SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 6. julija 2023(*)
„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni Sklep 2002/584/PNZ – Člen 27 – Pregon za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in ki ni tisto, zaradi katerega je bila oseba predana – Zahteva za soglasje, naslovljena na izvršitveni pravosodni organ – Evropski nalog za prijetje, ki ga izda državni tožilec države članice, ki nima statusa izvršitvenega pravosodnega organa – Posledice na zahtevo za soglasje“
V zadevi C‑142/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) z odločbo z dne 25. februarja 2022, ki je na Sodišče prispela 2. marca 2022, v postopku
OE
proti
Minister for Justice and Equality,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, M. L. Arastey Sahún, sodnica, F. Biltgen, N. Wahl in J. Passer (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. decembra 2022,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za OE J. Byrne, R. Farrell, SC, in B. O’Donoghue, solicitor,
– za Minister for Justice and Equality in Irsko M. Browne, C. Hanselmann, A. Joyce in M. Lane, agenti, skupaj z R. Kennedyjem, SC, in de D. Breenom, BL,
– za madžarsko vlado Zs. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, A. Hanje in P. Huurnink, agentke,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo S. Grünheid in J. Tomkin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 27 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo OE in Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska) glede postopka z zahtevo po soglasju, ki so jo nizozemski pravosodni organi naslovili na irske pravosodne organe zaradi kazenskega pregona zoper osebo OE na Nizozemskem za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred njeno predajo in niso tista, zaradi katerih je bila predana.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.“
4 Člen 3 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, določa:
„Izvršitveni pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: ‚izvršitveni pravosodni organ‘) zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v naslednjih primerih:
1. če za kaznivo dejanje, na katerem temelji nalog za prijetje, velja amnestija v izvršitveni državi članici, če je ta država pristojna za pregon tega dejanja po svojem kazenskem pravu;
2. če izvršitveni pravosodni organ dobi obvestilo, da je zahtevani osebi država članica izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestala ali se po zakonodaji izvršitvene države članice ne more več obsoditi;
3. če oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje, po zakonodaji izvršitvene države članice zaradi svoje starosti ne more biti kazensko odgovorna za dejanja, na katerih temelji ta nalog.“
5 Člen 4 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, določa:
„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:
1. če, v katerem od primerov iz člena 2(4), dejanje, na katerem temelji evropski nalog za prijetje, po zakonu izvršitvene države članice ni kaznivo dejanje; vendar se v povezavi z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem izvršitev evropskega naloga za prijetje ne zavrne z razlogom, da zakonodaja izvršitvene države članice ne odmerja enakih davkov in dajatev ali da ne vsebuje enakih pravil glede davkov, dajatev ter carinskih in deviznih predpisov kot zakonodaja odreditvene države članice;
2. kadar je oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje, v izvršitveni državi članici v kazenskem postopku zaradi istega dejanja, kot je tisto, na katerem temelji evropski nalog za prijetje;
3. kadar pravosodne oblasti izvršitvene države članice sklenejo, da za dejanje, na katerem temelji evropski nalog za prijetje, ne bodo uvedle kazenskega postopka ali da bodo postopek ustavile, ali kadar je bila zahtevani osebi v državi članici za ista dejanja izrečena pravnomočna sodba, ki onemogoča nadaljnji postopek;
4. kadar sta kazenski pregon ali kaznovanje zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastarala in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu;
5. če izvršitveni pravosodni organ dobi obvestilo, da je zahtevani osebi tretja država izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestana ali se prestaja ali se po zakonodaji kaznujoče države ne more več izvršiti;
6. če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti in se v primeru, ko se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim notranjim pravom;
7. kadar evropski nalog za prijetje zadeva kazniva dejanja, ki:
(a) se po zakonodaji izvršitvene države članice obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali deloma storjena na ozemlju izvršitvene države članice ali na kraju, ki se kot tak šteje;
(b) so bila storjena zunaj ozemlja izvršitvene države članice, zakonodaja izvršitvene države članice pa ne dovoljuje kazenskega pregona za ista kazniva dejanja, kadar so storjena zunaj njenega ozemlja.“
6 Člen 6 istega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.“
7 V členu 8 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljenem „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, so navedeni podatki, ki jih mora vsebovati evropski nalog za prijetje, in jezik, v katerega mora biti ta preveden.
