Language of document : ECLI:EU:T:2019:894

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 19. decembra 2019(*)

„Znamka Evropske unije – Postopek za razveljavitev – Besedna znamka Evropske unije Vita – Odločba, sprejeta po tem, ko je Splošno sodišče prejšnjo odločbo razveljavilo – Člen 65(6) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 72(6) Uredbe (EU) 2017/1001) – Pravnomočnost“

V zadevi T‑690/18,

Sony Interactive Entertainment Europe Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopa S. Malynicz, QC,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata J. Crespo Carrillo in H. O’Neill, agenta,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je bila

Vieta Audio, SA s sedežem v Barceloni (Španija),

zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. septembra 2018 (zadeva R 695/2018‑4) v zvezi s postopkom za razveljavitev med družbama Vieta Audio in Sony Interactive Entertainment Europe,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins (poročevalec), predsednik, M. Kancheva, sodnica, in G. De Baere, sodnik,

sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. novembra 2018,

na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. aprila 2019,

na podlagi obravnave z dne 10. oktobra 2019,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Družba Vitakraft-Werke Wührmann & Sohn GmbH & Co. KG je 6. julija 2001 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena in tudi sama nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2        Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak Vita.

3        Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija znamke, spadajo med drugim v razred 9 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „S programi posneti nosilci podatkov, programska oprema; nosilci zvoka in/ali slike (razen papirja), zlasti magnetni trakovi in kasete, avdio trakovi, avdio CD-ji, kasete DAT (digitalni avdio trakovi), video diski, videokasete, eksponirani filmi, litografije“.

4        Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 56/2002 z dne 15. julija 2002.

5        Prijavljena znamka je bila registrirana 27. septembra 2005 pod številko 2290385.

6        Družba Forrester Ketley Ltd je po telefaksu z dne 28. marca 2011 EUIPO obvestila, da je družba Vitakraft-Werke Wührmann & Sohn 16. marca 2011 nanjo prenesla svoje pravice iz besedne znamke Evropske unije Vita v delu, v katerem pokriva proizvode, navedene v točki 3 zgoraj. Družba Forrester Ketley je storitvena družba, ki je med drugim zastopala družbo Sony Computer Entertainment Europe Ltd, pravno prednico tožeče stranke Sony Interactive Entertainment Europe Ltd, v zvezi z vprašanji prava znamk pred EUIPO.

7        Besedna znamka Evropske unije Vita, kot je bila predmet tega delnega prenosa, je bila registrirana pod številko 9993361.

8        Družba Forrester Ketley je s telefaksom z dne 28. septembra 2011 obvestila EUIPO, da je 15. septembra 2011 sporno znamko prenesla na družbo Sony Computer Entertainment Europe.

9        Druga stranka v postopku pred EUIPO, družba Vieta Audio, SA, je 14. oktobra 2011 na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 58(1)(a) Uredbe 2017/1001) vložila zahtevo za razveljavitev sporne znamke za vse proizvode, ki so z njo pokriti. V tej zahtevi je trdila, da sporna znamka v upoštevnem obdobju petih let, ki je trajalo od 14. oktobra 2006 do 13. oktobra 2011, ni bila predmet resne in dejanske uporabe v Evropski uniji in da za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi.

10      Družba Sony Computer Entertainment Europe je 4. maja 2012 v odgovoru na zahtevo za razveljavitev sporne znamke trdila, da je bila sporna znamka v upoštevnem obdobju predmet resne in dejanske uporabe v Uniji za zadevne proizvode. Navedla je, da je to znamko uporabljala za svojo prenosno igralno konzolo, imenovano PlayStation Vita, ter za igre in dodatke za to konzolo. Pojasnila je, da je bilo ime te nove konzole uradno objavljeno junija 2011 in da je bilo nato do oktobra 2011 predmet obsežne promocijske kampanje. Konzolo PlayStation Vita naj bi v Evropi prvič uradno predstavila na konferenci Gamescom, ki je potekala avgusta 2011 v Kölnu (Nemčija), ta konzola pa naj bi bila dana na trg Unije 22. februarja 2012.

