SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)
z dne 20. decembra 2023(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sektor evrskih obrestnih izvedenih finančnih instrumentov – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Manipulacija z medbančnimi referenčnimi obrestnimi merami Euribor – Izmenjava zaupnih informacij – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Enotna in trajajoča kršitev – ,Mešani‘ postopek v več fazah – Domneva nedolžnosti – Nepristranskost – Globe – Osnovni znesek – Vrednost prodaje – Člen 23(2) in (3) Uredbe (ES) št. 1/2003 – Obveznost obrazložitve – Sklep o spremembi, ki dopolnjuje obrazložitev – Enako obravnavanje – Sorazmernost – Neomejena sodna pristojnost“
V zadevi T‑106/17,
JPMorgan Chase & Co., s sedežem v New Yorku, New York (Združene države Amerike),
JPMorgan Chase Bank, National Association, s sedežem v Columbusu, Ohio (Združene države Amerike),
J.P. Morgan Services LLP, s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),
ki jih zastopajo B. Tormey, A. Holroyd, L. Ream, N. French, N. Frey, D. Das, D. Hunt, N. English, solicitors, M. Lester, KC, D. Piccinin in D. Heaton, barristers,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. van Schaik, T. Baumé in M. Farley, agenti,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi S. Papasavvas, predsednik, A. Kornezov, E. Buttigieg (poročevalec), sodnika, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in G. Hesse, sodnik,
sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:
– odločb z dne 5. junija 2019 in 31. marca 2021 o prekinitvi postopka na podlagi člena 69(d) Poslovnika Splošnega sodišča,
– prilagoditvene vloge, ki so jo tožeče stranke v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 8. septembra 2021, in stališča Komisije glede te vloge, ki je bilo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženo 26. novembra 2021,
na podlagi obravnave z dne 18. marca 2022,
ob upoštevanju sodbe z dne 12. januarja 2023, HSBC Holdings in drugi/Komisija (C‑883/19 P, EU:C:2023:11), in stališč strank v zvezi z njo
izreka naslednjo
Sodbo(1)
[…]
III. Pravo
[…]
B. Predlog za razglasitev ničnosti člena 1(c) izpodbijanega sklepa
[…]
1. Obstoj kršitvenega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati tožečim strankam (prvi, drugi in tretji tožbeni razlog)
[…]
b) Prvi tožbeni razlog, s katerim se izpodbija sodelovanje skupine JP Morgan pri ravnanjih, ki pomenijo kršitev
[…]
2) Izpodbijanje sodelovanja skupine JP Morgan pri zadevnih praksah
i) Sodelovanje pri praksah manipulacije z obrestno mero Euribor
274 Tožeče stranke trdijo, da trgovalec skupine JP Morgan ni sodeloval pri nobenem ravnanju, ki bi imelo za cilj manipulirati z Euriborom ali EONIO. V zvezi s tem zatrjujejo, da se teza, ki jo v zvezi z njimi zagovarja Komisija in ki je sicer njene dejanske ugotovitve ne potrjujejo, povsem razlikuje od tiste, ki jo je uporabila v zvezi z drugimi naslovniki izpodbijanega sklepa, saj naj ne bi bila iz zadevnih izmenjav informacij razvidna nobena zahteva za manipulacijo z Euriborom v korist trgovalca skupine JP Morgan ali tega trgovalca v korist trgovalca Deutsche Bank. Zato naj ne bi bilo dokazano, da so tožeče stranke sodelovale pri kakršnikoli manipulaciji z Euriborom, ki se jo je želelo doseči z omejevalnim sporazumom. Tudi če bi bilo take zahteve mogoče prepoznati, naj Komisija ne bi ugotovila, da je trgovalec skupine JP Morgan takim zahtevam ugodil ali postopal na njihovi podlagi in se v zvezi z njimi obrnil na svoj oddelek za zakladništvo. Nazadnje, Komisija naj ne bi dokazala, da je trgovalec skupine JP Morgan poskušal manipulirati tudi z obrestno mero EONIA.
275 Tudi če bi se ugotovitve Komisije izkazale za pravilne, bi se z njimi lahko kvečjemu dokazalo, da je trgovalec skupine JP Morgan izkoristil informacije, ki jih je posredoval trgovalec Deutsche Bank o manipulaciji, ki jo je ta začel. Taka teza o pasivnem sodelovanju pri kršitvi s tihim odobravanjem pa naj ne bi bila postavljena v izpodbijanem sklepu in naj vsekakor ne bi bila izkazana, saj Komisija ni dokazala, da je bil trgovalec skupine JP Morgan obveščen o kakršnem koli protikonkurenčnem sporazumu med drugimi bankami in da se je udeležil sestanka, na katerem naj bi bil tak protikonkurenčni sporazum sklenjen.
276 Komisija izpodbija trditve tožečih strank in trdi, da dokazi, vzeti kot skupek indicev in presojani v kontekstu dejstev in trga, dokazujejo, da je bila skupina JP Morgan udeležena pri vseh oblikah nedovoljenega dogovarjanja, navedenih v izpodbijanem sklepu.
277 V zvezi s tem iz izmenjave informacij med trgovalcem skupine JP Morgan na eni strani ter trgovalcema skupine Deutsche Bank in Barclays na drugi strani, katere resničnost je bila potrjena zgoraj (glej točko 273 zgoraj) in ki je bila obravnavana v okviru drugih dokazov, izhaja, da je Komisija pravilno ugotovila sodelovanje trgovalca skupine JP Morgan pri ravnanjih v zvezi z manipulacijo z obrestno mero Euribor.
278 Najprej, trditev tožečih strank, da gre pri ravnanjih, ki se jim jih očita, zgolj za neposredne zahteve za manipulacijo s sporočenimi podatki za obrestno mero Euribor, je treba zavrniti kot neutemeljeno. Kot namreč pravilno trdi Komisija in kot je bilo navedeno zgoraj, so ravnanja, ki se jih očita tožečim strankam, imela razne oblike, ki so naštete v točki 358 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na katere je opozorjeno v točki 16 zgoraj. Tako z zatrjevanjem, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni dokazala, da je skupina JP Morgan sodelovala pri manipulaciji z Euriborom, ker naj Komisija ne bi dokazala, da je trgovalec skupine Deutsche Bank trgovalca skupine JP Morgan prosil, naj vpliva na podatke, ki se prispevajo za Euribor, da bi služil interesom prvonavedene skupine, ali da je trgovalec skupine JP Morgan podobno prošnjo naslovil na trgovalca Deutsche Bank, tožeče stranke napačno razlagajo izpodbijani sklep, saj se opirajo zgolj na točko 490 obrazložitve tega sklepa, in omejujejo obseg očitkov, ki jih je Komisija navedla v zvezi z njimi.
279 Dalje, opozoriti je treba, da se na podlagi udeležbe podjetja na protikonkurenčnem sestanku vzpostavi domneva nezakonitosti te udeležbe, za izpodbijanje katere mora to podjetje dokazati javno distanciranje, ki ga morajo kot takega dojemati tudi drugi udeleženci (glej v tem smislu sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točki 81 in 82 ter navedena sodna praksa, in z dne 3. maja 2012, Comap/Komisija, C‑290/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:271, točke od 74 do 76 in navedena sodna praksa). Razlog za to pravno načelo je, da je podjetje s tem, da je na navedenem sestanku sodelovalo, ne da bi se javno distanciralo od njegove vsebine, preostalim udeležencem dalo vtis, da odobrava izid tega srečanja in bo ravnalo v skladu z njim (glej v tem smislu sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 82, in z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija, C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točka 48).
280 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je v nasprotju s trditvami tožečih strank iz dokazov, na katere se je oprla Komisija in ki so vzeti kot skupek indicev, razvidno, da je trgovalec skupine JP Morgan sodeloval v pogovorih s trgovalcema skupin Deutsche Bank in Barclays, katerih cilj je bil vplivati na višino obrestne mere Euribor v skladu z njihovimi interesi.
