SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 15. julija 2021(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja – Notranje pravilo zasebnega podjetja, ki na delovnem mestu prepoveduje vidno nošenje vsakršnih političnih, filozofskih ali verskih znakov oziroma nošenje političnih, filozofskih ali verskih znakov, ki so vpadljivi in veliki – Neposredna ali posredna diskriminacija – Sorazmernost – Tehtanje svobode vere in drugih temeljnih pravic – Legitimnost politike nevtralnosti, ki jo je uvedel delodajalec – Nujnost dokazati obstoj gospodarske škode za delodajalca“
V združenih zadevah C‑804/18 in C‑341/19,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki sta ju vložila Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu, Nemčija) (C‑804/18) in Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) (C‑341/19) z odločbama z dne 21. novembra 2018 in z dne 30. januarja 2019, ki sta na Sodišče prispeli 20. decembra 2018 oziroma 30. aprila 2019, v postopkih
IX
proti
WABE eV (C‑804/18)
in
MH Müller Handels GmbH
proti
MJ (C‑341/19),
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, R. Silva de Lapuerta, podpredsednica, A. Prechal, predsednica senata, M. Vilaras, E. Regan, L. Bay Larsen, N. Piçarra in A. Kumin, predsedniki senatov, T. von Danwitz, sodnik, C. Toader, sodnica, M. Safjan, F. Biltgen (poročevalec), P. G. Xuereb, sodniki, L. S. Rossi, sodnica, in I. Jarukaitis, sodnik,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: D. Dittert, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. novembra 2020,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za IX K. Bertelsmann, Rechtsanwalt,
– za WABE eV C. Hoppe, Rechtsanwalt,
– za MH Müller Handels GmbH F. Werner, Rechtsanwalt,
– za MJ G. Sendelbeck, Rechtsanwalt,
– za grško vlado E. M. Mamouna in K. Boskovits, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za švedsko vlado H. Eklinder, C. Meyer-Seitz, H. Shev, J. Lundberg in A. Falk, agentke,
– za Evropsko komisijo B.-R. Killmann, M. Van Hoof in C. Valero, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. februarja 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 2(1) in (2)(a) in (b), člena 4(1) ter člena 8(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) ter členov 10 in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑804/18 je bil vložen v okviru spora med IX in njenim delodajalcem, družbo WABE eV (v nadaljevanju: WABE), ki je združenje, registrirano v Nemčiji, ki upravlja veliko število vrtcev, v zvezi z začasnim suspenzom pogodbe o zaposlitvi IX, potem ko je ta zavrnila spoštovanje prepovedi, ki jo je družba WABE določila za svoje zaposlene, da na delovnem mestu nosijo vidne znake svojega političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, kadar so v stiku s starši ali z njihovimi otroki.
3 Predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑341/19 je bil vložen v okviru spora med družbo MH Müller Handels GmbH (v nadaljevanju: MH), ki upravlja verigo drogerij na nemškem ozemlju, in njeno zaposleno, MJ, glede zakonitosti navodila, ki ga je zadnjenavedeni dala družba MH, da na delovnem mestu ne sme uporabljati vpadljivih in velikih političnih, filozofskih ali verskih znakov.
Pravni okvir
Direktiva 2000/78
4 V uvodnih izjavah 1, 4, 11 in 12 Direktive 2000/78 je navedeno:
„(1) Evropska unija v skladu s členom 6 [PEU] temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavine prava, načelih, ki so skupna vsem državam članicam, ter spoštuje temeljne pravice, ki jih jamči Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu,] in kakršne izhajajo iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam, kot splošnih načel prava [Unije].
[…]
(4) Pravica vseh oseb do enakosti pred zakonom in do zaščite pred diskriminacijo je univerzalna pravica, ki jo priznavajo Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sporazuma ZN o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerih podpisnice so vse države članice. Konvencija št. 111 Mednarodne organizacije dela (MOD) prepoveduje diskriminacijo na področju zaposlovanja in dela.
[…]
(11) Diskriminiranje zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti lahko ogrozi uresničevanje ciljev iz Pogodbe o Evropski skupnosti, še zlasti cilje visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja, ekonomske in socialne kohezije in solidarnosti ter prostega gibanja oseb.
(12) V vsej [Uniji] bi zato morali prepovedati vsakršno neposredno ali posredno diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti na področjih, ki jih ureja ta direktiva. […]“
5 Člen 1 te direktive določa:
„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“
6 Člen 2 navedene direktive določa:
„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
(a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
(b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:
(i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen; […]
[…]
5. Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“
7 Člen 3(1) te direktive določa:
„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na [Unijo], se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:
[…]
(c) zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom;
[…]“
8 Člen 8(1) Direktive 2000/78 določa:
„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo.“
Nemško pravo
GG
9 Člen 4(1) in (2) Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (ustava Zvezne republike Nemčije) z dne 23. maja 1949 (BGBl. 1949 I, str. 1, v nadaljevanju: GG) določa:
„1. Svoboda vere in vesti ter svoboda verskih in filozofskih prepričanj sta neodtujljivi.
2. Zagotovljeno je svobodno izražanje vere.“
10 Člen 6(2) GG določa:
„Skrb za otroke in vzgoja otrok je naravna pravica staršev in predvsem njihova dolžnost. Njeno izvrševanje nadzoruje država.“
11 Člen 7, od (1) do (3), GG določa:
„1. Država nadzoruje celotno šolstvo.
2. Starši ali skrbniki imajo pravico odločati o tem, ali bo otrok obiskoval verouk.
3. Verouk je redni predmet v javnih šolah, razen v versko nevtralnih šolah. Brez poseganja v pravico države do nadzora se verouk poučuje v skladu z načeli verskih skupnosti. Učiteljem se proti njihovi volji ne sme naložiti poučevanje verouka.“
12 Člen 12 GG določa:
„1. Vsi Nemci imajo pravico do svobodne izbire poklica, delovnega mesta in izobraževalne ustanove. Opravljanje poklica je lahko urejeno z zakonom ali na podlagi zakona.
[…]“
AGG
13 Z Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. I, str. 1897, v nadaljevanju: AGG) je Direktiva 2000/78 prenesena v nemško pravo.
14 Člen 1 AGG, ki ureja namen tega zakona, določa:
„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsako diskriminacijo na podlagi rase ali etničnega izvora, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“
15 Člen 2(1) AGG določa:
„Diskriminacija iz katerega od razlogov iz člena 1 je po tem zakonu prepovedana glede:
1. pogojev za dostop do zaposlitve in samozaposlitve, vključno z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja, ne glede na vrsto dejavnosti in poklicnega položaja, vključno z napredovanjem,
2. pogojev zaposlitve in dela, vključno s plačilom in pogoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti tistih iz individualnih in kolektivnih pogodb o zaposlitvi, in glede ukrepov, sprejetih med trajanjem delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju ter v primeru napredovanja.
[…]“
16 Člen 3(1) in (2) AGG določa:
„1. Za neposredno diskriminacijo gre, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga oseba v primerljivem položaju iz katerega od razlogov iz člena 1. Prav tako gre za neposredno diskriminacijo na podlagi spola v smislu člena 2(1), točke od 1 do 4, kadar se ženska obravnava manj ugodno zaradi nosečnosti ali materinstva.
2. Za posredno diskriminacijo gre, kadar bi lahko na videz nevtralne določbe, merila ali prakse postavile osebe iz razlogov iz člena 1 v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če te določbe, merila ali prakse objektivno upravičuje legitimni cilj ter če je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen.“
17 Člen 7, od (1) do (3), AGG določa:
„1. Zaposleni ne smejo biti diskriminirani iz razlogov, naštetih v členu 1; ta prepoved velja tudi, kadar oseba, ki diskriminira, zgolj domneva obstoj enega od razlogov iz člena 1.
