SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 12. julija 2019(*)
„Državne pomoči – Sheme pomoči, ki jih je Francija izvedla med letoma 1994 in 2008 – Subvencije za naložbe, ki jih je dodelila regija Île-de-France – Sklep o razglasitvi sheme pomoči za združljivo z notranjim trgom – Pojma ‚obstoječa pomoč‘ in ‚nova pomoč‘ – Člen 107 PDEU – Člen 108 PDEU – Člen 1(b), podtočki (i) in (v), Uredbe (EU) 2015/1589 – Zastaralni rok – Člen 17 Uredbe 2015/1589“
V zadevi T‑309/17,
Organisation professionnelle des transports d’Île de France (Optile) s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopata F. Thiriez in M. Dangibeaud, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Armati, C. Georgieva-Kecsmar in T. Maxian Rusche, agenti,
tožena stranka,
zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/1470 z dne 2. februarja 2017 o shemah pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki jih je Francija izvedla v korist avtobusnih prevoznikov v regiji Île-de-France (UL 2017, L 209, str. 24),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius in U. Öberg (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Organisation professionnelle des transports d’Île de France (Optile), s to tožbo zahteva razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/1470 z dne 2. februarja 2017 o shemah pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki jih je Francija izvedla v korist avtobusnih prevoznikov v regiji Île‑de-France (UL 2017, L 209, str. 24, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
2 Tožeča stranka je združenje, katerega člani so podjetja, ki opravljajo dejavnost rednega javnega prevoza potnikov v cestnem prometu v regiji Île-de-France (Francija; v nadaljevanju: regija). Ta podjetja upravljajo proge in omrežja predvsem v tako imenovanih departmajih „velike krone“ (to je v okrožjih Seine-et-Marne, Yvelines, Essonne in Val-d’Oise), medtem ko ima Régie autonome des transports parisiens (RATP) (javno prevozno podjetje) monopol nad omrežjem za cestni prevoz v centru Pariza in njegovih obmejnih departmajih.
3 Regionalni svet regije Île-de-France je 20. oktobra 1994 sprejel sklep CR 34‑94 o pomoči za izboljšanje storitev javnega cestnega prevoza, ki jih izvajajo zasebna podjetja ali režijski obrati, namenjen podaljšanju vseh ukrepov pomoči, ki so bili pred tem sprejeti v korist navedenih podjetij. Po sprejetju tega sklepa sta bila sprejeta sklepa CR 44‑98 in CR 47‑01 (v nadaljevanju skupaj s sklepom CR 34‑94: sporni sklepi), in sicer leta 1998 in leta 2001, preden je bila uvedena shema pomoči razveljavljena leta 2008.
4 Regija je na podlagi spornih sklepov dodelila finančno pomoč javnopravnim skupnostim na njenem ozemlju, ki so bodisi z zasebnimi podjetji, ki opravljajo javni prevoz v cestnem prometu, sklenile pogodbe o izvajanju prevoza na rednih avtobusnih linijah bodisi so take linije upravljale neposredno prek režijskega obrata. Javnopravne skupnosti so nato to pomoč nakazale navedenim prevoznim podjetjem (v nadaljevanju: končni upravičenci).
5 Pomoči so bile dodeljene v obliki subvencij za naložbe, njihov cilj pa je bil končnim upravičencem olajšati pridobitev novih vozil in namestitev nove opreme, da bi se tako izboljšala ponudba javnega prevoza in bi se odpravili negativni učinki cestnega prometa, ki je znotraj regije zelo gost.
6 Po navedbah francoskih organov je med letoma 1994 in 2008 pomoči regije prejemalo 135 podjetij. Uporaba pomoči je bila določena v aneksih k pogodbam o upravljanju, ki so bili sklenjeni med javnopravnimi skupnostmi in končnimi upravičenci. V aneksih, ki jih je sopodpisal predsednik regionalnega sveta regije Île-de-France, so bile podrobno določene obveznosti, ki so bile končnim upravičencem naložene v zameno za izplačilo pomoči.
7 Pri Evropski komisiji je bila 17. oktobra 2008 vložena pritožba zaradi domnevno nezakonitih shem državne pomoči, sestavljenih iz podpornih ukrepov, ki sta jih v korist nekaterih avtobusnih prevoznikov sprejela najprej regija na svojem ozemlju leta 1994 in 2008 ter nato po letu 2008 združenje prevoznikov regije Île-de-France (STIF, Francija).
8 Komisija je z dopisom z dne 11. marca 2014 Francosko republiko obvestila, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU. Komisija je z objavo te odločitve v Uradnem listu Evropske unije (UL 2014, C 141, str. 38) zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe glede zadevnih ukrepov.
9 Francoska republika je 30. aprila 2014 Komisiji poslala svoje pripombe. Vse pripombe zainteresiranih strank, vključno s pripombami tožeče stranke, so bile sporočene Francoski republiki, ki ni predložila nobene pripombe.
10 Komisija je 21. junija 2016 prejela skupno obvestilo štirih od sedmih zainteresiranih strank, v katerem te pojasnjujejo svoja stališča po razglasitvi sodbe z dne 6. oktobra 2015, Komisija/Andersen (C‑303/13 P, EU:C:2015:647). Regija je 9. novembra 2016 kot zainteresirana stranka svoje pripombe dopolnila.
