SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 11. marca 2021(1)

Združeni zadevi C‑174/19 P in C‑175/19 P

Scandlines Danmark ApS,

Scandlines Deutschland GmbH (C‑174/19 P)

Stena Line Scandinavia AB (C‑175/19 P)

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Ničnostna tožba – Državne pomoči – Posamezne pomoči – Javno financiranje železniške povezave čez ožino Fehmarn – Sklep ob zaključku faze predhodne preučitve o ugotovitvi, da ukrep ni državna pomoč – Zahteva o možnosti izkrivljanja konkurence – Zakonski monopol – Nasprotna pritožba – Dopustnost“

1.        Ti sklepni predlogi obravnavajo zadevi, ki se nanašata na dve skoraj popolnoma enaki pritožbi, ki so ju vložili upravljavci dveh plovnih poti (družbi Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH na eni strani in družba Stena Line Scandinavia AB na drugi, v nadaljevanju: pritožnice), dejavni v ožini Fehmarn med otokom Fehmarn v Nemčiji in otokom Lolland na Danskem. Namen pritožb (v nadaljevanju: pritožbi v glavni stvari) je razveljavitev dveh sodb Splošnega sodišča Evropske unije(2), ki sta prav tako skoraj popolnoma enaki, s katerima je Splošno sodišče delno zavrnilo tožbi, ki so ju vložile pritožnice za razglasitev ničnosti sklepa, s katerim je Evropska komisija po fazi predhodne preučitve sklenila, da ne bo nasprotovala ukrepom, ki jih je Kraljevina Danska sprejela za projekt stalne povezave čez ožino Fehmarn (v nadaljevanju: sporni sklep)(3).

2.        Komisija je v obeh zadevah vložila nasprotno pritožbo (v nadaljevanju: nasprotni pritožbi), v kateri je izpodbijala dopustnost tožb pritožnic pri Splošnem sodišču.

3.        Obravnavani zadevi sta pomembni zaradi velike vrednosti projekta v ožini Fehmarn, ki je predmet spornega sklepa, poleg tega pa dajeta Sodišču priložnosti, da pojasni zahtevo, ki mora biti izpolnjena za opredelitev nacionalnega ukrepa kot „državne pomoči“, in sicer da lahko ukrep izkrivlja konkurenco, zlasti ko se nanaša na okoliščine, v katerih se vzpostavlja zakonski monopol. V obravnavanih zadevah se poleg tega v delu, ki se nanaša na nasprotni pritožbi, zastavljajo zanimiva vprašanja glede dopustnosti takih pritožb.

I.      Dejansko stanje

4.        Dejansko stanje je podrobneje predstavljeno v izpodbijanih sodbah(4). Za potrebe teh postopkov bom navedel samo naslednje.

A.      Projekt povezave čez ožino Fehmarn

5.        Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Danska sta z mednarodno pogodbo, sklenjeno leta 2008, potrdili projekt povezave čez ožino Fehmarn (v nadaljevanju: projekt).

6.        Projekt po eni strani obsega podmorski predor, ki bo od ene do druge obale (coast-to-coast) z elektrificirano železniško progo in avtocesto povezoval kraj Rødby na otoku Lolland s krajem Puttgarden na otoku Fehmarn (v nadaljevanju: stalna povezava), in po drugi strani cestne in železniške povezave z zaledjem na Danskem (v nadaljevanju: povezave z zaledjem).

7.        Podrobneje, dela na področju povezav z zaledjem, ki se nanašajo na železniške povezave (v nadaljevanju: železniške povezave z zaledjem), obsegajo širitev in posodobitev obstoječe železniške proge med krajema Ringsted in Rødby v dolžini okoli 120 km, katere lastnik je družba Banedanmark, javni upravljavec državne železniške infrastrukture na Danskem(5).

8.        V skladu z mednarodno pogodbo in danskim zakonom iz leta 2015 o gradnji in upravljanju stalne povezave in povezav z zaledjem(6) je bila izvedba projekta zaupana dvema danskima javnima podjetjema. Prvo, A/S Femern, je zadolženo za financiranje, gradnjo in obratovanje(7) stalne povezave, drugo, A/S Femern Landanlæg, pa za financiranje, gradnjo in obratovanje povezav z zaledjem. Podjetje Femern je pod nadzorom družbe Femern Landanlæg, ki je pod nadzorom družbe v lasti danske države.

9.        Glede, posebej, železniških povezav z zaledjem(8), bo podjetje Femern Landanlæg odgovorno za njihovo gradnjo in upravljanje, vključno z vzdrževanjem. Posodobitev teh povezav bo izvedla družba Banedanmark, ki bo zadolžena za obratovanje teh povezav po enakih pogojih, kot se bodo uporabljali za druge dele danskega državnega železniškega omrežja(9). Po izvedbi projekta bo lastništvo železniških povezav z zaledjem razdeljeno med družbo Banedanmark (20‑odstotni delež) in podjetje Femern Landanlæg (80‑odstotni delež). Družba Banedanmark bo krila stroške izvajanja železniških povezav z zaledjem, stroške njihovega vzdrževanja pa si bosta delila podjetje Femern Landanlæg in družba Banedanmark sorazmerno z njunim lastniškim deležem.

10.      Projekt financirata podjetji Femern in Femern Landanlæg. Glede tega so danski organi sprejeli ukrepe, ki vključujejo kapitalsko udeležbo v korist podjetja Femern ter državna jamstva in posojila v korist podjetij Femern in Femern Landanlæg. Natančneje, načrtovanje, gradnja in obratovanje stalne povezave in povezav z zaledjem se financirajo s posojili, pridobljenimi na mednarodnih finančnih trgih z jamstvom danske države ali, kot alternativa, s podrejenimi posojili danske centralne banke.

11.      Podjetje Femern bo uporabnikom stalne povezave zaračunavalo uporabnino, s katero bo vrnilo dolg in plačalo dividende podjetju Femern Landanlæg, to pa bo z njimi povrnilo svoj dolg. Podjetje Femern Landanlæg bo poleg tega prejelo 80 % uporabnin, ki jih bo družba Banedanmark zaračunala prevoznikom v železniškem prometu za uporabo železniških povezav z zaledjem, sorazmerno z razdelitvijo lastništva teh infrastruktur med tem podjetjem in družbo Banedanmark.

B.      Sporni sklep

12.      Po vložitvi nekaterih prijav, v katerih se je očitalo, da ukrepi, ki so jih sprejeli danski organi v zvezi s projektom, niso skladni s predpisi Evropske unije s področja državne pomoči, in potem, ko so navedeni organi te ukrepe priglasili v skladu s členom 108(3) PDEU, je Komisija 23. julija 2015 sprejela sporni sklep.

13.      Sporni sklep je razdeljen na dva dela.

14.      V prvem delu je Komisija menila, da ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg za financiranje načrtovanja, gradnje in obratovanja povezav z zaledjem, niso državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU(10).

15.      Komisija je v tem sklepu zlasti glede železniških povezav z zaledjem menila, da obratovanje in upravljanje nacionalne železniške mreže na Danskem poteka na trgu, ki je zaprt za konkurenco. Natančneje, potem ko je ugotovila, da naj bi bila družba Banedanmark zadolžena za posodobitev in obratovanje teh povezav pod enakimi pogoji, kot se uporabljajo za druge dele danskega državnega železniškega omrežja, je Komisija ugotovila, da zaradi narave nacionalne železniške infrastrukture na Danskem ni konkurence na trgu ali za trg obratovanja in upravljanja nacionalnega železniškega omrežja(11). Komisija je tudi menila, da glede na to, da se obratovanje in upravljanje zadevnega nacionalnega omrežja izvaja na nacionalnem trgu, ki je ločen in geografsko zaprt, finančna pomoč, dodeljena podjetju Femern Landanlæg, ne more vplivati na trgovino med državami članicami(12).

16.      V drugem delu spornega sklepa(13), ki se nanaša na ukrepe, odobrene podjetju Femern za financiranje načrtovanja, gradnje in obratovanja stalne povezave, je Komisija ugotovila, da je javno financiranje, odobreno podjetju Femern, tudi če bi bilo državna pomoč, združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU.

II.    Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi

17.      Pritožnice so 10. in 11. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile dve ločeni tožbi, registrirani pod opravilnima številkama T‑630/15 in T‑631/15, s katerima so predlagale razglasitev ničnosti spornega sklepa.

18.      Med postopkoma pred Splošnim sodiščem sta v podporo predlogom pritožnic intervenirali združenji Naturschutzbund Deutschland eV (v nadaljevanju: NABU) in Föreningen Svensk Sjöfart (v nadaljevanju: FSS). Kraljevina Danska je intervenirala v podporo predlogom Komisije.

19.      Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama sporni sklep razglasilo za delno ničen.

20.      Zlasti je kot neutemeljene zavrnilo očitke, ki so jih navedle pritožnice glede dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg za financiranje načrtovanja, gradnje in obratovanja železniških povezav z zaledjem(14).

21.      Ugodilo pa je tožbam pritožnic glede analize javnih finančnih sredstev, odobrenih podjetju Femern za tisti del projekta, ki se je nanašal na stalno povezavo, ker je štelo, da je Komisija kršila obveznost, ki jo ima na podlagi člena 108(2) PDEU, da začne formalni postopek preiskave zaradi obstoja resnih težav(15).

22.      Po izreku izpodbijanih sodb je Komisija začela formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU in sprejela nov sklep, ki je predmet treh tožb za razglasitev ničnosti, ki trenutno potekajo pred Splošnim sodiščem(16).

III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

23.      S pritožbama v glavni stvari družbi Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH v zadevi C‑174/19 P na eni strani ter družba Stena Line Scandinavia AB v zadevi C‑175/19 P na drugi strani v bistvu predlagajo, naj Sodišče, prvič, prvo oziroma drugo izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo tožbene razloge, ki so jih navedle, in drugič, naj Komisiji naloži plačilo stroškov. Pritožnice tudi predlagajo, naj se zavrneta nasprotni pritožbi, ki ju je vložila Komisija, in naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

24.      Komisija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbi v glavni stvari in pritožnicam naloži plačilo stroškov. S svojima nasprotnima pritožbama Sodišču tudi predlaga, prvič, naj razveljavi implicitni sklep, s katerim je Splošno sodišče za dopustni razglasilo tožbi pritožnic glede ukrepov, odobrenih podjetju Femern Landanlæg; drugič, naj razglasi tožbo za nedopustno v zvezi s temi ukrepi; in tretjič, naj pritožnicam naloži plačilo stroškov za postopke pred Splošnim sodiščem in pred Sodiščem.

25.      Kraljevina Danska Sodišču predlaga, naj zavrne glavni pritožbi pritožnic in ugodi nasprotnima pritožbama, ki ju je vložila Komisija.

26.      Predlogi združenj NABU in FSS, intervenientk pred Splošnim sodiščem v podporo pritožnic, so v bistvu enaki tistim, ki so jih podale pritožnice.

27.      Predsednik Sodišča je s sklepi z dne 22. oktobra 2019 družbama Rederi AB Nordö-Link (v nadaljevanju: Rederi), Trelleborg Hamn AB (v nadaljevanju: Trelleborg), in združenju Aktionsbündnis gegen eine feste Fehmarnbeltquerung eV (v nadaljevanju: Aktionsbündnis) dovolil intervencijo v zadevah C‑174/19 P in C‑175/19 P v podporo predlogom pritožnic. Njihovi predlogi so v bistvu enaki tistim, ki so jih podale pritožnice.

IV.    Pravna presoja

28.      Pritožnice v svojih glavnih pritožbah, katerih vsebina je skoraj popolnoma enaka, navajajo sedem pritožbenih razlogov.

29.      Prva dva pritožbena razloga se nanašata na dele izpodbijane sodbe, ki vsebujejo analizo ukrepov, sprejetih v korist podjetja Femern Landanlæg v zvezi z železniško povezavo z zaledjem. S temi pritožbenimi razlogi pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v nasprotju s členi 107(1) in 108(2) PDEU ugotovilo, da Komisija ni storila napake in ni ugotovila hudih težav s tem, da je štela, da ti ukrepi niso državna pomoč, ker ne morejo izkrivljati konkurence (prvi pritožbeni razlog) in vplivati na menjavo med državami članicami (drugi pritožbeni razlog).

30.      Drugih pet pritožbenih razlogov, ki jih navajajo pritožnice, se nanaša na dele izpodbijane sodbe, ki vsebujejo analizo ukrepov, sprejetih v korist podjetja Femern v zvezi s stalno povezavo.

31.      Komisija v svojih nasprotnih pritožbah z enako vsebino navaja le en pritožbeni razlog, s katerim izpodbija procesno upravičenje tožečih strank pred Splošnim sodiščem glede dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg.

32.      V skladu z zahtevo Sodišča bom svojo analizo osredotočil na nasprotni pritožbi Komisije in na prva dva pritožbena razloga glavnih pritožb v glavni stvari.

A.      Nasprotni pritožbi

1.      Trditve strank

33.      Z nasprotnima pritožbama, ki ju je vložila Komisija, pri tem pa jo je podprla Kraljevina Danska, se izpodbijata implicitna sklepa, ki naj bi ju po mnenju te institucije Splošno sodišče sprejelo v izpodbijanih sodbah glede dopustnosti tožb pritožnic v delu, ki se nanaša na sporni sklep v zvezi z ukrepi, sprejetimi v korist podjetja Femern Landanlæg.

34.      Komisija meni zlasti, da sta njeni nasprotni pritožbi dopustni. Priznava, da se z uporabo sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer (C‑23/00 P, EU:C:2002:118; v nadaljevanju: sodba Boehringer), odločitev Splošnega sodišča, da ugovor nedopustnosti združi z vsebinsko preučitvijo zadeve, ne da bi odločilo o tem ugovoru, ne more izpodbijati. Vendar naj bi se po mnenju Komisije ta sodna praksa uporabljala samo za glavne pritožbe in ne za nasprotne pritožbe, ki so urejene v členu 178(2) Poslovnika Sodišča. Ta določba naj bi namreč dopuščala možnost izpodbijanja implicitnega sklepa glede dopustnosti tožbe pred Splošnim sodiščem.