2. Določbe v pogodbah, ki kršijo prepoved diskriminacije iz odstavka 1, so brez učinka.
3. Če delodajalci ali zaposleni diskriminirajo na podlagi odstavka 1, s tem kršijo pogodbene obveznosti.“
18 Člen 8(1) AGG določa:
„Različno obravnavanje iz enega od razlogov, navedenih v členu 1, je dopustno, kadar ta razlog zaradi vrste dejavnosti, ki se izvaja, ali pogojev njenega izvajanja predstavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, če je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“
19 Člen 15 AGG določa:
„1. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije mora delodajalec plačati odškodnino za povzročeno škodo. To ne velja, kadar delodajalec ni odgovoren za kršitev.
2. Delavec lahko zahteva ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. V primeru nezaposlitve odškodnina ne more biti višja od treh mesečnih plač, če delavec tudi v nediskriminatornem izbirnem postopku ne bi bil izbran.
3. Če se uporabljajo kolektivne pogodbe, je delodajalec dolžan plačati odškodnino samo, če je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti.“
Civilni zakonik
20 Člen 134 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) določa, da je „[v]sak pravni akt, ki je v nasprotju z zakonsko prepovedjo, ničen, razen če zakon ne določa drugače“.
GewO
21 Člen 106 Gewerbeordnung (zakonik o industrijskih, trgovskih in obrtnih poklicih, v nadaljevanju: GewO) določa:
„Delodajalec lahko po prostem preudarku podrobno določi vsebino, kraj in čas opravljanja dela, če ti pogoji dela niso določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma z določbami sporazuma na ravni podjetja, veljavne kolektivne pogodbe ali zakona. To velja tudi v zvezi s spoštovanjem notranjega reda podjetja in vedenjem delavca v podjetju. Delodajalec mora pri izvajanju tega prostega preudarka upoštevati tudi hendikepiranost delavca.“
Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑804/18
22 Društvo WABE upravlja večje število vrtcev v Nemčiji, v katerih dela več kot 600 zaposlenih in ki sprejemajo približno 3500 otrok. V razmerju do političnih strank in verskih združenj je nevtralno.
23 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi je razvidno, da društvo WABE pri svojem vsakodnevnem delovanju brez zadržkov sledi priporočilom mesta Hamburg (Nemčija) glede izobraževanja in vzgoje otrok v vrtcih, ki jih je marca 2012 objavil organ, pristojen za delo, socialne zadeve, družino in vključevanje v mestu Hamburg, ter se s temi priporočili strinja. V teh priporočilih je med drugim navedeno, da je „[n]aloga vseh vrtcev […] obravnavati in pojasnjevati temeljna etična vprašanja ter verska in druga prepričanja, ki so del vsakdana. Zato vrtci otrokom omogočajo, da se soočijo z vprašanji o smislu veselja in trpljenja, zdravja in bolezni, pravičnosti in nepravičnosti, krivde in neuspeha, miru in konfliktov ter z vprašanji o bogu. Otroke spodbujajo, da izrazijo svoje občutke in prepričanja o teh vprašanjih. Možnost soočanja s temi vprašanji z radovednostjo in raziskovanjem vodi do obravnavanja vsebin in tradicij verskih in kulturnih usmeritev, ki so zastopane v skupini otrok. Tako se razvije cenjenje in spoštovanje drugih ver, kultur in prepričanj. To soočanje krepi otrokovo razumevanje samega sebe in njegovo doživljanje delujoče družbe. K temu spada tudi, da se otrokom med letom omogoči doživeti praznike, ki so povezani z verami, in sodelovati pri njihovem praznovanju. S tem, ko se otroci srečujejo z drugimi verami, spoznajo različne oblike poglobljenega razmišljanja, verovanja in duhovnosti.“
24 IX je vzgojiteljica za otroke s posebnimi potrebami in je pri društvu WABE zaposlena od leta 2014. V začetku leta 2016 se je odločila, da bo začela nositi naglavno ruto. Od 15. oktobra 2016 do 30. maja 2018 je bila na dopustu za nego in varstvo otroka.
25 Marca 2018 je društvo WABE sprejelo „službena navodila za spoštovanje načela nevtralnosti“, da bi jih uporabilo v svojih vrtcih, s katerimi se je IX seznanila 31. maja istega leta. V teh navodilih je med drugim navedeno, da je društvo WABE „versko nevtralno ter izrecno odobrava versko in kulturno raznolikost. Da bi se zagotovil svoboden in individualen razvoj otrok v zvezi z vero, prepričanjem in politiko, so zaposleni […] dolžni v razmerju do staršev, otrok in preostalih tretjih oseb dosledno upoštevati veljavno načelo nevtralnosti. Društvo WABE v razmerju do navedenih oseb izvaja politiko politične, nazorske in verske nevtralnosti.“ Za zaposlene društva WABE, ki delajo v centrali podjetja – razen za pedagoške strokovne svetovalce – pravila načela nevtralnosti ne veljajo, ker nimajo stika s strankami. V tem okviru so naslednja pravila „načelna podlaga za konkretno spoštovanje načela nevtralnosti na delovnem mestu:
– zaposleni na delovnem mestu staršem, otrokom in tretjim osebam ne izkazujejo svojega političnega, nazorskega ali verskega prepričanja;
– zaposleni na delovnem mestu pred starši, otroki in tretjimi osebami ne nosijo vidnih znakov svojega političnega, nazorskega ali verskega prepričanja;
– zaposleni na delovnem mestu pred starši, otroki in tretjimi osebami ne izvajajo običajev, ki izhajajo iz njihovega političnega, nazorskega ali verskega prepričanja.“
26 V „Informacijah o načelu nevtralnosti“, ki jih je izdalo društvo WABE, je na vprašanje, ali je dovoljeno nositi krščanski križ, muslimansko naglavno ruto ali judovsko kipo, naveden ta odgovor: „Ne, to ni dovoljeno, ker naj pedagogi glede vere ne bi vplivali na otroke. Zavestna izbira oblačil, ki izražajo vero ali prepričanje, je v nasprotju z načelom nevtralnosti.“
27 IX je 1. junija 2018 prišla na delovno mesto in je nosila muslimansko naglavno ruto. Ker te rute ni hotela sneti, ji je direktorica vrtca začasno suspendirala pogodbo o zaposlitvi.
28 IX je 4. junija 2018 spet prišla na delovno mesto z muslimansko naglavno ruto. Tega dne ji je bil zato, ker je 1. junija 2018 nosila naglavno ruto, vročen opomin, poleg tega pa je bila pozvana, naj v skladu z načelom nevtralnosti delo v prihodnje opravlja brez naglavne rute. Ker IX navedene naglavne rute ponovno ni hotela sneti, je bila poslana domov in ji je bila pogodba o zaposlitvi začasno suspendirana. Tega dne je prejela še en opomin.