281 Prvič, trgovalec skupine JP Morgan je s tem, da je na predlog trgovalca skupine Deutsche Bank za sporočitev visokih vrednosti odgovoril, da bo višino preveril pri svojem zakladništvu, pri izmenjavi informacij z dne 27. in 28. septembra 2006 (glej točki 98 in 107 zgoraj) sprejel, da od zakladništva svoje banke zahteva sporočanje podatkov za Euribor v smislu želja trgovalca skupine Deutsche Bank.
282 Drugič, izmenjava informacij z dne 8. novembra 2006 (glej točke od 178 do 181 zgoraj) nedvoumno dokazuje, da sta trgovalec skupine JP Morgan in trgovalec skupine Deutsche Bank preučevala možnost, da se v prihodnje sporočeni podatki za Euribor njunih bank uskladijo na podlagi njunih preferenc za fiksing nizkega Euribora-1M.
283 Tretjič, trgovalec skupine Barclays je med izmenjavo informacij 25. oktobra 2006 trgovalcu skupine JP Morgan nedvoumno ponudil, naj mu brez zadržkov predlaga fiksing Euribora glede na svoje interese, ne da bi zadnjenavedeni ponudbo zavrnil ali se od nje kako drugače distanciral v smislu sodne prakse, navedene v točki 279 zgoraj. Prav tako iz izmenjave informacij z dne 26. oktobra 2006 izhaja, da je trgovalec skupine Deutsche Bank trgovalcu skupine JP Morgan svetoval, naj se obrne nanj, da bi mu predlagal sporočitev podatkov za Euribor-1M glede na svoje interese. Trgovalec skupine JP Morgan se od takega predloga ni distanciral in je ponudbo zavrnil le zato, ker je raven fiksingov, ki je bila takrat nizka, ustrezala njegovim interesom.
284 Četrtič, iz izmenjav informacij z dne 27., 28. in 29. septembra 2006, 25. in 26. oktobra 2006 ter 8. novembra 2006 je razvidno, da so udeleženci teh izmenjav informacij nameravali izvajati protikonkurenčne prakse manipulacije z Euriborom, saj so vsaj preučili možnost uskladitve ravni prihodnjih sporočitev podatkov svojih bank.
285 Petič, po eni strani, kar zadeva manipulacijo z obrestno mero Euribor na datum IMM v decembru, je iz izmenjave informacij z dne 15. decembra 2006 med osebo, odgovorno za sporočanje podatkov, in trgovcem skupine JP Morgan razvidno, da je slednji vsaj močno sumil o tej manipulaciji in vpletenosti skupine Deutsche Bank vanjo. Med izmenjavo informacij s trgovalcem skupine Deutsche Bank 18. decembra 2006 je priznal, da je bil zadovoljen s fiksingom Euribora-3M, čeprav je bila njegova trgovalna pozicija skromna, vendar vsaj ni imel nasprotnega interesa (glej točko 211 zgoraj). Iz tega izhaja, da je imel trgovalec skupine JP Morgan koristi od praks, katerih namen je bila manipulacija z obrestno mero Euribor 18. decembra 2006, tako da je prilagodil svojo trgovalno pozicijo, kar mu je omogočilo, da se je izognil izgubam, čeprav ni dejavno sodeloval pri izvajanju te manipulacije.
286 Po drugi strani, kar zadeva manipulacijo z obrestno mero Euribor na datum IMM v marcu, je iz dokazov nedvoumno razvidno, da je bil trgovalec skupine JP Morgan seznanjen s to manipulacijo ali je imel glede te manipulacije vsaj močan sum (glej izmenjavo informacij z dne 16. marca 2007 med trgovalcem skupine JP Morgan in osebo, odgovorno za sporočanje podatkov pri tej banki, točka 258 zgoraj). Poleg tega glede na obvestila banke E, izmenjavo informacij z dne 29. septembra 2006 in izmenjavo informacij z dne 15. decembra 2006 (glej točki 208 in 209 zgoraj) med trgovalcem skupine JP Morgan in osebo, odgovorno za sporočanje podatkov pri njegovi banki, je Komisija v točki 490 obrazložitve izpodbijanega sklepa lahko upravičeno ugotovila, da je trgovalec skupine JP Morgan vedel, da je bil trgovalec skupine Deutsche Bank pripravljen in zmožen vplivati na ravni referenčnih obrestnih mer Euribor. Tako je sprejemljivo šteti, da je trgovalec skupine JP Morgan, ko mu je trgovalec skupine Deutsche Bank 4. in 8. januarja 2007 ter 6. februarja 2007 sporočil informacije o trgovalni poziciji za ta datum in o trgovalni strategiji, ker je navedel, da taka pozicija pomeni majhno tveganje, lahko razumno predvidel, da ta trgovalna strategija trgovalca skupine Deutsche Bank odraža napovedi tega trgovalca glede višine obrestne mere Euribor, kot naj bi izhajala iz praks manipulacije, h katerim se je zavezal.
287 Trgovalec skupine JP Morgan je med izmenjavo informacij 16. in 19. marca 2007 izrecno potrdil, da je upošteval informacije, ki mu jih je posredoval trgovalec skupine Deutsche Bank, in da je zato zmanjšal svojo kratko pozicijo ter celo sprejel „rahlo dolgo“ pozicijo za terminske pogodbe za IMM marca 2007. Tako je zmanjšal svoje izgube. Nato se je trgovalcu skupine Deutsche Bank zahvalil za njegove nasvete.
288 Iz tega izhaja, da je imel trgovalec skupine JP Morgan koristi od praks, katerih namen je bil znižati obrestno mero Euribor na datum IMM v marcu in za katere je vedel, kljub temu, da – kot trdijo tožeče stranke – ga glede na dokaze, ki jih je predložila Komisija, trgovalec skupine Deutsche Bank ni seznanil s podrobnostmi tega načrta in tako ni aktivno sodeloval pri njegovem izvajanju.
289 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je Komisija navedla v točkah 348 in 364 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se pasivni načini sodelovanja pri kršitvi – kot je prisotnost podjetja na sestankih, na katerih so bili sklenjeni sporazumi s protikonkurenčnim ciljem, ne da bi temu očitno nasprotovalo – razlagajo kot sostorilstvo, ki povzroči njegovo odgovornost v okviru člena 101(1) PDEU, ker je posledica tihega odobravanja nezakonite pobude brez javnega distanciranja od njene vsebine ali brez njene prijave upravnim organom spodbujanje nadaljevanja kršitve in oteževanje njenega odkritja (sodba z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 31 in navedena sodna praksa).
290 Zato mora podjetje v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 279 zgoraj, za ovrženje domneve nezakonitosti take udeležbe na protikonkurenčnem sestanku predložiti dokaz o javnem distanciranju (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2013, Slovenská sporiteľňa, C‑68/12, EU:C:2013:71, točka 27 in navedena sodna praksa). Vendar tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza v tej smeri niti v zvezi z manipulacijo z obrestno mero z dne 18. decembra 2006 niti v zvezi s tem, da je trgovalec skupine Deutsche Bank trgovalcu skupine JP Morgan posredoval informacije o trgovalni strategiji prvonavedene skupine za datum IMM v marcu 2007. Nasprotno, kot je bilo navedeno v točkah 285 in 286 zgoraj, je trgovalec skupine JP Morgan prilagodil svojo trgovalno strategijo, da bi lahko imel koristi od teh manipulacij.
291 Tožeče stranke trdijo, da jim takega pasivnega sodelovanja pri zadevni kršitvi ni mogoče pripisati, ker naj bi bila obveznost javnega distanciranja od kršitve upoštevna le, če Komisija dokaže, da je podjetje sodelovalo na sestanku, na katerem je bil sklenjen protikonkurenčni sporazum.