35.      Vsebinsko Komisija v svojih nasprotnih pritožbah trdi, da tožbi pritožnic pred Splošnim sodiščem nista dopustni v delu, v katerem se nanašata na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg, ker naj se ti ukrepi ne bi posamično nanašali nanje. Pritožnice naj namreč ne bi dokazale, kot je zahtevano v sodni praksi, da se zadevni del spornega sklepa posamično nanaša nanje, zlasti pa ne, da je njihov položaj na trgu močno ogrožen zaradi tega dela spornega sklepa. Iz istih razlogov naj pritožnice ne bi mogle uresničevati procesnih pravic, ki so s členom 108(2) PDEU zagotovljene zainteresiranim strankam, ker naj se ne bi mogle šteti za zainteresirane stranke v zvezi z ukrepi, ki se nanašajo na železniške povezave z zaledjem.

36.      Pritožnice ob podpori združenj FSS in NABU navajajo nedopustnost nasprotnih pritožb Komisije in trdijo, da sta vsekakor vsebinsko neutemeljeni.

2.      Presoja

a)      Dopustnost nasprotnih pritožb

37.      Z nasprotnima pritožbama, ki ju je vložila Komisija, se izpodbijata implicitna sklepa, ki naj bi ju po navedbah Komisije Splošno sodišče sprejelo v izpodbijanih sodbah glede dopustnosti delov tožb pritožnic, ki se nanašajo na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg.

38.      Najprej je treba preveriti dopustnost nasprotnih pritožb, ki ju je vložila Komisija.

39.      Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je Kraljevina Danska pred Splošnim sodiščem dvom glede dopustnosti tožb, ki so ju vložile pritožnice, v delih, v katerih se ti tožbi nanašata na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg, izrazila zaradi neobstoja posamičnega interesa za izpodbijanje dela spornega sklepa, ki se nanaša na te ukrepe(17).

40.      Splošno sodišče pa v izpodbijanih sodbah ni analiziralo vidika, ki se nanaša na dopustnost, ki ga je navedla Kraljevina Danska. Navedlo je, brez izrecnega sklicevanja na sodno prakso, in sicer zgoraj navedeno sodbo Boehringer, da je treba „zlasti preučiti vsebino trditev, ki so jih navedle tožeče stranke“(18), in nato te trditve vsebinsko zavrnilo.

41.      Komisija meni, da je Splošno sodišče s tem sprejelo implicitni sklep glede dopustnosti tožb pritožnic v zvezi z delom spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg. Komisija trdi, da je na podlagi člena 178(2) Poslovnika Sodišča mogoče zoper ta implicitni sklep vložiti nasprotno pritožbo.

42.      Ponavljam, da se v skladu s to določbo lahko s predlogi nasprotne pritožbe predlaga razveljavitev sklepa, ki se nanaša na dopustnost tožbe pred Splošnim sodiščem, ne glede na to, ali je izrecen ali impliciten.

43.      V obravnavani zadevi pa, enako kot v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba Boehringer, in kot je tudi znano Komisiji, se je Splošno sodišče odločilo vsebinsko zavrniti razloge, ki so jih navedle pritožnice zoper sklep, ki se je nanašal na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg, ne da bi se s sklepom izreklo o dopustnosti tega dela tožbe. Drugače povedano, Splošno sodišče je podobno kot v sodbi Boehringer v izpodbijanih sodbah menilo, da je zaradi ekonomičnosti postopka upravičeno odločalo o vsebini, ne da bi odločalo o dopustnosti.

44.      Iz sodbe Boehringer(19) izhaja, da če Splošno sodišče meni, da je zaradi ustreznega sodnega varstva upravičeno, da se ne izreče o ugovoru nedopustnosti, ker je treba predloge vsekakor vsebinsko zavrniti, ne sprejme ne izrecne ne implicitne odločitve o procesnih vprašanjih glede ugovora dopustnosti. Iz tega sledi, da je treba tožbo zoper tako odločitev šteti za nedopustno, ker ni nobene odločitve Splošnega sodišča, ki jo je mogoče izpodbijati(20).

45.      Iz tega izhaja, da glede na to, da Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni sprejelo nobenega sklepa, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, niti implicitnega, v zvezi z dopustnostjo tožb, v zvezi s tem niso mogoče ne glavne pritožbe ne nasprotne pritožbe. Posledično, sklicevanje Komisije na določbo iz člena 178(2) Poslovnika Sodišča ne more utemeljiti dopustnosti njenih nasprotnih pritožb.

46.      Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju sledi, da je treba nasprotni pritožbi Komisije razglasiti za nedopustni.

47.      Poleg tega je treba tudi opozoriti, da se mora ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišče, ki obravnava pritožbo v skladu s členom 56 Poslovnika Sodišča Evropske unije, izreči, po potrebi po uradni dolžnosti, o dopustnosti tožbe za razglasitev ničnosti in posledično o razlogu javnega reda, ki se nanaša na kršitev pogoja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katerim lahko tožeča stranka razglasitev ničnosti sklepa, ki ni naslovljen nanjo, predlaga samo, če se nanjo neposredno in posamično nanaša(21).

48.      Če bi Sodišče v nasprotju z mojim predlogom štelo, da sta nasprotni pritožbi dopustni, ali bi se odločilo, da po uradni dolžnosti preuči dopustnost tožb pritožnic pred Splošnim sodiščem v delih, ki se nanašajo na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg, so po mojem mnenju upoštevni naslednji preudarki.

b)      Procesno upravičenje pritožnic pred Splošnim sodiščem glede dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg

49.      V obravnavani zadevi ni sporno, da je del spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene v korist podjetja Femern Landanlæg, sklep, sprejet po fazi predhodne preučitve(22), s katerim je Komisija ugotovila, da obravnavani ukrepi niso državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in posledično sklenila, da ne bo začela formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU(23). Naslovnik tega sklepa je Kraljevina Danska.

50.      Ker sporni sklep ni predpis v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, saj ni splošni akt(24), je treba preučiti, ali se ta sklep v smislu te določbe neposredno in posamično nanaša na pritožnice.

51.      Glede tega opozarjam, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz znane sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija(25), subjekti, ki niso naslovniki sklepa, sklicujejo na to, da se sklep nanje posamično nanaša, samo če se ta sklep nanje nanaša zaradi njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge osebe in jih zato individualizira enako, kot bi bil individualiziran naslovnik takega sklepa(26).

52.      Iz sodne prakse poleg tega izhaja, da je treba na področju državne pomoči za določitev procesnega upravičenja tožeče stranke, ki ni naslovnik sklepa in izpodbija sklep Komisije, da ne bo opravila formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, razlikovati dve možnosti.

53.      Če je namen tožbe tožeče stranke zaščititi procesne pravice, ki jih ima na podlagi določbe iz člena 108(2) PDEU, že samo status zainteresirane stranke v smislu te določbe in člena 1(h) Uredbe št. 659/1999 zadostuje za to, da se jo individualizira podobno kot naslovnika spornega sklepa, zato je treba tako tožbo za razglasitev ničnosti šteti za dopustno(27).

54.      Nasprotno pa, če tožeča stranka dvomi o utemeljenosti sklepa o presoji pomoči, sprejetega na podlagi člena 108(3) PDEU (ali na koncu formalnega postopka preiskave), zgolj to, da jo je mogoče šteti za zadevno stranko v smislu odstavka 2 tega člena, ne more zadoščati za to, da se tožba razglasi za dopustno. V tem primeru mora tožeča stranka dokazati, da ima poseben status v smislu zgoraj v točki 51 navedene sodne prakse v zadevi Plaumann(28).

55.      V obravnavani zadevi, kot izrecno izhaja iz izpodbijanih sodb(29), so pritožnice v svojih tožbah pred Splošnim sodiščem izpodbijale utemeljenost dela spornega sklepa, ki se je nanašal na ukrepe, odobrene podjetju Femern Landanlæg (v okviru prvega tožbenega razloga), in očitale kršitev procesnih pravic, ki jih imajo na podlagi člena 108(2) PDEU, ker naj bi Komisija kršila obveznost, da začne formalni postopek preiskave (v okviru tretjega tožbenega razloga). Splošno sodišče pa se je odločilo preučiti te razloge skupaj(30) in jih vsebinsko zavrniti, ne da bi, kot je očitano v točkah 40 in 43 zgoraj, obravnavalo vprašanje dopustnosti.

56.      V teh okoliščinah je treba za presojo dopustnosti tožb pritožnic, prvič, preučiti, ali so v smislu sodne prakse v zadevi Plaumann, navedene v točki 51 zgoraj, procesno upravičene za izpodbijanje utemeljenosti dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene v korist podjetja Femern Landanlæg. Če niso, je treba, drugič, preučiti, ali so na podlagi sodne prakse, navedene v točki 53 zgoraj, procesno upravičene vsaj kot zainteresirane stranke za zaščito procesnih pravic, ki jih imajo na podlagi člena 108(2) PDEU.

57.      Prvič, glede procesnega upravičenja pritožnic za izpodbijanje utemeljenosti dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene v korist podjetja Femern Landanlæg, ugotavljam, da so se pritožnice pred Splošnim sodiščem za utemeljitev svojega posamičnega interesa za izpodbijanje dela spornega sklepa, sklicevale na svoj status konkurentov s stalno povezavo, ker so prevozniki v pomorskem prometu, in na svoje aktivno sodelovanje v postopku predhodne preučitve, ki ga je opravila Komisija. Navedle so tudi uporabo finančnih sredstev, ki izhajajo iz spornih ukrepov, za odstranitev železniških dostopov (tirov in postaje) v pristanišča, ki omogočajo potnikom na vlaku dostop do trajektov. Pred Sodiščem so uveljavljale tudi svoj status neposrednih konkurentk v projektu, gledanem kot celota.

58.      Glede tega ugotavljam, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je bilo poleg podjetja, ki je prejemalo pomoč, zlasti konkurenčnim podjetjem tega podjetja, ki so imela aktivno vlogo v okviru tega postopka, priznano, da jih za namen izpodbijanja utemeljenosti sklepa Komisije o preučitvi pomoči posamično zadeva, če je ukrep pomoči, ki je predmet zadevnega sklepa, bistveno vplival na njihov položaj na trgu(31).

59.      V obravnavani zadevi ni sporno, da je prejemnik spornih ukrepov iz obravnavanih delov tožb podjetje Femern Landanlæg, ki je, kot izhaja iz točke 8 zgoraj, zadolženo za financiranje, gradnjo in obratovanje povezav z zaledjem, vključno z železniškimi povezavami z zaledjem. Tudi če bi priznali, v nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča v izpodbijanih sodbah, da bi morali šteti, da je trg za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture v zvezi z železniškimi povezavami z zaledjem odprt za konkurenco(32), pa je treba ugotoviti, da pritožnice, ki so prevozniki v pomorskem prometu, ki poslujejo v ožini Fehmarn, nikakor niso dokazale, da poslujejo na trgu, na katerem posluje podjetje Femern Landanlæg, in da so torej njegove konkurentke.

60.      Glede tega ugotavljam, da je pristop, sprejet v sodni praksi Sodišča, dokaj omejujoč. Sodišče je namreč že imelo priložnost pojasniti, da zgolj okoliščina, da bi lahko akt v neki meri vplival na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo zadevno podjetje v kakršnem koli konkurenčnem odnosu z upravičencem iz tega akta, še ne pomeni, da je mogoče šteti, da se navedeni akt na to podjetje posamično nanaša(33).

61.      S tega vidika ne trditev, da se finančna sredstva iz spornih ukrepov uporabljajo za odstranitev železniških dostopov, ne trditve, ki se nanašajo na celovito naravo projekta, omenjene v točki 57 zgoraj, ne dokazujejo obstoja neposrednega konkurenčnega razmerja med pritožnicami in prejemnikom spornih ukrepov, in sicer podjetjem Femern Landanlæg.

62.      Glede aktivnega sodelovanja v fazi predhodne preučitve iz sodne prakse izhaja, da sodelovanje v postopku ni nujni pogoj za to, da se dokaže posamično nanašanje na konkurenta, ampak je v ta namen samo „upoštevni element“(34).

63.      Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da pritožnice niso procesno upravičene za izpodbijanje utemeljenosti dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, odobrene v korist podjetja Femern Landanlæg.

64.      Drugič, preveriti pa je še treba, ali so morda procesno upravičene za zaščito procesnih pravic, ki bi jih lahko imele kot „zadevne stranke“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 53 zgoraj.

65.      Glede tega naj spomnim, da člen 1(h) Uredbe št. 659/1999 v bistvu povzema opredelitev, ki je že bila sprejeta v sodni praksi Sodišča(35), in določa, da „zainteresirana stranka“ pomeni „katero koli državo članico ali osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“.

66.      V skladu z ustaljeno sodno prakso ta opredelitev ne izključuje, da se podjetje, ki ni neposreden konkurent prejemnika pomoči, opredeli kot zainteresirana stranka, če trdi, da bi lahko dodelitev pomoči ogrozila njegove interese(36). Medtem ko je podjetje, ki je konkurenčno prejemniku ukrepa pomoči, nesporno „zadevna stranka“ v smislu člena 108(2) PDEU(37), je lahko subjekt, ki ni konkurent prejemniku pomoči, priznan kot „zainteresirana stranka“, če dokaže, da bi lahko bili njegovi interesi ogroženi zaradi dodelitve pomoči, kar v skladu s sodno prakso zahteva dokaz, da lahko ima pomoč konkreten vpliv na njegov položaj(38).

67.      Tako je Sodišče na primer priznalo, da se za zainteresirano stranko lahko šteje podjetje, ki ni neposreden konkurent upravičenca do pomoči, ampak v svojem proizvodnem postopku potrebuje isto surovino, če to podjetje zadostno dokaže, da bi dodelitev pomoči lahko konkretno vplivala na njegov položaj(39).

