SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 21. decembra 2021(*)

„Nepogodbena odgovornost – Sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev, sklenjeni v okviru različnih programov Unije – Kršitev pogodbenih določb s strani družbe upravičenke – Upravičeni stroški – Preiskava OLAF – Likvidacija družbe – Izterjava od družbenikov navedene družbe – Izvršba – Trditve zastopnikov Komisije pred nacionalnimi sodišči – Določitev tožene stranke – Nespoštovanje formalnih zahtev – Delna nedopustnost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice“

V združenih zadevah T‑721/18 in T‑81/19,

Zoï Apostolopoulou, stanujoča v Atenah (Grčija),

Anastasia Apostolopoulou-Chrysanthaki, stanujoča v Atenah,

ki ju zastopa D. Gkouskos, odvetnik,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Estrada de Solà in T. Adamopoulos, agenta,

tožena stranka,

zaradi predlogov na podlagi člena 268 PDEU, katerih namen je v bistvu doseči povrnitev škode, ki naj bi tožečima strankama nastala zaradi trditev, ki so jih zastopniki Komisije v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), proti njima navedli pred Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v Atenah, Grčija) in Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija),

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi M. J. Costeira, predsednica, M. Kancheva (poročevalka) in T. Perišin, sodnici,

sodni tajnik: I. Pollalis, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 20. maja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Prva tožeča stranka v zadevah T‑721/18 in T‑81/19, Zoï Apostolopoulou, je odvetnica, vpisana v odvetniško združenje v Atenah (Grčija). Druga tožeča stranka v istih zadevah, Anastasia Apostolopoulou-Chrysanthaki, ki je poleg tega mati prve tožeče stranke, je nekdanja javna uslužbenka, ki je zdaj upokojena.

 Dejansko stanje pred vložitvijo tožbe v zadevi T‑721/18

2        Tožeči stranki sta edini družbenici Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis (v nadaljevanju: Isotis), neprofitne civilne družbe v smislu člena 741 grškega civilnega zakonika, ki je bila ustanovljena 7. januarja 2004.

3        Civilna družba iz členov od 741 do 743 grškega civilnega zakonika je zasnovana predvsem v obliki združenja oseb, ki nima pravne osebnosti. Taka civilna družba vseeno lahko pridobi pravno osebnost v skladu s členom 784 grškega civilnega zakonika, če opravlja gospodarsko dejavnost, ki lahko ni profitna, in če so izpolnjene zahteve po objavi, ki veljajo za družbe z neomejeno odgovornostjo, in sicer priprava in objava statuta. Družba je gospodarska, če je nujna ali morebitna posledica uresničevanja njenega cilja uveljavljanje pogodbene ali odškodninske odgovornosti ali če uresničevanje tega cilja lahko vodi k opravljanju storitev, ki so v poslovni praksi praviloma plačane. Če pogoji iz člena 784 grškega civilnega zakonika niso izpolnjeni in če torej ni pravne osebnosti, je vsak družbenik civilne družbe odgovoren za obveznosti, ki nastanejo do tretjih oseb zaradi vodenja ali zastopanja družbe, v višini njegovega lastniškega deleža v skladu s členom 759 grškega civilnega zakonika.

4        Nasprotno pa so se na datum ustanovitve družbe Isotis, ker so bili pogoji iz člena 784 grškega civilnega zakonika izpolnjeni in je civilna družba torej imela pravno osebnost, upniki te družbe za plačilo svoje terjatve lahko obrnili na družbenike šele po prenehanju in likvidaciji družbe in pod pogojem, da sredstva te družbe ne zadostujejo za plačilo upnikom.

5        Dne 11. aprila 2012 je začel veljati Nómos 4072/2012 – Veltíosi epicheirimatikoú perivállontos (zakon 4072/2012 o izboljšanju poslovnega okolja) (FEK A’ 86/11.4.2012), katerega člena 249(1) in člen 270(1) določata vzporedno, neomejeno in solidarno odgovornost družbenikov civilne družbe, ki ima pravno osebnost, za dolgove družbe.

6        Na podlagi člena 2 njenega statuta, objavljenega v registru družb pri Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v Atenah, Grčija), je dejavnost družbe Isotis spodbujanje enakega obravnavanja in vključevanja oseb s posebnimi potrebami v informacijsko družbo z obveščanjem in razširjanjem mednarodno priznanih in pomembnih pravil in smernic o dostopnosti ter svetovanje pri pripravi in izvajanju upoštevne zakonodaje.

7        V skladu s členom 5 statuta družbe Isotis prva tožeča stranka sama vodi vse posle družbe, jo zastopa pred vsemi organi in jo zavezuje s svojim podpisom pod imenom in žigom družbe.

8        Na podlagi člena 8 tega statuta je družba Isotis kot neprofitna pravna oseba s svojim premoženjem edina odgovorna za obveznosti, ki jih je prevzela, in svoje dolgove. Družbeniki niso odgovorni za dolgove ali druge obveznosti družbe do tretjih oseb, ki presegajo njihov vložek, ki je del premoženja družbe.

9        Družba Isotis je z Evropsko skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija Evropskih skupnosti, sklenila več pogodb za uresničitev nekaterih projektov. Te pogodbe so bile sklenjene med Skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija, na eni strani ter koordinatorjem in člani konzorcija, med katerimi je bila družba Isotis, na drugi strani.

10      Komisija je od 8. do 12. februarja 2010 opravila finančno revizijo v zvezi z devetimi od teh pogodb. V dokončnem revizijskem poročilu, ki ga je Komisija sprejela in je bilo družbi Isotis poslano 22. decembra 2010, je bilo ugotovljeno:

–        družba Isotis več zaporednih let zlasti ni knjižila točnih prejemkov v računovodske izkaze in evidence, kar je v nasprotju z upoštevnimi določbami grške zakonodaje; posledično njene računovodske listine niso bile zanesljive in opraviti ni bilo mogoče nobene neposredne primerjave med izdatki in prejemki, povezanimi z izvajanjem programov, in splošnim stanjem v njenih izkazih;

–        velik delež listov prisotnosti zaposlenih je sistematično vseboval ročno vpisane popravke, ki jih je programski direktor naknadno vnesel brez soglasja zaposlenih; to je pomembno vplivalo na prijavljen delovni čas in vzbudilo dvom o evidentiranju delovnih ur;

–        na listih prisotnosti programskega direktorja je bilo navedeno pretirano število delovnih ur, ki so se prekrivale z urami, namenjenimi drugim poklicnim dejavnostim;

–        družba Isotis je dala lažno izjavo, da programski direktor ni sodeloval pri izvajanju druge pogodbe o financiranju, sklenjene s Komisijo (ETSI STF 333);

–        dokazila o potnih stroških niso prikazovala zanesljive in objektivne slike pogojev in dejavnosti, opravljenih v okviru teh poti, ker večina teh poti ni bila neposredno povezana z zadevnimi programi.

11      V revizijskem poročilu je bilo ugotovljeno, da je zato treba sklepati, da so vsi izdatki, ki jih je družba Isotis prijavila med izvajanjem pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, neupravičeni in da je treba izterjati vse ustrezne zneske, ki so bili plačani družbi Isotis.

12      V revizijskem poročilu je bilo glede na težo ugotovljenih kršitev priporočeno še, da se prekinejo vse veljavne pogodbe, ki jih je družba Isotis sklenila s Komisijo.

13      Komisija je v dopisu z dne 22. decembra 2010 navedla zneske, ki jih je treba vrniti za vsako izmed pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, pri čemer je pojasnila, da bodo lahko popravki, potrebni zaradi plačila neupravičenih zneskov družbi Isotis, vplivali na prihodnja plačila iz naslova navedenih pogodb ali imeli obliko naloga za izterjavo. Komisija je poleg tega družbo Isotis obvestila, da lahko njene službe poleg uporabe teh popravkov izračunajo znesek pavšalne odškodnine, dolgovane Uniji v skladu s členom II.30 splošnih pogojev pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, in po potrebi izdajo nalog za izterjavo te odškodnine.

14      Za družbo Isotis je bil na podlagi sporazuma, sklenjenega 28. decembra 2010 in objavljenega 17. januarja 2011 v Biltenu družb Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v Atenah), uveden postopek likvidacije. A, ki je sicer mož prve tožeče stranke in je bil do tega dne odgovoren za evropske programe znotraj družbe Isotis, je bil ob tej priložnosti imenovan za upravitelja za dokončanje likvidacije te družbe.

15      Družba Isotis je 31. januarja 2011 vložila tožbo na podlagi člena 272 PDEU, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana pod opravilno številko T‑59/11, s katero je Splošnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da ji ni treba vrniti izdatkov, nastalih v okviru pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, saj ti izdatki ustrezajo upravičenim stroškom, in da ji mora Komisija plačati zadnji del nepovratnih sredstev, določen v nekaterih od navedenih pogodb, povečan za zamudne obresti.

16      Komisija je 29. aprila 2011 izdala devet opominov z navedbo zneska, ki ga je bilo treba vrniti na podlagi vsake izmed pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, in družbi Isotis določila 45-dnevni rok za povračilo dolgovanih zneskov, ki se je iztekel 14. junija 2011 in po izteku katerega so se ti zneski povečali za zamudne obresti, določene v navedenih pogodbah, po obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), povečani za tri odstotne točke in pol.

17      Komisija je 20. junija 2011 izdala šest opominov iz naslova pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, v njih pa so bili zneski, ki jih je družba Isotis dolgovala iz naslova pavšalne odškodnine na podlagi člena II.30 splošnih pogojev navedenih pogodb, določeni na skupni znesek 70.471,47 EUR.

18      Poleg tega je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) na zahtevo Komisije opravil preiskavo v zvezi z morebitnimi goljufijami družbe Isotis, prve tožeče stranke in A v škodo finančnim interesom Unije. Ta preiskava se je v poročilu z dne 15. novembra 2011 končala s priporočili urada OLAF, naj se sprejmejo primerni ukrepi in obvestijo grški pravosodni organi zaradi suma o obstoju goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije. Komisija je dokončno poročilo o preiskavi urada OLAF poslala Eisangelia Plimmeleiodikon Athinon (urad tožilca pri kazenskem sodišču v Atenah).

19      Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), zavrnilo predloge družbe Isotis in ugodilo nasprotni tožbi Komisije, pri čemer je družbi Isotis naložilo, naj Komisiji povrne znesek 999.213,45 EUR, povečan za obresti od 15. julija 2011 po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol, za povračilo finančnih prispevkov, ki jih je prejela na podlagi pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, in znesek 70.471,47 EUR, povečan za obresti od 5. avgusta 2011 po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol, ki ustreza pavšalni odškodnini, ki jo dolguje na podlagi šestih od teh pogodb.

20      Družba Isotis je 25. septembra 2014 zoper sodbo z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), vložila pritožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vpisana pod opravilno številko C‑450/14 P. Sodišče je to pritožbo zavrnilo s sklepom z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477).

