavala kot označbo trgovskega izvora navedenih proizvodov.

14      Čeprav tožeča stranka v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča zatrjuje, da sodbe z dne 13. septembra 2016, Globo Comunicação e Participações/EUIPO (Zvočna znamka) (T‑408/15, EU:T:2016:468), ni mogoče uporabiti za obravnavani primer, ker so zadevni proizvodi in storitve drugačni, trdi, da je Splošno sodišče v njej pojasnilo, da za zavrnitev absolutnega razloga za zavrnitev registracije znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 zadostuje minimalna stopnja razlikovalnega učinka, kar velja tudi za zvočne znamke.

15      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

16      V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 se znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka, ne registrirajo kot znamke.

17      Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 pomeni, da ta znamka omogoča označitev proizvoda ali storitve, za katerega ali katero je zahtevana registracija, kot da izvira iz določenega podjetja, in torej razlikovanje tega proizvoda ali storitve od proizvodov ali storitev drugih podjetij (glej sodbi z dne 21. januarja 2010, Audi/UUNT, C‑398/08 P, EU:C:2010:29, točka 33 in navedena sodna praksa, ter z dne 20. oktobra 2011, Freixenet/UUNT, C‑344/10 P in C‑345/10 P, EU:C:2011:680, točka 42 in navedena sodna praksa).

18      Šteje se, da znaki brez razlikovalnega učinka iz člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 ne morejo izpolnjevati bistvene funkcije znamke, in sicer identificirati izvor proizvoda ali storitve, da bi se s tem potrošniku, ki je pridobil proizvod ali storitev, ki sta označena z znamko, omogočilo, da ob poznejšem nakupu ponovi izbiro, če je bila izkušnja pozitivna, ali se odloči drugače, če je bila negativna (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2004, SAT.1/UUNT, C‑329/02 P, EU:C:2004:532, točka 23).

19      Razlikovalni učinek znamke je treba presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija znamke, po drugi strani pa glede na to, kako jo dojema upoštevna javnost (glej sodbo z dne 12. februarja 2004, Henkel, C‑218/01, EU:C:2004:88, točka 50 in navedena sodna praksa). Stopnja pozornosti povprečnega potrošnika, za katerega se šteje, da je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, se lahko spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev (sodba z dne 10. oktobra 2007, Bang & Olufsen/UUNT (Oblika zvočnika), T‑460/05, EU:T:2007:304, točka 32).

20      V obravnavani zadevi je prijavljena znamka zvočni znak, ki ustreza zaporedju zvoka odprtja pločevinke, približno enosekundne tišine in zvoka približno devetsekundnega šumenja mehurčkov.

21      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da stranki ne izpodbijata opredelitve upoštevne javnosti iz točke 10 izpodbijane odločbe, v skladu s katero so proizvodi iz razredov 29, 30, 32 in 33 namenjeni širši javnosti s povprečno stopnjo pozornosti.

22      Na drugem mestu je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je odbor za pritožbe uporabil napačna merila, ko je analiziral razlikovalni učinek prijavljene znamke za proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33, ugotoviti, da je ta v točki 17 izpodbijane odločbe navedel, da se mora navedena znamka – kadar prijavljeni zvok posnema zvok, ki je neločljivo povezan s proizvodi ali njihovo uporabo – da bi imela zahtevani razlikovalni učinek, znatno razlikovati od standarda ali navad v sektorju, prav tako kot tridimenzionalna znamka, ki prikazuje zunanji videz proizvoda ali njegove embalaže.

23      V zvezi s tem je treba opozoriti, da so merila za presojo razlikovalnega učinka enaka za vse kategorije znamk, saj člen 7(1) Uredbe 2017/1001 ne razlikuje med temi različnimi kategorijami. Merila za presojo razlikovalnega učinka zvočnih znamk se torej ne razlikujejo od meril, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2016, Zvočna znamka, T‑408/15, EU:T:2016:468, točka 41 in navedena sodna praksa).

24      Iz sodne prakse prav tako izhaja, da mora imeti zvočni znak, katerega registracija se zahteva, določeno polnost, kar zadevnemu potrošniku omogoča, da ga zazna in da ga šteje za znamko, ne pa za funkcionalni element ali za označbo brez svojstvenih značilnosti. Navedeni potrošnik mora torej šteti, da je zvočni znak mogoče opredeliti v tem smislu, da bo prepoznaven kot znamka (sodba z dne 13. septembra 2016, Zvočna znamka, T‑408/15, EU:T:2016:468, točka 45).

