Zadeva T‑456/14

L’association des fonctionnaires indépendants pour la défense de la fonction publique européenne (TAO-AFI)

in

Syndicat des fonctionnaires internationaux et européens – Section du Parlement européen (SFIE-PE)

proti

Evropskemu parlamentu

in

Svetu Evropske unije

„Osebni prejemki in pokojnine uradnikov in uslužbencev Unije – Letna prilagoditev – Uredbi (EU) št. 422/2014 in št. 423/2014 – Nepravilnosti v postopku sprejemanja aktov – Opustitev posvetovanja s sindikalnimi organizacijami“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 15. septembra 2016

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Unije – Tožba sindikalnih ali poklicnih organizacij, ki imajo procesne pravice v okviru postopka za sprejetje uredbe – Dopustnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU in 336 PDEU; Statut Sodišča; Kadrovski predpisi, členi 9(3), 10b, 10c, 24b in 55, ter prilogi II, člen 1, in XI, člena 3 in 10; Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 422/2014 in št. 423/2014)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Tožba poklicnega združenja za varstvo in zastopanje njegovih članov – Dopustnost – Pogoji

(člen 263,četrti odstavek, PDEU)

3.      Akti institucij – Direktive – Direktiva 2002/14 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci – Neposredna naložitev obveznosti institucijam Unije v odnosih s svojimi uslužbenci – Izključitev – Možnost sklicevanja – Obseg

(člen 288 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/14)

4.      Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v repliki – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c)) in 48(2))

5.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek navajanih razlogov – Abstraktna navedba – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c))

6.      Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Sodni preizkus po uradni dolžnosti

(člen 263 PDEU)

1.      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije ter korekcijskih koeficientov, ki se zanje uporabljajo, ki je bila sprejeta na podlagi člena 336 PDEU v rednem zakonodajnem postopku, spada v kategorijo splošnih zakonodajnih aktov, glede katerih je dopustnost ničnostnih tožb na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki so jih vložile fizične in pravne osebe, pogojena z upoštevanjem pogojev neposrednega in posamičnega nanašanja.

Glede tožb, ki jih vložijo sindikalne ali poklicne organizacije, okoliščina – tudi če bi bila dokazana – da imajo te organizacije pravico do obveščanja in posvetovanja v zvezi s predlogom za prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin, ki ga je Komisija predložila Parlamentu in Svetu ter na podlagi katerega je bila sprejeta navedena uredba, še ne kaže na to, da se ta uredba neposredno nanaša nanju. Dejstvo, da oseba tako ali drugače sodeluje v postopku, katerega rezultat je sprejetje akta Unije, namreč to osebo individualizira v razmerju do zadevnega akta samo, če so ji z veljavno zakonodajo Unije zagotovljena nekatera procesna jamstva. Razen če glede tega obstaja izrecna določba, niti postopek priprave splošnih aktov niti splošni akti sami, kot ukrepi splošne narave, ne predpostavljajo na podlagi splošnih načel prava Unije sodelovanja oseb, ki jih ti akti zadevajo, saj interese teh oseb zastopajo politični organi, katerih naloga je sprejemanje teh aktov.

Člen 10 Priloge XI h Kadrovskim predpisom, ki pod nekaterimi pogoji dovoljuje odstopanje od običajne metode letne prilagoditve osebnih prejemkov in pokojnin, kot je določena v členu 3 te priloge, se ne uporablja v okviru postopka, v katerem je bila sprejeta zadevna uredba. Torej se tožeči stranki, da bi dokazali svoje procesno upravičenje, ne moreta sklicevati na procesne pravice, ki zanju izhajajo iz te določbe. Enako velja za člena 10a in 9(3) Kadrovskih predpisov, člen 1 Priloge II h Kadrovskim predpisom ter člena 24b in 55 Kadrovskih predpisov. Vendar okoliščina, da se sindikalne ali poklicne organizacije ne morejo sklicevati na procesne pravice na podlagi teh členov, ne izključuje možnosti, da imajo lahko take pravice na podlagi drugih določb prava Unije, vključno s Kadrovskimi predpisi. Tako člena 10b in 10c Kadrovskih predpisov ponujata možnost, da se Komisija o predlogih za revizijo Kadrovskih predpisov posvetuje z navedenimi reprezentativnimi organizacijami, vsaki instituciji pa možnost, da lahko s temi organizacijami sklepa sporazume o svojih zaposlenih. Okoliščina, da taki sporazumi ne morejo povzročiti nobene spremembe Kadrovskih predpisov in nobene proračunske zaveze, niti se ne morejo nanašati na delovanje institucije, in da morajo sindikalne ali poklicne organizacije, ki so njihove podpisnice, v vsaki instituciji delovati brez poseganja v pristojnosti odborov uslužbencev [na podlagi Kadrovskih predpisov], ni ovira za to, da se navedenim organizacijam podelijo procesna jamstva.

(Glej točke od 52 do 54, 69, 89, 95, od 97 do 99 in 101.)

2.      Ničnostne tožbe, ki jih vložijo združenja, pa naj bodo to sindikalne ali poklicne organizacije ali združenja takih organizacij, so dopustne v treh vrstah položajev. Prvič, kadar zakonska določba poklicnim združenjem izrecno priznava nekatere procesne sposobnosti, drugič, kadar združenje zastopa interese svojih članov, ki bi bili sami procesno upravičeni, in tretjič, kadar je združenje individualizirano, ker so prizadeti njegovi lastni interesi, predvsem ker akt, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, vpliva na njegovo vlogo pogajalca.

Glede opredelitve lastnih interesov takega združenja velja, da organizacije, ustanovljene za varstvo kolektivnih interesov kategorije posameznikov, ni mogoče obravnavati, kot da se akt, ki prizadene splošne interese te kategorije, neposredno in posamično nanaša nanjo. V zvezi s tem zgolj okoliščina, da so reprezentativne organizacije osebja sodelovale pri pogajanjih, na podlagi katerih je bil sprejet izpodbijani akt, še ne more spremeniti narave procesnega upravičenja, ki ga te organizacije lahko imajo v okviru člena 263 PDEU v zvezi s temi določbami.

(Glej točke 55, 57 in 58.)

3.      Ker so direktive naslovljene na države članice, ne pa na institucije ali organe Unije, določb Direktive 2002/14 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti, ni mogoče obravnavati, kot da same po sebi institucijam nalagajo obveznosti, kar zadeva njihove odnose z zaposlenimi.

Vendar okoliščina, da direktiva kot taka ne zavezuje institucij, ne more izključiti možnosti uveljavljanja pravil ali načel, ki so določena v tej direktivi, zoper institucije, če gre pri njih le za poseben izraz temeljnih pravil iz Pogodbe in splošnih načel, ki se za navedene institucije uporabljajo neposredno. Direktiva bi bila lahko za institucijo zavezujoča tudi, če naj bi ta na podlagi svoje organizacijske avtonomije in v okviru Kadrovskih predpisov izpolnjevala posebno obveznost, določeno z direktivo, ali če bi se splošen interni akt izrecno skliceval na ukrepe, ki jih je določil zakonodajalec Unije na podlagi pogodb. Nazadnje, institucije morajo v skladu z dolžnostjo lojalnosti, ki jim je naložena, pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonske določbe, sprejete na ravni Unije

(Glej točke od 72 do 74.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 148.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 149.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 151.)