SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 12. decembra 2014(*)
„Državne pomoči – Finančni sektor – Državna garancija za bančno posojilo – Pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Člen 107(3)(b) PDEU – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah – Skladnost s sporočili Komisije glede pomoči v finančnem sektorju v okviru finančne krize – Zaupanje v pravo – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑487/11,
Banco Privado Português, SA, s sedežem v Lizboni (Portugalska),
Massa Insolvente do Banco Privado Português, SA, s sedežem v Lizboni,
ki ju zastopajo C. Fernández Vicién, F. Pereira Coutinho, M. Esperança Pina, T. Mafalda Santos, R. Leandro Vasconcelos in A. Kéri, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in M. Afonso, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. julija 2010 o državni pomoči C 33/09 (ex NN 57/09, CP 191/09), ki jo izvaja Portugalska v obliki državne garancije banki BPP (2011/346/EU) (UL 2011, L 159, str. 95),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka, sodnica, in V. Kreuschitz (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. marca 2014,
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Banco Privado Português, SA (v nadaljevanju: BPP) je finančna institucija s sedežem v Lizboni (Portugalska), ki opravlja storitve upravljanja premoženja, svetovanja podjetjem in zasebnega kapitala na Portugalskem in v Španiji, v manjšem obsegu pa tudi v Braziliji in Južni Afriki. Stranke banke BPP so zlasti zasebni in institucionalni vlagatelji, vključno s petimi vzajemnimi kmetijskimi kreditnimi bankami, eno hranilnico, več pokojninskimi skladi in zavarovalnicami. Delnice banke BPP ne kotirajo na borzi. Na dan 30. junija 2008 so sredstva v bilanci stanja banke BPP znašala 2,9 milijarde EUR, kar je predstavljalo manj kot 1 % skupnih sredstev portugalskega bančnega sektorja. Banka BPP je v stoodstotni lasti holdinga Privado Holding SGPS (sociedade gestora de participações sociais), SA (v nadaljevanju: holding).
2 Banka BPP je imela zaradi poslabšanja svetovnih gospodarskih razmer od septembra 2008 likvidnostne težave. Zato je 24. novembra 2008 portugalsko centralno banko (v nadaljevanju: Banka Portugalske) uradno obvestila o tveganju, da ne bo mogla izpolniti svojih plačilnih obveznosti. Banka Portugalske je z učinkom od 1. decembra 2008 med drugim odločila, da banko „BPP za obdobje treh mesecev oprosti pravočasnega spoštovanja že sklenjenih obveznosti, zlasti v okviru dejavnosti upravljanja premoženja, v delu, v katerem se to zdi potrebno za [njeno] prestrukturiranje in [njeno] sanacijo“.
3 Portugalski organi so s sklepom 31268‑A/2008 z dne 1. decembra 2008, objavljenim v Diário da República, druga serija, št. 235, z dne 4. decembra 2008, odločili, da banki BPP odobrijo državno garancijo v skladu z zakonom št. 112/97 z dne 16. septembra 1997, torej zunaj okvira portugalske jamstvene sheme, ki izhaja iz zakona št. 60‑A/2008 z dne 20. oktobra 2008, kakor jo je odobrila Komisija Evropskih skupnosti s Sklepom C (2008) 6527 z dne 29. oktobra 2008 o državni pomoči NN 60/08, ki jo je dodelila Portugalska – Jamstvena shema za kreditne institucije na Portugalskem (UL 2009, C 9, str. 2). Ta državna garancija je bila odobrena 5. decembra 2008 in je predvidevala zavarovanje posojila v višini 450 milijonov evrov, ki bi ga banki BPP podelil konzorcij šestih portugalskih bank, in sicer Banco Comercial Português, SA, Caixa Geral de Depósitos, SA, Banco Espírito Santo, SA, Banco BPI, SA, Banco Santander Totta, SA ter Caixa Central – Caixa Central de Crédito Agrícola Mútuo, CRL (v nadaljevanju: banke upnice). V skladu z upoštevnimi določbami sporazumov o posojilu in državne garancije je bil sposojen znesek namenjen izključno kritju postavk obveznosti banke BPP, vpisanih v njeni bilanci stanja na dan 24. novembra 2008, in se je lahko uporabljal le za poplačilo vlagateljev in drugih upnikov, ne pa za kritje dolgov drugih hčerinskih družb holdinga. Trajanje posojila je bilo omejeno na šest mesecev, z možnostjo podaljšanja za največ štiriindvajset mesecev. Obrestna mera je bila določena na mero Euribor, povečano za 100 baznih točk. Povračilo za državno garancijo je bilo ob upoštevanju zavarovanja, ki ga je predložila banka BPP, določeno na 20 baznih točk.
4 V skladu z zastavno pogodbo, ki so jo 5. decembra 2008 sklenile banka BPP, portugalska država in Banka Portugalske, je banka BPP portugalski državi v zavarovanje predložila prednostno zastavno pravico na več svojih sredstvih, vključno z vrednostnimi papirji in premičninami, kot tudi hipoteko prvega reda na nepremičnine hčerinskih družb holdinga. Vrednost tega zavarovanja je bila takrat ocenjena na 672 milijonov EUR, na dan 7. maja 2010 pa je Banka Portugalske to vrednost ocenila na 582 milijonov EUR.
5 Portugalski organi so 5. decembra 2008 Komisiji priglasili podelitev državne garancije v korist banke BPP.
6 Komisija je s Sklepom C (2009) 1892 final z dne 13. marca 2009 o državni pomoči NN 71/08 – Portugalska, Auxílio estatal ao Banco Privado Português – BPP (UL C 174, str. 1, v nadaljevanju: sklep z dne 13. marca 2009) kot nujni ukrep odločila, da dodelitvi državne garancije banki BPP ne bo ugovarjala, in sicer zato, ker je ta v skladu s členom 87(3)(b) ES združljiva z notranjim trgom.
7 Portugalski organi so s sklepom 13364-A/2009, objavljenim v Diário da República, druga serija, št. 109, z dne 5. junija 2009, zadevno državno garancijo podaljšali za šest mesecev. Komisijo so o tem obvestili z elektronsko pošto z dne 23. junija 2009, ne da bi ji to podaljšanje uradno priglasili na podlagi člena 88(3) ES.
8 Banka BPP je 23. decembra 2008, 12. januarja 2009, 19. februarja 2009, 24. aprila 2009 in 10. julija 2009 Banki Portugalske predložila načrte za sanacijo, portugalski organi pa nobenega od teh niso priglasili Komisiji.
[…]
10 Portugalski organi so z dopisom z dne 23. junija 2009, ki so ga naslovili na Komisijo, trdili, da je bil namen šestmesečnega podaljšanja državne garancije omogočiti banki BPP, da bo končala načrt za prestrukturiranje in sanacijo, in čim hitreje udejanjiti rešitev za zavarovanje interesov njenih strank, zlasti tistih z naložbami z zajamčenim donosom.
11 Komisija je 15. julija 2009 portugalske organe pozvala, naj nemudoma predložijo načrt za prestrukturiranje banke BPP, četudi v začasni obliki, in jih opozorila, da se zadevna pomoč od 6. junija 2009 šteje za nezakonito. Ker portugalski organi niso odgovorili, jim je Komisija 6. oktobra 2009 poslala opomin v skladu s členom 5(2) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo [člena 88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339).
12 Komisija je s sklepom z dne 10. novembra 2009 in z dopisom z istega dne, ki sta bila naslovljena na Portugalsko republiko, v zvezi z odobritvijo državne garancije banki BPP začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES in zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe (UL 2010, C 56, str. 10, v nadaljevanju: sklep o začetku postopka). Komisija je s sklepom o začetku postopka Portugalski republiki v skladu s členom 10(3) Uredbe št. 659/1999 tudi naložila, naj v 30 dneh od prejema tega dopisa, torej do 22. decembra 2009, predloži načrt prestrukturiranja banke BPP.
[…]
14 Portugalski organi so 3. decembra 2009 Komisijo obvestili o podaljšanju državne garancije za šest mesecev, torej do 5. junija 2010, in sicer med drugim z obrazložitvijo, da bi „takojšnje neizpolnjevanje obveznosti banke BPP očitno ogrožalo trenutno obravnavano rešitev“ in da so „banke upnice privolile v podaljšanje [posojila] za šest mesecev brez spreminjanja pogojev in brez dodatnega financiranja pod pogojem, da se podaljša tudi ustrezna državna garancija“. To podaljšanje državne garancije je nastopilo s sklepom 6556-B/2009, objavljenim v Diário da República, druga serija, št. 236, z dne 7. decembra 2009, pri čemer portugalski organi tega Komisiji niso uradno priglasili na podlagi člena 108(3) PDEU.
15 Portugalski organi so v dokumentu, poslanem Komisiji 25. februarja 2010, poudarili elemente, ki bi po njihovem mnenju morali biti podlaga za rešitev težav, ki jih je banka BPP povzročila znatnemu delu svojih strank, in sicer tistim, ki so vlagali v produkt „absolutnega donosa“, zaradi česar je bil ob drugih ukrepih 30. marca 2010 ustanovljen Fundo Especial de Investimento (FEI) (posebni investicijski sklad).