21      Vzporedno s pogodbami, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, je Skupnost z družbo Intelligence for Environment and Security – IES Solutions Srl in 21 drugimi sopogodbenimi strankami s sedežem v različnih državah članicah Unije, med drugim z družbo Isotis, sklenila pogodbo št. 238940 „REsponding to All Citizens needing Help (REACH112)“. Namen navedene pogodbe je bila izvedba projekta REACH112, ki je spadal v okvir uresničevanja podpornega programa izvajanju politike IKT, ki spada v okvirni program CIP. Cilj tega programa je bil ponujati alternativne aplikacije za tradicionalno zvočno telefonijo, ki bodo dostopne vsem.

22      Komisija je 13. septembra 2013 izdala opomin št. 3241310346 za izterjavo zneska 47.197,93 EUR, ker družba Isotis od 1. julija 2010 ni več sodelovala pri projektu REACH112. V opominu je bilo pojasnjeno, da ta znesek ustreza vnaprej plačanemu znesku, ki ga je družba Isotis prejela od koordinatorja navedenega projekta, in da stroški, ki jih je Komisija sprejela po reviziji, opravljeni februarja 2010, znašajo 0 EUR.

23      Družba Isotis je 24. oktobra 2013 pri Splošnem sodišču vložila novo tožbo na podlagi člena 272 PDEU, s katero je Splošnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da ji ni treba Komisiji povrniti zgoraj navedenega zneska 47.197,93 EUR in da je zahteva Komisije za vračilo vsekakor neutemeljena glede izdatkov, prijavljenih za prvo referenčno obdobje projekta REACH112, v višini 13.821,12 EUR. Komisija je v obrambo v nasprotni tožbi Splošnemu sodišču predlagala, naj tožeči stranki naloži, da ji plača znesek 47.197,93 EUR, povečan za zamudne obresti.

24      Splošno sodišče je s sodbo z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), ugodilo tožbi družbe Isotis v zvezi s stroški, ki jih je prijavila za prvo referenčno obdobje projekta REACH112, in jo v preostalem zavrnilo. Zato je Splošno sodišče zavrnilo nasprotno tožbo Komisije v zvezi s stroški, ki jih je družba Isotis prijavila za prvo referenčno obdobje projekta REACH112, in družbi Isotis naložilo, naj Komisiji plača znesek 33.376,81 EUR, povečan za zamudne obresti po 4‑odstotni letni obrestni meri od 29. oktobra 2013 do celotnega poplačila tega zneska.

25      Ker je tožilec pri kazenskem sodišču v Atenah menil, da ni nobenega indica, da sta prva tožeča stranka ali A kriva kaznivega dejanja goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, je 23. maja 2016 ustavil preiskavo, uvedeno proti njima. V tem poročilu je bilo pojasnjeno, da na podlagi nobenega elementa v spisu ni mogoče sklepati o bistveni vpletenosti prve tožeče stranke v kakršno koli dejavnost, ki jo je opravljal njen mož in je povezana s financiranjem zadevnih pogodb, kar je bilo izrecno potrjeno v poročilu urada OLAF.

26      Komisija je 7. septembra 2017 tožečima strankama vročila izvršilna naslova št. 692/2016 in št. 693/2016, ki ju je Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah, Grčija) izdalo na podlagi sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), in sodbe z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in poziv z dne 20. julija 2017 za plačilo skupnega zneska 1.090.055,42 EUR do 22. februarja 2017, povečanega za zamudne obresti za vsak dan zamude do celotnega vračila navedenega zneska.

27      Komisija je isti dan tožečima strankama vročila tudi izvršilni naslov št. 553/2016, ki ga je Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) izdalo na podlagi sodbe z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), in poziv z dne 20. julija 2017 za plačilo zneska 33.376,81 EUR, povečanega za zamudne obresti po 4‑odstotni letni obrestni meri od 29. oktobra 2013 do celotnega plačila tega zneska.

28      Tožeči stranki sta 11. septembra 2017 pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) vložili ugovor zoper izvršbo in predlagali odlog izvršbe.

29      Tožeči stranki sta 1. novembra 2017 pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) vložili predlog, s katerim sta znova predlagali odlog izvršbe ter varstvo njunih osebnostnih pravic do izdaje dokončne odločbe o ugovoru.

30      Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) je 12. decembra 2017 na javni obravnavi zaslišalo zastopnike Komisije in tožeči stranki v zvezi s predlogoma za odlog izvršbe in varstvo osebnostnih pravic, ki sta ju vložili tožeči stranki. Na tej obravnavi je uslužbenec urada OLAF pričal v podporo Komisiji.

31      Komisija je 14. decembra 2017 pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) vložila dve „pojasnili glede posvetovanja“ v zvezi s predlogom za odlog izvršbe in predlogom za izdajo začasne odredbe.

32      Predloga tožečih strank za odlog izvršbe in varstvo osebnostnih pravic sta bila zavrnjena z odločbama Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 11. januarja 2018 oziroma 18. januarja 2018.

33      Zastopniki Komisije so 17. aprila 2018 vložili pisne predloge v zvezi z ugovorom zoper izvršbo, ki sta ga tožeči stranki 11. septembra 2017 vložili pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah).

34      Zastopniki Komisije so 20. aprila 2018 pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) vložili dopolnilno vlogo.

35      Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) je 4. julija 2018 delno ugodilo ugovoru tožečih strank zoper predlog za izvršbo, ki ga je vložila Komisija, in odpravilo poziv za plačilo z dne 20. julija 2017, ki je naveden na koncu kopij izvršilnih naslovov št. 692/2016 in št. 693/2016, izdanih na podlagi sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), in sodbe z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679). V preostalem je bil ugovor zavrnjen.

36      Tožeči stranki sta 12. septembra 2018 zoper odločbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) vložili pritožbo pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija).

37      Komisija je 20. septembra 2018 na podlagi določb grškega zakonika o civilnem postopku, ki se uporablja, predlagala, naj se opravita izvršbi na denarna sredstva, ki jih imata tožeči stranki pri petih grških bančnih institucijah, in sicer v znesku 1.222.233,91 EUR oziroma 217.407,61 EUR. Zaprošene bančne institucije so izjavile, da tožeči stranki nimata več bančnega računa ali da na obstoječih računih ni depozitov, ena od njih pa, da obstaja samo en depozit, ki ga ni mogoče zaseči. Komisija je po preiskavi poleg tega ugotovila, da tožeči stranki nista lastnici nepremičnin v svojem imenu.

 Dejansko stanje po vložitvi tožbe v zadevi T‑721/18

38      Zastopniki Komisije so 12. decembra 2018 pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) vložili predloge v zvezi s pritožbo, ki sta jo tožeči stranki vložili zoper sodbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 4. julija 2018.

39      Zastopniki Komisije so 18. decembra 2018 pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) vložili dopolnilno vlogo.

40      Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) je s sodbo z dne 31. julija 2019 razveljavilo sodbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 4. julija 2018 in ugodilo ugovoru, ki sta ga tožeči stranki vložili zoper predlog za izvršbo, ki ga je vložila Komisija. Odločba Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) je bila v bistvu obrazložena s tem, da grško pravo, ki se uporablja, ne dovoljuje, da se izvršba sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), opravi proti tožečima strankama, saj se taka izvršba lahko predlaga samo proti pravni osebi Isotis, čeprav sta tožeči stranki edini družbenici družbe Isotis in je bila ta družba ob vložitvi predloga za izvršbo v fazi likvidacije. Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) je z isto sodbo odpravilo poziv za plačilo z dne 20. julija 2017 v izvršilnem naslovu, izdanem na podlagi sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), in sodbe z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), ter poziv za plačilo z istega dne v izvršilnem naslovu, izdanem na podlagi sodbe z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63).

41      Komisija je 6. avgusta 2019 zadevne bančne institucije obvestila o umiku izvršbe na denarnih sredstvih z dne 20. septembra 2018.

 Postopek in predlogi strank

42      Tožeči stranki sta 7. decembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, katere namen je med drugim doseči povrnitev škode, ki sta jo domnevno utrpeli, ker so zastopniki Komisije in uslužbenec urada OLAF oškodovali njun ugled in dostojanstvo v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah). Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑721/18.

43      Tožeči stranki sta 12. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, katere namen je med drugim doseči povrnitev škode, ki sta jo domnevno utrpeli, ker so zastopniki Komisije oškodovali njun ugled in dostojanstvo v okviru postopka pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) v zvezi s pritožbo zoper sodbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 4. julija 2018, s katero je bilo delno ugodeno njunemu ugovoru zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63). Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑81/19. Tožeči stranki sta v tožbi predlagali, naj se ta zadeva združi z zadevo T‑721/18 na podlagi člena 68 Poslovnika Splošnega sodišča.

44      Splošno sodišče je 1. avgusta 2019 v okviru ukrepa procesnega vodstva, sprejetega na podlagi člena 89(3)(b) Poslovnika, stranke pozvalo, naj predložijo stališče glede litispendence, ki bi lahko izhajala iz vložitve tožbe v zadevi T‑81/19 ob upoštevanju tožbe, ki je že bila vložena v zadevi T‑721/18. Komisija in tožeči stranki so na ukrep procesnega vodstva odgovorile 30. avgusta 2019 oziroma 3. septembra 2019.

45      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejena v deveti senat, ki sta mu bili zato dodeljeni ti zadevi.

46      V zadevi T‑721/18 ni nobena stranka v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka vložila predloga, naj se opravi obravnava. V zadevi T‑81/19 sta tožeči stranki 20. februarja 2020 v skladu s členom 106 Poslovnika predlagali, naj se opravi obravnava.

47      Splošno sodišče je 11. maja 2020 v okviru ukrepa procesnega vodstva postavilo vprašanja tožečima strankama v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 ter Komisiji v zadevi T‑81/19. Komisija in tožeči stranki so na vprašanja Splošnega sodišča odgovorile 8. junija 2020 oziroma 15. junija 2020.

48      Z odločbo predsednice devetega senata Splošnega sodišča z dne 26. junija 2020 sta bili zadevi T‑721/18 in T‑81/19 združeni za pisni in ustni del postopka ter za izdajo končne odločbe v skladu s členom 68 Poslovnika.

49      Splošno sodišče (deveti senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni del postopka v združenih zadevah T‑721/18 in T‑81/19. Tožeči stranki sta 28. septembra 2020 na podlagi člena 107(2) Poslovnika zaradi zdravstvenih razmer, povezanih s krizo covida-19, predlagali preložitev obravnave, ki je bila sprva določena za 9. oktober 2020 in na katero sta bili ustrezno vabljeni. Tožeči stranki sta 18. novembra 2020 iz istih razlogov predlagali preložitev obravnave, določene za 4. december 2020. Tožeči stranki sta 28. januarja 2021 spet iz istih razlogov znova predlagali preložitev obravnave, ki je bila določena za 4. februar 2021. Tožeči stranki sta poleg tega pojasnili, da ne želita uporabiti možnosti udeležbe na obravnavi prek videokonference. Sodno tajništvo Splošnega sodišča je 4. februarja 2021 stranke obvestilo, da bo obravnava 20. maja 2021.

