SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 7. decembra 2017(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Umor uradnika in njegove žene – Pravilo o skladnosti med zahtevkom, pritožbo in tožbo na področju odškodnin – Obveznost zagotovitve varnosti zaposlenih v službi Unije – Vzročna zveza – Premoženjska škoda – Solidarna odgovornost – Upoštevanje dajatev, predvidenih v Kadrovskih predpisih – Nepremoženjska škoda – Odgovornost institucije za nepremoženjsko škodo umrlega uradnika – Odgovornost institucije za nepremoženjsko škodo upravičencev po umrlem uradniku“
V zadevi T‑401/11 P‑RENV‑RX,
Stefano Missir Mamachi di Lusignano, stanujoč v Šanghaju (Kitajska), in drugi pritožniki, katerih imena so navedena v prilogi,(1) ki jih zastopajo F. Di Gianni, G. Coppo in A. Scalini, odvetniki,
pritožniki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Gattinara in D. Martin, agenta,
nasprotna stranka v postopku,
zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 12. maja 2011, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09, EU:F:2011:55), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger (poročevalec), predsednik, S. Frimodt Nielsen in S. Papasavvas, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo(2)
1 Ta postopek sledi sodbi z dne 10. septembra 2015, Preveritev Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (C‑417/14 RX‑II, v nadaljevanju: sodba o preveritvi, EU:C:2015:588), s katero je Sodišče, potem ko je ugotovilo, da je bila s sodbo z dne 10. julija 2014, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (T‑401/11 P, v nadaljevanju: sodba o pritožbi, EU:T:2014:625), katere predmet je bila pritožba zoper sodbo z dne 12. maja 2011, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09, v nadaljevanju: prvostopenjska sodba, EU:F:2011:55), kršena enotnost prava Evropske unije, delno razveljavilo sodbo o pritožbi in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.
Dejansko stanje
2 Alessandro Missir Mamachi di Lusignano (v nadaljevanju: Alessandro Missir Mamachi) je bil 18. septembra 2006 z ženo umorjen v Rabatu (Maroko), kjer naj bi začel opravljati naloge političnega in diplomatskega svetovalca pri delegaciji Komisije Evropskih skupnosti. Umor se je zgodil v opremljeni hiši, ki jo je delegacija najela za Alessandra Missirja Mamachija, njegovo ženo in njune štiri otroke.
3 Otroci so bili po tem dogodku postavljeni pod skrbništvo deda po očetu, Livia Missirja Mamachija di Lusignana (v nadaljevanju: Livio Missir Mamachi), in babice po očetu.
4 Komisija je otrokom Alessandra Missirja Mamachija kot njegovim dedičem v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) med drugim izplačala 414.308,90 EUR kot pavšalni znesek v primeru smrti ter na podlagi člena 25 Priloge X h Kadrovskim predpisom znesek v višini 76.628,40 EUR zaradi smrti zakonca. Poleg tega je Komisija tem otrokom od 1. januarja 2007 priznala pravico do pokojnine po starših, ki je določena v členu 80 Kadrovskih predpisov, in do dodatka za šolanje iz Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
5 Livio Missir Mamachi je z dopisom z dne 25. februarja 2008, poslanim Komisiji, izrazil nestrinjanje z višino zneskov, ki so bili izplačani njegovim vnukom. Ker ni bil zadovoljen s sklepom, ki ga je Komisija sprejela v odgovor na ta dopis, je z dopisom z dne 10. septembra 2008 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil pritožbo zoper ta sklep, v kateri se je skliceval na to, da je Komisija odgovorna za svoje nepravilno ravnanje, ker ni izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih. Trdil je še, da je Komisija objektivno odgovorna, in podredno, da je kršila člen 24 Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega morajo Evropske skupnosti solidarno povrniti škodo, ki jo je njihovim uslužbencem povzročila tretja oseba.
6 Komisija je s sklepom z dne 3. februarja 2009 to pritožbo zavrnila.
Prvostopenjska sodba
7 Livio Missir Mamachi je pri Sodišču za uslužbence Evropske unije vložil tožbo, v kateri je trdil, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih. Z navedeno tožbo je predlagal na eni strani razglasitev ničnosti sklepa z dne 3. februarja 2009 o zavrnitvi njegove pritožbe ter na drugi strani povrnitev, prvič, premoženjske škode, ki je nastala otrokom Alessandra Missirja Mamachija, v njihovem imenu, drugič, nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli ti otroci, v njihovem imenu, tretjič, nepremoženjske škode, ki jo je utrpel sam kot oče Alessandra Missirja Mamachija, v svojem imenu, in četrtič, nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi, v imenu njegovih otrok kot pravnih naslednikov svojega očeta.
8 Sodišče za uslužbence je s prvostopenjsko sodbo tožbo zavrglo kot delno nedopustno v delu, v katerem se je nanašala na zatrjevano nepremoženjsko škodo, in zavrnilo kot delno neutemeljeno v delu, v katerem se je nanašala na uveljavljano premoženjsko škodo.
9 Kar zadeva uveljavljano premoženjsko škodo, je Sodišče za uslužbence najprej odločilo, da je Komisija s tem, da ni izpolnila obveznosti zagotoviti varnost Alessandra Missirja Mamachija, storila nepravilnost, za katero je odgovorna. Sodišče za uslužbence je štelo, da je podana vzročna zveza med tem nepravilnim ravnanjem in zatrjevano premoženjsko škodo. Dalje je Sodišče za uslužbence odločilo, da je treba določiti še delež odgovornosti morilca za nastanek škode.
10 Sodišče za uslužbence je glede na obe škodi, ki ju je uveljavljal Livio Missir Mamachi, in sicer dvojni umor in izgubo možnosti za preživetje, ter dejstvo, da je obseg druge vrste škode manjši od obsega prve vrste škode, v točki 197 prvostopenjske sodbe presodilo, da je treba Komisiji za nastalo škodo pripisati 40‑odstotno odgovornost.
11 Glede obsega premoženjske škode je Sodišče za uslužbence v točki 200 prvostopenjske sodbe ocenilo, da premoženjska škoda, povezana z izgubo prihodkov, ki jo je treba upoštevati v tem sporu, znaša 3 milijone EUR.
12 Potem ko je v točki 201 prvostopenjske sodbe presodilo, da je Komisija dolžna povrniti 40 % te škode oziroma 1,2 milijona EUR, je Sodišče za uslužbence v točki 202 navedene sodbe poudarilo, da zneski, ki jih je Komisija upravičencem že izplačala in jih bo še izplačevala ter ki presegajo dajatve, določene za običajne primere v Kadrovskih predpisih, znašajo skoraj 1,4 milijona EUR, ta znesek pa bi se lahko povečal na približno 2,4 milijona EUR, če bi se zadevne dajatve izplačevale do dopolnjenega 26. leta starosti vsakega od štirih otrok. Sodišče za uslužbence je zato v točki 203 prvostopenjske sodbe ugotovilo, da je Komisija že v celoti povrnila premoženjsko škodo, za katero je odgovorna.
13 Na podlagi vsega prej navedenega je Sodišče za uslužbence v točki 205 prvostopenjske sodbe presodilo, da čeprav je tožbeni razlog utemeljen, ne more ugoditi predlogom Livia Missirja Mamachija v zvezi s povračilom nastale premoženjske škode.
14 Livio Missir Mamachi je zoper to prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo.
Sodba o pritožbi
15 Splošno sodišče je v sodbi o pritožbi po uradni dolžnosti preučilo pristojnost Sodišča za uslužbence za odločanje o tožbi na prvi stopnji. Splošno sodišče je razlikovalo zlasti med škodo, ki je nastala Alessandru Missirju Mamachiju, ter škodo, ki je nastala njegovim otrokom in Liviu Missirju Mamachiju.
16 Splošno sodišče je glede premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala Liviu Missirju Mamachiju in otrokom Alessandra Missirja Mamachija, presodilo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ko se je izreklo za pristojno za odločanje o tožbi v delu, v katerem se je nanašala na povrnitev te škode, in ugotovilo, da bi bilo treba zadevo v odločanje o teh predlogih odstopiti Splošnemu sodišču kot sodišču na prvi stopnji.
17 Kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki je nastala Alessandru Missirju Mamachiju in katere povrnitev je Livio Missir Mamachi zahteval v imenu otrok, je Splošno sodišče, potem ko je opozorilo, da je Sodišče za uslužbence pristojno za odločanje o tem predlogu, ugotovilo, da je to sodišče s tem, da je ugodilo ugovoru nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija, da bi izpodbila dopustnost navedenega predloga, napačno uporabilo pravo, ker je napačno uporabilo pravilo o skladnosti med odškodninskim zahtevkom in pritožbo zoper zavrnitev tega zahtevka.
Sodba o preveritvi
18 Sodišče je na predlog prvega generalnega pravobranilca odločilo, da preveri sodbo o pritožbi. Sodišče je s sodbo o preveritvi v bistvu, prvič, razveljavilo sodbo o pritožbi v delu, v katerem se nanaša na razdelitev pristojnosti med Splošnim sodiščem in Sodiščem za uslužbence, drugič, odločilo, da je treba to sodbo šteti za pravnomočno v delu, v katerem je Splošno sodišče z njo presodilo, da je Sodišče za uslužbence v prvostopenjski sodbi napačno uporabilo pravo, ker je ugodilo prvemu ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, in ker je zato kot nedopusten zavrglo zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi, ter tretjič, zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da odloči o vprašanjih, o katerih še ni bilo odločeno.
Postopek z vrnitvijo zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču in predlogi strank
19 Potem ko je bila zadeva vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču, mora to, kot je navedeno v točki 18 zgoraj, odločiti o pritožbenih razlogih, ki jih ni preučilo v okviru sodbe o pritožbi.
20 V skladu s členom 222(1) Poslovnika Splošnega sodišča sta Livio Missir Mamachi in Komisija 12. oktobra 2015 vložila pisni stališči o posledicah, ki jih je treba iz sodbe o preveritvi izpeljati za rešitev spora.
21 Livio Missir Mamachi je ponovil predloge, ki jih je navedel že v zadevi, v kateri je bila izdana sodba o pritožbi, in sicer, naj Splošno sodišče:
– razveljavi prvostopenjsko sodbo;
– Komisiji naloži, naj upravičencem po Alessandru Missirju Mamachiju plača 3.975.329 EUR odškodnine za nastalo premoženjsko škodo;
– potem ko bo za dopusten razglasilo odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo, Komisiji naloži plačilo:
– upravičencem po Alessandru Missirju Mamachiju, prvič, 250.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je žrtev utrpela pred smrtjo, in drugič, 1.276.512 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala kot otrokom žrtve in pričam njenega tragičnega umora;
– njemu osebno 212.752 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot očetu žrtve;
– Komisiji naloži plačilo kompenzacijskih in zamudnih obresti, ki so med tem zapadle;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Tudi Komisija je potrdila predloge, navedene v odgovoru na pritožbo, ki ga je 16. decembra 2011 vložila v zadevi, v kateri je bila izdana sodba o pritožbi, in s katerimi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– samo kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki jo je Alessandro Missir Mamachi utrpel med napadom in smrtjo, zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence na podlagi člena 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije;
– pritožbo zavrže kot nedopustno ali zavrne kot neutemeljeno;
– Liviu Missirju Mamachiju naloži plačilo stroškov.
23 Z dopisom, poslanim sodnemu tajništvu Splošnega sodišča 11. decembra 2015, je zastopnik Livia Missirja Mamachija Splošno sodišče obvestil o njegovi smrti in navedel, da želijo njegovi dediči, in sicer Anne Sintobin (njegova žena), Stefano Missir Mamachi di Lusignano (njegov sin), Maria Missir Mamachi di Lusignano (njegova hči), Carlo Missir Mamachi di Lusignano (sin Alessandra Missirja Mamachija, ki je med postopkom postal polnoleten) ter Filiberto Missir Mamachi di Lusignano, Tommaso Missir Mamachi di Lusignano in Giustina Missir Mamachi di Lusignano (mladoletni otroci Alessandra Missirja Mamachija, ki jih zastopa Anne Sintobin), nadaljevati postopek pred Splošnim sodiščem. Glede nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, je zastopnik Livia Missirja Mamachija pojasnil, da bo Carlo Missir Mamachi di Lusignano, ki je postal polnoleten, nastopal v svojem imenu, in da bo Anne Sintobin postala zakonita zastopnica treh mladoletnih otrok Alessandra Missirja Mamachija namesto Livia Missirja Mamachija. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je 30. julija 2016 tudi Giustina Missir Mamachi di Lusignano postala polnoletna. Tako Anne Sintobin, Stefano Missir Mamachi di Lusignano, Maria Missir Mamachi di Lusignano, Carlo Missir Mamachi di Lusignano, Filiberto Missir Mamachi di Lusignano, Tommaso Missir Mamachi di Lusignano in Giustina Missir Mamachi di Lusignano, ki so pritožniki, nastopajo z različnimi statusi. Sedem dedičev Livia Missirja Mamachija nastopa v njegovem imenu, kar zadeva povrnitev njegove nepremoženjske škode. Carlo Missir Mamachi di Lusignano in Giustina Missir Mamachi di Lusignano, ki sta med postopkom postala polnoletna, nastopata tudi v svojem imenu, kar zadeva povrnitev njune škode in povrnitev nepremoženjske škode njunega očeta, kot njegova dediča. Nazadnje, mladoletna Filiberta Missirja Mamachija di Lusignana in Tommasa Missirja Mamachija di Lusignana zastopa Anne Sintobin, kar zadeva zahtevek za povrnitev njune premoženjske in nepremoženjske škode ter za povrnitev nepremoženjske škode njunega očeta.
Pravo
24 Pritožniki v podporo pritožbi navajajo tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na, prvič, napačno uporabo prava, ki jo je storilo Sodišče za uslužbence, ko je ugotovilo nedopustnost zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, ki je nastala štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija in Liviu Missirju Mamachiju, drugič, napačno uporabo prava, ki jo je storilo Sodišče za uslužbence, ko je odgovornost Komisije omejilo na 40 %, ter tretjič, napačno uporabo prava, ki jo je storilo Sodišče za uslužbence, ko je odločilo, da je bila premoženjska škoda v celoti povrnjena z dajatvami iz Kadrovskih predpisov.
[…]
Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava s strani Sodišča za uslužbence, ker je odgovornost Komisije omejilo na 40 %
51 Pritožniki Sodišču za uslužbence v bistvu očitajo, da je Komisiji naložilo plačilo dela premoženjske škode, čeprav bi ji moralo biti naloženo plačilo celotne škode, prvič, iz naslova glavne odgovornosti in, drugič, iz naslova solidarne odgovornosti. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz štirih delov. Prvi trije deli se nanašajo na glavno odgovornost Komisije, četrti pa na njeno solidarno odgovornost.