16 Portugalski organi so v istem dokumentu poleg ukrepov, predvidenih za zagotovitev rešitve za stranke banke BPP, ponovno poudarili potrebo po odobritvi državne garancije in njenem podaljšanju, saj naj bi bilo financiranje banke BPP kratkoročni instrument, potreben za ohranitev njenega delovanja, omogočanje poznejše izvedbe analize uspešnosti poslovanja ter za stabilizacijo nacionalnega finančnega sistema. Poleg tega so portugalski organi v tem dokumentu opozorili, da je izključni namen državne garancije omogočiti, da banka BPP predloži načrt prestrukturiranja in da se na koncu izvede rešitev za zagotovitev varstva njenih vlagateljev. Nazadnje, portugalski organi so v zadevnem dokumentu opisali vsebino načrtov prestrukturiranja in sanacije banke BPP z dne 12. januarja 2009, „z dne 27. aprila 2009“ in z dne 10. junija 2009 ter zavrnitev navedenih načrtov s strani Banke Portugalske in portugalske vlade.
17 Banka Portugalske je z odločbo z dne 15. aprila 2010, ki je začela veljati 16. aprila 2010 ob 12. uri, banki BPP odvzela bančno licenco, ker je ni bilo mogoče prestrukturirati ali dokapitalizirati.
18 Banke upnice so 21. aprila 2010 zahtevale izplačilo državne garancije, portugalska država pa jim je 7. maja 2010 povrnila celotni znesek posojila, zavarovanega s to garancijo.
19 Banka Portugalske je 22. aprila 2010 pri gospodarskem sodišču v Lizboni predlagala začetek postopka likvidacije banke BPP (zadeva 519/10.5TYLSB) v skladu s členom 8(2) uredbe-zakona št. 199/2006 z dne 25. oktobra 2006 in imenovanje likvidacijskega odbora. Gospodarsko sodišče v Lizboni je s sklepom z dne 23. aprila 2010 odločilo, da se likvidacija uvede, ter imenovalo likvidacijski odbor, določilo pa je tudi 30‑dnevni rok za prijavo terjatev.
20 Komisija je 20. julija 2010 sprejela Sklep 2011/346/EU o državni pomoči C 33/09 (ex NN 57/09, ex CP 191/09), ki jo izvaja Portugalska v obliki državne garancije banki BPP (UL 2011, L 159, str. 95, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je bila ta pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom (člen 1) in s katerim je Portugalski republiki naložila njeno takojšnjo in učinkovito izterjavo (člena 2 in 3).
[…]
22 Likvidacijski odbor je z dopisom z dne 23. februarja 2011 na zahtevo portugalskih organov priznal terjatev portugalske države v višini zneska posojila, za katerega je bila upravičena do subrogacije.
Postopek in predlogi strank
23 Banka BPP in Massa Insolvente do Banco Privado Português, SA (v nadaljevanju: skupaj: tožeča stranka) sta 9. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je bila z njim zadevna pomoč razglašena za nezakonito in nezdružljivo z notranjim trgom v obdobju med 5. decembrom 2008 in 5. junijem 2009;
– bolj podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim naložena izterjava zadevne pomoči;
– še bolj podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim naložena izterjava zadevne pomoči za obdobje med 5. decembrom 2008 in 5. junijem 2009;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
[…]
29 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarni predlog in podredne predloge zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
[…]
32 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila in je bil sodnik poročevalec premeščen v četrti senat, je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
33 Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
34 Stranki sta na obravnavi 14. marca 2014 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da sprejema sklep Splošnega sodišča, da se odgovor na tožbo vloži v spis, čeprav je bil vložen prepozno, kar je bilo navedeno v zapisniku obravnave.
Pravo
Povzetek razlogov za razglasitev ničnosti
35 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov.
[…]
43 Splošno sodišče meni, da je glede na sistematiko določb člena 107 PDEU treba najprej preučiti tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji dejstev in na kršitev pojma državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Nato bodo preučeni drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev odstopanja, določenega v členu 107(3)(b) PDEU, in tožbeni razlogi od četrtega do sedmega, šele nazadnje pa tudi prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve.
Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji dejstev in kršitev člena 107(1) PDEU
Uvodne ugotovitve
44 Tožeča stranka trdi, da mora Komisija, čeprav ima v skladu s členom 107(1) PDEU široko „diskrecijsko“ pravico, vendarle skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente zadeve. Tako mora ustrezno preučiti stanje na zadevnem trgu, položaje prejemnika in njegovih konkurentov na tem trgu ter pogoje trgovanja med državami članicami in „navesti prednost, dano z ukrepom [pomoči] v [tej] trgovini“ glede na dejanske in pravne elemente, ki obstajajo na dan sprejetja njenega sklepa. Komisija pa naj bi v obravnavani zadevi napačno subsumirala dejstva pod pravne določbe in naj ne bi upoštevala tega, da banka BPP od 24. novembra 2008 ni več opravljala svoje običajne poslovne dejavnosti, ter tega, da je bil namen državne garancije izključno kriti nekatere postavke obveznosti, nastalih pred podelitvijo navedene garancije. Tako naj Komisija po eni strani ne bi upoštevala dejstva, da banka BPP od navedenega dne ni več konkurirala drugim kreditnim institucijam, čeprav naj bi z ugotovitvijo, da bi banka BPP „lahko v zelo kratkem času vstopila ali ponovno vstopila na trg“, sama priznala, da banka BPP na trgu ni več dejavna. Po drugi strani naj Komisija ne bi upoštevala dejstva, da je bila državna garancija namenjena izključno kritju nekaterih postavk obveznosti, vpisanih v bilanci stanja banke BPP na dan 24. novembra 2008, in se je lahko uporabljala le za poplačilo vlagateljev in drugih upnikov, ne pa za delovanje na trgu ali kritje bodisi dolgov drugih hčerinskih družb holdinga bodisi nepremoženjskih ali drugih obveznosti, ki bi izhajale iz drugih dejavnosti ali finančnih storitev, ki jih posredno ali neposredno opravlja banka BPP. Tako naj odobritev garancije ne bi bila namenjena temu, da bi se banki BPP omogočilo opravljanje običajnih dejavnosti kreditne institucije na trgu kot trenutni ali potencialni konkurentki, niti naj z njo banki BPP ne bi bilo mogoče zagotoviti prednosti, ki bi izkrivljala konkurenco glede na druge kreditne institucije ali prizadela trgovino med državami članicami. To ugotovitev naj bi potrjevala tudi točka 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj naj bi Komisija v njej ugotovila, da je likvidacija banke BPP pokazala, da ni bilo izkrivljanja konkurence.
[…]
46 Glede trditve tožeče stranke, da „ima Komisija“ v skladu s členom 107(1) PDEU „široko diskrecijsko pravico“, zadostuje poudariti, da ta očitno ni v skladu z ustaljeno sodno prakso, v kateri je bilo potrjeno, da ima pojem pomoč pravni značaj in da ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov, tako da mora po eni strani sodišče Unije načeloma izvajati celovit nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, Komisija pa po drugi strani v zvezi s tem, razen izjemoma, nima proste presoje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, ZOdl., str. I‑10515, točke od 111 do 113). Zato je treba to trditev zavrniti.
47 Vendar je treba preveriti, ali so bila pri presoji Komisije glede obstoja državne pomoči, kakor je navedena v točkah od 56 do 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa, napačno ugotovljena dejstva oziroma je bilo v njej napačno uporabljeno pravo, pri čemer je treba trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na „napačno subsum[cijo] dejst[ev] pod pravne določbe“, razlagati tako, da se nanašajo na merilo koristi ter na merili prizadetja trgovine med državami članicami in izkrivljanja konkurence v smislu člena 107(1) PDEU.
48 Zato je treba najprej presoditi, ali je Komisija v izpodbijanem sklepu državno garancijo pravilno opredelila za ukrep pomoči, ki daje banki BPP gospodarsko prednost.
Obstoj gospodarske prednosti v korist banke BPP
49 V skladu s členom 107(1) PDEU je, če Pogodbi ne določata drugače, vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, nezdružljiva z notranjim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.
50 Zato se za pomoč v smislu člena 107(1) PDEU štejejo samo prednosti, ki se neposredno ali posredno podelijo iz državnih sredstev ali so dodaten strošek za državo. Iz besedila te določbe in postopkovnih pravil iz člena 108 PDEU je namreč razvidno, da prednosti, podeljene iz sredstev, ki niso državna, ne spadajo na področje uporabe zadevnih določb (sodba Sodišča z dne 19. marca 2013, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi, C‑399/10 P in C‑401/10 P, točka 99 in navedena sodna praksa).
51 Za pomoč štejejo zlasti posegi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke, pri čemer člen 107(1) PDEU opredeljuje državne posege glede na njihove učinke (glej v tem smislu v točki 50 navedeno sodbo Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi, točki 101 ter 102 in navedena sodna praksa).
52 Poleg tega lahko poseg države, ki utegne podjetja, za katera velja, postaviti v ugodnejši položaj kot druga podjetja in hkrati ustvariti dovolj konkretno tveganje, da bo v prihodnje nastal dodaten strošek za državo, bremeni državna sredstva. Zlasti lahko dodaten strošek za državo pomeni prednost v obliki državne garancije (glej v tem smislu v točki 50 navedeno sodbo Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi, točki 106 ter 107 in navedena sodna praksa).
