Language of document : ECLI:EU:C:2019:189

Zadeva C221/17

G. Tjebbes in drugi

proti

Minister van Buitenlandse Zaken

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))

 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 12. marca 2019

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 20 PDEU – Člena 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Državljanstvi države članice in tretje države – Izguba državljanstva države članice in državljanstva Unije po samem pravu – Posledice – Sorazmernost“

1.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Področje osebne uporabe – Državljan Unije, ki ima državljanstvo le ene države članice in je to državljanstvo izgubil po samem pravu – Vključitev

(člen 20 PDEU)

(Glej točko 32.)

2.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Državljanstvo države članice – Izguba tega državljanstva po samem pravu zaradi neobstoja dejanske povezave s to državo članico – Izguba državljanstva Unije – Dopustnost – Pogoji – Možnost nacionalnih organov in sodišč, da preizkusijo posledice te izgube državljanstva in zadevnim osebam omogočijo pridobitev državljanstva ex tunc – Spoštovanje načela sorazmernosti

(člen 20 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24)

(Glej točke 35, 39, 40, 42 in od 44 do 48 ter izrek.)

Povzetek

Pravo Unije ne nasprotuje izgubi državljanstva države članice in posledično državljanstva Unije v primeru trajne prekinitve dejanske povezave med zadevno osebo in to državo članico

Sodišče, ki je zasedalo v velikem senatu, je 12. marca 2019 v sodbi Tjebbes in drugi (C‑221/17) obravnavalo vprašanje, ali je izguba državljanstva države članice po samem pravu, ki povzroči izgubo državljanstva Evropske unije, združljiva s členom 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V postopku v glavni stvari je nizozemski minister za zunanje zadeve zavrnil obravnavo prošenj za izdajo potnega lista nizozemskih državljank, ki imajo državljanstvo tretje države, z obrazložitvijo, da so te osebe, od katerih je bila ena mladoletna, po samem pravu izgubile svoje nizozemsko državljanstvo. Zavrnitev nizozemskega ministra je temeljila na nizozemski zakonodaji, v skladu s katero polnoletna oseba izgubi nizozemsko državljanstvo, če ima hkrati državljanstvo druge države in običajno prebivališče neprekinjeno deset let zunaj Unije. Poleg tega v skladu z isto zakonodajo mladoletnik načeloma izgubi svoje nizozemsko državljanstvo, če njegov oče ali mati izgubi to državljanstvo, ker nima prebivališča v Uniji.

Sodišče je razsodilo, da pravo Unije načeloma ne nasprotuje temu, da država članica zaradi razlogov v splošnem interesu določi izgubo svojega državljanstva, čeprav je posledica te izgube izguba statusa državljana Unije. Za državo članico je namreč legitimno, da šteje, da državljanstvo izraža dejansko povezavo med državo in njenimi državljani ter da zato neobstoju ali prenehanju take dejanske povezave pripiše izgubo državljanstva. Prav tako je legitimno, da želi država članica varovati enotnost državljanstva znotraj iste družine s tem, da določi, da mladoletnik izgubi državljanstvo, če eden od njegovih staršev izgubi svoje državljanstvo.

Vendar mora biti z zakonodajo, kakršna je zadevna nizozemska zakonodaja, zato da bi bila združljiva s členom 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24 Listine o temeljnih pravicah, pristojnim nacionalnim organom in po potrebi sodiščem omogočeno, da ob tem preizkusijo posledice te izgube državljanstva zadevne države članice po samem pravu in zadevnim osebam po potrebi omogočijo pridobitev državljanstva ex tunc, kadar te osebe zaprosijo za potno listino ali vsak drug dokument, ki dokazuje njihovo državljanstvo.

V okviru tega preizkusa morajo nacionalni organi in sodišča preveriti, ali se s to izgubo državljanstva, katere posledica je izguba statusa državljana Unije, spoštuje načelo sorazmernosti glede posledic, ki jih ima ta izguba za položaj zadevne osebe in za položaj njenih morebitnih družinskih članov glede na pravo Unije. Tak preizkus zahteva presojo posamičnega položaja zadevne osebe in njene družine, da se ugotovi, ali ima izguba državljanstva posledice, ki bi glede na cilj, ki mu sledi nacionalni zakonodajalec, nesorazmerno posegale v običajni razvoj njenega družinskega in poklicnega življenja glede na pravo Unije, in zlasti v pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki jo določa člen 7 Listine o temeljnih pravicah.

V zvezi z okoliščinami posamičnega položaja zadevne osebe, ki so lahko upoštevne pri taki presoji, Sodišče omenja zlasti to, da bi se zadevna oseba po tem, ko bi po samem pravu izgubila svoje državljanstvo in status državljana Unije, srečala z omejitvami pri uresničevanju svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kar bi lahko morebiti povzročilo posebne težave pri nadaljnjem vstopanju v neko državo članico z namenom, da tam ohrani dejanske in redne vezi s svojimi družinskimi člani, opravlja svojo poklicno dejavnost oziroma sprejme vse potrebne ukrepe, da bi lahko tako dejavnost tam opravljala. Upoštevna sta tudi dejstvo, da se zadevna oseba ne bi mogla odpovedati državljanstvu tretje države, in resna nevarnost bistvenega zmanjšanja njene varnosti ali svobode odhoda in prihoda, ki bi ji bila zadevna oseba izpostavljena zaradi nemožnosti, da bi bila na ozemlju tretje države, kjer prebiva, deležna konzularne zaščite na podlagi člena 20(2)(c) PDEU.

Poleg tega morajo pristojni organi glede mladoletnih oseb upoštevati morebitni obstoj okoliščin, iz katerih izhaja, da izguba državljanstva zadevne države članice za zadevno mladoletno osebo zaradi posledic take izgube glede na pravo Unije ne ustreza koristi otroka, kot jo določa člen 24 Listine o temeljnih pravicah.