11 Komisija je 2. februarja 2017 sprejela izpodbijani sklep in končala formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.
12 Komisija je v izpodbijanem sklepu med drugim navedla, da so bile subvencije za naložbe, ki jih je regija med letoma 1994 in 2008 dodelila v okviru zadevne sheme pomoči, državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, s katerimi ni bila prizadeta trgovina med državami članicami tako, da bi to ogrozilo skupni interes, zaradi česar so združljive z notranjim trgom v smislu člena 107(3) PDEU. Vendar je ugotovila, da so bile te pomoči, ker niso bile priglašene in jih je bilo treba opredeliti kot „nove pomoči“, izvedene nezakonito v nasprotju s členom 108(3) PDEU.
13 V izreku izpodbijanega sklepa je določeno:
„Člen 1
Shema pomoči, ki jo je [Francoska republika] nezakonito izvajala med letoma 1994 in 2008, v obliki subvencij za naložbe, ki jih je regija Île-de-France dodelila v okviru sklepov CR 34‑94, CR 44‑98 in CR 47‑01, je združljiva z notranjim trgom.
[…]
Člen 4
Ta sklep je naslovljen na Francosko republiko.“
Postopek pred nacionalnimi sodišči
14 Syndicat autonome des transporteurs de voyageurs (samostojno združenje prevoznikov potnikov, v nadaljevanju: SATV) je maja 2004 pri predsedniku regionalnega sveta regije Île-de-France zahtevalo razveljavitev spornih sklepov. Združenje SATV je pri tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu, Francija) 17. junija 2004 po zavrnitvi te zahteve vložilo ničnostno tožbo zoper odločbo predsednika regionalnega sveta regije Île-de-France.
15 Tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) je s sodbo št. 0417015 z dne 10. julija 2008 tožbi združenja SATV ugodilo in regiji naložilo, naj od regionalnega sveta regije Île-de-France zahteva, naj ta izda nov sklep, ker shema pomoči, ki se je izvajala na podlagi spornih sklepov, ni bila priglašena Komisiji. Tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) je poleg tega regiji naložilo, naj sporne sklepe razveljavi.
16 Regija je, čeprav se je zoper to odločbo pritožila, sprejela sklep CR 80‑08 z dne 16. oktobra 2008 o razveljavitvi spornih sklepov.
17 Cour administrative d’appel de Paris (višje upravno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo št. 08PA04753 z dne 12. julija 2010 potrdilo sodbo tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) št. 0417015 z dne 10. julija 2008. Regija je zoper to odločbo vložila kasacijsko pritožbo pri Conseil d’État (državni svet, Francija). Conseil d’État (državni svet) je s sodbo št. 343440 z dne 23. julija 2012 to kasacijsko pritožbo zavrnil.
18 Tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) je na podlagi nove tožbe, ki jo je združenje SATV vložilo 27. oktobra 2008, s sodbo št. 0817138 z dne 4. junija 2013 regiji naložilo, naj izda izvršilne naslove za izterjavo pomoči, izplačanih na podlagi spornih sklepov. Cour administrative d’appel de Paris (višje upravno sodišče v Parizu) je 27. novembra 2015 zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper to odločbo vložila regija (sodba št. 13PA03172). Regija je vložila kasacijsko pritožbo pri Conseil d’État (državni svet), o kateri na dan vložitve tožbe še ni bilo odločeno.
Postopek in predlogi strank
19 Tožeča stranka je 15. maja 2017 na podlagi člena 263 PDEU v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno;
– izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, primarno, da je shema pomoči, ki se je izvajala v okviru sklepov CR 34‑94, CR 44‑98 in CR 47‑01, nova shema pomoči, ki se je „nezakonito izvajala“, in podredno, da so zastarale le subvencije, izplačane pred majem 1994.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
22 Ne da bi vložila ugovor nedopustnosti z ločeno vlogo na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, Komisija trdi, da je tožba nedopustna zaradi neobstoja procesnega upravičenja tožeče stranke.
23 Tožeča stranka trdi, da to tožbo lahko vloži, čeprav izpodbijani sklep ni naslovljen nanjo.
24 V zvezi s tem je treba spomniti, da je sodišče Evropske unije pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ne da bi bilo predhodno odločeno o njeni dopustnosti (sodbi z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, ter z dne 14. septembra 2015, Brouillard/Sodišče, T‑420/13, neobjavljena, EU:T:2015:633, točka 18).
25 V okoliščinah obravnavanega primera Splošno sodišče meni, da je treba v interesu ekonomičnosti postopka najprej obravnavati utemeljenost tožbe, ne da bi se pred tem odločilo o njeni dopustnosti.
Utemeljenost
26 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev, prvič, člena 1(b), podtočki (i) in (v), Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 249, str. 9), ker naj bi Komisija v izpodbijanem sklepu napačno ugotovila, da so bile pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme pomoči med letoma 1994 in 2008, nove pomoči, ki so bile izvedene nezakonito, ker niso bile priglašene, in drugič, obveznosti obrazložitve v okviru uporabe člena 1(b), podtočka (v), navedene uredbe, ker naj Komisija ne bi dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da so navedene pomoči že ob njihovi uvedbi pomenile državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Drugi tožbeni razlog, ki se navaja podredno, se nanaša na kršitev člena 17(2) navedene uredbe, ker naj bi Komisija v izpodbijanem sklepu napačno ugotovila, da so zastarale zgolj pomoči, ki so bile v okviru zadevne sheme pomoči izplačane pred majem 1994.