53 V obravnavani zadevi je treba v zvezi z opredelitvijo državne garancije kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU opozoriti, da je Komisija v točki 24 obrazložitve sklepa z dne 13. marca 2009 v bistvu štela, da je banka BPP zaradi državne garancije pridobila financiranje, ki ga ne bi mogla dobiti na trgu, in da ji je bila v tem obsegu dana gospodarska prednost, s katero je okrepila svoj položaj v primerjavi s konkurenti in ki je povzročila izkrivljanje konkurence ter prizadela trgovino med državami članicami. Komisija je v točki 38 obrazložitve tega sklepa v bistvu navedla, da je bila pristojbina v višini 20 baznih točk bistveno nižja od ravni, ki naj bi se uporabila v skladu s priporočilom ECB z dne 20. oktobra 2008, v katerem je bila za garancijo za solventne banke navedena fiksna pristojbina 50 baznih točk za obdobje, krajše od enega leta. Komisija je v točki 39 obrazložitve istega sklepa med drugim dodala, da je bilo „[k]ljub visoki ravni ponujenega zavarovanja povračilo za državno garancijo še vedno znatno nižje, kot bi se na splošno štelo za ustrezno za banke v težavah“.
[…]
55 Iz navedenega jasno izhaja, da je po eni strani Komisija od sklepa z dne 13. marca 2009 stalno in dosledno presojala državno garancijo kot ukrep pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, po drugi strani pa, da je v točki 59 obrazložitve izpodbijanega sklepa odgovorila na trditve portugalskih organov, kakor jih je v bistvu ponovila tožeča stranka v okviru tega postopka, da je banka BPP s 1. decembrom 2008 prenehala delovati na trgu.
56 V zvezi z obstojem prednosti je treba poudariti, da tožeča stranka niti v okviru tega tožbenega razloga niti v okviru drugih tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev tožbi, ne izpodbija presoje Komisije, da po eni strani banka BPP brez državne garancije, torej v „normalnih“ tržnih okoliščinah, od bank upnic ne bi mogla dobiti posojila z ugodnimi finančnimi pogoji, ter da je bilo po drugi strani povračilo za državno garancijo znatno nižje, kot bi se na splošno štelo za ustrezno za banke v težavah (glej točko 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožeča stranka tudi ne zanika, da se je ta gospodarska korist financirala iz državnih sredstev, pri čemer je bilo to merilo izpolnjeno najpozneje takrat, ko je portugalska država bankam upnicam poplačala posojilo v skladu z državno garancijo (glej točko 56 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zadnji del).
57 Tožeča stranka namreč oporeka samo temu, da bi bila dodelitev te ugodnosti povezana s konkurenčno dejavnostjo banke BPP na trgu glede na druge finančne institucije. Tudi če bi bilo mogoče to trditev sprejeti, pa ta ne bi vplivala na opredelitev prednosti iz državne garancije.
58 Zato je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je banka BPP uživala prednost, ki izhaja iz državnih sredstev.
Merila gospodarske dejavnosti, prizadetja trgovine in izkrivljanja konkurence
59 V zvezi s trditvijo, da banka BPP od 24. novembra 2008 ni bila več dejavna na trgu kot trenutna ali potencialna konkurentka drugim finančnim institucijam, je treba poudariti, prvič, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je banka BPP v tem obdobju ohranila status podjetja v smislu člena 107 PDEU s tem, da je še naprej opravljala gospodarsko dejavnost, čeprav v zmanjšanem obsegu (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 3. marca 2011, AG2R Prévoyance, C‑437/09, ZOdl., str. I‑973, točki 41 ter 42 in navedena sodna praksa, in Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2013, Nemčija/Komisija, T‑347/09, točki 25 ter 26 in navedena sodna praksa).
60 Drugič, v zvezi z merilom prizadetja trgovine med državami članicami je bilo že razsojeno, da se, če pomoč, ki jo dodeli država članica, krepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo v trgovini znotraj Skupnosti, šteje, da so zadnja zaradi pomoči prizadeta. V zvezi s tem je okoliščina, da se je v gospodarskem sektorju, kot je sektor finančnih storitev, odvil pomemben proces liberalizacije na ravni Skupnosti, ki je zaostril konkurenco, ki je že izhajala iz prostega pretoka kapitala, določenega s Pogodbo, primerna za opredelitev dejanskega ali potencialnega vpliva pomoči na konkurenco in njihovega učinka na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točke 141, 142 in 145, prva alinea, in navedena sodna praksa).
61 Tretjič, glede merila izkrivljanja konkurence je treba spomniti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (sodba Sodišča z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, ZOdl., str. I‑3639, točka 54; glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, ZOdl., str. I‑6857, točka 30).
62 Četrtič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Komisija za opredelitev državnega ukrepa ni dolžna dokazati obstoja dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, temveč je dolžna le preučiti, ali pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivlja konkurenco (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, ZOdl., str. I‑4727, točka 134).
63 V obravnavani zadevi je bila banki BPP bančna licenca odvzeta šele 16. aprila 2010, njena likvidacija pa se je začela 22. in 23. aprila 2010. Torej je bila od 24. novembra 2008 do zgoraj navedenih datumov še vedno prisotna na trgu. Tako banka BPP ob podelitvi državne garancije ni le bila „podjetje“ upravičenec v smislu člena 107(1) PDEU, temveč je v tem obdobju tudi opravljala najmanj zmanjšano poslovno dejavnost, ki je vključevala ponudbo ali upravljanje določenih finančnih produktov ali storitev, pri čemer je šlo za dejavnost, s katero je lahko nadaljevala zaradi posojila in državne garancije.
64 Tožeča stranka glede tega ni dokazala, da banka BPP take gospodarske dejavnosti ni več opravljala.
65 Tako je, prvič, Banka Portugalske 1. decembra 2008 med drugim odločila, da banko „BPP za obdobje treh mesecev oprosti pravočasnega spoštovanja že sklenjenih obveznosti, zlasti v okviru dejavnosti upravljanja premoženja, v delu, v katerem se to zdi potrebno za [njeno] prestrukturiranje in [njeno] sanacijo“, kar nujno pomeni njeno nadaljnjo prisotnost na trgu v zadevnem obdobju.
66 Drugič, tako posojilna pogodba kot pogodba o državni garanciji, kakor je bila odobrena s sklepom 31268‑A/2008 z dne 1. decembra 2008, sta bili namenjeni kritju postavk obveznosti banke BPP, ki so bile vpisane v njeni bilanci stanja na dan 24. novembra 2008, in povračilu za vlagatelje in druge upnike, ki so se javili na ta dan. Ker so bile težave s financiranjem teh dolgov tako začasno rešene, to samo po sebi izkazuje, da je banka BPP lahko še naprej, sicer do neke mere, opravljala svojo gospodarsko dejavnost.
67 Tretjič, ni sporno, da je banka BPP med 23. decembrom 2008 in 10. julijem 2009 Banki Portugalske predložila več načrtov prestrukturiranja, ki jih ta ni sprejela, zato portugalski organi tudi niso nobenega od njih priglasili Komisiji (glej točko 8 zgoraj). Ti načrti prestrukturiranja pa so za končni cilj lahko imeli le sanacijo in poživitev banke BPP, da bi lahko ponovno v celoti opravljala svojo običajno poslovno dejavnost. V zvezi s tem se je treba sklicevati tudi, najprej, na točke 2, 30 in 31 Sporočila Komisije, naslovljenega „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“ (UL 2008, C 270, str. 8, v nadaljevanju: Sporočilo o finančnih institucijah), ki vzpostavlja povezavo med prestrukturiranjem in ponovno sposobnostjo preživetja zadevnih finančnih institucij, dalje na točko 4 Sporočila Komisije o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (UL 2009, C 195, str. 9), in nazadnje, na točko 17 Sporočila Komisije, naslovljenega „Smernice skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah“ (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: Smernice za reševanje in prestrukturiranje). V tem smislu je Komisija pravilno trdila, da dopis portugalskih organov z dne 23. junija 2009 in dokument, ki so ga ti organi poslali Komisiji 25. februarja 2010, potrjujeta, da so ti organi dodelitev in podaljšanje državne garancije vezali na potrebo, da se banki BPP med drugim omogočita priprava načrta prestrukturiranja in s tem njena začasna ohranitev prisotnosti na trgu.
68 Četrtič, kot je razvidno iz točke 15 Smernic za reševanje in prestrukturiranje, in ob tem da je za splošna načela iz teh smernic v skladu s točko 10 Sporočila o finančnih institucijah razglašeno, da se uporabljajo, je pomoč za reševanje, kakršna so državne garancije, po naravi lahko le začasna in povratna ter omejena na največ šest mesecev, njen „osnovni cilj“ pa je „omogočiti, da podjetje v težavah ostane pri življenju v obdobju, ki je potrebno za izdelavo načrta za prestrukturiranje/likvidacijo“. Podobno je v točki 30 Sporočila o finančnih institucijah navedeno, da je, „[k]adar je treba jamstveno shemo uporabiti v korist posamezne finančne institucije, […] nujno, da temu izrednemu reševalnemu ukrepu, katerega namen je ohranitev plačilno nesposobne institucije, […] nemudoma sledijo ustrezni ukrepi, ki privedejo do prestrukturiranja ali likvidacije upravičenca“ in ki „prejemnikom plačil iz jamstva nalaga[jo] obveznost priglasitve načrta prestrukturiranja ali likvidacije“. Tako je bila v skladu s temi načeli v obravnavani zadevi državna garancija, kakor je bila dovoljena s sklepom z dne 13. marca 2009 za obdobje šestih mesecev, namenjena zlasti, če ne izključno začasni ohranitvi gospodarske dejavnosti banke BPP do predložitve predvidenega načrta prestrukturiranja s strani portugalskih organov.