52 Najprej je treba preučiti prve tri dele.
Prvi trije deli drugega pritožbenega razloga: glavna odgovornost Komisije
53 Pritožniki v zvezi s prvim delom trdijo, da je razlogovanje, s katerim je Sodišče za uslužbence izključilo glavno odgovornost Komisije, nelogično in protislovno. Potem ko je Sodišče za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe ugotovilo obstoj „neposredn[e] in gotov[e]“ vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem Komisije in dvojnim umorom, naj bi namreč v točki 192 navedene sodbe trdilo, da ta dvojni umor ni bil „neposredna in neizogibna“ posledica navedenega nepravilnega ravnanja, tako da Komisiji ni mogoče pripisati glavne in celotne odgovornosti.
54 Komisija meni, da pritožniki zamenjujejo nepravilno ravnanje, vzročno zvezo in posledice, povezane z njeno odgovornostjo. Sodišče za uslužbence naj bi v točki 175 prvostopenjske sodbe ugotovilo obstoj nepravilnega ravnanja, ker se niso izvajali določeni varnostni ukrepi. Sodišče za uslužbence naj bi v točki 183 navedene sodbe trdilo le, da je Komisija ustvarila pogoje za nastanek škode in da je vzročna zveza zato dokazana. Sodišče za uslužbence naj bi v točkah 192 in 193 prvostopenjske sodbe v zvezi z odgovornostjo Komisije ugotovilo, da dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica njenega nepravilnega ravnanja, vendar Komisija zaradi dejanj storilca ne more biti v celoti razbremenjena odgovornosti. Sodišče za uslužbence naj bi torej pravilno preučilo pogoje za nastanek odgovornosti Komisije, in sicer nepravilno ravnanje in vzročno zvezo, ter nato iz tega izpeljalo posledice, tako da je ugotovilo njeno 40‑odstotno odgovornost za nastalo škodo.
55 Pritožniki z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da je Sodišče za uslužbence v točki 192 prvostopenjske sodbe napačno presodilo razmerje med nezakonitim ravnanjem Komisije in njegovimi posledicami. Razlikovanje Sodišča za uslužbence glede pomanjkljive varnosti med „običajno predvidljiv[imi]“ posledicami (tatvina, ki jo morebiti spremljajo fizične grožnje stanovalcem) in nepredvidljivimi posledicami (umor) na podlagi njihove teže, ki ga v zvezi s tem, naj bi bilo v nasprotju z resničnostjo dejstev, kot jih je prizivno sodišče v Rabatu ugotovilo v sodbah z dne 20. februarja in 18. junija 2007, ter nelogično, samovoljno in brez vsakršne pravne podlage, ker naj bi iz točke 184 prvostopenjske sodbe izhajalo, da je tveganje, ki se je upoštevalo v zvezi z varnostjo osebja delegacije v Rabatu, teroristična grožnja, ki naj bi bila veliko večje tveganje od tveganja, povezanega z običajno kriminaliteto. Enako naj bi zato veljalo za omejitev odškodnine, ki jo dolguje Komisija, samo na običajno predvidljive posledice nezakonitega dejanja, za katero je odgovorna, pri čemer se razlikuje med različnimi dejanji običajne kriminalitete. Po mnenju pritožnikov je treba, če se sprejme, da Komisija ni pravilno izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti svojega uradnika, ugotoviti, da je vsak škodni dogodek neposredna in predvidljiva posledica takega ravnanja.
56 Po mnenju Komisije je drugi del drugega pritožbenega razloga nedopusten, ker pritožniki z njim izpodbijajo presojo dokazov, ki jo je opravilo Sodišče za uslužbence, in sicer, med drugim, motiv za kaznivo dejanje, kot ga je ugotovilo prizivno sodišče v Rabatu, ne da bi se sklicevali na izkrivljanje navedenih dokazov.
57 Komisija vsekakor trdi, da Sodišče za uslužbence ni izkrivilo teh dokazov, ko je izjavilo, da je bil motiv morilca Alessandra Missirja Mamachija in njegove žene tatvina. Kar zadeva točko 184 prvostopenjske sodbe, naj bi Sodišče za uslužbence v njej natančno upoštevalo tezo pritožnikov, ki je temeljila na teroristični nevarnosti, da je zavrnilo trditev Komisije.
58 Komisija poleg tega poudarja, da očitno ni povzročila smrti Alessandra Missirja Mamachija in njegove žene, saj sta bila umora dejanje tretje osebe. Sodišče za uslužbence naj bi v točki 192 prvostopenjske sodbe torej pravilno ugotovilo, da dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica nepravilnega ravnanja Komisije. Poleg tega v skladu s sodno prakso preprosto dejstvo, da je nezakonito ravnanje nujen pogoj za nastanek škode v smislu, da ta ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo, tako ne zadošča za vzpostavitev vzročne zveze. Komisija se v zvezi s tem sklicuje na sodbo z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704, točka 80). Poleg tega naj bi Sodišče za uslužbence na podlagi sodne prakse, navedene v točki 181 prvostopenjske sodbe, v skladu s katero lahko obstaja več vzrokov za škodo, pri določitvi stopnje odgovornosti Komisije upoštevalo dejstvo, da je bil morilec tretja oseba.
59 Komisija v zvezi s presojo predvidljivosti nastanka škode glede na verjetno ravnanje tretje osebe meni, da se je nanašala na dokaze, predložene Sodišču za uslužbence, in torej ne more biti predmet preveritve s strani pritožbenega sodišča.
60 Podredno, Komisija glede prvih dveh delov drugega pritožbenega razloga trdi, da če bi Splošno sodišče menilo, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe nelogična in protislovna, bi nadomestitev obrazložitve lahko privedla do zavrnitve te pritožbe. Komisija se v zvezi s tem sklicuje na točko 134 sodbe z dne 13. decembra 2006, É. R. in drugi/Svet in Komisija (T‑138/03, EU:T:2006:390), v skladu s katero obstoj vzročne zveze zahteva, da je očitano dejanje zanesljiv in neposreden vzrok zatrjevane škode ter da je v primerih, ko je ravnanje, ki naj bi povzročilo navedeno škodo, opustitev ravnanja, posebej potrebna gotovost, da je navedeno škodo dejansko povzročilo očitano nedelovanje in ga ni moglo povzročiti ravnanje, drugačno od ravnanja, ki se očita toženi instituciji. V obravnavani zadevi Komisija meni, da je bila vzročna zveza med nepravilnim ravnanjem, to je opustitvijo določenih varnostnih ukrepov, in škodo prekinjena, saj je škodo povzročilo ravnanje, ki je drugačno od tistega, ki se ji očita. Zato Komisija trdi, da se je nikakor ne sme šteti za odgovorno za dvojni umor in da je treba to pritožbo zato zavrniti.
61 Pritožniki v zvezi s tretjim delom trdijo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je z načeli, ki se lahko izpeljejo iz Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349) in zlasti iz njenega člena 5(4), ki določa možnost omejitve odgovornosti delodajalca, kjer do pojavov prihaja zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalca, ali zaradi izjemnih dogodkov, katerih posledicam se kljub vsej potrebni skrbi ne bi bilo mogoče izogniti, mogoče omejiti odgovornost Komisije. S to določbo naj vsekakor ne bi bilo mogoče omiliti odgovornosti Komisije, saj naj bi predpostavljala, da je delodajalec izkazal skrbnost in da so bile škodljive posledice neizogibne, kar naj ne bi veljalo za obravnavani primer. Poleg tega pritožniki trdijo, da tudi če se sprejme, da so bile okoliščine izredne, je Komisija zanje odgovorna, saj je Sodišče za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe odločilo, da se dvojni umor ne bi zgodil, če bi ta izpolnila obveznost zagotovitve varnosti svojega uradnika.
62 Po mnenju Komisije je utemeljitev v točki 192 prvostopenjske sodbe navedena popolnoma podredno in ni glavni razlog za sklepanje Sodišča za uslužbence. Poleg tega naj bi se to sodišče sklicevalo na „načela“ iz Direktive 89/391, s čimer daje slutiti, da se ta direktiva ne uporablja kot taka, kar naj bi bilo potrjeno v točki 131 prvostopenjske sodbe, v kateri je izrecno navedeno, da stanovanja uradnika, ki mora svoje naloge opravljati v tretji državi, „ni mogoče popolnoma enačiti z delovnim mestom ali krajem opravljanja dela v smislu Direktive 89/391“.
63 Pritožniki v treh delih pritožbenega razloga, ki jih je mogoče preučiti skupaj, z različnimi argumenti trdijo, da je, ko je ugotovljeno, da je Komisija kršila obveznost zagotovitve varnosti Alessandra Missirja Mamachija, v bistvu vsak škodni dogodek neposredna in nepredvidljiva posledica takega ravnanja. Razlikovanje med nepredvidljivimi dejanji in predvidljivimi dejanji običajne kriminalitete, da bi se ugotovila odgovornost Komisije, naj bi bilo torej neupoštevno, ker naj bi krivdna neizpolnitev obveznosti te institucije povzročila, da je odgovorna za vsak škodni dogodek, ki se potrdi pozneje. V bistvu pritožniki izpodbijajo dejstvo, da Sodišče za uslužbence nepravilnega ravnanja Komisije ni obravnavalo kot ustrezni in odločilni vzrok za dvojni umor. Poleg tega pritožniki trdijo, da je razlikovanje med predvidljivimi in nepredvidljivimi dejanji, kot ga je uvedlo Sodišče za uslužbence, protislovno glede na ugotovitev prizivnega sodišča v Rabatu in nelogično, ker je bilo tveganje, ki se je upoštevalo pri zagotavljanju varnosti osebja delegacije v Rabatu, teroristična grožnja. Nazadnje, pritožniki izpodbijajo razlikovanje med predvidljivimi in nepredvidljivimi dejanji glede na sklicevanje Sodišča za uslužbence na člen 5 Direktive 89/391. Komisija pa ne izpodbija ugotovitve Sodišča za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe, v skladu s katero je bila vzročna zveza med njenim nepravilnim ravnanjem in dvojnim umorom dokazana. V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija, kot je razvidno iz točke 60 zgoraj, o navedeni zvezi dvomi le v primeru, da bi Splošno sodišče sprejelo enega od prvih dveh delov tega pritožbenega razloga.
64 Uvodoma je treba ugotoviti, da je načeloma, če obstaja več vzrokov za isto škodo, mogoče uporabiti dve teoriji vzročnosti, in sicer teorijo „enakovrednosti pogojev“ in teorijo „ustrezne vzročnosti“.
65 Kar zadeva prvo teorijo, je za namene te pritožbe koristno razlikovati med dvema primeroma, to je primerom hkratnih napak in primerom zaporednih napak. V prvem primeru lahko obstajajo hkratne napake, ki jih storita storilec in oškodovanec oziroma dva ali več storilcev, tako imenovani sostorilci. V drugem primeru sta napaki časovno razporejeni in sta najpogosteje različne narave. Vendar kljub tej razliki obe napaki prispevata k nastanku iste škode. Brez prve napake druga namreč ne bi bila storjena, ker njen storilec ne bi imel priložnosti za to.
66 Nasprotno pa je pri drugi teoriji, to je teoriji ustrezne vzročnosti, nujno hierarhično razvrstiti pomen dejanj, ki so privedla do škode, tako da je treba razlikovati med tistimi, ki potrebujejo pravno opredelitev, in drugimi. Ta teorija pomeni, da vsak sopovzročitelj škode ne bo nujno nosil enake odgovornosti.
67 Kar zadeva pravo Unije, se kaže tendenca v korist teorije ustrezne vzročnosti. Sodišče Unije je namreč odločilo, da je Unija lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije (glej sodbi z dne 24. oktobra 2000, Fresh Marine/Komisija, T‑178/98, EU:T:2000:240, točka 118 in navedena sodna praksa, ter z dne 19. marca 2010, Gollnisch/Parlament, T‑42/06, EU:T:2010:102, točka 110 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. julija 2012, Interspeed/Komisija, T‑587/10, neobjavljena, EU:T:2012:355, točka 39 in navedena sodna praksa), in da mora tožeča stranka dokazati, da brez storjene napake škoda ne bi bila povzročena in da je napaka odločilni vzrok za nastanek škode (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 1998, Coldiretti in drugi/Svet in Komisija, T‑149/96, EU:T:1998:228, točke od 116 do 121).
68 Poleg tega iz sodne prakse izhaja tudi, da če je ravnanje, ki se očita instituciji, del širšega procesa, pri katerem so sodelovale tretje osebe, in je zatrjevana škoda neposredna posledica posega ene od teh tretjih oseb, mora sodišče preveriti, ali se temu posegu ni bilo mogoče izogniti samo zato, ker je bilo očitano ravnanje storjeno, oziroma ali je bil, nasprotno, ta poseg izraz samostojne volje (glej v tem smislu sodbi z dne 30. aprila 2009, CAS Succhi di Frutta/Komisija, C‑497/06 P, neobjavljena, EU:C:2009:273, točki 61 in 62, ter z dne 18. decembra 2009, Arizmendi in drugi/Svet in Komisija, T‑440/03, T‑121/04, T‑171/04, T‑208/04, T‑365/04 in T‑484/04, EU:T:2009:530, točki 92 in 93). V primeru samostojne volje mora sodišče ugotoviti prekinitev vzročne zveze.
69 Iz sodne prakse tudi izhaja, da razumevanje, v skladu s katerim je za obstoj vzročne zveze dovolj, da je nezakonito ravnanje nujen pogoj za nastanek škode v smislu, da ta ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo, ne ustreza razumevanju, ki prevladuje v pravu Unije. Tako široko razumevanje vzročne zveze namreč ni razvidno iz sodne prakse o členu 340, drugi odstavek, PDEU. Ta člen namreč odgovornost Unije omejuje na škodo, ki neposredno, celo dovolj neposredno, izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije, kar zlasti izključuje, da navedena odgovornost zajema škodo, ki bi bila zgolj posledica, nepovezana s tem ravnanjem (glej v tem smislu sklep z dne 12. decembra 2007, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑113/04, neobjavljen, EU:T:2007:377, točki 39 in 40). Po tej logiki je Splošno sodišče odločilo tudi, da preprosto dejstvo, da je nezakonito ravnanje nujen pogoj za nastanek škode v smislu, da ta ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo, tako ne zadošča za vzpostavitev vzročne zveze (sodba z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija, T‑107/08, EU:T:2011:704, točka 80).
70 Vendar je treba ugotoviti, da sodna praksa, navedena v točkah od 67 do 69 zgoraj, absolutno ne izključuje uporabe teorije enakovrednosti pogojev in omogoča samo ugotovitev, da je treba teorijo enakovrednosti pogojev zavrniti, če nepravilno ravnanje institucije ni povezano s škodo in če sodišče ugotovi prekinitev vzročne zveze. Zato, nasprotno, v primeru, ko škoda izhaja neposredno ali dovolj neposredno iz nepravilnega ravnanja institucije in torej to nepravilno ravnanje s škodo ni tako nepovezano, da bi to povzročilo prekinitev vzročne zveze, sodišče Unije lahko uporabi teorijo enakovrednosti pogojev.