11      Družba Sony Computer Entertainment Europe je v podporo svojim trditvam predložila pisno izjavo z dne 4. maja 2012, ki jo je dal eden od njenih direktorjev in ki so ji bili priloženi ti elementi:

–        sporočilo za javnost z dne 7. junija 2011, v katerem je objavljeno ime njene nove prenosne igralne konzole, in sicer PlayStation Vita;

–        posnetek zaslona spletnega mesta „www.pcmag.com“ z dne 7. junija 2011, na katerem je omenjen ta oglas;

–        kopija promocijske brošure, ki naj bi bila obiskovalcem in novinarjem razdeljena na konferenci Gamescom in ki je vsebovala zlasti informacije o konzoli PlayStation Vita ter o videoigrah za to konzolo;

–        kopija platnice te brošure, na kateri je prikazana konzola PlayStation Vita;

–        disketa z oglasnimi videoposnetki za konzolo PlayStation Vita, ki naj bi bili objavljeni na konferenci Gamescom;

–        različni časopisni članki v zvezi s konzolo PlayStation Vita in z igrami za to konzolo, objavljeni na uradnem spletnem mestu PlayStation v Združenem kraljestvu, z datumi od 7. junija do 22. septembra 2011;

–        posnetek zaslona videoposnetka, naloženega na spletno mesto za nalaganje videoposnetkov YouTube;

–        sporočilo za javnost z dne 28. februarja 2012 o svetovni prodaji konzole PlayStation Vita;

–        posnetki zaslona uradnega spletnega mesta PlayStation v Združenem kraljestvu iz leta 2012, ki se nanašajo na dodatke – med katerimi so tudi pomnilniške kartice – in na priključke za konzolo PlayStation Vita.

12      Družba Sony Computer Entertainment Europe je 2. januarja 2013 odgovorila na pripombe, ki jih je druga stranka v postopku pred EUIPO podala 31. julija 2012, in predložila te dodatne dokaze, da bi dokazala resno in dejansko uporabo sporne znamke za vse zadevne proizvode:

–        posnetke zaslona uradnega spletnega mesta PlayStation v Združenem kraljestvu z dne 12. decembra 2012, na katerih so podrobno navedene tehnične značilnosti in specifikacije konzole PlayStation Vita;

–        posnetke zaslona uradnega spletnega mesta PlayStation v Združenem kraljestvu z dne 12. decembra 2012, ki vsebujejo informacije v zvezi s posodobitvijo sistemske programske opreme konzole PlayStation Vita;

–        posnetke zaslona spletnega mesta Wikipedia z dne 2. januarja 2013 v zvezi z njeno matično družbo in z družbo Naughty Dog, Inc., ki je ena od ameriških družb za razvoj videoiger, ki jo v celoti nadzira ta matična družba;

–        posnetke zaslona uradnega spletnega mesta PlayStation v Združenem kraljestvu z dne 12. decembra 2012, na katerih so primeri paketnih ponudb, sestavljenih iz konzol PlayStation Vita, iger, dodatkov in drugih proizvodov.

13      Družba Sony Computer Entertainment Europe je v dodatnih pripombah z dne 24. aprila 2013 dodala, da je 25. oktobra 2007 na trg Unije pod imenom Aqua Vita dala interaktivno videoigro v obliki virtualnega akvarija. Pojasnila je, da je bila ta videoigra od zadnjenavedenega datuma naprodaj v njenih spletnih trgovinah na trgu Unije, in navedla promet, ki je bil ustvarjen s prodajo navedene igre, za vsako leto od njene izdaje do leta 2013. K svojim pripombam je priložila, prvič, posnetke zaslona uradnega spletnega mesta PlayStation v Španiji, Nemčiji in Združenem kraljestvu z dne 24. aprila 2013, ki kažejo, da je bila ta igra na voljo v njenih spletnih trgovinah, in drugič, kopije različnih člankov v zvezi z navedeno igro.