292 Vendar glede na naravo zadevne kršitve, ki je imela obliko mreže dvostranskih stikov med različnimi akterji (glej točki 357 in 360 obrazložitve izpodbijanega sklepa), Komisija ni mogla ugotoviti nobene udeležbe na „sestanku“ v smislu trditve tožečih strank. Tako je lahko upravičeno ugotovila pasivno udeležbo tožečih strank pri nekaterih ravnanjih, katerih namen je bila manipulacija z obrestnimi merami, ker je bil trgovalec skupine JP Morgan seznanjen z obstojem praks manipulacije z obrestnimi merami, med drugim prek trgovalca skupine Deutsche Bank, s katerim je vzdrževal dvostranske stike. Tožeče stranke pa ne izpodbijajo tega, da take prakse manipulacije z obrestnimi merami pomenijo kršitev, niti tega, da bi moral biti trgovalec skupine JP Morgan seznanjen s kršitveno naravo teh praks (glej točko 360 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
293 Šestič, iz izmenjav informacij z dne 27. in 28. septembra 2006 ter 8. novembra 2006 izhaja, da je trgovalec skupine JP Morgan sporočil ali se je vsaj implicitno zavezal, da bo svojemu konkurentu sporočil informacije, ki jih je prejel od oseb, odgovornih za sporočanje podatkov pri njegovi banki. Trgovalec skupine JP Morgan je namreč s tem, ko je 27. in 28. septembra 2006 obljubil, da bo „preveril“ višino podatkov, ki jih bo prispevalo njegovo zakladništvo, želel odpraviti negotovosti glede višine podatkov, ki jih bo to prispevalo, in se je torej implicitno zavezal, da bo poročal o stikih, ki jih je nameraval vzpostaviti s tem oddelkom. Podobno je med izmenjavo informacij 8. novembra 2006 trgovalec skupine JP Morgan trgovalcu skupine Deutsche Bank posredoval informacijo o višini sporočenih podatkov svoje banke, ki jo je pridobil med predhodnimi stiki z zakladništvom.
294 Sedmič, 2. oktobra 2006, 18. decembra 2006 in 19. marca 2007 so trgovalci skupine JP Morgan in skupine Deutsche Bank začeli izmenjavo informacij, katere namen je bil nadzorovati ali spremljati ravnanje članov omejevalnega sporazuma, tako da so bodisi preverili raven podatkov za sporočanje Deutsche Bank bodisi izmenjali informacije o njihovem zadovoljstvu v zvezi z ravnjo obrestne mere Euribor, za katero so vedeli ali vsaj sumili, da je bila manipulirana.
295 Nazadnje, iz pogovorov, ki so potekali 27. in 28. septembra 2006, 26. oktobra 2006 in 8. novembra 2006, nedvoumno izhaja, da so si trgovalci skupine Deutsche Bank in skupine JP Morgan sporočili svoje preference glede fiksingov Euribora ali svojo trgovalno pozicijo, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti take preference, kar jim je omogočilo, da so se prepričali, da se njihovi interesi ujemajo, preden so nadaljevali z usklajevanjem za vplivanje na podatke za sporočanje svojih bank za Euribor v skladu s temi interesi.
296 Iz navedenega izhaja, da je trgovalec skupine JP Morgan v okviru izmenjav informacij z dne 27., 28. in 29. septembra 2006, 2., 25. in 26. oktobra 2006, 8. novembra 2006, 18. decembra 2006, 4. in 8. januarja 2007, 6. februarja 2007 ter 16. in 19. marca 2007 sodeloval pri ravnanjih v zvezi z manipulacijo z obrestno mero Euribor.
297 Druge trditve tožečih strank ne morejo omajati te ugotovitve.
298 Prvič, tožeče stranke trdijo, da Komisija ni ugotovila, da bi trgovalec skupine JP Morgan osebam, ki prispevajo podatke za JP Morgan, predlagal, naj vplivajo na indekse Euribor in EONIO ali naj prispevajo podatke v smeri stikov z drugimi trgovalci. Navajajo tudi, da je zakladništvo skupine JP Morgan prispevalo podatke, ki niso šli v smeri zatrjevanega sporazuma.
299 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti (glej točko 278 zgoraj), da pri kršitvenih ravnanjih, ki se očitajo skupini JP Morgan, ne gre za manipulacijo z Euriborom kot tako, ampak za izmenjave informacij med trgovalci, ki odražajo njihov namen vplivati na podatke, ki jih sporočajo njihove banke iz panela Euribor, v smeri njihovih lastnih interesov. Kot je namreč razvidno iz točke 113, od (a) do (f), točke 358, od (a) do (f), in točke 392, od (a) do (f), obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so povzete v točki 16 zgoraj, so se te izmenjave nanašale na preference za raven obrestne mere Euribor, včasih skupaj s sporočilom o trgovalnih pozicijah, možnostjo uskladitve trgovalnih pozicij in podatkov za Euribor, obljubo udeleženega trgovalca, da se bo obrnil na osebo, odgovorno za sporočanje podatkov za Euribor v svoji banki, da bi od nje zahteval sporočanje podatkov v določeni smeri ali na posebni ravni, in poročilo o odgovoru te banke.
300 Izmenjava informacij med trgovalci pa jasno razkriva sporočanje preferenc za obrestne mere, povezanih trgovalnih pozicij in ponudbe ali namena trgovalca skupine JP Morgan, da bo vplival na sporočanje podatkov svoje banke v smeri interesov trgovalca skupine Deutsche Bank ali njegovega namena in namena trgovalca skupine Barclays, da vplivata na ponudbe svojih bank v smeri interesov trgovalca skupine JP Morgan.
301 Komisija je v točkah 125, 135 in 634 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu navedla le, da so bili dogovori med trgovalci „dopolnjeni“ in „izvedeni“ s komuniciranjem med njimi in osebami, odgovornimi za sporočanje podatkov v oddelkih za zakladništvo njihovih bank, in „občasno“ s tem, da so zadnjenavedene osebe dejansko predložile kotacijo obrestnih mer Euribor, ki so bile sporočene, usklajene ali dogovorjene. S trditvami tožečih strank v zvezi z neobstojem vpletenosti zakladništva skupine JP Morgan v prakse, katerih namen je bil vplivati na obrestno mero Euribor, je mogoče kvečjemu dokazati, da zakladništvo banke ni ravnalo protikonkurenčno, ne pa tega, da trgovalci niso sodelovali pri navedenem ravnanju (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 1991, Atochem/Komisija, T‑3/89, EU:T:1991:58, točka 100).
302 V tem okviru je treba poudariti, da je na podlagi več dokazov, ki jih je Komisija uporabila kot skupek indicev, vsekakor verjetno, da je trgovalec skupine JP Morgan pogovore s trgovalcem skupine Deutsche Bank glede želene ravni obrestne mere Euribor upošteval s tem, da je vzpostavil stike z odgovorno osebo za sporočanje podatkov svoje banke in je tako izvajal nedovoljene dogovore.
303 Izmenjave informacij z dne 27. in 28. septembra 2006, v katerih se je trgovalec skupine JP Morgan strinjal, da bo pri zakladništvu svoje banke predlagal prispevanje podatkov za Euribor v smeri preferenc trgovalca skupine Deutsche Bank, je treba namreč razumeti v okviru sklopa indicev, ki vključujejo obvestila banke E in izmenjave informacij z dne 28. septembra 2006 ob 10.13, z dne 29. septembra 2006 in 8. novembra 2006 ter izmenjavo informacij med trgovalcem skupine JP Morgan in odgovorno osebo njegove banke za sporočanje podatkov z dne 8. februarja 2007. S tem sklopom indicev je mogoče po eni strani dokazati obstoj usklajevanj med zadevnimi trgovalci in njihovimi oddelki za zakladništvo v zvezi s sporočanjem podatkov za Euribor ter dejstvo, da so trgovalci menili, da bodo lahko dosegli sodelovanje svojega zakladništva v zvezi s podatki, ki jih sporoči panel Euribor, glede na njihove interese. Po drugi strani je iz tega sklopa indicev razvidno, da so bili trgovalci navajeni izmenjevati informacije, da bi uskladili podatke, sporočene za Euribor, glede na svoje trgovalne pozicije, in da je trgovalec skupine JP Morgan vedel, da je treba za tako ravnanje vzpostaviti stik z oddelkom za zakladništvo pri svoji banki (glej točko 73 zgoraj).
