Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 25. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 2000/60/ES – Okvir za ukrepe Evropske unije na področju vodne politike – Člen 4(1)(a) – Okoljski cilji za površinske vode – Obveznost držav članic, da ne odobrijo projekta, ki bi lahko povzročil poslabšanje stanja telesa površinske vode – Člen 5 in Priloga II – Opredelitev tipov vodnih teles površinskih voda – Člen 8 in Priloga V – Razvrstitev po stanju površinske vode – Člen 11 – Program ukrepov – Projekt pridobivanja vode z jezera, katerega površina je manjša od 0,5 km²“
V zadevi C‑301/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court (višje sodišče, Irska) z odločbo z dne 26. januarja 2022, ki je na Sodišče prispela 3. maja 2022, v postopku
Peter Sweetman
proti
An Bórd Pleanála,
Ireland and the Attorney General,
ob udeležbi
Bradán Beo Teoranta,
Galway County Council,
Environmental Protection Agency,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl, J. Passer (poročevalec), sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Petra Sweetmana J. Devlin, SC, B. Harrington, solicitor, in M. Heavey, barrister,
– za An Bord Pleanála J. Moore, solicitor, R. Mulcahy, SC, in F. Valentine, SC,
– za Irsko M. Browne, A. Joyce, D. O’Reilly in M. Tierney, agenti, skupaj z J. Dohertyjem, SC, E. Egan McGrath, SC, G. Gilmore, BL, in A. McBridom, SC,
– za francosko vlado B. Travard, J.-L. Carré in W. Zemamta, agenti,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in M. S. Gijzen, agentki,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo L. Armati in E. Sanfrutos Cano, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 21. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 275).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Petrom Sweetmanom na eni strani in An Bord Pleanála (agencija za načrtovanje rabe tal, Irska) (v nadaljevanju: agencija) ter Ireland (Irska) in Attorney General (generalni državni tožilec, Irska) na drugi glede ureditvenega projekta, ki omogoča odvzem sladke vode z jezera.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 25, 33, 34 in 36 Direktive 2000/60 je navedeno:
„(25) Določile naj bi se skupne opredelitve stanja vode glede na kakovost in, kadar je to pomembno za varstvo okolja, količino. Določili naj bi se okoljski cilji za zagotovitev, da se doseže dobro stanje površinske in podzemne vode v vsej Skupnosti in prepreči slabšanje stanja voda na ravni Skupnosti.
[…]
(33) Za vsako povodje bi si bilo treba prizadevati, da se doseže dobro stanje vode, tako da so ukrepi za površinsko vodo in podzemne vode istega ekološkega, hidrološkega in hidrogeološkega sistema, usklajeni.
(34) Za varstvo okolja je treba bolj povezati kakovostne in količinske vidike površinskih in podzemnih voda ter pri tem upoštevati naravne razmere toka vode v hidrološkem krogu.
[…]
(36) Analizirati je treba značilnosti povodja in vplive človekovega delovanja ter izvesti ekonomsko analizo rabe vode. Države članice naj bi spremljale spremembe stanja vode sistematično in primerjalno za celotno Skupnost. Te informacije so potrebne zato, da se državam članicam zagotovi trdna podlaga za pripravo programov ukrepov za doseganje ciljev, določenih po tej direktivi.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:
„Namen te direktive je določiti okvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode:
(a) ki preprečuje nadaljnje slabšanje stanja vodnih ekosistemov ter, glede na njihove potrebe po vodi, stanja kopenskih ekosistemov in močvirij, ki so neposredno odvisni od vodnih ekosistemov, to stanje varuje in ga izboljšuje;
[…].“
5 Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:
„V tej direktivi pomeni izraz:
1. ‚Površinske vode‘ celinske vode razen podzemne vode; somornice in obalno morje, ki glede kemijskega stanja vključujejo tudi teritorialno morje.
[…]
3. ‚Celinske vode‘ vse stoječe ali tekoče vode na površju kopnega in vso podzemno vodo na kopenski strani temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja.
[…]
5. ‚Jezero‘ telo stoječe celinske površinske vode.
6. ‚Somornice‘ telesa površinske vode v bližini rečnih ustij, ki so zaradi bližine obalnih voda delno slana, vendar nanje znatno vplivajo tokovi sladke vode.
7. ‚Obalno morje‘ površinsko vodo na kopenski strani črte, ki je v vsaki svoji točki oddaljena eno navtično miljo na morsko stran od najbližje točke temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja; kadar je primerno, se razteza do zunanje meje somornic.
[…]
10. ‚Telo površinske vode‘ ločen in pomemben sestavni del površinske vode, kot na primer jezero, vodni zbiralnik, potok, reka ali kanal, del potoka, reke ali kanala, somornica ali del obalnega morja.