29 V istem obdobju je društvo WABE doseglo, da je zaposleni, ki je nosil obesek v obliki križa, ta obesek snel.
30 IX je pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se društvu WABE naloži, naj iz njene osebne kartoteke umakne opomine v zvezi z nošenjem muslimanske naglavne rute. V utemeljitev tožbe je najprej navedla, da se kljub splošnosti prepovedi vidnega nošenja političnih, filozofskih ali verskih znakov ta prepoved nanaša neposredno na nošenje muslimanske naglavne rute in torej pomeni neposredno diskriminacijo, nato, da se ta prepoved nanaša izključno na ženske in jo je torej treba preučiti tudi glede na prepoved diskriminacije na podlagi spola ter, nazadnje, da se ta prepoved bolj nanaša na ženske, ki so imigrantke, tako da lahko pomeni tudi diskriminacijo na podlagi etničnega izvora. Poleg tega naj bi Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) razsodilo, da prepoved nošenja muslimanske naglavne rute na delovnem mestu v vrtcu pomeni hudo kršitev svobode vere in verskega prepričanja ter da bi se ta prepoved morala, da bi bila dopustna, opirati na dokazano in konkretno tveganje. Nazadnje, na podlagi sodbe z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203), naj ne bi bilo mogoče nasprotovati zahtevi za umik navedenih opominov. Sodišče naj bi namreč v tej sodbi določilo le minimalne standarde prava Unije, tako da naj ravni zaščite pred diskriminacijo, dosežene v Nemčiji, s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) v zvezi s členom 4(1) GG in s členom 8 AGG ne bi bilo mogoče znižati.
31 Društvo WABE predložitvenemu sodišču predlaga, naj to tožbo zavrne. V utemeljitev tega predloga med drugim trdi, da je notranje pravilo, ki prepoveduje vidno nošenje političnih, filozofskih ali verskih znakov, v skladu s členom 106, prvi stavek, GewO v povezavi s členom 7, od (1) do (3), AGG in da je treba te nacionalne določbe razlagati v skladu s pravom Unije. Iz sodbe z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203), pa naj bi izhajalo, da lahko zasebni delodajalec v podjetju izvaja politiko nevtralnosti, če jo uresničuje dosledno in sistematično ter jo omeji na zaposlene, ki so v stiku s strankami. Za posredno diskriminacijo naj ne bi šlo, če je zadevna določba objektivno upravičena z legitimnim ciljem, kot je želja delodajalca, da v okviru stikov s strankami sledi politiki nevtralnosti, ter če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Ta pogoja pa naj bi bila v obravnavani zadevi izpolnjena. Poleg tega naj IX ne bi bilo mogoče razporediti na delovno mesto, ki ne vključuje stikov z otroki in njihovimi starši, ker naj tako delovno mesto ne bi ustrezalo njenim sposobnostim in kvalifikacijam. Sodišče naj bi s sodbo z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203), dokončno odločilo o vprašanju uravnovešenja temeljnih pravic z vidika Listine v primeru obveznosti nevtralnosti, ki jo naloži delodajalec. Ker je namen člena 3(2) AGG prenos prava Unije, naj nemška sodišča ne bi smela upoštevati drugačnega uravnovešenja verske svobode, kot jo to, ki ga je določilo Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče), ne da bi kršila primarnost prava Unije in načelo razlage, skladne s pravom Unije. Poleg tega, tudi če bi bilo treba za omejitev verske svobode dokazati obstoj konkretnega tveganja ali konkretne gospodarske škode, naj bi bil ta dokaz v obravnavani zadevi podan, saj naj bi bilo iz navedb tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, objavljenih na njeni osebni strani družabnega omrežja, razvidno, da je želela s svojim ravnanjem ciljno in namerno vplivati na tretje osebe.
32 Glede na te argumente predložitveno sodišče meni, da je mogoče, da je bila IX neposredno diskriminirana na podlagi vere v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 zaradi povezave manj ugodnega obravnavanja, ki ga je bila deležna, in sicer izdaje opomina, z varovano značilnostjo, ki jo pomeni vera.
33 Če bi Sodišče ugotovilo, da ni neposredne diskriminacije, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko politika nevtralnosti, ki jo sprejme podjetje, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi vere oziroma – ob upoštevanju tega, da prepoved iz postopka v glavni stvari v veliki večini primerov zadeva ženske – posredno diskriminacijo na podlagi spola. V tem okviru se sprašuje, ali je različno obravnavanje na podlagi vere in/ali spola lahko upravičeno s politiko nevtralnosti, določeno za upoštevanje želje strank. Poleg tega želi predložitveno sodišče, če gre za različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri, ugotoviti, ali lahko pri presoji ustreznosti takega različnega obravnavanja upošteva merila iz člena 4(1) GG kot ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78.
34 V teh okoliščinah je Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali enostransko navodilo delodajalca, da je nošenje vseh vidnih znakov političnega, nazorskega ali verskega prepričanja prepovedano, pomeni neposredno diskriminacijo zaposlenih – ki zaradi verskih zapovedi pokrivanja upoštevajo določena pravila oblačenja – zaradi vere v smislu člena 2(1) in (2)(a) Direktive [2000/78]?
2. Ali enostransko navodilo delodajalca, da je nošenje vseh vidnih znakov političnega, nazorskega ali verskega prepričanja prepovedano, pomeni posredno diskriminacijo delavke – ki zaradi muslimanske vere nosi naglavno ruto – zaradi vere in/ali spola v smislu člena 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78?
Zlasti:
(a) Ali je mogoče v skladu z Direktivo 2000/78/ES [posredno] diskriminacijo zaradi vere in/ali spola s subjektivno željo delodajalca, da izvaja politiko politične, nazorske in verske nevtralnosti, upravičiti tudi, če želi delodajalec s tem upoštevati subjektivne želje svojih strank?
b) Ali Direktiva 2000/78 in/ali temeljna pravica svobode gospodarske pobude iz člena 16 [Listine] ob upoštevanju člena 8(1) Direktive 2000/78 nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero zaradi varstva temeljne pravice svobode vere prepovedi nošenja verskih oblačil ni mogoče upravičiti že z obstojem abstraktne možnosti ogrožanja nevtralnosti delodajalca, ampak samo z obstojem dovolj konkretne nevarnosti, zlasti konkretne nevarnosti, da bo delodajalcu ali zadevni tretji osebi nastala gospodarska škoda?“
Zadeva C‑341/19
35 MJ je od leta 2002 v eni od drogerij družbe MH zaposlena kot prodajalka svetovalka in kot delavka na blagajni. Od leta 2014 nosi islamsko naglavno ruto. Ker MJ ni izpolnila zahteve družbe MH, da to naglavno ruto na delovnem mestu sname, je bila razporejena na drugo delovno mesto, na katerem je lahko navedeno naglavno ruto nosila. Družba MH je junija 2016 od nje ponovno zahtevala, naj to naglavno ruto sname. Ker MJ te zahteve ni izpolnila, je bila poslana domov. Družba MH ji je julija 2016 dala navodilo, naj na svoje delovno mesto pride brez vpadljivih in velikih znakov, ki izražajo katero koli versko, politično ali filozofsko prepričanje.
36 MJ je pri nacionalnih sodiščih vložila tožbo za ugotovitev neveljavnosti navedenega navodila in za dodelitev odškodnine za nastalo škodo. MJ se je v utemeljitev tožbe sklicevala na svojo svobodo vere, zaščiteno z GG, ter je trdila, da politika nevtralnosti, ki jo želi uveljaviti družba MH, nima brezpogojne prednosti pred svobodo vere in mora biti predmet preizkusa sorazmernosti. Družba MH je trdila, da se od julija 2016 za vse njene hčerinske družbe uporablja notranji pravilnik, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih verskih, političnih ali filozofskih znakov (v nadaljevanju: notranji pravilnik). Cilj tega pravilnika naj bi bil ohraniti nevtralnost znotraj podjetja in tako preprečiti konflikte med zaposlenimi. Do takih konfliktov zaradi različnih ver in kultur v podjetju naj bi v preteklosti že večkrat prišlo.