68.      V obravnavani zadevi menim, da čeprav trditve, ki so jih navedle pritožnice in so povzete v točki 57 zgoraj, ne dokažejo obstoja neposrednega konkurenčnega razmerja s podjetjem Femern Landanlæg, pa zadostno dokazujejo dejstvo, da lahko odobritev ukrepov v korist podjetja Femern Landanlæg škodujejo interesom pritožnic in da lahko ti ukrepi konkretno vplivajo na njihov položaj. Te trditve torej po mojem mnenju upravičujejo, da se pritožnicam prizna status zainteresiranih strank.

69.      Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da imajo pritožnice kot zainteresirane stranke procesno upravičenje za izpodbijanje dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg, ker je namen njihovih tožb zaščititi procesne pravice, ki so jim dodeljene z določbo iz člena 108(2) PDEU. Nimajo pa procesnega upravičenja za izpodbijanje utemeljenosti tega dela spornega sklepa. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, bom te očitke upošteval pri analizi glavnih pritožb.

B.      Prva dva pritožbena razloga glavnih pritožb

1.      Uvodne ugotovitve

70.      S prvima dvema pritožbenima razlogoma v glavni pritožbi pritožnice ob podpori združenj NABU, FSS, družb Rederi in Trelleborg ter združenja Aktionsbündnis trdijo, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah napačno uporabilo pravo, ker je v nasprotju s členi 107(1) in 108(2) PDEU zaključilo, da Komisija ni storila napake in ni ugotovila resnih težav s tem, da je štela, da ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, ne morejo izkrivljati konkurence in vplivati na menjavo med državami članicami ter zato niso državna pomoč.

71.      Predhodno je treba spomniti, prvič, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot „državne pomoči“ ni treba dokazati dejanskega vpliva zadevne pomoči na trgovino med državami članicami in dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko prizadene to trgovino in izkrivi konkurenco(40).

72.      Drugič, iz točk od 49 do 69 zgoraj izhaja, da imajo pritožnice kot zainteresirane stranke procesno upravičenje za izpodbijanje dela spornega sklepa, ki se nanaša na ukrepe, sprejete v korist podjetja Femern Landanlæg, samo če je namen njihovih tožb zaščititi procesne pravice, ki so jim dodeljene z določbo iz člena 108(2) PDEU, ne pa za izpodbijanje utemeljenosti tega dela spornega ukrepa.

73.      V obravnavani zadevi pa je, kot izhaja iz točke 55 zgoraj, Splošno sodišče, ki ni obravnavalo vprašanja dopustnosti tožb, skupaj obravnavalo razloge, ki se nanašajo na kršitev procesnih pravic in na utemeljenost obravnavanega dela spornega ukrepa. Posledica te odločitve Splošnega sodišča je, da so pritožnice v svojih pritožbah prerekale analizo glede obeh vidikov.

74.      Glede tega pa je treba ugotoviti, da v skladu s sodno prakso, kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa o nenasprotovanju, izpodbija predvsem to, da je Komisija sklep glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene procesne pravice. Da bi bilo predlogu tožeče stranke za razglasitev ničnosti ugodeno, lahko ta navede kateri koli tožbeni razlog, s katerim se lahko dokaže, da bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela na voljo v fazi predhodne preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome glede tega, ali je ta ukrep pomoč, in glede združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom. Vendar uporaba takih trditev ne more povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe pogojev njene dopustnosti. Nasprotno, prav obstoj dvomov o tem, ali je ukrep pomoč, in o njegovi združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, da bi se dokazalo, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU(41).

75.      Sodišče je tudi pojasnilo, da je zakonitost sklepa o nenasprotovanju odvisna od vprašanja, ali bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela na voljo v fazi predhodne preučitve priglašenega ukrepa, morala objektivno povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom, ker je treba ob takih dvomih uvesti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) navedene uredbe. Enaka načela se uporabljajo tudi, kadar Komisija dvomi o dejanski opredelitvi ukrepa, ki ga presoja, kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU(42).

76.      V teh okoliščinah iz sodne prakse izhaja, da je treba zato, ker je merilo resnih težav objektivno, obstoj teh težav ugotavljati ne samo na podlagi okoliščin sprejetja sklepa Komisije ob koncu predhodne preučitve, temveč tudi na podlagi presoj, na katere se je Komisija oprla(43).

77.      Iz vsega tega izhaja, da je treba glede na ugotovitev iz točk 69 in 72 zgoraj prva dva razloga glavnih pritožb, v okviru katerih pritožnice navajajo tudi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v zvezi s kršitvami njihovih procesnih pravic, ki jih imajo na podlagi člena 108(2) PDEU, analizirati izključno s tega vidika. Razloga, s katerima se sproža dvom glede analize, ki jo je opravilo Splošno sodišče v zvezi z utemeljenostjo dela spornega sklepa, pa nista dopustna. Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 74 do 76 zgoraj, pa je preučitev, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z presojami, na katere se je Komisija oprla v spornem sklepu, mogoče in treba analizirati zato, da se preveri, ali take presoje upravičujejo ugotovitev o neobstoju resnih težav glede opredelitve obravnavanih ukrepov kot pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

2.      Prva pritožbena razloga: napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča pri analizi, ali bi lahko ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, izkrivljali konkurenco

78.      Prva pritožbena razloga, ki ju navajajo pritožnice, se nanašata na točke od 87 do 127 prve izpodbijane sodbe in od 62 do 102 druge izpodbijane sodbe ter sta razdeljena na štiri dele, ki ustrezajo štirim domnevno napačnim uporabam prava s strani Splošnega sodišča.

a)      Prvi del prvih pritožbenih razlogov: celovitost projekta

1)      Kratka predstavitev trditev strank

79.      V prvem delu prvih pritožbenih razlogov pritožnice ob podpori intervenientk, ki so v spor vstopile na njihovi strani, ugovarjajo delu izpodbijanih sodb(44), v katerem je Splošno sodišče zavrnilo njihovo trditev, po kateri bi se morali, ker so stalna povezava in povezave z zaledjem celovit projekt in ker naj bi Komisija štela, da bi ukrepi, odobreni podjetju Femern za stalno povezavo, lahko izkrivljali konkurenco, tudi ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg za železniške povezave z zaledjem šteti za ukrepe, ki bi lahko izkrivljali konkurenco.

80.      Pritožnice na podlagi sodbe z dne 16. maja 2013, Komisija/Ryanair (C‑615/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:310)(45), trdijo, da predpostavka razmišljanja Splošnega sodišča, po kateri naj bi bile dejavnosti podjetja Femern Landanlæg omejene na upravljanje povezav z zaledjem in naj ne bi vključevale opravljanja prevoznih storitev čez ožino Fehmarn, temelji na nepravilni pravni opredelitvi dejstev. Iz narave in ciljev projekta naj bi namreč izhajalo, da so stalna povezava in povezave z zaledjem del celovitega projekta in da bodo povezave z zaledjem vzpostavljene z namenom opravljanja prevoznih storitev čez ožino Fehmarn. S finančnega vidika naj ne bi bilo sporno, da bo prevoznina za stalno povezavo krila tudi stroške povezav z zaledjem, ker mora podjetje Femern plačevati dividende podjetju Femern Landanlæg. S praktičnega vidika naj bi bila stalna povezava odvisna od povezav z zaledjem, brez teh povezav pa podjetje Femern ne bi moglo opravljati storitev prevoza. Povezave z zaledjem poleg tega ne bi obstajale, če ne bi bilo stalne povezave. Ukrepi, sprejeti za povezave z zaledjem, naj bi bili torej potrebni za stalno povezavo. Iz tega naj bi izhajalo, da če lahko ukrep, odobren podjetju Femern, izkrivlja konkurenco, potem lahko izkrivlja konkurenco tudi ukrep, odobren podjetju Femern Landanlæg. Poleg tega naj bi Splošno sodišče očitno storilo napako, ko je štelo, da imata ukrepa različne cilje(46). Ukrepa naj bi namreč imela enak cilj, in sicer omogočiti podjetju Femern opravljanje storitev prevoza čez ožino Fehmarn.

81.      Združenja NABU, FSS in Aktionsbündnis dodajajo, da bi bilo nezakonito umetno razdeliti enoten projekt na več delov, da bi preprečili, da se dosledno presodi, da gre za državno pomoč. Združenje NABU tudi opozarja, da se morajo stalna povezava in povezave z zaledjem šteti za en sam projekt, in sicer ne samo zaradi ekonomskih, ampak tudi zaradi okolijskih značilnosti. Družba Rederi in združenje Aktionsbündnis opozarjata, da so železniške povezave z zaledjem nujna infrastruktura za zagotavljanje storitev železniškega prevoza čez ožino Fehmarn in da njihova gradnja prispeva k izboljšanju konkurenčnega položaja podjetja Femern. Iz tega naj bi izhajalo, da ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, očitno vplivajo na trg storitev prevoza čez ožino Fehmarn.

82.      Komisija meni, da naj bi bili očitki iz prvega dela prvih razlogov glavnih pritožb nedopustni, ker naj pritožnice v nasprotju z določbami iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča ne bi navedle točk izpodbijanih sodb, v katerih se nahajajo napačni zaključki Splošnega sodišča. Komisija tudi vsebinsko ugovarja trditvam, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle.

83.      Kraljevina Danska meni, da naj bi bili zgoraj navedeni očitki nedopustni, ker so po eni strani omejeni na to, da ponavljajo pritožbeni razlog, ki ga je Splošno sodišče že zavrnilo, in po drugi strani, ker ponovno odpirajo dejanska vprašanja, o katerih je Splošno sodišče že odločilo, ne da bi navajali izkrivljanje teh dejstev. Kraljevina Danska tudi vsebinsko ugovarja trditvam, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle.

2)      Presoja

84.      V prvem delu prvih pritožbenih razlogov pritožnice v svojih pritožbah izpodbijajo zavrnitev trditve o celovitosti projekta v izpodbijanih sodbah. Pred Splošnim sodiščem so v bistvu trdile, da zaradi te celovitosti ugotovitev, da lahko ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern, ki se nanašajo na stalno povezavo, izkrivljajo konkurenco, pomeni, da lahko z nekakšnim „učinkom širjenja negativnih vplivov“(47) tudi ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, ki se nanašajo na železniške povezave z zaledjem, izkrivljajo konkurenco, zlasti v povezavi s storitvami prevoza čez ožino Fehmarn.

85.      Glede tega je treba spomniti, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah na to trditev odgovorilo, da ni mogoče zaključiti, da bi ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, ki se nanašajo na železniške povezave z zaledjem, pomenili državno pomoč samo zato, ker so bili sprejeti v okviru istega projekta, ki je določal ukrepe v korist podjetja Femern, ki so se nanašali na stalno povezavo, in da so bili ti ukrepi opredeljeni kot državna pomoč. Dejansko je po mnenju Splošnega sodišča šlo za dva ukrepa, ki sta se sicer nanašala na isti projekt, vendar sta imela različne cilje in upravičence(48).

86.      Predhodno je treba obravnavati trditve, ki sta jih navedli Komisija in Kraljevina Danska, s katerimi se dvomi o dopustnosti očitkov v zadevnih delih, ker naj pritožnice ne bi navedle zadevnih točk izpodbijanih sodb, ampak so samo ponovile tožbene razloge, ki jih je Splošno sodišče že zavrnilo.

87.      Glede tega se po eni strani ne strinjam s stališčem Komisije, po katerem naj ne bi bile izpolnjene zahteve iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča. V prvem delu prvih pritožbenih razlogov so namreč pritožnice izrecno navedle točke izpodbijanih sodb, ki jih nameravajo izpodbijati s svojimi trditvami(49), in se temi trditvami se nedvomno izpodbija razlogovanje Splošnega sodišče v teh točkah.

88.      Po drugi strani ugotavljam, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožbeni razlog, ki je samo ponovitev razlogov in trditev, ki so bili že predstavljeni Splošnemu sodišču, nedvomno nedopusten(50) v obravnavanih delih, vendar se pritožnice, v nasprotju s trditvami Kraljevine Danske, niso omejile na to, da bi samo ponovile trditev, ki je bila že predložena na prvi stopnji, ampak ugovarjajo razlogovanju, s katerim je Splošno sodišče to trditev zavrnilo v izpodbijanih sodbah, in načinu, kako je Splošno sodišče uporabilo pravo Unije. Glede tega naj spomnim, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v okviru pritožbe, ker če ena stran ne bi mogla utemeljiti pritožbe s tožbenimi razlogi in trditvami, ki jih je že uporabila pred Splošnim sodiščem, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel(51).

89.      Pritožnice vsebinsko trdijo, da naj bi razlogovanje Splošnega sodišča v izpodbijanih sodbah temeljilo na napačni pravni opredelitvi dejstev glede obsega dejavnosti podjetja Femern Landanlæg.

90.      Glede tega menim, prvič, da ni upoštevno sklicevanje na točko 32 sodbe z dne 16. maja 2013, Komisija/Ryanair (C‑615/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:310), ki se nanaša na določbe zakonodaje, ki niso upoštevne v obravnavanih zadevah, in vsebuje ugotovitev, da Splošno sodišče ni storilo nobene napake pri pravni opredelitvi dopisa. V vsakem primeru to sklicevanje nikakor ne more potrditi obrazložitve pritožnic.

91.      Drugič, menim, da če je treba očitek pritožnic razumeti v smislu, da je usmerjen zoper ugotovitev Splošnega sodišča, po kateri so dejavnosti podjetja Femern Landanlæg omejene na trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture v povezavi z železniškimi povezavami z zaledjem in ne posegajo v opravljanje storitev prevoza čez ožino Fehmarn, bi bilo po mojem mnenju treba, tudi če bi priznali, da se je Splošno sodišče oprlo na tako ugotovitev (kar po mojem mnenju iz spornih točk izpodbijane sodbe ne izhaja), ta očitek šteti za nedopusten. Njegov namen je namreč v bistvu predlagati Sodišču, naj ponovno obravnava ugotovitve in presoje, ki jih je dejansko opravilo Splošno sodišče – zlasti obseg dejavnosti podjetja Femern Landanlæg – brez sklicevanja na vsebinsko netočnost dejstev, ki bi izhajala iz dokumentacije v spisu, ali na izkrivljanje dejstev, kar, kot izhaja iz ustaljena sodne prakse, ni dopustno v okviru pritožbe(52).