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 1(b), podtočki (i) in (v), Uredbe 2015/1589 in na kršitev obveznosti obrazložitve
27 Komisija najprej trdi, da tožeča stranka prvega tožbenega razloga ni oblikovala tako, da bi se nanašal na kršitev „materialnih pravil“ prava Unije.
28 To trditev je mogoče takoj zavrniti, ker je tožeča stranka v svojih vlogah navedla člen 1(b), podtočki (i) in (v), Uredbe 2015/1589 ter na njem izrecno utemeljila svoje razlogovanje. Naslovi očitkov, ki sestavljajo prvi tožbeni razlog, se tako sklicujejo na člen 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589 in na kršitev člena 1(b), podtočka (v), navedene uredbe. Komisija zato ne more utemeljeno trditi, da tožeča stranka tega tožbenega razloga ni utemeljila na konkretnih določbah prava Unije.
29 Poleg zatrjevane kršitve člena 1(b), podtočki (i) in (v), Uredbe 2015/1589 tožeča stranka Komisiji očita, da v izpodbijanem sklepu ni zadostno obrazložila, zakaj je menila, da so bile pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme pomoči, že ob njihovi uvedbi pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in zato niso mogle biti obstoječe pomoči iz člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589.
30 V zvezi s tem je treba spomniti, da neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka in kot taka zahteva presojo, ki je ločena od presoje nepravilnosti razlogov izpodbijanega sklepa, ki se preverja med preizkusom utemeljenosti tega sklepa (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, ter z dne 15. decembra 2005, Italija/Komisija, C‑66/02, EU:C:2005:768, točka 26).
31 V teh okoliščinah je zato treba očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z uporabo člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589, obravnavati pred drugimi očitki, ki se uveljavljajo v okviru tega tožbenega razloga in ki se nanašajo na vsebinsko zakonitost izpodbijanega sklepa.
– Očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve
32 Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni obrazložila svoje odločitve, da pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme, ne opredeli kot obstoječe pomoči iz člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589, ker ni navedla natančnega datuma uvedbe navedene sheme in se je zadovoljila z umestitvijo tega datuma „med leti 1979 in 2008“.
33 V zvezi s tem tožeča stranka trdi zlasti, da je razlogovanje Komisije protislovno v delu, v katerem je Komisija na eni strani ugotovila, da so bile pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme pomoči, uvedene leta 1979, in na drugi strani, da je bil sklep CR 84‑07 (iz leta 1984) pravna podlaga za navedeno shemo. Poleg tega naj bi Komisija v točkah 226 in 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo prizadetja trgovine med državami članicami izpolnjeno ne glede na datum uvedbe zadevne sheme pomoči. Vendar naj bi v točki 228 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so trgovino med državami članicami lahko prizadele zgolj subvencije, dodeljene po letu 1993.
34 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
35 V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU pravni akti obrazložijo. Poleg tega pravica do dobrega upravljanja v skladu s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zajema obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.
36 V skladu z ustaljeno sodno prakso je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okoliščin, v katerih je bil ta sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, tako da sodišču Unije po eni strani omogoči izvajanje nadzora nad zakonitostjo, po drugi pa zadevnim osebam omogoči seznanitev z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev utemeljena (glej sodbo z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točka 278 in navedena sodna praksa).
37 V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točka 279).
38 Vendar mora Komisija, čeprav ji ni treba zavzeti stališča glede vseh trditev, ki so jih pred njo navedle zainteresirane osebe, navesti dejstva in pravne preudarke, ki so bistveni za sistematiko sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točka 280).
39 V zvezi z opredelitvijo nekega ukrepa kot pomoči se z obveznostjo obrazložitve zahteva, da se navedejo razlogi, iz katerih Komisija meni, da zadevni ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU (sodba z dne 13. junija 2000, EPAC/Komisija, T‑204/97 in T‑270/97, EU:T:2000:148, točka 36).
40 V zvezi s tem mora Komisija celo v primerih, v katerih je iz okoliščin, v katerih je bila pomoč podeljena, razvidno, da je lahko s to prizadeta trgovina med državami članicami in izkrivljena ali bi lahko bila izkrivljena konkurenca, vsaj navesti te okoliščine v obrazložitvi svoje odločbe (sodbe z dne 7. junija 1988, Grčija/Komisija, 57/86, EU:C:1988:284, točka 15; z dne 24. oktobra 1996, Nemčija in drugi/Komisija, C‑329/93, C‑62/95 in C‑63/95, EU:C:1996:394, točka 52, ter z dne 30. aprila 1998, Vlaamse Gewest/Komisija, T‑214/95, EU:T:1998:77, točka 64).
41 Vendar prizadetje trgovine med državami članicami ne sme biti zgolj hipotetično ali domnevano, sicer bi se namreč členu 107(1) PDEU odvzelo njegovo bistvo. Zato je treba ugotoviti razlog, iz katerega se z obravnavanim ukrepom izkrivlja ali bi se lahko izkrivljala konkurenca in bi bila lahko z njegovimi predvidenimi učinki prizadeta trgovina med državami članicami (sodba z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 30).