8 Poglavje 3 tega okvirnega sklepa, ki se nanaša na „[p]osledice predaje“, vsebuje med drugim člen 27 tega sklepa, naslovljen „Možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“, ki določa:
„1. Vsaka država članica lahko uradno obvesti generalni sekretariat Sveta [Evropske unije], da v njenih odnosih z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, velja domneva o soglasju s kazenskim pregonom, sojenjem ali priporom z namenom izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo osebe in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila oseba predana, razen če v posameznem primeru izvršitveni pravosodni organ ne navede drugače v svoji odločitvi o predaji.
2. Razen v primerih iz odstavkov 1 in 3 se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana.
3. Odstavek 2 se ne uporablja v naslednjih primerih:
[…]
(g) kadar izvršitveni pravosodni organ, ki je osebo predal, poda svoje soglasje v skladu z odstavkom 4.
4. Zahteva po soglasju se predloži izvršitvenemu pravosodnemu organu skupaj s podatki iz člena 8(1) in s prevodom iz člena 8(2). Soglasje se poda, kadar tudi za dejanje, za katerega se zahteva, veljajo določbe o predaji iz tega okvirnega sklepa. Soglasje se zavrne iz razlogov iz člena 3, drugače pa se lahko zavrne samo zaradi razlogov iz člena 4. Odločitev o zahtevi se sprejme najpozneje v 30 dneh po prejemu zahteve.
Za primere iz člena 5 mora odreditvena država članica dati zagotovila, predvidena s tem členom.“
Irsko pravo
9 Z European Arrest Warrant Act 2003 (zakon iz leta 2003 o evropskem nalogu za prijetje) je bil Okvirni sklep 2002/584 prenesen v irski pravni red.
10 Člen 2(1) tega zakona v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon iz leta 2003), določa:
„V tem zakonu […]
[…]
‚odreditveni pravosodni organ‘ v okviru evropskega naloga za prijetje pomeni pravosodni organ v odreditveni državi, ki je odredil zadevni evropski nalog za prijetje;
‚odreditvena država‘ v okviru evropskega naloga za prijetje pomeni državo članico […], katere pravosodni organ je izdal ta evropski nalog za prijetje;
‚pravosodni organ‘ pomeni sodnika ali drugo osebo, ki je na podlagi prava zadevne države članice pooblaščena za opravljanje enakih ali podobnih funkcij, kot jih v skladu s členom 33 opravlja sodišče [Irske];
[…]“.
11 Člen 22(7) zakona iz leta 2003 določa:
„High Court [višje sodišče, Irska] lahko v zvezi z osebo, ki je bila na podlagi tega zakona predana odreditveni državi, poda soglasje k:
(a) postopku, ki se zoper osebo v odreditveni državi uvede zaradi kaznivega dejanja,
(b) izreku kazni zaradi kaznivega dejanja v odreditveni državi, vključno s kaznijo, ki vključuje omejitev prostosti osebe, ali
(c) postopku, ki se uvede zoper osebo, ali k odvzemu prostosti osebe v odreditveni državi za izvršitev kazni ali sklepa o priporu zaradi kaznivega dejanja,
na podlagi pisne zahteve odreditvene države glede tega.“
12 V skladu s členom 22(8) navedenega zakona je treba soglasje iz člena 22(7) navedenega zakona zavrniti, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega oseba na podlagi dela 3 tega zakona ne more biti predana. Ta del 3 vsebuje določbe o temeljnih pravicah, korespondenci, prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, pregonu zahtevane osebe znotraj države na podlagi istega dejanskega stanja, starosti, pri kateri oseba postane kazensko odgovorna, ekstrateritorialnosti in sojenjih v nenavzočnosti obtoženca.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13 Pri High Court (višje sodišče) kot pri izvršitvenem pravosodnem organu je bil vložen predlog za izvršitev treh evropskih nalogov za prijetje, ki so bili leta 2016 na Nizozemskem izdani zoper osebo OE, od katerih je dva izdalo državno tožilstvo v Amsterdamu, tretjega pa nizozemsko nacionalno državno tožilstvo (v nadaljevanju: prvotni evropski nalogi za prijetje).
14 High Court (višje sodišče) je s sklepom, ki ni bil izpodbijan s pritožbo, odločilo, da se osebo OE po tem, ko je zavrnilo njene ugovore, preda (v nadaljevanju: sklep o predaji iz leta 2017). Ni sporno, da se nobeden od ugovorov ni nanašal na dejstvo, da so prvotne evropske naloge za prijetje izdali državni tožilci. Oseba OE je bila po izvršeni predaji obsojena na kazen 18 let zapora, ki jo zdaj prestaja na Nizozemskem.
