SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 8. julija 2010

Zadeva T‑368/09 P

Roberto Sevenier

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca – Zavrnitev Komisije, da bi ugodila umiku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in predložila zadevo invalidski komisiji – Pritožbeni rok – Zamuda – Neobstoj opravičljive zmote“

Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 8. julija 2009 v zadevi Sevenier proti Komisiji (F‑62/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑249 in II‑A‑1‑1351) zaradi razveljavitve tega sklepa.

Odločitev: Pritožba se zavrne. Roberto Sevenier nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v okviru te stopnje priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Zavrnitev predloga zaradi molka organa, ki ni bila izpodbijana v rokih

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Opravičljiva zmota – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Pritožba – Razlogi – Razlog, ki se nanaša na izkrivljanje dokazov

1.      Odločba o zavrnitvi predloga, ki je sprejeta po zavrnitvi istega predloga zaradi molka organa, ima značilnosti izključno potrditvenega akta in za zainteresirano osebo torej ne začne ponovno teči rok za vložitev pritožbe, saj člena 91(3), druga alinea, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim „začne rok za vložitev pritožbe teči od začetka, če je pritožba zavrnjena z [zavrnilno odločbo] po tem, ko je bila že zavrnjena z molkom organa, vendar pred pretekom roka za vložitev pritožbe“, ni mogoče uporabiti po analogiji za fazo predloga in pred vložitvijo pritožbe.

(Glej točko 29.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 17. november 2000, Martinelli proti Komisiji, T‑200/99, Recueil FP, str. I‑A‑253 in II‑1161, točka 11 in navedena sodna praksa.

2.      Na podlagi člena 91(2) Kadrovskih predpisov je tožba na Sodišče Unije dopustna le, če je bila zoper akt, ki posega v položaj, najprej vložena pritožba pri organu, pristojnem za imenovanja, na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov in v roku, določenem v istem členu. Roki v zvezi s predhodnim postopkom, predpisani v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, zadevajo kogentno pravo in niso v diskreciji strank ali sodišča, saj so bili določeni zaradi zagotavljanja jasnosti in pravne varnosti pravnih razmerij. Prepozno tožbo je treba zavrniti kot nedopustno, razen če se tožeča stranka lahko sklicuje zlasti na opravičljivo zmoto. Taka zmota namreč lahko utemelji prepozno vložitev pritožbe.

Pojem opravičljive zmote se nanaša zlasti na tiste izjemne okoliščine, v katerih je zadevna institucija ravnala tako, da bi lahko njeno ravnanje ali odločilni ukrep povzročil sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta. V takem primeru se uprava ne more sklicevati na svojo kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, ki je bila vzrok zmote pri zadevni stranki.

(Glej točke 42, 43, 46 in 57.)

Napotitev na: Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba Martinelli proti Komisiji, točka 10 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 2. maj 2001, Barleycorn Mongolue in Boixader Rivas proti Parlamentu in Svetu, T‑208/00, Recueil FP, str. I‑A‑103 in II‑479, točka 29; Splošno sodišče, 16. september 2009, Boudova in drugi proti Komisiji, T‑271/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑71 in II‑B‑1‑441, točki 71 in 72 ter navedena sodna praksa.

3.      Kadar tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče na prvi stopnji izkrivilo dokaze, mora natančno navesti elemente, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njenem mnenju navedeno sodišče na prvi stopnji pripeljali do tega izkrivljanja.

(Glej točko 53.)

Napotitev na: Sodišče, 7. januar 2004, Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 50; Sodišče, 25. oktober 2007, Komninou in drugi proti Komisiji, C‑167/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 41.