25      Čeprav javnost besedne ali figurativne znamke po navadi zaznava kot znake, ki opredeljujejo trgovski izvor proizvodov ali storitev, pa v primerih, kadar je znak sestavljen zgolj iz zvočnega elementa, ni nujno tako. Potrošnik zadevnih proizvodov ali storitev mora namreč imeti možnost, da zgolj zaradi zaznavanja znamke – ne da bi ta bila kombinirana z drugimi elementi, kot so med drugim besedni ali figurativni elementi ali celo druga znamka – to poveže s tem trgovskim izvorom.

26      EUIPO je v zvezi s tem v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča pravilno poudaril, da navade v gospodarskem sektorju niso določene, ampak se lahko v nekaterih okoliščinah sčasoma celo zelo močno spremenijo. Tako je splošno znano, da se gospodarski subjekti, ki so prisotni na trgu živilskega sektorja, za katerega je značilna močna konkurenca, soočajo z zahtevo po embaliranju za trženje svojih proizvodov in so močno spodbujeni k temu, da svoje proizvode naredijo prepoznavne – tudi z zvočnimi znamkami ter marketinškimi napori in oglaševanjem – da bi pritegnili pozornost potrošnikov.

27      Zaporedju not, katerih registracija je bila zahtevana v zadevi, navedeni zgoraj v točki 24, se vsebinska polnost in zmožnost, ki se zahtevata za to, da se pri zadevni javnosti ustvari neka oblika pozornosti in da se zajame funkcija identifikacije trgovskega izvora zvočne znamke, sicer nista priznala, vendar je to bilo utemeljeno s „pretirano enostavnostjo“ in „banalnostjo“ navedenega zaporedja. V obravnavani zadevi pa se odbor za pritožbe za zavrnitev registracije prijavljene znamke ni oprl na merila in razloge za zavrnitev registracije, ki jih je Splošno sodišče določilo v prejšnji zadevi, ki se je nanašala na zvočno znamko.

28      Nasprotno, odbor za pritožbe je – kot je navedeno zgoraj v točki 22 – kot merilo za presojo razlikovalnega učinka zadevne zvočne znamke uporabil merilo, ki se je razvilo v sodni praksi v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, ki imajo videz samega proizvoda ali njegove embalaže.

29      Iz sodne prakse v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, sestavljenimi iz samega videza proizvoda ali njegove embalaže, izhaja, da bolj ko se oblika, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka, približuje najverjetnejši obliki, ki jo bo imel zadevni proizvod, toliko verjetneje je, da je navedena oblika brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. V teh okoliščinah le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad v sektorju in zaradi tega izpolnjuje bistveno nalogo označbe izvora, ni brez razlikovalnega učinka v smislu navedene določbe (sodba z dne 7. oktobra 2004, Mag Instrument/UUNT, C‑136/02 P, EU:C:2004:592, točka 31).

30      Poudariti pa je treba, da se je ta sodna praksa razvila glede na poseben položaj, v katerem je prijavljena znamka sestavljena iz oblike samega proizvoda ali njegove embalaže, čeprav obstajajo standardi ali navade v sektorju v zvezi s to obliko. V tem primeru zadevni potrošnik, ki je vajen prepoznati eno ali več oblik, ki ustrezajo standardu ali navadam v sektorju, prijavljene znamke ne bo zaznal kot označbo trgovskega izvora proizvodov, na katere se nanaša prijava znamke, če je oblika, ki sestavlja navedeno znamko, enaka ali podobna običajni obliki ali oblikam.

31      S to sodno prakso niso določena nova merila za presojo razlikovalnega učinka znamke, ampak je v njej zgolj pojasnjeno, da lahko v okviru uporabe teh meril na zaznavanje upoštevne javnosti vpliva narava znaka, za katerega je bila zahtevana registracija. Zaznava povprečnega potrošnika namreč ni nujno enaka v primeru tridimenzionalne znamke, sestavljene iz videza samega proizvoda ali njegove embalaže, kot pa v primeru besedne, figurativne ali zvočne znamke, ki jo sestavlja znak, ki ni odvisen od zunanjega videza ali oblike proizvodov, ki jih znamka označuje (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos, C‑783/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točka 24 in navedena sodna praksa).