14      Oddelek za izbris je z odločbo z dne 30. junija 2014 sporno znamko razveljavil za vse proizvode, za katere je bila registrirana, z učinkom od datuma zahteve za razveljavitev.

15      Sony Computer Entertainment Europe je 28. avgusta 2014 pri EUIPO na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

16      Družba Sony Computer Entertainment Europe je 29. oktobra 2014 vložila vlogo, v kateri je predstavila pritožbene razloge, skupaj z dodatnimi dokazi, med katerimi so bile fotografije ohišja videoigre, na katerih je bil poleg imena zadevne videoigre prikazan znak PSVita (ki je skrajšana različica za PlayStation Vita).

17      Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 12. novembra 2015 (zadeva R 2232/2014‑5) (v nadaljevanju: prejšnja odločba) potrdil odločbo oddelka za izbris in zavrnil pritožbo.

18      Na prvem mestu je peti odbor za pritožbe, potem ko je opozoril na načela, ki se uporabijo (točke od 19 do 24 prejšnje odločbe), preučil vprašanje obdobja resne in dejanske uporabe sporne znamke (točke od 25 do 38 prejšnje odločbe). Najprej je navedel, da je upoštevno obdobje trajalo od 14. oktobra 2006 do 13. oktobra 2011. Nato je ugotovil, da je bila sporna znamka v Uniji prvič konkretno uporabljena na konferenci Gamescom, ki je potekala v Kölnu med 17. in 21. avgustom 2011 in na kateri je bil razdeljen promocijski material (zlasti v obliki brošur in CD-ROM-ov), vendar da se je konzola PlayStation Vita začela prodajati, zlasti na trgu Unije, šele 22. februarja 2012, kar je zunaj upoštevnega obdobja. Peti odbor za pritožbe je menil, da bi lahko uporaba, ki traja štiri mesece v upoštevnem obdobju (in sicer od 7. junija do 13. oktobra 2011), pomenila uporabo v smislu trajanja, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji. Nazadnje je poudaril, da kljub temu ni nobenega konkretnega dokaza, da je bil udeležencem na konferenci Gamescom razdeljen promocijski material.

19      Na drugem mestu je peti odbor za pritožbe preučil vprašanje o kraju uporabe (točke od 39 do 42 prejšnje odločbe). Zlasti je menil, da če je dokazano, da je bil oglasni material razdeljen na konferenci Gamescom v Kölnu, je jasno, da je bila beseda „vita“ v Uniji uporabljena. Na podlagi tega je sklenil, da je v upoštevnem obdobju prišlo do uporabe besede „vita“ v Uniji.

20      Na tretjem mestu je peti odbor za pritožbe preučil vprašanje narave in obsega uporabe (točke od 43 do 52 prejšnje odločbe). Potem ko je poudaril, da je bila večina dokazov, ki jih je predložila družba Sony Computer Entertainment Europe in ki se nanašajo na upoštevno obdobje, promocijski in oglaševalski material, je presodil, v kolikšni meri lahko uporaba znamke v oglasih pomeni resno in dejansko uporabo. V zvezi s tem je med drugim pojasnil, da je oglaševanje, izvedeno pred dejansko prodajo proizvodov in storitev, na splošno izenačeno z resno in dejansko uporabo, saj je namenjeno ustvarjanju prodajnih možnosti za te proizvode in storitve. Ugotovil je, da so v obravnavanem primeru „pričakovanja, ki so nastala po vsem svetu glede izdaje nove konzole PlayStation, ob objavi imena [te] nove konzole za videoigre ustvarila pravo tržno moč“ (točka 49 prejšnje odločbe), nato pa je sklenil, da „dejstvo, da dokazi o uporabi, ki jih je predložila [družba Sony Computer Entertainment Europe], dokazujejo oglaševanje in priprave na dajanje nove konzole na trg, izpolnjuje pogoje resne in dejanske uporabe“ (točka 50 prejšnje odločbe). Nazadnje je v točki 52 prejšnje odločbe ugotovil, da iz dokazov, ki jih je predložila družba Sony Computer Entertainment Europe, izhaja, da je bila izdaja konzole PlayStation Vita dobro pripravljena in skrbno načrtovana ter da je bila ta konzola oglaševana kot nova prenosna konzola za videoigre, za katero so bile razvite nove posebne igre.