15 Preiskovalni sodnik v Amsterdamu je leta 2019 pri High Court (višje sodišče) na podlagi člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 ter člena 22(7) zakona iz leta 2003 vložil zahtevo po soglasju, s katero bi se omogočil kazenski pregon zoper osebo OE zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena pred njeno predajo in niso tista, zaradi katerih so bili izdani prvotni evropski nalogi za prijetje.
16 Oseba OE je tej zahtevi ugovarjala, pri čemer je trdila, da prvotni evropski nalogi za prijetje niso bili veljavno izdani, ker so jih izdali državni tožilci, to je organi, ki jih ni mogoče šteti za „pravosodne organe“ v smislu Okvirnega sklepa 2002/584. Po mnenju osebe OE je ta okoliščina preprečevala ugoditev zahtevi po soglasju.
17 High Court (višje sodišče) je s sklepom z dne 27. julija 2020 podalo zahtevano soglasje. Natančneje, glede trditve v zvezi s tem, da prvotni evropski nalogi za prijetje niso bili veljavno izdani, je poudarilo, da je sklep o predaji iz leta 2017 postal pravnomočen. Oseba OE je zoper ta sklep vložila pritožbo pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska).
18 Court of Appeal (pritožbeno sodišče) je 27. maja 2021 to pritožbo zavrnilo, pri čemer je menilo, da je treba uporabiti nacionalno postopkovno pravilo v zvezi z načelom „estoppel“, ki preprečuje izpodbijanje sklepa o predaji iz leta 2017. Glede tega se je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) sklicevalo med drugim na sodno prakso Sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, načeloma ni mogoče izpodbijati.
19 Predlog, ki ga je oseba OE vložila 6. julija 2021 za to, da se ji dovoli pritožba zoper to odločbo Court of Appeal (pritožbeno sodišče), je bil pripuščen z odločbo predložitvenega sodišča z dne 22. septembra 2021, ob upoštevanju dejstva, da se v zadevi iz postopka v glavni stvari postavljajo vprašanja splošnega interesa.
20 Oseba OE pred navedenim sodiščem priznava, da je sklep o predaji iz leta 2017 v irskem pravu pravnomočen in da pravo Unije ne zahteva, da se ta sklep lahko znova obravnava. Vendar oseba OE glede zakonskih pogojev, ki urejajo postopek podaje soglasja, ki naj bi bil samostojen, navaja, da mora zahteva po soglasju v skladu s členom 22(7) zakona iz leta 2003 izvirati od „odreditvene države“, ki je opredeljena kot država, katere „pravosodni organ“ je izdal prvotni evropski nalog za prijetje. Ker pa iz sodb z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), in z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin) (C‑510/19, EU:C:2020:953), izhaja, da državni tožilci, ki so izdali prvotne evropske naloge za prijetje, niso „pravosodni organi“ v smislu Okvirnega sklepa 2002/584, naj Kraljevine Nizozemske ne bi bilo mogoče šteti za „odreditveno državo“ za namene postopka podaje soglasja.
21 Minister za pravosodje in enakost v obrambo trdi, da je treba za vsako vprašanje, ki bi se lahko postavljalo v zvezi z možnostjo nizozemskih državnih tožilcev, da delujejo kot odreditveni pravosodni organi, ki izdajajo prvotne evropske naloge za prijetje, šteti, da je High Court (višje sodišče) o njem dokončno odločilo v sklepu o predaji iz leta 2017, in da se načelo estoppel uporablja za ta pravnomočni sklep, tako da ga glede tega vidika ni več mogoče izpodbijati.
22 Po mnenju predložitvenega sodišča je odgovor na vprašanje, ali je mogoče osebi OE v okviru zahteve po soglasju na podlagi člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 dovoliti, da uveljavlja trditev, temelječo na dejstvu, da prvotnih evropskih nalogov za prijetje ni izdal „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, odvisen od pravne opredelitve razmerja, ki obstaja med postopkom predaje in postopkom podaje soglasja.
23 Če je treba ta postopka obravnavati, kot da sta ločena in samostojna, namreč načela estoppel ni mogoče uporabiti, tako da je mogoče vsak ugovor, ki ga je zadevna oseba vložila v okviru zahteve za predajo, znova uveljavljati v okviru zahteve po soglasju.