69 Nobena od trditev, ki jih je navedla tožeča stranka, ne dokazuje, da banka BPP do 16. aprila 2010, ko ji je bila bančna licenca dejansko odvzeta, ni več opravljala gospodarske dejavnosti.
[…]
72 Glede na navedeno je treba trditev tožeče stranke, da banka BPP od 24. novembra 2008 ni več opravljala gospodarske dejavnosti, s čimer bi se izognila uporabi člena 107(1) PDEU, zavrniti, saj je Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je bila banka BPP takrat podjetje, ki je opravljalo tako gospodarsko dejavnost, čeprav v zmanjšanem obsegu, in ki je imelo gospodarsko prednost.
73 Poleg tega iz navedenega izhaja, da tožeča stranka glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 60 do 62 zgoraj, ne more trditi, da dodelitev zadevne prednosti ni mogla prizadeti trgovine med državami članicami in izkrivljati pogojev konkurence. Zadevna pomoč je namreč s tem, da je banki BPP omogočila še nekaj časa in do neke mere opravljati gospodarsko dejavnost, po eni strani okrepila gospodarski položaj te banke v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, po drugi strani pa jo je začasno razbremenila stroškov – in sicer višjih stroškov financiranja za izpolnitev njenih plačilnih obveznosti – ki bi jih običajno morala nositi pri tekočem upravljanju svojih sredstev ali opravljanju svoje vsakodnevne gospodarske dejavnosti.
74 Nazadnje, ker tožeča stranka trdi, da je v točki 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa protislovno ugotovljeno, da ni bilo izkrivljanja konkurence, zadostuje opozoriti, da se ta točka obrazložitve nanaša le na prihodnji položaj banke BPP, potem ko ji je bila že odvzeta bančna licenca in je bila že v likvidaciji, zaradi česar je Komisija skladno s svojo prejšnjo presojo položaja, kakršen je bil pred navedenim odvzemom, ugotovila, da v prihodnje „v zvezi z banko BPP ne bo nevarnosti izkrivljanja konkurence“.
75 Zato je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 107(3)(b) PDEU
Povzetek trditev strank
76 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne upošteva niti tega, da državna garancija izpolnjuje pogoje za odstopanje iz člena 107(3)(b) PDEU, saj je bila namenjena „za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“, zlasti v obdobju od 5. junija 2009 do 15. aprila 2010, niti pogojev združljivosti, določenih v Sporočilu o finančnih institucijah v okviru naslova „3. Jamstva, ki krijejo obveznosti finančnih institucij“. V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu trdi, da se okoliščine, v katerih je Komisija s sklepom z dne 13. marca 2009 odobrila državno garancijo, niso spremenile in da so trajale do 15. aprila 2010. Tako naj bi bil ta ukrep še naprej upravičen, njegovo podaljšanje pa naj bi bilo potrebno za obvladanje sistemskega tveganja, povezanega s plačilno nesposobnostjo banke BPP. V izpodbijanem sklepu pa naj bi Komisija z nepravilno obravnavo tega vidika in s tem, da se ni izrekla o združljivosti domnevne zadevne pomoči z notranjim trgom, kršila člen 107(3)(b) PDEU.
[…]
Povzetek vsebine sklepa z dne 13. marca 2009
[…]
Povzetek vsebine izpodbijanega sklepa
[…]
Presoja
82 Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da v izpodbijanem sklepu ni ohranila svoje prvotne presoje, kakor je navedena v sklepu z dne 13. marca 2009, in sicer glede združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU in glede meril iz Sporočila o finančnih institucijah, čeprav je bilo podaljšanje državne garancije, katere pogoji se niso spremenili, potrebno za „odpravljanje resne motnje v [portugalskem] gospodarstvu“. Zato je treba presoditi, ali je Komisija s tem storila očitno napako pri presoji oziroma ali je pri uporabi člena 107(3)(b) PDEU napačno uporabila pravo.
83 Najprej je treba opozoriti, da je po eni strani treba odstopanje iz člena 107(3)(b) PDEU in zato tudi pojem „resne motnje v gospodarstvu države članice“ razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. septembra 2003, Freistaat Sachsen in drugi/Komisija, C‑57/00 P in C‑61/00 P, ZOdl., str. I‑9975, točka 98). Po drugi strani pa ima Komisija pri izvajanju te določbe široko diskrecijsko pravico, katere uporaba zahteva gospodarsko in družbeno oceno, ki jo je treba izvesti v okviru Skupnosti. Sodišče Unije pri nadzoru zakonitosti izvajanja take pravice ne sme nadomestiti presoje pristojnega organa s svojo presojo zadeve, ampak se mora omejiti na preizkus, ali je prišlo pri presoji pristojnega organa do kakšne očitne napake ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 15. decembra 2005, Unicredito Italiano, C‑148/04, ZOdl., str. I‑11137, točka 71, in v točki 62 navedeno sodbo Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, točka 176).
84 Dalje, poudariti je treba, da med strankama ni sporno, da je presoja o združljivosti zadevne pomoči iz sklepa z dne 13. marca 2009 le začasna in nujna, ter da je bila odobritev Komisije jasno časovno omejena in pogojena s tem, da portugalski organi spoštujejo svojo zavezo, da bodo v šestih mesecih, torej do 5. junija 2009, predložili načrt prestrukturiranja banke BPP. Poleg tega je v tem sklepu izrecno navedena obveznost teh organov, da Komisiji priglasijo kakršno koli morebitno podaljšanje državne garancije, ki bi presegalo začetno obdobje šestih mesecev, kot je zajeto z začasno odobritvijo (glej točke 39, 41 in 44 obrazložitve sklepa z dne 13. marca 2009). V teh okoliščinah ni pomembno, da so ti bistveni elementi pojasnjeni le v obrazložitvi sklepa, ne pa v izreku, ki je omejen na podajo odločitve o neugovarjanju, saj je treba izrek razlagati z vidika navedene obrazložitve (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2007, EnBW Energie Baden-Württemberg/Komisija, T‑387/04, ZOdl., str. II‑1195, točka 127 in navedena sodna praksa).
85 Opozoriti je treba, da se je Komisija v točkah 31 in 32 sklepa z dne 13. marca 2009 oprla na Sporočilo o finančnih institucijah, ki se v točki 10 sklicuje na splošna načela iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje. Tako se v točki 30 navedenega sporočila v bistvu, vsekakor pa glede uporabe jamstvene sheme v posameznih primerih, zahteva, da izrednemu reševalnemu ukrepu, katerega namen je ohranitev plačilno nesposobne finančne institucije, sledijo ustrezni ukrepi, ki privedejo do prestrukturiranja ali likvidacije upravičenca, kar nalaga obveznost priglasitve načrta prestrukturiranja, katerega namen je zagotovitev ponovne vzpostavitve dolgoročno uspešnega poslovanja, ali načrta likvidacije. Poleg tega je iz točke 10 tega Sporočila v povezavi s točko 15 Smernic za reševanje in prestrukturiranje razvidno, da izredni ukrepi za reševanje, kot je državna garancija, načeloma ne smejo trajati več kot šest mesecev. Podobno je iz točke 25(a) in (c) navedenih smernic razvidno, da mora pomoč za reševanje v obliki garancije „prenehati v obdobju največ 6 mesecev“ in da mora biti „pri priglasitvi opremljena z zagotovilom zadevne države članice, da bo najkasneje šest mesecev po odobritvi ukrepa pomoči za reševanje […] Komisiji predložila načrt za prestrukturiranje ali načrt za likvidacijo ali dokazilo, […] da je poroštvo prenehalo“. Nazadnje, v točkah 28 in 29 teh smernic je po eni strani navedeno, da se lahko „Komisija […] v vsakem primeru odloči, da bo začela takšne postopke, […] če meni, da je bilo […] poroštvo zlorabljeno, ali da po preteku šestmesečnega roka ni več razloga za nepovrnjeno pomoč“, po drugi strani pa, da „[o]dobritev pomoči za reševanje […] ne pomeni [nujno], da bo pozneje odobrena tudi pomoč v okviru načrta za prestrukturiranje“, saj mora biti „[t]akšna pomoč […] ocenjena neodvisno“.
86 Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija niti pristojnosti Komisije, da svojo odobritev v skladu s členom 107(3)(b) PDEU časovno omeji in pogoji s spoštovanjem zavez, ki jih je država članica sprejela v skladu s Sporočilom o finančnih institucijah in Smernicami za reševanje, niti tega, da so se v obravnavani zadevi portugalski organi dejansko zavezali na način, določen v sklepu z dne 13. marca 2009.