42 V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589 šteje za obstoječo vsaka pomoč, ki takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je to postala zaradi razvoja notranjega trga in je država članica ni spremenila. Vendar če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti po pravu Unije, se takšni ukrepi ne štejejo za obstoječo pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo.
43 Komisija je v točkah 226 in 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da ker so končni upravičenci subvencionirano opremo lahko uporabljali v okviru dejavnosti občasnega prevoza ali na drugih trgih rednega prevoza, ki so bili v Franciji ali na ozemlju Unije odprti za konkurenco, je bila s pomočmi, dodeljenimi v okviru zadevne sheme pomoči, lahko izkrivljena konkurenca in prizadeta trgovina med državami članicami, zaradi česar so že od prve uvedbe pomenile državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.
44 Komisija je v podporo tej ugotovitvi citirala sodbo št. 0417015 z dne 10. julija 2008 tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) in sodbo št. 08PA04753 z dne 12. julija 2010 cour administrative d’appel de Paris (višje upravno sodišče v Parizu), v katerih je bilo ugotovljeno, da je bila zadevna shema pomoči izvedena nezakonito.
45 Poleg tega je Komisija po tem, ko je navedla, da je bila dodelitev regionalne pomoči urejena s spornimi sklepi, ki so bili pravna podlaga za zadevno shemo pomoči in od katerih je bil prvi sprejet leta 1994, ustrezno upoštevala trditve, ki so jih stranke navedle v upravnem postopku, da bi dokazale, da je bila navedena shema uvedena, bodisi preden je v Franciji začela veljati Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (postala Pogodba DEU) bodisi pred letom 1994, ko trg rednega javnega prevoza v cestnem prometu še ni bil odprt za konkurenco, in sicer leta 1984 ali najprej leta 1979.
46 V zvezi s tem je iz točk od 234 do 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija vprašanje, ali bi bilo obstoj sheme državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU mogoče ugotoviti v zvezi z morebitnimi pomočmi, dodeljenimi pred letom 1994, preučila izključno v okviru odgovora na trditve regije in nekaterih zainteresiranih strank, navedene v upravnem postopku.
47 Iz točk od 234 do 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa zato ni mogoče sklepati, da je Komisija ugotovila, da je bila lahko zadevna shema pomoči uvedena kadar koli med letoma 1979 in 2008. Nasprotno, menila je, da je bilo obdobje med letoma 1979 in 1994 pred uvedbo zadevne sheme pomoči. V teh okoliščinah ji ni mogoče očitati, da ni pojasnila, zakaj je bilo subvencije, dodeljene v tem obdobju, mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.
48 Komisiji tudi ni mogoče očitati, da ni dovolj natančno utemeljila razlogov, na podlagi katerih je menila, da je treba zavrniti trditve zainteresiranih strank, da je bila zadevna shema pomoči uvedena pred letom 1994 in da jo je treba opredeliti kot obstoječo shemo pomoči, ker trg rednega potniškega prevoza takrat še ni bil odprt za konkurenco.
49 Komisija je namreč v točkah 226 in 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da bi se z zadevno shemo pomoči, tudi če bi bila vzpostavljena pred letom 1994, lahko izkrivljala konkurenca in prizadela trgovina med državami članicami ter tako izpolnila merila iz člena 107(1) PDEU že ob njeni uvedbi, ker so bili njeni končni upravičenci prisotni na trgu občasnega prevoza potnikov.
50 Iz tega sledi, da obrazložitev, ki jo je podala Komisija, čeprav je kratka, zadostuje, da tožeče stranke lahko razumejo, zakaj je menila, da se je s pomočmi, dodeljenimi na podlagi zadevne sheme, od uvedbe te sheme lahko izkrivljala konkurenca in prizadela trgovina med državami članicami ter so tako pomenile nove pomoči v smislu člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589.
51 Očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, je zato treba zavrniti.
– Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589
52 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba zadevno shemo pomoči opredeliti kot obstoječo shemo pomoči iz člena 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589. Prvič, meni, da je bila možnost, da javnopravne skupnosti dodelijo subvencije podjetjem, ki opravljajo javni cestni prevoz potnikov, v okviru pogodb, ki določajo storitvene obveznosti in tarifne obveznosti teh podjetij, uvedena s členom 19 décret no 49‑1473, du 14 novembre 1949, relatif à la coordination et à l’harmonisation des transports ferroviaires et routiers (odlok št. 49‑1473 z dne 14. novembra 1949 o koordiniranju in usklajevanju železniškega in cestnega prevoza; JORF z dne 15. novembra 1949, str. 11104, v nadaljevanju: odlok iz leta 1949), preden je 1. januarja 1958 v Franciji začela veljati Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Poudarja, da se v skladu s členom 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589 pomoči, ki so bile v zadevni državi članici uvedene pred začetkom veljavnosti PDEU, štejejo za obstoječe pomoči.
53 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
54 Natančneje, Komisija trdi, da je bil odlok iz leta 1949, čeprav je res uvedel možnost, da francoske ozemeljske skupnosti sklepajo pogodbe o subvencijah s podjetji, ki opravljajo javni prevoz, vsekakor bistveno spremenjen s spornimi sklepi.