37 Ker je MJ pred temi sodišči uspela, je družba MH pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) vložila revizijo, v kateri je trdila tudi, da iz sodbe z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203), izhaja, da za to, da bi bila uporaba prepovedi izražanja prepričanj veljavna, ni treba dokazati nastanka konkretne gospodarske škode ali zmanjšanja števila strank. Tako naj bi Sodišče dalo večjo težo svobodi gospodarske pobude, ki jo varuje člen 16 Listine, kot pa svobodi vere. Z vidika temeljnih pravic, ki jih varuje nacionalno pravo, naj ne bi bilo mogoče upravičiti drugačnega izida.
38 Predložitveno sodišče meni, da mora za rešitev spora, o katerem odloča, presoditi zakonitost navodila, ki ga je MJ dala družba MH, in notranjega pravilnika, kar zadeva omejitve pravice delodajalca do dajanja navodil na podlagi člena 106, prvi stavek, GewO. Predložitveno sodišče tako navaja, da bo moralo, na prvem mestu, preučiti, ali to navodilo in notranji pravilnik, na katerem to pravilo temelji, ustvarjata neenako obravnavanje v smislu člena 3 AGG in ali to neenako obravnavanje pomeni prepovedano diskriminacijo. Če je navedeno navodilo v skladu z obstoječim pravnim okvirom, bi bilo treba, na drugem mestu, opraviti presojo ex aequo et bono, kar po mnenju predložitvenega sodišča zahteva tehtanje konkurenčnih interesov, ob upoštevanju zlasti ustavnega in zakonodajnega okvira, splošnih načel sorazmernosti in ustreznosti ter običajev. Pri tej presoji bi bilo treba upoštevati vse posebne okoliščine zadeve v glavni stvari.
39 V obravnavani zadevi predložitveno sodišče meni, da notranji pravilnik družbe MH, ki je splošno pravilo, ustvarja neenako obravnavanje, ki posredno temelji na veri, v smislu člena 3(2) AGG in člena 2(2)(b) Direktive 2000/78. MJ naj bi bila namreč iz razloga, navedenega v členu 1 AGG, na poseben način diskriminirana v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ker naj bi agnostiki v javnosti redkeje izražali svoje prepričanje z oblačili, nakitom ali drugimi znaki kot osebe, ki pripadajo določeni veri ali prepričanju. Vendar bi bilo treba za ugotovitev, ali to neenako obravnavanje pomeni nezakonito posredno diskriminacijo v smislu člena 3(2) AGG, odgovoriti še na vprašanje, ali je samo popolna prepoved, ki zajema kakršno koli vidno obliko izražanja političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, primerna za dosego cilja, ki se poskuša doseči s politiko nevtralnosti, uvedeno v podjetju, ali pa – kot v okviru zadeve v glavni stvari – zadošča prepoved, omejena na vpadljive in velike znake, če je izvedena dosledno in sistematično. Sodna praksa Sodišča, zlasti sodbi z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203), in z dne 14. marca 2017, Bougnaoui in ADDH (C‑188/15, EU:C:2017:204), pa naj ne bi omogočala odgovoriti na to vprašanje.
40 Če bi bilo treba ugotoviti, da je zadnjenavedena omejitev zadostna, bi se postavljalo vprašanje, ali je prepoved iz postopka v glavni stvari, ki se zdi potrebna, primerna v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sprašuje, ali je treba v okviru preizkusa primernosti te prepovedi tehtati med pravicami, določenimi v členu 16 Listine na eni strani in v členu 10 Listine na drugi strani, ali pa se to tehtanje lahko opravi šele ob uporabi splošnega pravila v zadevnem konkretnem primeru, na primer kadar je delavcu izdano navodilo ali kadar mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Če bi bilo treba ugotoviti, da v okviru preizkusa primernosti prepovedi iz postopka v glavni stvari v ožjem smislu ni mogoče upoštevati nasprotujočih si pravic, ki izhajajo iz Listine in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), bi se torej postavilo vprašanje, ali se lahko pravica, ki je varovana z nacionalno ustavno določbo, zlasti svoboda vere in verskega prepričanja, varovana s členom 4(1) in (2) GG, šteje za ugodnejšo v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78.
41 Nazadnje, preučiti naj bi bilo treba še, ali pravo Unije – v obravnavanem primeru člen 16 Listine – izključuje možnost upoštevanja temeljnih pravic, ki jih varuje nacionalno pravo, v okviru preučitve veljavnosti navodila delodajalca. Vprašanje pa je, ali se lahko posameznik, kot je delodajalec, v okviru spora, ki poteka izključno med posamezniki, sklicuje na člen 16 Listine.
42 V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je lahko ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere v smislu člena 2(2)(b) Direktive [2000/78] na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja primerno samo, če to pravilo prepoveduje nošenje vseh vidnih, in ne zgolj vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
(a) Ali je treba člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] razlagati tako, da se lahko pri presoji, ali je ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, sorazmerno, upoštevajo pravice iz člena 10 Listine in člena 9 EKČP?
(b) Ali je treba člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] razlagati tako, da se lahko pri presoji, ali je ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, sorazmerno, kot ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78/ES upoštevajo nacionalne ustavnopravne določbe, s katerimi se varuje svoboda vere?
3. Če sta odgovora na drugo vprašanje, [točka (a), in na drugo vprašanje, točka] (b), nikalna:
Ali nacionalnih ustavnopravnih določb, s katerimi se varuje svoboda vere, pri presoji navodila, izdanega na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, zaradi primarnega prava Unije ni mogoče uporabiti, čeprav primarno pravo Unije, kot na primer člen 16 Listine, priznava nacionalne zakonodaje in običaje?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje v zadevi C‑804/18
43 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑804/18 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1 in člen 2(2)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da notranje pravilo podjetja, ki delavcem prepoveduje nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, za delavce, ki se držijo določenih pravil oblačenja zaradi verskih zapovedi, ustvarja neposredno diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja.
44 Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1 Direktive 2000/78 njen namen opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja. V skladu s členom 2(1) te direktive „,načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1“ te direktive. V členu 2(2)(a) navedene direktive je pojasnjeno, da se za uporabo člena 2(1) te direktive šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivem položaju iz katerega od razlogov iz člena 1 iste direktive, med katerimi sta vera ali prepričanje.
45 Sodišče je v zvezi s pojmom „vera“ v smislu člena 1 Direktive 2000/78 že presodilo, da ga je treba razlagati tako, da se nanaša tako na forum internum, to je dejstvo, da ima oseba versko prepričanje, kot na forum externum, to je izražanje vere v javnosti (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točka 28), ta razlaga pa ustreza razlagi tega pojma, ki je uporabljen v členu 10(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi, C‑336/19, EU:C:2020:1031, točka 52).
46 Nošenje znakov ali oblačil za izražanje vere ali prepričanja je zajeto s „svobodo misli, vesti in vere“, varovano s členom 10 Listine. Sama vsebina verskih zapovedi temelji na presoji, za opravo katere Sodišče ni pristojno.
47 V zvezi s tem je treba dodati, da sta v členu 1 Direktive 2000/78 pod istim naslovom navedena vera in prepričanje, enako kot v členu 19 PDEU, v skladu s katerim lahko zakonodajalec Unije sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji, med drugim na podlagi „vere ali prepričanja“, ali v členu 21 Listine, v katerem sta med različnimi razlogi za diskriminacijo navedena „vera ali prepričanje“. Iz tega sledi, da se za uporabo Direktive 2000/78 izraza „vera“ in „prepričanje“ štejeta za dve plati enega in istega razloga za diskriminacijo. Kot izhaja iz člena 21 Listine, je treba razlog za diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja razlikovati od razloga, ki se nanaša na „politično ali drugo mnenje“, in torej zajema tako verska prepričanja kot tudi filozofska ali duhovna prepričanja.
