Language of document : ECLI:EU:C:2014:1753

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 12. junija 2014(1)

Zadeva C‑316/13

Gérard Fenoll

proti

Centre d'aide par le travail La Jouvene

Association de parents et d'amis de personnes handicapées mentales (APEI)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

„Socialna politika – Pojem delavca – Direktiva 2003/88/ES – Oseba, vključena v center za pomoč z delom – Prizadeta oseba – Pravica do plačanega letnega dopusta – Listina o temeljnih pravicah – Uporaba ratione temporis – Neposredni učinek direktive – Horizontalni spor“





1.        Ali se lahko na plačani letni dopust iz člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(2) in odslej tudi na člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3) (v nadaljevanju: Listina) sklicuje oseba, ki je zaradi prizadetosti vključena v posebno sprejemno institucijo, v kateri se poleg zdravstveno-socialnih izvajajo tudi poklicne dejavnosti? Za to vprašanje gre pri tokratnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Unije

2.        Člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki obravnava poštene in pravične delovne pogoje, določa:

„1.      Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

2.      Vsak delavec ima pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.“

3.        Na podlagi člena 1 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2 Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu(4) se Direktiva 2003/88 uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, in ureja določene vidike organizacije delovnega časa delavcev.

4.        Člen 7 Direktive 2003/88 določa:

„1.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.      Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“(5)

B –    Francosko pravo

5.        Centri za pomoč z delom (v nadaljevanju: CPD) so bili nepridobitne zdravstveno-socialne institucije za sprejem prizadetih oseb, katerih naloge so bile opisane v členu L. 344‑2 Code de l'action sociale et des familles (zakon o socialnem varstvu in družini) v različici, ki se je uporabljala za dejansko stanje v obravnavani zadevi. Namen teh centrov je bil sprejem prizadetih mladostnikov in odraslih, ki začasno ali trajno ne morejo delati v običajnih podjetjih, v varstvenih organizacijah ali prek zavoda za posredovanje dela na domu niti opravljati samostojne poklicne dejavnosti. CPD so jim ponujali možnosti raznovrstnih poklicnih dejavnosti, zdravstveno-socialno pomoč, pomoč pri izobraževanju ter življenjsko okolje, ugodno za njihov osebni razvoj in vključevanje v družbo. Za odprtje takih centrov je bilo potrebno dovoljenje, izdano pod nadzorom države.(6) Prihodke in odhodke posameznih CPD je nadzoroval organ za določanje tarif.(7)

6.        Prizadeta oseba, katere zmožnost za delo je morala biti načeloma manjša od tretjine običajne zmožnosti, je bila v CPD vključena na podlagi odločbe komisije.(8) Zadevni osebi so bila izplačana zajamčena sredstva, ki jih je zaslužila z delom,(9) vendar se osebni prejemek ni izračunal na podlagi števila delovnih ur, ki jih je opravila.(10) Vendar pa so se zadevna zajamčena sredstva kljub temu izrecno obravnavala kot „osebni prejemki“ v smislu člena L. 242‑1 Code de la sécurité sociale.(11) Nasprotno pa so bile edine določbe Code du travail (francoski zakonik o delovnih razmerjih), ki so se uporabljale za prizadete osebe, ki prebivajo v CPD, določbe v zvezi s higieno in varnostjo pri delu.(12)

7.        Prvi CPD so bili odprti v 60. letih prejšnjega stoletja. CPD so leta 2002 nadomestile ustanove in službe za pomoč z delom (v nadaljevanju: USPD), vendar so že ustanovljeni centri ohranili naziv CPD.(13) V Francoski republiki jih danes obstaja skoraj 1400, vanje pa je vključenih več kot 110.000 oseb. Njihov pravni okvir in delovanje sta bila nekoliko pojasnjena leta 2007, vendar se v bistvu nista spremenila.(14)

8.        Predstavnik Association de parents et d'amis de personnes handicapées mentales je na obravnavi navedel, ne da bi mu v zvezi s tem druge navzoče stranke nasprotovale, da zadevni CPD od osebnih prejemkov, izplačanih prizadetim osebam, plačujejo socialne prispevke, odvajajo pa se tudi prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter prispevki za poklicno usposabljanje. V nasprotju s tem se ne odvajajo prispevki za zavarovanje za brezposelnost, ker se te osebe po francoskem pravu ne obravnavajo kot zaposlene osebe in ker jih direktorji CPD ne morejo odpustiti.

9.        Nazadnje, pred letom 2007 ni bil za osebe, ki prebivajo v CPD, z nobeno določbo predviden plačan letni dopust, zato je bila ta pravica odvisna izključno od dobre volje posameznega CPD. Člen R. 243‑11 Code de l'action sociale et des familles od 1. januarja 2007 izrecno določa pravico do plačanega letnega dopusta za prizadete osebe, ki prebivajo v USPD.

II – Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10.      Predložitveno sodišče je G. Fenolla opisalo kot „uporabnika“ CPD pod upravo združenja APEI v Avignonu, ki se je v ta center vključil leta 1996. G. Fenollu je začela 16. oktobra 2004 teči bolniška odsotnost. Tako mu je za referenčno obdobje od 1. junija 2003 do 31. maja 2004 ostalo neizkoriščenih 12 dni plačanega dopusta.(15) Bolniško je bil odsoten do 31. maja 2005, nato pa je 20. junija 2005 zapustil CPD. CPD je menil, da ima G. Fenoll za obdobje od 1. junija 2004 do 31. maja 2005, v katerem je delal le 78 dni, pravico le do šestih dni plačanega dopusta, ki mu jih je julija 2005 tudi plačal.