55 Odlok iz leta 1949 je določal:
„Člen 2
Storitve potniškega prevoza, za katere veljajo koordinacijski in usklajevalni ukrepi v skladu z določbami člena 7 zakona z dne 5. julija 1949, so:
[…]
2. Te javne storitve javnega cestnega potniškega prevoza […]:
redne storitve, vključno s sezonskimi in periodičnimi […];
občasne storitve – torej storitve, s katerimi se, čeprav se opravljajo na podlagi povpraševanja, zadovoljujejo splošne potrebe javnosti – ki se obnavljajo vsako leto v določenem obdobju […]
Člen 19
Ozemeljska skupnost lahko subvencionira cestni prevoz, tako da s podjetjem sklene pogodbo, s katero se določijo obveznosti, ki so temu podjetju naložene poleg obveznosti, ki izhajajo iz njegovega pravilnika o izvajanju prevozov.
Tarifa, določena v skladu s to pogodbo, mora biti v skladu z vsemi pravili iz prejšnjih členov.“
56 Glede vprašanja, ali je odlok iz leta 1949 podlaga za pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme pomoči, je treba pojasniti, prvič, da se podrobna pravila za dodelitev subvencij iz odloka iz leta 1949 razlikujejo od podrobnih pravil v zvezi s pomočmi, dodeljenimi na podlagi sklepa CR 34‑94. Kot pravilno navaja Komisija, je v okviru sklepa CR 34‑94 regija subvencije za naložbe najprej dodelila javnopravnim skupnostim, preden so bile te izplačane končnim upravičencem. V okviru odloka iz leta 1949 tak mehanizem prenosa ni obstajal.
57 Drugič, iz sodbe Conseil d’État (državni svet) št. 343440 z dne 23. julija 2012 je razvidno tudi, da je bil cilj subvencij, dodeljenih v okviru sklepa CR 34‑94, izključno to, da se podjetjem, ki opravljajo javni prevoz v regiji Île-de-France, olajša pridobitev opreme, ne da bi bil cilj ali učinek zadevne sheme pomoči, da se v zameno naložijo tarifne obveznosti za končne upravičence. To ni bilo tako pri členu 19 odloka iz leta 1949, ki je sicer na splošno francoskim ozemeljskim skupnostim omogočal sklepanje pogodb o subvencijah s temi istimi podjetji, vendar je pri tem določal nadzor tarif, ki se uporabijo. Člen 11 tega odloka je tako določal, da „se za storitve, za katere je sklenjena pogodba z ozemeljsko skupnostjo, tarife določijo […] v skladu s pogodbo med podjetjem in skupnostjo, ki izplača subvencijo“.
58 Tretjič, sporni sklepi niso vsebovali nobenega sklicevanja na odlok iz leta 1949. V teh sklepih so navedeni zgolj code général des collectivités territoriales (splošni zakonik o ozemeljskih skupnostih), loi no 82‑1153, du 30 décembre 1982, d’orientation des transports intérieurs (zakon št. 82‑1153 z dne 30. decembra 1982 o usmeritvi notranjega prometa; JORF z dne 31. decembra 1982, str. 4004) ter več starejših sklepov in odlokov, ki so bili sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, med katerimi ni odloka iz leta 1949.
59 Četrtič, sporni sklepi so bili del posebnega zakonskega okvira, ki je urejal organizacijo prevoza v regiji Île-de-France in ki je bil prvič določen v ordonnance no 59‑151, du 7 janvier 1959, relative à l’organisation des transports de voyageurs dans la région parisienne (sklep št. 59‑151 z dne 7. januarja 1959 o organizaciji potniškega prevoza v pariški regiji; JORF z dne 10. januarja 1959, str. 696) skoraj deset let po sprejetju odloka iz leta 1949.
60 Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da odlok iz leta 1949 ni bil pravna podlaga za zadevno shemo pomoči.
61 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeče stranke pred Splošnim sodiščem niso predložile zadostnih dokazov za ugotovitev, da je treba zadevno shemo pomoči opredeliti kot obstoječo shemo pomoči iz člena 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589.
62 Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 1(b), podtočka (i), Uredbe 2015/1589 je zato treba zavrniti.
– Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589
63 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila člen 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589, ker v izpodbijanem sklepu ni ugotovila, da so pomoči, ki jih je dodelila regija, pomenile obstoječo shemo pomoči iz te določbe.
64 V zvezi s tem tožeča stranka trdi zlasti, da ker so bili trgi javnega prevoza v državah članicah Unije odprti za konkurenco šele od leta 1995, ki je navedeno v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), ki se nanaša na odprtje navedenih trgov, subvencije, dodeljene na podlagi spornih sklepov, niso mogle sestavljati sheme pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ko so bile prvič dodeljene.
65 Tožeča stranka meni, da je bila zadevna shema vzpostavljena s sklepom CR 79‑21 z dne 10. julija 1979 in nato dopolnjena s sklepom CR 80‑40 z dne 10. decembra 1980, ko trgi javnega prevoza niso bili odprti za konkurenco v Uniji. Ta shema naj bi se brez bistvenih sprememb podaljšala v letih 1984, 1994, 1998 in 2001.