24 Če pa je treba ta postopka razumeti kot tako tesno povezana, da o vprašanju, o katerem je bilo odločeno v odločitvi o predaji, ni več mogoče razpravljati za namene odločitve o soglasju, tako da osebi OE ne bi bilo dovoljeno, da se v tej fazi opira na argument v zvezi s statusom odreditvenega pravosodnega organa.
25 V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 27 Okvirnega sklepa [2002/584] razlagati tako, da odločba o predaji osebe ustvari pravno razmerje med to osebo, izvršitveno državo članico in državo, ki je poslala zahtevo, zaradi katerega je treba za vsako vprašanje, za katero se šteje, da je bilo o njem v navedeni odločbi pravnomočno odločeno, šteti, da je bilo o njem odločeno tudi za postopek pridobitve soglasja k nadaljnjemu pregonu ali k izreku kazni za druga kazniva dejanja?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali nacionalno postopkovno pravilo krši načelo učinkovitosti, če zadevni osebi v okviru zahteve po soglasju preprečuje sklicevanje na ustrezno sodbo [Sodišča], razglašeno po izdaji sklepa o predaji?“
Postopek pred Sodiščem
26 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča, ali po hitrem postopku iz člena 105(1) tega poslovnika. V utemeljitev teh predlogov je med drugim navedlo, da je bila osebi OE na Nizozemskem odvzeta prostost na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe in da nizozemski organi poskušajo čim prej razjasniti njen pravni položaj.
27 Sodišče je 15. marca 2022 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločilo, da ne ugodi predlogu, naj se ta zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ker pogoji glede nujnosti, določeni v členu 107 Poslovnika, niso izpolnjeni.
28 Predsednik Sodišča je 23. marca 2022 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca sklenil, da predlog, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku, zavrne.
29 Po eni strani namreč v obravnavanem primeru, če je osebi OE dejansko odvzeta prostost, njeno priprtje ni odvisno od odgovora Sodišča na vprašanji za predhodno odločanje, ker prestaja kazen za kaznivo dejanje, za katero je bila pravnomočno obsojena.
30 Po drugi strani okoliščina, da so predložitveno sodišče ali nacionalni organi zavezani, da storijo vse za to, da se zadeva hitro razreši, sama po sebi ne more zadoščati za utemeljitev uporabe hitrega postopka (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 23. decembra 2015, Vilkas, C‑640/15, EU:C:2015:862, točka 8).
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
31 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da okoliščina, da je evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega je bila oseba predmet odločbe o predaji, izdal organ, ki ni „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, preprečuje, da bi izvršitveni pravosodni organ, pri katerem je zahtevo v tem smislu vložil odreditveni pravosodni organ v smislu navedenega člena 6(1), pozneje podal soglasje k temu, da se ta oseba kazensko preganja, obsodi ali se ji odvzame prostost zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred predajo te osebe in ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana.
32 Na prvem mestu je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka njegove veljavnosti. Iz tega izhaja, da sodišča tako razlagano pravilo smejo in morajo uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana pred razglasitvijo sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za razlago, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora glede uporabe navedenega pravila pristojnemu sodišču (sodba z dne 10. novembra 2016, Kovalkovas, C‑477/16 PPU, EU:C:2016:861, točka 51 in navedena sodna praksa).
33 Vendar je Sodišče v točki 70 sodbe z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin) (C‑510/19, EU:C:2020:953), s sklicevanjem na spoznanja, ki izhajajo iz sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), razsodilo, da državni tožilec države članice, ki lahko, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti, v okviru izvajanja svoje pristojnosti odločanja prejme posamično navodilo izvršilne veje oblasti, ni „izvršitveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(2) ter člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584. Poleg tega je Sodišče v točki 47 te sodbe poudarilo, da sta status in narava pravosodnih organov iz odstavka 1 in odstavka 2 člena 6 Okvirnega sklepa 2002/584 enaka, čeprav ti pravosodni organi opravljajo različne naloge, ki se na eni strani nanašajo na izdajo evropskega naloga za prijetje in na drugi strani na izvršitev takega naloga.
34 Iz te sodne prakse izhaja, da evropski nalogi za prijetje, ki jih je – kakor te iz postopka v glavni stvari – izdal državni tožilec države članice, ki lahko v okviru izvajanja svoje pristojnosti odločanja prejme posamično navodilo izvršilne veje oblasti, niso izdani v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584.
