SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

z dne 21. novembra 2007

Zadeva F-98/07 R

Nicole Petrilli

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Izdaja začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve in za sprejetje začasnih ukrepov – Nujnost – Neobstoj“

Predmet: Predlog, vložen na podlagi členov 242 ES in 243 ES ter členov 157 AE in 158 AE, s katerim N. Petrilli prosi za odlog izvršitve odločbe Komisije z dne 20. julija 2007 o zavrnitvi njene zahteve, vložene na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, za podaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca, in za sprejetje začasnih ukrepov.

Odločitev: Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za sprejetje – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

2.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za sprejetje – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

3.      Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za sprejetje – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

1.      Pogoji za sprejetje začasnih ukrepov v zvezi z nujnostjo in fumus boni juris so kumulativni, tako da je treba predlog za sprejetje začasnih ukrepov zavrniti, kadar eden od teh pogojev ni izpolnjen.

Sodnik za izdajo začasne odredbe ima v okviru tega celovitega preizkusa široko diskrecijsko pravico ter glede na posebnosti primera prosto določi način, kako je treba preveriti te različne pogoje, in vrstni red tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne nalaga vnaprej določenega postopka analize za presojo nujnosti začasnega odločanja.

(Glej točki 19 in 20.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑783, točki 12 in 13.

2.      Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti vrnitve škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da so za preprečitev resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločbe v postopku v glavni stvari. Stranka, ki predlaga sprejetje začasnih ukrepov, mora predložiti dokaz, da ne more dočakati konca postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo.

(Glej točki 29 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C‑65/99 P(R), Recueil, str. I‑1857, točka 62;

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑811, točka 25; 19. december 2002, Esch‑Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, RecFP, str. I‑A‑325 in II‑1555, točka 27.

3.      Izguba možnosti zaposlitve na prostem delovnem mestu v instituciji Skupnosti je premoženjska in ne nepremoženjska škoda.

Vendar popolnoma finančne škode načeloma ni mogoče šteti za nepopravljivo ali celo težko popravljivo, ker je lahko predmet poznejšega finančnega nadomestila.

(Glej točki 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, D. proti Komisiji, T‑549/93 R, Recueil, str. II‑1347, točka 45; 6. junij 2006, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, ZOdl. JU, str. I-A-2-129 in II‑A‑2‑609, točka 56 in navedena sodna praksa.