[…]
17. ‚Stanje površinske vode‘ splošni izraz stanja telesa površinske vode, ki ga določa bodisi njegovo ekološko bodisi njegovo kemijsko stanje, in sicer tisto, ki je slabše.
18. ,Dobro stanje površinske vode‘ stanje vodnega telesa površinske vode, kadar sta njegovo ekološko stanje in njegovo kemijsko stanje najmanj ,dobri‘.
[…]
21. ,Ekološko stanje‘ izraz kakovosti zgradbe in delovanja vodnih ekosistemov, povezanih s površinskimi vodami, skladno z razvrstitvijo v Prilogi V.
22. ‚Dobro ekološko stanje‘ stanje telesa površinske vode v skladu z razvrstitvijo v Prilogi V.
[…]“
6 Člen 4 iste direktive, naslovljen „Okoljski cilji“, določa:
„1. Pri zagotavljanju izvedljivosti programov ukrepov, določenih v načrtih upravljanja povodij:
(a) za površinske vode
(i) države članice izvedejo potrebne ukrepe, da preprečijo poslabšanje stanja vseh teles površinske vode, ob uporabi odstavkov 6 in 7 in brez vpliva na odstavek 8;
(ii) države članice varujejo, izboljšujejo in obnavljajo vsa telesa površinske vode, ob uporabi pododstavka (iii) za umetna in močno preoblikovana vodna telesa, da se dobro stanje površinske vode doseže najkasneje 15 let po začetku veljavnosti te direktive skladno z določbami iz Priloge V, ob uporabi podaljšanj, določenih skladno z odstavkom 4, ter ob uporabi odstavkov 5, 6 in 7 brez vpliva na odstavek 8;
(iii) države članice varujejo in izboljšujejo vsa umetna in močno preoblikovana vodna telesa z namenom, da se dober ekološki potencial in dobro kemijsko stanje površinske vode dosežeta najkasneje 15 let po začetku veljavnosti te direktive skladno z določbami iz Priloge V, ob uporabi podaljšanj, določenih skladno z odstavkom 4, ter ob uporabi odstavkov 5, 6 in 7 brez vpliva na odstavek 8;
[…]
[…]
7. Države članice ne bodo kršile te direktive, kadar:
– je nedoseganje dobrega stanja podzemne vode, dobrega ekološkega stanja oziroma dobrega ekološkega potenciala ali pri preprečevanju slabšanja stanja telesa površinske vode ali podzemne vode posledica novih preoblikovanj fizičnih značilnosti telesa površinske vode ali spremembe gladine teles podzemne vode, ali
– je neuspešno preprečevanje poslabšanja stanja telesa površinske vode iz zelo dobrega v dobro posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja
in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
(a) storjeno je vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi na stanje vodnega telesa;
(b) razlogi za te spremembe so posebej navedeni in razloženi v načrtu upravljanja povodja, ki ga predpisuje člen 13, cilji pa so vsakih 6 let ponovno pregledani;
(c) razlogi za preoblikovanja ali spremembe so prevladujoč javni interes in/ali koristi, ki jih imajo nova preoblikovanja ali spremembe za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, so večje od koristi, ki jih ima doseganje ciljev iz odstavka 1 za okolje in družbo, in
(d) koristnih ciljev, katerim so namenjena preoblikovanja in spremembe vodnega telesa, se zaradi razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ne da doseči na druge načine, ki so mnogo boljša okoljska možnost.
8. Pri uporabi odstavkov 3, 4, 5, 6 in 7 država članica zagotovi, da uporaba trajno ne izključi ali ogrozi uresničitve ciljev te direktive pri drugih vodnih telesih na istem vodnem območju in je skladna z izvajanjem druge okoljske zakonodaje Skupnosti.
[…]“
7 Člen 5 Direktive 2000/60, naslovljen „Značilnosti vodnega območja, pregled vplivov človekovega delovanja na okolje in ekonomska analiza rabe vode“, v odstavku 1 določa:
„Vsaka država članica zagotovi, da se za vsako vodno območje ali del mednarodnega vodnega območja, ki leži na njenem ozemlju, izvede:
– analiza njegovih značilnosti,
– pregled vplivov človekovega delovanja na stanje površinskih voda in podzemne vode ter
– ekonomska analiza rabe vode
skladno s strokovnimi zahtevami iz prilog II in III in dokončajo najkasneje štiri leta po začetku veljavnosti te direktive.“
8 Člen 8 Direktive 2000/60, naslovljen „Spremljanje stanja površinskih in podzemnih voda ter zavarovanih območij“, določa:
„1. Države članice zagotovijo uvedbo programov za spremljanje stanja voda z namenom, da se uredi skladen in izčrpen pregled stanja voda na vsakem vodnem območju:
– za površinske vode taki programi vključujejo:
(i) količino in gladino toka ali hitrost toka do stopnje, ki je ustrezna za ekološko in kemijsko stanje ter ekološki potencial, in
(ii) ekološko in kemijsko stanje ter ekološki potencial;
[…]
2. Ti programi so pripravljeni za izvedbo najkasneje šest let po začetku veljavnosti te direktive, če ni drugače določeno v zadevni zakonodaji. Tako spremljanje stanja mora biti skladno z zahtevami Priloge V.