71 Poleg tega je treba spomniti, da je sodišče Unije izrecno menilo, da ni nujno, da škoda neposredno in gotovo izhaja iz enega samega vzroka, temveč je lahko posledica več vzrokov, ki odločilno prispevajo k njenemu nastanku. Vendar se ta sodna praksa nanaša na primere omejitve odgovornosti zadevne institucije zaradi ravnanja žrtve, ker ta ni izkazala vse zahtevane skrbnosti, da bi preprečila ali zmanjšala svojo škodo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 1986, Sommerlatte/Komisija, 229/84, EU:C:1986:241, točke od 24 do 27).
72 Nazadnje, z vidika točke 70 zgoraj v primeru, ko je institucija odgovorna za neizpolnitev obveznosti zagotovitve varnosti, ki je prispevala k nastanku posebne škode, ki naj bi jo navedena obveznost preprečevala, je treba ugotoviti, da lahko ta neizpolnitev obveznosti, tudi če je ni mogoče obravnavati kot edini vzrok za škodo, dovolj neposredno pripomogla k njenemu nastanku. Tako lahko sodišče meni, da predvidljivo ali nepredvidljivo dejanje tretje osebe ne more niti povzročiti prekinitve vzročne zveze niti pomeniti okoliščine, zaradi katere je institucija v celoti razbremenjena njene odgovornosti, saj sta oba vzroka, to je krivdna neizpolnitev obveznosti institucije in dejanje tretje osebe, prispevala k nastanku iste škode.
73 Ker pa je v obravnavani zadevi Sodišče za uslužbence v točki 177 prvostopenjske sodbe ugotovilo, da je Komisija storila dovolj resno kršitev obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih, zaradi katere lahko nastane njena odgovornost, je v preudarkih, predstavljenih v navedeni sodbi pod naslovom „Vzročna zveza in obstoj razlogov za razbremenitev odgovornosti (napaka žrtev in dejanje tretjega)“, izhajalo iz premise, da je nujno ugotoviti, ali bi lahko ravnanje Alessandra Missirja Mamachija in dejanje morilca Komisijo v celoti ali delno razbremenila njene odgovornosti.
74 Sodišče za uslužbence se je nato v svojem razlogovanju sklicevalo na sodbe, v katerih sta bili uporabljeni tako teorija ustrezne vzročnosti kot teorija enakovrednosti pogojev. Sodna praksa, navedena v točkah 179 in 180 prvostopenjske sodbe, namreč, kot se zdi, sledi teoriji ustrezne vzročnosti, ker se Sodišče za uslužbence v točki 179 prvostopenjske sodbe sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero je Unija lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije. Sodišče za uslužbence se je v točki 180 navedene sodbe sklicevalo tudi na sodno prakso, v skladu s katero mora tožeča stranka dokazati, da brez storjene napake škoda ne bi bila povzročena in da je napaka odločilni vzrok za nastanek škode. Poleg tega je Sodišče za uslužbence v točki 192 prvostopenjske sodbe presodilo, da „[č]eprav je Komisija ustvarila pogoje za nastanek škode […], pa dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica te napake“.
75 Nasprotno pa se je Sodišče za uslužbence v točki 181 prvostopenjske sodbe sklicevalo na sodbe z dne 12. junija 1986, Sommerlatte/Komisija (229/84, EU:C:1986:241, točke od 24 do 27); z dne 3. februarja 1994, Grifoni/Komisija (C‑308/87, EU:C:1994:38, točki 17 in 18), ter z dne 24. oktobra 2000, Fresh Marine/Komisija (T‑178/98, EU:T:2000:240, točki 135 in 136), v skladu s katerimi ni nujno, da škoda neposredno in gotovo izhaja iz enega samega vzroka, temveč je lahko posledica več vzrokov, ki odločilno prispevajo k njenemu nastanku.
76 Dalje je Sodišče za uslužbence v točkah od 191 do 197 prvostopenjske sodbe določilo delež odgovornosti morilca za nastanek škode in posledično delež odgovornosti Komisije.
77 Kar zadeva izgubo možnosti za preživetje, je Sodišče za uslužbence presodilo, da je za to škodo neposredno in izključno odgovorna Komisija ter da je bila možnost Alessandra Missirja Mamachija, da preživi poškodbe, tako majhna, da jo je mogoče oceniti na 20 %.
78 Kot je bilo navedeno zgoraj, je Sodišče za uslužbence v zvezi z dvojnim umorom v točki 192 prvostopenjske sodbe ugotovilo, da Komisiji ni mogoče pripisati glavne odgovornosti za to škodo, ker dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica njenega nepravilnega ravnanja. V zvezi s tem je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da je umora storil posameznik, čigar motiv je bila tatvina in čigar ravnanja ni bilo mogoče predvideti, pri čemer je pojasnilo, da ta presoja napotuje na načela iz Direktive 89/391, ki v členu 5(4) določa, da je odgovornost delodajalca lahko zmanjšana zlasti zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev. Vendar je Sodišče za uslužbence v točki 193 prvostopenjske sodbe presodilo, da Komisija zaradi dejanja tretje osebe ne more biti v celoti razbremenjena odgovornosti, ker je ugotovilo, da rešitev, ki pomeni popolno oprostitev odgovornosti te institucije, ni v skladu s sodno prakso, po kateri lahko obstaja več vzrokov za škodo. Sodišče za uslužbence je tako upoštevalo sodno prakso, v kateri se uporablja teorija enakovrednosti pogojev. S tem Sodišče za uslužbence dejanja morilca v bistvu ni zares obravnavalo kot nepredvidljivega oziroma ga je, bolje, obravnavalo, kot da je načeloma tako, vendar je presodilo, da sodna praksa, v kateri se uporablja teorija enakovrednosti pogojev, upravičuje izključitev popolne oprostitve odgovornosti Komisije. Zato je Sodišče za uslužbence menilo, da je ta 30‑odstotno odgovorna za dvojni umor in 40‑odstotno odgovorna za celotno nastalo škodo.
79 Sodišče za uslužbence je kljub temu razlogovanju, v katerem se je zgledovalo po dveh različnih teorijah vzročnosti, v bistvu dalo prednost teoriji enakovrednosti pogojev, in ne teoriji ustrezne vzročnosti. Sodišče za uslužbence je namreč v točki 183 prvostopenjske sodbe v zvezi z vzročno zvezo med nepravilnim ravnanjem in dvojnim umorom presodilo, da je Livio Missir Mamachi pravno zadostno dokazal gotovost in neposrednost vzročne zveze ter da se dvojni umor ne bi zgodil, če bi Komisija izpolnila svojo obveznost zagotovitve varnosti svojega uradnika. Poleg tega je Sodišče za uslužbence odločilo, da Komisija ni dokazala, da je vzročna zveza prekinjena – prvič v točki 189 prvostopenjske sodbe – zaradi malomarnosti Alessandra Missirja Mamachija in – drugič v točki 193 iste sodbe – zaradi dejanja tretje osebe. Nazadnje in zlasti v zvezi z dejanjem tretje osebe je Sodišče za uslužbence v navedeni točki 193 presodilo, da popolna izključitev odgovornosti Komisije ni v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 181 prvostopenjske sodbe, ki dopušča več vzrokov za škodo. Ta sodna praksa, v kateri je omenjena teorija enakovrednosti pogojev, pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker se nanaša na primere zmanjšanja odgovornosti institucije zaradi ravnanja žrtve. Kljub temu napačnemu sklicevanju je iz razlogov, navedenih v točki 70 zgoraj, očitno, da v sodni praksi ni bila absolutno izključena uporaba teorije enakovrednosti pogojev, ker dopušča, da mora sodišče presoditi, ali je treba napako obravnavati kot vzrok, ki ni povezan s škodo. Razlogovanje Sodišča za uslužbence tako pripelje do ugotovitve, da sta k dvojnemu umoru pripomogla dva vzroka, to je krivdna neizpolnitev obveznosti Komisije, da zagotovi varnost, in dejanje tretje osebe. Nazadnje je Sodišče za uslužbence uporabilo teorijo enakovrednosti pogojev.
80 S tem Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava.
81 Prvič, navesti je treba, da v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, iz sodne prakse, navedene v točkah od 67 do 69 zgoraj, izhaja, da načeloma krivdna neizpolnitev obveznosti institucije sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da je njeno ravnanje gotovi in neposredni vzrok za nastalo škodo. V zvezi s tem je v sodni praksi tudi navedeno, da če je ravnanje, ki se očita instituciji ali organu Unije, del širšega procesa, pri katerem so sodelovale tretje osebe, in je zatrjevana škoda neposredna posledica posega ene od teh tretjih oseb, mora sodišče Unije preveriti, ali se temu posegu ni bilo mogoče izogniti samo zato, ker je bilo očitano ravnanje storjeno, oziroma ali je bil, nasprotno, ta poseg izraz samostojne volje. Tako mora sodišče ugotoviti, da je bila vzročna zveza prekinjena, in iz tega izpeljati posledice.
82 Drugič, navesti je treba tudi, da če bi Sodišče za uslužbence uporabilo teorijo ustrezne vzročnosti, bi to zahtevalo, da zavrne predloge pritožnikov. Ugotoviti je namreč treba, da samodejna in stroga uporaba teorije ustrezne vzročnosti v vseh primerih pomeni neobstoj odgovornosti institucije, ker bi v skladu s sodno prakso v zvezi z dejanjem tretje osebe, navedeno v točki 68 zgoraj, navedeno dejstvo sistematično pomenilo prekinitev vzročne zveze, kar bi povzročilo bistven neobstoj odgovornosti institucije.
83 Tretjič, spomniti je treba, da iz sodne prakse izhaja, da razumevanje, v skladu s katerim bi bilo za obstoj vzročne zveze dovolj, da je nezakonito ravnanje nujen pogoj za nastanek škode v smislu, da ta ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo, ne ustreza razumevanju, ki prevladuje v pravu Unije. Vendar, kot je bilo ugotovljeno v točki 70 zgoraj, ta sodna praksa absolutno ne izključuje teorije enakovrednosti pogojev. Presoji sodišča je namreč prepuščeno, da ugotovi, ali lahko izraz samostojne volje tretje osebe povzroči prekinitev vzročne zveze. Tako se lahko izkaže, da s posegom tretje osebe, tudi če je izraz samostojne volje, ni prekinjena vzročna zveza med nepravilnim ravnanjem in škodo, saj sta institucija in tretja oseba v tem primeru obe pripomogli k nastanku škode. V zvezi s tem Komisija ne izpodbija vzročne zveze, ki jo je Sodišče za uslužbence v prvostopenjski sodbi ugotovilo med nepravilnim ravnanjem Komisije in nastalo škodo, razen v primeru, če bi Splošno sodišče sprejelo enega od prvih dveh delov tega pritožbenega razloga. Tako zunaj tega primera pritožbeno sodišče ne more spremeniti presoje Sodišča za uslužbence, ki je odločilo, da je Komisija odgovorna za neizpolnitev obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih, kar je prispevalo k nastanku posebne škode, ki naj bi bila z navedeno obveznostjo preprečena, in da torej predvidljivo ali nepredvidljivo dejanje tretje osebe ne more niti povzročiti prekinitve vzročne zveze niti pomeniti okoliščine, zaradi katere je institucija v celoti razbremenjena njene odgovornosti, saj sta oba vzroka, to je krivdna neizpolnitev obveznosti institucije in dejanje tretje osebe, prispevala k nastanku iste škode.
84 Tako Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ko je odločilo, da se v primeru nepravilnega ravnanja, ki ga pomeni neizpolnitev obveznosti zagotovitve varnosti, ki je prispevala k nastanku posebne škode, ki naj bi jo navedena obveznost preprečevala, tudi če za institucijo ne bi bilo mogoče šteti, da nosi glavno odgovornost za škodo, te institucije ne sme šteti za sopovzročiteljico škode.
85 S temi ugotovitvami ni povzročen dvom o drugih argumentih, ki jih pritožniki navajajo v okviru prvih treh delov pritožbenega razloga.
86 Prvič, v okviru prvega dela pritožniki trdijo, da je razlogovanje Sodišča za uslužbence, s katerim izključuje glavno odgovornost Komisije, nelogično in protislovno, ker je to sodišče, potem ko je v točki 183 prvostopenjske sodbe ugotovilo obstoj „neposredn[e] in gotov[e]“ vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem Komisije in dvojnim umorom, v točki 192 navedene sodbe trdilo, da ta dvojni umor ni bil „neposredna in neizogibna“ posledica navedenega nepravilnega ravnanja, tako da Komisiji ni mogoče pripisati glavne odgovornosti.
87 Dovolj je ugotoviti, da trditev pritožnikov temelji na napačnem branju prvostopenjske sodbe. Na prvem mestu Sodišče za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe ni menilo, da je Komisija edina odgovorna za škodo, temveč je presodilo, da je „Komisija […] tako neposredno pripomogla k nastanku škode, saj je ustvarila pogoje za to“, ker je kršila obveznost zagotovitve varnosti svojih zaposlenih. Sodišče za uslužbence je tako v naslednjem stavku ugotovilo, da sta „[n]eposrednost in gotovost vzročne zveze […] torej dokazani“. Nazadnje je Sodišče za uslužbence zgolj ugotovilo, da je nepravilno ravnanje Komisije mogoče šteti za dovolj neposredno, da povzroči njeno odgovornost za umor Alessandra Missirja Mamachija, na podlagi sodne prakse, ki dopušča več vzrokov za škodo. Čeprav ta sodna praksa, navedena v točki 181 prvostopenjske sodbe, v kateri je omenjena teorija enakovrednosti pogojev, v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker se nanaša na primere zmanjšanja odgovornosti institucije zaradi ravnanja žrtve, pa iz razlogov, naštetih v točki 70 zgoraj, iz navedene sodne prakse izhaja, da ni absolutno izključena uporaba teorije enakovrednosti pogojev, če sodišče ugotovi, da nepravilno ravnanje ni vzrok, nepovezan s škodo.
88 Na drugem mestu je Sodišče za uslužbence v točki 192 prvostopenjske sodbe ugotovilo, da ni mogoče resno trditi, da je treba Komisiji pripisati glavno odgovornost za škodo, ker tudi če je ustvarila pogoje za nastanek škode, dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica njenega nepravilnega ravnanja, saj je umora zagrešil posameznik, čigar motiv je bila tatvina in čigar ravnanja ni bilo mogoče predvideti. V zvezi s tem je Sodišče za uslužbence omenilo dejstvo, da se ta ugotovitev ne oddaljuje od načel iz Direktive 89/391, katere člen 5(4) določa, da je odgovornost delodajalca lahko zmanjšana zlasti zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je z navedenim členom državam članicam priznana možnost, da v celoti ali delno zmanjšajo odgovornost delodajalcev za nepredvidljiva dejanja. Tako je Sodišče za uslužbence v okviru tega razlogovanja ugotovilo, da dvojni umor ni bil neposredna in neizogibna posledica krivdne neizpolnitve obveznosti Komisije.