304 Izmenjava informacij z dne 8. februarja 2007 še posebej razkriva, da je trgovalec skupine JP Morgan odgovornim za sporočanje podatkov svoje banke brez zadržkov predlagal, naj za panel Euribor prispevajo podatke v smeri njegovih interesov (točka 265 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glej točko 242 zgoraj), in da je bila oseba, odgovorna za sporočanje podatkov skupine JP Morgan, dovzetna za tak predlog s tem, da je odgovorila, da si bo oddelek za zakladništvo „prizadeval po najboljših močeh“.
305 Na podlagi teh dokazov kot skupka indicev je verjetno, da je trgovalec skupine JP Morgan poskušal vplivati na višino obrestnih mer, ki jih prispeva zakladništvo njegove banke. Vsekakor se je izrecno strinjal, da bo sprejel predlog konkurenčnega trgovalca v tem smislu.
306 Drugič, tožeče stranke trdijo, da trgovalec skupine JP Morgan v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz točke 364 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni imel znatne koristi od kakršne koli manipulacije z indici, zlasti v zvezi z manipulacijo z dne 19. marca 2007.
307 V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke v okviru tega očitka navajajo le trditve v zvezi z manipulacijo z dne 19. marca 2007. Kar zadeva to manipulacijo, pa je trgovalec skupine JP Morgan, kot je razvidno iz izmenjav informacij z dne 16. in 19. marca 2007, izrecno priznal, da je prilagodil svojo trgovalno strategijo s tem, da je sledil nasvetu trgovalca skupine Deutsche Bank, naj zavzame dolgo pozicijo glede fiksinga IMM za marec, in da je od tega imel dobiček, čeprav ta ni bil velik. Na tej podlagi je treba ugotoviti, da je trgovalec skupine JP Morgan za določitev svojega ravnanja na trgu upošteval informacije, ki jih je izmenjal s svojim konkurentom. To je ugotovljeno tudi v zvezi z manipulacijo z dne 18. decembra 2006.
308 Vsekakor lahko taka trditev v zvezi z drugimi izmenjavami informacij o manipulaciji z obrestno mero dokazuje kvečjemu to, da izmenjavam informacij med trgovalci niso sledili protikonkurenčni učinki na trgu. Vendar to vprašanje ni upoštevno za ravnanja, ki omejujejo konkurenco zaradi cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točki 123 in 124). Tako bi se taka trditev glede na okoliščine primera lahko izkazala za upoštevno, če bi tožeče stranke dokazale, da je Komisija storila napako s tem, da je štela, da so zadevna ravnanja omejevala konkurenco zaradi cilja, kar je treba preučiti v okviru drugega tožbenega razloga.
309 Nazadnje, tožeče stranke v bistvu trdijo, da ugotovitev Komisije, da je skupina JP Morgan poskušala manipulirati z EONIO, ni utemeljena.
310 V zvezi s tem Komisija, kot priznava, ni nikjer v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je skupina JP Morgan sodelovala pri praksah manipulacije z EONIO, ampak da je sodelovala pri kršitvi, katere namen je bil izkrivljanje običajnega oblikovanja elementov cen v sektorju instrumentov EIRD, vezanih na Euribor in/ali EONIO (glej člen 1 izpodbijanega sklepa). Trditve tožečih strank, da Komisija ni dokazala namena trgovalca skupine JP Morgan, da manipulira z obrestno mero EONIA, so torej brezpredmetne.
311 Poleg tega je treba poudariti, da zadevna kršitev, kot je opredeljena v izpodbijanem sklepu, ni zajemala le manipulacije z referenčnimi indeksi, ampak tudi izmenjavo občutljivih informacij o transakcijah, povezanih zlasti z EONIO. Tožeče stranke navajajo le obstoj segmentacije trga izvedenih finančnih instrumentov, ki temeljijo na Euriboru, in tistih, ki temeljijo na EONII, ne da bi to trditev podprle s kakršnim koli dokazom. Vsekakor zgolj neobstoj neposrednega ali posrednega „avtomatičnega“ vpliva nihanja Euribora na EONIO, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, tudi če bi bil dokazan, ne more biti dokaz za to, da pogodbe EIRD, vezane na Euribor, in pogodbe, vezane na EONIO, ne spadajo na isti trg instrumentov EIRD. Komisija je torej upravičeno ugotovila sodelovanje skupine JP Morgan pri kršitvi, katere cilj je bilo izkrivljanje običajnega oblikovanja elementov cen v sektorju instrumentov EIRD, vezanih na Euribor in/ali EONIO, čeprav ni ugotovila, da je skupina JP Morgan sodelovala pri praksah manipulacije z EONIO.
312 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba – s pridržkom preučitve drugega tožbenega razloga (glej točko 308 zgoraj) – očitke tožečih strank, s katerimi želijo dokazati, da skupina JP Morgan ni sodelovala pri praksah manipulacije z Euriborom, zavrniti kot neutemeljene.
[…]
2. Opredelitev Komisije, da gre za enotno kršitev (četrti tožbeni razlog)
[…]
b) Drugi del četrtega tožbenega razloga: Komisija ni dokazala, da so tožeče stranke vedele za kršitveno ravnanje, ki so ga načrtovale ali izvajale druge stranke, oziroma da bi to ravnanje lahko razumno predvidele
475 Tožeče stranke v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga v bistvu trdijo, da je Komisija napačno menila, da je trgovalec skupine JP Morgan vedel za kršitveno ravnanje, ki so ga načrtovala ali izvajala druga podjetja zaradi manipulacije s fiksingi Euribora, oziroma da bi to ravnanje lahko razumno predvidel. Natančneje, trdijo, da niti iz razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi s skupino JP Morgan v točkah od 478 do 482 obrazložitve izpodbijanega sklepa niti z razlogi, ki se nanašajo na vse banke, v točkah od 458 do 465 obrazložitve tega sklepa, ni mogoče dokazati, da je skupina JP Morgan vedela ali bi morala vedeti za splošni obseg in bistvene značilnosti omejevalnega sporazuma kot celote. Nazadnje, tožeče stranke s sklicevanjem na sodno prakso trdijo, da se mora v primeru, kot je obravnavani, poznavanje nanašati na ročnosti in posebne smeri, ki so jih zadevne stranke nameravale manipulirati. Izpodbijani sklep pa naj tega merila ne bi izpolnjeval.
476 Komisija te trditve izpodbija.
477 V zvezi z razlogi, ki so skupni vsem bankam, je treba poudariti, da ti temeljijo na ugotovitvi iz točke 457 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so bili trgovalci, ki so sodelovali pri protikonkurenčnih izmenjavah, usposobljeni strokovnjaki in so vedeli ali bi morali vedeti za splošni obseg in bistvene značilnosti omejevalnega sporazuma.
