Zadeva T‑657/13

BH Stores BV

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu

(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti ALEX – Nacionalni besedna in figurativna znamka ALEX – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Dopustnost pritožbe pred odborom za pritožbe – Obveznost obrazložitve – Člen 75 Uredbe št. 207/2009 – Neobstoj podobnosti med proizvodi in storitvami, ki so označeni z nasprotujočimi si znamkami – Neobstoj verjetnosti zmede“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi, razširjeni senat) z dne 2. julija 2015

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Zakonitosti odločbe Odbora za pritožbe, ki je v okviru postopka z ugovorom – Izpodbijanje z navajanjem novih dejstev – Nedopustnost – Upoštevanje sodne prakse Unije ali nacionalne ali mednarodne sodne prakse, ki ni bila navedena pred organi Urada, pri razlagi prava Unije – Dopustnost

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)

2.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Obseg, enak obsegu člena 296 PDEU

(Člen 296 PDEU; Uredba št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

3.      Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Prejšnja praksa odločanja Urada

(Uredba Sveta št. 207/2009)

4.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede zaradi prejšnje znamke – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(1)(b))

5.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede zaradi prejšnje znamke – Besedna znamka ALEX in besedna in figurativna znamka ALEX

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(1)(b))

6.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Podobnost med zadevnimi proizvodi ali storitvami – Prekrivanje dveh vrst proizvodov, katerih namen je različen

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(1)(b))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 25 in 26.)

2.      Na podlagi člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti je treba odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) obrazložiti. V skladu z ustaljeno sodno prakso ima ta obrazložitev enak obseg kot tista iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, pri čemer mora biti v njej jasno in nedvoumno navedeno razlogovanje avtorja akta. Namen obveznosti obrazložitve odločbe Urada je namreč dvojen, in sicer omogočiti zainteresiranim osebam, da se seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa zaradi varstva svojih pravic, in sodišču Unije, da nadzira zakonitost odločbe.

Iz sodne prakse je razvidno, da je treba vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem argumentom strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora. Zadostuje, da odbori za pritožbe navedejo dejstva in pravne ugotovitve, ki so v okviru odločbe bistveni.

(Glej točke od 29 do 31.)

3.      Odločbe odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) glede registracije znaka kot znamke Skupnosti v skladu z Uredbo št. 207/2009 o znamki Skupnosti se sprejemajo na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, in ne pravice do prostega preudarka. Zato je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi njihove prejšnje prakse odločanja.

Pri tem mora Urad izvajati svoje pristojnosti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, kot sta načelo enakega obravnavanja in načelo dobrega upravljanja. Glede na ti načeli mora Urad v okviru preizkusa zahteve za registracijo znamke Skupnosti upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah, in posebno pozornost nameniti vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu. Načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja pa morata biti usklajeni s spoštovanjem zakonitosti. Nobena stranka postopka pred Uradom se zato ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla enako odločbo. Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in dobrega upravljanja strog in celosten ter opravljen za vsak posamezen primer.

Dalje, skupnostna ureditev znamk je samostojen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in ki uresničuje posebne cilje, pri čemer je uporaba tega sistema neodvisna od nacionalnih sistemov. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da registracije, ki so bile že izvedene v državah članicah, pomenijo le okoliščino, ki se lahko zgolj upošteva pri registraciji znamke Skupnosti, ni pa odločilna.

(Glej točke 42, 90 in 92.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 48, 49 in 95.)

5.      Za splošno javnost v Nemčiji ne obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti med besedno znamko ALEX, za katero se zahteva registracija kot znamko Skupnosti za „kopalne igrače za otroke“ in „aktivnostne igrače za izobraževanje in razvoj otrok“ iz razreda 28 v smislu nicejskega aranžmaja, in za besedno in figurativno znamko ALEX, ki sta že bili registrirani v Nemčiji za „športne izdelke“ iz istega razreda, ker si proizvodi niso podobni.