48 Dodati je treba tudi, da pravica do svobode vesti in vere, določena v členu 10(1) Listine, ki je sestavni del upoštevnega okvira za razlago Direktive 2000/78, ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 EKČP, in ima v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg kot ta pravica (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točka 27). V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) pa je pravica do svobode misli, vesti in vere, določena v členu 9 EKČP, „eden od temeljev ,demokratične družbe‘ v smislu [te] konvencije“ in „pomeni v svoji verski razsežnosti enega od najbolj ključnih elementov, ki prispevajo k identiteti vernikov in k njihovemu dojemanju življenja“, ter hkrati „dragoceno dobrino za ateiste, agnostike, skeptike ali indiferentne“, s čemer prispeva k „pluralizmu – drago priborjenemu tekom stoletij – ki je bistven za demokratično družbo“ (ESČP, 15. februar 2001, Dahlab proti Švici, CE:ECHR:2001:0215DEC004239398).
49 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da na podlagi besedila in sobesedila člena 2(1) in (2) Direktive 2000/78 – ki se sklicuje, prvič, na diskriminacijo „zaradi“ katerega od razlogov iz člena 1 te direktive in, drugič, na manj ugodno obravnavo „zaradi“ katerega od teh razlogov ter v katerem so uporabljeni izrazi „neka druga“ oseba in „druge“ osebe – ni mogoče sklepati, da se v zvezi z varovanim razlogom iz navedenega člena 1, in sicer vero ali prepričanjem, prepoved diskriminacije, določena s to direktivo, nanaša zgolj na različno obravnavanje oseb, ki pripadajo neki veri ali določenemu prepričanju, v primerjavi z osebami, ki ne pripadajo neki veri ali določenemu prepričanju. Nasprotno, iz navedenega izraza „zaradi“ izhaja, da je diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja v smislu te direktive mogoče ugotoviti le, če pride do manj ugodnega obravnavanja ali specifičnega slabšega položaja na podlagi vere ali prepričanja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2021, Szpital Kliniczny im. dra J. Babińskiego Samodzielny Publiczny Zakład Opieki Zdrowotnej w Krakowie, C‑16/19, EU:C:2021:64, točki 29 in 30).
50 Cilj, ki se uresničuje z Direktivo 2000/78, govori v prid razlagi člena 2(1) in (2) te direktive v smislu, da ta kroga oseb, ki jih je mogoče upoštevati pri izvedbi primerjave za ugotovitev diskriminacije zaradi vere ali prepričanja v smislu navedene direktive, ne omejuje na osebe, ki ne pripadajo neki veri ali določenemu prepričanju (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2021, Szpital Kliniczny im. dra J. Babińskiego Samodzielny Publiczny Zakład Opieki Zdrowotnej w Krakowie, C‑16/19, EU:C:2021:64, točka 31).
51 Kot je namreč razvidno iz točke 44 te sodbe, je v skladu s členom 1 te direktive ter kot je razvidno iz naslova, uvodnih izjav, vsebine in cilja navedene direktive, namen te direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji, med drugim diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja pri zaposlovanju in delu, da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja, tako da se vsakomur zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji zlasti na tem razlogu (sodba z dne 26. januarja 2021, Szpital Kliniczny im. dra J. Babińskiego Samodzielny Publiczny Zakład Opieki Zdrowotnej w Krakowie, C‑16/19, EU:C:2021:64, točka 32).
52 Natančneje, glede vprašanja, ali notranje pravilo zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78, je Sodišče že presodilo, da tako pravilo ne pomeni take diskriminacije, če se brez razlikovanja nanaša na vsakršen izraz takega prepričanja in se z njim enako obravnavajo vsi delavci v podjetju, tako da se jim na splošno in brez razlikovanja med drugim nalaga nevtralno oblačenje, ki je v nasprotju z nošenjem takih znakov (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točki 30 in 32). Ker namreč vsaka oseba lahko bodisi pripada neki veri bodisi ima neko prepričanje, tako pravilo, če se uporablja na splošno in brez razlikovanja, ne uvaja različnega obravnavanja na podlagi merila, ki je neločljivo povezano z vero ali prepričanjem (glej po analogiji glede diskriminacije na podlagi invalidnosti sodbo z dne 26. januarja 2021, Szpital Kliniczny im. dra J. Babińskiego Samodzielny Publiczny Zakład Opieki Zdrowotnej w Krakowie, C‑16/19, EU:C:2021:64, točka 44 in navedena sodna praksa).
53 Te ugotovitve, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 54 sklepnih predlogov, ne omaja ugotovitev, da nekateri delavci upoštevajo verske zapovedi, ki nalagajo nošenje določenih oblačil. Čeprav uporaba notranjega pravila, kot je to, ki je navedeno v točki 52 te sodbe, res lahko povzroči posebno nevšečnost za take delavce, ta okoliščina ne vpliva na ugotovitev iz navedene točke, da to pravilo, ki izraža politiko politične, filozofske in verske nevtralnosti delodajalca, načeloma ne uvaja različnega obravnavanja delavcev na podlagi merila, ki je neločljivo povezano z vero ali prepričanjem, v smislu člena 1 Direktive 2000/78.
54 Ker je iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je društvo WABE tudi od zaposlene, ki je nosila verski križ, doseglo, da ga je snela, se na prvi pogled zdi, da se je notranje pravilo iz postopka v glavni stvari za IX uporabilo brez vsakršnega razlikovanja glede na vse druge delavce društva WABE, tako da ni mogoče šteti, da je bila IX deležnega različnega obravnavanja, ki je neposredno temeljilo na verskem prepričanju v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78. Vendar mora predložitveno sodišče opraviti potrebno presojo dejstev in ugotoviti, ali je bilo notranje pravilo, ki ga je sprejelo društvo WABE, na splošno in brez razlikovanja uporabljeno za vse delavce tega podjetja.
55 Glede na te ugotovitve je treba na prvo vprašanje v zadevi C‑804/18 odgovoriti, da je treba člen 1 in člen 2(2)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da notranje pravilo podjetja, ki delavcem prepoveduje nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, za delavce, ki se držijo določenih pravil oblačenja zaradi verskih zapovedi, ne pomeni neposredne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja v smislu te direktive, če se to pravilo uporablja na splošno in brez razlikovanja.
Drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑804/18
56 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v zadevi C‑804/18 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri in/ali spolu in ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, ki delavcem prepoveduje, da bi nosili kakršen koli viden znak političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, lahko upravičeno z voljo delodajalca, da sledi politiki politične, filozofske in verske nevtralnosti v razmerju s svojimi strankami ali uporabniki, da bi upošteval legitimna pričakovanja teh strank ali uporabnikov.
57 Najprej je treba poudariti, da to vprašanje temelji na ugotovitvi predložitvenega sodišča, da se notranje pravilo iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑804/18, ki prepoveduje nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, kadar so zaposleni društva WABE v stiku s starši ali otroki, dejansko na nekatere verske skupnosti nanaša bolj kot na druge in zadeva ženske bolj kot moške.
58 Najprej je treba v zvezi z obstojem posredne diskriminacije na podlagi spola, na katero se sklicuje to vprašanje, ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, da ta razlog za diskriminacijo ne spada na področje uporabe Direktive 2000/78, ki je edini akt prava Unije, na katerega se nanaša navedeno vprašanje. Zato obstoja take diskriminacije ni treba preučiti.