50      Tožeči stranki sta v dopisih z dne 29. aprila 2021 predlagali, prvič, naj na podlagi člena 18 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 16 Poslovnika sodnica poročevalka ne sodeluje pri odločanju o teh zadevah ter, drugič, naj se obravnava znova preloži do imenovanja novega sodnika poročevalca.

51      Predsednik Splošnega sodišča je z odločbo z dne 12. maja 2021 po opredelitvi sodnice poročevalke zavrnil predlog tožečih strank, naj ta ne sodeluje pri odločanju o teh zadevah.

52      Stranke so na obravnavi 20. maja 2021 ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

53      Tožeči stranki v zadevi T‑721/18 Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        Komisiji in Uniji naloži, da skupaj in solidarno vsaki od njiju plačata 500.000 EUR, in sicer za vsakega od naslednjih elementov škode:

–        100.000 EUR za kršenje osebnostnih pravic vsake od tožečih strank, storjeno v „pojasnilu“, ki ga je Komisija 14. decembra 2017 vložila pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) po razpravi 12. decembra 2017 v zvezi z vlogo z dne 11. septembra 2017, s katero sta tožeči stranki predlagali odlog izvršbe proti njima,

–        100.000 EUR za kršenje osebnostnih pravic vsake od tožečih strank, storjeno v „pojasnilu“, ki ga je Komisija 14. decembra 2017 vložila pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) po razpravi 12. decembra 2017 v zvezi z vlogo z dne 1. novembra 2017, s katero sta tožeči stranki predlagali odlog izvršbe proti njima in varstvo njunih osebnostnih pravic,

–        100.000 EUR za kršenje osebnostnih pravic vsake od tožečih strank, ki je bilo storjeno na obravnavi 12. decembra 2017 z izpovedbo priče, predlagano in preučeno na razpravi pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) v okviru postopka za izdajo začasne odredbe v zvezi z vlogo z dne 11. septembra 2017, s katero sta tožeči stranki predlagali odlog izvršbe proti njima, in vlogo z dne 1. novembra 2017, ki se je nanašala na predlog za odlog izvršbe in varstvo njunih osebnostnih pravic,

–        100.000 EUR za kršenje osebnostnih pravic vsake od tožečih strank, storjeno v predlogih z dne 17. aprila 2018, ki jih je Komisija vložila pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) na razpravi o ugovoru z dne 11. septembra 2017, ki sta ga tožeči stranki vložili pri navedenem sodišču,

–        100.000 EUR za kršenje osebnostnih pravic vsake od tožečih strank, storjeno v dopolnilni vlogi z dne 20. aprila 2018, ki jo je Komisija vložila pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) po razpravi o ugovoru z dne 11. septembra 2017, ki sta ga tožeči stranki vložili pri tem sodišču;

–        Komisiji in Uniji naloži, naj se v prihodnje vzdržita vsakršnega kršenja osebnostnih pravic tožečih strank;

–        Komisiji naloži, naj z izjavo pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), pred katerim teče postopek ugovora zoper izvršbo, povrne njuno čast in ugled;

–        Komisiji in Uniji naloži plačilo stroškov.

54      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

55      Tožeči stranki v zadevi T‑81/19 Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        Komisiji in Uniji naloži, da skupaj in solidarno vsaki od njiju plačata 1.100.000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli, ker so bile njune osebnostne pravice kršene zaradi neresničnih trditev, ki jih je Komisija navedla v predlogih in dopolnilni vlogi – odgovoru na pritožbo, ki jo je vložila pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), in sicer natančneje:

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je „edini način za izterjavo evropskih sredstev […] ukrep izvršbe na premoženju toženih strank (ki sta bili tudi fizični osebi, ki sta delovali v ozadju [družbe Isotis] – njeni družbenici)“, ker ta navedba jasno in neposredno namiguje, da sta tožeči stranki sami vodili evropske programe, da sta delovali nejasno, da sta si prilastili evropska sredstva in da je družba Isotis – glede na ta namigovanja – fiktivna pravna oseba,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da se „toženi stranki […] popolnoma nezakonito in protipravno poskušata izogniti vsakršni odgovornosti in se oddaljiti od poslov, ki sta jih opravljali in vodili sami neposredno deset let in prek osebe iz svojega neposrednega družinskega kroga“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je „bilo […] tudi pravno dokazano, da je zadnjenavedena oseba domnevno utrpela veliko škodo, ki je bila neposredna posledica dejanj in opustitev, ki so jih dolga leta izvajali poslovodje civilne družbe, ki je nasprotna stranka“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je gre za dolg, „ki ga ni sklenil pravni subjekt, ki ni povezan z njima, temveč ga je sklenila njuna neprofitna civilna družba, v ozadju katere sta od vsega začetka delovali izključno toženi stranki, pa tudi oseba iz njunega neposrednega družinskega kroga“, ker ta navedba jasno in neposredno namiguje, da sta tožeči stranki sami vodili evropske programe, da sta delovali nejasno, da sta si prilastili evropska sredstva in da je družba Isotis – glede na ta namigovanja – fiktivna pravna oseba,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da sta „toženi stranki […] ostali edini družbenici civilne družbe in bili od začetka do konca na tekočem z upravljanjem – ki se je izvajalo pod njunim nadzorom – evropskih javnih sredstev, ki jih je prejela njuna družba“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da sta „po potrebi […] zdaj spoznali, da ne moreta več v nedogled bežati pred svojo odgovornostjo in se skrivati za – po njunem mnenju – ,samostojno‘ naravo pravne osebe njune civilne družbe“, ker ta navedba jasno in neposredno namiguje, da sta tožeči stranki sami vodili evropske programe, da sta delovali nejasno, da sta si prilastili evropska sredstva in da je družba Isotis – glede na ta namigovanja – fiktivna pravna oseba,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da se „toženi stranki […] poskušata s to trditvijo še enkrat več izogniti svoji odgovornosti, tako da se skrivata za domnevno ,pravno osebnostjo‘ svoje neprofitne civilne družbe“, ker ta navedba jasno in neposredno namiguje, da sta tožeči stranki sami vodili evropske programe, da sta delovali nejasno, da sta si prilastili evropska sredstva in da je družba Isotis – glede na ta namigovanja – fiktivna pravna oseba,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „odločno – in zavračajoč relativni argument nasprotnih strank – poudarjamo, da Evropska komisija ni nikoli priznala ,Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis‘ kot samostojno pravno osebo“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „gre, povedano drugače, za civilno družbo, katere namen je dobrodelen ter družbeno in človekoljubno solidaren z osebami s posebnimi potrebami, za katere se je zavezala, da bo spodbujala njihovo enako obravnavanje na področju informacijske družbe[;] njen cilj ni gospodarski[; v] njenem statutu je izrecno določeno, da ,[v]sekakor družba deluje kot neprofitna pravna oseba‘ (člen 2, zadnji odstavek)“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „družba s takim statutarnim ciljem nima pravne osebnosti, ker se storitve, ki jih opravlja neprofitna civilna družba, ki ima ,ideološko‘, ,moralno‘ naravo, […] ne morejo šteti za gospodarske storitve[; p]oleg tega je zaradi tega cilja dobila nepovratna sredstva od Komisije[; z]ato v skladu s členom 759 grškega civilnega zakonika obveznosti civilne družbe do Evropske komisije nosita toženi stranki, ki sta družbenici te družbe“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je bila „[p]ravzaprav […] [prva tožeča stranka] ena od družbenic civilne družbe Isotis, edina poslovodja, zakonita zastopnica in finančna direktorica, medtem ko je bila [druga tožeča stranka] druga od obeh družbenic civilne družbe“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „[g]re za civilno družbo osebne narave, katere sedež je bil na domu toženih strank“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da sta bili „toženi stranki (tudi s sodelovanjem drugih oseb, kot je mož prve [tožeče stranke], [A]) […] po definiciji edini osebi, pristojni za sprejemanje vseh odločitev za njuno družbo, vodenje vseh poslov družbe, pogajanja in sklepanje pogodb s tretjimi osebami[; s]amo ti družbenici […] sta lahko odločali suvereno[; o]bstoj njune družbe je bil povsem formalen“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „[v]se navedeno razumno vodi k sklepanju, da je dolgotrajna likvidacija neprofitne civilne družbe [Isotis] nezakonita in da je njen očiten cilj izogniti se posledicam, ki v zvezi z odgovornostjo te družbe in njenih družbenic do upnikov družbe izhajajo iz zakonodaje“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je „[družba Isotis] mala neprofitna civilna družba brez gospodarskega cilja, brez osebja“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je družba Isotis družba, „ki ni izvedla transakcij s številnimi tretjimi osebami“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je družba Isotis družba, „ki je ni zavezovala obveznost spoštovanja računovodskih standardov in vodenja zapletenih poslovnih knjig“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „delovanje in organizacija zadevne civilne družbe ne izkazujeta kompleksnosti, zaradi katere bi po potrebi prišlo do zamud pri likvidaciji in ki je običajna v velikih gospodarskih družbah z vsakodnevno in raznoliko dejavnostjo[; š]ele v tem primeru bi bila utemeljena dolgotrajna likvidacija, ki je sledila prenehanju zadevne družbe“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je imela „[p]oleg tega […] [družba Isotis] poseben dobrodelen socialni cilj“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da je bilo „njeno delo […] v celoti dokončano ob njenem prenehanju“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da sta tožeči stranki „seveda odgovorni, ker sta kot edini družbenici neprofitne civilne družbe, ki nima pravne osebnosti, ex lege pomembno vključeni v vodenje in delovanje njune civilne družbe“, da „sta seveda odgovorni, ker sta kot edini družbenici neprofitne civilne družbe, ki nima pravne osebnosti, po zakonu pomembno vključeni v vodenje in delovanje njune civilne družbe“,

–        50.000 EUR zaradi navedbe, da „ker imata tožeči stranki status družbenic neprofitne civilne družbe [Isotis], se domneva, da družbo vodita onidve, in ne katera koli tretja oseba“;

–        Komisiji in Uniji odredi, da se v prihodnje vzdržita vsakršnega kršenja njunih osebnostnih pravic;

–        Komisiji odredi, da z izjavo povrne njuno čast in ugled;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

56      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno in vsekakor zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost

57      Komisija zoper tožbi v teh zadevah podaja več ugovorov nedopustnosti. Komisija se sklicuje na nedopustnost tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 zaradi nenatančnosti začetnih vlog tako v zvezi s predmetom tožb in trditvami tožečih strank kot v zvezi z identiteto toženih strank in obsegom drugega in tretjega tožbenega predloga. Komisija poleg tega trdi, da je tožba v zadevi T‑81/19 nedopustna zaradi litispendence, ki je nastala, ker sta isti tožeči stranki vložili tožbo v zadevi T‑721/18.

 Nenatančnost tožb

58      Ne da bi formalno vložila ugovor nedopustnosti v smislu člena 130(1) Poslovnika, Komisija trdi, da tožbi v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 ne izpolnjujeta zahtev glede jasnosti in natančnosti iz člena 76 Poslovnika v zvezi s predmetom spora, navajanimi trditvami, drugim in tretjim tožbenim predlogom ter identiteto toženih strank.