[…]“
9 Člen 11 te direktive, naslovljen „Program ukrepov“, določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi za vsako vodno območje ali del mednarodnega vodnega območja na njenem ozemlju uvedbo programa ukrepov, ob upoštevanju rezultatov analiz, ki jih predpisuje člen 5, da se dosežejo cilji, določeni po členu 4. Ti programi ukrepov se lahko sklicujejo na ukrepe, ki izhajajo iz zakonodaje, ki je bila sprejeta na nacionalni ravni in velja za celotno ozemlje države članice. Kadar je primerno, država članica lahko sprejme ukrepe, ki se uporabljajo za vsa vodna območja in/ali za dele mednarodnih vodnih območij na njenem ozemlju.
2. Vsak program ukrepov vključuje ‚osnovne‘ ukrepe iz odstavka 3 in, če je potrebno, ‚dopolnilne‘ ukrepe.
3. ‚Osnovni ukrepi‘ so najmanjše zahteve, ki jih je treba izpolniti, in jih sestavljajo:
[…]
(c) ukrepi za vzpodbujanje gospodarne in trajnostne rabe vode, da se ne ogrozi doseganje ciljev iz člena 4;
[…]
(e) nadzor nad odvzemanjem sladke površinske in podzemne vode ter zajezovanjem sladke površinske vode, skupaj z registrom ali registri odvzemov vode in zahtevo za predhodno dovoljenje za odvzem in zajezitev. Ta nadzor se redno preverja in po potrebi posodobi. Države članice lahko iz tega nadzora izvzamejo odvzeme ali zajezitve, ki nimajo pomembnega vpliva na stanje vode;
[…]
4. ‚Dopolnilni‘ ukrepi so ukrepi, ki se oblikujejo in izvajajo poleg osnovnih ukrepov, da se dosežejo cilji, določeni v skladu s členom 4. Del B Priloge VI vsebuje nedokončni seznam takih ukrepov.
[…]“
10 Priloga II k Direktivi 2000/60 določa:
„1. Površinske vode
1.1 Opredelitev tipov vodnih teles površinskih voda
Države članice določijo lego in meje vodnih teles površinskih voda ter opravijo začetno opredelitev vseh takih teles v skladu z naslednjo metodologijo. Države članice lahko za namene začetne opredelitve vodna telesa površinskih voda združijo.
(i) Vodna telesa površinskih voda na vodnem območju se razvrstijo v eno od naslednjih vrst površinskih voda – reke, jezera, somornice ali obalno morje – ali med umetna vodna telesa površinske vode ali močno preoblikovana vodna telesa površinske vode;
(ii) Za vsako vrsto površinske vode se ustrezna vodna telesa površinskih voda na vodnem območju razločijo po različnih tipih. To so tipi, opredeljeni z uporabo ‚sistema A‘ ali ‚sistema B‘ iz oddelka 1.2;
(iii) Če se uporabi sistem A, se vodna telesa površinskih voda na posameznem vodnem območju najprej razvrstijo po ustreznih ekoregijah skladno z zemljepisnimi območji, opredeljenimi v oddelku 1.2 in prikazanimi na ustrezni karti v Prilogi XI. Vodna telesa v vsaki ekoregiji se nato razločijo po tipih vodnih teles površinskih voda skladno z deskriptorji v preglednici za sistem A;
(iv) Če se uporabi sistem B, morajo države članice doseči enako stopnjo razločevanja kot ob uporabi sistema A. Skladno s tem se vodna telesa površinskih voda na vodnem območju razvrstijo v tipe z uporabo vrednosti za obvezne deskriptorje in take izbirne deskriptorje ali kombinacije deskriptorjev, kot so potrebni, da se zagotovi, da se lahko zagotovi zanesljiva določitev referenčnih bioloških razmer za posamezen tip;
[…]
1.2 Ekoregije in tipi vodnih teles površinskih voda
[…]
1.2.2 Jezera
Sistem A
Fiksna tipologija | Deskriptorji |
Ekoregija | Ekoregije, prikazane na karti A v Prilogi XI |
Tip | po nadmorski višini gorska: > 800 m srednjegorska: 200 do 800 m nižinska: < 200 m po globini na podlagi povprečne globine < 3 m 3 m do 15 m, > 15 m po velikosti površine 0,5 do 1 km2 1 do 10 km2 10 do 100 km2 > 100 km2 Geologija apnenčasta silikatna organska |
Sistem B
Alternativna opredelitev | Fizični, fizikalni in kemijski dejavniki, ki določajo značilnosti jezera in s tem strukturo in sestavo biološke populacije |
