SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 5. septembra 2014(*)

„Konkurenca – Koncentracije – Trg založništva knjig – Odločba o združljivosti koncentracije s skupnim trgom pod pogojem prodaje sredstev – Odločba o potrditvi kupca sredstev, ki se prodajajo – Odločba, sprejeta po tem, ko je Splošno sodišče za nično razglasilo prvo odločbo v zvezi z istim postopkom – Pravni interes – Kršitev člena 266 PDEU – Neupoštevanje zavez, določenih v odločbi o pogojni odobritvi – Razlikovanje med pogoji in obveznostmi – Načelo prepovedi retroaktivnosti – Presoja kandidature kupca – Neodvisnost kupca v razmerju do prodajalca – Zloraba pooblastil – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑471/11,

Éditions Odile Jacob SAS s sedežem v Parizu (Francija), ki so jo najprej zastopali O. Fréget, M. Struys in L. Eskenazi, nato Fréget, Eskenazi in D. Béranger in nazadnje Fréget in Eskenazi, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo C. Giolito, O. Beynet in S. Noë, zastopniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Lagardère SCA s sedežem v Parizu, ki jo zastopajo A. Winckler, F. de Bure, J.‑B. Pinçon in L. Bary, odvetniki,

in

Wendel s sedežem v Parizu, ki jo zastopajo M. Trabucchi, F. Gordon in A. Gosset-Grainville, odvetniki,

intervenientki,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije C (2011) 3503 z dne 13. septembra 2010, ki je bila sprejeta v zadevi COMP/M.2978 – Lagardère/Natexis/VUP na podlagi sodbe Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2010, Éditions Odile Jacob/Komisija (T‑452/04, ZOdl., EU:T:2010:385) in s katero je Komisija družbo Wendel Investissement znova potrdila kot kupca sredstev, ki se prodajo, zaradi zavez, povezanih z odločbo Komisije z dne 7. januarja 2004 o odobritvi koncentracije Lagardère/Natexis/VUP,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni (poročevalec) in L. Madise, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. maja 2014,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo 2004/422/ES z dne 7. januarja 2004, s katero je koncentracijo razglasila za združljivo s skupnim trgom in učinki sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Zadeva COMP/M.2978 – Lagardère/Natexis/VUP) (povzetek v UL L 125, str. 54, v nadaljevanju: odločba o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004), potrdila nakup oddelka „Éditions“ za Evropo družbe Vivendi Universal SA, Vivendi Universal Publishing SA (v nadaljevanju: družba VUP) s strani prve intervenientke, družbe Lagardère SCA.

2        Tej odobritvi so bili priloženi pogoji, s katerimi naj bi se zagotovilo, da bo družba Lagardère spoštovala zaveze iz navedene odločbe, ki jih je dala Komisiji za to, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom. Med temi zavezami je bila tudi prodaja precejšnjega dela sredstev družbe VUP (ki je postala družba Editis) enemu ali več kupcev, neodvisnih od družbe Lagardère.

3        Družba Lagardère je morala zaradi zagotovitve izpolnjevanja njenih zavez med drugim imenovati pooblaščenca, ki je moral biti neodvisen od nje same in družbe Editis in ki ga je morala družba Lagardère plačevati tako, da nista bila ogrožena dobro izvrševanje njegovega pooblastila niti njegova neodvisnost.

4        Komisija je 5. februarja 2004 za pooblaščenca imenovala podjetje S., ki ga zastopa njegov predsednik B., in potrdila osnutek opredelitve pooblastila, ki je bil predložen 30. januarja 2004.

5        Družba Lagardère je za pooblaščenca 9. februarja 2004 imenovala podjetje S..

6        Družba Lagardère je navezala stike z več podjetji – vključno s tožečo stranko, družbo Éditions Odile Jacob SAS – zmožnimi kupiti sredstva, ki se prodajo. Tožeča stranka je izrazila svoj interes za to transakcijo. Svojo ponudbo za nakup je družbi Lagardère poslala po faksu dne 28. aprila 2004.

7        Družba Lagardère se je, potem ko je izjavila, da je prejela ponudbe petih morebitnih kupcev, vključno s ponudbo tožeče stranke, da pa se bo pogajala izključno z enim od njih, in sicer z drugo intervenientko, družbo Wendel Investissement SA (ki je postala družba Wendel), z zadnjenavedeno družbo dogovorila glede osnutka sporazuma o nakupu sredstev družbe Editis.

8        Družba Lagardère je z dopisom z dne 4. junija 2004 Komisiji predlagala, naj potrdi družbo Wendel kot kupca teh sredstev.

9        Podjetje S. je 5. julija 2004 Komisiji predložilo svoje zbirno poročilo z ugotovitvijo, da kandidatura družbe Wendel izpolnjuje merila za potrditev kupca sredstev, ki so določena v zavezah družbe Lagardère, kot so bile opredeljene v odločbi o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

10      Tožeča stranka je 8. julija 2004 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 (zadeva T‑279/04).

11      Komisija je z Odločbo (2004) D/203365 z dne 30. julija 2004 (v nadaljevanju: prva odločba o potrditvi), ki je bila tožeči stranki vročena 27. avgusta 2004, potrdila družbo Wendel kot kupca sredstev družbe Editis, ki se prodajo, potem ko je med drugim na podlagi poročila podjetja S. ugotovila, da družba Wendel izpolnjuje merila za potrditev, določena v zavezah družbe Lagardère.

12      Družba Lagardère je s pogodbo z dne 30. septembra 2002 prodala družbi Wendel sredstva družbe Editis, ki se prodajo.

13      Tožeča stranka je 8. novembra 2004 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti prve odločbe o potrditvi (zadeva T‑452/04).

14      Družba Wendel je sredstva družbe Editis, ki ji jih je prodala družba Lagardère, 30. maja 2008 prodala španski skupini Planeta.

15      Splošno sodišče (šesti senat) je s sodbo z dne 13. septembra 2010, Éditions Odile Jacob/Komisija (EU:T:2010:384, v nadaljevanju: sodba T‑279/04) zavrnilo ničnostno tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, s sodbo z istega dne, Éditions Odile Jacob/Komisija (T‑452/04, ZOdl., EU:T:2010:385, v nadaljevanju: sodba T‑452/04) pa je za nično razglasilo prvo odločbo o potrditvi. Splošno sodišče je menilo, da je bila navedena odločba sprejeta na podlagi poročila, ki ga je pripravil pooblaščenec, ki ni izpolnjeval pogoja neodvisnosti iz zavez družbe Lagardère.

16      Družba Lagardère je po razglasitvi sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), Komisiji 22. novembra 2010 predložila nov predlog za potrditev družbe Wendel kot kupca sredstev družbe Editis, ki se prodajo, in ji je zato 20. decembra 2010 predložila kandidaturo novega pooblaščenca. Komisija je 11. januarja 2011 potrdila novega pooblaščenca.

17      Tožeča stranka je 24. novembra 2010 pri Sodišču vložila pritožbo zoper sodbo T‑279/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:384) (zadeva C‑551/10 P). Istega dne sta Komisija in družba Lagardère vložili pritožbo zoper sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385) (zadevi C‑553/10 P in C‑554/10 P).

18      Tožeča stranka je Komisiji 17. decembra 2010 in 11. marca 2011 poslala dopisa v zvezi z izvršitvijo sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), na katera je Komisija odgovorila z dopisoma z dne 24. februarja in 18. aprila 2011.

19      Tožeča stranka in Komisija sta se sestali 14. februarja in 16. marca 2011.

20      Komisija je v odgovoru na dopis tožeče stranke z dne 25. marca 2011 le-to 6. aprila 2011 pozvala, naj se v dveh tednih opredeli do novega pooblaščenca in ji predloži morebitne dodatne pripombe v treh tednih. Tožeča stranka je svoja stališča o novem postopku potrditve novemu pooblaščencu predložila v dopisu z dne 20. aprila 2011, Komisiji pa 27. aprila 2011.

21      Novi pooblaščenec je v svojem poročilu ugotovil, da je bila družba Wendel ustrezen kupec v času posla leta 2004.

22      Komisija je z odločbo C (2011) 3503 z dne 13. maja 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila tožeči stranki vročena 27. junija 2011, na podlagi odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 sprejela novo odločitev o potrditvi družbe Wendel kot kupca sredstev družbe Editis, ki se prodajo, za nazaj od 30. julija 2004.

23      Sodišče je s sodbo z dne 6. novembra 2012, Komisija in Lagardère/Éditions Odile Jacob (C‑553/10 P in C‑554/10 P, ZOdl., EU:C:2012:682, v nadaljevanju: sodba C‑553/10 P in C‑554/10 P), zavrnilo pritožbi Komisije in družbe Lagardère zoper sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385). S sodbo z istega dne, Éditions Odile Jacob/Komisija (C‑551/10 P, ZOdl., EU:C:2012:681, v nadaljevanju: sodba C‑551/10 P) pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo T‑279/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:384).

 Postopek in predlogi strank

24      Tožeča stranka je 5. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

25      Z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča istega dne, je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 24. novembra 2011, Éditions Odile Jacob/Komisija (T‑471/11 R, EU:T:2011:695) ta predlog za izdajo začasne odredbe zavrnil zaradi neobstoja nujnosti in pridržal odločitev o stroških.

26      Tožeča stranka je z ločeno vlogo istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 76a Poslovnika Splošnega sodišča vložila predlog za hitri postopek. Splošno sodišče (osmi senat) je s sklepom z dne 14. oktobra 2011 ta predlog zavrnilo.

27      Družbi Lagardère in Wendel sta 17. in 24. novembra 2011 vložili predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije na podlagi člena 115 Poslovnika. S sklepoma predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 3. decembra 2012 je bila intervencija družb Lagardère in Wendel v podporo predlogom Komisije dovoljena.

28      Postopek v obravnavani zadevi je bil s sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 22. decembra 2011 prekinjen do razglasitve končnih sodb v zadevah C‑551/10 P, C‑553/10 P in C‑554/10 P. Postopek se je nadaljeval 6. novembra 2012.

29      Obravnavana zadeva je bila zaradi delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki zaseda v drugem senatu.

30      Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Komisijo pozvalo, naj odgovori na eno vprašanje. Komisija je to zahtevo izpolnila v predpisanem roku.

31      Stranke so na obravnavi 6. maja 2014 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

32      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi za nično izpodbijano odločbo;

–        Komisiji in intervenientkama naloži plačilo stroškov.

33      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki se nanašajo na postopek za izdajo začasne odredbe.

34      Družbi Lagardère in Wendel Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov, ki se nanašajo na njuni intervenciji.

 Pravo

 Dopustnost

35      Družbi Lagardère in Wendel menita, da je tožba nedopustna zaradi neobstoja pravnega interesa tožeče stranke, ker ta tudi ob razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe nikakor ne bi mogla kupiti sredstev, ki jih ima družba Editis, in ker v primeru vložitve odškodninske tožbe ne bi mogla predlagati nadomestila za večjo škodo kot je bila tista, ki ji je bila povzročena z nezakonitostjo prve odločbe o potrditvi.

36      Uvodoma je treba ugotoviti, da čeprav je Komisija na obravnavi podvomila v pravni interes tožeče stranke, niti v svojih pisanjih niti na obravnavi ni predlagala ugotovitve nedopustnosti tožbe in je predlagala zgolj to, da se tožbo zavrne po vsebini. V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za postopek pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, pa je predmet predlogov vloge za intervencijo lahko samo podpora predlogov ene od strank. Poleg tega člen 116(3) Poslovnika določa, da mora intervenient sprejeti postopek v stanju, v katerem je, ko vanj vstopi.

37      Zato družbi Lagardère in Wendel kot intervenientki v obravnavanem postopku ne moreta podati ugovora nedopustnosti tožbe in Splošnemu sodišču tako ni treba preizkusiti razlogov, na katere se sklicujeta (sodbe z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija, C‑313/90, ZOdl., EU:C:1993:111, točke od 20 do 22; z dne 27. novembra 1997, Kaysersberg/Komisija, T‑290/94, ZOdl., EU:T:1997:186, točka 76, in z dne 13. aprila 2011, Nemčija/Komisija, T‑576/08, ZOdl., EU:T:2011:166, točki 38 in 39). Ugovora nedopustnosti družb Lagardère in Wendel je torej treba zavreči.

38      Ker pa je neobstoj pravnega interesa absolutna procesna predpostavka javnega reda, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (sklep z dne 7. oktobra 1987, d. M./Svet in CES, 108/86, ZOdl., EU:C:1987:426, točka 10, in sodba z dne 14. aprila 2005, Sniace/Komisija, T‑141/03, ZOdl., EU:T:2005:129, točka 22), mora Splošno sodišče ugovor intervenientk preizkusiti po uradni dolžnosti (zgoraj v točki 37 navedena sodba CIRFS in drugi/Komisija, EU:C:1993:111, točka 23, in sodba z dne 11. julija 1990, Neotype Techmashexport/Komisija in Svet, C‑305/86 in C‑160/87, ZOdl., EU:C:1990:295, točka 23).

39      V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravni interes bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Pravni interes tožeče stranke predpostavlja, da bi lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi imela pravne posledice, da bi torej tožba s svojim rezultatom prinesla korist stranki, ki jo je vložila, in da le-ta utemeljuje obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti navedenega akta (glej sodbo z dne 19. junija 2009, Socratec/Komisija, T‑269/03, EU:T:2009:211, točka 36 in navedena sodna praksa). Če obstajajo dvomi ali ugovori, mora tožeča stranka izkazati svoj pravni interes (sklep z dne 31. julija 1989, S./Komisija, 206/89 R, Recueil, EU:C:1989:333, točka 8, in zgoraj v točki 38 navedena sodba Sniace/Komisija, EU:T:2005:129, točka 31). Tožeča stranka mora zlasti izkazati oseben interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Ta interes mora biti obstoječ in dejanski ter se presoja na dan vložitve tožbe (glej sklep z dne 29. aprila 1999, Unione provinciale degli agricoltori di Firenze in drugi/Komisija, T‑78/98, Recueil, EU:T:1999:87, točka 30 in navedena sodna praksa; sodba z dne 20. septembra 2007, Salvat père & fils in drugi/Komisija, T‑136/05, ZOdl., EU:T:2007:295, točka 34). Če se interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka, nanaša na bodoči pravni položaj, mora le-ta dokazati, da je ogrožanje tega položaja odslej gotovo. Zato se tožeča stranka za utemeljitev svojega interesa glede zahteve za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta ne more sklicevati na bodoče in negotove položaje (sodba z dne 17. septembra 1992, NBV in NVB/Komisija, T‑138/89, Recueil, EU:T:1992:95, točka 33, in zgoraj v točki 38 navedena sodba Sniace/Komisija, EU:T:2005:129, točka 26).