478 V zvezi s tem se je Komisija, prvič, v točki 458 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevala na zelo posebne okoliščine, v katerih so trgovalci poslovali, za katere je bila značilna dvostranska snemana in nadzorovana izmenjava informacij, v kateri so trgovalci, ki so medsebojno in redno stopali v stik – vedno za isto vrsto transakcij – uporabljali kodiran jezik. Drugič, v točki 459 obrazložitve izpodbijanega sklepa je poudarila, da so bili trgovalci, ki so sodelovali pri izmenjavi informacij, seznanjeni s tem, da so trgovalci drugih bank pripravljeni sodelovati pri tovrstnem nedovoljenem dogovarjanju glede elementov za določanje cen in drugih pogojev trgovanja z instrumenti EIRD. Tretjič, v točkah 460 in 461 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedla, da dokazi kažejo na splošno razširjeno seznanjenost z deklaratornim značajem postopka določanja obrestne mere Euribor in torej možnostjo, da se ta s sporočitvijo podatkov bank panela spremeni. Komisija meni, da trgovalci, ki so sodelovali pri zadevnih nedovoljenih ravnanjih, niso mogli prezreti, da bi se, če bi več bank spremenilo svoje podatke istega dne in za enako ročnost Euribora, morebitni učinek na referenčno obrestno mero povečal sorazmerno s številom vpletenih bank. Četrtič, v točki 463 obrazložitve navedenega sklepa je poudarila, da vsaka od zadevnih bank na zadevnem trgu posluje že vrsto let in da trgovalci niso bili presenečeni, ko jim je bilo predlagano usklajevanje. Na podlagi vseh teh elementov je v točkah 462 in 464 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu sklenila, da so bili trgovalci, ki so sodelovali pri dvostranskih izmenjavah informacij, seznanjeni ali bi morali biti seznanjeni z verjetnostjo, da pri nedovoljenem dogovarjanju sodeluje več bank, čeprav jim ta informacija ni bila izrecno razkrita. Komisija je v točki 465 obrazložitve navedenega sklepa poudarila tudi, da so bili trgovalci podrobno evidentirani in nadzorovani, zato je treba šteti, da je bilo njihovo vodstvo seznanjeno ali bi lahko bilo seznanjeno z bistvenimi značilnostmi nedovoljenega načrta in vpletenostjo svojih zaposlenih v navedeni načrt. Dodala je, da je morala upoštevati previdnostne ukrepe, ki so jih trgovalci sprejeli za prikrivanje svojega dogovarjanja.
479 Kar zadeva razloge, ki so lastni skupini JP Morgan, je Komisija, prvič, v točki 478 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so nekatera sklicevanja v izmenjavah informacij, v katerih je bil udeležen trgovalec skupine JP Morgan, kazala na to, da je vedel, da bi lahko trgovalec skupine Deutsche Bank, s katerim je delil informacije o preferencah glede prihodnjih obrestnih mer za nekatere ročnosti Euribora, te sporočil svojim stikom v drugih bankah. Drugič, v točkah 479 in 480 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedla, da je trgovalec skupine JP Morgan vedel za tesno povezavo med trgovalcem skupine Deutsche Bank in trgovalcem skupine Barclays. Tretjič, Komisija je v točki 481 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, po eni strani, da je trgovalec skupine Barclays trgovalcu skupine JP Morgan že ponudil sporočitev podatkov na kateri koli ravni, ki bi jo želel za fiksinge Euribora (izmenjava informacij z dne 25. oktobra 2006), in po drugi strani, da je ob upoštevanju dejstva, da je trgovalec skupine JP Morgan vedel za zelo tesno trgovalno razmerje med trgovalci skupine Barclays in Deutsche Bank, ta lahko predvidel, da bodo pri tem, ko si bo s trgovalcem skupine Deutsche Bank izmenjal informacije o preferencah za prihodnji fiksing obrestne mere Euribor, v te dogovore vpletene osebe v drugih bankah, vključno s trgovalcem skupine Barclays. Četrtič, Komisija je v točki 482 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila dve posredni referenci (izmenjava informacij z dne 10. oktobra 2006 med trgovalcem skupine Barclays in trgovalcem skupine Deutsche Bank ter z dne 8. novembra 2006 med zadnjenavedenim in trgovalcem skupine JP Morgan), ki naj bi potrjevali vpletenost trgovalca JP Morgan v nedovoljene izmenjave informacij, zaradi katerih naj bi bilo „še manj verjetno“, da skupina JP Morgan ni vedela ali ni mogla predvideti, da so bile v nedovoljeno dogovarjanje v zvezi s sporočanjem podatkov za Euribor poleg Deutsche Bank vpletene še druge banke.
480 Najprej, zavrniti je treba trditev Komisije, da bi bilo treba ugotoviti, da je skupina JP Morgan prek stikov s skupino Deutsche Bank sodelovala pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, in da ta okoliščina zadostuje za to, da se prvonavedeni pripiše odgovornost za vsa navedena ravnanja.
481 Protikonkurenčna ravnanja, ki se očitajo skupini JP Morgan, so se namreč zgodila v okviru dvostranskih pogovorov. Zato okoliščina, da so lahko pogovori, pri katerih je sodelovala skupina JP Morgan skupaj s skupino Deutsche Bank, spadali v nekatere od splošnih kategorij, navedenih v točkah 113, 358 in 392 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sama po sebi ne zadostuje za to, da se tej skupini pripiše odgovornost za kršitveno ravnanje v zvezi s temi kategorijami, ki so ga storile banke, s katerimi ni imela neposrednih stikov. V skladu s sodno prakso iz točke 442 zgoraj bi morala Komisija dokazati, da je skupina JP Morgan vedela za ta načrtovana ali izvedena kršitvena ravnanja drugih bank ali da jih je lahko razumno predvidela.
482 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeče stranke ugotovitev Komisije v izpodbijanem sklepu, da je bila skupina JP Morgan seznanjena z ravnanji, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma načrtovali ali jih izvajali za uresničevanju istega cilja, konkretno izpodbijajo le v delu, v katerem se nanaša na ravnanja, katerih namen je bil manipulacija s fiksingi Euribora.
483 Tožeče stranke trdijo le, da „je še toliko manj elementov, na podlagi katerih bi se dovolj natančno ugotovilo, da je [trgovalec skupine JP Morgan] vedel za ravnanje drugih podjetij, vpletenih v omejevalni sporazum, za njihov skupni načrt ali za bistvene značilnosti omejevalnega sporazuma“. Tudi če bi tožeče stranke s tako trditvijo nameravale izpodbijati, da je bil trgovalec skupine JP Morgan seznanjen z dejstvom, da so bila ravnanja, ki niso bila povezana z manipulacijami z Euriborom, del celovitega načrta, niso navedle nobene konkretne trditve v tem smislu, zlasti glede dejstva, da trgovalec skupine JP Morgan ni vedel za vpletenost drugih bank v prakse, pri katerih ne gre za manipulacije z Euriborom.
484 V zvezi s trditvami tožečih strank, s katerimi izpodbijajo seznanjenost skupine JP Morgan z ravnanji, katerih namen je bil manipulirati s fiksingi Euribora in ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri uresničevanju istega cilja, je treba opozoriti, kot je razvidno iz točk od 277 do 312 zgoraj, da je neposredno sodelovanje skupine JP Morgan pri ravnanjih, katerih namen je bil vplivati na podatke, ki jih sporoča panel Euribor, da bi se dosegla manipulacija s to obrestno mero, Komisija ugotovila v zvezi z izmenjavami informacij med trgovalcem skupine JP Morgan ter trgovalcema skupin Deutsche Bank in Barclays na dan 27., 28. in 29. septembra 2006, 2., 25. in 26. oktobra 2006, 8. novembra 2006, 18. decembra 2006, 4. in 8. januarja 2007, 6. februarja 2007 ter 16. in 19. marca 2007. Te izmenjave informacij so se nanašale na različne primere določitve Euribora.
485 Tožeče stranke v bistvu izpodbijajo, da bi trgovalec skupine JP Morgan vedel ali bi lahko razumno predvidel, da te izmenjave informacij spadajo v „celovit načrt“, ki presega okvir dvostranskih izmenjav in vključuje še druge banke.
486 V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar izhaja zlasti iz točke 459 obrazložitve izpodbijanega sklepa, Komisija v zvezi s skupino JP Morgan nima neposrednih dokazov, da se je trgovalec skupine JP Morgan prek dvostranskih stikov s trgovalci skupine Deutsche Bank in skupine Barclays seznanil z dejstvom, da so bila ravnanja, pri katerih je sodeloval s temi trgovalci, del enotne kršitve, v katero so bile vpletene še druge banke. Trgovalec skupine Deutsche Bank in trgovalec skupine Barclays namreč trgovalca skupine JP Morgan nikoli nista obvestila o vpletenosti drugih bank v nedovoljene prakse.