59 V zvezi z vprašanjem različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, je treba opozoriti, da taka razlika obstaja, če se dokaže, da navidezno nevtralna obveznost, ki jo pravilo vsebuje, dejansko privede do specifične neugodnosti za osebe določene vere ali prepričanja (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točka 34). Čeprav mora predložitveno sodišče to preveriti, je treba navesti, da se po ugotovitvah tega sodišča pravilo v zadevi C‑804/18 statistično nanaša skoraj izključno na delavke, ki naglavno ruto nosijo zaradi svoje muslimanske vere, tako da Sodišče izhaja iz premise, da to pravilo pomeni različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri.
60 Glede vprašanja, ali je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri, mogoče upravičiti z željo delodajalca, da sledi politiki politične, filozofske in verske nevtralnosti na delovnem mestu, da bi upošteval pričakovanja svojih strank ali uporabnikov, je treba opozoriti, da člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 določa, da je tako različno obravnavanje prepovedano, razen če tako določbo, merilo ali prakso, iz katere to različno obravnavanje izhaja, objektivno upravičuje legitimni cilj ter je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen. Zato različno obravnavanje, kot je to iz drugega vprašanja, točka (a), v zadevi C‑804/18, ne pomeni posredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, če je objektivno upravičeno z legitimnim ciljem ter če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, Bougnaoui in ADDH, C‑188/15, EU:C:2017:204, točka 33).
61 V zvezi s tem je treba glede pojma legitimnega cilja ter primernosti in nujnosti sredstev, sprejetih za njegovo uresničitev, pojasniti, da je treba te pojme razlagati ozko (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria, C‑83/14, EU:C:2015:480, točka 112).
62 Direktiva 2000/78 namreč na področju, ki ga ureja, konkretizira splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je odslej določeno v členu 21 Listine (sodba z dne 26. januarja 2021, Szpital Kliniczny im. dra J. Babińskiego Samodzielny Publiczny Zakład Opieki Zdrowotnej w Krakowie, C‑16/19, EU:C:2021:64, točka 33). V uvodni izjavi 4 te direktive je opozorjeno, da je pravica vsake osebe do enakosti pred zakonom in do zaščite pred diskriminacijo univerzalna pravica, ki jo priznava več mednarodnih sporazumov, iz uvodnih izjav 11 in 12 navedene direktive pa izhaja, da je zakonodajalec Unije želel, da se šteje, na eni strani, da lahko diskriminacija, med drugim zaradi vere ali prepričanja, ogrozi uresničevanje ciljev Pogodbe DEU, zlasti ciljev visoke ravni zaposlenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja, ekonomske in socialne kohezije in solidarnosti ter cilja Unijo razviti kot področje svobode, varnosti in pravice, ter na drugi strani, da bi se v vsej Uniji morala prepovedati vsakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi vere ali prepričanja na področjih, ki jih ureja ta direktiva.
63 Kar v zvezi s tem zadeva pogoj, da mora obstajati legitimni cilj, je treba ugotoviti, da je treba voljo delodajalca, da se v razmerjih s strankami, tako javnimi kot zasebnimi, kaže politika politične, filozofske in verske nevtralnosti, šteti za legitimno. Volja delodajalca, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, se namreč nanaša na svobodo gospodarske pobude, ki je priznana v členu 16 Listine, in je načeloma legitimna, zlasti če delodajalec v uresničevanje tega cilja vključi samo delavce, za katere se predvideva, da bodo v stiku s strankami tega delodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točki 37 in 38).
64 Vendar zgolj želja delodajalca, da vodi politiko nevtralnosti, čeprav je sama po sebi legitimni cilj, kot taka ne zadostuje za objektivno upravičitev različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, saj je objektivnost take upravičitve mogoče ugotoviti le, kadar ima ta delodajalec resnično potrebo, ki jo mora dokazati.
65 V teh okoliščinah je za dokaz obstoja objektivne upravičitve in s tem dejanske potrebe delodajalca mogoče, na prvem mestu, upoštevati zlasti pravice in legitimna pričakovanja strank ali uporabnikov. To velja na primer za pravico staršev, da izobrazbo in poučevanje svojih otrok zagotovijo v skladu s svojimi verskimi, filozofskimi in pedagoškimi prepričanji, priznano v členu 14 Listine, in njihovo željo, da bi njihove otroke obkrožale osebe, ki ne izražajo svoje vere ali prepričanja, kadar so v stiku z otroki, zlasti da bi se „zagotovil svoboden in individualen razvoj otrok v zvezi z vero, prepričanjem in politiko“, kot je določeno v službenih navodilih, ki jih je sprejelo društvo WABE.
66 Take položaje pa je treba razlikovati med drugim, na eni strani, od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. marca 2017, Bougnaoui in ADDH (C‑188/15, EU:C:2017:204), in v kateri je bila zaposlenemu odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi pritožbe stranke, ni pa obstajalo notranje pravilo podjetja, s katerim bi bilo prepovedano nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, in na drugi strani, zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 10. julija 2008, Feryn (C‑54/07, EU:C:2008:397), ki se je nanašala na neposredno diskriminacijo na podlagi rase ali etničnega porekla, ki je domnevno izvirala iz diskriminatornih zahtev strank.
67 Na drugem mestu, za presojo obstoja resnične potrebe delodajalca v smislu, na katerega je opozorjeno v točki 64 te sodbe, je posebej upoštevna okoliščina, da je delodajalec predložil dokaz, da bi bila brez take politike politične, filozofske in verske nevtralnosti kršena njegova svoboda gospodarske pobude, priznana v členu 16 Listine, ker bi glede na naravo svojih dejavnosti ali okvira, v katerega te spadajo, utrpel neugodne posledice.
68 Poudariti je treba tudi, kot je bilo opozorjeno v točki 60 te sodbe, da mora biti notranje pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, da ne bi bilo opredeljeno kot posredno diskriminatorno, primerno za zagotovitev pravilne uporabe politike nevtralnosti delodajalca, kar predpostavlja, da se ta politika resnično izvaja dosledno in sistematično ter da je prepoved nošenja vsakršnih vidnih znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja, ki jo to pravilo določa, omejena na nujno potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točki 40 in 42).
69 V zvezi z zadnjenavedeno zahtevo je treba preveriti zlasti, ali je omejitev svobode misli, vesti in vere, ki je zagotovljena s členom 10(1) Listine, kakršna je prepoved delavcu, da na svojem delovnem mestu spoštuje zapoved, ki mu nalaga nošenje vidnega znaka njegovega verskega prepričanja, nujno potrebna glede na neugodne posledice, ki jih delodajalec s tako prepovedjo želi preprečiti.
70 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑804/18 odgovoriti, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali prepričanju in ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, ki delavcem prepoveduje, da bi na delovnem mestu nosili kakršen koli viden znak političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, lahko upravičeno z voljo delodajalca, da v razmerju s svojimi strankami ali uporabniki sledi politiki politične, filozofske in verske nevtralnosti, če, na prvem mestu, ta politika ustreza resnični potrebi tega delodajalca, ki jo mora ta dokazati, pri čemer mora upoštevati zlasti legitimna pričakovanja navedenih strank ali uporabnikov in neugodne ekonomske posledice, ki bi mu, če ne bi imel take politike, nastale glede na naravo njegovih dejavnosti in okvir, v katerem se izvajajo, če, na drugem mestu, je to različno obravnavanje primerno za zagotovitev ustrezne uporabe te politike nevtralnosti, kar zahteva, da se ta politika izvaja dosledno in sistematično, ter če, na tretjem mestu, je ta prepoved omejena na nujno potrebno glede na dejanski obseg in težo neugodnih posledic, ki se jim delodajalec s tako prepovedjo poskuša izogniti.