40      V skladu s sodno prakso ni mogoče izpodbijati, da naslovnike sodbe sodišča Evropske unije, s katero se za ničen razglasi akt institucije, neposredno zadeva način, kako institucija izvrši to sodbo, in da so zato pooblaščeni, da sodišču Unije predlagajo, naj ugotovi morebitno neizpolnitev obveznosti, ki jih ima institucija na podlagi veljavnih predpisov (glej v tem smislu sodbi z dne 25. novembra 1976, Küster/Parlament, 30/76, Recueil, EU:C:1976:165, točki 8 in 9, in z dne 14. februarja 1990, Hochbaum/Komisija, T‑38/89, Recueil, EU:T:1990:14, točka 9). Posledično imajo naslovniki sodbe sodišča Unije, s katero je bil akt institucije razglašen za ničnega, pravni interes v sporu v zvezi z izvršitvijo te sodbe s strani zadevne institucije, tudi če so učinki izpodbijanega akta izčrpani (sodba z dne 28. februarja 1989, van der Stijl in Cullington/Komisija, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, EU:C:1989:93, točke od 15 do 18). V obravnavani zadevi edina okoliščina, na katero se sklicujeta intervenientki in, in sicer da tožeča stranka tudi ob razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe nikakor ne bi mogla pridobiti sredstev v posesti družbe Editis, tega načela ne more ogroziti. Poleg tega je treba opozoriti na to, da čeprav lahko samo družba Lagardère predlaga Komisiji kupca zadevnih sredstev, bi lahko družba Lagardère tožečo stranko, ki je bila leta 2004 na seznamu petih potencialnih kupcev, ki so izpolnjevali pogoje za izbiro iz zavez, načeloma ob razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe iz takega razloga, da bi bilo treba izbrati drugega kupca kot je družba Wendel, predlagala za kupca, Komisija pa bi jo potrdila.

41      Ker pomeni sprejetje izpodbijane odločbe način, na katerega je Komisija nameravala izvršiti sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), ima tožeča stranka pravni interes za tožbo zoper izpodbijano odločbo kot stranka v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba.

42      Poleg tega ima izpodbijana odločba enak predmet kot prva odločba o potrditvi, ki jo je Splošno sodišče razglasilo za nično s sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), ki jo je nadomestila. Tožečo stranko zato izpodbijana odločba zadeva kot jo je zadevala prva odločba o potrditvi. Niti Splošno sodišče v navedeni zadevi niti Sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo Splošnega sodišča, nista ugotovili neobstoja pravnega interesa tožeče stranke za izpodbijanje prve odločbe o potrditvi, ki jo je Splošno sodišče razglasilo za nično.

43      Podredno je treba opozoriti na to, da ima podjetje interes za razglasitev ničnosti odločbe, s katero se pod pogoji dovoljuje postopek koncentracije med dvema od njenih konkurentov, ki lahko vpliva na njen tržni položaj (sodba z dne 4. julija 2006, easyJet/Komisija, T‑177/04, ZOdl., EU:T:2006:187, točka 41). Po analogiji ima podjetje z izčrpnega seznama petih potencialnih kupcev sredstev, ki se prodajo v okviru koncentracije, pravni interes za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bilo potrjeno drugo od petih podjetij, ker ta odločba nujno vpliva na njen tržni položaj ne glede na to, ali bi bilo lahko ob razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe samo potrjeno kot kupec zadevnih sredstev.

44      Poleg tega ima tožeča stranka interes predlagati razglasitev ničnosti akta, ki jo neposredno zadeva, da bi dosegla, da sodišče Unije ugotovi nezakonitost, storjeno v zvezi z njo, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za ustrezno povrnitev škode, ki jo je povzročil izpodbijani akt (sodbi z dne 31. marca 1998, Francija in drugi/Komisija, C‑68/94 in C‑30/95, ZOdl., EU:C:1998:148, točka 74, in z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, ZOdl., EU:T:2009:72, točke od 53 do 55).

45      Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ima pravni interes za izpodbijanje izpodbijane odločbe.

 Vsebinska presoja

46      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov. Prvič, trdi, da je Komisija kršila člen 266 PDEU in načelo prepovedi retroaktivnosti. Drugič, meni, da izpodbijana odločba nima pravne podlage. Tretjič, Komisiji očita, da je napačno uporabila pravo in storila očitne napake z upoštevanjem podatkov, poznejših od 30. julija 2004, in selektivno uporabo teh podatkov. Četrtič, meni, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji kandidature družbe Wendel. Petič, tožeča stranka navaja tožbeni razlog, ki se nanaša na zlorabo pooblastil. Nazadnje, šestič, trdi, da je izpodbijana odločba nezadostno obrazložena.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU in načela prepovedi retroaktivnosti

47      Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe, ne da bi upoštevala vse posledice protipravnosti prve odločbe o potrditvi, ki jo Splošno sodišče razglasilo za nično zaradi notranje nezakonitosti in ne postopkovne kršitve, kršila člen 266 PDEU. Drugič, meni da je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe kršila načelo prepovedi retroaktivnosti.

48      Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke. Družba Lagardère poleg tega meni, da je prvi tožbeni razlog nedopusten, ker se z njim krši načelo non concedit venire contra factum proprium.

–       Dopustnost prvega tožbenega razloga

49      Družba Lagardère meni, da je prvi tožbeni razlog nedopusten, ker je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba C‑553/10 P in C‑554/10 P, navedena zgoraj v točki 23 (EU:C:2012:682), trdila, da je neobstoj neodvisnosti prvega pooblaščenca kršitev zunanje in ne notranje zakonitosti, drugače kot trdi zdaj pred Splošnim sodiščem.

50      Najprej je treba opozoriti na to, da nobena določba Statuta Sodišča ali Poslovnika stranki ne prepoveduje, da tožbeni razlog pravno opredeli drugače, kot ga je v drugem sporu. V skladu s sodno prakso pa pravica do pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, ki jo ima fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ne more biti omejena z neobstojem zakonske podlage, izrecno predvidene v ta namen, ker je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe ter s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (sodba z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, ZOdl., EU:C:2010:389, točke od 89 do 91).

51      Poleg tega je treba opozoriti na to, da mora sodišče, čeprav stranke določijo predmet spora, ki ga le-to ne more spremeniti, razlagati tožbene razloge na podlagi njihove vsebine, ne pa na podlagi pravne opredelitve, ter posledično opredeliti tožbene razloge in utemeljitve tožbe (glej v tem smislu sodbe z dne 15. decembra 1961, Fives Lille Cail in drugi/Visoka oblast, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61, Recueil, EU:C:1961:30; z dne 20. septembra 2007, Fachvereinigung Mineralfaserindustrie/Komisija, T‑375/03, EU:T:2007:293, točki 65 in 66, ter z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, ZOdl., EU:T:2009:30, točka 54).

52      Nazadnje, načelo non concedit venire contra factum proprium, na katero se opira družba Lagardère, v pravu Unije vsekakor zajema zgolj nemožnost ene od strank, da pred pritožbenim sodiščem izpodbija dejansko ali pravno okoliščino, ki je bila priznana pred sodiščem prve stopnje in je zapisana v zapisniku o obravnavi pred tem sodiščem (sklepa z dne 25. oktobra 2007, Nijs/Računsko sodišče, C‑495/06 P, ZOdl. JU, EU:C:2007:644, točke od 52 do 56, in z dne 24. junija 2010, Kronoply/Komisija, C‑117/09 P, EU:C:2010:370, točka 44).

53      Zato je treba – ne da bi se bilo treba opredeliti do dopustnosti ugovora nedopustnosti družbe Lagardère – skleniti, da je prvi tožbeni razlog dopusten.

–       Kršitev določb člena 266 PDEU

54      Tožeča stranka Komisiji očita, da je s sprejetjem izpodbijane odločbe kršila določbe člena 266 PDEU, ker ni upoštevala vseh učinkov nezakonitosti prve odločbe o potrditvi.

55      V skladu z besedilom prvega odstavka člena 266 PDEU mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. S temi določbami je določena delitev pristojnosti med sodno in upravno oblastjo, po kateri mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, določiti, katere ukrepe je treba sprejeti za izvršitev ničnostne sodbe (sklep z dne 13. novembra 1963, Erba in Reynier/Komisija, 98/63 R in 99/63 R, Recueil, EU:C:1963:46; sodbi z dne 8. oktobra 1992, Meskens/Parlament, T‑84/91, Recueil, EU:T:1992:103, točka 73, in z dne 17. aprila 2007, C in F/Komisija, F‑44/06 in F‑94/06, ZOdl. JU, EU:F:2007:66, točka 33).

56      V skladu z ustaljeno sodno prakso postanejo ničnostne sodbe, ki jih razglasijo sodišča Unije, z dokončnostjo pravnomočne. Ta pravnomočnost se ne navezuje le na izrek sodbe, s katero je bil nek pravni akt razglašen za ničnega, ampak tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (sodbe z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Recueil, EU:C:1988:199, točke od 27 do 30; z dne 3. oktobra 2000, Industrie des poudres sphériques/Svet, C‑458/98 P, Recueil, EU:C:2000:531, točka 81, in z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, ZOdl., EU:T:2009:236, točki 113 in 140). Ničnostna sodba torej predpostavlja, da avtor akta, ki je bil razglašen za ničnega, sprejme nov akt in pri tem upošteva ne samo izrek ampak tudi obrazložitev, ki je nujna podlaga le-tega, ter tako poskrbi za to, da novi akt nima enakih nepravilnosti kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, Recueil, EU:C:2003:125, točki 29 in 30).

57      Pravnomočnost sodbe pa se nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v njej (sodba z dne 19. februarja 1991, Italija/Komisija, C‑281/89, Recueil, EU:C:1991:59, točka 14). Poleg tega za obiter dictum v ničnostni sodbi ne velja pravnomočnost (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, ZOdl., EU:C:2011:191, točka 132). Zato člen 266 PDEU institucijo, katere akt je bil razglašen za ničnega, zavezuje samo v obsegu, v katerem je treba zagotoviti izvršitev ničnostne sodbe (zgoraj v točki 56 navedena sodba Interporc/Komisija, EU:C:2003:125, točka 30).

58      Postopek, po katerem se za ničnega razglašeni akt nadomesti, je treba ponoviti prav od točke, v kateri je nezakonitost nastala (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 1986, Svet/Parlament, 34/86, Recueil, EU:C:1986:291, točka 47), ker ničnost akta ne vpliva nujno na pripravljalne akte (sodba z dne 13. novembra 1990, Fédesa in drugi, C‑331/88, Recueil, EU:C:1990:391, točka 34). Razglasitev ničnosti akta, s katerim se konča upravni postopek, ki zajema različne faze, ne povzroči nujno ničnosti celotnega postopka pred sprejetjem izpodbijanega akta, ne glede na obrazložitev, vsebino ali postopek ničnostne sodbe (glej sodbo z dne 15. oktobra 1998, Industrie des poudres sphériques/Svet, T‑2/95, Recueil, EU:T:1998:242, točka 91 in navedena sodna praksa). Avtor akta mora zato pri sprejemanju nadomestnega akta izhajati iz datuma, na katerega je sprejel nični akt (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2006, O2 (Germany)/Komisija, T‑328/03, ZOdl., EU:T:2006:116, točki 47 in 48). Ne glede na to pa lahko v svoji novi odločbi navaja druge razloge kot so tisti, na katerih je temeljila prva odločba (glej v tem smislu zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Interporc/Komisija, EU:C:2003:125, točke od 28 do 32). Poleg tega se mu ni treba ponovno opredeljevati do tistih delov prvotne odločbe, na katere ničnostna sodba ne vpliva (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 1997, Tremblay in drugi/Komisija, T‑224/95, Recueil, EU:T:1997:187, točki 53 in 72).

59      Poleg tega je treba opozoriti na to, da možnost, da institucija ne ponovi celotnega postopka pred sprejetjem akta, ki je bil razglašen za ničnega, ni pogojena s tem, da je bil zadnji razglašen za ničen zaradi postopkovnih napak (glej v tem smislu zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Industrie des poudres sphériques/Svet, EU:T:1998:242, točka 91, in sodbo z dne 9. julija 2008 v zadevi Alitalia/Komisija, T‑301/01, ZOdl., EU:T:2008:262, točka 103).

60      Na podlagi navedenih ugotovitev je treba preveriti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi sprejela ukrepe za izvršitev sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), in v tem okviru zlasti preizkusiti, ali je bila – kot trdi tožeča stranka – z obrazložitvijo te sodbe Komisiji naložena razveljavitev odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 in ali jo je ta obrazložitev zavezovala, da ponovi celoten postopek od 9. februarja 2004, torej od datuma, na katerega je družba Lagardère imenovala prvega pooblaščenca.