32      Zato sodne prakse, navedene zgoraj v točki 29, načeloma ni mogoče uporabiti za zvočne znamke.

33      Ker v obravnavanem primeru prijavljena znamka ne predstavlja niti oblike zadevnih proizvodov niti oblike njihove embalaže, je odbor za pritožbe napačno menil, da se sodna praksa, navedena zgoraj v točki 29, uporablja po analogiji, in je uporabil merilo za ugotovitev, ali se prijavljena znamka „znatno“ razlikuje od standarda ali navad v sektorju.

34      Vendar ta napačna uporaba prava v zvezi s pravnim merilom, ki se uporablja za presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke, ne more privesti do napak v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj je iz vseh razlogov navedene odločbe jasno razvidno, da se odbor za pritožbe ni oprl izključno na sodno prakso, razdelano v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami.

35      V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da če v posebnih okoliščinah obravnavanega primera napaka ni mogla odločilno vplivati na rezultat, trditve, ki temeljijo na taki napaki, v zvezi s presojo dejanskega stanja niso upoštevne in torej ne morejo zadostovati za utemeljitev razveljavitve izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2017, VM/EUIPO – DAT Vermögensmanagement (Vermögensmanufaktur), T‑374/15, EU:T:2017:589, točka 143 in navedena sodna praksa). Zato je treba, če je odbor za pritožbe napačno uporabil merilo standarda in navad v sektorju glede videza proizvodov, za katere se zahteva varstvo, in njihovih embalaž, ugotoviti, ali je ta napačna uporaba prava vplivala na vsebino izpodbijane odločbe, ker ta temelji tudi na drugem razlogu.

36      Odbor za pritožbe je namreč v točkah od 12 do 16, 21 in 22 izpodbijane odločbe opozoril tudi na sodbo z dne 13. septembra 2016, Zvočna znamka (T‑408/15, EU:T:2016:468), in jo v obravnavanem primeru uporabil. Tako je navedel, da mora imeti zvok, da ga je mogoče registrirati kot znamko, določeno polnost oziroma biti tak, da ga je mogoče prepoznati, kar ciljnim potrošnikom omogoča, da ga štejejo „za označbo izvora, in ne zgolj za funkcionalni element ali za označbo, ki nima sporočila“. V bistvu je dodal, da je preizkuševalec pravilno navedel, da je zvok, ki sestavlja prijavljeno znamko, neposredno povezan s proizvodi, za katere se zahteva varstvo, in da je neločljivo povezan z uporabo teh proizvodov. Iz tega je sklepal, da upoštevna javnost prijavljeno znamko zaznava kot funkcionalni element zadevnih proizvodov, saj je zvok šumenja označba lastnosti navedenih proizvodov, in ne označba njihovega trgovskega izvora, zaradi česar naj navedena znamka ne bi imela razlikovalnega učinka.

37      Na tretjem mestu je torej treba ugotoviti, ali je drugi razlog, ki se nanaša na to, da upoštevna javnost prijavljeno znamko zaznava kot funkcionalni element – kar je razlog, s katerim je mogoče utemeljiti neobstoj razlikovalnega učinka navedene znamke – utemeljen.

38      V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar v točki 18 izpodbijane odločbe trdi odbor za pritožbe, zadevni proizvodi niso „vse pijače, ki lahko vsebujejo ogljikov dioksid“. To velja zlasti za kategorijo „negazirane brezalkoholne pijače“ iz razreda 32, ki ne vsebuje nobene gazirane pijače.

39      V obravnavanem primeru pa ta napaka ne more povzročiti nezakonitosti ugotovitve odbora za pritožbe v zvezi z neobstojem razlikovalnega učinka prijavljene znamke za vse proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33.

40      Po eni strani bo namreč zvok, ki nastane ob odprtju pločevinke, glede na vrsto zadevnih proizvodov obravnavan kot povsem tehnični in funkcionalni element, saj je pri ravnanju s pijačami z namenom njihovega uživanja odpiranje pločevinke ali steklenice neločljivo povezano z določeno tehnično rešitvijo, ne glede na to, ali taki proizvodi vsebujejo ogljikov dioksid ali ne.

41      Ker pa upoštevna javnost neki element zaznava, kot da ima predvsem tehnično in funkcionalno vlogo, ga ne bo zaznala kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov (glej po analogiji sodbo z dne 18. januarja 2013, FunFactory/UUNT (Vibrator), T‑137/12, neobjavljena, EU:T:2013:26, točka 27 in navedena sodna praksa).