11.      G. Fenoll je pri Tribunal d'instance v Avignonu vložil tožbo zoper CPD, s katero je želel izterjati plačilo za neizkoriščeni pridobljeni plačani dopust za obdobji od 1. junija 2003 do 31. maja 2004 in od 1. junija 2004 do 31. maja 2005. Tribunal d'instance je tožbo zavrnilo, ker je menilo, da je izračun CPD temeljil na pravilni razlagi francoske zakonodaje, v skladu s katero delavec ne more zahtevati nadomestila za plačani dopust, ki ga ni izkoristil zaradi bolezni, in za obdobja odsotnosti z dela zaradi bolezni ne more samodejno pridobiti pravice do plačanega dopusta.

12.      G. Fenoll je nato vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. Pri tem je trdil, prvič, da Direktiva 2003/88 glede na namen, ki se pripisuje plačanim letnim dopustom, določa, da je treba pridobljeni letni dopust, če ga delavec ni mogel izkoristiti zaradi bolezni, prenesti v obdobje po datumu, ko ponovno začne delati, ali ga je treba v primeru prenehanja delovnega razmerja izplačati. Drugič, po njegovem mnenju se člen 7 Direktive 2003/88 uporablja za vse delavce, zato je treba francoske predpise razlagati ob upoštevanju zadevne direktive, in sicer tako, da razloga za odsotnost delavca, ki je z dela odsoten zaradi zdravstvenih težav, ni mogoče upoštevati za to, da se mu odvzame pravica do letnega dopusta, zato je treba za dopust, ki je bil tako pridobljen v času bolniške odsotnosti, v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi, kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi, plačati nadomestilo.

13.      Predložitveno sodišče navaja, da člen 31 Listine in člen 7 Direktive 2003/88 določata pravico do plačanega letnega dopusta. Glede tega opozarja, da je Sodišče to pravico že priznalo kot izraz zelo pomembnega načela socialnega prava – kar potrjuje tudi to, da je vključena v Listino – od katerega ni mogoče odstopati.(16) Predložitveno sodišče se nato sklicuje še na opredelitev pojma delavcev iz sodne prakse v smislu prava Unije, pri čemer poudarja, da je obseg zadevnega pojma avtonomen in ga ne smemo razlagati ozko.

14.      Predložitveno sodišče poleg tega opozarja še na naloge, ki jih opravljajo CPD na podlagi člena L. 344‑2 Code de l'action sociale et des familles v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz obravnavane zadeve. Nazadnje še pojasnjuje, da osebe, ki so prebivale v CPD, niso imele statusa zaposlenih delavcev in z zadevnimi centri niso sklenile pogodb o zaposlitvi.(17) Na podlagi francoskega prava so se zanje uporabljala le pravila Code du travail glede higiene in varnosti, medtem ko ni bilo z nobeno določbo zadevnega prava določeno, da imajo te osebe pravico do plačanega dopusta.

15.      Predložitveno sodišče se torej sprašuje, ali, prvič, je mogoče osebo, kot je G. Fenoll, opredeliti kot „delavca“ v smislu prava Unije na splošno in, natančneje, v smislu Direktive 2003/88 v povezavi z Direktivo 89/391 ter, drugič, ali se zadevna oseba v sporu, ki ga predložitveno sodišče opisuje kot horizontalni spor, lahko sklicuje na pravico do plačanega letnega dopusta.(18)

16.      Tako je predložitveno sodišče, ki je naletelo na težavo, povezano z razlago prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču z odločbo, ki jo je njegovo tajništvo prejelo 10. junija 2013, na podlagi člena 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo ta tri vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 3 Direktive [89/391], na katerega napotujejo določbe člena 1 Direktive [2003/88], ki določa njeno področje uporabe, razlagati tako, da se oseba, ki obiskuje [je vključena v] center za pomoč z delom, šteje za ,delavca‘ v smislu navedenega člena 3?

2.      Ali je treba člen 31 Listine […] razlagati tako, da se oseba, kot je opisana v prvem vprašanju, šteje za ,delavca‘ v smislu navedenega člena 31?

3.      Ali se lahko oseba, kot je opisana v prvem vprašanju, za pridobitev pravice do plačanega dopusta sklicuje neposredno na pravice, ki jih ima na podlagi Listine, če ji nacionalna zakonodaja takih pravic ne priznava, in ali nacionalno sodišče za doseganje polnega učinka te pravice ne sme uporabiti nobene nasprotujoče nacionalne določbe?“

III – Postopek pred Sodiščem

17.      Sodišču so pisna stališča predložili tožeča stranka v zadevi v glavni stvari, združenje APEI, francoska in nizozemska vlada ter Evropska komisija.

18.      Na obravnavi, ki je potekala pred Sodiščem 27. marca 2014, so ustna stališča predstavili združenje APEI, francoska vlada in Komisija.

IV – Pravna analiza

A –    Uvodne opombe

19.      Za razjasnitev, o čem bo potekala razprava, je potrebnih nekaj uvodnih opomb.

20.      Prvič, treba je poudariti, da predložitveno sodišče Sodišče sprašuje le, ali se lahko G. Fenoll kot delavec sklicuje na pravico do plačanega minimalno štiritedenskega letnega dopusta, ne pa tudi, ali so francoski predpisi – na podlagi katerih po eni strani za dopust, ki ni bil izkoriščen zaradi bolezni, ni mogoče izplačati nadomestila, po drugi strani pa za obdobja odsotnosti z dela zaradi bolezni zadevna oseba ne more samodejno pridobiti pravice do plačanega dopusta – skladni s pravom Unije. Predložitveno sodišče očitno meni, da je v že izrečenih sodbah Sodišča, v katerih so se včasih obravnavale tudi zadeve, ki jih je samo predložilo, na voljo dovolj informacij, da lahko v njih poišče odgovore na morebitna s tem povezana vprašanja, ki jih vsekakor ni postavilo Sodišču.