61      Najprej je treba analizirati izrek in obrazložitev sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), ki je nedvomno postala pravnomočna, ker je Sodišče zavrnilo pritožbe zoper njo (sodba z dne 28. februarja 2002, Cascades/Komisija, T‑308/94, Recueil, EU:T:2002:47, točka 70). Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče prvo odločbo o potrditvi razglasilo za nično s tem, ko je sprejelo drugi tožbeni razlog, s katerim je tožeča stranka trdila, da je bila navedena odločba sprejeta na podlagi poročila pooblaščenca družbe Editis, ki ni bil neodvisen (zgoraj v točki 15 navedena sodba T‑452/04, EU:T:2010:385, točka 65). Splošno sodišče pa se ni opredelilo do drugih tožbeni razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka.

62      Tožeča stranka je v svojih utemeljitvah v zvezi z drugim tožbenim razlogom med drugim navedla, da že sam obstoj dvoma o neodvisnosti pooblaščenca zadostuje za ničnost postopka v zvezi s sredstvi, ki se prodajo, in posledično prve odločbe o potrditvi, ker je bilo ocenjevalno poročilo o kandidaturi kupca, ki ga je pripravil pooblaščenec, temeljni in odločilni dejavnik pri odločitvi Komisije, ali bo potrdila zainteresirano stranko (zgoraj v točki 15 navedena sodba T‑452/04, EU:T:2010:385, točka 71 in 72). Splošno sodišče je sprejelo ta tožbeni razlog, s tem ko je menilo, da je na eni strani ocenjevalno poročilo o kandidaturi družbe Wendel pripravil pooblaščenec, ki ni izpolnjeval pogoja neodvisnosti od družbe Editis, ki se zahteva v odstavku 15 zavez družbe Lagardère (zgoraj v točki 15 navedena sodba T‑452/04, EU:T:2010:385, točka 107), in na drugi strani, da je ta kršitev povzročila nezakonitost prve odločbe o potrditvi, ker je poročilo pooblaščenca odločilno vplivalo nanjo (zgoraj v točki 15 navedena sodba T‑452/04, EU:T:2010:385, točke od 110 do 118). Splošno sodišče se je torej opredelilo samo do vprašanja neodvisnosti prvega pooblaščenca in do učinkov neobstoja njegove neodvisnosti na ocenjevalno poročilo o kandidaturi družbe Wendel ter vplivu te kršitve na prvo odločbo o potrditvi.

63      Čeprav je res – kot opozarja tožeča stranka – da je Splošno sodišče v točki 100 sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15, (EU:T:2010:385) navedlo tudi, da je „dejstvo, da je oseba B. [predstavnik prvega pooblaščenca] opravljala funkcije člana uprave družbe, ki je bila imetnica vseh sredstev družbe Editis, vplivalo na neodvisnost, ki se je zahtevala od zainteresirane osebe pri pripravi priporočil za potrebne ukrepe prestrukturiranja in poročila za seznanitev Komisije s temi priporočili,“ ta navedba ni nujna podlaga za izrek sodbe in zato ni postala pravnomočna (glej točko 57 zgoraj). Ugotoviti je namreč treba, da zakonitost priporočil za potrebne ukrepe prestrukturiranja, ki jih je pripravil navedeni pooblaščenec, ni bila predmet spora, v katerem je bila izdana zadevna sodba, niti ne vseh aktov, ki jih je pooblaščenec sprejel poleg ocenjevalnega poročila o kandidaturi družbe Wendel. Ob upoštevanju utemeljitev tožeče stranke v navedeni zadevi se je moralo Splošno sodišče omejiti na to, da preizkusi neodvisnost prvega pooblaščenca in učinke morebitnega neobstoja njegove neodvisnosti na prvo odločbo o potrditvi, ki je bila edina izpodbijana v tožbi.

64      Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav je – kot trdi tožeča stranka – v sodbi C‑553/10 P in C‑554/10 P, navedeni zgoraj v točki 23, (EU:C:2012:682) navedeno, da je neodvisno pooblaščenca „sestavni del zavez, ki jih je sprejela družba Lagardère in jih je treba v celoti spoštovati,“ in da je bila „[d]oločena […] predhodno in zajema vse dejavnosti pooblaščenca“ (zgoraj v točki 23 navedena sodba C‑553/10 P in C‑554/10 P, EU:C:2012:682, točka 42), da je B. funkcijo člana uprave družbe Investima 10 SAS, ki je postala družba Editis, opravljal tako, da bi to lahko vplivalo na njegovo neodvisnost in da „v takem položaju ta oseba ni mogla zagotavljati popolnoma neodvisnega opravljanja dolžnosti neodvisnega pooblaščenca iz odstavka 15 zavez družbe Lagardère“ (zgoraj v točki 23 navedena sodba C‑553/10 P in C‑554/10 P, EU:C:2012:682, točka 44), se Sodišče nikoli ni opredelilo do obsega drugih aktov pooblaščenca razen ocenjevalnega poročila o kandidaturi družbe Wendel, pred potrditvijo le-te.

65      Zato je bila Komisija pristojna, da zaradi izvršitve sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), potrdi novega pooblaščenca, pooblaščenega za pripravo novega ocenjevalnega poročila o kandidaturi družbe Wendel, tako da izhaja iz datuma, na katerega je družba Lagardère predlagala Komisiji potrditev družbe Wendel kot kupca teh sredstev, to je 4. junija 2004, in nato sprejme odločbo o pooblastitvi ali zavrnitvi potrditve družbe Wendel na podlagi, med drugim, tega novega poročila.

66      Iz spisa pa izhaja, da je Komisija zaradi izvršitve sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), 11. januarja 2011 potrdila novega pooblaščenca, ki ga je predlagala družba Lagardère, ki ji je 12. maja 2011 predložil ocenjevalno poročilo o kandidaturi družbe Wendel, v katerem je na eni strani analiziral položaj v trenutku, ko je družba Lagardère predlagala Komisiji potrditev družbe Wendel kot kupca teh sredstev (to je 4. junij 2004), na drugi strani pa spremembe prodanih sredstev v poznejšem obdobju, pri čemer je razlikoval med obdobjem, v katerem so bila v posesti družbe Wendel (julij 2004 – maj 2008), in tistim, v katerem so bila v posesti družbe Planeta (od maja 2008). Komisija je nato 13. maja 2011 sprejela izpodbijano odločbo, s katero je družbo Wendel retroaktivno od 30. julija 2004 potrdila kot kupca sredstev družbe Editis, ki se prodajo. V navedeni odločbi je Komisija presodila položaj na datum 4. junija 2004, to je datum prvega predloga za odobritev, ki ga je vložila družba Lagardère, in svoje ugotovitve podkrepila z analizo položaja po tem datumu.

67      Komisija je s sprejetjem navedenih ukrepov ravnala skladno s pravnomočno sodbo Splošnega sodišča. Nobena od utemeljitev, ki jih navaja tožeča stranka, ne more omajati te ugotovitve.

68      Tožeča stranka najprej očita Komisiji, da ni odpravila vseh posledic protipravnosti prve odločbe o potrditvi. Meni namreč, da je bilo imenovanje neodvisnega pooblaščenca ena od zavez družbe Lagardère, na podlagi katere je bila izdana odločba o pogojni odobritvi z dne 7. januarja 2004 in ki je neločljiva od celote te odločbe. Zato bi morala Komisija po mnenju tožeče stranke sprejeti odločbo o preklicu odobritve koncentracije in po potrebi naložiti plačilo globe na podlagi določb člena 8(5) in člena 14(2) Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 31). Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da ni mogla resno upoštevati poročila novega pooblaščenca, ki ji je bilo predloženo šele tik pred sprejetjem izpodbijane odločbe, in da je tega novega pooblaščenca prisilila, da je pripravil nepopolno in naklonjeno poročilo.

69      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da razglasitev ničnosti prve odločbe o potrditvi sama po sebi ni vplivala na zakonitost odločbe o pogojni odobritvi z dne 7. januarja 2004, ker se zaradi navedene razglasitve ničnosti navedena odločba zgolj začasno ni uporabljala, dokler se Komisija ni opredelila do posledic navedene razglasitve ničnosti, zlasti o morebitni potrditvi novega kupca. V nasprotju s trditvami Komisije in intervenientk okoliščina, da sta Splošno sodišče in Sodišče s sodbama, ki sta bili izdani na isti dan kot tisti, s katerima je bila za nično razglašena prva odločba o potrditvi, zavrnili tožbo zoper odločbo o pogojni odobritvi z dne 7. januarja 2004, ne vpliva na to, ali bi morala Komisija zadnjenavedeno preklicati.

70      Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija sprejeti odločbo o preklicu odobritve koncentracije in naložiti plačilo globe.

71      Uvodoma – in ne da bi se bilo treba opredeliti do njihove dopustnosti – je treba zavrniti utemeljitve intervenientk, da tožeča stranka to, da Komisija ni sprejela drugih ukrepov kot je izpodbijana odločba, lahko izpodbija samo s tožbo zaradi nedelovanja. Člen 266 PDEU namreč ne določa posebnega pravnega sredstva za zagotovitev izvršitve sodb sodišč Unije. Če posameznik meni da akt, sprejet namesto akta, ki je bil razglašen za ničnega, ni skladen z obrazložitvijo in izrekom zadnjenavedenega, lahko vloži novo ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU. Tožba zaradi nedelovanja na podlagi člena 265 PDEU pa je ustrezno sredstvo za ugotovitev nezakonite opustitve institucije, da bi sprejela ukrepe za izvršitev sodbe (sodba z dne 19. februarja 2004, SIC/Komisija, T‑297/01 in T‑298/01, Recueil, EU:T:2004:48, točka 32), ali za ugotovitev, ali bi morala institucija poleg nadomestitve ničnega akta sprejeti tudi druge ukrepe v zvezi z drugimi akti, ki niso bili izpodbijani v okviru prvotne ničnostne tožbe (zgoraj v točki 56 navedena sodba Asteris in drugi/Komisija, EU:C:1988:199, točke od 22 do 24, in sodba z dne 18. septembra 1996, Asia Motor France in drugi/Komisija, T‑387/94, Recueil, EU:T:1996:120, točka 40). V obravnavani zadevi je dopustno, da tožeča stranka vloži ničnostno tožbo pri Splošnem sodišču, ker izpodbija prav način, na katerega je Komisija izvršila sodbo Splošnega sodišča. Čeprav je res, da Komisiji očita, da ni sprejela drugih odločb, in da bi bilo to izpodbijanje mogoče izvesti s tožbo zaradi nedelovanja, pa ta okoliščina ne vpliva na dopustnost tega očitka, ker se tožeča stranka pri izpodbijanju zakonitosti izpodbijane odločbe opira na utemeljitve, ki se nanašajo na to, da bi Komisija morala sprejeti druge ukrepe namesto te odločbe.

72      Poleg tega je treba ugotoviti – kot so stranke priznale na obravnavi – da se je Uredba št. 4064/89 ob sprejetju izpodbijane odločbe še vedno uporabljala v skladu z določbami člena 26(2) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), po katerem se „[u]redba (EGS) št. 4064/89 […] še naprej uporablja pri koncentracijah, ki je bila predmet dogovora ali razglasitve ali kjer je bil pridobljen nadzor v smislu člena 4(1) te uredbe pred datumom začetka veljavnosti te uredbe.“

73      Dalje je treba opozoriti na to, da – v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke – Uredba št. 4064/89 in Sporočilo Komisije o korektivnih ukrepih, dovoljenih po Uredbi Sveta (ES) št. 4064/89 in po Uredbi Komisije (ES) št. 447/98 (UL 2001, C 68, str. 3, v nadaljevanju: sporočilo o korektivnih ukrepih) razlikujeta med pogoji in obveznostmi, ki se naložijo podjetjem v okviru postopka potrjevanja koncentracije s pogoji. Tako člen 8(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89 določa, da „[o]dločba [Komisije] lahko vsebuje pogoje in obveznosti, s katerimi se zagotovi, da udeležena podjetja izpolnjujejo obveznosti, ki jih imajo do Komisije glede spremembe prvotnega načrta koncentracije.“ Natančneje, v skladu s točko 12 sporočila o korektivnih ukrepih je „[i]zvedba ukrepa, ki povzroči strukturno spremembo na trgu, […] pogoj – na primer odsvojitev dejavnosti,“ medtem ko je „[i]zvajanje ukrepov, ki so potrebni, da se doseže ta rezultat, […] na splošno obveznost[…] strank, na primer imenovanje fiduciarja z nepreklicnim mandatom, da dejavnost odproda.“

74      Na podlagi navedenih določb je Komisija v odločbi o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 navedla, da „je odločba o razglasitvi skladnosti priglašene koncentracije s skupnim trgom pogojena s tem, da priglasitelj v celoti spoštuje zaveze za odsvojitev iz točk od 1 do 3 in 10 Priloge II,“ in da „je polno spoštovanje drugih zavez iz Priloge II priglasitelju naloženo v obliki obveznosti“ (točka 1010 obrazložitve).

75      To razlikovanje med pogoji in obveznostmi je pomembno, ker kršitev enih ali drugih nima enakih posledic.

76      Tako člen 8(5)(b) Uredbe št. 4064/89 izrecno določa, da če udeležena podjetja kršijo obveznost, vsebovano v odločbi, jo Komisija lahko prekliče. Poleg tega lahko Komisija v skladu s členom 14(2)(b) Uredbe št. 4064/89 podjetjem, ki kršijo obveznost iz odločbe, naloži globo. Podobno je v sporočilu o korektivnih ukrepih (točka 12) navedeno, da „[k]adar zadevno podjetje krši obveznost, lahko Komisija na podlagi člena 6(3) ali člena 8(5)(b) prekliče odločbo o odobritvi, izdano na podlagi člena 6(2) ali člena 8(2) Uredbe o združitvi,“ in da se „[s]tranke […] lahko tudi kaznuje z globami in periodičnimi denarnimi kaznimi, kakor je določeno v členih 14(2)(a) in 15(2)(a) Uredbe [št. 4064/89].“

77      Nasprotno pa Uredba št. 4064/89 za kršitev pogoja ne določa izrecno posebnih posledic.

78      Na podlagi ustaljene sodne prakse je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, ZOdl., EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. oktobra 2010, Nemčija/Komisija, T‑236/07, ZOdl., EU:T:2010:451, točka 44).