87 Prvič, iz navedenega tako izhaja, da je Komisija v točkah 31 in 32 obrazložitve sklepa z dne 13. marca 2009 točno sledila upoštevnim merilom, navedenim v njenem Sporočilu o finančnih institucijah, ob upoštevanju Smernic za reševanje in prestrukturiranje, pri čemer so rok in pogoji za začasno odobritev Komisije temeljili na uporabi navedenega sporočila.
88 Drugič, treba je ugotoviti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno štela, da upoštevna merila za začasno odobritev pomoči, kot je bila podeljena v sklepu z dne 13. marca 2009, od 5. junija 2009 niso bila oziroma niso bila več izpolnjena, saj portugalski organi v nasprotju s svojimi zavezami po eni strani tudi po izteku roka, določenega za ta namen, niso predložili načrta prestrukturiranja banke BPP, po drugi strani pa so ti organi državno garancijo dvakrat podaljšali prek najdaljšega obdobja šestih mesecev, ki je bilo dovoljeno s tem sklepom in Sporočilom o finančnih institucijah v povezavi s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje, ne da bi ti podaljšanji uradno priglasili Komisiji.
89 Tretjič, v zvezi s presojo združljivosti zadevne pomoči z vidika člena 107(3)(b) PDEU je treba opozoriti, da je Komisija že v točki 39 obrazložitve svojega sklepa z dne 13. marca 2009 v bistvu ugotovila, da je po eni strani povračilo za državno garancijo kljub visoki ravni ponujenega zavarovanja še vedno znatno nižje, kot bi se na splošno štelo za ustrezno za banke v težavah, po drugi strani pa, da lahko zgolj izjemoma tako povračilo sprejme kot ustrezno, saj zagotavlja preživetje banke BPP za kratko obdobje reševanja, pa še to le pod pogojem, da se v šestih mesecih predloži načrt prestrukturiranja. Ta presoja se ujema z zahtevami iz točke 30 Sporočila o finančnih institucijah v povezavi s točkama 15 in 25 Smernic za reševanje in prestrukturiranje, v skladu s katerimi je pomoč za reševanje lahko le začasna in povratna ter omejena na obdobje šestih mesecev, mora pa ji slediti predložitev bodisi načrta za prestrukturiranje ali likvidacijo bodisi dokazila, da je bilo posojilo v celoti vrnjeno, in v primeru državne garancije, da je ta prenehala. Poleg tega je Komisija glede na te ugotovitve v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa dosledno opozorila, da je bilo povračilo za državno garancijo nižje od tistega, ki se s Sporočilom o finančnih institucijah običajno zahteva, da bi se pomoč štela za združljivo, in da je bila odobritev take ravni povračila v sklepu z dne 13. marca 2009 pogojena s predložitvijo načrta za prestrukturiranje ali likvidacijo.
90 Iz navedenega tudi izhaja, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da se okoliščine, v katerih je Komisija s sklepom z dne 13. marca 2009 začasno odobrila državno garancijo, niso spremenile in da so ostale upoštevne do 15. aprila 2010.
91 Nazadnje, tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da je storila očitno napako pri presoji ali da je prekoračila meje svojega širokega polja proste presoje v skladu s členom 107(3)(b) PDEU, kakor je omejeno s Sporočilom o finančnih institucijah, še manj pa, da je nezakonito odstopila od pravil, ki jih je v zvezi s tem določila sama (glej sodbo Sodišča z dne 11. septembra 2008, Nemčija in drugi/Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, ZOdl., str. I‑6619, točka 60 in navedena sodna praksa), saj se je Komisija v obravnavani zadevi za razglasitev zadevne pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom zanesljivo držala pravil iz navedenega sporočila.
92 Tako je Komisija, ne da bi storila očitno napako pri presoji in ne da bi pri uporabi člena 107(3)(b) PDEU napačno uporabila pravo, ugotovila, da je, ker tak načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo do 5. junija 2009 ni bil predložen, treba državno garancijo in njeno podaljšanje po 5. juniju 2009 razglasiti za nezdružljivo z notranjim trgom.
93 Zato je treba ta tožbeni razlog kot neutemeljen zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 108(2) PDEU
94 V okviru tega tožbenega razloga, prvič, tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da ni upoštevala tega, da državna garancija banki BPP ni prinesla nobene take gospodarske prednosti, ki bi upravičevala odreditev izterjave. Odobritev te garancije naj namreč ne bi privedla niti do zmanjšanja izgube banke BPP niti do spremembe položaja finančnega neravnovesja, v katerem se je znašla. Odreditev izterjave naj tako ne bi bila primerna za dosego glavnega cilja, ki naj bi se mu sledilo, in sicer odprave izkrivljanja konkurence, ki jo je povzročila gospodarska prednost. Zato naj bi bil z izpodbijanim sklepom kršen člen 108(2) PDEU.
95 Za ugotovitev, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, se zadostuje sklicevati na ugotovitve, navedene v točkah od 56 do 58 zgoraj. Ta trditev je v delu, v katerem tožeča stranka dodaja, da odobritev državne garancije ni privedla do zmanjšanja izgube banke BPP ali do spremembe neravnovesja, v katerem se je znašla, brezpredmetna. Banka BPP je namreč po eni strani zgolj zaradi navedene garancije od bank upnic lahko dobila posojilo z ugodnimi finančnimi pogoji, po drugi strani pa je bilo povračilo za to garancijo znatno nižje, kot bi se na splošno štelo za ustrezno za banke v težavah (glej točko 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točko 89 zgoraj), pri čemer tožeča stranka te ugotovitve pravzaprav ne izpodbija.
96 Drugič, tožeča stranka primarno trdi, da je Komisija z odreditvijo izterjave zadevne pomoči iz zgolj procesnih razlogov, in sicer zaradi nepredložitve načrta prestrukturiranja in nepriglasitve podaljšanja državne garancije, kršila člen 108(2) PDEU. Tako naj izpodbijani sklep ne bi spoštoval „načel materialne pravičnosti, sorazmernosti in primernosti“. Podredno tožeča stranka Komisiji očita, da je nezakonito odredila vračilo za obdobje od 5. decembra 2008 do 5. junija 2009, čeprav naj bi bila banki BPP za to obdobje navedena pomoč odobrena s sklepom z dne 13. marca 2009.
97 Glede primarnega očitka tega drugega dela je treba opozoriti, da člen 14(1) Uredbe št. 659/1999, ki je namenjen za izvajanje člena 108(2), prvi pododstavek, PDEU, določa, da če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč, razen če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije. Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso odprava nezakonite pomoči z vračilom logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti. Zato je država članica, na katero je naslovljen sklep, ki ji nalaga obveznost izterjati nezakonite pomoči, zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev tega sklepa. V zvezi s tem mora zadevna država zagotoviti učinkovito vračilo dolgovanih zneskov (glej sodbo Sodišča z dne 29. marca 2012, Komisija/Italija, C‑243/10, točka 35 in navedena sodna praksa).
98 Poleg tega je namen obveznosti vračila ponovna vzpostavitev stanja na trgu, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči. Natančneje, namen vračila pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom, je odpraviti izkrivljanje konkurence, ki jo je povzročila konkurenčna prednost, ki jo je imel prejemnik te pomoči na trgu v primerjavi s svojimi konkurenti, da bi se tako vzpostavil položaj, kakršen je bil pred izplačilom te pomoči (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 4. aprila 1995, Komisija/Italija, C‑348/93, ZOdl., str. I‑673, točka 27, in z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija, C‑496/09, ZOdl., str. I‑11483, točka 61). Ta načela so navedena tudi v točkah 13 in 14 Obvestila Komisije, naslovljenega „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (UL 2007, C 272, str. 4).
99 Ob upoštevanju teh načel in tega, da je Komisija v obravnavani zadevi v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila obstoj državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, in s tem nezakonitost te pomoči, je treba ugotoviti, da je portugalski državi pravilno odredila, naj izterja zadevno pomoč, vključno s koristjo, povezano z odobritvijo državne garancije. Kot je navedeno v točkah 56, 73 in 95 zgoraj, je namreč banka BPP zaradi dodelitve navedene garancije imela gospodarsko prednost, ki bi lahko prizadela trgovino med državami članicami in izkrivljala konkurenco, kar upravičuje, da se odredi odvzem te konkurenčne prednosti, da bi se na upoštevnem trgu ponovno vzpostavil položaj, kakršen je bil tam pred izplačilom navedene pomoči. Zato primarni očitek tožeče stranke, da je Komisija odredila izterjavo pomoči izključno iz procesnih razlogov, ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
100 Glede podrednega vprašanja, in sicer, ali je Komisija pravilno odredila izterjavo gospodarske koristi, podeljene z državno garancijo za obdobje od 5. decembra 2008 do 5. junija 2009 (glej točki 71 in 85 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kakor je bila zajeta z začasno odobritvijo iz sklepa z dne 13. marca 2009, se je treba najprej sklicevati na ugotovitve, navedene v točkah 88 in 89 zgoraj.