21.      Drugič, vprašanja za predhodno odločanje so postavljena tako, da sta v zvezi z njimi potrebna dva sklopa pripomb.

22.      Najprej je treba popraviti tipkarsko napako, saj v nasprotju z navedbo iz besedila prvega vprašanja člen 1 Direktive 2003/88 ne napotuje na člen 3 Direktive 89/391,(19) temveč na člen 2.

23.      Dalje, v zvezi s tretjim vprašanjem, ki se nanaša na to, ali se lahko oseba, kot je G. Fenoll, neposredno sklicuje na morebitne pravice, ki so ji podeljene z Listino, zlasti na člen 31, moram že uvodoma pojasniti, da se po mojem mnenju Listina za spor o glavni stvari ratione temporis ne uporablja, zato se glede tega strinjam s stališčem nizozemske vlade. Listina je začela veljati šele leta 2009, dejansko stanje iz zadeve v glavni stvari pa je nastalo med letoma 2003 in 2005. Upoštevanje neretroaktivnosti je še toliko nujnejše, ker je spor o glavni stvari opisan kot spor med posamezniki, vendar se bom imel k temu vprašanju priložnost vrniti v nadaljnji analizi.

24.      Torej se Sodišču danes postavljata dve vprašanji: ali je treba G. Fenolla obravnavati kot delavca v smislu prava Unije, ki vsem delavcem podeljuje pravico do plačanega dopusta, in – če je odgovor pritrdilen – v kolikšnem obsegu lahko to pravico uveljavlja v okoliščinah iz spora o glavni stvari?

B –    Ali je G. Fenolla mogoče opredeliti kot „delavca“ v smislu Direktive 2003/88?

25.      Najprej se bom na kratko pomudil pri pomenu, ki ga Sodišče v sodni praksi pripisuje pravici do plačanega letnega dopusta, nato bom opozoril na njegovo sodno prakso v zvezi s pojmom delavca in nazadnje vse skupaj prenesel na obravnavani primer.

26.      Razlaga, ki jo bom nato Sodišču predlagal v zvezi s pojmom delavca v smislu člena 7 Direktive 2003/88, bo seveda veljala tudi za člen 31(2) Listine, da bi tako zagotovili enotnost področja uporabe ratione personae pravice do plačanega dopusta.

1.      Pravica do plačanega letnega dopusta kot načelo socialnega prava Unije

27.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pravico do plačanega letnega dopusta vsakega delavca šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, ki je odslej določeno tudi v členu 31(2) Listine, pri čemer odstopanja od tega načela niso mogoča, pristojni nacionalni organi pa ga lahko izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88.(20) To pravico vsakemu delavcu daje neposredno pravo Unije,(21) s členom 7 Direktive 2003/88, ki jo določa, pa je naložena jasna in natančna obveznost rezultata(22). Zadevna pravica ima dvojni namen, in sicer omogočiti delavcu, na eni strani, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, in na drugi strani, da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo.(23) Nazadnje, pravice do plačanega letnega dopusta ni mogoče razlagati ozko.(24)

28.      Ob preučevanju vprašanja, ali je mogoče G. Fenolla obravnavati kot imetnika zadevne pravice do dopusta, je treba ves čas upoštevati zgoraj navedeno. Za začetek se vrnimo k temu, kar je mogoče o opredelitvi pojma „delavec“ razbrati iz sodne prakse.

2.      Povzetek sodne prakse v zvezi s pojmom „delavec“

29.      Pojem delavca v pravu Unije ni enoten, ampak se spreminja glede na zadevno področje uporabe.(25) Vendar je Sodišče prav v zvezi z Direktivo 2003/88 že opozorilo, da ta nikjer ne napotuje na opredelitev pojma delavca iz Direktive 89/391 niti na opredelitev tega pojma, kot izhaja iz nacionalnih zakonodaj in/ali praks.(26) Na podlagi tega je sklenilo, da „za uporabo Direktive 2003/88 tega pojma ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč da ima v pravu Unije avtonomen pomen. Ta pojem je treba opredeliti glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje ob upoštevanju pravic in dolžnosti zadevne osebe. Ob tem pa je bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da oseba nekaj časa v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, v zameno za katero prejme plačilo.“(27) Sodišče torej meni, da je delavec, na katerega se nanaša Direktiva 2003/88, opredeljen enako – ob majhnem odstopanju, ki ga bom pojasnil v nadaljevanju – kot delavec iz člena 45 PDEU.(28) Zato se bom lahko v teh sklepnih predlogih koristno skliceval na klasično sodno prakso Sodišča v zvezi s prostim gibanjem delavcev.

30.      Poleg tega se je treba pri opredelitvi z vidika pojma delavca opreti na objektivna merila in skupaj presoditi vse okoliščine zadeve.(29) V zvezi s tem pravna narava sui generis delovnega razmerja na podlagi nacionalnega prava ne more imeti nikakršnih posledic za status delavca v smislu prava Unije. To konkretno v okviru obravnavane zadeve pomeni, da dejstvo, da se za prizadete osebe, ki prebivajo v CPD, uporabljajo le nekatere določbe Code du travail, ne more biti nikakršna ovira za njihovo morebitno opredelitev kot „delavcev“ v smislu Direktive 2003/88.(30)