79      Ni sporno, na eni strani, da je pogoj, ki je lahko postavljen v odločbi o odobritvi koncentracije, sprejeti na podlagi določb člena 8(2) Uredbe št. 4064/89, strukturni ukrep, brez katerega koncentracije ne bi bilo mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom. Zato pri kršitvi tega pogoja koncentracije ni mogoče obravnavati kot združljive s skupnim trgom. Na drugi strani lahko Komisija v skladu s členom 8(4) in členom 14(2)(c) iste uredbe zahteva kakršen koli drug ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence in naloži globe podjetjem, ki ne sprejmejo zahtevanih ukrepov. Bilo bi v nasprotju z namenom teh določb, če Komisija ne bi imela možnosti, da jih uporabi samo zato, ker izrecno ne omenjajo primera, ko ena od strank krši pogoj, s katerim je pogojena koncentracija.

80      Iz določb, navedenih v prejšnji točki, izhaja, da kadar stranka krši pogoj, ki je strukturni ukrep, brez katerega koncentracije ne bi bilo mogoče odobriti, odločba o razglasitvi združljivosti koncentracije s skupnim trgom ne velja več. Navedeno razlago potrjuje tudi sporočilo o korektivnih ukrepih, ki v točki 12 navaja, da kadar pogoj ni izpolnjen, „se situacija, ki omogoča, da je koncentracija skladna s skupnim trgom, ne vzpostavi,“ in da „odločitev o skladnosti ne velja več.“ V navedenem sporočilu je pojasnjeno, da „[v] takšnih okoliščinah lahko Komisija na podlagi člena 8(4) Uredbe o združitvi odredi vse potrebne ustrezne ukrepe, da se ponovno vzpostavijo pogoji učinkovite konkurence,“ in da se „poleg tega […] stranke lahko kaznuje tudi z globami, kakor je določeno v členu 14(2)(c).“

81      Podobno je Komisija v svoji zeleni knjigi o spremembi Uredbe št. 4064/89 (COM/2001/0745 final) v točki 223 navedla, da je določbe člena 8(4) Uredbe št. 4064/89 uporabljala, kadar so bile stranke odgovorne za resno kršitev pogojev ali obveznosti, zaradi katerih je lahko odobrila koncentracijo, in da če pogoj ni bil spoštovan, je ta kršitev povzročila samodejno nezakonitost koncentracije, medtem ko je pri kršitvi obveznosti imela možnost, da prekliče odločbo o odobritvi koncentracije.

82      Nazadnje, v Uredbi št. 139/2004, s katero je bila Uredba št. 4064/89 razveljavljena in nadomeščena, je v uvodni izjavi 31 v zvezi z instrumenti, ki jih ima Komisija na voljo za zagotavljanje spoštovanja zavez, podobno navedeno, da „[p]ri neizpolnjevanju pogojev, priloženih odločbi, ki sicer razglašajo koncentracijo za skladno s skupnim trgom, združljivosti koncentracije s skupnim trgom ni in Komisija ne odobri izvedene koncentracije,“ da „[k]adar je ta koncentracija izvedena, se posledično obravnava enako kakor nepriglašena koncentracija, izvedena brez odobritve,“ in da „[k]adar Komisija poleg tega odkrije, da brez pogojev koncentracija ni združljiva s skupnim trgom, je pristojna, da neposredno ustavi njeno izvajanje, s čimer ponovno vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izvedbo koncentracije.“ Nasprotno pa lahko Komisija „[k]adar obveznost, priložena odločbi o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, ni izpolnjena, […] odločbo prekliče. Poleg tega naj se Komisiji omogoči nalaganje ustreznih finančnih sankcij, kadar pogoji ali obveznosti niso izpolnjene.“

83      Iz navedenega – zlasti pa iz ugotovitev v točki 76 zgoraj – izhaja, da Komisija na podlagi določb člena 8(5)(b) in člena 14(2) Uredbe št. 4064/89 pri neizpolnjevanju obveznosti, priložene odločbi, s katero se koncentracija razglaša za združljivo s skupnim trgom, navedeno odločbo lahko prekliče in naloži globo podjetju, ki ni izpolnilo navedene obveznosti, ni pa ji treba sprejeti teh ukrepov.

84      V obravnavani zadevi iz odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 izhaja, da je „odločba o razglasitvi priglašene koncentracije za skladno s skupnim trgom pogojena s tem, da priglasitelj v celoti spoštuje zaveze za odsvojitev iz točk od 1 do 3 in 10 Priloge II,“ in da je „polno spoštovane drugih zavez iz Priloge II priglasiteljici naloženo v obliki obveznosti“ (točka 1010 obrazložitve). Komisija je v izreku navedene odločbe ohranila enako razlikovanje, ko je v členu 2 navedla, da se člen 1, s katerim se koncentracija razglaša za skladno s skupnim trgom, „uporablja pod pogojem, da družba Lagardère v celoti spoštuje zaveze iz točk od 1 do 3 in 10 Priloge II,“ medtem ko je v členu 3 navedeno, da je „tej odločbi dodana obveznost, da družba Lagardère polno spoštuje druge zaveze iz Priloge II.“ Imenovanje neodvisnega pooblaščenca pa je bilo določeno v odstavku 15 Priloge II in je bilo zato – v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke – obveznost, in ne pogoj. Zato Komisiji ni bilo treba niti preklicati odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 niti naložiti globe družbi Lagardère.

85      Tožeča stranka podredno trdi, da Komisija pri sprejetju izpodbijane odločbe ni mogla izhajati iz 30. julija 2004, ker je neobstoj neodvisnosti pooblaščenca povzročil nezakonitost vseh dejanj, ki jih je opravil sam ali so bila opravljena pod njegovim nadzorom.

86      Na eni strani iz točke 58 zgoraj izhaja, da je morala Komisija na podlagi sodne prakse postopek ponoviti od natančno tistega trenutka, v katerem je nastala ugotovljena nezakonitost, ker razglasitev ničnosti akta ne vpliva nujno na zakonitost pripravljalnih dejanj. Ni pa sporno, da se je nezakonitost, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo s sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), nanašala samo na poročilo prvega pooblaščenca in prvo odločbo o potrditvi.

87      Na drugi strani iz točk od 62 do 64 zgoraj izhaja, da se je moralo Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba T‑452/04, navedena zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), opredeliti samo do vprašanja neodvisnosti prvega pooblaščena in glede učinkov morebitnega neobstoja njegove neodvisnosti na ocenjevalno poročilo o kandidaturi družbe Wendel in do prve odločbe o potrditvi, ker tožeča stranka ni izpodbijala vseh aktov, ki jih je pred tem sprejel prvi pooblaščenec.

88      Intervenientki poleg tega poudarjata, da Komisija sredstev družbe Editis ni smela dejansko vrniti v prvotno stanje več kot osem let po dogodku, in da bi morala spoštovati načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti v razmerju do njiju in družbe Planeta.

89      Ker iz navedenega izhaja, da Komisiji zaradi izvršitve sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), ni bilo treba sredstev družbe Editis vrniti v prvotno stanje, je treba zgolj zaradi celovitosti preizkusiti, ali bi načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti nasprotovali temu, da bi Komisija preklicala odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

90      Najprej je treba opozoriti na to, da je načelo varstva legitimnih pričakovanj, ki je temeljno načelo prava Unije (sodba z dne 5. maja 1981, Dürbeck, 112/80, Recueil, EU:C:1981:94, točka 48), posledica načela pravne varnosti, ki zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna, in s katerim se zagotavlja predvidljivost položajev in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (sodba z dne 15. februarja 1996, Duff in drugi, C‑63/93, Recueil, EU:C:1996:51, točka 20).

91      V skladu z ustaljeno sodno prakso se ima pravico sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo vsak pravni subjekt, ki mu je institucija Unije vzbudila utemeljena pričakovanja (glej sodbo z dne 11. marca 1987, Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Food Products (Lopik)/Komisija Evropskih skupnosti, 265/85, Recueil, EU:C:1987:121, točka 44 in navedena sodna praksa). Za uveljavljanje pravice do sklicevanja na zaupanje v pravo morajo biti hkrati izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Unije mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej sodbo z dne 30. junija 2005, Branco/Komisija, T‑347/03, ZOdl., EU:T:2005:265, točka 102 in navedena sodna praksa; sodbi z dne 3. februarja 2006, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, T‑282/02, ZOdl., EU:T:2006:64, točka 77, in z dne 30. junija 2009, CPEM/Komisija, T‑444/07, ZOdl., EU:T:2009:227, točka 126).

92      Intervenientki skušata ta tretji pogoj omiliti z zatrjevanjem, da se na načelo varstva zaupanja v pravo ne more sklicevati samo podjetje, ki je bilo krivo očitne kršitve veljavnih predpisov. Vendar sodna praksa, na katero se sklicujeta (sodbe z dne 12. decembra 1985, Sideradria/Komisija, 67/84, Recueil, EU:C:1985:506, točka 21; z dne 24. aprila 1996, Industrias Pesqueras Campos in drugi/Komisija, T‑551/93 in od T‑231/94 do T‑234/94, Recueil, EU:T:1996:54, točka 76, in z dne 19. marca 1997, Oliveira/Komisija, T‑73/95, Recueil, EU:T:1997:39, točka 28), ni upoštevna za obravnavano zadevo, ker pri presoji, ali je izpolnjen tretji pogoj, ki se zahteva v skladu s sodno prakso iz prejšnje točke, ni treba ugotavljati, ali so intervenienti očitno kršili veljavne predpise, ampak ali je Komisija s tem, ko je potrdila družbo Wendel kot kupca, kljub temu da je njeno kandidaturo ocenil pooblaščenec, ki ni bil neodvisen, kršila uporabljive določbe, to je zaveze iz odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004. V skladu s sodno prakso pa ni pomembno, ali je uprava očitno kršila veljavne predpise ali ne. Poleg tega je Komisija v točki 62 odgovora na tožbo sama priznala, da sodna praksa načeloma izključuje varstvo zaupanja v pravo v primerih, kakršen je obravnavani.

93      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba sicer paziti na spoštovanje zahtev po pravni varnosti, s katerimi se varujejo zasebni interesi, vendar je treba le-te vsekakor pretehtati z zahtevami načela zakonitosti, s katerimi se varuje javni interes, in dati prednost zadnjenavedenemu, kadar bi se z ohranitvijo nepravilnosti kršilo načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbe z dne 22. marca 1961, Snupat/Visoka oblast, 42/59 in 49/59, Recueil, EU:C:1961:5; z dne 12. julija 1962, Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken/Visoka oblast, 14/61, Recueil, EU:C:1962:28, in z dne 13. marca 2003, José Martí Peix/Komisija, T‑125/01, Recueil, EU:T:2003:7213, točka 111).

94      Iz navedenega izhaja, da načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti nista nasprotovali temu, da bi Komisija – če bi se ji zdelo primerno – preklicala odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

95      Nazadnje tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 266 PDEU, ker na eni strani ni mogla resno upoštevati poročila novega pooblaščenca, ki ji je bilo predloženo šele tik pred sprejetjem izpodbijane odločbe, na drugi strani pa je ta novi pooblaščenec pripravil nepopolno in naklonjeno poročilo.

96      Komisija je v zvezi s tem, da ji je bilo poročilo novega pooblaščenca predloženo šele tik pred sprejetjem izpodbijane odločbe, na obravnavi navedla, da je novi pooblaščenec tri mesece pred sprejetjem izpodbijane odločbe predložil različico svojega poročila v angleščini, zato se je lahko v celoti seznanila z njegovo vsebino. Vsekakor pa iz samega besedila izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija ustrezno upoštevala poročilo novega pooblaščenca.

97      Poleg tega iz točke 28 Smernic Komisije o najboljših praksah z dne 2. maja 2003: vzorčna besedila Komisije glede zavez za odsvojitev in pooblastila pooblaščenca izhaja, da je poročilo pooblaščenca za spremljanje le en element za oceno, ki jo izvede Komisija, vendar je to mnenje ne zavezuje in mora še vedno opraviti potrebno preiskavo, da se prepriča, da je kupec izpolnil merila za potrditev (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mazáka, Komisija in Lagardère/Éditions Odile Jacob, C‑553/10 P in C‑554/10 P, navedeni zgoraj v točki 23, EU:C:2012:173, točke od 55 do 57). Splošno sodišče je v zvezi s členom 82 ES sicer že opozorilo na to, da Komisija ne more na tretjo osebo prenesti preiskovalnih in izvedbenih pooblastil, ki so ji podeljena z Uredbo Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prvo Uredbo o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) (sodba z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, ZOdl., EU:T:2007:289, točka 1264). V obravnavani zadevi iz točk 24 in 25 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se Komisija ni oprla samo na poročilo novega pooblaščenca, ampak tudi na številne druge informacije, in sicer predlog družbe Lagardère za potrditev, pisne odgovore družb Lagardère in Wendel z dne 21. junija 2004 na njeno zahtevo za informacije, informacije, ki jih je družba Wendel predložila na sestanku z njo, izmenjavo stališč med njo in organizacijami, ki do zastopale zaposlene pri družbi Editis, ter odgovore družb Wendel in Lagardère na zahteve za informacije iz leta 2011 in sestanke z zadnjenavedenima leta 2011. Zato zgolj okoliščina – če bi bila dokazana – da je Komisija poročilo novega pooblaščenca prejela šele tik pred sprejetjem izpodbijane odločbe, ne vpliva na pravilnost te odločbe.