Prvo vprašanje v zadevi C‑341/19
71 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑341/19 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je posredna diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja, ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, s katerim je na delovnem mestu prepovedano nošenje vidnih znakov političnih, filozofskih ali verskih prepričanj za zagotovitev politike nevtralnosti v tem podjetju, lahko upravičena le, če se taka prepoved nanaša na vse vidne oblike izražanja političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ali pa zadošča, da je ta prepoved omejena na vpadljive velike znake, če se izvaja usklajeno in sistematično.
72 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da čeprav to vprašanje temelji na predpostavki obstoja posredne diskriminacije, pa, kot je med drugim Evropska komisija navedla v stališču, predstavljenem v okviru zadeve C‑341/19, notranje pravilo podjetja, ki tako kot pravilo v glavni stvari v obravnavani zadevi prepoveduje zgolj nošenje velikih vpadljivih znakov, lahko bolj prizadene osebe, ki pripadajo verskim, filozofskim in nekonfesionalnim gibanjem, ki zahtevajo nošenje velikega vpadljivega oblačila ali znaka, kot je pokrivalo.
73 Kot pa je bilo navedeno v točki 52 te sodbe, je treba za neenako obravnavanje, ki izhaja iz določbe ali prakse, ki temelji na merilu, neločljivo povezanem z varovanim razlogom, v obravnavani zadevi z vero ali prepričanjem, šteti, da temelji neposredno na tem razlogu. Če je merilo nošenja velikih vpadljivih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja neločljivo povezano z eno ali več določenimi verami ali prepričanji, bo prepoved, ki jo delodajalec naloži svojim zaposlenim, da uporabljajo te znake na podlagi takega merila, povzročila, da bodo nekateri delavci na podlagi svoje vere ali prepričanja obravnavani manj ugodno kot drugi in da bo zato mogoče ugotoviti neposredno diskriminacijo v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78.
74 Če take neposredne diskriminacije vseeno ne bi bilo mogoče ugotoviti, je treba opozoriti, da bi v skladu s členom 2(2)(b)(i) te direktive različno obravnavanje, na kakršno se sklicuje predložitveno sodišče, če bi se ugotovilo, da dejansko povzroča posebno neugodnost za osebe, ki pripadajo določeni veri ali prepričanju, pomenilo posredno diskriminacijo v smislu člena 2(2)(b) te direktive, kot je že bilo navedeno v točki 60 te sodbe, razen če bi bilo objektivno upravičeno z legitimnim ciljem ter bi bila sredstva za dosego tega cilja primerna in nujna.
75 V zvezi s tem je treba navesti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je cilj zadevnega ukrepa izogniti se socialnim konfliktom v podjetju, zlasti ob upoštevanju napetosti, ki so v preteklosti nastale v zvezi s političnimi, filozofskimi ali verskimi prepričanji.
76 Kot je bilo ugotovljeno v točki 63 te sodbe, je politika nevtralnosti lahko legitimni cilj v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78. Za ugotovitev, ali ta politika zadostuje za objektivno upravičitev različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, je treba preveriti, kot izhaja iz točke 64 te sodbe, ali ustreza resnični potrebi podjetja. V zvezi s tem je treba navesti, da lahko tako preprečevanje socialnih sporov kot tudi nevtralen nastop delodajalca v razmerju do strank ustrezata resnični potrebi delodajalca, kar mora ta dokazati. Vendar je treba v skladu s tem, kar je bilo navedeno v točkah 68 in 69 te sodbe, preveriti še, ali je notranje pravilo, ki prepoveduje nošenje vsakršnih velikih vpadljivih znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja, primerno za uresničitev zastavljenega cilja in ali je ta prepoved omejena na to, kar je nujno potrebno.
77 V zvezi s tem je treba pojasniti, da je politiko nevtralnosti v podjetju, kot je ta, na katero se nanaša prvo vprašanje v zadevi C 341/19, mogoče učinkovito voditi le, če ni, kadar so delavci v stiku s strankami ali drug z drugim, prepovedano vsakršno vidno prikazovanje političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, saj nošenje kakršnega koli znaka, tudi majhnega, ogroža možnost ukrepa, da doseže domnevno zastavljeni cilj, in s tem zmanjšuje samo koherentnost navedene politike nevtralnosti.
78 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje, postavljeno v zadevi C‑341/19, odgovoriti, da je treba člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je posredna diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja, ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, s katerim je na delovnem mestu prepovedano nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja za zagotovitev politike nevtralnosti v tem podjetju, lahko upravičena le, če se taka prepoved nanaša na vse vidne oblike izražanja političnega, filozofskega ali verskega prepričanja. Prepoved, ki je omejena na nošenje znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ki so vpadljivi in veliki, lahko pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, ki je na podlagi te določbe nikakor ni mogoče upravičiti.
Drugo vprašanje, točka (b), v zadevi C‑804/18, in drugo vprašanje, točka (b), v zadevi C‑341/19
79 Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu) z drugim vprašanjem, točka (b), v zadevi C‑804/18, ki je enako drugemu vprašanju, točka (b), v zadevi C‑341/19, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da se lahko nacionalne ustavne določbe, ki varujejo svobodo vere, pri presoji primernosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, štejejo za ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) te direktive.
80 To vprašanje izhaja iz preudarjanja, ki ga je prav tako izpostavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) v zadevi C‑341/19, ali je treba v okviru preučitve primernosti notranjega pravila podjetja, kakršno je to v sporih o glavni stvari, tehtati nasprotujoče si pravice in svoboščine, natančneje člena 14 in 16 Listine na eni strani ter člen 10 Listine na drugi strani, ali pa je treba to tehtanje opraviti šele ob uporabi navedenega notranjega pravila v konkretnem primeru, na primer kadar je delavcu izdano navodilo ali kadar mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Če bi bilo treba ugotoviti, da v okviru navedenega preizkusa ni mogoče upoštevati nasprotujočih si pravic, ki izhajajo iz Listine, bi se torej postavljalo vprašanje, ali je mogoče nacionalno ustavno določbo, kakršen je člen 4(1) in (2) GG, ki varuje svobodo vere in verskega prepričanja, šteti za ugodnejšo ureditev v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78.
81 Kar na prvem mestu zadeva vprašanje, ali je treba v okviru preizkusa primernosti v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 omejitev, ki izhaja iz ukrepa, uvedenega za zagotovitev uporabe politike politične, filozofske in verske nevtralnosti, upoštevati različne zadevne pravice in svoboščine, je treba najprej spomniti, kot je ugotovilo Sodišče, ko je razlagalo pojem „vera“ v smislu člena 1 Direktive 2000/78, da se zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 1 te direktive sklicuje na temeljne pravice, kot jih zagotavlja EKČP, ki v členu 9 določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere, ta pravica pa vključuje med drugim svobodo, da neka oseba bodisi sama ali skupaj z drugimi zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Zakonodajalec Unije se je poleg tega v isti uvodni izjavi skliceval tudi na ustavne tradicije, skupne državam članicam, kot na splošna načela prava Unije. Med te pravice, ki izhajajo iz skupnih tradicij in ki so bile potrjene z Listino, spada pravica do svobode misli, vesti in vere, ki je določena v členu 10(1) Listine. Ta pravica v skladu s to določbo vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), pravica, zagotovljena v členu 10(1) Listine, ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 EKČP, in ima v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točki 26 in 27).