31.      Nazadnje je Sodišče še menilo, da je treba „[z]a ,delavca‘ […] šteti vsako osebo, ki opravlja resnično in učinkovito [konkretno] dejavnost, z izjemo tako očitno omejenih dejavnosti, da jih je mogoče šteti za postranske in pomožne“.(31) Za preverjanje pogoja v zvezi z opravljanjem resničnih in konkretnih plačanih dejavnosti je načeloma pristojno predložitveno sodišče, ki se mora opreti na objektivna merila in skupaj presoditi vse okoliščine zadeve,(32) predvsem pa se mora prepričati, da je mogoče dejansko opravljene storitve šteti za storitve, ki se navadno opravljajo na trgu dela.(33)

3.      Uporaba v obravnavani zadevi

32.      Menim, da razmerje, vzpostavljeno med prizadetimi osebami in CPD, izpolnjuje pogoje, ki jih je Sodišče postavilo v zvezi z „značilnostmi delovnega razmerja“. Drži sicer, da direktor CPD G. Fenolla ni mogel odpustiti, saj je to lahko storila le komisija. Vendar pa je del časa, ki ga je G. Fenoll namenil dejavnostim, ki ne spadajo na področje zdravstva in sociale – ki jih za zdaj še ne morem opredeliti kot poklicne – te dejavnosti opravljal po navodilih osebja, ki je vodilo in upravljalo CPD.

33.      Prav tako se nagibam k prepričanju, da je G. Fenoll za storitve, ki jih je opravljal, prejemal osebni prejemek. Francoski zakonodajalec je pokazal nekaj iznajdljivosti, ko je poudaril, da zneski, izplačani osebam, ki prebivajo v CPD, niso plače, čeprav je zanje kljub temu določil socialne dajatve, kar pomeni, da zadevnim osebam še naprej zanika status delavca in jim tako odvzema možnost vložitve kakršnega koli zahtevka v zvezi s tem. Vendar te nacionalne ugotovitve ne morejo biti zavezujoče za Sodišče. To je poleg tega že odločilo, da niti nizki prejemki – ki so lahko tudi posledica majhne produktivnosti zadevnih oseb – niti javni izvor sredstev sami po sebi ne nasprotujejo priznanju statusa delavca v smislu prava Unije.(34)

34.      Treba je še ugotoviti, ali je G. Fenoll opravljal storitve za CPD. To vprašanje bo preučeno skupaj z vprašanjem, ali dejavnosti G. Fenolla izpolnjujejo zahtevo iz sodne prakse o resničnosti in konkretnosti zadevnih dejavnosti.(35)

35.      V zvezi s tem so stranke v obravnavani zadevi veliko razpravljale o sodbi Bettray (EU:C:1989:226) in njeni upoštevnosti za razsodbo v obravnavani zadevi.

36.      Naj spomnim, da je Sodišče v tej sodbi menilo, da osebe, ki dela v podjetju, ki ga je nizozemska občina namensko ustanovila le zato, da bi tako začasno ali trajno zaposlili osebe, ki se ne morejo vključiti v običajno poklicno okolje, ni mogoče obravnavati kot delavca, saj dejavnosti, ki jih opravlja, niso resnične in konkretne gospodarske dejavnosti, temveč so le sredstvo za rehabilitacijo in ponovno vključitev.(36) Poleg tega je šlo za rezervirane zaposlitve,(37) zaposleni pa niso bili izbrani glede na svoje zmožnosti za opravljanje nekaterih dejavnosti, temveč, nasprotno, so jim bile zadevne dejavnosti prilagojene.(38)

37.      Lahko bi me zamikalo, da to sodbo po analogiji prenesem tudi na obravnavano zadevo. Vendar me nekaj dejavnikov napeljuje k previdnosti.

38.      Prvič, zanimivo je ugotoviti, da je Sodišče svoj pojem resničnih in konkretnih dejavnosti razvilo v okviru prostega gibanja delavcev, pri čemer je menilo, da „iz besedila načela prostega gibanja delavcev in mesta, ki ga pravila v zvezi s tem zavzemajo v celotnem sistemu Pogodbe, izhaja, da ta pravila zagotavljajo le prosto gibanje oseb, ki opravljajo ali želijo opravljati gospodarsko dejavnost, ter da se zato uporabljajo le za opravljanje resničnih in konkretnih dejavnosti“.(39) Zato dvomim, da bi bil ta pogoj lahko tako zelo odločilen pri opredelitvi pojma delavcev v okviru varstva pri delu, in ne njihovega prostega gibanja.

39.      Drugič, v skladu z načelom, po katerem je treba pojem delavca razlagati široko, je Sodišče v poznejši sodni praksi vsaj dvakrat pojasnilo, da je mogoče zadevo Bettray pojasniti le s posebnostmi obravnavanega primera.(40)

40.      Čeprav se vprašanje nanaša na to, ali so dejavnosti, ki jih je opravljal G. Fenoll, resnične in konkretne, ne moremo mimo dejstva, da so CPD namenjeni sprejemu oseb, ki ne morejo delati niti v običajnih podjetjih niti v varstvenih organizacijah, in so namenjeni zelo prizadetim osebam.