92.      Tudi trditve pritožnic glede celovitosti projekta in enakega namena ukrepov, sprejetih v korist podjetja Femern in podjetja Femern Landanlæg, ne potrjujejo ugotovitve, da naj bi Splošno sodišče izhajalo iz napačne pravne opredelitve dejstev glede obsega dejavnosti podjetja Femern Landanlæg. Ne iz celovitosti projekta, ne iz finančnega in praktičnega vidika, niti iz morebitnega enakega namena ukrepov v korist podjetja Femern in podjetja Femern Landanlæg namreč ne izhaja, da bi bile dejavnosti zadnjega razširjenje na ponudbo storitev prevoza čez ožino Fehmarn.

93.      Tretjič, tudi če bi nekoliko raztegnili razlago in priznali, da je treba očitek, ki ga navajajo pritožnice v okviru zgoraj navedenega prvega dela, razlagati v smislu, da se sklicujejo na napačno uporabo prava, ker naj Splošno sodišče ne bi priznalo „učinka širjenja negativnih vplivov“, ki naj bi izhajal iz celovitosti projekta, in naj bi torej napačno opustilo ugotovitev, da bi glede na to, da bi lahko ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern, lahko izkrivljali konkurenco na trgu prevoznih storitev čez ožino Fehmarn, konkurenco lahko izkrivljali tudi ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, menim, da temu očitku ni mogoče ugoditi.

94.      Dejansko je Splošno sodišče, kot izhaja iz točke 85 zgoraj, v izpodbijanih sodbah odgovorilo na to trditev in po mojem mnenju pri tem ni napačno uporabilo prava, v smislu, da glede na to, da so bili ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern in podjetja Femern Landanlæg, čeprav so se nanašali na isti projekt, ločeni ukrepi pomoči, katerih upravičenci, predmet in namen so bili različni, priznanje, da je eden od teh ukrepov pomoč, ne more samodejno – ali z besedami Splošnega sodišča „samo iz tega razloga“ – pomeniti, da je pomoč tudi drugi ukrep.

95.      Glede tega je treba ugotoviti, da pritožnice niso izpodbijale tega, da sta Komisija in posledično Splošno sodišče ukrepa obravnavala kot dva ločena ukrepa pomoči, čeprav naj bi se nanašala na en sam projekt. Ne v tožbi pred Splošnim sodiščem ne pred Sodiščem niso trdile, da bi bilo treba zadevna ukrepa obravnavati skupaj ali da sta povzročila eno samo državno pomoč, ki bi jo bilo treba obravnavati enotno. Prav tako niso prerekale ugotovitve Splošnega sodišča, da sta prejemnika različna, čeprav je bilo ugotovljeno, da sta povezana(53).

96.      Samo združenje FSS in manj eksplicitno združenje NABU sta v svojih replikah pred Sodiščem uveljavljali, da bi bilo treba projekt preučiti v celoti, ne da bi ga umetno razdelili na dva dela. Vendar ugotavljam, da nobena od teh intervenientk te trditve ni predložila pred Splošnim sodiščem. Poleg tega pred Splošnim sodiščem ne pritožnice ne intervenientke niso jasno in eksplicitno uveljavljale morebitne napake zaradi neupoštevanja učinkov ukrepov, odobrenih podjetju Femern Landanlæg, na konkurenco na trgu storitev prevoza čez ožino Fehmarn(54).

97.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravnih vprašanj, ki so bila obravnavana na prvi stopnji(55). Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo razlogov, ki mu jih stranke niso predložile. Nove trditve, ki Splošnemu sodišču niso bile predložene, je torej v okviru pritožbe treba razglasiti za nedopustne(56).

98.      Pritožnice so se pred Splošnim sodiščem sklicevale na celovitost projekta samo in izključno za utemeljitev svoje trditve glede nekakšnega samodejnega „učinka širjenja negativnih vplivov“ oziroma tega, da lahko zato, ker ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern, lahko vplivajo na konkurenco na trgu storitev prevoza čez ožino Fehmarn, na konkurenco vplivajo tudi ukrepi, ki so drugačni, vendar so sprejeti v okviru istega projekta v korist podjetja Femern Landanlæg(57). Na to trditev je Splošno sodišče po mojem mnenju, kot je navedeno v točki 94 zgoraj, odgovorilo brez napačne uporabe prava. Dejansko ni mogoče samo iz okoliščine, da sta v okviru istega projekta sprejeta dva ukrepa z različnima upravičencema in predmetoma(58) in da je eden od teh državna pomoč, sklepati, da sta zato samodejno oba državna pomoč.

99.      V zvezi s trditvami, ki so jih pritožnice navedle glede namena projekta in ukrepov, sprejetih v korist podjetij Femern in Femern Landanlæg v tem okviru, dodajam – samo zaradi celovitosti in ne da bi želel zavzeti stališča o dejstvih, ki niso v pristojnosti Sodišča v pritožbenih postopkih – da čeprav ni dvoma, da je namen projekta v celoti izboljšati pogoje za prevoz potnikov in blaga med nordijskimi in srednjeevropskimi državami(59), ni sporno, da, kot trdi Kraljevina Danska, se bodo železniške povezave z zaledjem uporabljale v okviru regionalnega železniškega prometa ne glede na uporabo stalne povezave. Iz tega izhaja, da ima namen ukrepov, sprejetih v korist podjetja Femern Landanlæg, čeprav deloma sovpada z namenom ukrepov, sprejetih v korist podjetja Femern, ker bo izvedba povezav z zaledjem omogočila uporabo stalne povezave, kljub temu lastne posebnosti. Iz tega izhaja, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je ugotovilo, da so nameni ukrepov različni.

100. Glede na vse navedeno menim, da je treba prvi del prvih pritožbenih razlogov glavnih pritožb zavrniti.

b)      Drugi in tretji del prvih pritožbenih razlogov: de lege in de facto odpiranje trga za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na Danskem

1)      Kratka predstavitev trditev strank

101. V drugem in tretjem delu prvih pritožbenih razlogov glavnih pritožb pritožnice ob podpori intervenientk, ki so v spor vstopile na njihovi strani, izpodbijajo dele izpodbijanih sodb, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo očitke, s katerimi so trdile, da je Komisija napačno zaključila, da na Danskem ni konkurence „na“ trgu in „za“ trg nacionalnega železniškega omrežja. Po mnenju pritožnic je namreč trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de lege in de facto odprt za konkurenco(60).

102. V okviru drugega dela prvih pritožbenih razlogov pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno štelo, da okoliščina, da danski zakon o železnicah(61) vsem podjetjem, ki izpolnjujejo določene pogoje, omogoča pridobitev dovoljenja za obratovanje, upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture na Danskem, ne pomeni, da je trg za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture odprt za konkurenco(62). Po mnenju pritožnic naj bi možnosti pridobitve tega dovoljenja dokazovala, da je trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de lege odprt za konkurenco, vsaj glede konkurence „za“ trg. Glede tega naj bi bila pomembna možnost podjetja, da zgradi svojo infrastrukturo in jo samo upravlja ali da opravlja storitve na obstoječi infrastrukturi, vključno z državno.

103. Tak pristop bi bil v skladu s stališčem, ki ga je izrazila sama Komisija, po katerem se lahko v pravu Unije trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture šteje za zaprt za konkurenco le, če se za te dejavnosti uporablja zakonski monopol, ki izključuje ne le konkurenco „na“ trgu, ampak tudi konkurenco „za“ trg(63).

104. Vendar naj na Danskem ne bi bilo tako. Na Danskem naj namreč nobeno podjetje ne bi imelo izključne pravice ali zakonskega monopola za obratovanje ali upravljanje železniške infrastrukture. Nasprotno, danski zakon o železnicah naj bi določal zgoraj omenjeni sistem dovoljenj, ki naj bi izrecno dovoljeval vsem podjetjem opravljanje dejavnosti obratovanja in upravljanja železniških omrežij, pod pogojem, da so izpolnjeni nekateri varnostni pogoji. Ta sistem dovoljenj naj bi po eni strani zagotavljal, da lahko konkurenčna podjetja konkurirajo zase, ker lahko z izgradnjo infrastrukture same postanejo naravni monopol. Tako bi lahko bilo za pridobitev sredstev za izgradnjo železniških povezav z zaledjem izbrano podjetje, ki ni podjetje Femern Landanlæg. Po drugi strani naj bi ta sistem pokazal, da lahko konkurenčna podjetja poslujejo na naravnih monopolih drugih podjetij. To bi lahko bilo v primeru, če bi na primer podjetje Femern Landanlæg ali družba Banedanmark oddali naročilo za gradnjo ali upravljanje infrastrukture za železniške povezave z zaledjem.

105. Tudi iz sodb z dne 19. decembra 2019, Arriva Italia in drugi (C‑385/18, EU:C:2019:1121, v nadaljevanju: sodba Arriva Italia), in z dne 29. julija 2019, Azienda Napoletana Mobilità (C‑659/17, EU:C:2019:633, v nadaljevanju: sodba Azienda Napoletana Mobilità), naj bi izhajalo, da naj bi Sodišče menilo, da neposredna dodelitev izključnih pravic ne izključuje konkurence za trg, zlasti če državi ni onemogočeno javno naročanje za obratovanje in upravljanje železniških omrežij.

106. Po vzoru drugih gospodarskih sektorjev, ki so pogojeni z uporabo omrežij infrastrukture, kot so na primer telekomunikacije, elektrika ali plin, v katerih naj bi bili trgi odprti za konkurenco preprosto tako, da omogočajo gospodarskim subjektom opravljanje storitev na delu omrežja, bi se moralo šteti tudi, da je, glede na to, da danski pravni okvir za upravljanje železniške infrastrukture določa pogoje za obratovanje in upravljanje obstoječih železniških omrežij (vključno z državnim), trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem odprt za konkurenco, kot je določeno v pravu Unije, vsaj glede konkurence „za“ trg.

107. Iz teh razlogov naj bi bilo napačno razlogovanje Splošnega sodišča, po katerem naj bi podjetja, razen družbe Banedanmark, ki so pridobila zgoraj navedena dovoljenja, poslovala na lokalnih odsekih železniškega omrežja, ki pomenijo naravne monopole(64). Poleg tega naj trditve v izpodbijanih sodbah glede gospodarskih subjektov drugih držav članic, ki imajo dovoljenje(65), in glede neobveznosti liberalizacije železniškega sektorja(66) ne bi bile upoštevne, ker naj bi danski sistem dovoljenj kazal, da je trg odprt in je bil liberaliziran.

108. V okviru tretjega dela prvih pritožbenih razlogov pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da trg za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na Danskem ni de facto odprt za konkurenco. Splošno sodišče naj namreč v svoji obravnavi ne bi upoštevalo temeljnega vidika, in sicer, da naj bi bilo ob neobstoju zakonskega monopola in ob obstoju sistema dovoljenj, ki vsakemu podjetju omogoča upravljanje železniške infrastrukture, nepomembno, kje se infrastruktura nahaja in kdo je njen lastnik. Obstoj konkurentov na nekaterih delih železniškega omrežja, ki naj bi ga priznavale izpodbijane sodbe, naj bi bil dokončen dokaz, da je trg tudi de facto odprt za konkurenco. Medtem ko naj bi lahko nekateri lastniki omrežja lahko izbirali, da bodo dele omrežja upravljali sami, to ne bi spremenilo dejstva, da je trg odprt za konkurenco predvsem zato, ker lahko podjetja konkurirajo, da postanejo lastniki naravnega monopola, tako da sama zgradijo omrežje.

109. Pritožnice nazadnje trdijo, pri tem pa jih podpirajo nekatere intervenientke, ki so v spor vstopile na njihovi strani, da tudi če bi se zaključilo, da ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, ne bi mogli izkrivljati konkurence na trgu obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture, naj ne bi bilo dvoma, da ti ukrepi izkrivljajo konkurenco na nabavnem trgu (trg za dobavo materialov za gradnjo železniške infrastrukture) in na prodajnem trgu (trg za opravljanje železniških storitev na Danskem).

110. Združenji NABU in FSS, družbi Rederi in Trelleborg ter združenje Aktionsbündnis so navedli trditve, podobne tistim, ki so jih podale pritožnice.

111. Združenje NABU zlasti trdi, da bi morala biti v skladu s pravom Unije za to, da se trg opredeli kot zaprt za konkurenco, zakonsko prepovedana konkurenca na zadevnem trgu za vse druge gospodarske subjekte in da take prepovedi na Danskem ni. V istem smislu družba Rederi, združenje Aktionsbündnis in družba Trelleborg opozarjajo, da naj bi sama Komisija navedla, da naj bi zakonski monopol obstajal samo, če je določena storitev po zakonu ali predpisih pridržana za izključno enega ponudnika, in da je ta storitev izrecno prepovedana za vse druge gospodarske subjekte(67). Družba Rederi in združenje Aktionsbündnis trdita, da v obravnavani zadevi pravica, dodeljena družbi Banedanmark v zvezi z obratovanjem in upravljanjem železniških infrastruktur, ni izključna pravica, kar dokazuje to, da naj bi imeli tudi drugi prevozniki v železniškem prometu, in sicer nacionalni in tuji, dovoljenje za upravljanje železniške infrastrukture, in da naj ne bi bilo nobene zakonske prepovedi za upravljanje železniške infrastrukture na Danskem. Družba Rederi dodaja, da tudi če bi bila ta pravica izključna – vendar ni – naj dansko pravo nikakor ne bi izključevalo konkurence „za“ trg, ker naj bi lahko vsako podjetje, ki ima dovoljenje na Danskem, lahko sodelovalo v postopkih javnega naročanja in konkuriralo za obratovanje in upravljanje železniških infrastruktur, in sicer javnih in zasebnih.