82 Zato je treba pri preučitvi primernosti – v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 – omejitve, ki izhaja iz ukrepa, namenjenega zagotovitvi uporabe politike politične, filozofske in verske nevtralnosti, upoštevati različne zadevne pravice in svoboščine.
83 Dalje, Sodišče je že razsodilo, da morajo nacionalna sodišča pri preučitvi nujnosti prepovedi, podobni tej iz postopkov v glavni stvari, glede na vse elemente zadevnega spisa upoštevati zadevne interese in omejiti omejitve „zadevnih svoboščin na to, kar je nujno potrebno“ (sodba z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions, C‑157/15, EU:C:2017:203, točka 43). Ker pa je bila v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, obravnavana le svoboda gospodarske pobude, priznana v členu 16 Listine, je treba ugotoviti, da je bila druga svoboščina, na katero se je Sodišče sklicevalo v isti sodbi, svoboda misli, vesti in vere iz točke 39 te iste sodbe.
84 Nazadnje je treba ugotoviti, da je taka razlaga Direktive 2000/78 v skladu s sodno prakso Sodišča, ker omogoča zagotoviti, da je treba, kadar je upoštevnih več temeljnih pravic in načel, določenih v Pogodbah, kot sta načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21 Listine, in pravica do svobode misli, vesti in vere, zagotovljena s členom 10 Listine, na eni strani ter pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, določena v členu 14(3) Listine, in svoboda gospodarske pobude, zagotovljena s členom 16 Listine, na drugi strani, presojo spoštovanja načela sorazmernosti opraviti ob upoštevanju nujnosti uskladitve zahtev, povezanih z varstvom različnih zadevnih pravic in načel, ter pravičnega ravnotežja med njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi, C‑336/19, EU:C:2020:1031, točka 65 in navedena sodna praksa).
85 V zvezi z določbami nacionalnega prava, ki se obravnavajo v zadevah v glavni stvari, natančneje členom 4(1) GG, in zahtevo, ki izhaja iz njih, da mora delodajalec v položaju, kakršen je ta v teh zadevah, dokazati ne le, da poskuša doseči legitimni cilj, ki lahko upraviči posredno neenako obravnavanje na podlagi vere ali prepričanja, ampak tudi, da je ob uvedbi zadevnega notranjega pravila obstajala ali da zdaj obstaja dovolj konkretna nevarnost ogrozitve tega cilja, kot je nevarnost konkretnih težav v podjetju ali konkretna nevarnost izgube dobička, je treba ugotoviti, da taka zahteva spada v okvir, ki ga določa člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 v zvezi z upravičitvijo različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali na prepričanju.
86 Kar na drugem mestu zadeva vprašanje, ali je mogoče nacionalno določbo v zvezi s svobodo vere in vesti šteti za nacionalno določbo, ki je za varstvo načela enakega obravnavanja ugodnejša v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78, je treba opozoriti, da ta direktiva, kot je razvidno iz njenega naslova, vzpostavlja splošni okvir tega enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ki državam članicam pušča polje proste presoje, s čimer se upošteva raznolikost njihovih pristopov glede na to, kakšen pomen dajejo veri in prepričanjem. Vendar mora polje proste presoje, ki je tako priznano državam članicam zaradi neobstoja soglasja na ravni Unije, sovpadati z nadzorom, za katerega so pristojna sodišča Unije in ki zajema med drugim ugotavljanje, ali so ukrepi, sprejeti na nacionalni ravni, načeloma upravičeni in ali so sorazmerni (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi, C‑336/19, EU:C:2020:1031, točka 67).
87 Poleg tega je iz tako oblikovanega okvira razvidno, da zakonodajalec Unije v Direktivi 2000/78 ni izvedel potrebne uskladitve med svobodo misli, prepričanja in vere ter legitimnimi cilji, na katere se je mogoče sklicevati za upravičitev neenakega obravnavanja v smislu člena 2(2)(b)(i) te direktive, ampak je skrb za to uskladitev prepustil državam članicam in njihovim sodiščem (glej po analogiji sodbo z dne 17. decembra 2020, Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi, C‑336/19, EU:C:2020:1031, točka 47).
88 Zato Direktiva 2000/78 omogoča, da se upoštevajo posebne okoliščine vsake države članice in da se vsaki državi članici prizna polje proste presoje za potrebno uskladitev različnih zadevnih pravic in interesov, da bi se zagotovilo pravično ravnotežje med temi pravicami in interesi.
89 Iz tega sledi, da je nacionalne določbe, ki svobodo misli, prepričanja in vere varujejo kot vrednoto, ki ji sodobne demokratične družbe že številna leta pripisujejo večji pomen, mogoče pri preučitvi, kateri akti pomenijo različno obravnavanje na podlagi vere ali prepričanja, upoštevati kot ugodnejše za varstvo načela enakega obravnavanja v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78. Tako na primer v okvir možnosti, ki jo daje ta člen 8(1), spadajo nacionalne določbe, ki za upravičitev različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, določajo strožje zahteve kot člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78.
90 Glede na te ugotovitve je treba na drugo vprašanje, točka (b), v zadevi C‑804/18 in na drugo vprašanje, točka (b), v zadevi C‑341/19 odgovoriti, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da se lahko nacionalne določbe, ki varujejo svobodo vere, pri presoji primernosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, štejejo za ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) te direktive.
Drugo vprašanje, točka (a), in tretje vprašanje v zadevi C‑341/19
91 Glede na odgovor na prvo vprašanje v zadevi C‑341/19 ni treba odgovoriti niti na drugo vprašanje, točka (a), niti na tretje vprašanje v tej zadevi.
Stroški
92 Ker je ta postopek za stranke iz postopkov v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Člen 1 in člen 2(2)(a) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da notranje pravilo podjetja, ki delavcem prepoveduje nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, za delavce, ki se držijo določenih pravil oblačenja zaradi verskih zapovedi, ne pomeni neposredne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja v smislu te direktive, če se to pravilo uporablja na splošno in brez razlikovanja.
2. Člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali prepričanju in ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, ki delavcem prepoveduje, da bi na delovnem mestu nosili kakršen koli viden znak političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, lahko upravičeno z voljo delodajalca, da v razmerju s svojimi strankami ali uporabniki sledi politiki politične, filozofske in verske nevtralnosti, če, na prvem mestu, ta politika ustreza resnični potrebi tega delodajalca, ki jo mora dokazati, pri čemer mora upoštevati zlasti legitimna pričakovanja navedenih strank ali uporabnikov in neugodne ekonomske posledice, ki bi mu, če ne bi imel take politike, nastale glede na naravo njegovih dejavnosti in okvir, v katerem se izvajajo, če, na drugem mestu, je to različno obravnavanje primerno za zagotovitev ustrezne uporabe te politike nevtralnosti, kar zahteva, da se ta politika izvaja dosledno in sistematično, in če, na tretjem mestu, je ta prepoved omejena na nujno potrebno glede na dejanski obseg in težo neugodnih posledic, ki se jim delodajalec s tako prepovedjo poskuša izogniti.
3. Člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da je posredna diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja, ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, s katerim je na delovnem mestu prepovedano nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja za zagotovitev politike nevtralnosti v tem podjetju, lahko upravičena le, če se taka prepoved nanaša na vse vidne oblike izražanja političnega, filozofskega ali verskega prepričanja. Prepoved, ki je omejena na nošenje znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ki so vpadljivi in veliki, lahko pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, ki je v skladu s to določbo nikakor ni mogoče upravičiti.
4. Člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da se lahko nacionalne določbe, ki varujejo svobodo vere, pri presoji primernosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, štejejo za ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) te direktive.
Podpisi