41.      Ob upoštevanju tega dejstva zmožnost za delo oceni komisija, ko sprejme odločitev o usmeritvi oseb v CPD, kamor so vključene le osebe, zmožne za delo – to je osebe, katerih zmožnost za delo je manjša ali enaka tretjini običajne zmožnosti. Seveda gre pri tem za potencialno zmožnost za delo in prizadete osebe seveda niso sprejete na podlagi kvalifikacij ali točno določene strokovne usposobljenosti. Vendar komisija ob sprejetju odločitve kljub temu oceni, ali bo zadevna oseba zmožna opravljati dejavnosti, ki se izvajajo v CPD. V tem vidim prvo odstopanje od zadeve Bettray (EU:C:1989:226), saj I. Bettray ni bil izbran glede na svojo zmožnost za opravljanje neke dejavnosti, temveč so bile dejavnosti, ki naj bi jih opravljal, zasnovane glede na njegove zmožnosti.(41)

42.      Dalje, informacij o tem, katere dejavnosti je opravljal G. Fenoll, nimamo. Vendar iz spisa – zlasti iz pisanj francoske vlade in združenja APEI – izhaja, da lahko te zajemajo podizvajalska dela v industriji, različne vrste storitev,(42) proizvodnjo živilskopredelovalnih proizvodov ali trženje izdelkov proizvodnje CPD. Te dejavnosti so prilagojene zadevnim osebam, vendar vsaj v prvih dveh primerih izpolnjujejo resnične potrebe podjetij, ki poslujejo s podizvajalci, ali posameznikov, ki uporabljajo storitve CPD. Zato menim, da se popolnoma normalno umeščajo na trg dela. To je še ena razlika, ki ločuje obravnavano zadevo od zadeve Bettray, v kateri so bile ponujene dejavnosti umetno ustvarjene za uporabnika.(43) Zdi se, da povezavo z običajnim trgom dela potrjuje tudi dejstvo, da je mogoče od februarja 2005 dejavnosti, ki se v CPD izvajajo zunaj področja zdravstva ali sociale, upoštevati kot poklicne izkušnje in poklicno usposabljanje.

43.      Očitno je, da CPD opravljajo dvojno nalogo: prizadevajo si za prilagojeno poklicno in družbeno vključevanje ter hkrati ponujajo potrebno podporo za pridobitev osebne in družbene avtonomije, tudi če zadevno vključevanje in avtonomija morda ne bosta nikoli doseženi. Hkrati je tudi očitno, da poklicna dejavnost poteka v povezavi z dejavnostmi zdravstveno-socialne in izobraževalne podpore, zato sta ti vrsti dejavnosti neločljivo povezani. Iz teh razlogov in s pridržkom morebitnih dodatnih preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, je mogoče na podlagi zgoraj navedenega bolj kot ne sklepati, da poklicne dejavnosti, ki se opravljajo, niso tako zelo omejene, da bi jih bilo mogoče šteti za popolnoma „postranske in pomožne“(44) v primerjavi s socialnim ciljem CPD.

44.      Taka presoja se poleg tega popolnoma sklada, prvič, z načelom, po katerem je treba sodbo Bettray (EU:C:1989:226) strogo omejiti na obravnavano zadevo, in, drugič, z zgoraj navedeno ugotovitvijo, da se lahko pogoj v zvezi z resničnostjo in konkretnostjo dejavnosti izkaže za manj odločilnega v bolj socialnem okviru kot pa v okviru, ki se navezuje na prosto gibanje delavcev, zato ga je treba uporabljati ozko.

45.      K temu bi še dodal, da gre tukaj – kot mogoče tudi v običajnem poklicnem življenju – za odnos v obojestransko korist. Prizadete osebe, ki delajo v CPD, imajo na voljo spremljanje in delajo za svojo prihodnjo poklicno in družbeno vključitev, hkrati pa se jim povrne občutek družbene koristnosti. Po drugi strani CPD z dobičkom od nalog, ki jih opravijo zadevne osebe, izpolnjuje pogoje, potrebne za to, da jih država še naprej priznava in da lahko tako prejemajo pomoč, ki jim jo izplačuje za opravljanje nalog. Torej ne moremo popolnoma izključiti niti pojmovanja, po katerem je dejavnost, ki jo razvijajo prizadete osebe v CPD, hkrati vsaj delno tudi v korist zadevnih CPD, čeprav so seveda najpomembnejše socialno-terapevtske naloge teh centrov in s tem koristi, ki se tako ponudijo prizadetim osebam.

46.      Nazadnje, popolnoma se zavedam, da bi lahko obremenitev struktur, kot so CPD, s preveč socialnimi obveznostmi škodovala njihovemu delovanju ali celo obstoju, vendar to, da se prizadetim osebam prizna status delavca v smislu člena 7 Direktive in člena 31(2) Listine, pripomore k ovrednotenju in zavarovanju družbenega dostojanstva, za katero imajo zadevne osebe morda občutek, da so ga izgubile.

47.      Zato Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 skupaj s členom 31 Listine razlagati tako, da je osebo, vključeno v CPD, načeloma mogoče opredeliti kot „delavca“ v smislu teh določb.

C –    Ali se lahko G. Fenoll v okviru spora o glavni stvari sklicuje na člen 31 Listine

48.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali se lahko G. Fenoll v sporu o glavni stvari neposredno sklicuje na člen 31(2) Listine.

49.      Naj v zvezi s tem opozorim, da je po navedbah predložitvenega sodišča spor o glavni stvari horizontalni spor. Zadevno sodišče Sodišča ni vprašalo, ali CPD morda ne ustreza opredelitvi „organ[a], ki je, ne glede na pravno obliko, na podlagi akta javnega organa odgovoren, da pod nadzorom slednjega zagotovi storitev javnega pomena, in ki za to razpolaga s posebnimi pristojnostmi, ki presegajo pristojnosti, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki“.(45) Vsekakor po mojem mnenju CPD ni mogoče obravnavati kot takega, zlasti glede na to, da je Sodišče že odločilo, da je treba združenje zasebnega prava, čeprav deluje na socialnem področju, obravnavati kot posameznika.(46)

50.      Zahteva G. Fenolla v zvezi s plačanim dopustom se nanaša na obdobje od junija 2004 do maja 2005. Vendar je Listina postala zavezujoča šele z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, to je 1. decembra 2009.