42      Po drugi strani pa bo upoštevna javnost zvok šumenja mehurčkov takoj zaznala, kot da se nanaša na pijače.

43      Poleg tega zvočni elementi in približno eno sekundna tišina, ki sestavljajo prijavljeno znamko, obravnavani skupaj, nimajo nobene svojstvene značilnosti, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi jih lahko upoštevna javnost – onkraj tega, da jih zaznava kot označbo funkcionalnosti in kot da se nanašajo na zadevne proizvode – zaznavala tudi kot označbo trgovskega izvora.

44      Res je, da ima prijavljena znamka dve značilnosti, in sicer dejstvo, da tišina traja približno eno sekundo in da zvok šumenja mehurčkov traja približno devet sekund.

45      Vendar take nianse glede na klasične zvoke, ki jih ustvarjajo pijače ob odprtju, v obravnavanem primeru ne morejo zadostovati za zavrnitev ugovora, ki temelji na členu 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, ker jih bo upoštevna javnost – kot je navedeno zgoraj v točkah 19 in 21 – zaznala zgolj kot različico zvokov, ki jih po navadi ustvarjajo pijače ob odprtju njihove vsebine, in torej na podlagi njih prijavljene zvočne znamke ni mogoče prepoznati kot znamko.

46      Tako – kot pravilno navaja EUIPO – tišina po zvoku odprtja pločevinke in približno devetsekundna dolžina zvoka šumenja nista dovolj polni, da bi se razlikovali od primerljivih zvokov na področju pijač. Zgolj dejstvo, da je kratkotrajno šumenje, ki neposredno sledi odprtju pločevinke, na področju pijač običajnejše kot približno enosekundna tišina, ki ji sledi dolgo šumenje, ne zadostuje za to, da bi upoštevna javnost tem zvokom pripisala kakršen koli pomen, na podlagi katerega bi lahko prepoznala trgovski izvor zadevnih proizvodov.

47      V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, kombinacija zvočnih elementov in elementa tišine torej ni neobičajna po strukturi, saj so zvoki odpiranja pločevinke, tišina in šumenje predvidljivi in običajni elementi na trgu pijač.

48      Upoštevna javnost zato navedenih proizvodov na podlagi te kombinacije ne more prepoznati, kot da izvirajo iz proizvodov določenega podjetja, in jih razlikovati od proizvodov drugega podjetja.

49      Iz navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka za vse proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33.

50      Zato je treba tretji in četrti tožbeni razlog, ki se nanašata na napačno presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke, zavrniti.

 Zatrjevane napake pri presoji

51      Po mnenju tožeče stranke je odbor za pritožbe napačno menil, da so vsi zadevni proizvodi pijače, ki lahko vsebujejo ogljikov dioksid, vsaj kar zadeva kategorije negaziranih brezalkoholnih pijač in mineralnih vod. Prav tako naj bi napačno menil, da je na zadevnih trgih pijač in embalaž pijač nenavadno, da se trgovski izvor proizvoda nakaže le z zvoki, saj si je mogoče zamisliti številne metode distribucije, ki uporabljajo zvok. Tako naj bi v presojo namesto splošno znanega dejstva vključil napačno osebno ugotovitev.

52      EUIPO sicer priznava napako odbora za pritožbe, kar zadeva kategorijo „negazirane brezalkoholne pijače“ iz razreda 32, vendar trdi, da to ne upravičuje razveljavitve izpodbijane odločbe, in zavrača druge trditve tožeče stranke.

53      V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da je iz točk od 39 do 50 zgoraj razvidno, da v obravnavani zadevi ta napaka odbora za pritožbe ni imela odločilnega vpliva v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 35, saj je ta pravilno ugotovil neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke za vse proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33, ne glede na to, ali vsebujejo ogljikov dioksid ali ne.

54      Trditev tožeče stranke, ki temelji na tej napaki odbora za pritožbe, je torej brezpredmetna in zato ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane odločbe.

55      Na drugem mestu, glede trditve, navedene v točki 14 izpodbijane odločbe, da na zadevnih trgih pijač in embalaž pijač še ni običajno, da se trgovski izvor proizvoda označi samo z zvoki, je treba poudariti, da odbor za pritožbe ni trdil, da gre za splošno znano dejstvo. Vendar je v točki 15 izpodbijane odločbe tako zavzetje stališča utemeljil z navedbo, da zadevni proizvodi na splošno ne oddajajo zvoka, vsaj dokler se ne zaužijejo. Odbor za pritožbe pa meni, da če zvok nastane šele pri zaužitju zadevnega proizvoda – torej po njegovem nakupu – upoštevni javnosti ne more pomagati pri odločitvi za nakup.