66 Komisija trdi, da so končni upravičenci, kot je ugotovilo tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) v sodbi št. 0417015 z dne 10. julija 2008, delovali hkrati na trgu rednega potniškega prevoza in na trgu občasnega potniškega prevoza. Trg občasnega potniškega prevoza pa naj bi bil liberaliziran že leta 1979. Iz tega naj bi sledilo, da je bila z zadevno shemo pomoči lahko prizadeta konkurenca med državami članicami na tem trgu ne glede na datum njene uvedbe, če je ta med letoma 1979 in 2008.
67 Komisija dodaja, da je datum, ki ga je treba upoštevati pri odprtju trga rednega potniškega prometa, datum začetka veljavnosti loi no 93‑122, du 29 janvier 1993, relative à la prévention de la corruption et à la transparence de la vie économique et des procédures publiques (zakon št. 93‑122 z dne 29. januarja 1993 o preprečevanju korupcije ter preglednosti gospodarskega življenja in javnih postopkov; JORF z dne 30. januarja 1993, str. 1588; v nadaljevanju: Sapinov zakon), s katerim je bil vlagateljem in upravljavcem omogočen vstop na francoski trg in s katerim je bila v francosko pravo prenesena Direktiva Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov naročanja naročnikov v vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem sektorju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 194).
68 Komisija meni, da to, da je iz sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), razvidno, da so nekatere države članice svoje trge odprle za konkurenco leta 1995, ne izključuje, da je Francija lahko svoj trg odprla leta 1993.
69 Spomniti je treba, da se v skladu s sodno prakso pojem „razvoj notranjega trga“ iz člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589 lahko razume kot sprememba gospodarskega in pravnega okvira v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep. Taka sprememba je lahko zlasti posledica liberalizacije trga, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco (glej po analogiji sodbo z dne 24. marca 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, T‑443/08 in T‑455/08, EU:T:2011:117, točka 188).
70 V skladu s členom 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589 je treba datum liberalizacije dejavnosti s pravom Unije upoštevati samo za to, da se izključi, da bi se po tem datumu ukrep, ki pred to liberalizacijo ni pomenil pomoči, opredelil kot obstoječa pomoč (glej po analogiji sodbo z dne 16. januarja 2018, EDF/Komisija, T‑747/15, EU:T:2018:6, točka 369).
71 V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega sklepa, natančneje iz točke 18(a) ter točk 19, 183 in 186 obrazložitve tega sklepa, razvidno, da je Komisija ugotovila, da je bila zadevna shema pomoči vzpostavljena leta 1994 in razveljavljena leta 2008 ter da je zato treba šteti, da se prvotna shema pomoči iz leta 1979 razlikuje od tiste, ki se je izvajala na podlagi sklepa CR 34‑94 in naslednjih.
72 V zvezi z vprašanjem, ali je treba zadevno shemo pomoči opredeliti kot obstoječo shemo pomoči v skladu s členom 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589 ali v skladu s sodno prakso, po kateri je treba shemo pomoči, uvedeno na trgu, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco, ob liberalizaciji tega trga šteti za obstoječo shemo pomoči (sodba z dne 15. junija 2000, Alzetta in drugi/Komisija, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, EU:T:2000:151, točka 143), je treba spomniti, da je bil Sapinov zakon, s katerim je bil trg rednega potniškega prevoza liberaliziran na celotnem ozemlju Francije, razen v regiji Île-de-France, sprejet leta 1993, torej pred datumom začetka veljavnosti sklepa CR 34‑94, in da je Komisija v analizi, ki jo je izvedla v izpodbijanem sklepu in kakor je navedena v točki 71 zgoraj, ugotovila, da se ta datum ujema z datumom uvedbe zadevne sheme pomoči.
73 Glede na navedeno je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da so končni upravičenci od leta 1994 lahko uporabljali opremo, financirano s pomočmi, dodeljenimi v okviru zadevne sheme pomoči, na drugih trgih rednega potniškega prevoza, odprtih za konkurenco, ter da sta bili z navedenimi pomočmi zato lahko prizadeti konkurenca in trgovina med državami članicami in so od tega datuma pomenile nove pomoči.
74 Tožeča stranka te ugotovitve ne more izpodbiti s trditvijo, da je bil Sapinov zakon sprejet, preden je bila s pravom Unije uvedena kakršna koli formalna liberalizacija trga rednega prevoza. Člen 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589 je treba namreč razlagati tako, da zgolj obstoj datuma liberalizacije, ki izhaja iz začetka veljavnosti evropskega predpisa, ne zadostuje za izključitev, da bi se lahko ukrep opredelil kot nova pomoč, če je mogoče na podlagi merila razvoja trga dokazati, da je bil ukrep sprejet na trgu, ki je že bil v celoti ali delno odprt za konkurenco pred datumom liberalizacije zadevne dejavnosti s pravom Unije (glej po analogiji sodbo z dne 16. januarja 2018, EDF/Komisija, T‑747/15, EU:T:2018:6, točka 369).