21      Na četrtem mestu je peti odbor za pritožbe preučil, ali je bila sporna znamka predmet resne in dejanske uporabe v zvezi z zadevnimi proizvodi (točke od 53 do 69 prejšnje odločbe).

22      V zvezi s tem je peti odbor za pritožbe najprej navedel, da je v času prijave izvirne znamke leta 2001 veljala sedma izdaja Nicejske klasifikacije in da je zato treba upoštevati to izdajo. Po njegovem mnenju pa so bile v tem obdobju „igralne konzole“ že razvrščene v kategorijo „igralni avtomati, razen tistih na kovance in tistih, ki so prirejeni samo za uporabo s televizijskim sprejemnikom“ ali v kategorijo „igre“, ki sta obe spadali v razred 28 in torej nista bili opredeljeni kot „nosilci podatkov“ iz razreda 9 ali kot „programska oprema“ (točka 53 prejšnje odločbe). Dodal je, da čeprav „aparati za zabavo, prirejeni za uporabo samo s televizijskimi sprejemniki“, spadajo v razred 9, so ti proizvodi kljub temu drugačni od tistih, za katere je bila sporna znamka registrirana (točka 54 prejšnje odločbe).

23      Dalje, peti odbor za pritožbe je ugotovil, da je družba Sony Computer Entertainment Europe predložila dokaze o tem, da je bil cilj oglaševalskih kampanj, ki so bile izvedene pred izdajo konzole PlayStation Vita, predstaviti to konzolo in nove igre, namenjene uporabi na tej konzoli, ampak da nikjer niso bili omenjeni „nosilci podatkov“ ali „programska oprema“ (točki 55 in 56 prejšnje odločbe). Menil je, da je pomembno ugotoviti, ali „je treba uporabljene proizvode razumeti v dobesednem pomenu naštetih proizvodov (zlasti nosilci podatkov in programska oprema)“ (točka 58 prejšnje odločbe), nato pa je navedel, da so „s programi posneti nosilci podatkov“ naprave, katerih funkcija je shranjevanje podatkov, kot so „pomnilniške kartice, USB ključi, CD-ROM-i, trdi diski itd.“, in da igralne konzole sicer lahko shranjujejo podatke, vendar to ni njihova glavna funkcija (točka 59 prejšnje odločbe).

24      Peti odbor za pritožbe je iz zgoraj navedenega sklepal, da je oddelek za izbris pravilno ugotovil, da vsi dokazi, ki jih je predložila družba Sony Computer Entertainment Europe, in izjava enega od njenih direktorjev z dne 4. maja 2012 dokazujejo uporabo za proizvode iz razreda 28, in ne za proizvode, označene s sporno znamko (točka 60 prejšnje odločbe).

25      Peti odbor za pritožbe je v zvezi z videoigro Aqua Vita med drugim navedel, da podatki o prodaji, ki jih je predložila družba Sony Computer Entertainment Europe, niso bili podprti z nobenim računom ali drugim elementom, da poleg tega ti podatki ne dokazujejo znatne uporabe te igre glede na upoštevni trg, torej po vsej Uniji, in da dejstvo, da je bila navedena igra na voljo v spletnih trgovinah na trgu Unije, ne zadostuje za dokaz uporabe sporne znamke (točki 66 in 68 prejšnje odločbe).

26      Družba Sony Computer Entertainment Europe je 21. januarja 2016 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper prejšnjo odločbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑35/16, pri čemer se je sklicevala na samo en tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009.

27      Splošno sodišče je s sodbo z dne 12. decembra 2017, Sony Computer Entertainment Europe/EUIPO – Vieta Audio (Vita) (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), iz razloga javnega reda, in sicer nezadostne obrazložitve, po uradni dolžnosti v celoti razveljavilo prejšnjo odločbo. Splošno sodišče je zlasti v točki 43 te sodbe odločilo, da na podlagi prejšnje odločbe ni mogoče dovolj jasno določiti razlogov, iz katerih je peti odbor za pritožbe ocenil, da družba Sony Computer Entertainment Europe ni dokazala resne in dejanske uporabe sporne znamke za nekatere kategorije zadevnih proizvodov.