–       Spoštovanje zahtev glede jasnosti in natančnosti v zvezi s predmetom spora in trditvami, ki jih navajata tožeči stranki

59      Komisija trdi, da ni mogoče določiti predmeta spora, ker so vsi razlogi in trditve, ki jih navajata tožeči stranki, povezani bodisi s predmetom sporov, o katerih je sodišče Unije dokončno odločilo, bodisi s predmetom sporov, za odločanje o katerih je na podlagi člena 299 PDEU pristojno samo grško sodišče. Komisija trdi tudi, da na podlagi tožb ne more razumeti, katero domnevno nezakonito ravnanje se ji očita v obeh zadevah, in torej razumeti, ali in v kolikšni meri obstaja vzročna zveza med njenimi dejanji in škodo, ki jo zatrjujeta tožeči stranki. Po mnenju Komisije sta tožbi tudi nenatančni, ker v njiju niso navedeni načini ali parametri, na podlagi katerih sta tožeči stranki presojali svojo škodo in določili višino odškodnine. Komisija trdi še, da ni mogoče ugotoviti, proti kateri instituciji Unije so podane nekatere trditve, ki se nanašajo na Splošno sodišče Evropske unije ali Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah). Tožbi naj tudi ne bi bili jasni, ker naj v njima ne bi bilo pojasnjeno razmerje med pravnimi določbami in načeli, na katere se sklicujeta tožeči stranki, in dejanskim stanjem, iz katerega izvira tožba. Vse te nenatančnosti naj bi Komisiji onemogočale, da v teh zadevah učinkovito predstavi svojo obrambo.

60      Poleg tega Komisija v zadevi T‑721/18 trdi, da tožeči stranki s tožbo poskušata na eni strani znova začeti razpravo o dolgu, katerega znesek je bil dokončno določen in ki ga je zakonito poskušala izterjati, ter na drugi strani izravnati svoj dolg z odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo zahtevata v okviru drugega tožbenega predloga. Po mnenju Komisije tožeči stranki s tožbo kršita načelo pravnomočnosti.

61      Tožeči stranki trditve Komisije izpodbijata.

62      V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora vsaka tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 76(d) Poslovnika vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez drugih dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, a dosledno in razumljivo izhajajo iz besedila tožbe (glej sodbo z dne 12. decembra 2019, Tàpias/Svet, T‑527/16, EU:T:2019:856, točka 64 in navedena sodna praksa).

63      V obravnavani zadevi je treba, prvič, v zvezi z zadevo T‑721/18 poudariti, da točke od 1 do 9 tožbe vsebujejo kritično presojo ravnanja Komisije v okviru sporov med njo in družbo Isotis, v katerih so bili izdani sklep z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodbi z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63). Poudariti je treba tudi, da tožba vsebuje številna sklicevanja na potek postopka ugovora, ki sta ga tožeči stranki vložili zoper izvršbo zgoraj navedenih odločb, ki jo je Komisija začela pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah). Vendar je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz tožbe dovolj jasno razvidno, da predmet te tožbe ni niti izpodbijati pravnomočnost sklepa Sodišča z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb Splošnega sodišča z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), niti izpodbijati odločbe, ki jih je Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) izdalo v okviru postopka za izvršbo teh odločb. Iz tožbe je namreč razvidno, da je njen namen doseči povrnitev nepremoženjske škode, ki je bila vsaki od tožečih strank domnevno povzročena z delovanjem odvetnikov, ki zastopajo Komisijo, in uslužbenca urada OLAF v okviru postopka ugovora zoper zadevno izvršbo.

64      V zvezi z dejanji, ki se Komisiji očitajo v okviru postopka ugovora zoper izvršbo, je treba ugotoviti, da so ta dovolj natančno predstavljena v točkah od 15 do 30 tožbe, v katerih tožeči stranki odvetnikom Komisije in uslužbencu urada OLAF, ki je bil zaslišan kot priča, očitata, da so v pisanjih pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) in na obravnavi 12. decembra 2017 zavestno napačno trdili, prvič, da sta pri vodenju evropskih programov, upravičenih do sofinanciranja, v katerih je sodelovala družba Isotis, in v sporu v zvezi s temi programi nastopali sami ter, drugič, da sta Uniji povzročili veliko škodo.

65      Tožeči stranki v točkah od 41 do 84 tožbe prav tako dovolj natančno navajata razloge, iz katerih menita, da dejstva, očitana Komisiji, pomenijo nezakonito ravnanje. Iz tožbe torej izhaja, da tožeči stranki menita, da je Komisiji očitano ravnanje nezakonito, ker so bili z njim med drugim kršeni njuna pravica do dostojanstva v smislu člena 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, člena 2 PEU in preambule Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948, pa tudi načelo dobrega upravljanja, načela zakonitosti, dobre vere in varstva legitimnih pričakovanj in njuna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter ker je vsekakor pomenilo zlorabo prava.

66      Zavrniti je treba tudi trditev Komisije v zvezi z domnevno nejasnostjo tožbe glede načina, ki sta ga tožeči stranki uporabili za izračun zneska nepremoženjske škode, za katero zahtevata odškodnino. Neodvisno od vprašanja utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožečih strank in presoje ex æquo et bono tega zahtevka s strani Splošnega sodišča je treba namreč ugotoviti, da je v prvem tožbenem predlogu dovolj natančno navedeno, kako sta tožeči stranki izračunali znesek 500.000 EUR škode za vsako od njiju. Navedeno je namreč, da ta znesek pomeni seštevek elementov škode, ki jo je povzročilo pet trditev zastopnikov Komisije v pisanjih, vloženih pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) v okviru postopka ugovora zoper izvršbo in postopka za izdajo začasne odredbe pred tem sodiščem, ter za vsakega od katerih tožeči stranki zahtevata odškodnino v višini 100.000 EUR.

67      Drugič, v zvezi z zadevo T‑81/19 je treba poudariti, da tako kot v zadevi T‑721/18 točke od 1 do 9 tožbe vsebujejo kritično presojo ravnanja Komisije v okviru sporov med njo in družbo Isotis, v katerih so bili izdani sklep z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodbi z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63). Ugotoviti je treba tudi, da tožba vsebuje številna sklicevanja na potek postopka ugovora zoper izvršbo zgoraj navedenih odločb, ki ga je Komisija začela pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) in Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah). Vendar je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz tožbe dovolj jasno razvidno, da predmet te tožbe ni niti izpodbijati pravnomočnost sklepa Sodišča z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb Splošnega sodišča z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), niti izpodbijati odločbe, ki jih je Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) izdalo v okviru postopka izvršbe.

68      Iz tožbe je tako razvidno, da je njen namen doseči povrnitev nepremoženjske škode, ki je bila vsaki od tožečih strank domnevno povzročena z delovanjem odvetnikov, ki so Komisijo zastopali v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 4. julija 2018, v zvezi z možnostjo Komisije, da proti tožečima strankama doseže izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63).

69      Glede dejanj, ki se Komisiji očitajo v zvezi s potekom postopka pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), je treba poudariti, da so ta dejanja dovolj natančno predstavljena v točkah od 34 do 62 tožbe, v katerih tožeči stranki odvetnikom Komisije očitata, da v pisanjih, vloženih pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), niso samo ponovili napačnih trditev iz pisanj, vloženih pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), ki so predmet tožbe v zadevi T‑721/18, temveč so tudi prostovoljno navedli zelo številne nove napačne trditve, da bi Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) zavedli glede nekaterih dejstev in tako omogočili, da bi bili tožeči stranki osebno odgovorni za dolgove družbe Isotis do Komisije.

70      Tožeči stranki v točkah od 63 do 92 tožbe prav tako dovolj natančno navajata razloge, iz katerih menita, da dejanja, ki so jih storili odvetniki Komisije, pomenijo nezakonito ravnanje. Iz tožbe torej izhaja, da tožeči stranki menita, da je Komisiji očitano ravnanje nezakonito, ker je z njim kršila, prvič, dolžnost resnice in lojalnosti, ki jo imajo stranke, temeljno splošno načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti in pravico do poštenega sojenja, drugič, pravico do človekovega dostojanstva in načelo dobrega upravljanja ter, tretjič, načela zakonitosti, dobre vere in varstva legitimnih pričakovanj.

71      Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožba dovolj jasna glede načina, ki sta ga tožeči stranki uporabili za izračun zneska nepremoženjske škode, za katero zahtevata odškodnino. Neodvisno od vprašanja utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožečih strank in presoje ex æquo et bono tega zahtevka s strani Splošnega sodišča je treba namreč ugotoviti, da je v prvem tožbenem predlogu dovolj natančno navedeno, kako sta tožeči stranki izračunali znesek 1.100.000 EUR škode za vsako od njiju.

72      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da vsebina začetnih vlog Komisiji ni niti onemogočila niti pretirano otežila uresničevanja njene pravice do obrambe in da zato izpolnjuje pogoj glede jasnosti, zahtevan v členu 76(d) Poslovnika, v smislu sodne prakse, navedene v točki 62 zgoraj.

73      Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija in se nanaša na nenatančnost tožb v zvezi s predmetom spora in trditvami, ki jih navajata tožeči stranki v teh zadevah, je treba zato zavrniti.

–       Identiteta toženih strank

74      Komisija trdi, da sta tožbi nedopustni, ker iz začetnih vlog ni jasno razvidno, na katere tožene stranke se tožbi nanašata.

75      Tožeči stranki trditve Komisije izpodbijata. V odgovoru na ukrepe procesnega vodstva z dne 11. maja 2020 navajata, da sta tožbi v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 usmerjeni proti Komisiji kot instituciji z lastno pravno osebnostjo in proti Komisiji, ki zakonito zastopa Unijo. Tožeči stranki v istem odgovoru pojasnjujeta, da je treba stavek, uporabljen v tožbah, v skladu s katerim sta tožbi usmerjeni proti „Evropski uniji, ki je zakonito zastopana“, razumeti tako, da pomeni, da sta tožbi usmerjeni ne samo proti Komisiji kot instituciji, temveč tudi proti Uniji, ki jo zakonito zastopa Komisija.

76      Opozoriti je treba, da mora tožba v skladu s členom 76(c) Poslovnika vsebovati navedbo glavne stranke, proti kateri je tožba vložena.

77      V obravnavani zadevi iz tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 ter odgovorov tožečih strank na ukrepe procesnega vodstva z dne 11. maja 2020 izhaja, da obe tožbi temeljita na členu 268 PDEU in členu 340, drugi odstavek, PDEU ter da sta usmerjeni, prvič, proti Uniji, ki jo „zakonito zastopa“ Komisija, in, drugič, proti Komisiji „kot ločeni pravni osebi“.

78      Kot je bilo ugotovljeno v točkah 63 in 68 zgoraj, iz tožb v teh zadevah izhaja tudi, da tožeči stranki s tožbama predlagata povrnitev škode, ki naj bi jo utrpeli zaradi domnevnega ravnanja zakonitih zastopnikov Komisije in uslužbenca urada OLAF.

79      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU „[v] primeru nepogodbene odgovornosti […] Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“.