89 Vendar je Sodišče za uslužbence v točki 193 prvostopenjske sodbe natančneje navedlo, da rešitev, pri kateri je Komisija v celoti razbremenjena svoje odgovornosti, ki naj bi bila posledica stroge uporabe tega, kar je navedlo v točki 192 navedene sodbe, ni v skladu s sodno prakso, ki dopušča več vzrokov za škodo. Navsezadnje je ugotovitev Sodišča za uslužbence v točki 192 prvostopenjske sodbe le ena faza njegovega razlogovanja in šele v točki 193 navedene sodbe izpelje posledice iz svoje analize, ko odloči, da ne bo uporabilo načela, omenjenega v točki 192, ki bi pomenilo popolno oprostitev Komisije, in sklene, da sta ta institucija in tretja oseba obe pripomogli k nastanku škode. Poleg tega je ta ugotovitev Sodišča za uslužbence v skladu z razlago prvostopenjske sodbe, da je treba v primeru krivdne neizpolnitve obveznosti zagotovitve varnosti, ki je prispevala k nastanku posebne škode, ki naj bi jo navedena obveznost preprečevala, institucijo šteti za sopovzročiteljico nastale škode, saj dejanja tretje osebe ni mogoče šteti za okoliščino, zaradi katere je institucija v celoti razbremenjena njene odgovornosti.
90 Drugič, zavrniti je treba tudi več trditev pritožnikov v okviru drugega in tretjega dela, ki se nanašajo na presoje, ki jih je Sodišče za uslužbence opravilo v zvezi s predvidljivostjo oziroma nepredvidljivostjo posledic krivdne neizpolnitve obveznosti Komisije, kar zadeva zlasti motiv tretje osebe, to je tatvino in umor. V zvezi s tem pritožniki trdijo, da je razlikovanje, kar zadeva naravo motiva, na eni strani protislovno glede na ugotovitev prizivnega sodišča v Rabatu in na drugi strani nelogično, ker je bilo tveganje, ki se je upoštevalo v zvezi z varnostjo osebja delegacije v Rabatu, teroristična grožnja. Poleg tega pritožniki trdijo, da je napačno omejiti odgovornost Komisije na podlagi načel iz Direktive 89/391, katere člen 5(4) določa, da je odgovornost delodajalca lahko zmanjšana zlasti zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev, in navajajo, da je Komisija vsekakor odgovorna, tudi če se sprejme, da so bile okoliščine izredne, saj je Sodišče za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe presodilo, da se dvojni umor ne bi zgodil, če bi ta izpolnila obveznost zagotovitve varnosti svojega uradnika.
91 Na prvem mestu trditve o protislovnosti in nelogičnosti v zvezi z naravo motiva ni mogoče sprejeti. Kot pravilno trdi Komisija, je Sodišče za uslužbence v točki 184 prvostopenjske sodbe presodilo, da razlika med nevarnostjo teroristične grožnje in običajno kriminaliteto ne vpliva na presojo neposrednosti in gotovosti vzročne zveze. Poleg tega je Sodišče za uslužbence v navedeni točki presodilo, da je razumno sklepati, da bi morali ukrepi za preprečitev terorističnega napada zagotavljati učinkovito varstvo, toliko bolj pred vdorom posameznika v domovanje uradnika. Zato tudi če se dopusti, da je Sodišče za uslužbence prišlo do ugotovitve, ki je protislovna in nelogična glede na dejansko stanje, ki ga je prizivno sodišče v Rabatu ugotovilo v zvezi z motivom morilca, ta ugotovitev ni vplivala na njegovo presojo odgovornosti Komisije.
92 Na drugem mestu je treba zavrniti trditev, navedeno v zvezi s sklicevanjem Sodišča za uslužbence na člen 5 Direktive 89/391. V nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, namreč Sodišče za uslužbence v točki 192 prvostopenjske sodbe svoje presoje ni oprlo na ta člen. Potem ko je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da je Komisija ustvarila pogoje za nastanek škode s tem, da je kršila obveznost zagotovitve varnosti svojih zaposlenih, je dodalo, da glavne odgovornosti za dvojni umor ni mogoče pripisati tej instituciji, ker je bil ta dvojni umor posledica nepredvidljivega dogodka. Sodišče za uslužbence je v nadaljevanju sklepalo, da se ta ugotovitev ne oddaljuje od načel iz Direktive 89/391, zlasti iz njenega člena 5(4). Tako se trditev pritožnikov kot taka nanaša na dodatno obrazložitev prvostopenjske sodbe in jo je zato mogoče zavrniti na podlagi ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je treba pritožbeni razlog, ki se nanaša na dodatni del odločbe, zavrniti (glej sodbo z dne 25. februarja 2015, Walton/Komisija, T‑261/14 P, EU:T:2015:110, točka 75 in navedena sodna praksa).
93 Vsekakor je treba ugotoviti, da tudi če se sprejme, da je sklicevanje na navedeni člen napačno, ker ravnanje tretje osebe ni bilo nepredvidljivo, ta napaka ne vpliva na rezultat, do katerega je Sodišče za uslužbence prišlo ob koncu svojega razlogovanja. Iz dozdajšnje preučitve je namreč razvidno, da je Sodišče za uslužbence upravičeno ugotovilo, da sta Komisija in tretja oseba obe pripomogli k škodi, kar pomeni, da ni mogoče ne eni ne drugi pripisati glavne odgovornosti.
94 Nazadnje in tretjič, zavrniti je treba trditev, da bi bilo treba Komisijo šteti za odgovorno, tudi če se sprejme, da so bile okoliščine izredne, ker je Sodišče za uslužbence v točki 183 prvostopenjske sodbe odločilo, da se dvojni umor ne bi zgodil, če bi ta izpolnila obveznost zagotovitve varnosti svojega uradnika. Pritožniki s to trditvijo znova zatrjujejo, da je treba Komisiji, ker ni izpolnila obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih, pripisati vse posledice, ki izhajajo iz nadaljnjih dogodkov. V zvezi s tem je treba spomniti, da bi moralo Sodišče za uslužbence, če bi uporabilo sodno prakso o teoriji ustrezne vzročnosti, odločiti, da krivdna neizpolnitev obveznosti Komisije kot taka ni dovolj za ugotovitev njene odgovornosti. Tako Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ko je zaradi narave krivdne neizpolnitve obveznosti, to je kršitve obveznosti zagotovitve varnosti, ki je prispevala k nastanku posebne škode, ki naj bi jo navedena obveznost preprečevala, v bistvu menilo, da sta Komisija in tretja oseba sopovzročiteljici iste škode.
95 Posledično je treba glede na navedeno prve tri dele drugega pritožbenega razloga zavrniti.
Četrti del: solidarna odgovornost Komisije
96 Pritožniki s četrtim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da tudi če se sprejme, da se Komisija ne sme šteti za glavno odgovorno za škodni dogodek, mora biti solidarno odgovorna za povrnitev celotne škode. Pritožniki v bistvu izpodbijajo razdelitev odgovornosti, ki jo je določilo Sodišče za uslužbence, ko je trdilo, da je treba Komisijo šteti za solidarno odgovorno skupaj z morilcem.
97 V zvezi s tem pritožniki trdijo, da solidarna odgovornost Komisije izhaja iz, prvič, načel, skupnih pravom držav članic, drugič, sistematike Kadrovskih predpisov in, tretjič, sekundarne zakonodaje Unije.
98 Prvič, pritožniki trdijo, da se je zaradi neobstoja posebnih pravil in predhodnih primerov sodne prakse treba sklicevati na splošna načela, ki so skupna pravom držav članic. V zvezi s tem navajajo nemško, špansko, francosko, belgijsko in italijansko sodno prakso, v katerih naj bi se priznavalo, da kadar več dejanj pripomore k nastanku škode, mora vsaka odgovorna oseba skupaj z drugimi solidarno odgovarjati za celotno povzročeno škodo. Poleg tega pritožniki trdijo, da je solidarno odgovornost prav tako mogoče uporabiti v primeru različnih virov obveznosti. V zvezi s tem se sklicujejo na točko 12 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca W. van Gervena v zadevi Spie-Batignolles/Komisija (201/86, neobjavljeni, EU:C:1989:300), v katerih je ta predlagal, da „[p]rimerjalna študija prava držav članic, ki jo je pripravila služba za raziskave in dokumentacijo Sodišča, kaže, da večina držav članic dopušča, da če se dokaže, da sta pogodbena napaka […] in nepogodbena napaka povzročili enotno škodo, se lahko ugotovi, da sta storilca teh dveh napak solidarno odgovorna za to škodo“.
99 Drugič, pritožniki glede sistematike Kadrovskih predpisov trdijo, da razlaga člena 24 Kadrovskih predpisov namiguje, da se mora načelo solidarne odgovornosti toliko bolj uporabljati, če je bil škodni dogodek omogočen zaradi nezakonitega ravnanja institucij. Pritožniki namreč zatrjujejo, da se člen 24 Kadrovskih predpisov nanaša na poseben primer, v katerem Komisija, ne da bi nastala njena odgovornost, zaradi svoje dolžnosti pomoči osebju solidarno odgovarja skupaj s povzročiteljem škodnega dogodka, proti kateremu lahko nato vloži regresni zahtevek. V obravnavani zadevi je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da je Komisija v celoti odgovorna za škodni dogodek. Zato naj bi bilo popolnoma nelogično priznati, da je Komisija solidarno odgovorna, če njena odgovornost ni podana, medtem ko, nasprotno, ni solidarno odgovorna v precej hujšem primeru, kakršen je obravnavani, v katerem je pripomogla k nastanku škodnega dogodka.
100 Tretjič, pritožniki v zvezi s sekundarno zakonodajo Unije trdijo, da gredo načela zakonodaje Unije na področju odškodnine za žrtve nasilnih kaznivih dejanj, ki izhajajo iz Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini za žrtve kaznivih dejanj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 65), v smeri solidarne odgovornosti. Navedena direktiva, ki se zgleduje po Evropski konvenciji o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, podpisani v Strasbourgu 24. novembra 1983, naj bi temeljila na načelu, da morajo države članice, če storilec kaznivega dejanja ne more zagotoviti celotne odškodnine za škodo, prispevati k tej odškodnini. Pritožniki zatrjujejo, da se zdi nelogično, da se taka obveznost ne uporablja za Komisijo v primeru, ko je sama pripomogla k nastanku škodnega dogodka. Čeprav je ta zakonodaja Unije zavezujoča samo za države članice, menijo, da bi se moralo načelo solidarnosti, ki je med drugim določeno v Direktivi 2004/80, a fortiori uporabljati za institucije Unije, zlasti kadar je bil škodni dogodek omogočen zaradi krivdnega ravnanja Komisije.
101 Komisija trdi, da v zvezi s pravilom povezave med delovanjem institucije in dejanjem tretje osebe sklicevanje na načela, ki izhajajo iz pravnih redov držav članic, ni upoštevno. Prvič, edini akt za določitev morebitne solidarne odgovornosti institucij naj bi bili Kadrovski predpisi, ker člen 270 PDEU natančno določa, da se pristojnost sodišča Unije za spore med Unijo in njenimi uslužbenci izvaja „v mejah in pod pogoji, ki so določeni v kadrovskih predpisih“. V zvezi s tem Komisija trdi, da je v Kadrovskih predpisih solidarna odgovornost omenjena samo v členu 24, prvi odstavek, v skladu s katerim Skupnosti uradniku solidarno povrnejo nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo. Poleg tega Kadrovski predpisi v členu 85a določajo primer subrogacije žrtve, ki je uradnik, ali tistih, ki so po njej zavarovani proti tretji osebi, v korist Unije, eventualno z izjemo tožbe proti tretji osebi zaradi škodnega dejanja, ki ga tretja oseba stori zoper uradnika in ki povzroči smrt, poškodbo ali bolezen. Drugič, Komisija trdi, da je v sodbah italijanske in belgijske sodne prakse, ki jih navajajo pritožniki, solidarna odgovornost utemeljena, ker je vir obveznosti enak, povedano drugače, „škodna dejanja“ spadajo na področje civilnega prava, medtem ko v obravnavani zadevi odgovornost morilca izhaja iz storitve kaznivega dejanja umora, ki ga ureja kazensko pravo, odgovornost Komisije kot delodajalca pa je „upravno-civilne“ narave.
102 Najprej je treba preučiti trditev, da solidarna odgovornost izhaja iz sistematike Kadrovskih predpisov. Pritožniki namreč zatrjujejo, da se člen 24 Kadrovskih predpisov nanaša na poseben primer, v katerem Komisija, ne da bi nastala njena odgovornost, zaradi svoje dolžnosti pomoči osebju solidarno odgovarja skupaj s povzročiteljem škodnega dogodka, proti kateremu lahko nato vloži regresni zahtevek, če uradniku nastane škoda zaradi njegovega položaja ali njegovih nalog. V obravnavani zadevi je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da je Komisija odgovorna za škodni dogodek. Zato naj bi bilo nelogično, da Splošno sodišče dopusti, da je Komisija solidarno odgovorna, če njena odgovornost ni podana, medtem ko, nasprotno, ni solidarno odgovorna v precej hujšem primeru, v katerem je pripomogla k nastanku škodnega dogodka. Pritožniki v bistvu predlagajo alternativno razlago člena 24 Kadrovskih predpisov, v skladu s katero uporaba načela solidarne odgovornosti ni odvisna od tega, da je uradniku škoda nastala zaradi njegovega položaja in njegovih nalog, temveč je odvisna od tega, ali je institucija ravnala nepravilno ali ne. Nazadnje, pritožniki trdijo, da dejstvo, da je Alessandru Missirju Mamachiju škoda nastala zaradi njegovega položaja in njegovih nalog, ni pomembno za določitev solidarne odgovornosti Komisije. Po njihovem mnenju je treba preveriti, ali je institucija ravnala nepravilno ali ne.
103 Komisija trdi, da je v Kadrovskih predpisih solidarna odgovornost institucij omenjena samo, če je uradnik zaradi svojega položaja in svojih nalog žrtev dejanj, omenjenih v prvem odstavku člena 24 Kadrovskih predpisov. Posledično naj bi bila Komisija odgovorna samo, če je uradnik utrpel škodo zaradi svojega položaja in svojih nalog. Poleg tega Komisija navaja, da je Sodišče za uslužbence v točkah od 220 do 225 prvostopenjske sodbe izključilo uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov v obravnavani zadevi. Komisija trdi še, da je v členu 85a Kadrovskih predpisov določeno, da Unija dobi subrogacijsko pravico od uradnika ali tistih, ki so po njem zavarovani proti tretji osebi, in da je Komisija sicer pri maroškem sodišču vložila premoženjskopravni zahtevek.