75 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni izpodbijala tega, da so bile subvencije, dodeljene na podlagi spornih sklepov, opredeljene kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU za obdobje od leta 1994 do leta 2008. Ugotovitev Komisije, da so bila za to obdobje izpolnjena vsa merila iz člena 107(1) PDEU, je tudi v skladu z analizo iz odločb nacionalnih sodišč, in sicer zlasti sodbe tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) št. 0417015 z dne 10. julija 2008 in sodbe cour administrative d’appel de Paris (višje upravno sodišče v Parizu) št. 08PA04753 z dne 12. julija 2010, ki sta med drugim navedeni v točki 226 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
76 Poleg tega, tudi če bi Komisija, kot trdi tožeča stranka, storila napako s tem, da je ugotovila, da je bila zadevna shema pomoči uvedena šele leta 1994, zgolj ta napaka ne bi mogla zadostovati za to, da se izpodbije ugotovitev, da je treba shemo pomoči obravnavati kot novo shemo pomoči. Kot je že bilo navedeno v točki 49 zgoraj, je iz točk 226 in 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč razvidno, da so tudi ob predpostavki, da je treba šteti, da je bila zadevna shema pomoči uvedena že leta 1979 ali najpozneje leta 1994 na datum, ko je bil trg rednega potniškega prevoza še zaprt za konkurenco, končni upravičenci opremo, ki jo je delno financirala regija, lahko uporabljali v okviru dejavnosti občasnih prevozov, ki so bile odprte za konkurenco.
77 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza, da trg občasnega prevoza v obdobju pred uvedbo zadevne sheme pomoči ali ob njeni uvedbi ni bil predmet trgovine med državami članicami.
78 Poleg tega je cour administrative d’appel de Paris (višje upravno sodišče v Parizu) v sodbi št. 15PA00385 z dne 27. novembra 2015 že poudarilo, da je trg občasnega potniškega prevoza upošteven. Komisija se je tako oprla na odločbe nacionalnih sodišč, ko je ugotovila, da je treba šteti, da je bila z zadevno shemo pomoči od njene uvedbe prizadeta trgovina med državami članicami in konkurenca, tudi v primeru, da je bila uvedena leta 1979.
79 Glede na vse zgornje preudarke je treba očitek, ki se nanaša na kršitev člena 1(b), podtočka (v), Uredbe 2015/1589, in tudi celotni prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 17(2) Uredbe 2015/1589
80 Tožeča stranka v bistvu izpodbija ugotovitev iz točke 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ker je bila prva tožba pri nacionalnih sodiščih vložena maja 2004, zastarajo le pomoči, ki so bile v okviru zadevne sheme pomoči dodeljene pred majem 1994.
81 Natančneje, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 17 Uredbe 2015/1589, ker je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da se zastaralni rok iz te določbe lahko prekine z vložitvijo tožbe pri nacionalnih sodiščih, ki jo vloži zasebna stranka. Meni, da lahko v skladu s to določbo zastaralni rok prekine zgolj ravnanje Komisije ali države članice na zahtevo Komisije.
82 Tožeča stranka trdi tudi, da je Komisija kršila procesne pravice zainteresiranih strank in načelo varstva zaupanja v pravo, ker jih ni obvestila o spremembi zastaralnega roka, ki ga je pred tem določila v sklepu o začetku postopka z dne 11. marca 2014, ki je določal, da niso zastarale zgolj pomoči, dodeljene po letu 1998.
83 Komisija meni, da je drugi tožbeni razlog brezpredmeten. Meni, da njena analiza zastaranja pomoči, dodeljenih v okviru zadevne sheme pomoči, glede na nacionalni sodni postopek ne spada v okvir razlage člena 17 Uredbe 2015/1589, ampak člena 108(3) PDEU.
84 Komisija meni, da je namen člena 108(3) PDEU, da nacionalna sodišča ohranijo svojo izključno pristojnost za odobritev pomoči in njeno izterjavo. Zastaralni rok naj bi bil določen z nacionalno zakonodajo, pri čemer naj bi bil lahko prekinjen s prvo tožbo, ki jo je konkurent končnih upravičencev vložil pri nacionalnih sodiščih.
85 Spomniti je treba, da člen 17(2) Uredbe 2015/1589 določa podrobna pravila za izračun desetletnega zastaralnega roka, ki se nanaša na pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči, člen 17(3) navedene uredbe pa določa, da se „[k]akršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok potekel, […] šteje kot veljavna [obstoječa] pomoč“. Člen 1(b), podtočka (iv), iste uredbe določa, da obstoječa pomoč vključuje „pomoč, za katero se šteje, da je veljavna [obstoječa] v skladu s členom 17“.
86 V zvezi s tem je iz točk od 238 do 240 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija vprašanje zastaranja spornih pomoči obravnavala zgolj, da bi preverila, ali je mogoče ugotovitev, da je zadevna shema pomoči nova, ki je bila že prej navedena v tem sklepu, ovreči zaradi zastaranja dela teh pomoči. Natančneje, v točki 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa je potrjeno, da je „[v]sako pomoč, ki jo je regija izplačala po maju 1994, […] treba šteti za novo pomoč v okviru tega postopka“.
87 Iz tega sledi, da se ugotovitve iz točke 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno navezujejo na analizo iz tega sklepa v zvezi s tem, ali je zadevna shema pomoči nova ali obstoječa, tako da je v navedeni točki obrazložitve tega sklepa v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, uporabljen člen 1(b), podtočka (iv), Uredbe 2015/1589 v povezavi s členom 17 te uredbe.