80      Opozoriti je treba tudi, da je v skladu s členom 47 PEU pravna oseba Unija, ne Komisija.

81      Tako je v skladu s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča tožeča stranka, ki vloži odškodninsko tožbo na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, upravičena tožbo vložiti proti Uniji, ki je pravna oseba (glej sklep z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija, T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80, točka 16 in navedena sodna praksa).

82      Vendar iz ustaljene sodne prakse tako Sodišča kot Splošnega sodišča izhaja tudi, da kadar odgovornost Unije nastane zaradi dejanja ene od njenih institucij, jo pred Splošnim sodiščem zastopajo institucija ali institucije, katerim se očita dejanje, za katero se uveljavlja odgovornost (glej sklep z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija, T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80, točka 23 in navedena sodna praksa).

83      Iz tega sledi, da sta ti tožbi nedopustni v delu, v katerem sta usmerjeni proti Komisiji „kot ločeni pravni osebi“.

–       Obseg drugega in tretjega tožbenega predloga

84      Komisija trdi, da je drugi tožbeni predlog v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 nedopusten, ker očitno presega predmet spora v teh zadevah. Tudi tretji tožbeni predlog vsake od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 naj bi bil nedopusten zaradi nenatančnosti, saj tožeči stranki ne navajata, kakšno izjavo bi Komisija lahko podala in po katerem postopku.

85      Tožeči stranki trditve Komisije izpodbijata.

86      Prvič, glede drugega tožbenega predloga v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19, s katerim tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj Komisiji naloži, da se v prihodnje vzdrži vsakršnega kršenja njunih osebnostnih pravic, je treba ugotoviti, da ga je treba obravnavati kot predlog za izdajo odredbe o prepovedi.

87      V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, ki se nanašata na nepogodbeno odgovornost Unije, izhaja, da lahko sodišče Unije po potrebi dodeli odškodnino v naravi v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic na področju nepogodbene odgovornosti, in da ima ta odškodnina lahko tudi obliko odredbe, da se nekaj stori ali opusti, kar lahko Komisijo privede do tega, da ravna na določen način (glej v tem smislu sklepa z dne 3. septembra 2013, Idromacchine in drugi/Komisija, C‑34/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:552, točka 29, in z dne 20. decembra 2019, Dragomir/Komisija, T‑297/19, neobjavljen, EU:T:2019:902, točka 66).

88      Poleg tega je treba ugotoviti, da je drugi tožbeni predlog v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 neposredno povezan s predmetom spora v teh dveh zadevah, ker tožeči stranki s tema tožbama predlagata povrnitev nepremoženjske škode, ki jo pomeni oškodovanje njunega ugleda, za katero je po njunem mnenju odgovorna Komisija.

89      Zato je treba v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ugotoviti, da je drugi tožbeni predlog v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 dopusten. Vendar je treba opozoriti, da se taka odredba o prepovedi glede na okoliščine lahko uresniči, razen če se izdajo začasne odredbe na podlagi členov 278 in 279 PDEU, samo če je nepogodbena odgovornost Unije že ugotovljena (sklep z dne 20. decembra 2019, Dragomir/Komisija, T‑297/19, neobjavljen, EU:T:2019:902, točka 66).

90      Drugič, glede tretjega tožbenega predloga v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19, s katerim tožeči stranki Splošnemu sodišču v bistvu predlagata, naj Komisiji naloži, da poda javno izjavo za povrnitev njunega ugleda, je treba ugotoviti, da ga je treba obravnavati kot predlog za izdajo odredbe, naj se nekaj stori.

91      V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 87 zgoraj, ni mogoče izključiti, da ima odškodnina v naravi lahko obliko odredbe, naj se nekaj stori, ki jo sodišče Unije naslovi na Komisijo, mora ta predlog za izdajo odredbe izpolnjevati tudi zahteve glede jasnosti in natančnosti iz člena 76(d) Poslovnika.

92      Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da tožeči stranki v tožbah nista natančneje navedli ne oblike, ki bi jo izjava za povrnitev njunega ugleda morala imeti, ne načina, kako bi morala biti podana. Poleg tega je treba ugotoviti, da pojasnila, ki jih tožeči stranki navajata v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva z dne 11. maja 2020 glede točnega obsega njunega tretjega tožbenega predloga, v zvezi s tem niso zadostna. Tožeči stranki sta namreč res natančno določili obliko, ki jo mora imeti ta izjava, z navedbo, da gre za zunajsodno izjavo, naslovljeno na vsako od njiju, s katero mora Komisija jasno in brezpogojno izjaviti, da nobena od tožečih strank ni bila vpletena v financiranje, ki ga je dodelila Unija, in ni sodelovala pri dejanskem vodenju financiranih projektov, kot je priznal OLAF. Vendar sta tožeči stranki navedli tudi, da mora biti ta izjava poslana ne samo njima, temveč tudi vsakemu organu, banki in fizični osebi, ki so bili neposredno ali posredno seznanjeni z netočnimi in obrekljivimi trditvami Komisije in njenih zastopnikov, kot so opisane v teh tožbah. Ugotoviti pa je treba, da je taka zahteva sama po sebi preveč nenatančna, da bi se štelo, da izpolnjuje zahteve glede natančnosti in jasnosti, naložene v členu 76(d) Poslovnika.

93      Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni predlog v vsaki od tožb v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 zavreči kot nedopusten.

 Litispendenca

94      Komisija trdi, da so trditve, ki jih tožeči stranki navajata v zadevi T‑81/19, enake trditvam v zadevi T‑721/18 in da vložitev druge tožbe ni bila utemeljena, ker se te trditve nanašajo na postopek ugovora zoper izvršbo in na trditve, ki jih je Komisija navedla v okviru tega postopka pred vložitvijo tožbe v zadevi T‑721/18.

95      Komisija na poziv Splošnega sodišča, naj se opredeli glede morebitne litispendence z zadevo T‑721/18, v odgovoru na ukrep procesnega vodstva z dne 1. avgusta 2019 pojasnjuje, da so pogoji za ugotovitev litispendence izpolnjeni. Komisija v zvezi s tem poudarja, da tožeči stranki v obeh zadevah predlagata povrnitev iste škode, in sicer zatrjevane kršitve njunih osebnostnih pravic, ki naj bi bila posledica istega dejanja, ki je povzročilo škodo, to je trditev, ki jih je Komisija navedla v vlogah na prvi in drugi stopnji pred grškima sodiščema v okviru istega spora. Komisija poudarja, da sta tožeči stranki v točkah od 15 do 33 tožbe v zadevi T‑81/19 ponovili argumente o trditvah, ki jih je navedla v okviru postopka za izdajo začasne odredbe in postopka na prvi stopnji ter ki sta jih že izpodbijali v okviru tožbe v zadevi T‑721/18. Komisija poudarja tudi, da je v pritožbenem postopku samo ponovila trditve, ki so bile že predstavljene v postopku za izdajo začasne odredbe in postopku na prvi stopnji, saj v pritožbenem postopku ni dovoljeno predstaviti novih trditev. Ponovitev teh trditev naj ne bi bilo ločeno ravnanje, ki bi lahko tožečima strankama povzročilo drugačno škodo od tiste, ki je domnevno nastala z navedbo istih trditev na prvi stopnji. Enako naj bi veljalo za domnevno nezakonitost njenega ravnanja, saj se tožeči stranki v zadevi T‑81/19 sklicujeta na kršitev načel zakonitosti, dobre vere, varstva legitimnih pričakovanj, človekovega dostojanstva in dobrega upravljanja, na katero sta se sklicevali že v tožbi v zadevi T‑721/18. Komisija nazadnje ugotavlja, da so tudi predlogi enaki, saj tožeči stranki v obeh zadevah predlagata, naj se jima povrne nepremoženjska škoda ter naj se tej instituciji naloži, da se v prihodnje vzdrži vsakršne kršitve njunih osebnostnih pravic in da z izjavo povrne njuno čast in ugled. Poleg tega naj bi bil seštevek posameznih pavšalnih zneskov, ki jih v obeh zadevah zahtevata tožeči stranki, skoraj enak znesku njene terjatve. Zato Komisija meni, da je treba tožbo v zadevi T‑81/19 zavreči kot nedopustno zaradi litispendence s tožbo, vloženo v zadevi T‑721/18.

96      Tožeči stranki trdita, da se tožbi ne nanašata na isto dejansko stanje. Tako trdita, da čeprav je namen tožbe v zadevi T‑721/18 doseči povrnitev nepremoženjske škode, ki jima je bila povzročena z „lažnivimi in obrekljivimi“ trditvami, ki jih je Komisija izrazila v okviru postopka za izdajo začasne odredbe in postopka na prvi stopnji, pa je nasprotno namen tožbe v zadevi T‑81/19 doseči povrnitev nepremoženjske škode, ki jima je bila povzročena s ponovitvijo teh trditev in dodatkom novih „lažnivih in obrekljivih“ trditev v vlogah, ki so jih odvetniki Komisije 13. in 18. decembra 2018 vložili pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), pri katerem sta vložili pritožbo zoper sodbo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) z dne 4. julija 2018.

97      Tožeči stranki trdita še, da tudi pravna podlaga obeh tožb ni enaka. Tožeči stranki v zvezi s tem opozarjata, da v tožbi v zadevi T‑721/18 trdita, da je Komisiji očitano ravnanje nezakonito, med drugim zato, ker je z njim kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter ker pomeni zlorabo prava, medtem ko ti elementi nezakonitosti v tožbi v zadevi T‑81/19 niso navedeni. Tožeči stranki ugotavljata še, da tožba v zadevi T‑81/19 vsebuje nezakonitost, in sicer kršitev dolžnosti resnice in lojalnosti, naložene strankam, ki v tožbi v zadevi T‑721/18 ni navedena. Poleg tega tožeči stranki poudarjata, da elementi nezakonitosti, ki so skupni obema tožbama, ne podpirajo istih tožbenih predlogov. Tožeči stranki poleg tega trdita, da se trditev Komisije, v skladu s katero povrnitve nepremoženjske škode, zatrjevane v zadevi T‑721/18, ni mogoče znova zahtevati v okviru zadeve T‑81/19, ne nanaša na litispendenco, temveč na položaj, v katerem tožeča stranka poskuša izpodbijati pravnomočnost, kar pa ne velja za obravnavani primer.

98      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso tožbo, v kateri spor poteka med istimi strankami, katere namen je enak in ki temelji na enakih tožbenih razlogih kot prej vložena tožba, zavreči kot nedopustno (sklep z dne 14. junija 2007, Landtag Schleswig-Holstein/Komisija, T‑68/07, neobjavljen, EU:T:2007:180, točka 16; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 19. septembra 1985, Hoogovens Groep/Komisija, 172/83 in 226/83, EU:C:1985:355, točka 9, in z dne 22. septembra 1988, Francija/Parlament, 358/85 in 51/86, EU:C:1988:431, točka 12).

99      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da sta bili tožbi v zadevah T‑721/18 in T‑81/19 obe vloženi na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU in da spora potekata med istimi strankami.