51.      Če bi v takih okoliščinah G. Fenollu priznali možnost, da se sklicuje na člen 31(2) Listine kot na primarni vir, zaradi katerega nastane pravica do dopusta – možnost, ki bi jo načeloma lahko dopustili – bi v okoliščinah iz spora o glavni stvari to pomenilo, da se tej določbi priznava retroaktivni horizontalni neposredni učinek.

52.      Naj ob tem opozorim, da Sodišče v nedavni zadevi, ki se je nanašala na uporabo člena 7 Direktive 2003/88 in možnost sklicevanja nanj v zvezi z dejanskim stanjem iz obdobja med letoma 2005 in 2007 v a priori horizontalnem sporu, v katerem država članica ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz navedene Direktive, ni niti omenilo Listine.(47) Torej bi bilo presenetljivo, če bi to storilo v tej zadevi. Zato je mogoče zadevni člen 31 uporabiti kvečjemu kot osnovo za razlago.(48)

53.      Zlasti pa bi morali pred spraševanjem o morebitni neposredni upoštevnosti člena 31 Listine ugotoviti, da člen 7 Direktive 2003/88 samostojno ne zadostuje za rešitev spora o glavni stvari. Vendar menim, da ni nujno tako.

54.      Sodišče je že priznalo, da člen 7 Direktive 2003/88 izpolnjuje pogoje, potrebne za to, da se mu prizna neposredni učinek.(49) Kot sem že opozoril, je treba kljub temu upoštevati, da je spor o glavni stvari spor med posamezniki in da se direktivam še vedno ne priznava horizontalni neposredni učinek.(50)

55.      Vendar je Sodišče menilo, da je sodišče, ki mu je predložen spor izključno med posamezniki, pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih za prenos obveznosti, določenih z direktivo, dolžno upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla rešitev v skladu s ciljem, določenim v zadevni direktivi. Navedeno načelo skladne razlage nacionalnega prava pa kljub temu ne more privesti do razlage nacionalnega prava contra legem.(51) Tako se vprašanje, ali se nacionalna določba, ki nasprotuje pravu Unije, ne uporablja, postavlja le, če ni mogoča nobena skladna razlaga te določbe.(52)

56.      Opozoriti moram, da predložitveno sodišče Sodišču ni pojasnilo, da taka razlaga ni mogoča. Ker se težava večinoma nanaša na opredelitev G. Fenolla – in torej katere koli prizadete osebe, ki prebiva v CPD – kot delavca v smislu Direktive 2003/88, da bi tako pridobil pravico do dopusta, mora predložitveno sodišče preveriti, ali je mogoče v zvezi z nacionalnimi določbami, ki se ratione temporis uporabljajo za spor o glavni stvari in s katerimi se uresničuje pravica do plačanega letnega dopusta, podati skladno razlago, po kateri bi bilo treba G. Fenollu priznati tako pravico.(53)

57.      Naj v zvezi s tem opozorim, da je bila francoska zakonodaja dovolj prožna in nenatančna ali je vsaj omogočala različne razlage, da so se v zadevnih CPD uporabljale različne prakse.(54) Center, v katerem je prebival G. Fenoll, je menil, da mora zadevnemu varovancu ves čas prebivanja – to je devet let – plačevati letni dopust. Predložitveno sodišče ni navedlo, da bi bila ta praksa contra legem. Torej lahko predpostavimo, da je v času nastanka dejanskega stanja iz zadeve v glavni stvari obstajal dovolj širok manevrski prostor, da je bilo mogoče francoske predpise razlagati, kot da ne nasprotujejo nujno temu, da prizadete osebe, ki prebivajo v CPD, pridobijo pravico do plačanega letnega dopusta.

58.      Ob upoštevanju navedenega, in če to ne drži – če torej skladna razlaga ni mogoča – potem bi G. Fenollu kot oškodovancu preostalo le še, de se sklicuje na sodno prakso Francovich in drugi(55) in pred nacionalnimi sodišči uveljavlja odgovornost države članice za povrnitev morebitne utrpljene škode.(56)

59.      Na pravico do plačanega letnega dopusta se namreč ne bi bilo mogoče sklicevati niti kot na splošno načelo prava Unije, s katerim bi v skladu s sodbama Mangold(57) in Kücükdeveci(58) lahko utemeljili obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z zadevnim načelom.

60.      O tem je v sklepnih predlogih v zadevi Dominguez (EU:C:2011:559) razmišljala že generalna pravobranilka V. Trstenjak, ki je ugotovila, da pravica do plačanega letnega dopusta načeloma sicer izpolnjuje pogoje, da bi jo lahko obravnavali kot splošno načelo prava Unije, vendar neposredna uporaba takega načela po analogiji z zgoraj navedeno sodbo Kücükdeveci (EU:C:2010:21), če ni mogoča skladna razlaga nacionalnega prava, ni možna.(59) Poleg tega Sodišče v sodbi Dominguez(60) ni odločilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta splošno pravno načelo, čeprav je očitno, da bi to lahko storilo.

61.      Iz vsega navedenega izhaja, da mora predložitveno sodišče – ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo razlagalnih metod, ki jih to priznava, da se tako zagotovi polni učinek člena 7 Direktive 2003/88 – preveriti, ali je mogoče nacionalne določbe, ki jih je treba upoštevati za rešitev spora, ki mu je bil predložen, razlagati tako, da se skladajo z navedenim členom. Če predložitveno sodišče ne bi moglo zagotoviti take razlage, ki ne bi bila contra legem – in ne glede na to, kako nezadovoljiva bi bila taka rešitev z vidika načel(61) – bi lahko G. Fenoll še vedno pred nacionalnimi sodišči uveljavljal odgovornost države zaradi kršitve prava Unije.