35 Ne glede na to je treba na drugem mestu opozoriti na pomen načela pravnomočnosti, tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih. Sodišče je namreč že imelo priložnost pojasniti, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 46 in navedena sodna praksa).
36 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da oseba OE zoper sklep o predaji ni vložila pritožbe in da je bila po izvršeni predaji na podlagi pravnomočne sodbe obsojena na zaporno kazen na Nizozemskem. Vendar oseba OE – ne da bi izpodbijala pravnomočnost, ki ni na sklep o predaji iz leta 2017 vezana nič bolj kot na obsodilno odločbo, ki je bila izdana po tej predaji iz točke 14 te sodbe – trdi, da soglasja, ki je bilo zahtevano na podlagi člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584, ni mogoče podati, če – kot v postopku v glavni stvari – evropski nalogi za prijetje, na podlagi katerih je prišlo do predaje, niso bili izdani v skladu z navedenim okvirnim sklepom. V okviru tega oseba OE poleg tega ne izpodbija statusa pravosodnega organa, ki je oblikoval to zahtevo po soglasju.
37 Na tretjem mestu, Sodišče je že razsodilo, da je, ker je bila zahtevana oseba prijeta in nato predana odreditveni državi članici, evropski nalog za prijetje načeloma izčrpal svoje pravne učinke, ne da bi to vplivalo na učinke predaje, ki so izrecno določeni v poglavju 3 Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 13. januarja 2021, MM, C‑414/20 PPU, EU:C:2021:4, točka 77).
38 Med učinki predaje, določenimi v tem poglavju, pa je možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj, katere pogoji in način izvajanja so določeni v členu 27 tega okvirnega sklepa.
39 Ta člen 27 v odstavku 2 določa pravilo specialnosti, v skladu s katerim se, razen v primerih iz odstavkov 1 in 3, predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2020, Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof (Načelo specialnosti), (C‑195/20 PPU, EU:C:2020:749, točka 36).
40 To pravilo zahteva, da mora odreditvena država članica, ki želi preganjati ali obsoditi neko osebo za kaznivo dejanje, storjeno pred predajo te osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana, pridobiti soglasje izvršitvene države članice, da bi se preprečilo to, da bi prva država članica posegala v pristojnosti, ki bi jih lahko izvajala izvršitvena država članica, in prekoračila svoja pooblastila v razmerju do zahtevane osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2020, Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof (Načelo specialnosti), (C‑195/20 PPU, EU:C:2020:749, točka 40).
41 Pravosodni organi odreditvene države članice lahko samo v primerih iz člena 27(3) Okvirnega sklepa 2002/584, med drugim kadar je bilo v skladu z odstavkom (3)(g) in odstavkom (4) tega člena podano soglasje, kazensko preganjajo ali obsodijo to osebo za drugo kaznivo dejanje kot za tisto, zaradi katerega je bila predana (glej sodbo z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 63).
42 Vendar je Sodišče kljub povezavi, ki tako združuje izvajanje člena 27 Okvirnega sklepa 2002/584 in obstoj predhodno izvršenega evropskega naloga za prijetje, pojasnilo, da se odločitev o podelitvi soglasja iz člena 27(4) Okvirnega sklepa 2002/584 namreč razlikuje od odločbe, s katero se izvrši evropski nalog za prijetje, in ima za zadevno osebo drugačne učinke od učinkov zadnjenavedene odločbe (sodbi z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 60, in z dne 26. oktobra 2021, Openbaar Ministerie (Pravica do izjave pred izvršitvenim pravosodnim organom), C‑428/21 PPU in C‑429/21 PPU, EU:C:2021:876, točka 49).
43 Tako, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 46 sklepnih predlogov, ima odločitev o podelitvi soglasja lasten predmet in jo mora zato izvršitveni pravosodni organ sprejeti po koncu preučitve, ki je ločena in samostojna glede na preučitev, ki je bila opravljena v zvezi z evropskim nalogom za prijetje.
44 V skladu s tem, kar je določeno v členu 27(4) Okvirnega sklepa 2002/584, mora namreč izvršitveni pravosodni organ preveriti, ali mu je bila zahteva po soglasju predložena skupaj s podatki iz člena 8(1) tega okvirnega sklepa in prevodom iz člena 8(2) navedenega okvirnega sklepa. Ta organ mora prav tako preveriti, ali tudi za kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva soglasje, velja obveznost predaje na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584. Nazadnje mora glede na razloge za obvezno ali fakultativno neizvršitev, navedene v členih 3 in 4 tega okvirnega sklepa, presoditi, ali se lahko dovoli razširitev kazenskega pregona na kazniva dejanja, ki niso tista, zaradi katerih je bila zadevna oseba predana.