104 Uvodoma je treba spomniti, da je Sodišče za uslužbence, kot opozarja Komisija, v prvostopenjski sodbi zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na to, da je Komisija na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov solidarno odgovorna za povrnitev nastale škode, ker Alessandro Missir Mamachi ni bil umorjen zaradi svojega položaja in svojih nalog.
105 Čeprav je Sodišče za uslužbence ne eni strani upravičeno zavrnilo uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov v obravnavani zadevi, je treba na drugi strani ugotoviti, da navedeni člen ne izključuje solidarne odgovornosti za škodo, ki uradniku nastane zaradi krivdnega ravnanja institucije.
106 Odstavka, ki sestavljata člen 24 Kadrovskih predpisov, je treba namreč razlagati skupaj. V različici, ki se uporablja za ta spor, je v teh odstavkih določeno, da „Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog“, ter da „[u]radniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo“. Zato je Sodišče za uslužbence pravilno zavrnilo tožbeni razlog, podan na prvi stopnji, ker Alessandro Missir Mamachi ni bil ubit pri opravljanju svojih nalog. Tako je v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, osnovno vodilo za uporabo tega člena dejstvo, da uradniku nastane škoda zaradi njegovega položaja in njegovih nalog.
107 Vendar je treba ugotoviti, da če na eni strani Skupnosti v primeru, ko je uradniku nastala škoda zaradi njegovega položaja in njegovih nalog, solidarno povrnejo nastalo škodo ne glede na to, ali so ravnale nepravilno ali ne, in če na drugi strani ni razloga za sklicevanje na pojem solidarna odgovornost, če je uradniku nastala škoda zunaj okvira opravljanja njegovih nalog in če instituciji ni mogoče očitati nobenega nezakonitega ravnanja, vzročno povezanega z navedeno škodo, pa, nasprotno, v primeru, ko je institucija krivdno pripomogla k nastanku škode, ki je uradniku nastala zunaj okvira opravljanja njegovih nalog, neobstoja določb v Kadrovskih predpisih ni mogoče razlagati – kot trdi Komisija – tako, da izključuje solidarno odgovornost institucije.
108 V zvezi s tem je Sodišče v točki 13 sodbe z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), presodilo, da se ni mogoče sklicevati na neobstoj izrecne določbe v Kadrovskih predpisih in zakonodaji, da se izključi pravica uradnika in upravičencev po njem, da zahtevajo dodatno odškodnino, če je institucija odgovorna za nezgodo po splošni ureditvi in če dajatve v skladu s Kadrovskimi predpisi ne zadostujejo za zagotovitev polnega povračila utrpele škode. Čeprav je res, da se ta sodba nanaša na primer, v katerem je institucija ravnala nepravilno v okviru opravljanja nalog uradnika, pa določa načelo, v skladu s katerim neobstoj določbe v Kadrovskih predpisih ne pomeni, da je izključeno vse, kar v njih ni izrecno predvideno. To načelo je torej mogoče prenesti na okoliščine obravnavane zadeve.
109 Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo Komisije v zvezi s členom 85a Kadrovskih predpisov. Navedeni člen se namreč nanaša na subrogacijo v korist Unije v primeru, ko je za škodo odgovorna tretja oseba, medtem ko je treba v obravnavani zadevi Unijo obravnavati kot sopovzročiteljico nastale škode. Zato dejstvo, da je pri maroškem sodišču vložila premoženjskopravni zahtevek, ni upoštevno za ugotovitev, ali je treba priznati, da je solidarno odgovorna skupaj z morilcem.
110 Potem ko je bilo ugotovljeno, da neobstoj določb v Kadrovskih predpisih ne izključuje solidarne odgovornosti za škodo, ki je nastala uradniku in jo je povzročilo krivdno ravnanje institucije, in preden bo preučeno vprašanje, ali navedena odgovornost temelji na načelih, ki so skupna pravom držav članic, je treba preučiti ugovora, ki ju je navedla Komisija.
111 Ta trdi, prvič, da v zvezi s pravilom povezave med delovanjem institucije in dejanjem tretje osebe sklicevanje na načela, ki izhajajo iz pravnih redov držav članic, ni upoštevno, ker se v skladu s členom 270 PDEU pristojnost sodišča Unije za odločanje o vseh sporih med Unijo in njenimi uslužbenci izvaja v okviru Kadrovskih predpisov, ter drugič, da ker je vir obveznosti povračila škode različen, saj za morilca izhaja iz storitve kaznivega dejanja umora, ki jo ureja maroško kazensko pravo, za Komisijo kot delodajalca pa je ta obveznost „upravno-civilne“ narave, solidarne odgovornosti ni mogoče priznati, ker vir obeh obveznosti ni enak.
112 Prvi ugovor je treba zavrniti na podlagi razlogovanja, predstavljenega v točkah 106 in 107 zgoraj. Dejstvo, da Kadrovski predpisi ne vsebujejo pravil o solidarni odgovornosti institucije, ki je pripomogla k nastanku škode, ki je uradniku nastala zunaj okvira opravljanja njegovih nalog, namreč ne pomeni, da je načelo take odgovornosti samodejno izključeno.
113 Zavrniti je treba tudi drugi ugovor. Čeprav ni sporno, da sodišče Unije ni pristojno za odločanje o napaki morilca, ki spada na področje uporabe maroškega kazenskega prava, namreč ostaja pristojno za odločitev o odgovornosti institucije, če je ta sama ali skupaj s tretjo osebo povzročila škodo uradniku. V Kadrovskih predpisih samih je ponujena razlaga, s katero je mogoče zavrniti trditev Komisije. Če bi bil Alessandro Missir Mamachi ubit zaradi svojih nalog, bi bila namreč Komisija solidarno odgovorna skupaj z morilcem v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov. Dejstvo, da Alessandro Missir Mamachi ni bil ubit zaradi svojih nalog, resda preprečuje uporabo navedenega člena, vendar njegovo besedilo dokazuje, da narava odgovornosti tretje osebe ne vpliva na solidarno obveznost, ki jo ima institucija kot sopovzročiteljica škode. Člen 24 Kadrovskih predpisov namreč dokazuje, da sodišče Unije lahko odloča o sporu, ki se nanaša na solidarno odgovornost institucije zaradi dejanja tretje osebe, saj narava odgovornosti tretje osebe ne vpliva na pristojnost sodišča Unije, da odloči o solidarni odgovornosti institucije.
114 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da Skupnosti solidarno povrnejo nastalo škodo, če uradniku ni uspelo dobiti nadomestila od storilca. Splošno sodišče je to določbo razlagalo tako, da je dopustnost odškodninske tožbe, ki jo vloži uradnik, pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, če ta zagotavljajo učinkovito zaščito zadevnih oseb in lahko pripeljejo do povračila za zatrjevano škodo (sodba z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 67). Vendar te sodne prakse ni mogoče po analogiji uporabiti za obravnavano zadevo. Ta razlaga je bila namreč izdelana za primer, v katerem institucija ni ravnala nepravilno, medtem ko je v obravnavani zadevi Komisija ravnala nepravilno, s čimer je prispevala k nastanku škode. Torej, čeprav je Splošno sodišče v primeru, ko institucija ni ravnala nepravilno, možnost, da uradnik od te institucije zahteva povračilo škode, ki jo je povzročila tretja oseba, pogojevalo s tem, da je uradnik pri nacionalnem sodišču storil vse potrebno, da bi dobil dolgovano odškodnino, zato da bi se preprečilo, da bi ta takoj vložil regresni zahtevek proti instituciji, ne da bi poskusil dobiti odškodnino od tretje osebe, je uporaba tega načela za okoliščine obravnavane zadeve zelo nezadovoljiva in nepravična, ker je Komisija skupaj s tretjo osebo sostorilka dejanja, ki je povzročilo nastalo škodo. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je v primeru kazenskega postopka proti tretji osebi, ki je storila umor, prizivno sodišče v Rabatu ugotovilo plačilno nesposobnost te osebe in ji naložilo simbolično plačilo enega dirhama (MAD) v korist Unije, ki je v postopku vložila premoženjskopravni zahtevek. Ker je torej v obravnavani zadevi tretja oseba plačilno nesposobna, bi se zdelo še bolj nezadovoljivo ugotoviti, da tožba pritožnikov ni dopustna, ker ti niso izčrpali pravnih sredstev, določenih v maroškem pravnem redu.
115 O tej ugotovitvi prav tako ne povzroča dvomov sodba z dne 14. julija 1967, Kampffmeyer in drugi/Komisija (5/66, 7/66, od 13/66 do 16/66 in od 18/66 do 24/66, neobjavljena, EU:C:1967:31), ki jo je generalni pravobranilec N. Wahl navedel v svojih sklepnih predlogih v združenih zadevah Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB (od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:290, točka 106) ter v kateri je Sodišče v bistvu odločilo, da morajo v primerih skupne nepogodbene odgovornosti Unije in države članice posamezniki, ki jim je bila domnevno povzročena škoda, najprej začeti postopek pred pristojnimi nacionalnimi sodišči, če so organi držav članic predvsem ali primarno odgovorni za zatrjevane kršitve. Ta primer solidarne odgovornosti se namreč nanaša na položaj skupne uprave Unije in države članice, medtem ko so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine drugačne.
116 Zato je treba preučiti, ali iz pravnih redov držav članic izhaja splošno načelo, ki priznava solidarno odgovornost sopovzročiteljev iste škode in ki se lahko uporabi v obravnavani zadevi, če je institucija pripomogla k nastanku škode, ki je uradniku nastala zunaj okvira opravljanja njegovih nalog.
117 Najprej je treba spomniti, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da „[v] primeru nepogodbene odgovornosti […] Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“.
118 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz prava držav članic izhaja skupno splošno načelo, v skladu s katerim v okoliščinah, podobnih okoliščinam obravnavane zadeve, nacionalno sodišče prizna solidarno odgovornost sopovzročiteljev iste škode, pri čemer šteje za pravično, da oškodovani osebi ni treba niti opredeliti deleža škode, za katerega je vsak od sopovzročiteljev odgovoren, niti nositi tveganja, da je tisti od povzročiteljev, proti kateremu je vložila tožbo, plačilno nesposoben.
119 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ko je delež Komisije pri povračilu premoženjske škode, ki je nastala otrokom Alessandra Missirja Mamachija, omejilo na 40 %. Tako je treba četrti del drugega pritožbenega razloga sprejeti, ne da bi bilo treba preučiti trditev, ki se nanaša na sekundarno pravo Unije.
Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava s strani Sodišča za uslužbence, ker je menilo, da je bila premoženjska škoda v celoti povrnjena z dajatvami iz Kadrovskih predpisov
120 Pritožniki uvodoma trdijo, da – kot je navedeno v preglednici 2 v Prilogi A.2 k pritožbi – znesek, naveden v točki 202 prvostopenjske sodbe, predstavlja skupni znesek dajatev, do katerih so otroci Alessandra Missirja Mamachija upravičeni do dopolnjenega 18. leta, to je 1.381.077 EUR, in dajatev, do katerih bi bili lahko upravičeni, če bi ostali vzdrževani člani in nadaljevali študij do dopolnjenega 26. leta, to je 1.097.298 EUR. Pritožniki še dodajajo, da se v državi stalnega prebivališča štirih otrok Alessandra Missirja Mamachija, to je v Republiki Belgiji, univerzitetni študij običajno konča med 22. in 23. letom. Zato ob neupoštevanju popolnoma hipotetične narave zneska 1.097.298 EUR, katerega izplačilo je odvisno od več pogojev, ki zelo lahko sploh ne bi bili izpolnjeni, pritožniki vsekakor menijo, da teh zneskov ni mogoče odšteti od zneska odškodnine, ki pripada štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija.
121 Pritožniki v nadaljevanju zatrjujejo, da je Sodišče za uslužbence z odločitvijo, da je treba pri presoji, ali je bila škoda, ki jo je povzročila Komisija, že povrnjena, upoštevati vse dajatve iz Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi, ki so ločene od pavšalnega zneska odškodnine iz člena 73 Kadrovskih predpisov, napačno uporabilo pravo.
122 Na prvem mestu pritožniki v podporo temu pritožbenemu razlogu trdijo, da sodbe z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), na katero se sklicuje Komisija in ki jo Sodišče za uslužbence navaja v točki 204 prvostopenjske sodbe, ni mogoče uporabiti za okoliščine obravnavane zadeve. Po njihovem mnenju se ta sodba ne nanaša na vse dajatve iz Kadrovskih predpisov, temveč samo na pavšalni znesek odškodnine iz člena 73 Kadrovskih predpisov.
123 Na drugem mestu pritožniki trdijo, da pokojnin, izplačanih štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija na podlagi Kadrovskih predpisov, ni mogoče odšteti od odškodnine, ki jo dolguje Komisija, ker so dajatve, ki imajo naravo pokojnine, dodeljene na podlagi pravice, ki jo je uradnik pridobil z delovnim razmerjem in ki se kot pravica uradnika samodejno prenese na dediče. V zvezi s tem pritožniki trdijo, da bi drugačen sklep pomenil diskriminacijo štirih otrok Alessandra Missirja Mamachija, ker bi ti morali v praksi prejeti enak znesek kot otroci uradnika, ki umre naravne smrti. Poleg tega pritožniki trdijo, da se ob neobstoju pravil, izhajajočih iz pravnega reda Unije, v sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), v točki 122 sklicuje na pravico, ki v večini držav članic obstaja na področju nepogodbene odgovornosti institucije do uradnika.
124 Na tretjem mestu, glede dejstva, da – kot Sodišče za uslužbence ugotavlja v točki 111 prvostopenjske sodbe – Livio Missir Mamachi „ni vložil[…] nobenega zahtevka iz naslova izgube pokojninskih pravic, ki bi jih nje[gov] sin lahko pridobil“, pritožniki trdijo, da so „ocenili premoženjsko škodo, ki je nastala dedičem Missir Mamachi, ne da bi upoštevali socialnovarstvene prejemke, do katerih bi bil upravičen umrli uradnik, ker so menili, da so bile pokojninske pravice, ki jih je pridobil umrli, nadomeščene s pokojnino po starših, ki je bila dodeljena“ otrokom umrlega. V zvezi s tem pritožniki menijo, da dajatve, ki so bile otrokom Alessandra Missirja Mamachija izplačane iz naslova pokojninskega zavarovanja, ustrezajo zneskom, ki bi jih ta verjetno prejel, potem ko bi dosegel v Kadrovskih predpisih določeno upokojitveno starost. Ob upoštevanju teh preudarkov pritožniki poudarjajo, da če bi bile pokojninske pravice odštete od odškodnine, bi bili zneski, povezani s temi pravicami, odšteti dvakrat. Na eni strani bi bili izključeni iz ocene premoženjske škode. Na drugi strani bi bili odšteti od povračila, dolgovanega dedičem umorjenega uradnika.