28      Predsedstvo odborov za pritožbe je po sodbi z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), zadevo vrnilo v ponovno odločanje četrtemu odboru za pritožbe pod opravilno številko R 695/2018‑4.

29      Četrti odbor za pritožbe je z odločbo z dne 10. septembra 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Preučil je in ponovno ocenil, ali je na podlagi dokazov, ki jih je predložila družba Sony Computer Entertainment Europe, mogoče potrditi resno in dejansko uporabo sporne znamke. Vendar je večkrat poudaril, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), potrdilo nekatere sklepe petega odbora za pritožbe.

30      Na prvem mestu je četrti odbor za pritožbe v točki 25 izpodbijane odločbe menil, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), potrdilo prejšnjo odločbo v delu, v katerem se nanaša na sklepe petega odbora za pritožbe glede trajanja, kraja in narave uporabe.

31      Na drugem mestu je četrti odbor za pritožbe glede „s programi posnetih nosilcev podatkov“ v točki 41 izpodbijane odločbe menil, da je Splošno sodišče s sodbo z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), sklepe petega odbora za pritožbe v točkah 59 in 60 prejšnje odločbe glede razlogov, iz katerih dokazi, ki se nanašajo na konzolo PlayStation Vita, ne dokazujejo resne in dejanske uporabe sporne znamke za te proizvode, potrdilo in da so ti postali pravnomočni.

32      Na tretjem mestu je četrti odbor za pritožbe v zvezi z „nosilci zvoka in/ali slike (razen papirja)“ v točkah 55 in 56 izpodbijane odločbe menil, da ta opredelitev prav tako zajema pomnilniške kartice, ampak da s predloženimi dokazi ravno tako ni bilo mogoče dokazati resne in dejanske uporabe za te proizvode. Zaradi izčrpnosti je v točki 57 izpodbijane odločbe dodal, da se lahko v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da konzola PlayStation Vita prav tako sodi v to kategorijo proizvodov, razlogovanje iz točke 59 prejšnje odločbe, ki se nanaša na „s programi posnete nosilce podatkov“, uporabi po analogiji, ob upoštevanju, da glavna funkcija teh konzol ni shranjevanje zvočnih datotek in slik. Četrti odbor za pritožbe je menil, da je Splošno sodišče to razlogovanje potrdilo v točki 50 sodbe z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886).

33      Na četrtem mestu je četrti odbor za pritožbe glede dokazov v zvezi z videoigro Aqua Vita v točki 59 izpodbijane odločbe menil, da je Splošno sodišče v točki 54 sodbe z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), sklenilo, da je peti odbor za pritožbe v točkah od 61 do 69 prejšnje odločbe pravno zadostno navedel razloge, iz katerih je menil, da z dokazi v zvezi z videoigro Aqua Vita ni mogoče dokazati resne in dejanske uporabe sporne znamke.

 Predlogi strank

34      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        plačilo stroškov naloži EUIPO;

35      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

 Pravo

36      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 65(6) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(6) Uredbe 2017/1001) in obveznosti obrazložitve, drugi pa na kršitev člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009.

37      Po mnenju tožeče stranke je četrti odbor za pritožbe s tem, da ni sprejel potrebnih ukrepov za uskladitev s sodbo z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), kršil člen 65(6) Uredbe št. 207/2009. S to opustitvijo naj bi kršil svojo obveznost obrazložitve.

38      Tožeča stranka trdi, da je četrti odbor za pritožbe v točkah 41, 57 in 59 izpodbijane odločbe napačno menil, da je Splošno sodišče potrdilo nekatere sklepe petega odbora za pritožbe. Trdi, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), ugotovilo samo, da prejšnja odločba ni bila obrazložena in da jo je zato treba v celoti razveljaviti. Splošno sodišče pa naj ne bi preučilo tožbenih razlogov, ki jih je pred njim uveljavljala družba Sony Computer Entertainment Europe, in naj zato ne bi potrdilo utemeljenosti obrazložitve katere koli trditve strank.