88 Ugotoviti je treba tudi, da se pravila o zastaranju, določena v členu 17 Uredbe 2015/1589, nanašajo izključno na „pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči“. To določbo je treba namreč obravnavati v povezavi s členom 16(1) navedene uredbe, ki v bistvu določa, da lahko Komisija sklep o zagotovitvi vračila izda le v primeru negativnega sklepa glede nezakonite pomoči, torej po tem, ko ugotovi, da sporne pomoči niso združljive z notranjim trgom.
89 Iz tega je razvidno, da se pravila o zastaranju iz člena 17 Uredbe 2015/1589 in člena 1(b), podtočka (iv), navedene uredbe ne uporabijo, kadar je Komisija, tako kot v obravnavanem primeru, po njihovi dodelitvi ugotovila, da so bile nezakonite pomoči združljive z notranjim trgom.
90 Desetletnega zastaralnega roka iz člena 17 Uredbe 2015/1589 tudi ni mogoče razlagati tako, da se razširja na pooblastila nacionalnih organov, da izterjajo obresti za obdobje, v katerem so bile zadevne pomoči nezakonito izplačane.
91 V zvezi s tem je iz samega besedila člena 17(2) Uredbe 2015/1589 razvidno, da ta določba celovito ureja vprašanje zastaranja, ki ga uporabi Komisija v primeru sklepa o zagotovitvi vračila pomoči. Tožba, ki jo konkurent vloži pri nacionalnih sodiščih, zato ne more pomeniti „ukrepa glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije“, v smislu člena 17(2) Uredbe 2015/1589.
92 V teh okoliščinah, tudi če bi nacionalna sodišča v zvezi z zadevno shemo pomoči ugotovila, da so pomoči, dodeljene v okviru te sheme, že zastarale, ko je konkurent končnih upravičencev pri njih vložil prvo tožbo, ta ugotovitev za Komisijo ne bi bila zavezujoča.
93 Recipročno je treba ugotoviti, da so za nacionalne organe v zvezi s pooblastili za morebitno izterjavo zadevnih pomoči ali obresti za obdobje, v katerem so se zadevne pomoči nezakonito izplačevale, zavezujoča zgolj pravila o zastaranju, določena v nacionalnem pravu, ki ga uporabi nacionalno sodišče.
94 Sodišče je namreč v točkah 34 in 35 sodbe z dne 5. oktobra 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich (C‑368/04, EU:C:2006:644), pojasnilo, da Uredba 2015/1589, ker vsebuje postopkovna pravila, ki se uporabljajo za vse upravne postopke na področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo, kodificira in potrjuje prakso Komisije na področju preiskave državnih pomoči ter ne vsebuje nobene določbe o pooblastilih in obveznostih nacionalnih sodišč, za katere se še naprej uporabljajo določbe Pogodbe, kot jih razlaga Sodišče.
95 V obravnavanem primeru je treba na eni strani spomniti, da Komisija ni mogla uporabiti svojih pooblastil v zvezi z naložitvijo, naj se zagotovi, da končni upravičenci vrnejo pomoči, dodeljene v okviru zadevne sheme pomoči, ker je v členu 1 izreka izpodbijanega sklepa ugotovila, da je zadevna shema pomoči združljiva z notranjim trgom.
96 Na drugi strani je treba spomniti, da kadar Komisija tako kot v izpodbijanem sklepu ugotovi, da je pomoč nezakonita, pravo Unije nacionalnim sodiščem nalaga, da morajo upravičencu do pomoči naložiti plačilo obresti za obdobje, v katerem so bile zadevne pomoči nezakonito izplačane (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, EU:C:2008:79, točke 51, 52 in 55, ter z dne 16. oktobra 2014, Alpiq RomIndustries in Alpiq RomEnergie/Komisija, T‑129/13, neobjavljena, EU:T:2014:895, točka 39). Vendar tudi če okoliščine niso izjemne, pravo Unije nacionalnim sodiščem ne nalaga, da morajo naložiti vračilo nezakonite pomoči, kadar je ta združljiva z notranjim trgom. Nacionalna sodišča lahko torej glede na okoliščine primera zgolj na podlagi nacionalnega prava naložijo vračilo nezakonite pomoči, ne da bi to vplivalo na pravico zadevne države članice, da to pomoč pozneje ponovno izvede, ali da ugodi odškodninskim zahtevkom za škodo, ki je nastala, ker je bila pomoč nezakonita (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, EU:C:2008:79, točka 55).
97 Tako ob predpostavki, da je Komisija v točki 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno uporabila člen 1(b), podtočka (iv), in člen 17 Uredbe 2015/1589, to za tožeče stranke ne more imeti pravnih učinkov.
98 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba drugi tožbeni razlog razglasiti za brezpredmeten, ker se člen 17(2) Uredbe 2015/1589 v obravnavanem primeru ne uporabi, saj je zadevna shema pomoči združljiva z notranjim trgom.
99 Ker so vsi tožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev te tožbe, zavrnjeni, je treba to tožbo zavrniti.
Stroški
100 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
101 Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo njenih.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Organisation professionnelle des transports d’Île de France (Optile) poleg svojih stroškov nosi stroške Evropske komisije.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2019.
Podpisi