45 Vendar iz besedila teh določb ne izhaja, da lahko napaka v zvezi s prvotnim evropskim nalogom za prijetje izvršitvenemu pravosodnemu organu preprečuje podajo zahtevanega soglasja.
46 Poleg tega bi – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov – vsaka druga razlaga navedenih določb ogrozila cilje iz Okvirnega sklepa 2002/584.
47 Sodišče je namreč že presodilo, da člena 27 in 28 tega okvirnega sklepa sicer dajeta državam članicam nekatere točno določene pristojnosti pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, vendar teh določb, ker določajo pravila, ki odstopajo od načela medsebojnega priznavanja iz člena 1(2) navedenega okvirnega sklepa, ni mogoče razlagati tako, da bi bil onemogočen cilj, ki mu sledi ta okvirni sklep, namreč poenostaviti in pospešiti predaje med pravosodnimi organi držav članic ob upoštevanju nujnega medsebojnega zaupanja med njimi (sodba z dne 24. septembra 2020, Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof (Načelo specialnosti), C‑195/20 PPU, EU:C:2020:749, točka 35 in navedena sodna praksa).
48 Vendar bi dopuščanje, da so pogoji, pod katerimi je bila izvršena predaja, lahko predmet preverjanja v okviru zahteve po soglasju, podane na podlagi člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584, pripeljalo do zamude pri sprejetju odločitve o soglasju iz drugih razlogov, kot so tisti, ki jih določa odstavek 4, kar bi bilo v nasprotju z zahtevo po hitrosti, na kateri temelji ta okvirni sklep.
49 Poleg tega tako preverjanje ne bi bilo v skladu z načelom pravne varnosti, ker bi se lahko ob kršitvi načela pravnomočnosti, navedenega v točki 35 te sodbe, podvomilo o pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila odrejena izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje.
50 Poleg tega, ker ni sporno – kot je razvidno iz točk 13, 14 in od 32 do 34 te sodbe – da je sklep o predaji iz leta 2017 postal pravnomočen kljub dejstvu, da je bil sprejet po evropskih nalogih za prijetje, za katere je značilna okoliščina, da so jih izdali organi, ki jih ni mogoče opredeliti kot „pristojne pravosodne organe“ v smislu člena 6 Okvirnega sklepa 2002/584, bi bilo paradoksalno zaradi te okoliščine podvomiti o soglasju iz postopka v glavni stvari, ki sledi zahtevi, ki jo je predložil pristojni pravosodni organ.
51 Nazadnje, z razlago člena 27 Okvirnega sklepa 2002/584, kot je navedena v točki 45 te sodbe, se spodbuja uresničitev cilja boja proti nekaznovanosti, ki mu ta okvirni sklep tudi sledi (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 141). Če bi se namreč dopustilo, da izvršitveni pravosodni organ lahko soglasje, ki se od njega zahteva na podlagi člena 27(3)(g) in (4) navedenega okvirnega sklepa, zavrne iz drugih razlogov, kot so tisti, ki jih določa ta odstavek 4, bi to poseglo v ta cilj s tem, da bi pravosodnim organom odreditvene države članice preprečilo, da osebo kazensko preganjajo, kaznujejo ali ji kako drugače odvzamejo prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana.
52 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da okoliščina, da je evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega je bila oseba predmet odločbe o predaji, izdal organ, ki ni „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, ne preprečuje, da bi izvršitveni pravosodni organ, pri katerem je zahtevo v tem smislu vložil odreditveni pravosodni organ v smislu navedenega člena 6(1), pozneje podal soglasje k temu, da se ta oseba kazensko preganja, obsodi ali se ji odvzame prostost za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo te osebe in ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana.
Drugo vprašanje
53 Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
54 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami
je treba razlagati tako, da
okoliščina, da je evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega je bila oseba predmet odločbe o predaji, izdal organ, ki ni „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, ne preprečuje, da bi izvršitveni pravosodni organ, pri katerem je zahtevo v tem smislu vložil odreditveni pravosodni organ v smislu navedenega člena 6(1), pozneje podal soglasje k temu, da se ta oseba kazensko preganja, obsodi ali se ji odvzame prostost za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo te osebe in ki ni tisto, zaradi katerega je bila predana.
Podpisi