39      Zato naj bi četrti odbor za pritožbe napačno opustil preučitev trditev tožeče stranke glede vprašanja, ali je bilo z dokazi, ki jih je predložila v zvezi s konzolo PlayStation Vita, mogoče dokazati resno in dejansko uporabo sporne znamke za kategorijo „s programi posneti nosilci podatkov“ in za kategorijo „nosilci zvoka in/ali slike (razen papirja)“.

40      Tožeča stranka v zvezi s kategorijo „nosilci zvoka in/ali slike (razen papirja)“ trdi, da je četrti odbor za pritožbe napačno menil, da je Splošno sodišče potrdilo sklep, da konzola PlayStation Vita spada v to kategorijo proizvodov samo, če je njena glavna funkcija shranjevanje zvočnih datotek in slik. Tožeča stranka meni, da je Splošno sodišče zgolj navedlo, da so bili v zvezi s tem v prejšnji odločbi pravno zadostno navedeni razlogi, da jo je bilo mogoče razumeti.

41      Tožeča stranka v zvezi s „programsko opremo“ navaja, da je četrti odbor za pritožbe napačno menil, da je Splošno sodišče potrdilo prejšnjo odločbo glede ocene dokazov v zvezi z videoigro Aqua Vita. Tožeča stranka meni, da je Splošno sodišče poudarilo samo, da je bilo razlogovanje petega odbora za pritožbe v zvezi s tem dovolj jasno.

42      EUIPO trdi, da je Splošno sodišče prejšnjo odločbo razveljavilo, ker je peti odbor za pritožbe kršil svojo obveznost obrazložitve v zvezi z elementi razlogovanja, ki so bistveni za podporo končnega sklepa prejšnje odločbe. Elementi razlogovanja, ki jih je Splošno sodišče opredelilo kot neobrazložene, naj ne bi vsebovali elementov v zvezi z uporabo PlayStation Vita kot „s programi posnetega nosilca podatkov“ in kot „nosilca zvoka in/ali slike“. Kot je četrti odbor za pritožbe ugotovil v točkah 41 in 59 izpodbijane odločbe (glej točko 31 zgoraj), naj bi torej ugotovitve petega odbora za pritožbe v zvezi s tem postale pravnomočne. EUIPO v zvezi z ugotovitvijo iz točke 57 izpodbijane odločbe (glej točko 32 zgoraj) dodaja, da gre za razlogovanje „zaradi izčrpnosti“, ki ga potrjuje.

43      EUIPO podredno trdi, da če bi Splošno sodišče menilo, da sklepi petega odbora za pritožbe niso postali pravnomočni, izpodbijana odločba še vedno ne bi bila pomanjkljivo obrazložena, ker je očitno, da je stališče četrtega odbora za pritožbe glede zadevnih točk enako stališču petega odbora za pritožbe glede istih točk v prejšnji odločbi.

44      Najprej je treba opozoriti, da je sodba z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), ker zoper njo ni bila vložena pritožba, postala pravnomočna.

45      Dalje, opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso sodba o razglasitvi ničnosti učinkuje ex tunc in zato retroaktivno iz pravnega reda odstrani akt, ki je bil razglašen za ničnega (glej sodbo z dne 25. marca 2009, Kaul/UUNT – Bayer (ARCOL), T‑402/07, EU:T:2009:85, točka 21 in navedena sodna praksa). Iz te sodne prakse izhaja, da mora institucija, ki je sprejela akt, razglašen za ničnega, da bi se ravnala po sodbi o razglasitvi ničnosti in jo v celoti izvršila, upoštevati ne le izrek sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je vodila do izreka in je njegova nujna podlaga v smislu, da je pomembna za določitev natančnega pomena tistega, o čemer je bilo razsojeno v izreku. Ta obrazložitev namreč po eni strani natančno opredeljuje določbo, ki se šteje za nezakonito, in po drugi strani razkriva natančne razloge za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku, zadevna institucija pa jo mora upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razglašen za ničnega (sodbi z dne 25. marca 2009, ARCOL, T‑402/07, EU:T:2009:85, točka 22, in z dne 13. aprila 2011, Safariland/UUNT – DEF-TEC Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑262/09, EU:T:2011:171, točka 41).