101 V zvezi s tem je treba opozoriti, da točki 15 in 25(a) in (c) Smernic za reševanje in prestrukturiranje, katerih splošna načela se uporabljajo v skladu s točko 10 Sporočila o finančnih institucijah, ne obravnavata niti predmeta niti vsebinskega ali časovnega okvira odreditve izterjave, prav tako pa tudi ne njenih načinov. Tako je točka 25(a) in (c) navedenih smernic omejena na opis pogojev za morebitno odobritev pomoči za reševanje. V skladu z določbami točke 25(a) teh smernic je treba po obdobju največ šestih mesecev načeloma „[v]sako posojilo […] odplačati, vsako poroštvo [pa] mora prenehati“, v skladu z določbami točke 25(c) istih smernic pa je treba predložiti tudi „dokazilo, da je bilo posojilo v celoti povrnjeno in/ali da je poroštvo prenehalo“. Navedena točka 25 tako ne opredeljuje niti prednosti, povezane z odobritvijo takega posojila ali take garancije, ki je lahko predmet odreditve izterjave, niti kako se izračuna znesek, ki je v zvezi z garancijami predmet točke 4.2 Obvestila [Komisije o uporabi členov 87 in 88 […] ES za državno pomoč v obliki poroštev (UL 2008, C 155, str. 10, v nadaljevanju: Obvestilo o poroštvih)] in Sporočila Komisije z dne 19. januarja 2008 o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (UL C 14, str. 6, v nadaljevanju: Sporočilo o določanju referenčnih obrestnih mer).
102 Vendar točki 15 in 25 smernic za reševanje in prestrukturiranje z omejitvijo možnosti odobritve pomoči za reševanje „v obliki poroštev za posojilo ali posojil“ na „začasno in povratno“ temeljita na splošni predpostavki, da se vsaka začasno odobrena prednost v okviru pomoči za reševanje v kakršni koli obliki vrne, če pogoji za njeno začasno odobritev niso izpolnjeni oziroma niso več izpolnjeni. Ta razlaga ustreza povratnosti in namenu pomoči za reševanje, ki je podjetju v težavah le omogočiti, da prebrodi kratko obdobje krize, po katerem se mu bodisi uspe opomoči, kar pomeni, da mora pomoč vrniti, bodisi mora predložiti načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo. V primeru državne garancije to načelo nujno zahteva vrnitev gospodarske koristi, ki jo je v obdobju njene odobritve navedena garancija prinesla upravičencu, saj zgolj njena razveljavitev z učinkom ex nunc za to ne zadošča, poleg tega pa je tudi v nasprotju s pojmom izterjave, kakor je naveden v točkah 97 in 98 zgoraj.
103 Ker portugalski organi v obravnavani zadevi niso izpolnili svojih obveznosti v skladu s sklepom z dne 13. marca 2009, ki je temeljil na točni in dosledni uporabi točke 30 Sporočila o finančnih institucijah v povezavi s točkama 15 in 25 Smernic za reševanje in prestrukturiranje, je Komisija to obdobje pravilno vključila v odreditev za izterjavo, da bi se prejeta korist v celoti povrnila.
104 Zato tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da je z odreditvijo izterjave koristi, povezane z dodelitvijo državne garancije, v delu, ki zajema obdobje od 5. decembra 2008 do 5. junija 2009, kršila člen 108(2) PDEU.
105 Zato je treba tudi podredni očitek tega drugega dela zavrniti.
106 Tretjič, v zvezi z izračunom zneska za izterjavo tožeča stranka Komisiji očita, da, zlasti v točki 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni upoštevala, prvič, točke 4.2 Obvestila o poroštvih, drugič, pogojev za povračilo, določenih s posebno jamstveno shemo za kreditne institucije s sedežem na Portugalskem, v skladu s portugalskim zakonom št. 60‑A/2008 z dne 20. oktobra 2008, ki se je začel izvajati na podlagi odloka 1219‑A/2008 z dne 23. oktobra 2008, kakor sta bila odobrena s Sklepom C (2008) 6527, in tretjič, „spreadov“ (razhajanj med obrestnimi merami), ki so se na Portugalskem uporabljali med decembrom 2008 in aprilom 2010 za nove transakcije posojil, ki so jih podeljevale nacionalne finančne institucije.
107 V zvezi s prvim očitkom tožeča stranka trdi, da merili iz točke 4.2 Obvestila o poroštvih ustrezata „glavnemu merilu“ in „pomožnemu merilu“. Tako naj Komisija ne bi smela izračunati zneska domnevne pomoči na podlagi „razlik[e] med teoretično tržno obrestno mero ter obrestno mero, pridobljeno z državnim poroštvom, potem ko se odštejejo morebiti plačane premije“, ker naj bi bili na trgu primerljivi elementi, ki niso bili analizirani.
108 V zvezi s tem je treba opozoriti, da točka 4.2 Obvestila o poroštvih določa, da je „[p]ri posameznih poroštvih […] gotovinski ekvivalent dotacije poroštva enak razliki med tržno ceno poroštva in dejansko plačano ceno“. V tej točki je poleg tega določeno:
„Kadar na trgu niso predvidena poroštva za zadevno vrsto transakcije, ni na voljo tržne cene za poroštvo. V tem primeru je treba element pomoči izračunati enako kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila, in sicer kot razliko med določeno tržno obrestno mero, ki bi veljala za podjetje brez poroštva, ter obrestno mero, pridobljeno z državnim poroštvom, potem ko se upoštevajo morebiti plačane premije. Kadar tržne obrestne mere ni na voljo in če želi država članica uporabiti referenčno obrestno mero kot približek, Komisija poudarja, da veljajo za izračun intenzivnosti pomoči posameznega poroštva pogoji, določeni v sporočilu o referenčnih obrestnih merah […]. To pomeni, da je treba primerno pozornost nameniti dopolnitvi, ki jo je treba dodati osnovni obrestni meri, da bi tako upoštevali ustrezen obseg tveganja, povezanega s kritim poroštvom, prejemnikom poroštva (podjetje) in zagotovljenim zavarovanjem s premoženjem.“
109 Iz teh določb izhaja, da mora Komisija, če ugotovi, da za zadevno garancijo ni tržne cene, element pomoči izračunati „enako kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila“, ne da bi se lahko s samoomejitvijo pri izvajanju svoje proste presoje (glej sodno prakso, navedeno v točki 91) izognila tej obveznosti ali se oddaljila od te metode za izračunavanje.
110 Vendar je iz besedila točk 81 in 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija kljub pravilnemu sklicevanju na Obvestilo o poroštvih, kakor je objavljeno v Uradnem listu Evropske unije in kakor se uporablja v obravnavani zadevi, napačno navedla določbe svojega prejšnjega obvestila „o uporabi členov 87 in 88 […] ES za državno pomoč v obliki poroštev“ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 369) in zlasti točko 3.2, prva alinea, tega obvestila, v skladu s katero je „[z]a poroštvo za posojilo […] ekvivalent denarne dotacije v določenem letu lahko […] izračunan enako kot ekvivalent dotacije pri ugodnem posojilu, subvencionirane obresti pa so razlika med tržno obrestno mero in mero, doseženo po zaslugi državnega poroštva, potem ko se odštejejo plačane premije“. Komisija je v točki 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč v bistvu navedla, da za povračilo državne garancije ni bilo mogoče določiti ustrezne tržne cene, tako da je bilo treba opredeliti ustrezno referenčno vrednost. Komisija je, ne da bi se sklicevala na svojo absolutno in brezpogojno obveznost, navedeno v točki 108 zgoraj, navedla:
„Kakor je določeno v prvi alineji točke 3.2 Obvestila […] o poroštvih, se ‚gotovinski ekvivalent dotacije‘ poroštva za posojila v določenem letu lahko izračuna enako kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila. To pomeni, da se znesek pomoči lahko izračuna kot razlika med teoretično tržno obrestno mero ter obrestno mero, pridobljeno z državnim poroštvom, potem ko se odštejejo morebiti plačane premije.“
111 Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v obravnavani zadevi izbrala tisto metodo izračunavanja zneska gospodarske koristi, ki izhaja iz zadevne garancije, ki bi jo vsekakor morala izbrati v skladu s točko 4.2 Obvestila o poroštvih, in sicer izračun ekvivalenta dotacije ugodnega posojila. V teh okoliščinah pa zgolj napačna navedba določb prejšnjega obvestila in uporaba izraza „lahko“ namesto izraza „je treba“ ne more razveljaviti pristopa iz izpodbijanega sklepa.
112 Zato je treba prvi očitek v delu, v katerem se nanaša na neupoštevanje točke 4.2 Obvestila o poroštvih, zavrniti, morebiten obstoj primerljivih elementov na trgu, da bi se določila tržna cena državne garancije, pa je treba preučiti v okviru drugega in tretjega očitka.
113 Tožeča stranka z drugim in tretjim očitkom Komisiji očita, da ni upoštevala niti povračila, določenega s posebno jamstveno shemo za kreditne institucije s sedežem na Portugalskem, kakor je bila odobrena s Sklepom Komisije C (2008) 6527, niti „spreadov“, ki so se na Portugalskem uporabljali med decembrom 2008 in aprilom 2010 v okviru novih transakcij posojil, ki so jih podeljevale nacionalne finančne institucije, in ki naj bi bili precej nižji od stopenj iz izpodbijanega sklepa, zlasti glede na visoko vrednost predloženega zavarovanja.