487 Vendar je treba poudariti, prvič, da je glede na to, da je trgovalec skupine JP Morgan informacije o možnostih vplivanja na ponudbe lastne banke izmenjal tako s trgovalcem skupine Deutsche Bank kot s trgovalcem skupine Barclays, ta vedel, da pri praksah manipulacije z obrestnimi merami sodelujeta vsaj dve banki. Seveda zgolj ta okoliščina ne zadostuje za dokaz, da je trgovalec skupine JP Morgan vedel, da so njegove izmenjave informacij s temi trgovalci presegale dvostranski okvir in da je prek njih sodeloval pri enotni in trajajoči kršitvi z drugimi bankami. Tožeče stranke namreč pravilno trdijo – pri čemer se v zvezi s tem opirajo na sodno prakso – da dejstvo, da je imel trgovalec skupine JP Morgan dvostranske stike, čeprav vzporedno z obema trgovalcema, ne zadostuje za dokaz, da je vedel za kršitvena ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri uresničevanju istih ciljev (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Toshiba/Komisija, T‑104/13, EU:T:2015:610, točka 86).
488 Vendar to dejstvo in dokazi, navedeni v točkah od 478 do 482 in od 457 do 464 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se presojajo skupaj kot skupek indicev, pomenijo resne, natančne in skladne dokaze, s katerimi je mogoče izkazati, da je lahko trgovalec skupine JP Morgan razumno predvidel, da so bile izmenjave iz točke 484 zgoraj del „celovitega načrta“, ki vključuje še druge banke.
489 Iz dokazov, ki jih je Komisija v zvezi s tem navedla v točkah 479 in 481 izpodbijanega sklepa, namreč nedvoumno izhaja, da je bil trgovalec skupine JP Morgan seznanjen s tesnimi poklicnimi in prijateljskimi odnosi med trgovalci skupine Deutsche Bank in skupine Barclays, kar tožeče stranke v bistvu priznavajo. Izmenjava informacij z dne 28. septembra 2006 med trgovalcem skupine Deutsche Bank in trgovalcem skupine Barclays (glej točko 480 obrazložitve izpodbijanega sklepa), na katero se sklicujejo tožeče stranke, te ugotovitve ne omaja, tudi če bi jo bilo treba – kot trdijo tožeče stranke – razlagati tako, da dokazuje, da sta se ta trgovalca trudila, da bi trgovalcu skupine JP Morgan prikrila svoje nezakonite dejavnosti.
490 Glede na te okoliščine, obravnavane ob upoštevanju dejstva, da je trgovalec skupine JP Morgan prek dvostranskih stikov z njima vedel, da sta trgovalca skupine Deutsche Bank in skupine Barclays sodelovala pri ravnanjih, katerih namen je bil vplivati na podatke, ki jih sporoča panel Euribor, da bi se dosegla manipulacija obrestnih mer, je lahko razumno predvidel, da bo trgovalec skupine Deutsche Bank informacije o preferencah glede prihodnjih sporočitev podatkov za Euribor, ki si jih je izmenjal z njim, delil s trgovalcem skupine Barclays.
491 Drugič, trgovalec skupine JP Morgan je vedel tudi za vpletenost drugih bank v take prakse manipulacije z obrestnimi merami ali bi to lahko razumno predvidel. Komisija se v zvezi s tem v točki 478 izpodbijanega sklepa upravičeno sklicuje na izmenjavo informacij z dne 15. decembra 2006, med katero je trgovalec skupine JP Morgan svoji odgovorni osebi za sporočanje podatkov zaupal, da se grejo nekatere banke, med njimi Deutsche Bank, „igro“, katere namen je manipulacija za povišanje fiksingov Euribora-3M 18. decembra 2006 (glej točke od 207 do 209 zgoraj). Komisija se v točki 482 obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako upravičeno sklicuje na izmenjavo informacij z dne 8. novembra 2006 kot „posredno referenco“. Enako kot izmenjavo informacij z dne 15. decembra 2006, med katero je trgovalec skupine JP Morgan navedel, da so se bankam, ki so se šle „igro“, da „pritisnejo fiksinge navzgor“, pridružili še drugi „fellows“ (glej točko 208 zgoraj), je treba izmenjavo informacij z dne 8. novembra 2006 razlagati tako, da je trgovalec skupine JP Morgan menil, da so osebe, odgovorne za sporočanje podatkov v nekaterih bankah, ki niso Deutsche Bank, bolj pripravljene slediti željam trgovalcev glede prihodnjih sporočitev podatkov za Euribor. Nazadnje, iz izmenjave informacij z dne 16. marca 2007 med trgovalcem skupine JP Morgan in osebo, odgovorno za sporočanje podatkov v njegovi banki, je razvidno, da je bil ta trgovalec seznanjen z obstojem poskusov manipulacije s fiksingi Euribora-3M marca 2007 ali da je vsaj sumil nanje, kar dokazuje tudi njegovo seznanjenost s tem, da so druge banke, dejavne na trgu instrumentov EIRD, sodelovale pri takih praksah (glej točko 258 zgoraj).
492 Te izmenjave informacij, preučene ob upoštevanju sporočil banke E, na katera se Komisija sklicuje v točki 487 izpodbijanega sklepa in iz katerih izhaja, da je imel trgovalec skupine JP Morgan navado izmenjevati informacije s konkurenčnimi trgovalci, ki niso trgovalci skupine Deutsche Bank, da bi uskladil podatke za Euribor glede na njihove trgovalne pozicije (glej točki 73 in 75 zgoraj), omogočajo ugotovitev, da bi lahko trgovalec skupine JP Morgan vsaj razumno predvidel, da so še druge banke kot tiste, s katerimi je imel neposredne stike, sodelovale pri ravnanjih v zvezi z manipulacijami z obrestno mero Euribor.
493 Tretjič, številne ugotovitve, ki jih je Komisija navedla v zvezi z vsemi naslovniki izpodbijanega sklepa (glej točko 478 zgoraj), so upoštevne tudi kot elementi sklopa indicev.
494 Po eni strani je Komisija v točki 460 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila obstoj „razširjene splošne seznanjenosti“ akterjev na trgu s tem, da je postopek določanja referenčnih obrestnih mer deklaratoren in da lahko zato banke, ki so članice panela, sporočene podatke zamaknejo glede na svoj interes ob sporočitvi podatkov (glej tudi točko 406 obrazložitve navedenega sklepa).
495 Da bi tožeče stranke izpodbijale te ugotovitve, se sklicujejo na izjavo trgovalca skupine JP Morgan v svojem pričanju, priloženem tožbi, da ni imel takega dojemanja postopka prispevanja podatkov panela Euribor, in sicer da ni menil, da so bili pri sporočanju podatkov upoštevani interesi bank panela.
496 Kot izhaja iz točke 60 zgoraj, imajo izjave trgovalca skupine JP Morgan majhno dokazno moč. Ker tožeče stranke niso predložile nobene druge trditve ali dokaza, je treba ugotoviti, da niso dokazale, da je Komisija napačno ugotovila obstoj take široke seznanjenosti akterjev na trgu glede deklaratorne narave sporočanja podatkov bank panela Euribor, medtem ko se je ta v zvezi s tem oprla na interne dokumente bank, ki so sodelovale pri kršitvi, zlasti na dokumente, ki izhajajo iz pregledov (glej opombo št. 521 izpodbijanega sklepa).
497 Po drugi strani je Komisija v točkah 461 in 462 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da trgovalci niso mogli prezreti, da če bi več bank spremenilo svoje podatke istega dne in za isto ročnost Euribora, bi se morebitni vpliv na referenčno obrestno mero povečal sorazmerno s številom vpletenih bank, tako da je uspešnost nedovoljenih praks v veliki meri odvisna od udeležbe večjega števila bank. Tudi iz tega razloga naj bi se nekateri pogovori med trgovalci, kot so pogovori, pri katerih je sodeloval trgovalec skupine JP Morgan s trgovalcem skupine Deutsche Bank januarja in februarja 2007, začeli nekaj časa pred fiksingi, na katere so se nanašale manipulacije, da bi se trgovalcem omogočila uskladitev ali prilagoditev njihovih trgovalnih pozicij.