46      Prav tako je treba poudariti, da je Splošno sodišče s sodbo z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točke od 43 do 59 in navedena sodna praksa), prejšnjo odločbo razveljavilo po uradni dolžnosti iz razloga javnega reda, in sicer nezadostne obrazložitve.

47      V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da morajo biti na podlagi člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 (postal člen 94(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001) odločbe EUIPO obrazložene. Tako določena obveznost obrazložitve ima enak obseg kot obveznost iz člena 296 PDEU. V skladu s sodno prakso mora biti iz obrazložitve, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje avtorja akta, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2004, KWS Saat/UUNT, C‑447/02 P, EU:C:2004:649, točke od 63 do 65).

48      Drugič, treba je opozoriti, da je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta temelji. Če so ti razlogi napačni, ti vplivajo na vsebinsko zakonitost odločbe, ne pa na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (glej sodbo z dne 22. septembra 2016, Pensa Pharma/EUIPO, C‑442/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:720, točka 35 in navedena sodna praksa).

49      Neobstoj obrazložitve, ki ga je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), se je nanašal na tri vidike prejšnje odločbe. Prvič, peti odbor za pritožbe ni pojasnil, zakaj z reprodukcijami spominskih kartic z znakom PSVita ni mogoče dokazati resne in dejanske uporabe sporne znamke za „s programi posnete nosilce podatkov“ (sodba z dne 12. decembra 2017, Vita, T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 51). Drugič, ni dovolj jasno in nedvoumno pojasnil, iz katerih razlogov je menil, da ni dokazana resna in dejanska uporaba sporne znamke za „nosilce zvoka in/ali slike (razen papirja), zlasti magnetne trakove in kasete, avdio trakove, avdio CD-je, kasete DAT (digitalni avdio trakovi), video diske, videokasete, eksponirane filme, litografije“ (sodba z dne 12. decembra 2017, Vita, T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 53). Tretjič, ni pojasnil, zakaj ni upošteval dokazov o prisotnosti znaka PSVita na videoigrah, namenjenih za uporabo na konzoli PlayStation Vita (sodba z dne 12. decembra 2017, Vita, T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 55).

50      Splošno sodišče je v okviru preizkusa tega tožbenega razloga javnega reda prav tako ugotovilo, da je peti odbor za pritožbe v pravno zadostni meri navedel razloge, iz katerih je menil, da se z dokazi v zvezi s konzolo PlayStation Vita ne more dokazati resna in dejanska uporaba sporne znamke za „s programi posnete nosilce podatkov“ (sodba z dne 12. decembra 2017, Vita, T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 50). Enako je veljalo za razloge, iz katerih je peti odbor za pritožbe menil, da z dokazi v zvezi z videoigro Aqua Vita ni mogoče ugotoviti resne in dejanske uporabe sporne znamke za „programsko opremo“ (sodba z dne 12. decembra 2017, Vita, T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 54).

51      Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točkah 50 in 54 sodbe z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), ugotovilo samo, da je peti odbor za pritožbe v pravno zadostni meri navedel razloge, na katerih je temeljila prejšnja odločba. Iz te sodbe pa jasno izhaja, da Splošno sodišče ni preučilo trditev družbe Sony Computer Entertainment Europe, ki jih je navedla v okviru svojega edinega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi peti odbor za pritožbe kršil člen 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, in da se zato Splošno sodišče ni izreklo o vsebinski zakonitosti prejšnje odločbe. Zato se pravnomočnost nanaša samo na obrazložitev prejšnje odločbe kot bistveno postopkovno zahtevo, ne pa na njeno vsebinsko zakonitost.