98      Tožeča stranka v zvezi s trditvijo, da je novi pooblaščenec pripravil nepopolno in naklonjeno poročilo, katerega namen je bil zgolj poprava napake Komisije, ni predložila nobenega elementa v njeno podporo, razen enega izvlečka iz navedenega poročila glede analize obsega sredstev, zajetih v transakciji iz leta 2004 med družbama Lagardère in Wendel, glede na tistega iz zavez. Čeprav je pooblaščenec v navedenem izvlečku poročila navedel, da mu njegova analiza ne omogoča preveritve, ali je bila odsvojitev dejavnosti nekaterih pravnih subjektov skladna z navedenimi zavezami, je navedel tudi, da „je v vsakem primeru za vse transakcije med podjetji veljala obveznost, da se ohrani odsvojena dejavnost, tako kot je bilo navedeno v zavezah in pod nadzorom takratnega pooblaščenca“ (stran 29), na podlagi česar je sklenil, da nič ne kaže na to, da se je obseg transakcij bistveno razlikoval od obsega sredstev, ki jih je bilo treba odsvojiti v skladu z zavezami (str. 30).

99      Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

–       Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti

100    Tožeča stranka trdi, da je Komisija z določitvijo datuma učinka izpodbijane odločbe na 30. julij 2004 kršila načelo prepovedi retroaktivnosti, ker imajo akti Unije lahko retroaktivni učinek le izjemoma in v zvezi s ciljem v splošnem interesu.

101    Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke.

102    Opozoriti je treba na to, da ničnostna sodba v vsakem primeru učinkuje retroaktivno, ker se ugotovitev nezakonitosti nanaša na datum pred sprejetjem akta, ki je bil razglašen za ničnega (zgoraj v točki 56 navedena sodba Asteris in drugi/Komisija, EU:C:1988:199, točka 30; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, ZOdl., EU:C:2008:79, točka 61). Vendar je treba to vprašanje razlikovati od vprašanja retroaktivnosti nove odločbe, ki jo je uprava sprejela zaradi nadomestitve akta, ki je bil razglašen za ničnega. V skladu s sodno prakso namreč načelo varnosti pravnih položajev, ki je splošno načelo prava Unije (sodba z dne 9. julija 1969, Portelange, 10/69, Recueil, EU:C:1969:36), praviloma ne dopušča začetka veljavnosti akta pred njegovo objavo. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa to pravilo izjemoma ne velja, ko to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in ko so ustrezno upoštevana legitimna pričakovanja prizadetih (sodbe z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, EU:C:1979:14, točka 20; z dne 30. septembra 1982 v zadevi Amylum/Svet, 108/81, Recueil, EU:C:1982:322, točka 4, in zgoraj v točki 58 navedena Fédesa in drugi, EU:C:1990:391, točka 45).

103    V nasprotju z zatrjevanjem družbe Lagardère sodna praksa ne temelji na razlikovanju med posamičnimi odločbami in predpisi. Res je, da so se sodbe, v katerih je Sodišče opozorilo na načelo prepovedi retroaktivnosti, nanašale na direktive ali uredbe. Vendar se je Sodišče sklicevalo na vse akte Unije, in ne samo na predpise. Poleg tega je bilo kar zadeva konkretno možnost retroaktivnega sprejetja ukrepa po ničnostni sodbi že navedeno, da je treba odločiti, ali načelo pravne varnosti zainteresiranih oseb nasprotuje retroaktivnemu ponovnemu sprejetju zadevnih določb, ne glede na to ali gre za predpise ali posamične ukrepe (sodba z dne 30. septembra 1982, Roquette Frères/Svet, 110/81, Recueil, EU:C:1982:323, točka 21). Poleg tega tri sodbe Splošnega sodišča, na katere se družba Lagardère sklicuje v svoji intervencijski vlogi (zgoraj v točki 58 navedena sodba O2 (Germany)/Komisija, EU:T:2006:116, točka 48; sodbi z dne 27. septembra 2006, GlaxoSmithKline Services/Komisija, T‑168/01, ZOdl., EU:T:2006:265, točka 320, in z dne 9. septembra 2008, Bayer CropScience in drugi/Komisija, T‑75/06, ZOdl., EU:T:2008:317, točki 63 in 64), ne zadevajo vprašanja zakonitosti retroaktivne posamične odločbe, sprejete po razglasitvi ničnosti sodbe, ampak vprašanje datuma, iz katerega mora avtor akta, ki je bil razglašen za ničnega, izhajati pri sprejetju nadomestnega akta zaradi ugotovitve upoštevnih dejstev in veljavnih predpisov. V zvezi z zgoraj v točki 55 navedeno sodbo C in F/Komisija (EU:F:2007:66), na katero se prav tako sklicuje družba Lagardère, je treba ugotoviti, da je Sodišče za uslužbence v njej menilo, da je zadevna institucija v tisti zadevi lahko sprejela retroaktiven posamičen ukrep, s katerim je tožečo stranko upokojila in ji priznala invalidsko pokojnino, ker je sodišče Unije prejšnjo odločbo razglasilo za nično zaradi napačne pravne podlage. Sodišče za uslužbence pa se ni splošno opredelilo do možnosti sprejetja retroaktivne posamične odločbe. Poleg tega v navedeni zadevi s sprejetim retroaktivnim ukrepom, ki se je nanašal samo na tožečo stranko, nobena tretja oseba ni mogla biti prizadeta pri svojem legitimnem pričakovanju.

104    Zato je treba preizkusiti, ali sta bili v obravnavani zadevi spoštovani obe s sodno prakso določeni merili za sprejetje retroaktivnega upravnega akta.

105    V zvezi s prvim merilom glede želenega cilja je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 102 zgoraj, preizkusiti ali je imela izpodbijana odločba cilj v splošnem interesu. V nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke pa sodna praksa ne omenja potrebe po obstoju nespornega splošnega interesa.

106    V obravnavani zadevi je bil namen nove retroaktivne odločbe o potrditvi uresničitev več ciljev v splošnem interesu. Cilj nove odločbe je bil namreč popraviti nezakonitost, ugotovljeno s sodbo T‑452/04, navedeno zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385). To, da uprava spoštuje zakonitost in pravnomočnost, je seveda cilj v splošnem interesu. Poleg tega je bil namen nove odločbe zapolnitev pravne praznine, ki je nastala, ker je sodišče Unije prvo odločbo o potrditvi razglasilo za nično, in s tem zagotovitev pravne varnosti podjetij, za katere velja Uredba št. 4064/89 ter so sodelovala pri koncentraciji leta 2004 in transakciji leta 2008. Iz uvodnih izjav 7 in 17 navedene uredbe namreč izhaja, da je njen glavni cilj zagotoviti učinkovit nadzor koncentracij in pravno varnost podjetij, za katera velja (glej sodbo z dne 20. novembra 2002, Lagardère in Canal+/Komisija, T‑251/00, Recueil, EU:T:2002:278, točka 97 in navedena sodna praksa).

107    Z drugim merilom, ki upravi dovoljuje sprejetje retroaktivnega akta, v zvezi z legitimnim pričakovanjem, se želi prepričati, da posamični upravni akt z retroaktivnim učinkom ne posega niti v legitimno pričakovanje oseb, ki jih neposredno zadeva, niti tisto tretjih oseb.

108    Na prvem mestu, stranke niso izpodbijale tega, da izpodbijana odločba ne posega v legitimno pričakovanje intervenientk ali družbe Planeta. Zato ni treba preizkusiti trditev tožeče stranke, da se te tri družbe v nobenem primeru ne morejo opirati na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Na drugem mestu, v zvezi s tožečo stranko je treba v nasprotju s tem, kar sama trdi, ugotoviti, da načelo „legitimnih pričakovanj pri pravilnem izvrševanju sodnih odločb“ ne nasprotuje sprejetju nove retroaktivne odločbe o potrditvi, ker je izvršitev zavez iz odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, ki je še vedno zavezovala družbo Lagardère, pomenila, na eni strani, da družba Lagardère predlaga Komisiji potrditev kupca sredstev, ki se prodajo, in na drugi strani, da Komisija odloči o kupcu, ki ga je predlagala družba Lagardère. Razsojeno je že bilo, da je – nasprotno – zavrnitev izvršitve sodbe sodišča Unije s strani institucije poseg v zaupanje, ki ga mora vsak posameznik imeti v pravni sistem Unije, ki temelji med drugim na spoštovanju odločb sodišč Unije (sodba z dne 12. decembra 2000, Hautem/EIB, T‑11/00, Recueil, EU:T:2000:295, točka 51). V obravnavani zadevi bi opustitev Komisije, da sprejme novo odločbo o potrditvi, lahko posegla v načelo spoštovanja sodnih odločb. Poleg tega tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija pri njej ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo sama določena za kupca sredstev družbe Editis, ker je bila samo družba Lagardère pristojna za to, da Komisiji predlaga kupca (glej točko 40 zgoraj).

109    Sklepno, v obravnavani zadevi sta bili izpolnjeni obe merili iz sodne prakse za dopustitev sprejetja upravnega akta z retroaktivnimi učinki.

110    Nazadnje, tožeča stranka opozarja na to, da niti Sodišče niti Splošno sodišče nista ocenili, da je treba prilagoditi časovno učinkovanje sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), kar naj bi pomenilo, da sta ti dve sodišči menili, da ni treba retroaktivno potrditi prve odločbe o potrditvi.

111    Člen 264, drugi odstavek, PDEU dovoljuje sodišču Unije, da omeji retroaktivni učinek razglašene ničnosti, s tem ko mu dovoljuje, da – kadar meni, da je to potrebno – določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne za nazaj. Sodišče lahko tako po uradni dolžnosti ohrani učinek akta, ki je bil razglašen za ničnega (sodba z dne 1. aprila 2008, Parlament in Danska/Komisija, C‑14/06 in C‑295/06, ZOdl., EU:C:2008:176, točke od 84 do 86), ali pa to stori na predlog strank. To, da niti Splošno sodišče niti Sodišče nista ocenili, da je treba omejiti retroaktivnost sodbe T‑452/04, navedene zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), pa ne pomeni, da sta sodišči menili, da Komisija ne more sprejeti nove retroaktivne odločbe o potrditvi. Na eni strani je namreč prilagoditev časovnega učinkovanja sodbe zgolj možnost, ki je na voljo sodišču, in ne obveznost. Na drugi strani pa je treba opozoriti na to, da Komisija ni zgolj retroaktivno potrdila prve odločbe o potrditvi, ampak je imenovala novega neodvisnega pooblaščenca, potem pa na podlagi poročila, ki ga je pripravil zadnjenavedeni, in svoje lastne analize ocenila, ali družba Wendel izpolnjuje pogoje za kupca sredstev družbe Editis iz odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

112    Iz navedenega izhaja, da je drugi del prvega tožbenega razloga neutemeljen. Zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage izpodbijane odločbe

113    Tožeča stranka trdi, da je odobritev koncentracije postala neveljavna zaradi ugotovitve Splošnega sodišča, da družba Lagardère ni spoštovala nekaterih zavez, in da je zato izpodbijana odločba brez pravne podlage. Ker je družba Lagardère namreč kršila odstavka 1 in 10 svojih zavez, Komisija ni mogla več uporabiti odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

114    Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke. Družba Lagardère še meni, da je drugi tožbeni razlog nedopusten, ker tožeča stranka ne more uveljavljati nezakonitosti odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

–       Dopustnost drugega tožbenega razloga

115    Družba Lagardère meni, da je drugi tožbeni razlog nedopusten, ker je odločba o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 postala pravnomočna po razglasitvi sodbe C‑551/10 P, navedene zgoraj v točki 23 (EU:C:2012:681), zato tožeča stranka od takrat ne more uveljavljati njene nezakonitosti.

116    To utemeljitev je treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njeni dopustnosti, ker tožeča stranka ne trdi, da je odločba o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 nezakonita, in ne uveljavlja njene nezakonitosti, ampak trdi, da se ne več uporablja, ker družba Lagardère ni izpolnila ene od svojih zavez.

–       Neobstoj pravne podlage izpodbijane odločbe

117    Opozoriti je treba na to, da je Splošno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, da je Sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča, in da sta ti dve sodbi zato pravnomočni. Zavrnilne sodbe so namreč pravnomočne, česar edina posledica je nedopustnost vsakršne nove tožbe z istim predmetom, ki zadeva iste stranke in se opira na isto pravno podlago (sodba z dne 19. septembra 1985, Hoogovens Groep/Komisija, 172/83 in 226/83, Recueil, EU:C:1985:355, točka 9). Zavrnilna sodba torej ne pomeni, da je izpodbijani akt veljaven, ampak samo to, da noben tožbeni razlog, ki ga je navajala tožeča stranka, ni bil utemeljen, in da enako velja za razloge javnega reda, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti. Zato za izpodbijani akt še naprej velja domneva zakonitosti, kar tudi pomeni, da morajo vsi pravni subjekti v Uniji priznati polni učinek tega akta, če njegova nezakonitost ni bila dokazana (sodba z dne 13. februarja 1979, Granaria, 101/78, Recueil, EU:C:1979:38, točka 5). Ker je bila tožba zoper odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 zavrnjena s sodbo Splošnega sodišča, ki jo je Sodišče potrdilo, je treba ugotoviti, da za ta akt velja domneva zakonitosti.

118    Poleg tega iz točk od 73 do 84 zgoraj izhaja, da Komisiji ni bilo treba preklicati odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, ker družba Lagardère ni izpolnila obveznosti, in ne pogoja. Prav tako iz nobenega elementa v spisu ne izhaja, da je Komisija navedeno odločbo preklicala. V skladu z odstavkom 14 zavez, opredeljenih z odločbo o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, pa je bila izbira kupca pogojena s potrditvijo Komisije, ki je bila zadolžena za preveritev, ali izpolnjuje pogoje iz odstavka 10 zavez, Komisija pa je morala družbo Lagardère v določenem roku obvestiti o svoji odločitvi o potrditvi ali zavrnitvi kupca. Te določbe odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 so bile pravna podlaga za izpodbijano določbo. Družba Lagardère je tako 22. novembra 2010 predložila Komisiji nov predlog za potrditev družbe Wendel kot kupca sredstev družbe Editis, ki so se prodajala, zaradi izvršitve zavez, ki jih je morala družba Lagardère spoštovati na podlagi odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004.