56      Toda take ugotovitve ni mogoče sprejeti. Večina proizvodov namreč sama po sebi ne oddaja zvoka in proizvede zvok šele, ko se ti proizvodi zaužijejo. Ta trditev torej ne more podpreti trditve odbora za pritožbe, navedene v točki 14 izpodbijane odločbe. Zgolj dejstvo, da lahko zvok nastane šele pri zaužitju proizvoda, namreč ne pomeni, da je uporaba zvokov za označitev trgovskega izvora proizvoda na določenem trgu še neobičajna.

57      Vendar morebitna napaka odbora za pritožbe v zvezi s tem nikakor ne bi odločilno vplivala na izrek izpodbijane odločbe, ne glede na to, ali je še vedno neobičajno – zlasti na zadevnih trgih pijač in embalaže pijač – zgolj z zvoki označiti trgovski izvor proizvodov ali ne.

58      Kot je navedeno zgoraj v točki 49, je Splošno sodišče namreč potrdilo ugotovitev odbora za pritožbe, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka za vse proizvode iz razredov 29, 30, 32 in 33. Trditev tožeče stranke, ki temelji na morebitni napaki odbora za pritožbe v zvezi z običajno uporabo zvokov na zadevnih trgih, torej ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane odločbe.

59      Zato je treba zavrniti prvi in peti tožbeni razlog, ki se v bistvu nanašata na napake pri presoji.

 Kršitev obveznosti obrazložitve

60      Tožeča stranka v bistvu meni, da je odbor za pritožbe opustil preučitev razlikovalnega učinka prijavljene znamke glede zadevnih proizvodov, ki ne vsebujejo ogljikovega dioksida. Dodaja, da trditev odbora za pritožbe, da je še neobičajno samo z zvoki označiti trgovski izvor proizvodov na trgih pijač in njihovih embalaž, ni dovolj utemeljena, zlasti ker je predložila publikacije o aktualnem delu inženirjev zvoka z vidika akustične spremljave živilskih proizvodov, danih na trg.

61      Čeprav EUIPO priznava obstoj pomanjkljivosti obrazložitve glede zadevnih proizvodov, ki ne vsebujejo ogljikovega dioksida, kljub temu meni, da to ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane odločbe.

62      Spomniti je treba, da mora EUIPO v skladu s členom 94(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001 v odločbah navesti razloge, na katerih te temeljijo.

63      Tako določena obveznost obrazložitve ima enak obseg kot obveznost iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, kot se razlaga z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora biti iz obrazložitve jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje organa, ki je akt izdal, tako da se, na eni strani, zainteresiranim strankam omogoči, da se seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice, na drugi strani pa, da se sodišču Evropske unije omogoči, da opravi nadzor nad zakonitostjo odločbe (glej po analogiji sodbi z dne 10. maja 2012, Rubinstein in L’Oréal/UUNT, C‑100/11 P, EU:C:2012:285, točka 111, in z dne 6. septembra 2012, Storck/UUNT, C‑96/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:537, točka 86).

64      V obravnavani zadevi je treba priznati, da je odbor za pritožbe izhajal iz napačne predpostavke, da so vsi zadevni proizvodi iz razredov 29, 30, 32 in 33 pijače, ki lahko vsebujejo ogljikov dioksid, tako da izpodbijana odločba ne vsebuje izrecne obrazložitve, ki bi se nanašala posebej na neobstoj razlikovalnega učinka zvočne znamke, prijavljene za tiste od navedenih proizvodov, ki ne morejo vsebovati ogljikovega dioksida, kot so med drugim „negazirane brezalkoholne pijače“ iz razreda 32, česar EUIPO sicer ne izpodbija.

65      Vendar je treba poudariti, da je izpodbijana odločba kljub neobstoju obrazložitve glede tega konkretnega vprašanja kot celota zadostno obrazložena, tako da je tožeča stranka lahko razumela razloge za ukrep, sprejet v zvezi z njo, in da lahko sodišče Unije v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 63, opravi nadzor nad zakonitostjo navedene odločbe.