112. Družbi Rederi in Trelleborg tudi trdita, da je zaključek Splošnega sodišča, po katerem naj obstoj zasebnih gospodarskih subjektov na omrežjih v lasti lokalnih subjektov ne bi dokazoval obstoja konkurence, enakovreden trditvi, da bi lahko bil trg odprt za konkurenco samo, če podjetja konkurenčno upravljajo železniško infrastrukturo v lasti države. To pa naj ne bi bilo točno ob upoštevanju dejstva, da naj obravnavane infrastrukture ne bi bile v lasti države, ampak podjetja Femern Landanlæg, in da naj bi bil del državnega železniškega omrežja v celoti povezan z občinskimi in zasebnimi omrežji. Družbi Rederi in Trelleborg menita tudi, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo potencialne konkurence.

113. Družba Rederi je na obravnavi trdila, da čeprav dansko pravo določa, da del železniške infrastrukture upravlja en gospodarski subjekt (družba Banedanmark), naj ne bi bilo mogoče šteti, da je na Danskem trg obratovanja in upravljanja železniških infrastruktur monopoliziran. Dejansko naj bi po eni strani iz sodne prakse izhajalo, da monopol samo na delu trga ne zadostuje za izključitev izkrivljanja konkurence(68), po drugi strani pa lahko na Danskem več podjetij ponudi in dejansko ponuja te storitve na trgu. Glede tega družba Trelleborg dodaja, da naj bi zaradi povezanosti železniških omrežij zadostovalo, da je samo en del omrežja odprt za konkurenco, da bi bilo treba šteti, da je celotno omrežje odprto za konkurenco.

114. Združenje FSS trdi, da možnost pridobitve dovoljenja, ki naj bi bila odprta za vse nacionalne ali tuje ponudnike, samodejno pomeni, da obstaja konkurenca „za“ trg, ker naj bi imel vsak zainteresirani gospodarski subjekt po zakonu pravico, da pridobi dovoljenje za obratovanje in upravljanje železniških povezav z zaledjem z ustreznimi spremljajočimi ukrepi financiranja. Čeprav imajo torej vse železniške infrastrukture značilnosti naravnega monopola, naj to ne bi pomenilo, da upravljavci infrastruktur ne morejo konkurirati „za“ trg. Združenje FSS tudi trdi, da bo financiranje železniških povezav z zaledjem bolj vplivalo na konkurenčnost železniškega prometa v škodo drugim načinom prevoza, kot so prevozi v cestnem, letalskem ali pomorskem prometu.

115. Komisija predhodno trdi, da naj bi bili očitki v drugem delu prvih pritožbenih razlogov nedopustni. Izpodbijani sodbi naj namreč ne bi vsebovali nobene ugotovitve, po kateri naj trg za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na Danskem ne bi bil de lege odprt za konkurenco. Zato naj bi bil pritožbeni razlog zoper tako ugotovitev nedopusten. Komisija tudi meni, da je treba enako kot prvi del tudi tretji del prvih pritožbenih razlogov razglasiti za nedopusten, ker naj ne bi izpolnjeval zahtev iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča, ki so navedene v točki 82 zgoraj. Komisija tudi vsebinsko ugovarja trditvam, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle.

116. Kraljevina Danska meni, da sta drugi in tretji del prvih pritožbenih razlogov nedopustna, ker naj bi bila omejena na to, da ponavljata razloge, ki so že bili navedeni na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem. Danska vlada tudi vsebinsko ugovarja trditvam, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle.

2)      Presoja

117. V drugem in tretjem delu prvih pritožbenih razlogov glavnih pritožb pritožnice ob podpori intervenientk, ki so v spor vstopile na njihovi strani, izpodbijajo dele izpodbijanih sodb, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo njihove navedbe, v katerih so trdile, da je trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de lege in de facto odprt za konkurenco.

i)      Kratek povzetek obrazložitve Splošnega sodišča

118. Glede tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah, prvič, menilo, da določbe danskega prava, na katere se sklicujejo pritožnice(69), ne zahtevajo, da sta obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture odprta za konkurenco, in da možnost pridobitve dovoljenja za upravljanje železniške infrastrukture ne pomeni, da obstaja konkurenca „na“ trgu ali „za“ trg obratovanja in upravljanja danskega nacionalnega železniškega omrežja, vključno z železniškimi povezavami z zaledjem(70). Po mnenju Splošnega sodišča to, da nekatera podjetja, ki so pridobila to dovoljenje, lahko poslujejo na delih železniškega omrežja, ki imajo naravo naravnega monopola, ločenega od nacionalnega železniškega omrežja, ne zadostuje za dokaz, da je nacionalno železniško omrežje, ki ga upravlja družba Banedanmark v sistemu zakonskega monopola, odprto za konkurenco. To naj bi enako veljalo za železniške povezave z zaledjem, ki vključujejo širitev in posodobitev obstoječe infrastrukture, ki že pripada družbi Banedanmark in ki bo po izvedbi projekta v skupni lasti družbe Banedanmark in podjetja Femern Landanlæg(71) ter bo še naprej sestavni del obstoječega nacionalnega omrežja(72).

119. Drugič, Splošno sodišče je štelo, da obstoj lokalnih omrežij – ki so naravni monopoli, ločeni od nacionalne železniške infrastrukture in vključujejo železniške povezave z zaledjem – ki jih ne upravlja družba Banedanmark, ampak druga podjetja, ne dokazuje, da so tudi železniške povezave z zaledjem lokalna omrežja, ki se upravljajo s konkurenčnim postopkom, in niti, da je podjetje Femern Landanlæg dejavno na trgih, ki so odprti za konkurenco(73).

ii)    Dopustnost in dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Splošno sodišče

120. Pred vsebinsko analizo očitkov, ki so jih navedle pritožnice in intervenientke zoper tako razmišljanje Splošnega sodišča, je treba zavrniti ugovore nedopustnosti, ki sta jih predložili Komisija in Kraljevina Danska. Glede tega napotujem na točki 87 in 88 zgoraj ter menim, da iz istih razlogov tudi drugi in tretji del prvih pritožbenih razlogov izpolnjujeta zahteve iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča in ne samo ponavljata trditve, predložene na prvi stopnji.

121. Tudi ugovor nedopustnosti, s katerim Komisija trdi, da naj izpodbijani sodbi ne bi vsebovali nobene ugotovitve, po kateri naj trg za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na Danskem ne bi bil de lege odprt za konkurenco, bi moral biti po mojem mnenju zavrnjen. Čeprav je dejansko res, da Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ni tega izrecno ugotovilo, pa ni dvoma, da je zavrnilo trditve pritožnic, v katerih so se sklicevale na de lege odprtje zadevnega trga, kot je tudi mogoče razbrati iz naslova dela 2 v točki 108 prve izpodbijane sodbe in v točki 83 druge izpodbijane sodbe. Pritožnice z drugim delom svojih prvih pritožbenih razlogov izpodbijajo razlogovanje Splošnega sodišča v tem delu izpodbijanih sodb. Iz tega izhaja, da je ta del dopusten.

122. V zvezi z dopustnostjo je treba tudi spomniti, kot sem ugotovil že v točki 91 zgoraj, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če je Splošno sodišče ugotovilo ali presodilo dejstva, je Sodišče pristojno samo, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad izpeljanimi pravnimi posledicami. Presoja dejstev, na primer presoja Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom, razen ob izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča(74).

123. Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso iz tega sklepa, da je glede razlage nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča v okviru pritožbe pristojno le, da preveri, ali je prišlo do izkrivljanja tega prava, kar mora biti očitno iz listin v spisu(75).

124. Glede tega ugotavljam, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah navedlo vrsto dejanskih ugotovitev, na katerih temeljijo sklepi, ki jih je sprejelo, in da jih na podlagi sodne prakse, navedene v prejšnjih dveh točkah, ni mogoče ponovno obravnavati v pritožbenem postopku.

125. Prvič, Splošno sodišče je ugotovilo, da na Danskem dejansko obstaja zakonski monopol, podeljen družbi Banedanmark na nacionalni državni železniški infrastrukturi(76), in da je na podlagi danskega zakona o železniškem pravu(77) družba Banedanmark odgovorna za upravljanje državne železniške infrastrukture in železniških povezav z zaledjem(78).

126. Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je povezava med Ringstedom in Rødbyjem(79), ki je že v lasti družbe Banedanmark, na kateri bodo opravljena dela za širitev in posodobitev, dejansko že in bo še naprej sestavni del obstoječega nacionalnega omrežja, družba Banedanmark pa jo bo še naprej upravljala v skladu s predpisi, ki se uporabljajo za celotno nacionalno železniško omrežje(80).

127. Tretjič, Splošno sodišče je v točki 109 in naslednjih prve izpodbijane sodbe ter v točki 84 in naslednjih druge izpodbijane sodbe podalo razlago določb danskega zakona o železnicah v zvezi z dovoljenjem za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture(81).

128. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev je torej treba preveriti, ali očitki in trditve, ki so jih navedle pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle, izpodbijajo razlogovanje Splošnega sodišča v izpodbijanih sodbah, ki mu oporekajo.

129. Glede tega je treba zlasti ugotoviti, da utemeljitev, ki so jo navedle pritožnice, temelji v veliki meri na predpostavki, ki je bila v njihovih spisih večkrat ponovljena, po kateri naj na Danskem ne bi bilo zakonskega monopola na železniški infrastrukturi, gledani na splošno. Vendar je z vidika sodne prakse, navedene v točkah 122 in 123 zgoraj, jasno, da v zvezi z državno železniško infrastrukturo ta predpostavka ni združljiva z dejansko ugotovitvijo Splošnega sodišča, navedeno v točki 125 zgoraj, tako da je treba trditve, ki temeljijo na tej predpostavki, zavrniti kot nedopustne.

130. V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da pritožnice v svojih pritožbah nikakor niso zatrjevale izkrivljanja dejstev s strani Splošnega sodišča glede te točke. Z nobenim očitkom niso trdile, da je Splošno sodišče izkrivljalo dansko pravo tako, da bi v izpodbijanih sodbah ugotovilo obstoj zakonskega monopola v korist družbe Banedanmark na nacionalni železniški infrastrukturi(82).

131. Pritožnice so v svojih replikah pojasnile obseg očitkov, ki so jih navedle glede razlage danskega prava, kot jo je podalo Splošno sodišče. S temi očitki naj bi se uveljavljala napaka v pravni opredelitvi posledic dejanskih ugotovitev (in sicer razlage nacionalnega prava), kot jih je predstavilo Splošno sodišče. Ne glede na okoliščino, da, po mojem mnenju, tak očitek v bistvu ustreza izpodbijanju razlage nacionalnega prava, ki jo je podalo Splošno sodišče, in da je, kot sem že navedel, zato nedopusten, vsekakor menim, da Splošno sodišče, kot tudi Komisija v spornem sklepu, nista napačno uporabila prava, ko sta opredelila pravne posledice, ki izhajajo iz obstoja zakonskega monopola v korist družbe Banedanmark na nacionalni železniški infrastrukturi. Dejansko zaradi obstoja takega zakonskega monopola dejavnosti obratovanja in upravljanja državne železniške infrastrukture ne de lege ne de facto ni mogoče šteti za dejavnosti, ki bi bile odprte za konkurenco, ker zaradi takega monopola noben drugi gospodarski subjekt razen družbe Banedanmark ne more po zakonu ponujati storitev obratovanja in upravljanja te železniške infrastrukture.

132. Glede ugotovitve Splošnega sodišča, navedene v točki 126 zgoraj, po kateri so železniške povezave z zaledjem del nacionalnega železniškega omrežja, ugotavljam, da so se pritožnice v svojih pritožbah omejile na trditev, da se njihova obravnava de lege odprtja trga za obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture nanaša tudi na to vprašanje(83). Vendar glede tega niso navedle nobene posebne trditve niti niso zatrjevale izkrivljanja dejstev. Takšen očitek, ki ga ne spremlja niti kratka razlaga trditev, s katerimi je podprt, po mojem mnenju ni dopusten. Nedopusten je tudi zato, ker je usmerjen zoper dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo Splošno sodišče.

133. Nazadnje je treba ugotoviti tudi, da očitki, s katerimi pritožnice in nekatere intervenientke trdijo, da naj bi ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, vsekakor lahko izkrivljali konkurenco na trgih, ki so neposredno povezani s trgom obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture, niso bili predloženi pred Splošnim sodiščem. Gre torej za nove razloge, ki v pritožbi v skladu s sodno prakso iz točke 97 zgoraj niso dopustni. Iz istih razlogov menim, da ni dopustna trditev, ki jo je združenje FSS navedlo glede učinka financiranja železniških povezav z zaledjem na konkurenčnost železniškega prevoza v škodo drugim načinom prevoza.

iii) Vsebinska presoja

134. Vsebinsko je treba zlasti obravnavati nekatere trditve glede ugotovitve Splošnega sodišča o obstoju zgoraj navedenega zakonskega monopola v korist družbe Banedanmark, ki so dopustne, ker zastavljajo pravna vprašanja.

135. Sklicujem se zlasti na trditve, s katerimi so pritožnice in nekatere intervenientke, ki so jih podprle, očitale, da je Splošno sodišče storilo napako, ker bi se po njihovem mnenju zakonski monopol lahko ugotavljal samo, kadar je določena storitev z zakoni ali drugimi predpisi pridržana za enega samega ponudnika in je izrecno prepovedano, da bi to storitev opravljal kateri koli drugi gospodarski subjekt, kar pa naj ne bi veljalo na Danskem, kjer naj ne bi bilo nobene take prepovedi. Pritožnice in navedene intervenientke se sklicujejo na točko 188 Obvestila o pojmu državne pomoči in na dokument Komisije z naslovom „Infrastructure Analytical Grid for Railway, Metro and Local Transport Infrastructure“(84).

136. Glede tega ugotavljam zlasti, da, kot izhaja iz sodne prakse, navedena dokumenta nikakor ne zavezujeta Sodišča pri razlagi prava Unije(85).

137. Menim tudi, da je treba analizo obstoja zakonskega monopola v smislu prava Unije na danem trgu opraviti za vsak primer posebej, ob upoštevanju, po eni strani, zadevnega trga in njegovih posebnosti, in po drugi strani, zadevnega nacionalnega pravnega okvira.