100    Vendar je treba ugotoviti, da čeprav se obe tožbi nanašata na povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je Komisija domnevno povzročila vsaki od tožečih strank, škoda, katere povrnitev se zahteva, ni enaka, ker so vzrok zanjo različna dejanja.

101    Na eni strani namreč ni mogoče a priori izključiti, da lahko ponovitev domnevno lažnivih in obrekljivih trditev sama po sebi povzroči škodo, ki je ločena od prvotno povzročene škode, samo zato, ker je do te ponovitve prišlo v okviru pritožbenega postopka.

102    Na drugi strani je treba ugotoviti, da Komisija v nasprotju s tem, kar trdi, v pritožbenem postopku ni samo ponovila trditev, ki so bile predstavljene že v postopku za izdajo začasne odredbe in postopku na prvi stopnji. Tožeči stranki sta tako v točkah od 40 do 56 tožbe opredelili 17 novih trditev. Komisija v zvezi s tem trdi samo, da v pritožbenem postopku ni navedla novih trditev. Vendar je pomembno, da ne pojasnjuje, kje naj bi bile trditve, ki sta jih tožeči stranki opredelili kot nove, že navedene v postopku za izdajo začasne odredbe ali postopku ugovora na prvi stopnji.

103    Zato ni mogoče izključiti, da te nove trditve, ob domnevi, da so škodljive, lahko povzročijo nepremoženjsko škodo, ločeno od škode, ki jo tožeči stranki uveljavljata v zadevi T‑721/18.

104    Poleg tega je treba poudariti, da tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev dolžnosti resnice in lojalnosti, naložene strankam, in ki ga tožeči stranki navajata v zadevi T‑81/19, kot tak ni bil naveden v tožbi v zadevi T‑721/18.

105    Ker tožbi nimata strogo enakega predmeta v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 98 zgoraj, ni mogoče ugotoviti litispendence, zato je treba šteti, da je tožba v zadevi T‑81/19 dopustna v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki je bila vsaki od tožečih strank domnevno povzročena s trditvami, navedenimi v pisanjih, ki so jih odvetniki Komisije vložili pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah).

 Utemeljenost

106    V skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

107    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU zaradi nezakonitega ravnanja njenih organov izpolnjen sklop kumulativnih pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, dejanskost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo (glej v tem smislu sodbi z dne 29. septembra 1982, Oleifici Mediterranei/EGS, 26/81, EU:C:1982:318, točka 16, in z dne 14. decembra 2005, Beamglow/Parlament in drugi, T‑383/00, EU:T:2005:453, točka 95).

108    Če eden od treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, je treba odškodninski zahtevek zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točka 81, in z dne 20. februarja 2002, Förde-Reederei/Svet in Komisija, T‑170/00, EU:T:2002:34, točka 37). Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno preučiti v določenem vrstnem redu (sodba z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 13).

 Ravnanje, ki se očita Komisiji

109    V zadevi T‑721/18 tožeči stranki Komisiji očitata, da ju je v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) v trditvah v njenih pisanjih in pričevanju uslužbenca urada OLAF, za katere je Komisija vedela, da so napačni, predstavila kot osebi, ki sta bili neposredno vpleteni v upravljanje sredstev Unije, v zvezi s katerimi je bilo družbi Isotis z navedenima sodbama naloženo, da jih povrne Komisiji. Komisija naj bi tako tožeči stranki v očeh tretjih oseb predstavila kot plačilno nesposobni in nezanesljivi osebi, ki goljufata, kar naj bi resno škodilo njunemu ugledu. To resno oškodovanje njunega ugleda naj bi bilo izraženo v nepremoženjski škodi v višini 500.000 EUR za vsako od njiju.

110    V zadevi T‑81/19 tožeči stranki Komisiji očitata, da so njeni zastopniki pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) zavestno navedli napačne trditve, od katerih so isti zastopniki nekatere navedli že na prvi stopnji in katerih namen je bil v bistvu to sodišče zavesti glede vpletenosti prve tožeče stranke v vodenje evropskih programov s strani družbe Isotis in fiktivnosti pravne osebnosti te družbe. Cilj tega ravnanja je bil po mnenju tožečih strank prepričati Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), da je treba zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, ki nasprotujejo temu, da sta tožeči stranki kot družbenici lahko osebno odgovorni za dolgove družbe Isotis do Komisije, kar bi upravičevalo izvršbo sodb proti tožečima strankama.

111    Komisija izpodbija resničnost ravnanja, ki se ji očita, ker naj tožečih strank pred grškima sodiščema ne bi predstavila kot osebi, ki sta goljufali, temveč naj bi samo navedla dejanske trditve, da bi dokazala, da so pogoji iz grške zakonodaje za izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), proti tožečima strankama v obravnavanem primeru izpolnjeni.

112    V zvezi s tem, prvič, je treba v zvezi z ravnanjem, ki se Komisiji očita v zadevi T‑721/18, poudariti, da se tožeči stranki sklicujeta na konkretne odlomke pojasnil glede posvetovanja z dne 14. decembra 2017, predlogov z dne 17. aprila 2018 in dopolnilne vloge z dne 20. aprila 2018, ki so jih odvetniki Komisije vložili pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), ter na pričanje uslužbenca urada OLAF pred tem sodiščem 12. decembra 2017, povzeto v enem od pojasnil glede posvetovanja z dne 14. decembra 2017.

113    Ugotoviti je treba, da pojasnilo glede posvetovanja z dne 14. decembra 2017, vloženo v odgovor na predlog tožečih strank z dne 11. septembra 2017 za odlog izvršbe, vsebuje to trditev:

„V obeh sodnih postopkih se toženi stranki popolnoma nezakonito in protipravno poskušata izogniti vsakršni odgovornosti in se oddaljiti od poslov, ki sta jih opravljali in vodili sami neposredno deset let in prek osebe iz svojega neposrednega družinskega kroga.“

114    Isto pojasnilo glede posvetovanja je vsebovalo tudi to trditev:

„[…] prva tožena stranka je bila imenovana za poslovodjo, zakonito zastopnico in finančno direktorico ter je sama vodila vse posle družbe na podlagi člena 748 in naslednjih členov civilnega zakonika“.

115    V zadevnem pojasnilu je bilo v zvezi z dolgom družbe Isotis, ugotovljenim v sodbah z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), navedeno tudi, da „gre za dolg, ki ga ni sklenil pravni subjekt, ki ni povezan z njima, temveč je nastal na podlagi pogodbe z družbo s sporno pravno osebnostjo, v ozadju katere sta delovali toženi stranki, pa tudi oseba iz njunega neposrednega družinskega kroga“.

116    Odvetniki Komisije so poleg tega v istem pojasnilu navedli, da je „bilo tudi pravno dokazano, da je [Komisija] domnevno utrpela veliko škodo, ki je bila neposredna posledica dejanj in opustitev, ki so jih dolga leta izvajali poslovodje civilne družbe, ki je nasprotna stranka“.

117    Poleg tega so odvetniki Komisije v istem pojasnilu tako poročali o izjavah uslužbenca urada OLAF na obravnavi 12. decembra 2017:

„[…] edini način za izterjavo evropskih sredstev je ukrep izvršbe na premoženju toženih strank (ki sta bili tudi fizični osebi, ki sta delovali v ozadju e-Isotis). […] Natančneje, prva tožena stranka je vodila e-Isotis, jo organizirala in upravljala (s pomočjo svojega moža).“

118    Poudariti je treba, da so bili odlomki, citirani v točkah od 113 do 117 zgoraj, ponovljeni v drugem pojasnilu glede posvetovanja z dne 14. decembra 2017, ki so ga odvetniki Komisije vložili v zvezi s predlogom tožečih strank z dne 1. novembra 2017 za odlog izvršbe in varstvo njunih osebnostnih pravic, in v predlogih navedenih odvetnikov z dne 17. aprila 2018.

119    Poudariti je treba tudi, da je dopolnilna vloga, ki so jo odvetniki Komisije 20. aprila 2018 vložili pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), vsebovala to trditev:

„[…] toženi stranki sta ostali edini družbenici civilne družbe in bili v nasprotju s trditvami njunih prič od začetka do konca na tekočem z upravljanjem – ki se je izvajalo pod njunim nadzorom – evropskih javnih sredstev, ki jih je prejela njuna družba“.

120    Iz zgoraj navedenih odlomkov iz pisanj zastopnikov Komisije, katerih pristnosti Komisija ne izpodbija, izhaja, da so navedeni zastopniki pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) trdili, da sta imeli tožeči stranki zelo dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis, tudi glede financiranj Unije, do katerih je bila družba Isotis upravičena na podlagi programov, ki jih je vodil A, mož prve tožeče stranke in zet druge tožeče stranke.

121    Vendar je treba poudariti, da je bilo v poročilu urada OLAF z dne 15. novembra 2011 o preiskavi, ki jo je Komisija zahtevala v zvezi z morebitnimi goljufijami družbe Isotis, prve tožeče stranke in A v škodo finančnim interesom Unije, navedeno:

„[Prva tožeča stranka] nikakor bi bila udeležena pri financiranju, ki ga je odobrila Komisija, ker v praksi ni nikoli sodelovala pri vodenju projektov [in] je bila zakonita zastopnica družbe, medtem ko je bil [A] odgovoren za vodenje in zlasti za izvajanje evropskih programov. [Prva tožeča stranka] je sodelovala kot pravna svetovalka/sodelavka pri nekaterih od evropskih projektov, pri katerih je [A] opravljal naloge koordiniranja in vodenja. Glavna naloga [prve tožeče stranke] je bilo nadziranje in zagotavljanje zakonitosti posebnih postopkov, zahtevanih za izvajanje evropskih projektov, kot so varstvo osebnih podatkov, narava končnih uporabnikov/pilotov, ki so sodelovali pri projektu, vprašanja intelektualne lastnine in uporaba dostavljenih rezultatov.“

122    Poudariti je treba tudi, da je tožilec pri kazenskem sodišču v Atenah, ki mu je Komisija poslala poročilo o preiskavi urada OLAF z dne 15. septembra 2011, v svojem poročilu z dne 23. maja 2016 ugotovil neobstoj goljufije v škodo finančnim interesom Unije, pri čemer je v zvezi s prvo tožečo stranko navedel:

„Nazadnje, v zvezi s [prvo tožečo stranko] ni mogoče na podlagi nobenega elementa iz spisa sklepati o njeni bistveni vpletenosti v kakršno koli dejavnost, ki jo je njen mož opravljal v zvezi s financiranjem zadevnih pogodb, kar je poleg tega izrecno potrdil OLAF v poročilu o preiskavi, pa tudi njeno plačilo za pravne storitve se je ujemalo z zakonskimi honorarji, za katere je bila zakonito obdavčena in ki ji niso bili nakazani v obliki dividend, in ni bilo prepovedano s statutom [družbe Isotis].“

123    Iz ugotovitev urada OLAF in grškega državnega tožilstva izhaja, da prva tožeča stranka ni imela odločilne vloge pri upravljanju financiranj Unije, ki jih je prejela družba Isotis.

