Zadeva T‑53/13

(Odlomki)

Vans, Inc.

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Prijava figurativne znamke Skupnosti, ki prikazuje valovito črto – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Neobstoj z uporabo pridobljenega razlikovalnega učinka – Člen 7(3) Uredbe št. 207/2009 – Člen 76 Uredbe št. 207/2009 – Člen 75 Uredbe št. 207/2009“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 6. novembra 2014

Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti – Registracija nove znamke – Površinska obravnava dokazov ali neobstoj upoštevanja določenih dokazov s strani Urada – Neobstoj kršitve člena 76 Uredbe št. 207/2009)

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 76(1))

Preizkuševalci in odbori za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) morajo v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti dejansko stanje ugotoviti po uradni dolžnosti. Tako lahko pristojni organi Urada svoje odločbe utemeljijo na podlagi dejstev, ki jih prijavitelj registracije znamke Skupnosti ni navedel. Poleg tega Urad, če zavrne upoštevanje trditev ali dokazov, ki jih tožeča stranka pravočasno predloži, krši člen 76 Uredbe št. 207/2009.

Površna obravnava dokazov s strani odbora za pritožbe ne more pomeniti kršitve postopkovnih določb člena 76 Uredbe št. 207/2009. V skrajnem primeru lahko napačna presoja dokazov, ki jih predloži stranka, pomeni kršitev materialne določbe, ki se uporabi v obravnavanem primeru.

Okoliščina, da odbor za pritožbe ni povzel vseh trditev in dokazov stranke oziroma ni odgovoril na vsako od teh trditev in dokazov, tej stranki ne omogoča, da bi sklepala, da je odbor za pritožbe zavrnil njihovo upoštevanje.

Tako zgolj dejstvo, da je odbor za pritožbe lahko spregledal vsebino nekaterih dokumentov, ne zadošča za ugotovitev kršitve postopkovne določbe člena 76 Uredbe. Gre za napačno presojo dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ki lahko v skrajnem primeru pomeni kršitev materialne določbe. Morebitne posledice navedene napačne presoje bodo obravnavane v okviru presoje utemeljenosti njegove odločbe.

(Glej točke 12, 17 in od 20 do 22.)