119    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji, ker naj bi Komisija upoštevala podatke, poznejše od 30. julija 2004, in jih uporabila selektivno

120    Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji, s tem ko je v izpodbijani odločbi upoštevala podatke, poznejše od 30. julija 2004. Tudi če bi Komisija lahko upoštevala podatke, poznejše od 30. julija 2004, tožeča stranka meni, da bi jih morala upoštevati nepristransko.

121    Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke.

122    Tožeča stranka Komisiji in pooblaščencu primarno očita, da sta se pri presoji kandidature družbe Wendel oprla na dejstva, poznejša od 30. julija 2004.

123    V zvezi s tem iz točke 22 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija navedla, da je proučila vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, da bi se prepričala o tem, da je družba Wendel res izpolnjevala pogoje za potrditev, določene v odstavku 10 zavez z dne 4. junija 2004, ko je družba Lagardère predložila prvi predlog za potrditev. Pojasnila je tudi, da glede na to, da je bila družba Editis 30. maja 2008 prodana družbi Planeta in da je analiza, ki jo mora načeloma opraviti, prospektivna, njeno presojo kandidature družbe Wendel podpirajo informacije v zvezi z razvojem družbe Editis in zadevnih trgov po 4. juniju 2004. Zato je ocenila položaj na dan 4. junij 2004 (točke od 27 do 37 obrazložitve), nato pa preizkusila ali ga potrjujejo spremembe po tem datumu (točke od 38 do 49 obrazložitve). Nazadnje se je odločila retroaktivno potrditi družbo Wendel na podlagi položaja na dan 4. junij 2004, ki je bil podprt s poznejšimi spremembami po tem datumu (točka 50 obrazložitve).

124    Podobno je novi pooblaščenec v svojem poročilu, ki ga je predložil Komisiji, navedel da mu je bilo naloženo, naj za nazaj preizkusi kandidaturo družbe Wendel na dan 30. julija 2004 in to analizo dopolni s pripravo ocene razvoja družbe Editis po tem, ko jo je julija 2004 prevzela družba Wendel in nato še po tem, ko jo je maja 2008 prevzela družba Planeta.

125    V skladu s sodno prakso mora avtor upravnega akta po razglasitvi njegove ničnosti sprejeti nov nadomestni akt, s tem da izhaja iz datuma, ko je bil le-ta sprejet, na podlagi takrat veljavnih določb in takrat upoštevnih dejanskih okoliščin (zgoraj v točki 58 navedena sodba O2 (Germany)/Komisija, EU:T:2006:116, točki 47 in 48; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 103 navedeno sodbo Bayer CropScience in drugi/Komisija, EU:T:2008:317, točka 63). Vendar lahko v novi odločbi navaja druge razloge kot so bili tisti, na katerih je utemeljil svojo prvo odločbo (zgoraj v točki 56 navedena sodba Interporc/Komisija, EU:C:2003:125, točke od 28 do 32).

126    Iz navedene sodne prakse izhaja, da se je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno opredelila do vprašanja, ali je družba Wendel res izpolnjevala pogoje iz odstavka 10 zavez z upoštevanjem dejanskih okoliščin, s katerimi je bila seznanjena na dan 30. julija 2004, ko je bila sprejeta prva odločba o potrditvi.

127    Vendar je treba opozoriti na to, da nadzor koncentracij nujno zahteva prospektivno analizo položaja konkurence, ki bi lahko nastal v prihodnosti zaradi delovanja koncentracije (sodbi z dne 22. oktobra 2002 Schneider Electric/Komisija, T‑310/01, Recueil, EU:T:2002:254, točka 443, in z dne 19. junija 2009 v zadevi Qualcomm/Komisija, T‑48/04, ZOdl., EU:T:2009:212, točka 89). Enako velja za oceno primernosti kupca in njegovo zmožnost ohranjanja in razvoja učinkovite konkurence na zadevnih trgih, kar je določeno v odstavku 10(b) zavez.

128    V obravnavani zadevi je bila Komisija nujno zavezana, da a posteriori analizira položaj konkurence zaradi koncentracije. Zato je utemeljeno preizkusila, ali je njena analiza na podlagi okoliščin, s katerimi je bila seznanjena na dan 30. julija 2004, podprta s podatki v zvezi z obdobjem po tem datumu. Če bi analiza poznejšega položaja pokazala, da družba Wendel ni ravnala kot konkurent na trgu, bi morala Komisija oceniti posledice tega v analizi novega predloga za potrditev, ki ga je vložila družba Lagardère.

129    Tožeča stranka podredno očita Komisiji, da je podatke, poznejše od 30. julija 2004, uporabila selektivno in pristransko. Vendar iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija dejansko upoštevala, da je družba Wendel maja 2008 prodala družbo Editis (točke od 47 do 49 obrazložitve) in da je družba Editis postala številka 2 pri založništvu v Franciji (točke 38, 42, 43 in 45 obrazložitve), pri čemer je navedla, da ta ugotovitev ni nezdružljiva z zavezami družbe Lagardère, med drugim z odstavkom 10(b) le-teh, v skladu s katerim mora biti kupec zmožen ohraniti ali razvijati učinkovito konkurenco.

130    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji kandidature družbe Wendel

131    Tožeča stranka meni, da mora Komisija ponovno preizkusiti vse razpoložljive podatke na datum predloga za potrditev zaradi presoje kandidature družbe Wendel, zlasti njene zmožnosti, da razvije učinkovito konkurenco na trgu. Trdi, da se Komisija nikakor ni mogla opreti na okoliščine, poznejše od 30. julija 2004. Vendar tožeča stranka meni, da dejstva, poznejša od 30. julija 2004, potrjujejo njeno stališče, ker je družba Wendel prodala družbo Editis po zgolj štirih letih in ker družba Editis ni ponovno postala prvo francosko podjetje na frankofonskem založniškem trgu.

132    Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da je storila očitno napako pri presoji, s tem ko ni primerjala notranje stopnje donosnosti, ki jo je pričakovala družba Wendel, s tisto drugih združenj, ki jih je predhodno izbrala družba Lagardère, in ko ni upoštevala, da družba Wendel ni imela nobenih izkušenj v sektorju založništva. Komisija naj bi prav tako storila očitno napako pri presoji, s tem ko ni upoštevala prisotnosti skupnega člana uprave družb Lagardère in Wendel, kljub pogoju neodvisnosti iz odstavka 10 zavez, poleg tega pa naj bi nezadostno obrazložila izpodbijano odločbo glede tega. Komisija naj bi tudi zanemarila vpliv, ki bi ga lahko prehodni sporazumi med obema podjetjema imeli na neodvisnost družbe Wendel.

133    Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke.

134    Uvodoma je treba opozoriti na to, da v zvezi s trditvami tožeče stranke glede možnosti Komisije, da se opre na okoliščine, poznejše od 30. julija 2004, in, odvisno od primera, neupoštevanje teh okoliščin, iz točk od 125 do 128 zgoraj izhaja, da se je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno opredelila do vprašanja, ali je družba Wendel res izpolnjevala pogoje iz odstavka 10 zavez z upoštevanjem dejanskih okoliščin, s katerimi je bila seznanjena na dan 30. julija 2004, ko je bila sprejeta prva odločba o potrditvi, pri čemer je svojo analizo podprla s podatki v zvezi z obdobjem po tem datumu.

135    Pri presoji tega tožbenega razloga je treba opozoriti tudi na to, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da temeljna pravila Uredbe št. 4064/89, zlasti njen člen 2 o presoji koncentracij, dajejo Komisiji – zlasti pri presojah ekonomske narave – določeno diskrecijsko pravico. Zato mora sodišče nadzor nad izvajanjem te diskrecijske pravice, ki je bistven za opredelitev pravil glede koncentracij, opraviti ob upoštevanju proste presoje, ki posredno izhaja iz določb ekonomske narave, ki so del pravil o koncentracijah (zgoraj v točki 44 navedena sodba Francija in drugi/Komisija, EU:C:1998:148, točki 223 in 224, in sodba z dne 6. junija 2002, Airtours/Komisija, T‑342/99, Recueil, EU:T:2002:146, točka 64).

136    Čeprav sodišče priznava Komisiji diskrecijsko pravico na ekonomskem področju, to ne pomeni, da se mora vzdržati nadzora nad Komisijino razlago ekonomskih podatkov. Sodišče mora poleg vsebinske pravilnosti navedenih dokazov, njihove zanesljivosti in doslednosti namreč preveriti tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe. Tak nadzor je še bolj potreben, kadar se zahteva prospektivna analiza (sodba z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, ZOdl., EU:C:2005:87, točka 39, in zgoraj v točki 127 navedena sodba Qualcomm/Komisija, EU:T:2009:212, točka 92).

137    Nadzor sodišča nad kompleksnimi ekonomskimi presojami Komisije pri izvajanju diskrecijske pravice, ki ji jo zagotavlja Uredba št. 4064/89, mora biti omejen na preizkus spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter neobstoja očitnih napak pri presoji in zlorabe pooblastil. Splošno sodišče še posebej ne more s svojo ekonomsko presojo nadomestiti presoje Komisije (sodba z dne 3. aprila 2003, Petrolessence in SG2R/Komisija, T‑342/00, Recueil, EU:T:2003:97, točka 101). Podobno pri presoji nujnosti pridobitve zavez zaradi odprave resnih dvomov, ki jih postavlja koncentracija, ni dolžnost sodišča, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije, saj se mora njegov nadzor omejiti na preverjanje, ali Komisija ni storila očitne napake pri presoji (zgoraj v točki 43 navedena sodba easyJet/Komisija, EU:T:2006:187, točka 128). Pri presoji izvršitve zavez je sodni nadzor enak kot tisti v zvezi z združljivostjo koncentracije s skupnim trgom ali potrebo po pridobitvi zavez zaradi odobritve koncentracije (zgoraj navedena sodba Petrolessence in SG2R/Komisija, EU:T:2003:97, točke od 101 do 103).

138    Zato je v obravnavani zadevi Splošno sodišče pristojno za omejen nadzor nad kompleksno ekonomsko presojo Komisije, ki jo je morala opraviti pri sprejemanju izpodbijane odločbe, pri čemer presoje Komisije ne sme nadomestiti s svojo. Kar zadeva druge presoje, ki jih je morala opraviti Komisija pri presoji kandidature družbe Wendel, pa je ta nadzor popoln.

139    Glede na ta načela je treba preizkusiti vseh šest utemeljitev tožeče stranke v okviru tega tožbenega razloga.

140    Najprej je treba opozoriti na to, da se je družba Lagardère v skladu z odstavkom 10 svojih zavez obvezala, da bo zaradi ohranitve učinkovite konkurence na zadevnih trgih sredstva Editis prodala enemu ali več neodvisnim kupcem pod temi pogoji:

„Družba Lagardère ne sme imeti znatnih neposrednih ali posrednih interesov pri kupcu ali kupcih;

Kupec ali kupci morajo biti trajni gospodarski subjekti, ki so sposobni ohranjati ali razvijati učinkovito konkurenco in imajo za to gospodarske interese, ne da bi ta besedna zveza vnaprej izključevala katero koli kategorijo industrijskih ali finančnih kupcev;

S tem, da potencialni kupec kupi enega ali več delov sredstev, ki se prodajo, ne smejo nastati nove težave v zvezi s konkurenco niti ne sme biti odložena izpolnitev zavez. Priglasiteljica mora biti zmožna Komisiji dokazati, da kupec izpolnjuje pogoje iz zavez in da je eden ali več delov sredstev prodanih v skladu s temi zavezami.

Kupec ali kupci pridobijo ali razumno lahko pridobijo vsa dovoljenja, potrebna za prevzem in uporabo sredstev, ki se prodajo.“

141    Prvič, tožeča stranka trdi, da dejstva, poznejša od 30. julija 2004, potrjujejo njeno stališče, ker je družba Wendel po zgolj štirih letih prodala družbo Editis, družba Editis pa ni ponovno postala prvo podjetje na frankofonskem založniškem trgu. Vendar iz spisa izhaja, da se je družba Wendel izkazala za zanesljiv subjekt, ki je sposoben in ki je razvil učinkovito konkurenco na trgu v skladu s pogoji iz odstavka 10(b) zavez družbe Lagardère. Ni namreč sporno, da je družba Editis po tem, ko jo je kupila družba Wendel, zabeležila velik promet in rast, kar je zadnjenavedeni omogočilo, da jo je maja 2008 prodala družbi Planeta, v zvezi s to prodajo pa tožeča stranka ni trdila, da je bila zaradi nje zmanjšana konkurenca na trgu.

142    Drugič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija oceniti zmožnost in motivacijo družbe Wendel za ohranitev in razvoj učinkovite konkurence. Vendar iz točk od 28 do 35 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je analiza Komisije nanašala na pogoje iz odstavka 10(b) zavez družbe Lagardère, s tem da je na eni strani preizkusila, ali je bila družba Wendel zanesljiv subjekt (točki 28 in 29 obrazložitve), na drugi strani pa, ali je bila družba Wendel zmožna ohraniti in razvijati družbo Editis kot učinkovitega konkurenta na zadevnih trgih (točke od 30 do 34 obrazložitve). Komisija se torej ni omejila na presojo finančne koristi, ki bi jo družba Wendel lahko imela zaradi posla, ampak je analizirala tudi vire družbe Editis, s poudarkom na nameri družbe Wendel, da obdrži takratne poslovodne ekipe, ter poslovni načrt, ki ga je pripravila družba Wendel in v katerem je bila določena strategija notranje in zunanje rasti. Trditev tožeče stranke, da Komisija ni preizkusila zmožnosti družbe Wendel za razvoj učinkovite konkurence torej ne temelji na dejstvih, ker je Komisija analizirala zmožnost družbe Wendel, da ohrani in razvija družbo Editis, da bi jo vzpostavila kot učinkovitega konkurenta.