52      Poleg tega je treba navesti, da pravnomočnost zajame le tisti del obrazložitve sodbe, ki je nujna podlaga njenega izreka in sta zato nerazdružljiva (glej sodbo z dne 25. julija 2018, Société des produits Nestlé in drugi/Mondelez UK Holdings & Services, C‑84/17 P, C‑85/17 P in C‑95/17 P, EU:C:2018:596, točka 52 in navedena sodna praksa). Zato ni mogoče šteti, da so elementi prejšnje odločbe, za katere je Splošno sodišče ugotovilo, da so bili pravilno obrazloženi, postali pravnomočni (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. julija 2018, Société des produits Nestlé in drugi/Mondelez UK Holdings & Services, C‑84/17 P, C‑85/17 P in C‑95/17 P, EU:C:2018:596, točka 53). V obravnavanem primeru torej četrti odbor za pritožbe ni mogel biti vezan s temi elementi prejšnje odločbe in jih ni mogel potrditi v izpodbijani odločbi.

53      Četrti odbor za pritožbe je zato v točkah 41 in 59 izpodbijane odločbe napačno ugotovil, da so ugotovitve petega odbora za pritožbe v zvezi s konzolo PlayStation Vita in videoigro Aqua Vita postale pravnomočne zaradi sodbe z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), in v točki 57 izpodbijane odločbe, da je Splošno sodišče potrdilo ugotovitev petega odbora za pritožbe, da konzola PlayStation Vita ni del kategorije „nosilci zvoka in/ali slike (razen papirja)“, ker njena glavna funkcija ni shranjevanje zvočnih datotek in slik.

54      Četrti odbor za pritožbe je bil torej po razveljavitvi prejšnje odločbe zaradi neobstoja obrazložitve in za izpolnitev svoje obveznosti sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2017, Vita (T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886), ki izhaja iz člena 65(6) Uredbe št. 207/2009, zavezan ponovno odločiti o vseh vprašanjih, upoštevnih za uporabo člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009.

55      Nazadnje, iz zgoraj navedenega izhaja, da trditve, ki jo je EUIPO navedel podredno in v skladu s katero naj izpodbijana odločba ne bi bila pomanjkljivo obrazložena, ker naj bi bilo očitno, da je stališče četrtega odbora za pritožbe glede zadevnih točk enako stališču petega odbora za pritožbe o teh istih točkah v prejšnji odločbi, ravno tako ni mogoče sprejeti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja (glej točke od 29 do 33 zgoraj), da je stališče četrtega odbora za pritožbe glede zadevnih točk enako stališču petega odbora za pritožbe glede teh istih točk v prejšnji odločbi. Četrti odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi napačno ugotovil, da je Splošno sodišče potrdilo nekatere sklepe petega odbora za pritožbe. Zato je menil, da ga te ugotovitve zavezujejo, ne da bi obravnaval ali sprejel stališče glede upoštevnih trditev strank. Poleg tega, kot je že bilo ugotovljeno v točki 52 zgoraj, četrti odbor za pritožbe ni mogel biti vezan s sklepi petega odbora za pritožbe in jih ni mogel potrditi v izpodbijani odločbi.

56      Ker četrti odbor za pritožbe ni izpolnil obveznosti ponovnega odločanja o vseh upoštevnih vprašanjih, je treba prvemu tožbenemu razlogu v zvezi s tem ugoditi in izpodbijano odločbo v celoti razveljaviti, ne da bi bilo treba odločiti o drugih očitkih in tožbenem razlogu.

 Stroški

57      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO s svojim predlogom ni uspel, se mu na predlog tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 10. septembra 2018 (zadeva R 695/20184) v zvezi s postopkom za razveljavitev med družbama Vieta Audio, SA in Sony Interactive Entertainment Europe Ltd se razveljavi.

2.      EUIPO poleg svojih stroškov nosi stroške družbe Sony Interactive Entertainment Europe.

Collins

Kancheva

De Baere

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. decembra 2019.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.