114 V zvezi z drugim očitkom zadošča ugotoviti, da je, kot to trdi Komisija, ta posebna shema zajemala le portugalske finančne institucije, ki so izpolnjevale merilo plačilne sposobnosti iz zadevnega zakona, kar je bilo v točka 39 zgoraj navedenega sklepa Komisije upoštevano. Komisija je torej pravilno ugotovila, da se za institucijo v težavah, ki je na robu stečaja, kot je bila banka BPP ob odobritvi državne garancije, ta posebna shema in s tem obrestne mere iz nje ne uporabljajo. Komisija je tudi utemeljeno navedla, da stopnje povračila na podlagi navedene posebne sheme po definiciji ne ustrezajo razmeram na trgu.
115 V zvezi s tretjim očitkom, da bi morala Komisija upoštevati „spreade“, ki so se na Portugalskem uporabljali med decembrom 2008 in aprilom 2010, torej tržne obrestne mere, je treba opozoriti, da je Komisija glede na finančni položaj banke BPP ob dodelitvi zadevne pomoči upravičeno menila, da je le malo možnosti, da bi lahko banka BPP pridobila bančno posojilo na trgu brez posredovanja države (točki 81 in 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Okoliščine, zaradi katerih je bila navedena garancija dodeljena, zlasti, prvič, finančne težave banke BPP, zaradi katerih jo je morala Banka Portugalske začasno oprostiti plačil, drugič, zelo visok znesek sredstev, potrebnih za ohranitev prisotnosti banke BPP na trgu, in sicer 450 milijonov EUR, in tretjič, kriza nacionalnega, evropskega in mednarodnega finančnega trga, so bile namreč take, da je lahko Komisija, ne da bi storila napako, ugotovila, da banka BPP kljub obsegu predloženih zavarovanj za finančno podporo v takem znesku na trgu ne bi mogla pridobiti primerljive garancije. Zato se je Komisija v skladu s točko 4.2 Obvestila o poroštvih utemeljeno oprla na metodo izračuna ekvivalenta dotacije ugodnega posojila.
116 V teh okoliščinah je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do „dobrega upravljanja“
[…]
Šesti tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo
122 Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je odreditev izterjave zadevne pomoči v nasprotju z načeloma pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo, in sicer vsaj glede odrejene izterjave za obdobje od 5. decembra 2008 do 5. junija 2009, ki je zajeto z odobritvijo iz sklepa z dne 13. marca 2009. Tožeča stranka trdi, da je lahko banka BPP upravičeno pričakovala, prvič, da bo postopek „potekal zakonito“, in drugič, podredno, da je bila državna garancija v tem obdobju združljiva z notranjim trgom.
[…]
124 Najprej je treba navesti, da razlogovanje tožeče stranke, navedeno v okviru tega tožbenega razloga, temelji le na trditvah, ki se nanašajo na neizpolnitev njenih domnevnih legitimnih pričakovanj, ne pa tudi na kršitev načela pravne varnosti, kakor ga razlaga sodna praksa (sodbi Sodišča z dne 29. aprila 2004, Sudholz, C‑17/01, ZOdl., str. I‑4243, točka 34, in z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, ZOdl., str. I‑4983, točka 80). Zato je treba analizo omejiti na preučitev domnevne kršitve načela varstva zaupanja v pravo.
125 To načelo varuje vse posameznike, ki jim je institucija, organ, urad ali agencija Unije s tem, da jim je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja. Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in skladne informacije (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 16. decembra 2010, Kahla Thüringen Porzellan/Komisija, C‑537/08 P, ZOdl., str. I‑12917, točka 63, in z dne 13. junija 2013, HGA in drugi/Komisija, od C‑630/11 P do C‑633/11 P, točka 132). Poleg tega lahko podjetja, ki so prejela pomoč, ob upoštevanju nujnosti nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga izvaja Komisija, načeloma legitimno pričakujejo, da je bila pomoč zakonita, samo če je bila dodeljena v skladu s postopkom iz člena 108 PDEU, saj mora biti preudaren gospodarski subjekt običajno sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu z navedenim postopkom. Zlasti če je bil ukrep pomoči izveden brez predhodne priglasitve Komisiji in je torej v skladu s členom 108(3) PDEU nezakonit, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve pomoči (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011, France Télécom/Komisija, C‑81/10 P, točka 59 in navedena sodna praksa).
126 Utemeljenost raznih očitkov in trditev, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev tega tožbenega razloga, je treba preveriti z vidika teh načel sodne prakse.
127 Prvič, tožeča stranka ne trdi, da ji je Komisija v kateri koli fazi upravnega postopka dala natančna zagotovila, ki bi lahko pri njej vzbudila utemeljena pričakovanja. Kot je navedeno v točki 119 zgoraj, je namreč presoja o združljivosti zadevne pomoči iz sklepa z dne 13. marca 2009 le začasna in nujna ter pogojena s tem, da portugalski organi spoštujejo svoji zavezi, da bodo v šestih mesecih, torej do 5. junija 2009, predložili načrt prestrukturiranja banke BPP in da bodo Komisiji priglasili kakršno koli morebitno podaljšanje državne garancije, ki bi presegalo začetno obdobje šestih mesecev. Poleg tega je že iz besedila točk 39, 41 in 44 obrazložitve sklepa z dne 13. marca 2009, v zvezi s katerim tožeča stranka ne izpodbija, da je bila banka BPP v upravnem postopku z njim seznanjena, ter točk 8 in 10 obrazložitve sklepa o začetku postopka (glej točko 13 zgoraj) razvidno, da banka BPP ni mogla legitimno pričakovati, da bo zadevna pomoč na koncu navedenega postopka končno razglašena za združljivo z notranjim trgom.
128 Drugič, tožeča stranka v zvezi s časom, ki je pretekel od sprejetja sklepa z dne 13. marca 2009 do sprejetja izpodbijanega sklepa, ne navaja nobene trditve, ki bi dokazovala, da je to obdobje nerazumno dolgo ali da bi lahko pri banki BPP vzbudilo legitimna pričakovanja. Nasprotno, v obravnavani zadevi je Komisija 15. julija 2009 in 6. oktobra 2009, torej kmalu po roku, ki se je iztekel 5. junija 2009, portugalske organe opomnila, da morajo predložiti načrt prestrukturiranja banke BPP (glej točko 11 zgoraj). Poleg tega je Komisija le približno mesec pozneje, in sicer 10. novembra 2009, sprejela sklep o začetku postopka, ki je bil v Uradnem listu sicer res objavljen šele 6. marca 2010, v katerem je opredelila razloge za svoje dvome o združljivost državne garancije z notranjim trgom (točke od 8 do 10 sklepa o začetku postopka). Prav tako je Komisija v točki 9 tega sklepa jasno navedla, da ker ni bilo načrta prestrukturiranja, ni mogla „oceniti, ali sta državna garancija, dodeljena 5. decembra 2008, in njeno podaljšanje z dne 5. junija 2009 z vidika trajanja in povračila garancije združljiva [z notranjim] trgom“. Nazadnje, ta sklep je bil združen z odredbo, naslovljeno na portugalske organe, naj do 22. decembra 2009 predložijo načrt prestrukturiranja banke BPP (glej točko 12 zgoraj), pri čemer tožeča stranka niti ne trdi, da banka BPP tedaj s to odredbo ni bila seznanjena.
129 Iz navedenega izhaja, da je Komisija v Sklepu o začetku postopka podvomila o združljivosti državne garancije z notranjim trgom v celotnem zadevnem obdobju, vključno z obdobjem med 5. decembrom 2008 in 5. junijem 2009, in sicer iz razlogov, navedenih v točki 127 zgoraj. V teh okoliščinah se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da bi bilo obdobje petnajstih mesecev, ki je preteklo od sprejetja sklepa z dne 13. marca 2009 do sprejetja izpodbijanega sklepa, lahko podlaga za legitimno pričakovanje, da bo Komisija zadevno pomoč vendar razglasila za združljivo z notranjim trgom. V zvezi s tem zgolj to, da v sklepu z dne 13. marca 2009 ni izrecno navedena možnost poznejše razglasitve nezdružljivosti, ki bi lahko povzročila ex tunc izterjavo podeljene koristi, ne zadostuje za utemeljenost takih legitimnih pričakovanj, saj je bil poznejši pristop Komisije v skladu z upoštevnimi pravili, navedenimi v točkah 85, 101 in 102 zgoraj, v sklepu o začetku postopka pa je bilo nedvoumno navedeno, da začasne odobritve zadevne pomoči, kot je bila podana s sklepom z dne 13. marca 2009, v odsotnosti načrta za prestrukturiranje banke BPP s sklepom, sprejetim ob koncu upravnega postopka, ne bo mogoče potrditi oziroma ohraniti.
130 Tretjič, trditev tožeče stranke, da je nepredložitev načrta prestrukturiranja banke BPP mogoče v celoti pripisati portugalskim organom, je treba zavrniti kot neutemeljeno in vsekakor neupoštevno. Komisija namreč, tudi če bi bilo tako in ne glede na razloge, iz katerih ji tak načrt ni bil priglašen, ne more biti odgovorna za te opustitve ali za vzbujanje kakršnega koli legitimnega pričakovanja banke BPP v tem okviru. Nasprotno, Komisija je, kot je bilo opozorjeno v točki 128 zgoraj, po izteku roka 5. junija 2009 sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi portugalske organe spodbudila k čimprejšnji predložitvi načrta prestrukturiranja banke BPP.