125 Komisija trdi, da je Sodišče za uslužbence pravilno menilo, da sodišče pri presoji, ali je institucija povrnila utrpelo škodo, upošteva vse dajatve iz Kadrovskih predpisov. Komisija v podporo temu preudarku navaja sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), in z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija (C‑257/98 P, EU:C:1999:402), v katerih je pojasnjeno, da je pravica uradnika do povračila po splošnem pravu samo dopolnilna, in to zgolj, če uradnik dokaže, da dajatve iz Kadrovskih predpisov ne zadostujejo za zagotovitev polnega povračila nastale škode. Iz tega po mnenju Komisije sledi, da bi upravičenci, če dajatve, izplačane na podlagi pokojninskega zavarovanja, ne bi bile odštete od odškodnine, prejeli dvojno odškodnino, in sicer pokojnine po starših in znesek, dolgovan za povrnitev škode.
126 Komisija trdi, da je upravičencem že dodelila zneske, ki presegajo dajatve, običajno določene s Kadrovskimi predpisi, kot je Sodišče za uslužbence poudarilo v točki 202 prvostopenjske sodbe. Ta element po mnenju Komisije dokazuje, da je pri dodelitvi dajatev upoštevala posebne okoliščine smrti Alessandra Missirja Mamachija, s čimer je izključila diskriminatoren položaj.
127 Kar zadeva sklicevanje pritožnikov na pravne rede držav članic v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), Komisija ugotavlja, da se Sodišče v točki 22 te sodbe ne sklicuje na pravico, ki obstaja v večini držav članic na področju nepogodbene odgovornosti institucije do zadevnega uradnika, temveč se sklicuje na odškodnino za posledice, ki jih je nesreča imela za ženo in hčerke Gerhardusa Leussinka, to je na odškodnino, ki jo je Sodišče v vsakem primeru izključilo. Komisija še dodaja, da ob upoštevanju sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča, v kateri je ugotovljena dopolnilna narava odškodninske tožbe zaradi nepravilnega ravnanja po splošnem pravu, ni mogoče trditi – v nasprotju s trditvami pritožnikov – da ne obstajajo pravila prava Unije, s katerimi je urejena pravica do odškodnine za škodo, nastalo uradnikom. Posledično naj bi bilo sklicevanje na sodno prakso držav članic po mnenju Komisije popolnoma neupoštevno.
128 Nazadnje, v zvezi s tveganjem dvojnega odštevanja Komisija ugotavlja, da je trditev Sodišča za uslužbence v točki 111 prvostopenjske sodbe „popolnoma dodatna in podredna ter posledično brezpredmetna“.
129 Uvodoma je treba ugotoviti, da čeprav pritožniki v svojih predlogih predlagajo povrnitev premoženjske škode v višini 3.975.329 EUR, v pritožbi ne izpodbijajo zneska 3 milijonov EUR, ki ga je Sodišče za uslužbence določilo na podlagi plače, ki bi jo Alessandro Missir Mamachi prejemal do svoje upokojitve, in od katerega je odštet znesek, s katerim bi ta uradnik in njegova žena razpolagala za svoje potrebe. S tem pritožbenim razlogom pritožniki izpodbijajo le odločitev Sodišča za uslužbence, da je treba za namene povrnitve premoženjske škode upoštevati vse dajatve iz Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi, ki so ločene od pavšalnega zneska odškodnine iz člena 73 Kadrovskih predpisov. Poleg tega, tudi če se prizna, da pritožniki z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode v višini 3.975.329 EUR izpodbijajo določitev zneska 3 milijonov EUR, ki ga je določilo Sodišče za uslužbence, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence, kadar ugotovi obstoj škode, edino pristojno, da v okviru zahtevka oceni način in obseg nadomestila te škode, če so sodbe Sodišča za uslužbence dovolj utemeljene, da Sodišče prve stopnje lahko izvaja sodni nadzor nad njimi, in če te sodbe glede ocene škode vsebujejo merila, ki se upoštevajo za določitev zneska (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2014, Komisija/Thomé, T‑669/13 P, EU:T:2014:929, točka 79 in navedena sodna praksa). Ker pritožniki niso pojasnili, kako je Sodišče za uslužbence storilo napako pri uporabi meril za določitev zneska 3 milijonov EUR, je treba torej ugotoviti, da ta znesek ustreza odškodnini za premoženjsko škodo, ki je nastala štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija.
130 Dalje, pojasniti je treba obseg sodbe z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), na katero se Sodišče za uslužbence sklicuje v točki 204 prvostopenjske sodbe in ki se po mnenju pritožnikov ne uporablja za okoliščine obravnavane zadeve, ter sodbe z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija (C‑257/98 P, EU:C:1999:402), na katero se Komisija sklicuje v svojem stališču.
131 V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), je moralo Sodišče odločiti, ali zavarovanje za primer nesreče, določeno v členu 73 Kadrovskih predpisov in zakonodaji, pomeni izčrpno ureditev odškodnine, ki v primeru nezgode pri delu izključuje vsako drugo zahtevo iz naslova odškodnine, ki bi temeljila na načelih splošnega prava. G. Leussink, njegova žena in štirje otroci so namreč vložili dodatni odškodninski zahtevek in trdili, da nadomestilo iz člena 73 Kadrovskih predpisov pokriva samo ekonomske posledice nezgode, ne pa njihove nepremoženjske škode. Sodišče je najprej v točki 11 sodbe odločilo, da zavarovanje iz člena 73 Kadrovskih predpisov temelji na splošni ureditvi zavarovanja na podlagi plačevanja prispevkov za primere nesreče v okviru in zunaj okvira opravljanja službe ter da pravica do dajatve ni odvisna od povzročitelja nezgode in njegove odgovornosti. Sodišče je nato v točki 13 te sodbe presodilo, da ker v zakonodaji ni izrecne določbe o dodatnih zahtevkih zoper institucijo, se na ta neobstoj ni mogoče sklicevati za izključitev pravice uradnika in upravičencev po njem, da zahtevajo dodatno odškodnino, če je institucija odgovorna za nezgodo po splošni ureditvi in če dajatve v skladu s Kadrovskimi predpisi ne zadostujejo za zagotovitev polnega povračila utrpele škode.
132 Potem ko je Sodišče ugotovilo, da gre za nezgodo pri delu in da se je ta nezgoda zgodila zaradi malomarnosti, zaradi katere nastane odgovornost Komisije (sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija, 169/83 in 136/84, EU:C:1986:371, točke od 15 do 17), je G. Leussinku dodelilo dodatno odškodnino v višini dveh milijonov belgijskih frankov (BEF). V zvezi z njegovo ženo in štirimi otroki je Sodišče menilo, da so posledice nezgode za družinsko življenje poznejši učinek škode, ki jo je utrpel G. Leussink, in da niso med tistimi posledicami, za katere bi Komisija lahko bila odgovorna kot delodajalec.
133 Kar zadeva sodbo z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija (C‑257/98 P, EU:C:1999:402), ki jo Komisija navaja v odgovoru na pritožbo, je Sodišče v točki 23 potrdilo, da mora sodišče Unije dajatve, prejete na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov zaradi nesreče ali poklicne bolezni, upoštevati pri oceni popravljive škode v okviru odškodninske tožbe, ki jo uradnik vloži na podlagi nepravilnega ravnanja, zaradi katerega nastane odgovornost institucije, v kateri je zaposlen.
134 Tako je bilo v sodbah z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), in z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija (C‑257/98 P, EU:C:1999:402), pojasnjeno razmerje med dajatvami, prejetimi na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov zaradi nesreče ali poklicne bolezni, in ureditvijo odškodnin po splošnem pravu.
135 Na prvem mestu se ureditev iz člena 73 Kadrovskih predpisov in ureditev po splošnem pravu dopolnjujeta, tako da bi bilo mogoče vložiti dodaten odškodninski zahtevek, če je institucija odgovorna za nesrečo po splošnem pravu in če dajatve, izplačane na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ne zadostujejo za zagotovitev polnega povračila utrpele škode (sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija, 169/83 in 136/84, EU:C:1986:371, točka 13).
136 Na drugem mestu je bilo na podlagi tega načela v sodni praksi natančneje določeno tudi, da se morajo dajatve, prejete na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov zaradi nesreče ali poklicne bolezni, upoštevati pri oceni popravljive škode v okviru odškodninske tožbe, ki jo uradnik vloži na podlagi nepravilnega ravnanja, zaradi katerega nastane odgovornost institucije, v kateri je zaposlen. Če namreč ne bi bilo tako, bi bila odškodnina dvojna (sodba z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 22).
137 V teh sodbah se vseeno ne izreka o vprašanju, ali je treba pri določitvi popravljive škode upoštevati vse socialnovarstvene prejemke. Vendar Sodišče za uslužbence s tem, da se je v točki 204 prvostopenjske sodbe sklicevalo na sodbo z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), ni napačno uporabilo prava.
138 Tudi če je predmet sodbe z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), razmerje med odškodnino, dolgovano v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov, in odškodnino, dolgovano na podlagi splošnega prava, iz te sodbe namreč ne izhaja, da se pri določitvi zneska, dolgovanega iz naslova odškodnine za nastalo škodo, ne sme upoštevati nobena druga dajatev iz Kadrovskih predpisov. Poleg tega, kot trdi Komisija, če dajatve, izplačane na podlagi pokojninskega zavarovanja, to je pokojnine po starših, ne bi bile odštete od zneska, dolgovanega za povrnitev škode, bi upravičenci prejeli dvojno odškodnino, in sicer prvo, sestavljeno iz pokojnin po starših, in drugo, dolgovano za povrnitev škode. Še več, pokojnine po starših, ki jih prejemajo upravičenci po Alessandru Missirju Mamachiju, so enakovredne dajatvam, ki bi jih ta prejel, če bi ostal živ, in se morajo kot take odšteti od zneska odškodnine za premoženjsko škodo. Nazadnje, člen 73(2), tretji pododstavek, Kadrovskih predpisov določa, da se odškodnina za primer smrti lahko izplača poleg dajatev, predvidenih v poglavju 3 navedenih predpisov, in torej skupaj s pokojnino po starših iz člena 80. Torej trditve pritožnikov, da se načelo, določeno v sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), ne uporablja za obravnavano zadevo, ni mogoče sprejeti.
139 O tej ugotovitvi ne povzroča dvomov trditev pritožnikov, da bi bilo diskriminatorno sklepati, da se pokojnine po starših, izplačane štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija na podlagi Kadrovskih predpisov, lahko odštejejo od odškodnine za škodo, ki se pripisuje Komisiji, ker bi to pomenilo, da so štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija obravnavani kot otroci uradnika, ki je umrl naravne smrti. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar zatrjujejo pritožniki, in kot je ugotovilo Sodišče za uslužbence v točki 204 prvostopenjske sodbe, Komisija upoštevala zelo posebne okoliščine obravnavane zadeve, ko je štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija dodelila zneske, ki presegajo obveznosti iz Kadrovskih predpisov, predvidene za upravičence po uradniku, ki umre naravne smrti. Komisija je namreč temu uradniku odobrila posmrtno napredovanje in na podlagi tega napredovanja izračunala dajatve, dolgovane njegovim upravičencem. Poleg tega je Komisija na podlagi člena 76 Kadrovskih predpisov vsakemu otroku dodelila mesečni znesek, ki ustreza dvema otroškima dodatkoma. Nazadnje, spomniti je treba, da se pritožniki opirajo na napačno premiso, ker otroci uradnika, ki ni umrl zaradi nesreče ali poklicne bolezni, temveč je umrl naravne smrti, ne prejmejo nadomestila, ki se v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov izplača otrokom uradnika, ki je umrl zaradi nesreče ali poklicne bolezni. Pritožniki tako ne morejo veljavno trditi, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker mu ni mogoče očitati ugotovitve, da so bili štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija obravnavani kot otroci uradnika, umrlega naravne smrti.
140 Zavrniti je treba tudi trditev pritožnikov, da se ob neobstoju pravil, izhajajočih iz prava Unije, sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), sklicuje na pravico, ki v večini držav članic obstaja na področju nepogodbene odgovornosti institucije do uradnika. Sodišče se namreč v točki 22 te sodbe ne sklicuje na pravico, ki obstaja v večini držav članic na področju nepogodbene odgovornosti institucije do zadevnega uradnika, in zlasti ne na odbitno naravo izplačanih socialnih prejemkov, temveč se sklicuje na odškodnino za posledice nesreče za družinsko življenje, odškodnino, ki jo je Sodišče v vsakem primeru izključilo.
141 Kot brezpredmetno je treba zavrniti tudi trditev pritožnikov, da je Sodišče za uslužbence v točki 111 prvostopenjske sodbe napačno uporabilo pravo, ko je odločilo, da niso vložili zahtevka iz naslova izgube pokojninskih pravic. Pritožniki namreč zatrjujejo, da jim ni bilo treba zahtevati odškodnine iz naslova teh pravic, ker se te ne morejo upoštevati pri določitvi zneska odškodnine za premoženjsko škodo. V nasprotju z zatrjevanjem pritožnikov pa je Sodišče za uslužbence v točki 111 prvostopenjske sodbe zgolj ugotovilo, da ni bil vložen noben zahtevek iz naslova izgube pokojninskih pravic, čeprav se v sodni praksi, natančneje v sodbah z dne 5. oktobra 2004, Sanders in drugi/Komisija (T‑45/01, EU:T:2004:289, točka 167), in z dne 12. julija 2007, Sanders in drugi/Komisija (T‑45/01, EU:T:2007:221, točke od 87 do 90), dopušča, da se te pravice lahko upoštevajo pri oceni premoženjske škode. Zato dejstvo, da pritožniki menijo, da jim ni bilo treba vložiti zahtevka iz naslova izgube pokojninskih pravic, ne vpliva na pravilno in poleg tega neizpodbijano presojo Sodišča za uslužbence, ki je ugotovilo, da ni bil vložen noben zahtevek iz tega naslova.
142 Nazadnje, pritožniki trdijo, da je znesek, dolgovan štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija, če bi nadaljevali študij do dopolnjenega 26. leta, hipotetičen, ker je njegovo izplačilo odvisno od več pogojev, ki zelo lahko sploh ne bi bili izpolnjeni, in se zato ne more upoštevati kot dajatev, ki so jo ti otroci prejeli.