143    Tretjič, tožeča stranka očita Komisiji, da je storila očitno napako pri presoji, s tem ko ni primerjala stopenj notranje donosnosti, ki jo je pričakovala družba Wendel, s tisto drugih združenj, ki jih je predhodno izbrala družba Lagardère, medtem ko je Komisija primerjala ponudbo družbe Wendel z drugimi ponudbami v zvezi z ohranitvijo poslovodnih virov družbe Editis.

144    Opozoriti je treba, da je morala družba Lagardère v skladu z odstavkom 13(b) in odstavkom 14 zavez Komisiji predložiti seznam potencialnih kupcev, s katerimi je nameravala navezati stik, njeno izbiro kupca ali kupcev pa je odobrila Komisija na podlagi informacij, potrebnih za preveritev, ali izpolnjujejo merila za potrditev iz odstavka 10. V skladu z odstavkom 20 teh zavez je moral izbirni postopek kupca ali kupcev s strani priglasiteljice potekati pod nadzorom pooblaščenca, ki ga je potrdila Komisija in katerega naloga je bila zagotovitev zadovoljive izpolnitve zavez družbe Lagardère v smislu člena 21(g), ali celo voditi pogajanja o prevzemu z zainteresiranimi tretjimi osebami v primeru, predvidenem v odstavku 25, da priglasiteljica v postavljenem roku ne bi izpolnila prevzetih obveznosti. Nazadnje, v odstavku 11 zavez je bilo pojasnjeno, da mora družba Lagardère vložiti vse napore v prodajo vseh sredstev, ki se prodajo, enemu kupcu, pri tem pa paziti na cilj, da se iz tega pridobi največja možna vrednost. Navedeni izbirni postopek, v skladu s katerim je bila družba Lagardère edina pristojna za to, da Komisiji predlaga kupca sredstev družbe Editis, in v skladu s katerim je morala Komisija preveriti samo, da kupec, ki ga je izbrala družba Lagardère, izpolnjuje merila iz zavez, da se ohrani učinkovita konkurenca na zadevnih trgih, torej ni bil jasno določen v izpodbijani odločbi ampak v odločbi o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, katere zakonitosti pa tožeča stranka ne more več izpodbijati, ker je sodba T‑452/04 (EU:T:2010:385) pravnomočna (zgoraj v točki 117 navedena sodba Hoogovens Groep/Komisija, EU:C:1985:355, točka 9).

145    Treba je opozoriti tudi na to, da veljavne določbe prava koncentracij Komisiji niso nalagale, da sama organizira postopek za izbiro kandidatov za nakup sredstev, ki se prodajo, ali da primerja ustreznost navedenih kandidatov. Sicer pa odstavek 21 sporočila o korektivnih ukrepih v zvezi s tem določa, da „ko postane odsvojitev dejavnosti pogoj za odločbo o odobritvi, morajo stranke poiskati ustreznega kupca za to dejavnost.“ Navedeni odstavek nikakor ni v nasprotju z določbami Uredbe št. 4064/89, katere člen 8(2) predvideva zgolj morebitne „sprememb[e] [priglašene koncentracije], ki jo opravijo udeležena podjetja,“ da bi se uskladila s skupnim trgom, ne da bi bil opredeljen postopek, po katerem se pride do tega rezultata. Sodišče je poleg tega v sodbi C‑551/10 P, navedeni zgoraj v točki 23 (EU:C:2012:681), opozorilo na to, da člen 2(2) in (3) Uredbe št. 4064/89 Komisiji daje nalogo zagotoviti, da koncentracije, ki so pod njenim nadzorom, ne ustvarjajo ali krepijo prevladujočega položaja, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, in da Komisijina naloga tako ni vzpostaviti sistem popolne konkurence in namesto gospodarskih subjektov odločiti, kdo lahko deluje na trgu (točki 66 in 67). Zato je Sodišče navedlo, da ima Komisija le možnost, da kupca, ki ji je predstavljen, odobri ali ne (točka 76).

146    Pri presoji Komisije glede nujnosti pridobitve zavez, da bi odpravila resne dvome, ki se postavljajo zaradi postopka koncentracije, sodišče Unije meni, da ni pristojno, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije, in da zato zgolj domnevno neupoštevanje drugih zavez, ki jih predlagajo tretje osebe, ni dokaz, da je v izpodbijani odločbi očitna napaka pri presoji. Zato okoliščina, da bi bilo mogoče sprejeti tudi druge zaveze, celo če bi bile ugodnejše za konkurenco, ne more pripeljati do razglasitve ničnosti navedene odločbe, ker je Komisija lahko razumno sklepala, da so zaveze, vsebovane v odločbi, omogočale odpravo resnih dvomov (sodba z dne 30. septembra 2003, ARD/Komisija, T‑158/00, Recueil, EU:T:2003:246, točki 328 in 329, ter zgoraj v točki 43 navedena sodba easyJet/Komisija, EU:T:2006:187, točki 128 in 129). Podobno torej Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno, da primerjalno analizira različne ponudbe, ki so bile predložene družbi Lagardère leta 2004, Komisija pa ni bila zavezana primerjati stopenj notranje donosnosti, ki so jo pričakovali različni kupci, ker je menila, da kandidatura družbe Wendel, ki jo je kot edinega kupca predlagala družba Lagardère, izpolnjuje zaveze zadnjenavedene.

147    Nazadnje, treba je pojasniti, da trditev tožeče stranke, da bi morala Komisija primerjati ponudbe več kupcev o določenem vprašanju, ni podprta z dejstvi. Iz točke 30 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Komisija z namenom, da analizira, ali je družba Wendel kandidat, ki je zmožen ohraniti in razvijati družbo Editis kot učinkovitega konkurenta na zadevnem trgu, ugotovila, da se je družba Wendel zavezala, da bo obdržala poslovodne in uredniške vire, in da je družba Wendel izpostavila, da ji tak pristop omogoča boljše zagotavljanje razvoja družbe Editis kot bi ga prevzem s strani konkurenta iz sektorja, ki bi nujno reorganiziral poslovodni nadzor.

148    Četrtič, tožeča stranka očita Komisiji, da ni upoštevala neizkušenosti družbe Wendel v sektorju založništva. Vendar iz odstavka 10(b) zavez izrecno izhaja, da se lahko kupec sredstev, ki se prodajo, izbere med finančnimi kupci, kar sta potrdili Splošno sodišče (zgoraj v točki 15 navedena sodba T‑279/04, EU:T:2010:384, točki 344 in 345) in Sodišče (zgoraj v točki 23 navedena sodba C‑551/10 P, EU:C:2012:681, točka 78) pri preizkusu zakonitosti odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004. Trditev tožeče stranke ni podprta z dejstvi tudi zato, ker je Komisija v točki 30 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno analizirala, ali je družba Wendel subjekt, ki lahko ohrani in razvija učinkovito konkurenco kljub neizkušenosti v sektorju založništva. Tako je opozorila na to, da bi družba Editis ohranila celotne poslovodne, uredniške in podporne vire, potrebne za to, da sama zagotovi lastno vzdržnost, in da se je družba Wendel zavezala k ohranitvi teh virov. V zvezi s tem je treba navesti, da se je družba Lagardère v odstavku 12(b) zavez zavezala, da pred potekom določenega roka ne bo zaposlovala članov izvršnega odbora družbe Editis in glavnih uredniških kadrov sredstev, ki se prodajo.

149    Petič, tožeča stranka očita Komisiji, da je štela, da družba Wendel izpolnjuje pogoj neodvisnosti iz zavez, čeprav je bil eden od njenih poslovodij istočasno član nadzornega sveta in revizijskega odbora družbe Lagardère.

150    Družba Lagardère se je v skladu z odstavkom 10 svojih zavez za ohranitev učinkovite konkurence na zadevnih trgih zavezala, da bo „sredstva [družbe Editis] prodala enemu ali več kupcem, ki so neodvisni.“ Poleg tega je odstavek 10(a) določal, da družba Lagardère ne sme imeti „znatnih neposrednih ali posrednih interesov pri kupcu.“ Splošno sodišče je v točki 346 sodbe T‑279/04 (EU:T:2010:384) zavrnilo trditev tožeče stranke v podporo njenemu devetemu tožbenemu razlogu, da zaveze družbe Lagardère niso bile skladne s točko 49 sporočila o korektivnih ukrepih. Splošno sodišče je tako menilo, da se zdi „zgolj neobstoj znatnih neposrednih ali posrednih interesov pri kupcu ali kupcih, kot je določena v odstavku 10 zavez družbe Lagardère, združljiva s pogojem v zvezi z neobstojem povezave med kupcem in strankami iz točke 49 sporočila o korektivnih ukrepih, ker je bilo v skladu z odstavkom 10 zavez družbe Lagardère možno prodati samo ‚enemu ali več kupcem, ki so neodvisni od priglasiteljice‘ in ker z nakupom enega ali več delov sredstev, ki se prodajo, ‚ne smejo nastati nove težave v zvezi s konkurenco‘.“

151    Pojasniti je treba, da je Splošno sodišče tako preizkusilo oba pogoja iz odstavka 10 in odstavka 10(a) zavez kot celoto in menilo, da je treba „neobstoj znatnih neposrednih ali posrednih interesov družbe Lagardère pri kupcu“ iz odstavka 10(a) preizkusiti ob upoštevanju splošnega pogoja neodvisnosti kupca v razmerju do družbe Lagardère iz odstavka 10.

152    V obravnavani zadevi je treba preizkusiti, ali je Komisija pri presoji kandidature družbe Wendel res spoštovala pogoj neodvisnosti zadnjenavedene v razmerju do družbe Lagardère, ki je določen v odstavku 10 in odstavku 10(a) zavez, v povezavi s točko 49 sporočila o korektivnih ukrepih. S pogojem neodvisnosti se skuša med drugim zagotoviti sposobnost kupca, da se na trgu obnaša kot učinkovit in samostojen konkurent, ne da bi prodajalec lahko vplival na njegovo strategijo in odločitve. To neodvisnost je mogoče preizkusiti z analizo kapitalskih, finančnih, poslovnih, osebnih in materialnih povezav med obema družbama.

153    Komisija je v točki 27 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z vprašanjem neodvisnosti strank navedla, da „je bila družba Wendel ob predložitvi prvotnega predloga za potrditev leta 2004 neodvisna od skupine Lagardère“ in da „ni obstajala namreč nobena kapitalska niti druga ekonomska povezava med tema dvema družbama.“ Te ugotovitve tožeča stranka – ki materialne in finančne povezave med družbama sicer ni zatrjevala – ne izpodbija.

154    Tožeča stranka resda pravilno navaja, da je bila ista oseba v nekaterih poslovodnih ali nadzornih organih družb Lagardère in Wendel. Ni namreč sporno, da je bil P. od leta 1998 eden od petnajstih članov nadzornega sveta družbe Lagardère in član revizijskega odbora te družbe. P. je bil poleg tega od leta 2002 do 31. maja 2005 eden od dvanajstih članov upravnega odbora, eden od treh članov odbora za imenovanja in plače ter eden od petih članov revizijskega odbora družbe Wendel.

155    Kljub temu pa prisotnost P. v teh organih obeh družb v okoliščinah obravnavane zadeve ne dokazuje, da je bila družba Wendel kupec, ki je odvisen od družbe Lagardère.

156    Družba Lagardère je bila namreč 30. julija 2004 komanditna delniška družba francoskega prava z dvotirnim upravljanjem, katere delovanje so urejale določbe členov od L 226‑1 do L 226‑14 francoskega trgovinskega zakonika. Vodila jo je torej uprava pod nadzorom nadzornega sveta. P. je kot član nadzornega sveta, in ne uprave, po navedbah družbe Wendel opravljal izključno naloge nadzora in usmerjanja upravljanja družbe. Poleg tega je bil kot član revizijskega odbora zadolžen za temeljna finančna in računovodska vprašanja.

157    Družba Wendel je bila 30. julija 2004 delniška družba francoskega prava z enotirnim upravljanjem, katere delovanje so urejale določbe členov od L 225‑17 do L 225‑56 francoskega trgovinskega zakonika. Upravljal jo je torej upravni odbor, zadolžen za določanje usmeritev njenega delovanja. Za člane njenega upravnega odbora je v skladu z določbami člena L 225‑37 francoskega trgovinskega zakonika resda veljala obveznost diskretnosti, kot navaja družba Wendel, vendar so bili zavezani tudi lojalnosti družbi, med drugim v skladu z določbami člena L 242‑6 tega zakonika. P. je bil poleg tega tudi član odbora za imenovanja in plače ter revizijskega odbora družbe Wendel, ki so bili zadolženi za pripravo sej upravnega odbora, ki se je sestajal vsaj štirikrat letno. Natančneje, revizijski odbor je bil pristojen za računovodska vprašanja, odbor za imenovanja in plačila pa zlasti za pripravo predlogov za imenovanje članov upravnega odbora, plačilo predsednika upravnega odbora in izvršnega generalnega direktorja in smernic za politiko udeležbe poslovodstva pri dobičku. Iz letnega poročila za leto 2004 tako izhaja, da so bili na dnevnem redu odbora za imenovanja in plačila na sestankih 9. julija, 6. in 23. septembra 2004 ter 22. oktobra 2004 prevzemna premija za družbo Editis, naložba v družbo Editis in udeležba poslovodstva družbe Wendel v kapitalu družbe Editis.

158    Poleg tega je v opombi št. 10, na katero napotuje točka 27 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo je Komisija predložila kot odgovor na ukrep procesnega vodstva Splošnega sodišča, navedeno da „se je Komisija v zvezi z osebnimi povezavami med družbama Lagardère in Wendel seznanila z dejstvom, da so se zastopniki družbe Wendel pred prvo odločbo o potrditvi zavezali, da [P.] ne bo več član upravnega odbora družbe Wendel.“ Tako iz izpodbijane odločbe kot iz odgovorov na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi izhaja, da se je družba Wendel na zahtevo Komisije 27. julija 2004 formalno zavezala, da bo na eni strani P. končal mandate v tej družbi v enem letu od potrditve kandidature zadnjenavedene, in na drugi strani, da v tem obdobju ne bo sodeloval na sejah upravnega odbora in drugih notranjih odborov, kadar bodo obravnavali dejavnost založništva v skupini, in da od poslovodij ali operativnega osebja družbe Wendel ne bo prejemal nobenih zaupnih informacij v zvezi s sektorjem založništva.