66      Dejstvo, da odbor za pritožbe ni izrecno komentiral trditve tožeče stranke v zvezi z aktualnim delom inženirjev zvoka, ne pomeni, da ni izpolnil svoje obveznosti obrazložitve.

67      Obveznost obrazložitve, ki jo ima EUIPO, namreč ne pomeni obveznosti odgovoriti na vse trditve in vse dokaze, ki so mu predloženi v presojo (glej sodbo z dne 9. julija 2008, Reber/UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, EU:T:2008:268, točka 55 in navedena sodna praksa). Zadostuje, da EUIPO navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko njegove odločbe (glej v tem smislu sodbi z dne 11. januarja 2007, Technische Glaswerke Ilmenau/Komisija, C‑404/04 P, neobjavljena, EU:C:2007:6, točka 30, in z dne 9. decembra 2010, Tresplain Investments/UUNT – Hoo Hing (Golden Elephant Brand), T‑303/08, EU:T:2010:505, točka 46).

68      Zato je treba tožbeni razlog tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.

 Kršitev pravice do izjave

69      Tožeča stranka trdi, da ni mogla predložiti pripomb v zvezi z zahtevo po razpoložljivosti, na katero se je odbor za pritožbe skliceval v točki 23 izpodbijane odločbe, tako da je bila kršena njena pravica do izjave.

70      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

71      Spomniti je treba, da iz člena 94(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001 izhaja, da lahko EUIPO svojo odločbo utemelji le z elementi pravnega ali dejanskega stanja, na katere so stranke lahko podale svoje pripombe. Ta določba v okviru prava znamk Evropske unije zagotavlja splošno načelo varstva pravice do obrambe. V skladu s tem načelom mora biti naslovnikom odločb javnih organov, ki občutno prizadenejo njihove interese, omogočeno, da učinkovito izrazijo svoje stališče (glej sodbo z dne 6. septembra 2013, Eurocool Logistik/UUNT – Lenger (EUROCOOL), T‑599/10, neobjavljena, EU:T:2013:399, točka 50 in navedena sodna praksa).

72      Pravica do izjave se razteza na vse dejanske ali pravne elemente, na katerih odločba temelji, ne pa na končno stališče, ki ga namerava sprejeti upravni organ (glej sodbo z dne 12. maja 2009, Jurado Hermanos/UUNT (JURADO), T‑410/07, EU:T:2009:153, točka 31 in navedena sodna praksa).

73      V obravnavanem primeru je iz elementov spisa EUIPO, zlasti iz vloge tožeče stranke, v kateri je ta obrazložila svojo pritožbo zoper odločbo preizkuševalca, razvidno, da se pojasnilo odbora za pritožbe, in sicer da obstaja zahteva po razpoložljivosti zvokov, ki sestavljajo prijavljeno znamko, umešča med nadaljnje izmenjave med strankama v upravnem postopku pred odborom za pritožbe. Kot pravilno trdi EUIPO, odbor za pritožbe ne navaja nobenega novega elementa in zgolj odgovarja na pritožbo tožeče stranke, zlasti pa na trditev, ki se v bistvu nanaša na to, da drugim gospodarskim subjektom z registracijo prijavljene znamke ni preprečeno, da za trženje različnih tekočin s sprožilci pene uporabljajo svoje znake.

74      To pojasnilo odbora za pritožbe naj zato samo po sebi ne bi bilo tako, da bi mu nalagalo, da tožeči stranki omogoči, da v zvezi s tem izrazi svoje stališče.

75      Iz tega sledi, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, in s tem tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

76      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar lahko Splošno sodišče na podlagi člena 135(1) Poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi del stroškov druge stranke ali celo da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.

77      Poleg tega se v skladu s členom 190(2) Poslovnika za stroške, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni izdatki, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe.

78      V obravnavanem primeru glede na številne napake v izpodbijani odločbi in čeprav ta ni razveljavljena, vsaka stranka nosi svoje stroške, priglašene pred Splošnim sodiščem. Tožeča stranka nosi tudi nujne izdatke, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) nosi svoje stroške, priglašene pred Splošnim sodiščem.

3.      Ardagh Metal Beverage Holdings GmbH & Co. KG nosi svoje stroške, priglašene pred Splošnim sodiščem, ter nujne izdatke, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO.

Papasavvas

Spielmann

Öberg

Spineanu-Matei

 

Norkus      

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. julija 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.