138. V obravnavani zadevi, kot sem ugotovil v točkah 125 in 126 zgoraj, je Splošno sodišče ugotovilo, da je na podlagi danske zakonodaje družba Banedanmark odgovorna za upravljanje nacionalne železniške infrastrukture, katere del so in bodo železniške povezave z zaledjem. Iz te ugotovitve izhaja, da razen v primeru, če bi se Kraljevina Danska odločila spremeniti svojo zakonodajo in s postopkom javnega naročanja odpreti funkcije, ki so trenutno dodeljene družbi Banedanmark, noben drugi gospodarski subjekt ne more ponujati ali izvajati storitev obratovanja in upravljanja nacionalne železniške infrastrukture. Iz tega sledi, da glede te infrastrukture zakonsko ne obstaja nobena konkurenca ne „na“ trgu ne „za“ trg. Prav tako ni sporno, da pravo Unije, kot je ugotovilo tudi Splošno sodišče, ni določilo, da morajo države članice obratovanje in upravljanje te infrastrukture odpreti za konkurenco(86). Menim, da v takih okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo pravo Unije s tem, da je ugotovilo obstoj zakonskega monopola, ki izključuje obstoj konkurence za dejavnost obratovanja in upravljanja nacionalne železniške infrastrukture na Danskem.

139. Drugič, obravnavati je treba trditev, s katero so pritožnice uveljavljale, da naj bi bili izpodbijani sodbi v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodb Sodišča v zadevah Arriva Italia in Azienda Napoletana Mobilità(87).

140. Glede tega ugotavljam, da se je sodba Arriva Italia nanašala na predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim je Consiglio di Stato (državni svet, Italija) med drugim spraševal Sodišče, ali je dodelitev sredstev javnemu železniškemu podjetju v resnih finančnih težavah, ki je bilo na podlagi pogodbe z Regione Puglia (dežela Apulija, Italija) upravičeno do izključne pravice za upravljanje in vzdrževanje lokalne železniške infrastrukture in za storitve javnega potniškega prometa na tej infrastrukturi, državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU(88).

141. Glede zahteve, da mora biti obravnavani ukrep tak, da bi lahko izkrivljal konkurenco, se je pred Sodiščem trdilo, da je bila dodelitev teh nalog navedenemu podjetju v italijanskem pravu predmet zakonskega monopola, ki na upoštevnem trgu izključuje konkurenco(89). Vendar je Sodišče s sklicevanjem na točko 188(b) Obvestila o pojmu državne pomoči to trditev zavrnilo.

142. Glede tega je Sodišče presodilo, da je za to, da bi se tako izkrivljanje lahko izključilo v takih okoliščinah, nujno, da zakonski monopol ne izključuje le konkurence na trgu, ampak tudi konkurenco za trg, ker izključuje kakršno koli možno konkurenco za položaj izključnega ponudnika zadevne storitve(90). Nato je presodilo, da bi bilo treba za ugotovitev, da je šlo za trg, za katerega je bila konkurenca izključena, nujno dokazati, da je bila Dežela Apulija z zakonskimi ali podzakonskimi ukrepi dolžna upravljanje te infrastrukture in zagotavljanje storitev železniškega prevoza potnikov oddati izključno temu podjetju, kar pa iz spisa, ki ga je imelo na voljo, ni bilo razvidno(91).

143. V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da so železniške povezave z zaledjem železniška infrastruktura, ki je bila, kot je dejansko ugotovilo Splošno sodišče in kot je navedeno v točki 126 zgoraj, že pred izvedbo projekta del nacionalne železniške infrastrukture, ki jo je na podlagi zgoraj navedenega zakonitega monopola upravljala družba Banedanmark, in ki bo po izvedbi projekta še naprej del te infrastrukture. V teh okoliščinah se v nasprotju z dejanskim stanjem iz sodbe Arriva Italia torej zdi, da je z zakonodajo izključeno, da bi se lahko v tem primeru upravljanje zadevne železniške infrastrukture dodelilo drugemu upravljavcu namesto družbe Banedanmark.

144. V tem smislu se obravnavana zadeva razlikuje od tiste, ki je bila analizirana v zgoraj navedeni sodbi Azienda Napoletana Mobilità, ki se je nanašala na upravljanje storitev lokalnega javnega prevoza.

145. Tretjič, po mojem mnenju trditve družbe Rederi, da podelitev zakonitega monopola samo na delu železniške infrastrukture v okoliščinah, v katerih bi lahko več podjetij ponujalo in dejansko ponuja storitve upravljanja železniške infrastrukture, ne zadostuje, da bi se štelo, da je trg monopoliziran in da je torej konkurenca izključena, ni mogoče sprejeti. Dejansko so, kot je ugotovilo tudi Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah(92), železniška omrežja, na katerih poslujejo navedena podjetja, ki so imetniki dovoljenj na Danskem, ločena od nacionalne železniške infrastrukture in so ločeni naravni monopoli ne glede na okoliščino, na katero opozarja družba Trelleborg, da so ta omrežja povezana z državno železniško infrastrukturo. Iz tega izhaja, da to, da obstajajo podjetja, ki ponujajo storitve obratovanja in upravljanja teh infrastruktur, nikakor ne pomeni, da je dejavnost obratovanja in upravljanja nacionalnega železniškega omrežja odprta za konkurenco in da bi torej lahko ukrepi za financiranje te infrastrukture lahko izkrivljali konkurenco.

146. Iz tega sledi, da čeprav je res, da iz sodbe z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo (C‑387/17, EU:C:2019:51), izhaja, da lahko državna pomoč izkrivlja konkurenco, čeprav je zadevni trg za konkurenco odprt le delno(93), se to načelo ne uporablja v obravnavani zadevi. Glede tega ugotavljam, da se ta sodba poleg tega ni nanašala na železniški sektor niti na druge gospodarske sektorje, v katerih se predpostavlja uporaba omrežne infrastrukture, ampak se je nanašala na primer dodelitve subvencij pred liberalizacijo trga, ki je bil sprva zaprt za konkurenco.

147. Četrtič, različne trditve, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle, po katerih sistem dovoljenj, predviden v danski zakonodaji, dokazuje, da je na Danskem trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture de lege odprt za konkurenco vsaj glede konkurence „za“ trg, vse temeljijo na predpostavki, da ne obstaja zakonski monopol v korist družbe Banedanmark na nacionalnem železniškem omrežju, vključno z železniškimi povezavami z zaledjem. Ta predpostavka ni skladna z ugotovitvijo dejstev, ki jo je sprejelo Splošno sodišče in je navedena v točki 125 zgoraj.

148. Zlasti trditev, po kateri naj glede na sistem dovoljenj ne bi bilo izključeno, da lahko podjetja zgradijo svojo infrastrukturo in postanejo sama naravni monopolisti ali upravljajo infrastrukturo drugih v sistemu konkurence, ne upošteva, da so železniške povezave z zaledjem že obstajale in so bile in bodo del nacionalnega železniškega omrežja države, na katerem ima družba Banedanmark zgoraj navedeni zakonski monopol, in da se dela na železniških povezavah z zaledjem, ki so precej obsežna, nanašajo na širitev in posodobitev že obstoječih prog, ki so že del zgoraj navedenega zakonskega monopola družbe Banedanmark. Obstoj tega monopola, kot ga je dejansko ugotovilo Splošno sodišče, torej izključuje, da bi lahko obratovanje in upravljanje teh prog prevzel drugi gospodarski subjekt.

149. Poleg tega trditev, da bi lahko katero koli podjetje, ki ima dovoljenje na Danskem, sodelovalo v postopkih javnega naročanja za obratovanje in upravljanje državne železniške infrastrukture, nikakor ni podprta. V istem smislu tudi nikakor ni podprta trditev, po kateri bi lahko na podlagi zgoraj navedenega sistema dovoljenj tudi druga podjetja poleg družbe Banedanmark izvajala gradnjo ali upravljanje delov nacionalne železniške infrastrukture, ki spada v okvir zgoraj navedenega zakonskega monopola.

150. Glede trditve družbe Rederi, s katero ta trdi, da železniške povezave z zaledjem niso v lasti države, ampak družbe Femern Landanlæg, ugotavljam, da čeprav je res, kot izhaja iz točke 9 zgoraj, da bo po izvedbi projekta ta infrastruktura v 80‑odstotni lasti podjetja Femern Landanlæg in 20‑odstotni lasti družbe Banedanmark, je treba šteti za dokazano(94), da so železniške povezave z zaledjem del nacionalnega omrežja, na katerem ima družba Banedanmark monopol za upravljanje, kot je dejansko ugotovilo Splošno sodišče. Zdi se, da za namen te trditve ni upoštevna okoliščina, da je državno omrežje povezano z občinskimi in zasebnimi.

151. Petič, glede trditev, da se pritožnice sklicujejo na analogijo z drugimi gospodarskimi sektorji, ki zahtevajo uporabo omrežne infrastrukture, kot so telekomunikacije, elektrika ali plin, ugotavljam zlasti, da se te nanašajo na opravljanje storitev na omrežju in ne na upravljanje omrežja, zato po mojem mnenju niso upoštevne. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je menilo, da zaradi obstoja zakonskega monopola v korist družbe Banedanmark upravljanje nacionalnega železniškega omrežja na Danskem ni liberalizirano. Te ugotovitve ne omaje nobena analogija z obstoječo pravno ureditvijo v drugih gospodarskih sektorjih.

152. Iz zgoraj navedenega prav tako izhaja, da je treba zavrniti tudi trditve, ki so jih navedle pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle, glede domnevnega obstoja konkurence de facto. Tudi te trditve namreč temeljijo na predpostavki, da na Danskem ne obstaja zakonski monopol v korist družbe Banedanmark. Kot je bilo že navedeno, ta predpostavka ni skladna z dejansko ugotovitvijo Splošnega sodišča, navedeno v točki 125, da obstaja zakonski monopol na nacionalni železniški infrastrukturi, katere obratovanje in upravljanje ne moreta biti predmet konkurence kljub sistemu dovoljenj, na katerega se sklicujeta pritožnice.

153. Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba zavrniti tudi drugi in tretji del prvih pritožbenih razlogov.

c)      Četrti del prvih pritožbenih razlogov: ločevanje na gradnjo in vzdrževanje na eni strani in na obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na drugi

1)      Kratka predstavitev trditev strank

154. V četrtem delu prvih pritožbenih razlogov glavnih pritožb pritožnice ob podpori intervenientk, ki so v spor vstopile na njihovi strani, izpodbijajo dele izpodbijanih sodb(95), v katerih je Splošno sodišče zavrnilo očitke, s katerimi so trdile, da so dejavnosti gradnje in vzdrževanja železniškega omrežja, ki naj bi bile odprte za konkurenco, del dejavnosti, vključenih v pojem obratovanja železniške infrastrukture(96), ki je dejavnost, ki jo družba Femern Landanlæg opravlja na podlagi zakona o gradnji(97).

155. Pritožnice trdijo, prvič, da naj bi bilo zato, ker se sistem dovoljenj, določen v danskem zakonu o železnicah, omenjenem v točki 102 zgoraj, brez razlik nanaša na gradnjo, obratovanje in vzdrževanje železniškega omrežja, očitno, da so vse te dejavnosti na Danskem odprte za konkurenco v skladu s pravom Unije.

156. Drugič, pritožnice trdijo, da člen 3(2) v povezavi s členom 7(1) Direktive 2012/34(98) nasprotuje ugotovitvi Splošnega sodišča, da sta dejavnosti upravljanja in vzdrževanja železniške infrastrukture dva ločena trga. Dejansko naj bi iz člena 3, točka 2, Direktive 2012/34 izhajalo, da uradne naloge upravljavca infrastrukture obsegajo tako upravljanje kot vzdrževanje železniške infrastrukture, kar naj bi dokazovalo, da sta dejavnosti del istega trga. Ta zaključek naj bi bil potrjen v členu 7(1) Direktive 2012/34, iz katerega naj bi izhajalo, da ločevanje med bistvenimi in nebistvenimi funkcijami ni pomembno za ugotovitev, ali je dejavnost upravljanja ločena od dejavnosti vzdrževanja ali ne. Vsekakor naj bi iz zakonske opredelitve pojma „upravljavec infrastrukture“ v danskem pravu izhajalo, da ti subjekti izvajajo tako naloge upravljanja kot tudi naloge vzdrževanja. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi razložilo, zakaj je zaključilo, da sta gradnja in vzdrževanje na eni strani ter obratovanje in upravljanje železniške infrastrukture na drugi dva ločena trga.

157. Tretjič, pritožnice trdijo, da je ugotovitev Splošnega sodišča, po kateri iz danskih zakonskih predpisov, ki jih je navedlo, izhaja, da podjetje Femern Landanlæg ni bilo zmožno opravljati dejavnosti gradnje in vzdrževanja omrežja v konkurenci z drugimi operaterji(99), napačen. Iz zakona o gradnji naj bi namreč izhajalo, da ima podjetje Femern Landanlæg, enako kot podjetje Femern, dovoljenje za gradnjo. Splošno sodišče naj bi torej izkrivljalo dokaze.

158. Intervenientke, ki so v spor vstopile na strani pritožnic, podpirajo njihove trditve. Podjetji Rederi in Trelleborg dodajata, da v nasprotju z navedbami Splošnega sodišča uredba št. 1222 o nalogah in pooblastilih družbe Banedamnark(100) tej ne nalaga odgovornosti za gradnjo, posodobitev in vzdrževanje javne železniške infrastrukture, ampak samo državne infrastrukture. Zakon o gradnji naj bi bil lex specialis, ki naj bi nadomeščal določbe te uredbe tako, da bi podjetju Femern Landanlæg podelil pravico do gradnje in upravljanja železniških povezav z zaledjem. Podjetje Femern Landanlæg naj bi bilo vsaj en potencialni konkurent drugih upravljavcev železniške infrastrukture.

159. Komisija in Kraljevina Danska vsebinsko ugovarjata trditvam, ki so jih predložile pritožnice in intervenientke, ki so jih podprle.

2)      Presoja

160. Najprej je treba poudariti, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ugotovilo, da med strankami ni sporno, da so trgi za gradnjo in vzdrževanje železniške infrastrukture odprti za konkurenco. Menilo pa je, da gre za trge, ki so ločeni od trga obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture v ozkem smislu, in da podjetje Femern Landanlæg ne deluje na teh trgih.