124    Torej je treba ugotoviti, da opisu dejavne vloge, ki sta jo tožeči stranki domnevno imeli pri vodenju družbe Isotis, ki ga je Komisija podala pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), nasprotujejo, glede prve tožeče stranke, ugotovitve v poročilu urada OLAF z dne 15. septembra 2011 in poročilo tožilca v Atenah z dne 23. maja 2016.

125    Vendar samo iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da je Komisija pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) zavestno tožeči stranki napačno predstavila kot osebi, ki sta storili goljufije v škodo finančnim interesom Unije.

126    Ugotoviti je treba namreč, da so zastopniki Komisije v pisanjih, vloženih pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), tožečima strankama očitali ne to, da sta krivi goljufij, temveč to, da sta imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis in posledično pri neizpolnitvah pogodbenih obveznosti te družbe do Komisije, zaradi česar je Splošno sodišče družbi Isotis s sodbo z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), naložilo, naj povrne vsa vnaprej plačana sredstva, ki jih je prejela na podlagi devetih pogodb o dodelitvi nepovratnih sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi in pavšalno odškodnino, s sodbo z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), pa, naj povrne del vnaprej plačanih zneskov, ki jih je prejela na podlagi desete pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi.

127    Poleg tega je treba opozoriti, da je tožilec v Atenah v poročilu z dne 23. maja 2016 menil, da ni nobenega indica, da je A, ki je bil neposredno zadolžen za vodenje evropskih programov, pri katerih je sodelovala družba Isotis, vključno s tistimi, na katere so se nanašale pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, kriv goljufije, ki je škodila finančnim interesom Unije. V teh okoliščinah preproste trditve, da sta tožeči stranki imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis, vključno z upravljanjem financiranj Unije, ni mogoče šteti za obtožbo, da sta goljufali.

128    Drugič, glede ravnanja, ki se Komisiji očita v zadevi T‑81/19, je treba poudariti, da se tožeči stranki sklicujeta na konkretne odlomke predlogov in dopolnilne vloge, ki so jih zastopniki Komisije vložili pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) in so povzeti v točki 55 zgoraj, pri čemer se v enem delu teh odlomkov povzemajo trditve, ki so bile predstavljene že na prvi stopnji v zvezi z dejavno vlogo tožečih strank pri vodenju družbe Isotis, v drugem delu pa se pod vprašaj postavljata resničnost dejavnosti družbe Isotis in posledično obstoj njene pravne osebnosti.

129    V zvezi s tem je treba poudariti, da preudarki, predstavljeni v točkah 126 in 127 zgoraj v zvezi z ravnanjem, ki se Komisiji očita v zadevah T‑721/18, smiselno veljajo tudi za ravnanje, ki se ji očita v zadevi T‑81/19.

130    Poleg tega je treba poudariti, da trditve v pisanjih, ki so jih zastopniki Komisije vložili pri Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), s katerimi sta se izpodbijali resničnost dejavnosti družbe Isotis in posledično obstoj njene pravne osebnosti, ne glede na njihovo utemeljenost same po sebi ne pomenijo, da sta tožeči stranki obtoženi goljufije, ki bi škodila finančnim interesom Unije.

131    V teh okoliščinah je treba preveriti, ali to, da so zastopniki Komisije napačno trdili, da sta tožeči stranki imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis, ter navedli nekatere dejanske trditve, s katerimi so pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) oziroma Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) izpodbijali resničnost dejavnosti družbe Isotis in posledično obstoj njene pravne osebnosti, pomeni nezakonito ravnanje, zaradi katerega bi se lahko uveljavljala nepogodbena odgovornost Unije.

 Nezakonitost ravnanja, ki se očita Komisiji

132    Opozoriti je treba, da sodna praksa v zvezi s pogojem nezakonitega ravnanja, ki se očita zadevni instituciji ali organu, navedenim v točki 107 zgoraj, zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 36). Taka kršitev je podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje proste presoje, pri čemer so dejavniki, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo dopušča instituciji Unije (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 33 in navedena sodna praksa).

133    V tem primeru tožeči stranki v zadevi T‑721/18 trdita, da ravnanje, ki se Komisiji očita pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), pomeni dovolj resno in očitno kršitev pravil, s katerimi so posameznikom podeljene pravice. Tožeči stranki sta tako v tožbi trdili, da je Komisija kršila njuno pravico do človekovega dostojanstva, potrjeno v členu 1 Listine o temeljnih pravicah, členu 2 PEU, preambuli Splošne deklaracije o človekovih pravicah in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Trdili sta tudi, da je to ravnanje v nasprotju z načelom dobrega upravljanja, potrjenim v členu 41 Listine o temeljnih pravicah, Kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev Evropske komisije v odnosih z javnostjo (UL 2000, L 267, str. 63) ter členih 4, 7 in 11 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

134    Poudariti je treba, da sta tožeči stranki v tožbi trdili tudi, da je Komisija s tem, da je poskušala doseči, da se proti njima izvršijo sklep z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodbi z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), kršila načelo zakonitosti, ki vključuje načelo pacta sunt servanda, potrjeno v členu 216(2) PDEU, načelo dobre vere, načelo varstva legitimnih pričakovanj, njuno pravico do učinkovitega sodnega varstva ter pravico do izjave in pravico do poštenega sojenja, potrjene v členu 47 Listine o temeljnih pravicah. Poleg tega sta tožeči stranki „podredno“ trdili, da je Komisija ob domnevi, da je imela pravico predlagati izvršbo proti njima, to storila nezakonito in protipravno.

135    Tako sta tožeči stranki, prvič, v zvezi s kršitvijo načela dobre vere in načela varstva legitimnih pričakovanj, storjeno z ravnanjem Komisije, opozorili, da mora Komisija na eni strani v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 2321/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri izvajanju šestega okvirnega programa Evropske skupnosti (2002–2006) ter za razširjanje rezultatov raziskav v okviru le-tega (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 46) preveriti, ali imajo organizacije, s katerimi namerava skleniti pogodbo o financiranju v okviru šestega okvirnega programa, pravno osebnost, in da je na drugi strani Komisija pred sklenitvijo pogodb o financiranju med to institucijo in družbo Isotis za vsako od navedenih pogodb sprejela statut družbe Isotis, ki je izrecno izključeval odgovornost njenih družbenic, ki bi presegala njun kapitalski vložek, če družba Isotis ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. Tožeči stranki sta poudarjali tudi, da je Komisija poznala člen 784 grškega civilnega zakonika, ki izključuje odgovornost družbenikov civilne družbe, kot je Isotis, v zvezi z neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti te družbe, in da Komisija do začetka postopka izvršbe ni nikoli vložila tožbe proti tožečima strankama, da bi od njiju zahtevala plačilo zneskov, zahtevanih od družbe Isotis, in ni na to namigovala v nobeni fazi postopka pred Splošnim sodiščem ali nato pred Sodiščem v okviru sporov med njo in družbo Isotis.

136    Tožeči stranki sta trdili, da jima je Komisija v teh okoliščinah s tem, da je večkrat sklenila pogodbe o financiranju z družbo Isotis v okviru šestega okvirnega programa in nato sodelovala pri njihovem izvajanju, vsakič večkrat in stalno dajala odločno potrditev brez pridržkov, da priznava pravno osebnost družbe Isotis. Zato naj bi Komisija s tem, da je v pisanjih, ki so jih njeni odvetniki vložili pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah), trdila, da je pravna osebnost družbe Isotis sporna, da ta ne uresničuje gospodarskega cilja in da posledično pogoji za uporabo člena 784 grškega civilnega zakonika niso izpolnjeni, kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj in načelo izvajanja sporazumov v dobri veri.

137    Drugič, tožeči stranki sta v zvezi s kršitvijo načela zakonitosti s strani Komisije trdili, da je Komisija začela izvršbo proti njima, ne da bi upoštevala predhodni postopek iz člena 80 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL 2012, L 362, str. 1). Tožeči stranki sta trdili tudi, da je Komisija kršila načelo zakonitosti s tem, da je poskušala doseči izterjavo dolga, ki je, ker jima ni bil vročen opomin, zastaral leta 2016 v skladu s členom 93(1) Delegirane uredbe št. 1268/2012 in členom 252 grškega civilnega zakonika.

138    Tretjič, tožeči stranki sta v zvezi s kršitvijo pravice do učinkovitega sodnega varstva, pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja, potrjenih v členu 47 Listine o temeljnih pravicah, poudarjali, da ob upoštevanju izključne narave arbitražnih klavzul v pogodbah o dodelitvi nepovratnih sredstev, ki so bile predmet revizije 10. februarja 2010, nista imeli možnosti, da bi pred Sodiščem ali Splošnim sodiščem v okviru zadev, v katerih so bili izdani sklep z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodbi z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), in pred nacionalnim sodiščem trdili, da kot družbenici ne moreta biti osebno odgovorni za dolgove družbe Isotis.

139    Četrtič in nazadnje, tožeči stranki sta v zvezi s trditvami o zlorabi prava trdili, da je v bistvu Komisija imela koristi od rezultatov projektov, ki jih je sofinancirala in ki jih je uporabila za svoje namene, da je prihranila pri sofinanciranju projektov ASK-IT in EU4ALL, ki ni bilo družbi Isotis nikoli izplačano, da je uporabila osebno premoženje tožečih strank v višini 200.600 EUR, ki sta ga ti dali na voljo za izvajanje projektov, da je vedela, da je bilo sofinanciranje, ki ga je nakazala družbi Isotis, nato v višini več kot 85 % plačano grški državi v obliki davkov in zaposlenim družbe Isotis v obliki socialnih prispevkov in plač ter da ni poskušala omejiti svoje terjatve, tako da bi od sredstev konzorcija, zadolženega za projekte, zadržala zneske, za katere je menila, da ji jih družba Isotis dolguje, kot je imela pravico storiti. V teh okoliščinah sta tožeči stranki menili, da poskuša Komisija s tem, da od njiju zahteva vračilo vseh zneskov, ki jih je plačala družbi Isotis, povečanih za ustrezne obresti, pridobiti pretirano, protipravno in posledično nezakonito korist.

140    V zadevi T‑81/19 tožeči stranki z enako ubeseditvijo kot v zadevi T‑721/18 trdita, da je Komisija z ravnanjem, ki se ji očita, kršila njuno pravico do človekovega dostojanstva in načelo dobrega upravljanja ter načela zakonitosti, dobre vere in varstva legitimnih pričakovanj.

141    Tožeči stranki poleg tega trdita, da je Komisija z ravnanjem, ki se ji očita v zadevi T‑81/19, kršila dolžnost resnice in lojalnosti, ki jo imajo stranke, ter temeljno splošno načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

142    Tožeči stranki v zvezi s tem trdita, da je Komisija s svojim ravnanjem očitno kršila dolžnost resnice in lojalnosti, ki jo mora spoštovati med trajanjem spora med njimi, v skladu z določbami členov 116 in 261 grškega zakonika o civilnem postopku ter temeljno splošno načelo, ki odvetnikom in pooblaščencem ad litem Komisije na podlagi grškega kodeksa poklicne etike odvetnikov nalaga, da s spoštovanjem dolžnosti resnice prispevajo k postopku učinkovitega izvajanja sodne oblasti, to je načela, ki se uporabljajo za postopek izvršbe na podlagi člena 299 PDEU. Po mnenju tožečih strank so ta načela povzeta v Listini temeljnih načel evropskih odvetnikov, sprejeti na plenarni seji Sveta odvetniških združenj Evrope (CCBE) v Bruslju (Belgija) 24. novembra 2006, ki vsebuje pravna načela, ki urejajo odvetniški poklic in so skupna državam članicam.