498 Iz tega sledi, da je pomemben in kvalificirani akter na trgu, kot je trgovalec skupine JP Morgan (glej v tem smislu in v bistvu točki 457 in 463 obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz okoliščin, navedenih v točkah 494 in 497 zgoraj, lahko sklepal, da imajo manipulacije z Euriborom, ki jih je načrtoval s trgovalci skupine Deutsche Bank in skupine Barclays, več možnosti za uspeh, če je vpletenih več bank, tudi če ga zadnjenavedeni banki nista izrecno obvestili o vpletenosti drugih posameznih bank.
499 V tem okviru je treba zavrniti tudi trditve tožečih strank, da bi morala Komisija dokazati, da je bil trgovalec skupine JP Morgan posebej seznanjen z načrtom drugih bank ter zlasti z ročnostmi zadevne obrestne mere in usmeritvijo predvidenih manipulacij. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 445 zgoraj, mora Komisija dokazati le, da je zadevno podjetje vedelo ali bi lahko razumno predvidelo splošni obseg in bistvene značilnosti celotnega omejevalnega sporazuma. V obravnavani zadevi pa je bil trgovalec skupine JP Morgan seznanjen z bistvenimi značilnostmi celotnega omejevalnega sporazuma, katerega namen je bil vplivati na denarne tokove, dolgovane na podlagi pogodb EIRD, z usklajenim delovanjem trgovalcev za vplivanje na podatke panela Euribor, ki jih sporočajo njihove banke, da bi s to obrestno mero manipulirali v skladu z njihovimi interesi.
500 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodbo z dne 10. novembra 2017, Icap in drugi/Komisija (T‑180/15, EU:T:2017:795), na katero se v tem okviru sklicujejo tožeče stranke. Dejanske okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana ta sodba, so namreč drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi, saj je Komisija v zvezi s tožečimi strankami v navedeni zadevi upoštevala vlogo pomočnika pri omejevalnem sporazumu v smislu sodbe z dne 8. julija 2008, AC‑Treuhand/Komisija (T‑99/04, EU:T:2008:256), in ne udeleženke omejevalnega sporazuma kot v obravnavani zadevi v zvezi s skupino JP Morgan. Poleg tega je bilo to, da so bile tožeče stranke v tej zadevi seznanjene s skupnimi cilji udeležencev omejevalnega sporazuma, ugotovljeno na podlagi enega samega pogovora, katerega vsebina je bila omejena. Splošno sodišče je v točki 228 sodbe z dne 10. novembra 2017, Icap in drugi/Komisija (T‑180/15, EU:T:2017:795), na katero se sklicujejo tožeče stranke, dokaze, ki jih je Komisija upoštevala v zvezi z ročnostjo obrestnih mer ali usmeritvami manipulacij, ki niso tiste, s katerimi so bile tožeče stranke v tej zadevi seznanjene, zavrnilo v posebnem okviru presoje trajanja kršitve, ki so jo tožeče stranke v tej zadevi storile kot pomočniki pri omejevalnem sporazumu, zlasti trajajoče narave take kršitve. Trditve tožečih strank, ki temelji na analogiji s to sodbo, torej ni mogoče sprejeti. Prav tako je treba poudariti, da tožeče stranke v tožbi niso navedle očitka, s katerim bi izpodbijale trajajočo naravo kršitve, ki jo je v obravnavanem primeru ugotovila Komisija.
501 Iz navedenega izhaja, da je mogoče z dokazi, ki se presojajo skupaj kot skupek indicev, dokazati, da je trgovalec skupine JP Morgan lahko razumno predvidel, da je izmenjava informacij iz točke 484 zgoraj presegala dvostranski okvir in da je bila del enotne kršitve, v katero so bile vpletene še druge banke in katere cilj je bil spremeniti denarne tokove, dolgovane na podlagi instrumentov EIRD, z usklajenimi ukrepi za manipulacijo z obrestno mero Euribor, ter da je bil ta trgovalec pripravljen sprejeti s tem povezano tveganje. Drugi del četrtega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
C. Predlog za razglasitev ničnosti člena 2(c) izpodbijanega sklepa in predlog za znižanje zneska globe
[…]
[…]
[…]
2. Predlog za znižanje zneska naložene globe
[…]
704 V obravnavanem primeru je treba za določitev zneska globe za sankcioniranje kršitve skupine JP Morgan, kot izhaja iz preučitve prvih petih tožbenih razlogov, upoštevati naslednje okoliščine.
705 Na prvem mestu, glede teže in trajanja kršitve je treba navesti naslednje.
706 Prvič, za določitev zneska globe je primerno uporabiti metodologijo, s katero se podobno kot po metodologiji, ki jo je uporabila Komisija, najprej ugotovi osnovni znesek globe, ki ga je mogoče v drugi fazi prilagoditi ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve.
707 Najprej, kar zadeva vrednost prodaje kot začetni podatek, je treba kot približek zanjo upoštevati znižane denarne prejemke. Kot je namreč razvidno iz preučitve tretjega dela šestega tožbenega razloga, je lahko vrednost znižanih denarnih prejemkov v obravnavanem primeru primerno izhodišče za določitev zneska globe, ker ta vrednost odraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo podjetja pri kršitvi.
708 V zvezi s tem je bilo v okviru preučitve drugega dela šestega tožbenega razloga res ugotovljeno (glej točko 657 zgoraj), da je ugotavljanje denarnih prejemkov, ki so ga izvajale banke, v nekaterih primerih privedlo do različnih pristopov. Vendar, kot je razvidno iz točke 671 zgoraj, iz teh razhajanj ni razvidna nobena kršitev načela enakega obravnavanja.
709 Poleg tega Splošno sodišče meni, da druga metodologija izračuna denarnih prejemkov, zlasti tista, ki so jo nekatere banke uporabile pri odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 12. oktobra 2012, za določitev denarnih prejemkov ne bi bila primernejša. Metodologija, ki zajema izključitev delov s fiksno obrestno mero iz pogodb, ki imajo hkrati dele s fiksno in spremenljivo obrestno mero, izključitev „eksotičnih“ instrumentov ali uporabo mesečnega pobota namesto dnevnega, namreč v obravnavani zadevi ni primernejša za določitev vrednosti prodaje v povezavi s sankcionirano kršitvijo in tako za ustrezno odražanje resničnosti in gospodarskega obsega te kršitve ter položaja podjetij v tej kršitvi. Prvič, kar zadeva pogodbe EIRD, ki imajo hkrati dele s fiksno in spremenljivo obrestno mero, denarni tok odraža razliko med fiksno in spremenljivo obrestno mero na dan fiksinga, kot je razvidno iz točke 39 zgoraj. Splošno sodišče meni, da ni nobenega razloga za izključitev posebej tokov, ki izhajajo iz enega od dveh delov takih EIRD. Drugič, nič ne upravičuje izključitve „eksotičnih“ instrumentov iz izračunov denarnih prejemkov, saj so ti prav tako del upoštevnega trga instrumentov EIRD. Tretjič, dnevni pobot je tržni standard, nobena posebna okoliščina te zadeve pa ne upravičuje odstopanja od njega.
710 Ob upoštevanju teh okoliščin se je Splošno sodišče odločilo, da bo pri določitvi zneska globe upoštevalo vrednost denarnih prejemkov skupine JP Morgan, ki jo je Komisija upoštevala v izpodbijanem sklepu.
711 Dalje, poudariti je treba, da med strankami ni sporno, da če bi se kot osnova za izračun globe upoštevali samo denarni prejemki, bi to pripeljalo do tega, da bi bila naložena preveč odvračilna globa. Stranke se torej strinjajo, da je treba te denarne prejemke znižati z uporabo faktorja znižanja.