161. Splošno sodišče je nato štelo, da iz določb zakona o načrtovanju stalne povezave(101), zakona o gradnji, statuta podjetja Femern Landanlæg in iz zgoraj navedene uredbe št. 1222 o nalogah in pooblastilih družbe Banedanmark izhaja, da čeprav te določbe podjetju Femern Landanlæg dodeljujejo odgovornost za izvedbo dejavnosti gradnje in obratovanja železniških povezav z zaledjem, ta družba ni zmožna izvajati dejavnosti gradnje in vzdrževanja omrežja v konkurenci z drugimi gospodarskimi subjekti. Na podlagi tega je Splošno sodišče zaključilo, da ne glede na vprašanje, ali je dejavnost vzdrževanja infrastrukture tehnično del dejavnosti obratovanja ali upravljanja te infrastrukture, po eni strani podjetje Femern Landanlæg ne izvaja neposredno te dejavnosti ne dejavnosti gradnje, po drugi pa sklicevanje v spornem sklepu na dejavnosti obratovanja in upravljanja železniškega omrežja ne obsegajo izvajanja dejavnosti gradnje in vzdrževanja.

162. Glede, prvič, trditve pritožnic, ki se nanaša na sistem dovoljenj, določen v danskem zakonu o železnicah, ugotavljam, da ta temelji na predpostavki, da je ta sistem odprl trg obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture na Danskem. Ta predpostavka je bila glede železniških povezav z zaledjem zavrnjena v analizi drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga zgoraj v točkah od 124 do 153. Zato te trditve ni mogoče sprejeti.

163. Drugič, tudi trditev pritožnic, da naj bi bila ugotovitev Splošnega sodišča, da je trg gradnje in vzdrževanja železniškega omrežja ločen od trga obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture, v nasprotju z drugačnimi določbami Direktive 2012/34, je treba po mojem mnenju zavrniti.

164. Glede tega namreč ugotavljam zlasti, da to, da se lahko enemu subjektu kot „upravljavcu infrastrukture“ v skladu s členom 3, točka 2, Direktive 2012/34 dodelijo različne funkcije, nikakor ne pomeni, da se morajo te funkcije nujno šteti kot del enega samega upoštevnega trga. Isti gospodarski subjekt je lahko aktiven na več upoštevnih trgih. Tudi iz zadnjega stavka te določbe izhaja, da se tam navedene funkcije lahko dodelijo različnim subjektom. Z istega vidika določba o bistvenih funkcijah iz člena 7(1) Direktive 2012/34 nikakor ne podpira trditve, da so zadevne funkcije del enega samega upoštevnega trga. Pritožnice po mojem mnenju torej ne morejo na podlagi teh določb Direktive 2012/34 trditi, da je Splošno sodišče glede tega storilo napako.

165. Glede očitka v zvezi z domnevno neobrazloženostjo izpodbijanih sodb naj spomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obveznost Splošnega sodišča, da sodbo obrazloži, Splošnemu sodišču ne nalaga, da mora podati natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na podlagi katerih je Splošno sodišče sprejelo zadevne ukrepe in je imelo Sodišče v pritožbenem postopku na voljo dovolj elementov za sodni nadzor(102).

166. V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 121 do 127 prve izpodbijane sodbe in od 96 do 102 druge izpodbijane sodbe pritožnicam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je Splošno sodišče njihove trditve zavrnilo, in Sodišču, da ima na voljo dovolj elementov za sodni nadzor. Iz tega namreč nedvoumno izhaja, da je Splošno sodišče po eni strani menilo, da čeprav je izključeno, da je lahko dejavnost vzdrževanja tehnično vključena v splošnejši pojem upravljanja omrežja, so dejavnosti gradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture posebne dejavnosti, ki tvorijo ločene trge, ki se razlikujejo od trga obratovanja in upravljanja železniške infrastrukture, in po drugi, da zaradi zakonskih določb iz točke 161 zgoraj podjetje Femern Landanlæg ni moglo opravljati teh dejavnosti v konkurenci z drugimi gospodarskimi subjekti. Očitek glede domnevne neobrazloženosti je torej po mojem mnenju treba zavrniti.

167. Tretjič, očitek glede izkrivljanja dokazov v zvezi z zakonom o gradnji je po mojem mnenju brezpredmeten. Kot namreč izhaja iz točke 161 zgoraj, se je Splošno sodišče, da bi podprlo svoj zaključek, po katerem podjetje Femern Landanlæg ni zmožno opravljati dejavnosti gradnje in vzdrževanja omrežja v konkurenci z drugimi operaterji, oprlo na več zakonskih določb, ne samo na zakon o gradnji. Pritožnice v svojih pritožbah nikakor ne pojasnijo, zakaj, tudi če bi priznali, da je Splošno sodišče izkrivljalo pomen zakona o gradnji, druge določbe, na katere se je oprlo, ne bi mogle podpreti njegovega zaključka.

168. Glede tega je treba tudi ugotoviti, da, kot je bilo priznano v dodatnih trditvah, ki sta jih predložili družbi Rederi in Trelleborg, zgoraj navedena uredba št. 1222 o nalogah in pooblastilih družbe Banedamnark tej nalaga odgovornost za gradnjo, posodobitev in vzdrževanje državne železniške infrastrukture. Glede tega je bilo v točki 126 zgoraj ugotovljeno, da je Splošno sodišče dejansko ugotovilo, da so železniške povezave z zaledjem del nacionalnega državnega železniškega omrežja, in te ugotovitve, kot izhaja iz točke 132 zgoraj, pritožnice niso uspešno izpodbijale. Iz tega izhaja, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je ugotovilo, da na podlagi določb, navedenih v točki 161 zgoraj, podjetje Femern Landanlæg na železniških povezavah z zaledjem ni zmožno opravljati dejavnosti gradnje in vzdrževanja omrežja v konkurenci z drugimi operaterji.

169. Trditev, da je zakon o gradnji lex specialis, ki nadomešča določbe uredbe št. 1222 o nalogah in pooblastilih družbe Banedamnark, je nova trditev, s katero se izpodbija presoja Splošnega sodišča v zvezi nacionalnim pravom. Ta trditev torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 122 in 123 zgoraj, ni dopustna.

170. Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba tudi četrti del prvih pritožbenih razlogov zavrniti.

171. Iz tega po mojem mnenju sledi, da je treba prva pritožbena razloga zavrniti v celoti.

3.      Druga pritožbena razloga: napačna uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri analizi, ali bi lahko ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, vplivali na trgovino med državami članicami

a)      Trditve strank

172. V drugih pritožbenih razlogih glavnih pritožb pritožnice ob podpori podjetij FSS in Rederi trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1) in člen 108(2) PDEU, ker je v izpodbijanih sodbah ugotovilo(103), da ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami. Pritožnice navajajo le, prvič, da lahko taki ukrepi iz razlogov, predstavljenih v okviru prvih pritožbenih razlogov, in zlasti ker naj bi ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, lahko izkrivljali konkurenco na trgu upravljanja železniške infrastrukture in na trgu prometa čez ožino Fehmarn, vplivajo na trgovino med državami članicami. Poleg tega naj bi se, drugič, projekt nanašal na gradnjo in obratovanje infrastrukture, ki povezuje dve državi članici.

173. Komisija in Kraljevina Danska po eni strani menita, da sta druga pritožbena razloga nedopustna, ker tudi v tem primeru niso spoštovane zahteve iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča, po drugi pa ju vsebinsko izpodbijata.

b)      Presoja

174. Glede tega menim zlasti, da je treba iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 87 zgoraj, ugovor nedopustnosti, ki temelji na členu 169(2) Poslovnika Sodišča, zavrniti tudi v zvezi z drugima razlogoma glavnih pritožb.

175. Splošno sodišče je v izpodbijanih sodbah zavrnilo trditve, da bi lahko ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, vplivali na trgovino med državami članicami, glede na to, da po eni strani neobstoj konkurence na trgu upravljanja nacionalne železniške infrastrukture preprečuje drugim družbam, ustanovljenim v drugih državah članicah, vstop na ta trg, in po drugi, da zakon o načrtovanju, naveden v točki 161 zgoraj, podjetju Femern Landanlæg ne omogoča izvajanja drugih dejavnosti razen dejavnosti, povezanih z železniškimi povezavami z zaledjem.

176. Glede tega ugotavljam, da so zgoraj navedeni razlogi Splošnega sodišča v bistvu dejanske ugotovitve, ki jih s trditvami pritožnic, ki ne navajajo nobenega izkrivljanja dejstev, ni mogoče izpodbiti. Ugotoviti je treba tudi, da se ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, nanašajo na financiranje infrastrukture, in sicer železniških povezav z zaledjem, ki se nahaja v eni sami državi članici in ne povezuje neposredno dveh držav članic. Ta infrastruktura torej nima čezmejnega značaja, kot ji ga pripisujejo pritožnice. Poleg tega, kot je ugotovljeno v točki 95 zgoraj, pritožnice niso izpodbijale potrebe po enotni razlagi ukrepov, ki so bili v okviru projekta odobreni različnim upravičencem in so imeli različen predmet.

177. Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba tudi druga pritožbena razloga glavnih pritožb zavrniti.

V.      Predlog

178. Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj:

1.      nasprotni pritožbi Komisije razglasi za nedopustni;

2.      prva in druga pritožbena razloga glavnih pritožb, ki so ju vložile družbe Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH ter Stena Line Scandinavia AB, zavrne.

1      Jezik izvirnika: italijanščina.

2      Sodbi Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. decembra 2018, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija, T‑630/15, neobjavljena, EU:T:2018:942, v nadaljevanju: prva izpodbijana sodba), in Stena Line Scandinavia/Komisija (T‑631/15, neobjavljena, EU:T:2018:944, v nadaljevanju: druga izpodbijana sodba; v nadaljevanju bom obe sodbi skupaj imenoval izpodbijani sodbi).

3      Sklep Evropske komisije C(2015) 5023 z dne 23. julija 2015, o državni pomoči SA.39078 (2014/N) Danske za financiranje projekta stalne povezave čez ožino Fehmarn (UL 2015, C 325, str. 5).

4      Glej točke od 2 do 22 izpodbijanih sodb. Glede tega za več podrobnosti glej točke od 4 do 28 obrazložitve spornega sklepa.

5      Podrobneje, projekt predvideva preoblikovanje edine obstoječe enotirne povezave med krajema Vordingborg in Rødby v dvotirno ter elektrifikacijo dela železniške povezave med krajema Ringsted in Rødby ter opremljanje z novimi sistemi za železniško signalizacijo (glej točko 5 obrazložitve spornega sklepa). Obravnavani zadevi se ne nanašata na cestne povezave z zaledjem.

6      Lov n°575 om anlæg og drift af en fast forbindelse over Femern Bælt med tilhørende landanlæg i Danmark (zakon št. 575 o gradnji in upravljanju stalne povezave čez ožino Fehmarn in povezav z zaledjem na Danskem) z dne 4. maja 2015 (v nadaljevanju: zakon o gradnji).

7      Takoj je treba pojasniti, da se s terminološkega vidika v skladu z ugotovitvami Splošnega sodišča v točkah 100 prve izpodbijane sodbe in 75 druge izpodbijane sodbe v obravnavanih zadevah izraz „obratovanje“ (v angleščini „operation“ in francoščini „exploitation“) železniške infrastrukture razume kot dajanje infrastrukture proti plačilu na uporabo podjetjem za opravljanje storitev železniškega prometa, izraz „upravljanje“ (v angleščini „management“ in francoščini „gestion“) pa kot postavitev in vzdrževanje fizične infrastrukture. Kot izhaja iz točk od 99 do 107 prve izpodbijane sodbe in od 74 do 82 druge izpodbijane sodbe, takšen pomen navedenih izrazov ne ustreza nujno tistemu iz Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL 2012, L 343, str. 32, v prvotni različici brez poznejših sprememb, ki se je uporabljala na datum sprejetja spornega sklepa).

8      Cestne povezave bo izvedla neposredno danska država in bodo brezplačno na voljo vsem uporabnikom (glej točko 9 izpodbijanih sodb).

9      Iz točke 53 obrazložitve spornega sklepa izhaja, da obratovanje infrastrukture vključuje upravljanje zmogljivosti, dodelitev slotov na železniški infrastrukturi in zaračunavanje uporabnin prevoznikom v železniškem prometu, ki uporabljajo proge.

10      Točke od 50 do 57 obrazložitve spornega sklepa.

11      Glej točke od 53 do 55 obrazložitve spornega sklepa in točko 19 izpodbijanih sodb.

12      Glej točko 55 obrazložitve spornega sklepa in točko 19 izpodbijanih sodb.

13      Točke od 58 do 124 obrazložitve spornega sklepa.

14      Glej točke od 78 do 134 izpodbijanih sodb.

15      Glej točke od 135 do 280 izpodbijanih sodb.

16      Sklep Komisije (EU) 2020/1472, z dne 20. marca 2020, o državni pomoči SA.39078 – 2019/C (ex 2014/N), ki jo je Danska zagotovila podjetju Femern A/S (UL 2020, L 339, str. 1). S tem sklepom je Komisija razglasila, da nekateri ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern, niso državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, drugi pa so državna pomoč v smislu te določbe, vendar so skladni z notranjim trgom v smislu člena 107(3)(b) PDEU (glej člena 1 in 2 Sklepa). Sklep se izpodbija v zadevah T‑364/20, Danska/Komisija; T‑390/20, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija, in T‑391/20, Stena Line Scandinavia/Komisija.

17      Glej točko 80 prve izpodbijane sodbe in točko 55 druge izpodbijane sodbe.

18      Glej točko 81 prve izpodbijane sodbe in točko 56 druge izpodbijane sodbe.

19      Kot sem že imel možnost ugotoviti pred kratkim (glej opombo 114 k mojim sklepnim predlogom v združenih zadevah World Duty Free Group/Evropska komisija in Kraljevina Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P z dne 21. januarja 2021, EU:C:2021:51, kjer so navedeni ustrezni sklici na sodno prakso), čeprav so sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Boehringer, kritizirali številni generalni pravobranilci, jo Splošno sodišče in Sodišče še naprej uporabljata (za novejšo uporabo v okviru pritožbenega postopka glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 68).