143    Komisija izpodbija dopustnost trditev tožečih strank, ker naj bi se te nanašale na vprašanja, o katerih je dokončno odločilo že grško sodišče, katerega pristojnost v zvezi s tem izhaja iz člena 299 PDEU.

144    Poleg tega Komisija trdi, da njeno ravnanje v postopku ugovora zoper izvršbo pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) in Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) ne izkazuje nobene nezakonitosti, zaradi katere bi lahko nastala odgovornost Unije.

145    V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da se trditve tožečih strank, predstavljene v točkah od 135 do 139 zgoraj, ne nanašajo ne na trditve v pisanjih, ki so jih zastopniki Komisije vložili pri Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), ne na pričanje uslužbenca urada OLAF v okviru tega postopka, s katerimi naj bi bil oškodovan ugled tožečih strank, temveč se nanašajo na samo dejstvo, da je Komisija začela postopek izvršbe navedenih odločb proti tožečima strankama.

146    Poudariti je treba tudi, da sta tožeči stranki v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi navedli, da je namen njunih odškodninskih zahtevkov doseči povrnitev škode, ki jima je bila povzročena s trditvami v pisanjih, ki so jih vložili zastopniki Komisije, in pričanjem uslužbenca urada OLAF pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) in nato pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63). Tožeči stranki sta pojasnili, da Komisiji ne očitata, da je poskušala doseči izvršbo teh odločb proti njima, temveč da je v ta namen pred grškima sodiščema zavestno navedla napačne trditve, da bi izpodbijala pravno osebnost družbe Isotis.

147    Poleg tega sta tožeči stranki na obravnavi pojasnili tudi, da njuni odškodninski zahtevki niso temeljili na kršitvi načela pacta sunt servanda in da menita, da sta grški sodišči spoštovali njuno pravico do poštenega sojenja v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), in sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), ter da se ne sklicujeta niti na kršitev njune pravice do poštenega sojenja v okviru postopka v obravnavanih zadevah.

148    Zato je treba ugotoviti, da je treba trditve tožečih strank, ki se nanašajo na kršitev načela dobre vere, načela varstva legitimnih pričakovanj, načela zakonitosti, pravice do poštenega sojenja, načela pacta sunt servanda, pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do izjave ter na zlorabo prava, predstavljene v točkah od 135 do 139 zgoraj, zavrniti kot brezpredmetne, ker tožeči stranki sami priznavata, da ne podpirajo njunih odškodninskih zahtevkov.

149    Na drugem mestu, glede domnevne kršitve načela dobrega upravljanja, potrjenega v pravnem redu Unije s členom 41 Listine o temeljnih pravicah, je treba ugotoviti, da tožeči stranki samo zelo na splošno trdita, da je bilo z ravnanjem, ki se Komisiji očita v zadevah T‑721/18 in T‑81/19, kršeno načelo dobrega upravljanja, ne da bi svoje trditve kakor koli podkrepili. Zato je treba presoditi, da je treba te trditve zavreči kot nedopustne, saj zgolj sklicevanje na načelo prava Unije, katerega kršitev se zatrjuje, brez navedbe dejanskih in pravnih okoliščin, na katerih temelji ta trditev, ne izpolnjuje zahtev iz člena 76(d) Poslovnika (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2018, Deza/Komisija, T‑400/17, neobjavljena, EU:T:2018:712, točka 102).

150    Na tretjem mestu, glede trditve tožečih strank o kršitvi pravice do človekovega dostojanstva je treba opozoriti, da člen 1 Listine o temeljnih pravicah, ki določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ga je treba spoštovati in varovati, pomeni pravno pravilo Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2017, Sotiropoulou in drugi/Svet, T‑531/14, neobjavljena, EU:T:2017:297, točki 75 in 76). Zato je treba preveriti, ali bi njena morebitna kršitev lahko v obravnavanih zadevah povzročila odgovornost Unije.

151    Ugotoviti je treba, da sta tožeči stranki na obravnavi pojasnili, da je Komisija kršila njuno dostojanstvo s tem, da ju je pred Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) in Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) predstavila kot osebi, ki sta ogoljufali Komisijo in Unijo.

152    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo ugotovljeno v točkah 126 in 127 zgoraj, da trditve tožečih strank temeljijo na napačni premisi, v skladu s katero ju je Komisija predstavila kot osebi, ki sta storili goljufije v škodo finančnim interesom Unije.

153    Vsekakor je treba opozoriti, da je pravica do uveljavljanja svojih pravic pred sodišči, enako kot sodni nadzor, ki je posledica uveljavljanja te pravice, izraz splošnega pravnega načela, ki je del temeljev skupnih ustavnih tradicij držav članic, in je bila določena tudi v členih 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila 4. novembra 1950 podpisana v Rimu (sodbi z dne 15. maja 1986, Johnston, 222/84, EU:C:1986:206, točki 17 in 18, in z dne 17. julija 1998, ITT Promedia/Komisija, T‑111/96, EU:T:1998:183, točka 60), in v členu 47 Listine o temeljnih pravicah (sodba z dne 4. aprila 2019, Rodriguez Prieto/Komisija, T‑61/18, EU:T:2019:217, točka 75).

154    Poudariti pa je treba, da trditve tožečih strank pomenijo, da bi predstavitev vsakega argumenta, s katerim bi Komisija hotela dokazati njuno goljufivo ravnanje, v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), nujno povzročila kršitev njune pravice do dostojanstva, zaradi katere bi lahko nastala nepogodbena odgovornost Unije, če bi grški sodišči zadevni argument zavrnili.

155    Iz tega sledi, da če bi bilo treba trditve tožečih strank sprejeti, bi to omejilo pravico Komisije, da začne postopek pred nacionalnimi sodišči, da bi na podlagi člena 299 PDEU dosegla izvršbo sodbe Splošnega sodišča, s katero ji je priznana terjatev, v skladu z obveznostmi, ki so ji naložene s členom 317 PDEU, da zagotavlja dobro upravljanje sredstev Unije, in členom 325 PDEU, da preprečuje goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije.

156    Zato je treba trditve tožečih strank o kršitvi njune pravice do človekovega dostojanstva zavrniti.

157    Na četrtem mestu, v zvezi s trditvijo, ki sta jo tožeči stranki izrazili v zadevi T‑81/19, da Komisija v obravnavani zadevi krši načelo postopkovne lojalnosti, je treba poudariti, da se tožeči stranki v zvezi s tem ne sklicujeta na kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ki je eden od pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, zahtevanih v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno v točki 132 zgoraj, temveč se sklicujeta na kršitev člena 116(1) in člena 261 grškega zakonika o civilnem postopku ter določb grškega kodeksa poklicne etike odvetnikov. Poleg tega je treba poudariti, da čeprav je načelo postopkovne lojalnosti mogoče šteti za skupno načelo pravnih redov več držav članic, tako načelo do zdaj ni bilo potrjeno v pravu Unije.

158    Poleg tega je treba opozoriti, da na eni strani člen 299, drugi odstavek, PDEU določa, da „[i]zvršbo urejajo pravila civilnega postopka, ki veljajo v državi, na ozemlju katere se opravi izvršba“, na drugi strani pa so v skladu s členom 299, četrti odstavek, PDEU za nadzor nad pravilnostjo izvršilnih dejanj pristojna sodišča zadevne države.

159    V zvezi s tem je treba poudariti, da pristojnost nacionalnih sodišč za nadzor nad pravilnostjo izvršilnih dejanj velja ne samo za spore, povezane z izvršitvijo aktov Sveta Evropske unije, Komisije ali ECB, ki za druge osebe, ki niso države, pomenijo finančno obveznost, ki je izvršilni naslov, temveč tudi za spore, povezane z izvršitvijo sodb Splošnega sodišča v skladu s členom 280 PDEU in členom 60 Statuta Sodišča Evropske unije.

160    Zato je treba ugotoviti, kot pravilno trdi Komisija, da je moralo v obravnavanem primeru Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah) preveriti, da je ravnanje zastopnikov Komisije v okviru postopka ugovora zoper izvršbo sklepa z dne 31. maja 2016, Isotis/Komisija (C‑450/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:477), ter sodb z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija (T‑59/11, EU:T:2014:679), in z dne 4. februarja 2016, Isotis/Komisija (T‑562/13, neobjavljena, EU:T:2016:63), skladno z načelom postopkovne lojalnosti in zlasti s členom 116(1) in členom 261 grškega zakonika o civilnem postopku ter določbami grškega kodeksa poklicne etike odvetnikov.

161    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo, ki sta jo tožeči stranki navedli na obravnavi, da mora Splošno sodišče presojati kršitev načela postopkovne lojalnosti s strani Komisije pred Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah), ker je Splošno sodišče v obravnavanem primeru edino pristojno za odločanje o tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti zoper Unijo ali njene uslužbence.

162    Splošno sodišče je namreč res v skladu s členom 268 PDEU pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvideva člen 340, drugi odstavek, PDEU, ki določa, da „[v] primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“.

163    Vendar Splošno sodišče v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, ne more odločiti o domnevni kršitvi nacionalnega procesnopravnega pravila s strani Komisije v okviru spora, povezanega z izvršitvijo sodbe Splošnega sodišča, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, ne da bi poseglo v pristojnosti, ki so temu sodišču izrecno pridržane s členom 299 PDEU, in posledično v razdelitev pristojnosti med sodiščem Unije in nacionalnimi sodišči, določeno s Pogodbo DEU.

164    Iz tega sledi, da je treba trditev tožečih strank, v skladu s katero je ravnanje, ki se Komisiji očita v obravnavanem primeru, nezakonito, ker krši načelo postopkovne lojalnosti, zavrniti kot neutemeljeno.

165    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista uspeli dokazati, da ravnanje, ki se Komisiji očita v zadevah T‑721/18 in T‑81/19, pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, v smislu sodne prakse, navedene v točki 132 zgoraj.

166    V teh okoliščinah je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 zgoraj, prvi tožbeni predlog za povrnitev škode in drugi tožbeni predlog za povrnitev škode, ki sta ju tožeči stranki podali v vsaki od zadev T‑721/18 in T‑81/19, zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije.

167    Iz tega sledi, da je treba tožbi zavreči kot delno nedopustni in zavrniti kot delno neutemeljeni.

 Stroški

168    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Tožbi se zavrneta.

2.      Zoï Apostolopoulou in Anastasii Apostolopoulou-Chrysanthaki se naloži plačilo stroškov.

Costeira Kancheva Perišin

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2021.

Podpisi

*      Jezik postopka: grščina.