712 Komisija je v izpodbijanem sklepu uporabila enoten faktor znižanja, določen na 98,849 %.
713 V zvezi z določitvijo tega faktorja znižanja je treba navesti, da je ta rezultat zapletenega postopka, ki odraža več elementov, zlasti pobotanje, ki je neločljivo povezano s trgovanjem z izvedenimi finančnimi instrumenti na splošno, in posebnosti pobotanja teh instrumentov ter zlasti instrumentov EIRD. Gre torej za približek konstruirane vrednosti. Tako po definiciji ne obstaja en sam možen faktor znižanja.
714 Tožeče stranke predlagajo alternativni faktor znižanja v višini 99,91 %, ne da bi pojasnile, zakaj bi bila stopnja znižanja, določena na tej ravni, primernejša od tiste, ki jo je uporabila Komisija. Trdijo le, da uporaba vrednosti AFR instrumentov EIRD v upoštevnem obdobju „napotuje“ na „ustrezno“ stopnjo znižanja v višini 99,91 %. Kot pa je bilo navedeno v točkah od 588 do 593 zgoraj, pristopu, ki so ga tožeče stranke v obravnavanem primeru predlagale za izračun približka vrednosti prodaje, ki temelji na AFR, ni mogoče dati prednosti, ker ne more bolje odražati gospodarskega pomena kršitve kot pristop Komisije, ki temelji na znižanih denarnih prejemkih.
715 V vsakem primeru Splošno sodišče meni, da bi uporaba takega posebno visokega, celo pretiranega alternativnega faktorja znižanja sankciji lahko odvzela smisel, ker bi postala zanemarljiva in bi se tako ogrozila potreba po zagotovitvi zadostnega odvračilnega učinka globe. Uporaba alternativnega faktorja znižanja v višini 99,91 %, ki ga predlagajo tožeče stranke, bi torej privedla do naložitve globe, ki ne bi odražala niti gospodarskega pomena kršitve niti relativne teže skupine JP Morgan pri tej kršitvi.
716 Tožeče stranke v repliki navajajo, da je treba za denarne prejemke skupine JP Morgan uporabiti drugo stopnjo znižanja, da bi se odražala njena teža na trgu. Vendar ne predlagajo nobene druge stopnje, ki bi bila primernejša in ki bi hkrati omogočala naložitev globe, ki bi odražala gospodarski pomen kršitve in relativno težo skupine JP Morgan pri tej kršitvi ter zagotovila odvračilnost globe.
717 Vsekakor, po eni strani, med strankami ni sporno, da je faktor znižanja vsaj 98,849 %. Po drugi strani Splošno sodišče opozarja, da določitev globe v okviru izvajanja njegove neomejene pristojnosti ni natančna aritmetična naloga.
718 Drugič, glede teže kršitve Splošno sodišče meni, da je primerno upoštevati naravo kršitve, njen geografski obseg in to, ali se je kršitev izvajala ali ne.
719 Kar zadeva naravo kršitve, se zadevna ravnanja, ker se nanašajo na dejavnike, ki so upoštevni za določitev cen instrumentov EIRD, že po svoji naravi štejejo med najtežje omejitve konkurence. Poleg tega je treba poudariti, da so zadevne prakse posebej resne in škodljive, ker lahko ne le izkrivljajo konkurenco na trgu instrumentov EIRD, ampak tudi, širše, ogrozijo zaupanje v bančni sistem in finančne trge kot celoto ter njihovo verodostojnost.
720 Kot je namreč Komisija navedla v točki 721 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne da bi tožeče stranke te elemente izpodbijale, se zadevni referenčni indeksi, ki se odražajo v določanju cen instrumentov EIRD, uporabljajo za vse udeležence na trgu instrumentov EIRD. Poleg tega so te stopnje, glede na to, da temeljijo na euru, ključnega pomena za harmonizacijo finančnih pogojev na notranjem trgu in za bančne dejavnosti v državah članicah.
721 Kar zadeva geografski obseg kršitve, je omejevalni sporazum – kot izhaja iz točk 47 in 721 obrazložitve izpodbijanega sklepa – zajemal vsaj celoten EGP, tako da so zadevna ravnanja lahko vplivala na bančne dejavnosti v vseh državah članicah.
722 Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je na podlagi sklopa indicev, s katerimi razpolaga Splošno sodišče, vsaj verjetno, da je trgovalec skupine JP Morgan izvajal kršitvena ravnanja, dogovorjena s trgovalcem skupine Barclays 27. in 28. septembra 2006, tako da je vzpostavil stike z osebami, odgovornimi za sporočanje podatkov pri njegovi banki (glej točke 281 in od 302 do 305 zgoraj).
723 Tretjič, upoštevati je treba trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj ga tožeče stranke niso izpodbijale, in na katero ne vpliva ugotovitev iz točke 317 zgoraj v zvezi s sodelovanjem skupine JP Morgan pri kršitvah, ki sestavljajo zadevno enotno kršitev.
724 Na drugem mestu, glede olajševalnih okoliščin Splošno sodišče ugotavlja, da je imela skupina JP Morgan pri kršitvi manjšo vlogo kot glavni akterji, zlasti banka D in banka A. Prav tako je bila intenzivnost stikov, pri katerih je sodeloval trgovalec skupine JP Morgan, manjša od intenzivnosti navedenih glavnih akterjev.
725 Vendar ostaja dejstvo, kot je bilo navedeno v točki 696 zgoraj, da je za izmenjavo informacij, pri katerih je sodelovala skupina JP Morgan, značilna posebna pogostost in rednost. Utemeljenosti te ugotovitve nikakor ne spremeni ugotovitev iz točke 153 zgoraj v zvezi z obsegom ene od izmenjav informacij, upoštevanih zoper tožeče stranke v izpodbijanem sklepu, in sicer izmenjave informacij z dne 10. oktobra 2006.
726 Sicer pa je treba poudariti, da je bila udeležba skupine JP Morgan pri kršitvenih ravnanjih namerna in da tožeče stranke niso trdile, da bi morale biti v obravnavanem primeru upravičene do olajševalne okoliščine malomarnosti. Poleg tega so tožeče stranke s sodelovanjem pri protikonkurenčnih izmenjavah informacij sodelovale pri nezanemarljivem številu protikonkurenčnih stikov – tudi če pasivno – ne da bi kadar koli izrazile pridržek ali nasprotovanje. S tem so tožeče stranke svojim konkurentom dale vtis, da sodelujejo pri spornem omejevalnem sporazumu, in so tako prispevale k njegovemu spodbujanju. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 719 zgoraj, so zadevna ravnanja večje teže. Zato je vpliv olajševalnih okoliščin v zvezi z manjšo intenzivnostjo sodelovanja in manjšo vlogo skupine JP Morgan pri kršitvi v primerjavi z glavnimi akterji na končni znesek globe lahko le obroben.
727 Na tretjem mestu, z zneskom globe, ki ga je določilo Splošno sodišče, se ustrezno upošteva potreba po tem, da se skupini JP Morgan naloži globa, katere znesek je odvračilen.
728 Glede na vse zgoraj navedeno Splošno sodišče meni, da je treba na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi ob upoštevanju načela individualizacije sankcije in njene sorazmernosti znesek globe določiti na 337.196.000 EUR, za plačilo katerega sta družbi JPMorgan Chase & Co. in JPMorgan Chase Bank, National Association solidarno odgovorni. Zato je treba predloge za znižanje zneska globe, naložene tožečima strankama, zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
razsodilo:
1. Postopek s tožbo se ustavi v delu, v katerem je tožbo vložila družba J.P. Morgan Services LLP.
2. Člen 2(c) Sklepa Komisije C(2016) 8530 final z dne 7. decembra 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39914 – Evrski obrestni izvedeni finančni instrumenti (EIRD)) se v delu, v katerem se nanaša na družbi JPMorgan Chase & Co. in JPMorgan Chase Bank, National Association, razglasi za ničen.
3. Znesek globe, za katere plačilo sta solidarno zavezani družbi JPMorgan Chase & Co. in JPMorgan Chase Bank, National Association, se določi na 337.196.000 EUR.
4. V preostalem se tožba zavrne.
5. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Papasavvas | Kornezov | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. decembra 2023.
Podpisi