20      Glej točke od 50 do 54 sodbe Boehringer.

21      Glej sodbi z dne 29. novembra 2007, Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi/Komisija (C‑176/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:730, točka 18), in z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke in Freistaat Sachsen/Komisija (C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točka 44).

22      V okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi iz člena 108 PDEU je treba razlikovati med, prvič, fazo predhodne preučitve pomoči iz odstavka 3 tega člena, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da si oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči, in drugič, fazo preiskave iz odstavka 2 istega člena. Glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 94 in tam navedena sodna praksa).

23      V skladu s členom 4(2) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL 1999, L 83, str. 1), ki je bila medtem razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9). Glej zlasti točko 57 obrazložitve in prvo alineo izreka spornega sklepa.

24      Glede tega glej sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 29 in naslednje).

25      Sodba z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17, str. 220).

26      S področja državne pomoči glej med drugim sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 93 in navedena sodna praksa).

27      Glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex (C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 48), in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 95 in tam navedena sodna praksa). Glede uporabe teh načel za sklepe, sprejete na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 659/1999, glej sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija (C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 53).

28      Glej med drugim sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 97 in tam navedena sodna praksa).

29      Glej točko 36 prve izpodbijane sodbe in točko 32 druge izpodbijane sodbe.

30      Glej točko 39 prve izpodbijane sodbe in točko 33 druge izpodbijane sodbe.

31      Ta sodna praksa izhaja iz sodbe z dne 28. januarja 1986, Cofaz in drugi/Komisija (169/84, EU:C:1986:42, točka 25). Glej tudi sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 97 in tam navedena sodna praksa). Za najnovejšo celovito preučitev te sodne prakse glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Deutsche Lufthansa/Komisija (C‑453/19 P, EU:C:2020:862, točka 39 in naslednje).

32      Glede tega glej v nadaljevanju točko 101 in naslednje.

33      Glej med drugim sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 47 in tam navedena sodna praksa).

34      Glej po analogiji sodbo z dne 22. novembra 2007, Sniace/Komisija (C‑260/05 P, EU:C:2007:700, točki 56 in 57), in točko 41 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Deutsche Lufthansa/Komisija, navedenih v opombi 31 zgoraj.

35      Glej sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France (C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 41 in navedena sodna praksa).

36      Glej sodbo z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi (C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 132 in tam navedena sodna praksa).

37      Sodba z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija (C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 50 in tam navedena sodna praksa).

38      Glej zlasti sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex (C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 65), in z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi (C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 132). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija (C‑817/18 P, EU:C:2020:255, točka 36 in naslednje, kjer so navedeni sklici na drugo sodno prakso).

39      Glej sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex (C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točki 64 in 65).

40      Glej med drugim sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania (C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 78 in tam navedena sodna praksa).

41      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija (C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 81 in tam navedena sodna praksa).

42      Sodba z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija (C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točki 32 in 33 in tam navedena sodna praksa).

43      Sodba z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija (C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 31).

44      Točke od 87 do 93 prve izpodbijane sodbe in od 62 do 68 druge izpodbijane sodbe.

45      Pritožnici se sklicujeta na točko 32 te sodbe.

46      Glej točko 88 prve izpodbijane sodbe in točko 63 druge izpodbijane sodbe.

47      Ta izraz je uporabila Kraljevina Danska v svojih spisih.

48      Glej zlasti točko 88 prve izpodbijane sodbe in točko 63 druge izpodbijane sodbe.

49      Glej opombo 44 zgoraj.

50      Glej med drugim sklep z dne 3. septembra 2019, ND in OE/Komisija (C‑317/19 P, neobjavljena, EU:C:2019:688, točki 27 in 28 ter tam navedena sodna praksa).

51      Sodba z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija (C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 26 in tam navedena sodna praksa).

52      Glej nazadnje med drugim sodbo z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija (C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točka 68 in navedena sodna praksa). Glede tega glej tudi točko 122 v nadaljevanju.

53      Ker niso bili izpodbijani vsi ti vidiki, ne morejo biti predmet analize Splošnega sodišča, še manj pa Sodišča v okviru pritožbe.

54      Pritožnice te trditve niso predložile niti pred Sodiščem. Samo v svojih odgovorih na nasprotni pritožbi Komisije so, samo zaradi potrditve trditev v zvezi z dopustnostjo, trdile, da „začetek obratovanja železniških povezav z zaledjem vpliva na trg prometa čez ožino Fehmarn“. Nekatere intervenientke – med njimi družba Rederi, ki se je na obravnavi sklicevala na sodbo z dne 28. julija 2011, Mediaset/Komisija (C‑403/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:533) – so pred Sodiščem trdile, da naj bi ukrepi, odobreni podjetju Femern Landanlæg, izkrivljali konkurenco na „povezanem“ trgu storitev prevoza čez ožino Fehmarn, ker naj bi krepili položaj podjetja Femern ali povzročali povečanje povpraševanja na tem trgu. Ugotoviti pa je treba, da te trditve niso bile predložene pred Splošnim sodiščem, zato so v smislu sodne prakse iz točke 97 nove trditve, ki so nedopustne v okviru pritožbe. Enako velja za trditev, da naj bi bile železniške povezave z zaledjem nujna infrastruktura za zagotavljanje železniškega prometa čez ožino Fehmarn. Glede tega tudi ugotavljam, da pritožnice ne le, da niso trdile, da naj bi ukrepi, sprejeti v korist podjetja Femern Landanlæg, koristili konkurenčnemu položaju podjetja Femern, ampak nasprotno, kot izhaja iz dokumentacije o zadevi na prvi stopnji, niso ugovarjale niti trditvi Komisije, da zadevni ukrepi koristijo izključno družbama Banedanmark in Femern Landanlæg, ne pa tudi podjetju Femern. Glede tega glej zlasti točko 8 replike, predložene pri Splošnem sodišču.

55      Glej glede tega med drugim sodbo z dne 28. novembra 2019, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija (C‑591/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1026, točka 70 in tam navedena sodna praksa), in sodbo z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točka 95 in tam navedena sodna praksa).

56      Glej med drugim sodbo z dne 28. novembra 2019, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija (C‑591/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1026, točka 70 in tam navedena sodna praksa).

57      Glej točki 38 in 39 tožb ter točko 7 replike pred Splošnim sodiščem.

58      Glede tega ni sporno, da sta predmeta ukrepov različna, oziroma da je ukrep, sprejet v korist podjetja Femern, financiranje, gradnja in obratovanje stalne povezave, ukrep v korist podjetja Femern Landanlæg pa financiranje, gradnja in obratovanje povezav z zaledjem.

59      Glej točko 6 obrazložitve spornega sklepa.

60      Glej točke od 108 do 116 in od 117 do 120 prve izpodbijane sodbe ter od 83 do 91 in od 92 do 95 druge izpodbijane sodbe. Pritožnice v svojih pritožbah navajajo, da izpodbijajo tudi točko 96 prve izpodbijane sodbe oz. točki 69 in 70 druge izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče navedlo, da so železniške povezave z zaledjem del nacionalnega železniškega omrežja, vendar glede tega ne navajajo nobene posebne trditve. Glede tega glej točko 132 v nadaljevanju.

61      Bekendtgørelse af lov no 1249 om jernbane (zakon št. 1249 o železnicah) z dne 11. novembra 2010 (v nadaljevanju: danski zakon o železnicah).

62      Glej točko 108 in naslednje prve izpodbijane sodbe ter točko 83 in naslednje druge izpodbijane sodbe.

63      Pritožnice se sklicujejo na dokument Komisije z naslovom „Infrastructure Analytical Grid for Railway, Metro and Local Transport Infrastructure“, ki je na voljo na naslovu https://ec.europa.eu/competition/state_aid/modernisation/grid_rail_metro_en.pdf.

64      Točka 112 prve izpodbijane sodbe in točka 87 druge izpodbijane sodbe.

65      Točka 113 prve izpodbijane sodbe in točka 88 druge izpodbijane sodbe.

66      Točka 111 prve izpodbijane sodbe in točka 86 druge izpodbijane sodbe.

67      Družbi Rederi in Trelleborg ter združenje Aktionsbündnis se sklicujejo na točko 11 dokumenta, navedenega v opombi 63 zgoraj, ki obstaja samo v angleščini, in na opombo 272 v točki 188(a) Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2016, C 262, str. 1; v nadaljevanju: Obvestilo o pojmu državne pomoči).

68      Družba Rederi se je sklicevala na točko 39 sodbe z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo (C‑387/17, EU:C:2019:51).

69      In sicer dela 2 in 3 odstavka 3 poglavja 3 danskega zakona o železnicah, omenjenega v opombi 61 zgoraj.

70      Točke od 108 do 112 prve izpodbijane sodbe in od 83 do 87 druge izpodbijane sodbe.

71      Točka 112 prve izpodbijane sodbe in točka 87 druge izpodbijane sodbe.

72      Točka 95 prve izpodbijane sodbe in točka 70 druge izpodbijane sodbe.

73      Točki 119 in 120 prve izpodbijane sodbe ter točki 94 in 95 druge izpodbijane sodbe.

74      Glej med drugim sodbo z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točki 78 in 79 ter tam navedena sodna praksa).

75      Glej med drugim sodbi z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 107), in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck, C-524/14 P, EU:C:2016:971, točka 20 in tam navedena sodna praksa).

76      Glej točko 112 prve izpodbijane sodbe in točko 87 druge izpodbijane sodbe.

77      Poglavje 5, odstavek 16 zakona št. 686 o železniškem pravu (Jernbanelov no 686) z dne 27. maja 2015 (v nadaljevanju: danski zakon o železniškem pravu).

78      Glej točko 114 prve izpodbijane sodbe in točko 89 druge izpodbijane sodbe.

79      Glej točko 7 in opombo 5 zgoraj.

80      Glej točko 95 prve izpodbijane sodbe in točko 70 druge izpodbijane sodbe.

81      Poglavje 3, odstavka 2 in 3, danskega zakona o železnicah, navedenega v opombi 61 zgoraj.

82      Glej med drugim sodbo z dne 21. decembra 2011, A2A/Komisija (C‑320/09 P, neobjavljena, EU:C:2011:858, točka 125). Za primer pritožbenega razloga, navedenega v zadevi s področja državne pomoči, ki se je nanašal na izkrivljanje nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča, glej točko 161 in naslednje v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca E. Tancheva v zadevi Komisija/Italija in Fondo interbancario di tutela dei depositi (C‑425/19 P, EU:C:2020:878). Iz istega razloga je treba kot nedopustno zavrniti trditev, s katero je družba Rederi na obravnavi trdila, ne da bi izpostavila izkrivljanje dejstev, da se z uporabo poglavja 5, odstavek 16, danskega zakona o železniškem pravu (glej opombo 77 zgoraj) zakonski monopol, odobren družbi Banedanmark, ne uporablja za železniške povezave z zaledjem.

83      Glej točko 34 pritožbe podjetij Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH ter točko 32 pritožbe podjetja Stena Line Scandinavia AB.

84      Glej zlasti opombi 63 in 67 zgoraj.

85      Glej med drugim sodbo z dne 16. julija 2020, Nexans France in Nexans/Komisija (C‑606/18 P, EU:C:2020:571, točka 104 in tam navedena sodna praksa).

86      Glej točko 111 prve izpodbijane sodbe in točko 86 druge izpodbijane sodbe.

87      Glej točko 105 zgoraj.

88      Glej točke 13, 29, 30 in 58 sodbe Arriva Italia.

89      Glej točko 54 sodbe Arriva Italia.

90      Glej točko 57 sodbe Arriva Italia.

91      Glej točko 58 sodbe Arriva Italia.

92      Glej točko 112 prve izpodbijane sodbe in točko 87 druge izpodbijane sodbe.

93      Glej točko 39 sodbe z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo (C‑387/17, EU:C:2019:51).

94      Glej točko 132 zgoraj.

95      Točke od 121 do 127 prve izpodbijane sodbe in od 96 do 102 druge izpodbijane sodbe.

96      Glede obsega teh pojmov v obravnavanih zadevah glej opombo 7 zgoraj.

97      Glej opombo 6 zgoraj.

98      Člen 3, točka 2, Direktive 2012/34 pojem „upravljavec infrastrukture“ opredeljuje kot „vsak organ ali podjetje, ki je pristojno oziroma odgovorno zlasti za vzpostavitev, upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture, vključno z upravljanjem prometa, vodenjem-upravljanjem ter signalizacijo“ ter določa, da so „naloge upravljavca infrastrukture na železniškem omrežju ali na delu omrežja […] lahko dodeljene različnim organom ali podjetjem“. Člen 7(1) te direktive določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da se bistvene funkcije, odločilne za pravičen in nediskriminatoren dostop do infrastrukture, prenesejo na organe ali podjetja, ki sami(-a) ne opravlja(-jo) nobenih storitev železniškega prevoza“, ter določa bistvene funkcije.

99      Glej točko 125 prve izpodbijane sodbe in točko 100 druge izpodbijane sodbe. Pritožnice iz istih razlogov ugovarjajo tudi zaključku iz točk 127 oziroma 102 izpodbijanih sodb.

100      Bekendtgørelse n^o 1222 om Banedanmarks opgaver og beføjelser z dne 21. novembra 2014. Glej točko 124 prve izpodbijane sodbe in točko 99 druge izpodbijane sodbe.

101      Lov no 285 om projektering af fast forbindelse over Femern Bælt med tilhørende landanlæg i Danmark z dne 15. aprila 2009.

102      Glej med drugim sodbo z dne 25. novembra 2020, Komisija/GEA Group (C‑823/18 P, EU:C:2020:955, točka 42 in tam navedena sodna praksa).

103      Točke od 128 do 132 prve izpodbijane sodbe in od 103 do 107 druge izpodbijane sodbe.