V –    Predlog

62.      Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Cour de cassation, odgovori:

Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da je mogoče osebo, vključeno v center za pomoč z delom, načeloma obravnavati kot „delavca“ v smislu te določbe.

Predložitveno sodišče mora – ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo razlagalnih metod, ki jih to priznava, da se tako zagotovi polni učinek člena 7 Direktive 2003/88 – preveriti, ali je mogoče nacionalne določbe, ki jih je treba upoštevati za rešitev spora, ki mu je bil predložen, razlagati tako, da se skladajo z navedenim členom. Če predložitveno sodišče ne bi moglo zagotoviti take razlage, ki ne bi bila contra legem, bi lahko stranka, oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava, še vedno pred nacionalnimi sodišči uveljavljala odgovornost države zaradi kršitve prava Unije.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381.


3 –      UL 2007, C 303, str. 1.


4 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349.


5 –      Člen 7 Direktive 2003/88 je kodifikacija na podlagi uveljavljenega prava člena 7 Direktive 93/104/ES Sveta z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197).


6 –      Členi L. 313‑1, L. 313‑13 in L. 313‑5 Code de l'action sociale et des familles v različicah, ki so veljale do 2. decembra 2005, 7. marca 2007 oziroma 11. februarja 2005.


7 –      Glej zlasti člena R. 314‑34 in R. 314‑56 Code de l'action sociale et des familles, ki sta začela veljati 26. oktobra 2004.


8 –      Člena 1 in 5 odredbe št. 77‑1546 z dne 31. decembra 1977 (JORF z dne 12. januarja 1978, str. 333).


9 –      Člen L. 243‑4 Code de l'action sociale et des familles v različici, ki je veljala od 23. decembra 2000 do 11. februarja 2005. Od leta 2007 prizadeta oseba, vključena v tako institucijo, za opravljanje svoje poklicne dejavnosti s polnim delovnim časom prejema zajamčen osebni prejemek v višini od 55 % do 110 % minimalne plače (SMIC) (glej člen R. 243‑5 Code de l'action sociale et des familles, ki je začel veljati 1. januarja 2007). Precejšen del zajamčenega osebnega prejemka, ki ga izplača sprejemna institucija, poravna država.


10 –      Tako je na obravnavi pojasnil predstavnik Association de parents et d’amis de personnes handicapées mentales (združenje staršev in prijateljev duševno prizadetih oseb (APEI)), ki mu ni nihče nasprotoval.


11 –      Člen L. 243‑5 Code de l'action sociale et des familles v različici, ki je veljala od 23. decembra 2000 do 11. februarja 2005.


12 –      Glej zlasti člen 9 odredbe št. 77‑1546.


13 –      Zaradi lažjega izražanja bom v svojih utemeljitvah uporabljal le poimenovanje CPD.


14 –      Tako prizadeta oseba, ki dela v USPD, s to ustanovo po tem, ko pristojna komisija ugotovi, da se lahko vključi vanjo, sklene pogodbo o podpori in pomoči z delom. Čeprav je prejeti osebni prejemek opredeljen kot plačilo za delo, se ne obravnava kot plača v smislu Code du travail (glej člen L. 243‑5 Code de l'action et des familles v različici, ki velja od 12. februarja 2005).


15 –      Iz spisa izhaja, da je G. Fenoll leta 2004 lahko vzel 18 dni plačanega dopusta in da je do leta 2004 redno koristil pet tednov plačanega letnega dopusta.


16 –      Predložitveno sodišče se tukaj sklicuje zlasti na sodbo KHS (C‑214/10, EU:C:2011:761).


17 –      To pojasnjuje, zakaj je za spor o glavni stvari pristojno Tribunal d'instance v Avignonu, in ne conseil des Prud'hommes.


18 –      V zvezi s tem Cour de cassation omenja sodbo francoskega sodišča Conseil d'État z dne 22. februarja 2007 (ECLI:FR:CESEC:2007:264541.20070222), ki je izključilo možnost, da bi naloge, ki jih opravljajo zasebni organi upravljavci CPD, spadale med naloge javne službe.


19 –      Glej tudi sodbo Union syndicale Solidaires Isère (C‑428/09, EU:C:2010:612, točka 27).


20 –      Sodba Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 16 in navedena sodna praksa) in revizija sodbe Komisija/Strack (C‑579/12 RX II, EU:C:2013:570, točka 26 in navedena sodna praksa).


21 –      Sodba KHS (EU:C:2011:761, točka 34).


22 –      Glej v zvezi s členom 7 Direktive 93/104 z enakim besedilom sodbo BECTU (C‑173/99, EU:C:2001:356, točka 34).


23 –      Sodba KHS (EU:C:2011:761, točka 31 in navedena sodna praksa).


24 –      Sodba Heimann (C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 23 in navedena sodna praksa), revizija sodbe Komisija/Strack (RX II, EU:C:2013:570, točka 29 in navedena sodna praksa) in sklep Brandes (C‑415/12, EU:C:2013:398, točka 29).


25 –      Sodba O'Brien (C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 30 in navedena sodna praksa). Glej tudi točko 25 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi O'Brien (C‑393/10, EU:C:2011:746).


26 –      V nasprotju s tem, kar je mogoče razumeti iz navedb predložitvenega sodišča: glej tudi sodbo Union syndicale Solidaires Isère (EU:C:2010:612, točka 27).


27 –      Sodba Union syndicale Solidaires Isère (EU:C:2010:612, točka 28).


28 –      Glej sodbo Neidel (C‑337/10, EU:C:2012:263, točka 23).


29 –      Sodba Union syndicale Solidaires Isère (EU:C:2010:612, točka 29).


30 –      Glej po analogiji sodbo Union syndicale Solidaires Isère (EU:C:2010:612, točka 30).