143 Sodišče za uslužbence je v točki 202 prvostopenjske sodbe menilo, da zneski, ki jih je Komisija že izplačala ali ki jih bo še izplačevala, znašajo skoraj 1,4 milijona EUR ter da bi se ta znesek lahko povečal na približno 2,4 milijona EUR, če bi se zadevna nadomestila izplačevala do dopolnjenega 26. leta starosti vsakega od štirih otrok. Zato je treba ugotoviti, da se Sodišče za uslužbence ni izrecno izreklo o načelu odbitnosti zadnjenavedenih zneskov od zneska, dolgovanega iz naslova škode, ki se lahko povrne.
144 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba trditev, ki se nanaša na napačno uporabo prava s strani Sodišča za uslužbence v zvezi s hipotetičnostjo zneska, ki bi ga prejeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, če bi študij nadaljevali do dopolnjenega 26. leta, zavrniti kot brezpredmetno in zato tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
145 Glede na navedeno je treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence kot nedopustne zavrglo zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode Liviu Missirju Mamachiju in štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija ter odgovornost Komisije omejilo na 40 % premoženjske škode, ki je nastala upravičencem po Alessandru Missirju Mamachiju, medtem ko bi moralo tej instituciji naložiti solidarno povračilo škode.
Tožba na prvi stopnji
[…]
Zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija
148 Iz točk 118 in 119 zgoraj izhaja, da je Komisiji naloženo solidarno povračilo premoženjske škode, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija. Znesek odškodnine za to škodo znaša 3 milijone EUR.
149 Spomniti je treba, da je bilo v točkah 138 in 139 zgoraj prav tako odločeno, da je Sodišče za uslužbence pravilno odločilo, da je treba pokojnine po starših upoštevati za namene povrnitve premoženjske škode.
150 V zvezi s tem je treba opozoriti na pravila iz Kadrovskih predpisov, ki lahko v tej zadevi vplivajo na dajatve, ki jih je treba odšteti od zneska 3 milijonov EUR, ker se lahko štejejo za način povrnitve premoženjske škode, to je izgube plače Alessandra Missirja Mamachija.
151 Prvič, člen 70, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da v primeru uradnikove smrti vzdrževani otroci uradnikove osebne prejemke prejemajo v celoti do konca tretjega meseca po mesecu, v katerem je umrl. Drugič, člen 73(2)(a) Kadrovskih predpisov določa, da v primeru smrti družinski člani, navedeni v tej določbi, prejmejo pavšalni znesek v višini petkratne letne osnovne plače umrlega, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v 12 mesecih. Tretjič, člen 76 Kadrovskih predpisov določa, da se upravičencem po umrlem uradniku, ki so iz različnih razlogov v zelo težkem položaju, tudi zaradi družinskih razmer, lahko dajo darila, posojila ali predplačila. Četrtič, člen 80 Kadrovskih predpisov določa, da če uradnik ob smrti nima zakonca, ki bi bil upravičen do družinske pokojnine, so njegovi vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VIII. V zvezi s tem je treba navesti, da člen 21(2), drugi pododstavek, Priloge VIII določa, da je sirota upravičena do dodatka za šolanje v skladu s členom 3 Priloge VII. Petič, iz člena 67(2) in (4) Kadrovskih predpisov izhaja, da se družinski dodatki lahko izplačujejo osebi, ki ni uradnik.
152 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, prvič, da je Komisija v skladu s členom 70, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija izplačala osebne prejemke v celoti za obdobje od 1. oktobra do 31. decembra 2006. Drugič, Komisija jim je v skladu s členom 73(2)(a) Kadrovskih predpisov izplačala 414.308,90 EUR kot skupni pavšalni znesek v primeru smrti ter na podlagi člena 25 Priloge X k navedenim predpisom skupni znesek v višini 76.628,40 EUR zaradi smrti zakonca. Tretjič, Komisija je štirim otrokom od 1. januarja 2007 priznala pravico do pokojnine po starših, ki je določena v členu 80 Kadrovskih predpisov, to je skupni znesek 4376,82 EUR na mesec, in do dodatka za šolanje iz Priloge VII h Kadrovskim predpisom, in sicer skupni znesek 2287,19 EUR na mesec. Četrtič, Komisija je v skladu s členom 76 Kadrovskih predpisov z odločbo z dne 14. maja 2007 vsakemu od štirih otrok do dopolnjenega 19. leta starosti odobrila izredno mesečno podporo iz socialnih razlogov v višini otroškega dodatka v skupnem znesku 1332,76 EUR na mesec. Z odločbo z dne 4. julija 2008 je bil ta znesek od 1. avgusta 2008 podvojen. Petič, iz Priloge 4 k spisu na prvi stopnji je razvidno, da je Livio Missir Mamachi prejemal otroški dodatek v skupnem znesku 1453,84 EUR na mesec in bil upravičen do znižanja davka po uporabi štirih olajšav za vzdrževane otroke, kar je ob upoštevanju davka, dolgovanega brez vzdrževanih otrok, in dejansko plačanega davka pomenilo, da mu je Komisija izplačevala 1015,78 EUR.
153 Ugotoviti je treba, da je treba poleg zneska 76.628,40 EUR, prejetega zaradi smrti zakonca na podlagi člena 25 Priloge X, ki ga ni mogoče šteti za način, s katerim mora Komisija izpolniti svojo obveznosti povrnitve premoženjske škode zaradi izgube osebnih prejemkov Alessandra Missirja Mamachija, od zneska 3 milijonov EUR odšteti znesek, izplačan v skladu s členom 70, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, pavšalni znesek v primeru smrti, dodeljen na podlagi člena 73(2)(a) Kadrovskih predpisov, pokojnine po starših na podlagi člena 80 Kadrovskih predpisov, dodatke za šolanje iz Priloge VII h Kadrovskim predpisom, izredno mesečno podporo, dodeljeno v skladu s členom 76 Kadrovskih predpisov, otroške dodatke in znesek, povezan z znižanjem davka.
154 V zvezi s pokojninami po starših je bilo v točki 138 zgoraj ugotovljeno, da če ne bi bile odštete od zneska, dolgovanega za povrnitev nastale premoženjske škode, bi upravičenci prejeli dvojno odškodnino. Znesek, izplačan v skladu s členom 70 Kadrovskih predpisov, ustreza trem mesečnim plačam Alessandra Missirja Mamachija in se mora zato upoštevati pri plačilu odškodnine, povezane z izgubo njegovih osebnih prejemkov. V zvezi s pavšalnim zneskom v primeru smrti, dodeljenim na podlagi člena 73(2)(a) Kadrovskih predpisov, je v točki 136 zgoraj navedeno, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso ta odškodnina mora upoštevati pri določitvi dolgovane odškodnine (sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija, 169/83 in 136/84, EU:C:1986:371, točka 13, ter z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 22). Enako je treba ugotoviti v zvezi z izredno podporo, dodeljeno na podlagi člena 76 Kadrovskih predpisov. Kot je bilo ugotovljeno v točki 139 zgoraj, je ta podpora namreč tesno povezana z nadomestilom, dodeljenim na podlagi člena 73(2)(a) Kadrovskih predpisov. Nazadnje, v zvezi z dodatki za šolanje, otroškimi dodatki in zneskom, prejetim zaradi davčne olajšave, je treba ugotoviti, da bi jih Alessandro Missir Mamachi prejemal s svojo plačo, če ne bi umrl. Zato se tudi lahko štejejo za plačilo za izgubo njegovih osebnih prejemkov.
155 V zvezi s tem je treba pojasniti, da so, kot trdijo pritožniki, nekatere dajatve, dolgovane štirim otrokom Alessandra Missirja Mamachija, res odvisne od prihodnjih pogojev, in sicer, da ostanejo vzdrževani člani in da nadaljujejo študij do dopolnjenega 26. leta, to je pogojev, ki jih eden, dva, trije ali celo vsi štirje otroci lahko ne bi izpolnili. Poleg tega pritožniki trdijo še, da bi se lahko izkazalo tudi, da štirje otroci nadaljujejo univerzitetni študij, ki se bo končal pred njihovim dopolnjenim 26. letom. Vendar bi morala Komisija v teh primerih, če dajatve iz Kadrovskih predpisov dejansko ne bi dosegle zneska 3 milijonov EUR, izplačati potrebno razliko do tega zneska, če nastala premoženjska škoda ustreza tej odškodnini. Izplačilo zneska dolgovanih dajatev, če bi štirje otroci ostali vzdrževani člani in nadaljevali študij do dopolnjenega 26. leta ali ga zaključili pred navedenim letom, namreč pomeni način, s katerim mora Komisija izpolniti svojo obveznost povračila, ker je znesek 3 milijonov EUR iz naslova povračila premoženjske škode dokončno določen.
[…]
Zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli Alessandro Missir Mamachi, njegovi štirje otroci in Livio Missir Mamachi
171 V obravnavani zadevi ima Splošno sodišče na razpolago vse potrebne elemente za odločitev o zahtevkih za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli Alessandro Missir Mamachi, njegovi štirje otroci in Livio Missir Mamachi. Uvodoma je treba pojasniti, da Komisija tako kot pri premoženjski škodi ni izpolnila svoje obveznosti zagotovitve varnosti svojih zaposlenih in jo je treba šteti za sopovzročiteljico nastale nepremoženjske škode.
Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi
172 Pritožniki trdijo, da je Alessandro Missir Mamachi zaradi nezakonitega ravnanja Komisije utrpel resnično in dejansko nepremoženjsko škodo. Po njihovem mnenju ta škoda zajema telesno trpljenje, ki ga je čutil od napada do smrti, ki je verjetno nastopila zaradi izkrvavitve, potem ko ga je morilec pustil na kraju kaznivega dejanja. Temu bi bilo treba dodati pretresenost in duševno travmo, ker je nemočen prisostvoval napadu na svojo ljubljeno ženo in njeni barbarski usmrtitvi, tragično zavedanje o svojem neizbežnem koncu ter občutke negotovosti, zaskrbljenosti in hude tesnobe zaradi usode svojih štirih mladih otrok, ki bodo postali sirote brez očeta in matere, če bodo uspeli preživeti napad. Po mnenju pritožnikov ta pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi, izhaja iz prava Unije in italijanskega prava.
173 Komisija trdi, da je priznavanje te vrste škode značilno za italijanski pravosodni sistem v skladu s členom 2059 italijanskega civilnega zakonika in sodno prakso o premoženju, ki je ustavno zaščiteno na podlagi italijanske ustave. Po mnenju Komisije v pravu javnih uslužbencev Unije ni pravne podlage, ki bi omogočala uveljavljanje te vrste škode.
174 Najprej, ugovora Komisije, v skladu s katerim v pravu javnih uslužbencev Unije ni nobene pravne podlage, ki bi omogočala uveljavljanje te vrste škode, ni mogoče sprejeti. Dovolj je namreč ugotovitev, da – kot je bilo ugotovljeno že v točki 107 zgoraj – neobstoj določbe v Kadrovskih predpisih ne pomeni, da je izključeno vse, kar v njih ni izrecno predvideno, saj morebitna pravna podlaga lahko izhaja iz načel, ki izhajajo iz pravnih redov držav članic.
175 Zato je treba preučiti, ali iz pravnih redov držav članic izhaja splošno načelo, s katerim se žrtvi priznava pravica do nadomestila za njeno nepremoženjsko škodo, ki zajema telesno in duševno trpljenje, ki ga je doživljala do trenutka svoje smrti.
176 Glede tega je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, iz prava držav članic ne izhaja skupno splošno načelo, v skladu s katerim bi v okoliščinah, podobnih tistim v obravnavani zadevi, nacionalno sodišče dodelilo odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode.
177 Posledično je treba zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi, zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je zoper ta zahtevek podala Komisija.
Zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija
178 Po mnenju pritožnikov so štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija zaradi njegove smrti poleg škode zaradi izgube starševskega odnosa utrpeli jure proprio resnično in dejansko nepremoženjsko tako duševno kot eksistencialno škodo, za katero ima pravica do povrnitve podlago v pravu Unije in italijanskem pravu.
179 Pritožniki trdijo, da je zatrjevana nepremoženjska škoda povezana s tragičnimi dogodki v noči 18. septembra 2006 ter ustreza hudi duševni in čustveni travmi, ki so jo doživeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, ker so bili priča grozljivemu in pretresljivemu prizoru agonije in smrti svojih staršev ter nato celo noč bedeli ob njunih truplih, ker zaradi svoje nizke starosti niso mogli storiti nič drugega. Ta travma naj bi bila vzrok za eksistencialno škodo, ki so jo utrpeli štirje mladoletni otroci, ki bodo vse življenje ostali zaznamovani s strašno in tesnobno izkušnjo, ki so jo doživeli v otroštvu, izkušnjo, ki bi lahko imela v prihodnosti resne posledice za kakovost njihovih medčloveških in družabnih odnosov. Nazadnje, škoda zaradi izgube starševskega odnosa naj bi bila in re ipsa in zajemala nepravično bolečino in trpljenje, ker so za vedno, in to zelo mladi, izgubili ljubljena starša.
180 Kar zadeva določitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli štirje otroci, se pritožniki iz previdnosti sklicujejo na italijansko sodno prakso, zlasti na zadnjo posodobitev preglednic, ki jih je v ta namen pripravilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija). Te preglednice za standardne primere izračuna škode vsakega od preživelih staršev ali otrok vsebujejo lestvico z zneski med 106.376 EUR in 212.752 EUR, na podlagi katere je mogoče odškodnino prilagoditi konkretnim okoliščinam zadeve, to je okoliščinam, ki med drugim zajemajo preživetje oziroma smrt drugih bližnjih, skupno ali ločeno življenje z njimi, kakovost in intenzivnost preostalega čustvenega družinskega odnosa ter kakovost in intenzivnost čustvenega odnosa, značilnega za starševski odnos z izgubljeno osebo.
181 Pritožniki dodajajo, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso italijanskih sodišč zneski, omenjeni v točki 180 zgoraj, vseeno zgolj informativni in jih sodišča lahko v posebno hudih primerih po svoji presoji povečajo. V zvezi s tem pritožniki ugotavljajo, da če je preživeli mladoletni otrok izgubil oba starša, se znesek odškodnine običajno poveča za 25 %. Po mnenju pritožnikov je treba ob upoštevanju edinstvene in absolutno izredne narave obravnavanega primera ter posebno grozljivih in tragičnih okoliščin, v katerih je Alessandro Missir Mamachi izgubil življenje, tako določeni znesek povečati še za 25 %.
182 Ob upoštevanju navedenega pritožniki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, zahtevajo 319.128 EUR za vsakega od njih, to je skupno 1.276.512 EUR.
183 Prvič, Komisija trdi, da ni povzročila škode, ki jo je utrpel Alessandro Missir Mamachi. Posledično naj italijanska sodna praksa, ki jo navajajo pritožniki, ne bi bila upoštevna, ker se nanaša na primere povračila nepremoženjske škode s strani storilcev kaznivih dejanj, ki so povzročili smrt žrtev, medtem ko v obravnavani zadevi trdi, da je eventualno podredno odgovorna zaradi nepravilnega ravnanja, ker naj ne bi sprejela ustreznih varnostnih ukrepov.