Na prvem mestu, narava igrač, ki jih zajema prijavljena znamka, je povsem drugačna od narave „športnih izdelkov“, ki jih zajemajo prejšnje znamke. Zlasti preprosta oblika in majhna velikost „aktivnostnih igrač za izobraževanje in razvoj otrok“ omogoča ravno njihovo razlikovanje od „športnih izdelkov“, ne pa zamenjave z njimi. „[A]ktivnostne igrače za izobraževanje in razvoj otrok“, kot je razvidno iz poimenovanja, so namenjene razmeroma majhnim otrokom in se razlikujejo od „športnih izdelkov“ (čeprav jih posnemajo), ker so tehnično manj kompleksne, drugačnega videza (manjše mere, manjša teža), varnostno prilagojene za otroke v skladu z Direktivo 2009/48 o varnosti igrač ter so na splošno cenejše. Miniset za golf, če vzamemo primer proizvodov, ki so označeni s prijavljeno znamko, ki ga navaja tožeča stranka, bo prilagojen višini otrok, palice bodo manj natančne od pravih palic za golf in bodo izdelane iz lahke plastike. To razlogovanje se uporabi a fortiori za „kopalne igrače za otroke“, ki nimajo „športnega“ ekvivalenta.

Na drugem mestu, nasprotujoči si proizvodi imajo v bistvu različen namen. „[Š]portni izdelki“ so namenjeni treniranju telesa s fizičnimi vajami, „aktivnostne igrače za izobraževanje in razvoj otrok“ pa so hkrati namenjene zabavi in izobraževanju otrok. „[K]opalne igrače za otroke“ so jasno namenjene izključno zabavi malih otrok. Namen zabave je namreč pri „kopalnih igračah za otroke“ še očitnejši kot pri „aktivnostnih igračah za izobraževanje in razvoj otrok“.

Proizvodi, zajeti z nasprotujočimi si znamkami, niso zamenljivi in si ne konkurirajo, ker imajo različno naravo in namen. Čeprav se lahko glede na okoliščine primera zgodi, da so zadevni proizvodi delno zamenljivi, taka zamenljivost vsekakor obstaja samo v eni smeri, tako da bodo zgolj potrošniki nekaterih igrač, ki so označeni s prijavljeno znamko, v primeru velikega zvišanja cen navedenih igrač morda posegli po ustreznih „športnih izdelkih“, označenih s prejšnjimi znamkami. Očitno je, da potrošniki „športnih izdelkov“, tudi če se njihove cene zvišajo, ne posežejo po teh igračah, da bi nadomestili prave „športne izdelke“.

Na tretjem mestu, distribucijski in proizvodni kanali proizvodov, ki so označeni z nasprotujočimi si znamkami, so različni.

Brez vsakršne podobnosti med nasprotujočimi si proizvodi ne more obstajati verjetnost zmede, saj nujen pogoj za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, torej enakost ali podobnost proizvodov, ni izpolnjen.

(Glej točke 50, 51, 59, 61, 67, 70, 71, 74, 80 in 97.)

6.      Dejstvo, da namen (na primer fizična aktivnost) ne izključuje drugega namena (na primer razvedrila) in da je lahko namen proizvoda njuna „mešanica“, namreč ne onemogoča, da se ugotovi prevladujoči ali „primarni“ namen proizvoda. Z „uporabo“ je torej treba razumeti splošno predvideno uporabo proizvoda, ne pa izkrivljeno ali občasno uporabo. Iz tega sledi, da obstoj „stalnega prehajanja“ ali območja prekrivanja dveh vrst proizvodov, katerih namen je bistveno različen, ne pomeni, da so vsi zadevni proizvodi teh vrst proizvodov podobni. Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da dejstvo, da lahko proizvoda v neki meri zadostita isto potrebo, ne izključuje tega, da ju lahko upoštevni potrošnik dojema kot različna proizvoda.

(Glej točke od 64 do 66.)