31 –      Glej med drugim sodbo Trojani (C‑456/02, EU:C:2004:488, točka 15).


32 –      Sodba Trojani (EU:C:2004:488, točka 17).


33 –      Sodba Trojani (EU:C:2004:488, točka 24).


34 –      Glej zlasti sodbe Bettray (344/87, EU:C:1989:226, točka 15); Bernini (C‑3/90, EU:C:1992:89, točka 16); Kurz (C‑188/00, EU:C:2002:694, točka 33) in Trojani (EU:C:2004:488, točka 16).


35 –      Glej zlasti sodbo Bettray (EU:C:1989:226, točka 13 in navedena sodna praksa).


36 –      Sodba Bettray (EU:C:1989:226, točki 17 in 20).


37 –      Sodba Bettray (EU:C:1989:226, točka 18).


38 –      Sodba Bettray (EU:C:1989:226, točka 19).


39 –      Sodba Bettray (EU:C:1989:226, točka 13 in navedena sodna praksa). O povezavi med zahtevo po resničnih in konkretnih dejavnostih ter prostim gibanjem delavcev glej zlasti sodbo Levin (53/81, EU:C:1982:105, točki 16 in 17).


40 –      Sodbi Birden (C‑1/97, EU:C:1998:568, točka 31) in Trojani (EU:C:2004:488, točka 19).


41 –      Glej sodbo Bettray (EU:C:1989:226, točka 19).


42 –      Kot so gospodinjska opravila, vzdrževanje zelenih površin in popravila.


43 –      Generalni pravobranilec F. G. Jacobs je tako menil: „proizvedeno blago in opravljeno delo sta strogo razmejeni, da se prepreči kakršna koli neupravičena konkurenca s proizvodnjo in dejavnostmi na običajnem trgu. Sistem socialnega zaposlovanja je mogoče primerjati z dejavnostmi, ki jih pogosto upravljajo človekoljubne organizacije, po katerih prizadete osebe izdelujejo ali pakirajo majhne izdelke za vsakdanjo rabo. Te izdelke je mogoče nato tudi prodati, vendar jih oseba, ki jih kupi, običajno ne potrebuje zares in jih kupi zaradi prispevka v človekoljubne namene. Tako lahko človekoljubna dejavnost opravlja dvojno funkcijo. Omogoča namreč zbiranje sredstev in hkrati upravičencem omogoča opravljanje dejavnosti – s tem pa jim lahko daje tudi občutek, da prispevajo k lastnemu vzdrževanju. Vendar namen dela, ki ga ti opravijo, ni niti prispevati h gospodarskim dejavnostim v Skupnosti niti zvišati raven življenja; gre za popolnoma socialno dejavnost, ki je namenoma ločena od običajnega trga.“ Sklepni predlogi v zadevi Bettray (344/87, EU:C:1989:113, točka 33).


44 –      Glej zlasti sodbo Trojani (EU:C:2004:488, točka 15).


45 –      Sodbi Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229, točka 40 in navedena sodna praksa) in Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 39 in navedena sodna praksa).


46 –      Sodba Association de médiation sociale (C‑176/12, EU:C:2014:2).


47 –      Glej sodbo Dominguez (EU:C:2012:33, točka 22 in naslednje) ter točke od 72 do 74 in 88 sklepnih predlogov V. Trstenjak v tej zadevi (C‑282/10, EU:C:2011:559, točke 72 in od 74 do 88).


48 –      Glej med drugim sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Association belge des Consommateurs Test-Achats in drugi (C‑236/09, EU:C:2010:564, točka 28).


49 –      Sodba Dominguez (EU:C:2012:33, točke od 33 do 36).


50 –      Sodba Dominguez (EU:C:2012:33, točke 36, 37 in 42).


51 –      Sodbi Dominguez (EU:C:2012:33, točki 24 in 25) in Association de médiation sociale (EU:C:2014:2, točki 38 in 39).


52 –      Sodba Dominguez (EU:C:2012:33, točka 23). Sodišče je v sodbi Association de médiation sociale (EU:C:2014:2) ravnalo obratno, saj je najprej preučilo, ali določba Unije izpolnjuje pogoje, da ji je mogoče priznati neposredni učinek, nato pa še, ali je mogoča skladna razlaga nacionalne določbe (glej točke od 35 do 40 zadevne sodbe).


53 –      Dalje – če se sklicujem na nacionalni določbi, za kateri se zdi, da sta bili uporabljeni kot podlaga za zavrnitev zahteve G. Fenolla na prvi stopnji, to je člena L. 3141‑3 in L. 3141‑5 Code du travail, in s pridržkom, da mora predložitveno sodišče preveriti upoštevnost teh določb v sporu o glavni stvari – lahko ugotovim, da obdobja odsotnosti z dela zaradi nepoklicne bolezni dejansko niso navedena med različnimi primeri s seznama iz člena L. 3141‑5, ki se obravnavajo kot obdobja dejansko opravljenega dela za namene določitve trajanja dopusta. Predložitveno sodišče mora torej preveriti, ali z morebitno vstavitvijo novega primera v to določbo ne bi dosegli zgoraj navedenih meja skladne razlage.


54 –      Glej točko 9 teh sklepnih predlogov.


55 –      C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428.


56 –      To je Sodišče predlagalo tudi v sodbi Dominguez, če bi se izkazalo, da skladna razlaga nacionalnega prava ni mogoča (glej sodbo Dominguez (EU:C:2012:33, točka 43)).


57 –      Sodba Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709).


58 –      Sodba Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21).


59 –      EU:C:2011:559, točke od 89 do 169.


60 –      EU:C:2012:33.


61 –      Glej točko 69 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2009:429).