159    Na podlagi navedenih elementov je mogoče skleniti, da je Komisija poskrbela za to, da prisotnost P. v družbi Wendel ne bi mogla škodovati neodvisnosti te družbe in posledično ohranitvi in razvoju učinkovite konkurence na zadevnem trgu. Zato zgolj na podlagi prisotnosti P. v organih obeh družb brez drugih elementov ni mogoče sklepati, da je družba Lagardère vplivala na ravnanje družbe Wendel na trgu in da ni izpolnjen pogoj neodvisnosti kupca.

160    V zvezi s trditvami tožeče stranke, da je bila prisotnost P. v poslovodnih in nadzornih organih obeh družb še posebej problematična v času dezinvestiranja in izbire kupca s strani družbe Lagardère, je treba opozoriti, da je bil na eni strani postopek dezinvestiranja pod strogim nadzorom Komisije, na drugi strani pa Komisija ni bila pristojna za to, da vzpostavi sistem popolne konkurence in namesto gospodarskih subjektov odloči, kdo bi moral delovati na trgu, saj je bila družba Lagardère edina pristojna za to, da najde ustreznega kupca, ki ga je morala nato potrditi Komisija (glej točki 144 in 145 zgoraj).

161    Nazadnje, trditev tožeče stranke glede nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem vprašanjem je treba preizkusiti v okviru šestega tožbenega razloga.

162    Šestič, tožeča stranka očita Komisiji, da je zanemarila možen vpliv prehodnih sporazumov med obema družbama na neodvisnost družbe Wendel, ker je družba Editis za izdajo nekaterih vrednostnih papirjev še naprej plačevala družbi Hachette, ki je bila v celoti v lasti družbe Lagardère. Ker so bili ti prehodni sporazumi del zavez družbe Lagardère in torej opredeljeni v odločbi o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 (glej prilogo 1, točki 13 in 14 obrazložitve navedene odločbe), je treba to trditev zavrniti, ker tožeča stranka ne more več izpodbijati zakonitosti navedene odločbe (glej točko 144 zgoraj).

163    Razen točke 161 zgoraj iz navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Peti tožbeni razlog: zloraba pooblastil

164    Tožeča stranka trdi, da so bila pri izpodbijani odločbi zlorabljena pooblastila, ker je Komisija uporabila člen 266 PDEU za naknadno potrditev prve odločbe o potrditvi, namesto da bi se postavila v čas pred nastankom nezakonitosti, ki sta jo sankcionirala Splošno sodišče in Sodišče.

165    Komisija in intervenientki nasprotujejo trditvam tožeče stranke.

166    V skladu s sodno prakso (zgoraj v točki 58 navedena sodba Fédesa in drugi, EU:C:1990:391, točka 24) gre za zlorabo pooblastil, če je akt institucije Unije sprejet z izključnim oziroma vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji, kot so tisti, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki ga Pogodba posebej določa za obravnavo okoliščin primera. Sodišče Unije zato meni, da je pri aktu podana zloraba pooblastil le, če se lahko na podlagi objektivnih, prepričljivih in skladnih indicev domneva, da je bil izdan izključno ali vsaj v glavnem za drug namen od navedenega (glej sodbo z dne 11. novembra 2004, Ramondín in drugi/Komisija, C‑186/02 P in C‑188/02 P, ZOdl., EU:C:2004:702, točka 44 in navedena sodna praksa). Če je ciljev več – tudi če je med veljavnimi cilji neutemeljen cilj – pri odločbi kljub temu ne bi bila zlorabljena pooblastila, če ne bi bil ogrožen temeljni cilj (sodbe z dne 21. decembra 1954, Italija/Visoka oblast, 2/54, Recueil, EU:C:1954:8; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. julija 1999, Vlaamse Televisie Maatschappij/Komisija, T‑266/97, Recueil, EU:T:1999:144, točka 131).

167    V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je Komisija a posteriori potrdila prvo odločbo o potrditvi, da bi ustregla zasebnemu, in ne splošnemu interesu.

168    V podporo temu tožbenemu razlogu navaja, prvič, da je Komisija nezakonito dala retroaktiven značaj izpodbijani odločbi, čeprav bi morala sankcionirati kršitev ene od zavez, ki jo je storila družba Lagardère. Vendar iz analize prvega tožbenega razloga na eni strani izhaja, da je Komisija lahko zakonito sprejela retroaktivno odločbo, na drugi strani pa, da Komisija ni bila dolžna preklicati odločbe o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004 in sankcionirati družbe Lagardère. Poleg tega je bil namen sprejetja nove odločbe o potrditvi uresničitev več ciljev v splošnem interesu, na katere je bilo opozorjeno pri analizi prvega tožbenega razloga.

169    Drugič, tožeča stranka trdi, da je bil namen izpodbijane odločbe preprečiti uspešnost tožbe, ki jo je 4. novembra 2010 vložila zoper družbi Lagardère in Wendel pri Tribunal de commerce de Paris (trgovinsko sodišče v Parizu, Francija), v nasprotju z določbami člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). Na obravnavi je tožeča stranka pojasnila, da je želela z navedeno tožbo pri nacionalnem sodišču doseči razglasitev ničnosti prodajne pogodbe med družbama Lagardère in Wendel, ker naj bi bila v nasprotju z gospodarskim javnim redom, ker je Splošno sodišče za nično razglasilo prvo odločbo o potrditvi družbe Wendel.

170    Res je, da Evropsko sodišče za človekove pravice meni, da je treba izvršitev sodne odločbe obravnavati kot sestavni del postopka v smislu člena 6(1) EKČP, med drugim v okviru upravnega postopka (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. marca 1997 v zadevi Hornsby proti Grčiji, Recueil des arrêts et décisions 1997‑II, točki 40 in 41), in da je razvilo sodno prakso v zvezi s prepovedjo vmešavanja zakonodajne oblasti z namenom vplivanja na sodni razplet spora (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 9. decembra 1994 v zadevi Raffineries grecques Stran in Stratis Andreadis proti Grčiji, točka 49, série A št. 301-B; Zielinski in Pradal in Gonzales in drugi proti Franciji, št. 24846/94 in od 34165/96 do 34173/96, točka 57, CEDH 1999-VII). Vendar v obravnavani zadevi tožeča stranka ni utemeljila trditve, da je bil cilj izpodbijane odločbe neuspeh nacionalnega sodnega postopka v teku. Poleg tega je iz analize prvega tožbenega razloga razvidno, da je bil namen sprejetja nove odločbe o potrditvi prav v zagotovitvi, da bo uprava spoštovala zakonitost in pravnomočnost sodbe Splošnega sodišča.

171    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni na podlagi objektivnih, prepričljivih in skladnih indicev dokazala, da je bil namen izpodbijane odločbe retroaktivno potrditi prvo odločbo o potrditvi in tako ustreči zasebnemu, in ne splošnemu interesu.

172    Peti tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

 Šesti tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev

173    Tožeča stranka trdi, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Komisija naj zlasti ne bi navedla dovolj razlogov, ki upravičujejo sprejetje retroaktivne odločbe. Prav tako naj ne bi navedla razlogov, zaradi katerih je lahko upoštevala elemente, poznejše od 30. julija 2004, in naj ne bi navedla, zakaj prodaja družbe Editis družbi Planeta leta 2008 ni bila kršitev zavez. Nazadnje, Komisija naj bi nezadostno navedla, zakaj je prisotnost skupnega člana uprave v družbah Lagardère in Wendel združljiva s pogojem neodvisnosti iz odstavka 10 zavez.

174    Komisija ob podpori družb Lagardère in Wendel odgovarja, da je izpodbijano odločbo ustrezno obrazložila.

175    V skladu z ustaljeno sodno prakso je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okvira, v katerem je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno podati razloge institucije, ki je avtor akta, tako da po eni strani sodišču Unije omogoča izvajanje nadzora zakonitosti, in da po drugi strani zadevnim osebam omogoči, da se seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba vprašanje o tem, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 296 PDEU, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega okvira, pa tudi skupka pravnih pravil, ki zadevno področje urejajo (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 63, in z dne 30. novembra 2011, Sniace/Komisija, T‑238/09, EU:T:2011:705, točka 37).

176    Komisija zlasti ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za odločbo (sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., EU:C:2008:375, točka 96, in z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, ZOdl., EU:T:2010:62, točka 180).

177    Poleg tega mora biti stopnja natančnosti obrazložitve odločbe sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti odločba sprejeta. Tako Komisija ne krši obveznosti obrazložitve, če pri izvajanju svoje pristojnosti glede nadzora koncentracij v svoji odločbi ne navede natančno razlogov za presojo nekaterih vidikov koncentracije, ki se ji zdijo očitno neupoštevni, nepomembni ali popolnoma drugotnega pomena za presojo koncentracije (sodba z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, ZOdl., EU:T:2009:144, točka 192). Taka zahteva je namreč težko združljiva z zahtevo po hitrosti in kratkimi procesnimi roki, ki so naloženi Komisiji pri izvrševanju njene pristojnosti na področju nadzora koncentracij in ki so del posebnih okoliščin postopka nadzora koncentracij (sodba z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, ZOdl., EU:C:2008:392, točka 167). Kljub temu pa mora Komisija navesti dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene v strukturi odločbe (zgoraj navedena sodba NVV/Komisija, EU:T:2009:144, točka 194).

178    Obrazložitev izpodbijane odločbe je ob upoštevanju teh načel zadostna.

179    Najprej je treba namreč opozoriti na to, da spada izpodbijana odločba v okvir – s katerim je tožeča stranka seznanjena – ki ga tvori odločba o pogojni odobritvi koncentracije z dne 7. januarja 2004, katere izvršitev zagotavlja odločba o potrditvi, in zavrnitev tožbe tožeče stranke zoper to odločbo in razglasitev ničnosti prve odločbe o potrditvi s strani Splošnega sodišča ter zavrnitev pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča s strani Sodišča. Poleg tega iz spisa izhaja, da je Komisija 24. februarja in 18. aprila 2011 odgovorila na dopise tožeče stranke v zvezi z nadaljnjimi koraki po sodbi T‑452/04, navedeni zgoraj v točki 15 (EU:T:2010:385), da sta se tožeča stranka in Komisija glede tega sestali 14. februarja in 16. marca 2011, in da je tožeča stranka ponovno predložila svoja stališča o novem postopku potrjevanja novemu pooblaščencu z dopisom z dne 20. aprila 2011, Komisiji pa z dopisom z dne 27. aprila 2011.

180    Poleg tega je v točkah od 15 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno in nedvoumno navedena odločitev Komisije za sprejetje retroaktivne odločbe in, dodatno, tudi upoštevanje dejanskih okoliščin, nastalih po 30. juliju 2004. Komisija je zlasti poskrbela za to, da je v navedenih točkah obrazložitve odgovorila na trditve tožeče stranke v številnih izmenjavah stališč med 30. septembrom in 13. majem 2011. V zvezi s prodajo družbe Editis družbi Planeta leta 2008 je Komisija prav tako v točkah 47 in 48 obrazložitve izpodbijane odločbe dovolj jasno in nedvoumno navedla razloge, zaradi katerih je menila, da je ta prodaja združljiva z zavezami družbe Lagardère.

181    Nazadnje, v zvezi z obrazložitvijo presoje pogoja neodvisnosti, določenega v zavezah, je iz točke 27 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno mnenje Komisije, da je bila družba Wendel ob predložitvi prvotnega predloga za potrditev leta 2004 neodvisna od skupine Lagardère, ker ni bilo nobene kapitalske niti druge ekonomske povezave med tema družbama. To že samo po sebi zadostno obrazložitev dopolnjuje še pojasnilo v opombi št. 10, na katero napotuje točka 27 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da se je družba Wendel zavezala, da P., ki je bil član nadzornega sveta družbe Lagardère, ne bo več član njenega upravnega odbora (glej točko 158 zgoraj).

182    To, da se je tožeča stranka z vsebino navedene opombe seznanila šele v sodnem postopku, ne more izpodbiti ugotovitve iz točke 181 zgoraj. Pojasnila avtorja izpodbijane odločbe, ki dopolnjujejo že samo po sebi zadostno obrazložitev, namreč ne spadajo v obveznost obrazložitve, tudi če lahko sodišču koristijo pri preizkusu razlogov odločbe, saj lahko institucija z njimi pojasni razloge, na katere je oprla svojo odločbo (sodba z dne 16. novembra 2000, Finnboard/Komisija, C‑298/98 P, Recueil, EU:C:2000:634, točka 46).

183    Iz navedenega izhaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe tožeči stranki omogoča učinkovito izpodbijanje njene utemeljenosti, Splošnemu sodišču pa izvrševanje nadzora nad zakonitostjo, kot je razvidno tudi iz preizkusa drugih tožbenih razlogov. Zato je treba šesti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, kar pomeni da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

184    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov Komisije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe, in stroškov družb Lagardère in Wendel, v skladu z njunimi predlogi.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Éditions Odile Jacob SAS se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Martins Ribeiro Gervasoni Madise

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. septembra 2014.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Dopustnost

Vsebinska presoja

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU in načela prepovedi retroaktivnosti

– Dopustnost prvega tožbenega razloga

– Kršitev določb člena 266 PDEU

– Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti

Drugi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage izpodbijane odločbe

– Dopustnost drugega tožbenega razloga

– Neobstoj pravne podlage izpodbijane odločbe

Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji, ker naj bi Komisija upoštevala podatke, poznejše od 30. julija 2004, in jih uporabila selektivno

Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji kandidature družbe Wendel

Peti tožbeni razlog: zloraba pooblastil

Šesti tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev

Stroški

* Jezik postopka: francoščina.