184 Drugič, Komisija meni, da v pravu javnih uslužbencev Unije ne obstaja pravica do povrnitve nepremoženjske škode družinskim članom uradnika. V zvezi s tem Komisija trdi, da je Sodišče po njenem mnenju v sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), v kateri je bila povezava med ravnanjem institucije in dogodkom, ki je prizadel uradnika, očitno bolj neposredna kot v obravnavani zadevi, presodilo, da so bile posledice, ki so jih čutili družinski člani, le poznejši učinek škode, ki jo je utrpel uradnik in za katero institucije ni mogoče šteti za odgovorno.
185 Tretjič in podredno, Komisija na prvem mestu v zvezi z duševno travmo, ki so jo doživeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, ker so prisostvovali grozljivemu in pretresljivemu prizoru, kakršna je bila smrt njihovih staršev, trdi, da iz procesnih listin ni razvidno, da so bili otroci priča umoru svojih staršev, in da zato navedena škoda ni pravno zadostno dokazana.
186 Na drugem mestu Komisija v zvezi z eksistencialno škodo, povzročeno zaradi travme, ki bi lahko po mnenju pritožnikov v prihodnosti imela hude posledice za kakovost medčloveških in družabnih odnosov štirih otrok, navaja, da na eni strani v skladu z italijansko sodno prakso, ki jo navajajo pritožniki, eksistencialna škoda kot taka ne obstaja kot samostojna kategorija in da se na drugi strani ta škoda lahko povrne samo, če jo je neposredno utrpela žrtev, ki je bila predmet kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil storilec, ki v obravnavani zadevi ni Komisija.
187 Na tretjem mestu Komisija v zvezi s škodo, ki izhaja iz izgube starševskega odnosa, ki je po mnenju pritožnikov in re ipsa, prav na podlagi sodne prakse Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), ki jo navajajo pritožniki, trdi, da je treba to ugotovitev zavrniti. Po mnenju Komisije namreč taka ugotovitev izkrivlja namen odškodnine, ki bi bila dodeljena ne po dejanskem preverjanju škode, temveč kot ukrep zasebne narave za škodljivo ravnanje. Vsekakor naj bi bila navedena škoda že predmet povračila v obliki dajatev, dodeljenih na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ki določa prav pavšalni znesek v primeru smrti uradnika.
188 Na četrtem in zadnjem mestu, Komisija nasprotuje temu, da se v obravnavani zadevi za določitev zneska nepremoženjske škode, ki so jo domnevno utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, uporabijo preglednice, ki jih je pripravilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu). Najprej, te preglednice naj bi se nanašale na primer odškodnine, ki jo mora plačati storilec kaznivega dejanja, to je primer, ki se očitno v obravnavani zadevi nikakor ne more uporabiti, ker Komisija ni storilec kaznivega dejanja. Dalje, te preglednice naj bi izkazovale trend, ki se uporablja v eni sami državi članici in znotraj te države s strani enega samega sodišča. Nazadnje, uporaba preglednic, ki jih je pripravilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu), ki jo predlagajo pritožniki, naj bi bila v nasprotju z ustaljeno italijansko sodno prakso, ki jo navajajo pritožniki in se nanaša na biološko škodo, vendar jo je mogoče prenesti na psihološko škodo, ter v skladu s katero uporaba preglednic vedno zahteva ustrezno individualizacijo glede na okoliščine zadeve.
189 Zato Komisija meni, da je treba zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode štirih otrok Alessandra Missirja Mamachija zavrniti.
190 Najprej je treba preučiti oba ugovora, ki ju je v bistvu podala Komisija, ki trdi, kot je navedeno v točkah 183 in 184 zgoraj, da je samo podredno odgovorna za psihološko škodo, ki so jo utrpeli štirje otroci, ter da sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), dokazuje, da so posledice, ki so prizadele družinske člane uradnika, le poznejši učinek škode, ki jo je ta utrpel in za katero institucije ni mogoče šteti za odgovorno.
191 V zvezi s prvim ugovorom je treba spomniti, da iz točke 84 zgoraj izhaja, da Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ko je odločilo, da se v primeru nepravilnega ravnanja, ki ga pomeni neizpolnitev obveznosti zagotovitve varnosti, ki je prispevala k nastanku posebne škode, ki naj bi jo navedena obveznost preprečevala, tudi če za institucijo ne bi bilo mogoče šteti, da nosi glavno odgovornost za škodo, te institucije ne sme šteti za sopovzročiteljico škode. Zato je treba trditev Komisije, da je podredno odgovorna za škodo, zavrniti.
192 Kar zadeva drugi ugovor, Komisija trdi, da se načelo, določeno v sodbi z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), in sicer da so posledice, ki so prizadele družinske člane uradnika, le poznejši učinek škode, ki jo je ta utrpel in za katero institucije ni mogoče šteti za odgovorno, a fortiori uporablja v obravnavani zadevi.
193 Prvič, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. oktobra 1986, Leussink/Komisija (169/83 in 136/84, EU:C:1986:371), v kateri je uradnik, ki je bil žrtev nezgode pri delu, preživel in prejel dodatno odškodnino, je v tej zadevi Alessandro Missir Mamachi umrl, ne da bi bil upravičen do take odškodnine, kot je razvidno iz točke 177 zgoraj, zato posledice za družinske člane umrlega uradnika ne morejo biti enake posledicam za družinske člane uradnika, ki je preživel.
194 Drugič, ugotoviti je treba, da pravo držav članic izhaja iz skupnega splošnega načela, v skladu s katerim v okoliščinah, podobnih tistim v obravnavani zadevi, obstoj ureditve, ki zagotavlja samodejno izplačilo dajatev upravičencem po umrlem uradniku, ni ovira za to, da ti upravičenci, če menijo, da navedena ureditev ne pokriva ali ne pokriva v celoti utrpele škode, dobijo tudi odškodnino za svojo nepremoženjsko škodo z vložitvijo tožbe pri nacionalnem sodišču.
195 V zvezi s tem iz prava držav članic izhaja tudi skupno splošno načelo, v skladu s katerim utrpela nepremoženjska škoda ne more biti predmet dvojne odškodnine. Zato mora sodišče preveriti, v kolikšnem obsegu ureditev, ki zagotavlja samodejno izplačilo dajatev, v celoti, delno ali sploh ne pokriva nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli upravičenci, preden določi odškodnino za to škodo. Nazadnje, iz prava držav članic izhaja, da se načelo solidarne odgovornosti, ki se uporablja za premoženjsko škodo v okoliščinah, podobnih tistim v obravnavani zadevi, uporablja tudi za nepremoženjsko škodo.
196 Zato je treba tudi drugi ugovor Komisije zavrniti.
197 Kar zadeva merila za določitev zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli štirje otroci Alessandra Missirja Mamachija, pritožniki trdijo, da mora biti navedeni znesek določen ob upoštevanju, prvič, duševne in čustvene travme, ki so jo štirje otroci doživeli, ker so bili priča grozljivemu in pretresljivemu prizoru agonije in smrti svojih staršev ter nato celo noč bedeli ob njunih truplih, ker zaradi svoje nizke starosti niso mogli storiti nič drugega, drugič, eksistencialne škode, ki so jo utrpeli štirje otroci, ki bodo vse življenje ostali zaznamovani s strašno in tesnobno izkušnjo, ki so jo doživeli v otroštvu, ter tretjič, škode zaradi izgube starševskega odnosa, ki zajema nepravično bolečino in trpljenje, ker so za vedno, in to zelo mladi, izgubili svoja starša.
198 Ne da bi se bilo treba izreči o različnih merilih, ki jih navajajo pritožniki, ki se sicer sklicujejo na načela, določena v italijanski sodni praksi, je treba ugotoviti, da pravo držav članic izhaja iz skupnega splošnega načela, v skladu s katerim se v okoliščinah, podobnih tistim v obravnavani zadevi, upravičencem, zlasti otrokom in staršem umrle osebe, prizna nepremoženjska škoda, ki se lahko povrne in zajema duševno bolečino zaradi smrti bližnje osebe, to je načela, ki se mu približujejo različna merila, ki jih omenjajo pritožniki.
199 Glede tega je treba pojasniti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, nepremoženjska škoda, ki so jo utrpeli štirje otroci, še ni bila predmet povračila v obliki dajatev, dodeljenih na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ki določa pavšalni znesek v primeru smrti uradnika. Iz točke 153 zgoraj namreč izhaja, da je bila pavšalna odškodnina upoštevana samo pri povračilu premoženjske škode zaradi izgube osebnih prejemkov Alessandra Missirja Mamachija. Nasprotno pa je nepremoženjska škoda, povzročena zaradi smrti Alessandra Missirja Mamachija, povezana z bolečino, ki jo čutijo štirje otroci, in torej ni pokrita z dajatvami, dodeljenimi na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
200 V zvezi z določitvijo zneska nepremoženjske škode je treba ugotoviti, da se v nasprotju s trditvami pritožnikov preglednice, ki jih je pripravilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu), ne morejo uporabiti v obravnavani zadevi. Kot namreč pravilno ugotavlja Komisija, sodišče Unije ne more uporabiti preglednic, ki so določene v eni sami državi članici, za določitev zneska odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli upravičenci po umrlem uradniku Unije. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora sodišče Unije določiti znesek ex æquo et bono (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 1980, Oberthür/Komisija, 24/79, EU:C:1980:145, točka 15), pri čemer mora navesti merila, ki jih je upoštevalo v ta namen (glej v tem smislu sodbe z dne 14. maja 1998, Svet/de Nil in Impens, C‑259/96 P, EU:C:1998:224, točki 32 in 33; z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 35, ter z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 51).
201 Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in načel, navedenih v točkah 194 in 195 zgoraj, ter z vidika merila, navedenega v točki 198 zgoraj, je treba Komisiji naložiti, da vsakemu otroku Alessandra Missirja Mamachija za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli zaradi izgube staršev in prisotnosti na kraju dvojnega umora, solidarno plača znesek, ocenjen ex æquo et bono na 100.000 EUR.
Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Livio Missir Mamachi
202 Pritožniki trdijo, da je treba tudi staršem Alessandra Missirja Mamachija priznati pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki zajema nepravično bolečino in trpljenje zaradi izgube sina v tako tragičnih in grozljivih okoliščinah. Temu trpljenju je treba iz naslova eksistencialne škode dodati telesno in duševno utrujenost ter zaskrbljenost in vznemirjenost zaradi nujnosti, da kljub svoji visoki starosti prevzamejo vzdrževanje in vzgojo svojih štirih vnukov, ki so postali sirote. Tako pritožniki glede na edinstvene okoliščine obravnavane zadeve ter posebno grozljive in tragične narave zadeve predlagajo, naj se Liviu Missirju Mamachiju dodeli znesek 212.752 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel.
203 Komisija podaja samo ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nedopustnost tega predloga ter ki je bil preučen in zavrnjen v točki 170 zgoraj.
204 Dovolj je ugotoviti, kot je bilo navedeno v točki 198 zgoraj, da iz prava držav članic izhaja skupno splošno načelo, v skladu s katerim se v okoliščinah, podobnih tistim v obravnavani zadevi, staršem umrle osebe prizna nepremoženjska škoda, ki se lahko povrne in zajema duševno bolečino zaradi smrti bližnje osebe.
205 Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in načel, določenih v točkah 194 in 195 zgoraj, ter z vidika merila, navedenega v točki 198 zgoraj, je treba Komisiji naložiti, naj vsem pritožnikom kot dedičem Livia Missirja Mamachija za povrnitev škode, ki jo je ta utrpel zaradi izgube sina, solidarno plača skupni znesek, ocenjen ex æquo et bono na 50.000 EUR.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Sodba z dne 12. maja 2011, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09), se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence Evropske unije ugodilo ugovoru nedopustnosti Evropske komisije zoper zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli Carlo Missir Mamachi di Lusignano, Giustina Missir Mamachi di Lusignano, Filiberto Missir Mamachi di Lusignano in Tommaso Missir Mamachi di Lusignano, pri čemer zadnjenavedena zastopa Anne Sintobin.
2. Sodba z dne 12. maja 2011, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09), se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence ugodilo ugovoru nedopustnosti Komisije zoper zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel Livio Missir Mamachi di Lusignano.
3. Sodba z dne 12. maja 2011, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija (F‑50/09), se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence omejilo odgovornost Komisije na 40 % premoženjske škode, ki so jo utrpeli Carlo Missir Mamachi di Lusignano, Giustina Missir Mamachi di Lusignano, Filiberto Missir Mamachi di Lusignano in Tommaso Missir Mamachi di Lusignano, pri čemer zadnjenavedena zastopa A. Sintobin.
4. V preostalem se pritožba zavrne.
5. Komisiji se solidarno naloži plačilo 3 milijonov EUR, od katerih se odštejejo dajatve iz Kadrovskih predpisov, ki se štejejo za del tega zneska in so bile izplačane oziroma jih je treba izplačati Carlu Missirju Mamachiju di Lusignanu, Giustini Missir Mamachi di Lusignano, Filibertu Missirju Mamachiju di Lusignanu in Tommasu Missirju Mamachiju di Lusignanu, pri čemer zadnjenavedena zastopa A. Sintobin, zaradi utrpljene premoženjske škode.
6. Komisiji se solidarno naloži plačilo zneska 100.000 EUR Carlu Missirju Mamachiju di Lusignanu zaradi utrpljene nepremoženjske škode.
7. Komisiji se solidarno naloži plačilo zneska 100.000 EUR Giustini Missir Mamachi di Lusignano zaradi utrpljene nepremoženjske škode.
8. Komisiji se solidarno naloži plačilo zneska 100.000 EUR Tommasu Missirju Mamachiju di Lusignanu, ki ga zastopa A. Sintobin, zaradi utrpljene nepremoženjske škode.
9. Komisiji se solidarno naloži plačilo zneska 100.000 EUR Filibertu Missirju Mamachiju di Lusignanu, ki ga zastopa A. Sintobin, zaradi utrpljene nepremoženjske škode.
10. Komisiji se solidarno naloži plačilo zneska 50.000 EUR Stefanu Missirju Mamachiju di Lusignanu in drugim pritožnikom, katerih imena so v prilogi, kot dedičem Livia Missirja Mamachija di Lusignana, zaradi utrpljene nepremoženjske škode.
11. Odškodnine iz točk 6 do 10 zgoraj se povečajo za zamudne obresti, ki tečejo od razglasitve te sodbe do celotnega plačila po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka določi za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki.
12. V preostalem se tožba zavrne.
13. Komisiji se naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom.
14. Komisiji se naloži plačilo stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji.
Jaeger | Frimodt Nielsen | Papasavvas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2017.
Podpisi