131 Četrtič, v zvezi s trditvijo, da je Komisija s prejšnjo prakso odločanja v zvezi z drugimi finančnimi institucijami, ki jih je prizadela finančna kriza, pri banki BPP vzbudila legitimno pričakovanje, da bo zadevna pomoč na koncu razglašena za združljivo z notranjim trgom, zadošča poudariti, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je bila Komisija v teh drugih zadevah soočena s katerim koli položajem, ki bi bil primerljiv s tistim, ki je privedel do obravnavane zadeve. Poleg tega tožeča stranka ni nasprotovala trditvi Komisije, da so države članice v teh drugih zadevah predložile načrte za prestrukturiranje ali likvidacijo zadevnih finančnih institucij. Vsekakor pa je v delu, v katerem tožeča stranka v tem okviru zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja v njeno škodo, ta vidik obravnavan v okviru sedmega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do „pravičnega obravnavanja“ (glej točke od 136 do 143 spodaj).
132 Petič, trditev tožeče stranke, da je odreditev izterjave „sankcija“ zoper banko BPP in da resno škoduje interesom njenih vlagateljev in upnikov, je brezpredmetna in vsekakor pravno povsem neutemeljena. Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da odreditev izterjave nezakonite pomoči ni sankcija v strogem pomenu besede, temveč je namenjena zgolj ponovni vzpostavitvi položaja, kakršen je bil pred dodelitvijo pomoči (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2002, Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, C‑74/00 P in C‑75/00 P, ZOdl., str. I‑7869, točke od 178 do 182; sodba Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi, od T‑230/01 do T‑232/01 in od T‑267/01 do T‑269/01, neobjavljena v ZOdl., točka 377). Poleg tega tožeča stranka ne pojasni, ali in v kolikšni meri naj bi opredelitev odreditve izterjave kot „sankcije“ lahko vplivala na obseg varstva, ki naj bi ga bila banka BPP lahko deležna na podlagi načela varstva zaupanja v pravo, saj v obravnavani zadevi ustrezna merila za uporabo tega načela niso izpolnjena.
133 Šestič, ob upoštevanju ugotovitev iz točk 89 in 99 zgoraj tožeča stranka napačno zatrjuje, da je izterjava z izpodbijanim sklepom odrejena zgolj iz procesnih razlogov. Poleg tega upravičenci do pomoči načeloma ne morejo legitimno pričakovati, da je pomoč pravilna, če je bila dodeljena, kot je to v obravnavani zadevi pri ponavljajočem podaljšanju državne garancije, s kršitvijo obveznosti predhodne priglasitve Komisiji in prepovedi izvajanja te pomoči v skladu s členom 108(3) PDEU, in je bila torej nezakonita (glej v tem smislu zgoraj v točki 125 navedeno sodbo France Télécom/Komisija, točka 59 in navedena sodna praksa).
134 Nazadnje, Komisija pravilno trdi, da obveznost držav članic, da izterjajo pomoč, ki je nezakonita in ni združljiva z notranjim trgom, ni omejena s tem, da je upravičenec plačilno nesposoben, oziroma je to ne izključuje (sodba Sodišča z dne 14. septembra 1994, Španija/Komisija, C‑42/93, ZOdl., str. I‑4175, točka 33).
135 V teh okoliščinah je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in delno brezpredmeten.
Sedmi tožbeni razlog: kršitev pravice do „pravičnega obravnavanja“
136 Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja več sklepov s področja pomoči, dodeljenih finančnim institucijam, ki jih je Komisija sprejela v okoliščinah finančne krize. Na podlagi teh sklepov v bistvu meni, da je bila banka BPP obravnavana neenako ali nepravično. Tožeča stranka trdi, da je bila Komisija zlasti v svojem Sklepu z dne 27. marca 2012 o ukrepih SA. 26909 (2011/C), ki jih je izvedla Portugalska za prestrukturiranje banke Banco Português de Negócios (BPN) (UL L 301, str. 1), do portugalskih organov bolj „popustljiva“ kot v obravnavani zadevi, čeprav, prvič, sta bila oba ukrepa priglašena skoraj sočasno, drugič, so portugalski organi v zadevi BPN prav tako prepozno predložili načrt prestrukturiranja, in tretjič, so bili ukrepi v korist banke BPN, vključno z državno garancijo, „s finančnega vidika neprimerno močnejši“.
[…]
138 Glede na trditve tožeče stranke, povzete v točki 136 zgoraj, je treba ta tožbeni razlog razlagati tako, da se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja.
139 Splošno načelo enakega obravnavanja kot splošno načelo prava Unije določa, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno. Primerljivost različnih položajev se presoja glede na vse njihove značilnosti. Te značilnosti je treba zlasti opredeliti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, s katerega izhaja zadevni akt (sodbi Sodišča z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, C‑127/07, ZOdl., str. I‑9895, točke 23, 25 ter 26 in navedena sodna praksa, in z dne 12. maja 2011, Luksemburg/Parlament in Svet, C‑176/09, ZOdl., str. I‑3727, točki 31 in 32).
140 Zato je treba preučiti, ali je tožeča stranka zadostno dokazala, da so bili položaji, ki so privedli do drugih sklepov, ki jih je Komisija sprejela v okoliščinah finančne krize, vsaj primerljivi s položajem, ki je privedel do izpodbijanega sklepa.
141 V zvezi, natančneje, s primerljivostjo položaja, ki je privedel do sklepa, ki se nanaša na banko BPN, s položajem, ki se obravnava v izpodbijanem sklepu, dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka, za namene uporabe načela enakega obravnavanja ne zadoščajo za prikaz, da sta bili banki BPN in BPP v primerljivem položaju, saj zgolj skoraj vzporedna priglasitev ukrepov pomoči, ki so jih portugalski organi predvideli v korist teh dveh bank, za to ni odločilna. Tako je po eni strani iz točk od 9 do 14 sklepa, ki se nanaša na banko BPN, razvidno, da so, drugače kot v obravnavani zadevi, portugalski organi Komisiji, sicer z zamudo, dejansko predložili načrt prestrukturiranja banke BPN, na zahtevo Komisije pa so nato k temu načrtu priložili tudi dodatne informacije. Po drugi strani Komisija v zadevi BPN s Sklepom o začetku postopka z dne 24. oktobra 2011 (UL C 371, str. 14 in 15) formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU ni začela zaradi nepredložitve načrta prestrukturiranja, temveč ker je prvotno predložen načrt prestrukturiranja zaradi prodaje banke BPN postal zastarel, Komisija pa je morala naknadno presojati predložitev spremenjenega načrta. Ker pa je bilo to, da portugalski organi niso predložili načrta prestrukturiranja banke BPP, odločilno za razglasitev nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom (glej zlasti točko 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa), te bistvene razlike med položajema banke BPN in banke BPP same upravičujejo ugotovitev, da ta položaja nista primerljiva in da zato v obravnavani zadevi načela enakega obravnavanja, kakor se nanj sklicuje tožeča stranka, ni mogoče uporabiti.
142 Glede drugih sklepov, ki jih navaja tožeča stranka, zadošča ugotoviti, da ta v zvezi z njimi ni navedla podrobnosti, ki bi omogočale presojo morebitne primerljivosti zadevnih položajev, tako da teh trditev iz razlogov, navedenih v točki 131 zgoraj, ni mogoče sprejeti.
143 Zato je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Prvi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve
[…]
162 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti predlog tožeče stranke, naj se Komisiji na podlagi pripravljalnega ukrepa v skladu s členom 65 Poslovnika naloži, da v spis vloži celovito različico dokumenta, predloženega kot Priloga B.2 k odgovoru na tožbo, vključno z nekaterimi prilogami k temu dokumentu.
Stroški
163 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.
164 Ker tožeča stranka ni uspela z nobenim od svojih tožbenih razlogov, se ji v skladu s predlogi Komisije poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo stroškov, ki jih je ta priglasila.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Banco Privado Português, SA, in Massa Insolvente do Banco Privado Português, SA, nosita svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
M. Prek | I. Labucka | V. Kreuschitz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. decembra 2014.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanjeII – 2
Postopek in predlogi strankII – 5
PravoII – 6
Povzetek razlogov za razglasitev ničnostiII – 6
Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji dejstev in kršitev člena 107(1) PDEUII – 7
Uvodne ugotovitveII – 7
Obstoj gospodarske prednosti v korist banke BPPII – 8
Merila gospodarske dejavnosti, prizadetja trgovine in izkrivljanja konkurenceII – 9
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 107(3)(b) PDEUII – 12
Povzetek trditev strankII – 12
Povzetek vsebine sklepa z dne 13. marca 2009II – 13
Povzetek vsebine izpodbijanega sklepaII – 13
PresojaII – 13
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 108(2) PDEUII – 16
Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do „dobrega upravljanja“II – 21
Šesti tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravoII – 21
Sedmi tožbeni razlog: kršitev pravice do „pravičnega obravnavanja“II – 24
Prvi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitveII – 25
StroškiII – 26