Obvezni dejavniki | nadmorska višina zemljepisna širina zemljepisna dolžina globina geološka podlaga velikost |
Izbirni dejavniki | povprečna globina vode oblika jezera zadrževalni čas povprečna temperatura zraka razpon temperature zraka značilnosti mešanja (npr. monomiktično, dimiktično, polimiktično) kapaciteta nevtralizacije kislin naravno ozadje stanja hranil srednja sestava substrata nihanje vodne gladine |
[…]
1.3 Določitev referenčnih razmer za posamezne tipe vodnih teles površinskih voda
(i) Za vsak tip vodnih teles površinskih voda, opredeljen v skladu z oddelkom 1.1, se določijo zanj značilne hidromorfološke in fizikalno-kemijske razmere, ki predstavljajo vrednosti hidromorfoloških in fizikalno-kemijskih elementov kakovosti, določenih v točki 1.1 Priloge V za ta tip vodnega telesa površinske vode, pri zelo dobrem ekološkem stanju, kot je opredeljeno v ustrezni preglednici v točki 1.2 Priloge V. Določijo se tudi za tip značilne referenčne biološke razmere, ki predstavljajo vrednosti bioloških elementov kakovosti, določenih v točki 1.1 Priloge V za ta tip vodnega telesa površinske vode, pri zelo dobrem ekološkem stanju, kot je opredeljeno v ustrezni preglednici v oddelku 1.2 Priloge V.
[…]
1.5 Presoja vplivov
Države članice ocenijo občutljivost stanja vodnih teles površinskih voda na zgoraj ugotovljene obremenitve.
Države članice tako zbrane informacije in vse druge ustrezne informacije vključno s podatki, zbranimi pri spremljanju stanja okolja, uporabijo za oceno verjetnosti, da vodna telesa površinskih voda na vodnem območju ne bodo dosegla okoljskih ciljev kakovosti, določenih zanje po členu 4. Države članice lahko v pomoč pri takem ocenjevanju uporabijo metode modeliranja.
Telesa, za katera se ugotovi, da okoljski cilji kakovosti morda ne bodo doseženi, je treba, kadar je smotrno, dodatno opredeliti, da se zagotovi čim boljše načrtovanje programov spremljanja stanja, zahtevanih po členu 8, in programov ukrepov, zahtevanih po členu 11.
[…]“
11 Priloga V k Direktivi 2000/60 v delu 1, ki vsebuje pravila o razvrščanju in spremljanju stanja površinskih voda, določa:
„[…]
1.2 Normativne opredelitve razredov ekološkega stanja
Preglednica 1.2 Splošna opredelitev za reke, jezera, somornice in obalno morje.
V naslednjem besedilu je podana splošna opredelitev ekološke kakovosti. Za razvrščanje so vrednosti elementov kakovosti ekološkega stanja za vsako vrsto površinske vode tiste, ki so navedene v preglednicah 1.2.1 do 1.2.4.
Element | Zelo dobro stanje | Dobro stanje | Zmerno stanje |
Splošno | Vrednosti fizikalno-kemijskih in hidromorfoloških elementov kakovosti za tip vodnega telesa površinske vode niso spremenjene zaradi človekovega vpliva ali pa so te spremembe le zelo majhne v primerjavi z vrednostmi, ki jih običajno povezujemo s tem tipom v razmerah brez motenj. Vrednosti bioloških elementov kakovosti za vodno telo površinske vode odražajo vrednosti, ki jih običajno povezujemo s tem tipom v razmerah brez motenj, in ne kažejo znakov ali kažejo le zelo majhne znake odstopanja. To so za tip značilne razmere in združbe. | Vrednosti bioloških elementov kakovosti za ta tip vodnega telesa površinske vode kažejo nizko stopnjo odstopanja zaradi človekovega delovanja, vendar se le malo razlikujejo od tistih, ki jih običajno povezujemo s tem tipom vodnega telesa površinske vode v razmerah brez motenj. | Vrednosti bioloških elementov kakovosti za ta tip vodnega telesa površinske vode se zmerno razlikujejo od tistih, ki jih običajno povezujemo s tem tipom telesa površinske vode v razmerah brez motenj. Vrednosti kažejo znake zmernega odstopanja zaradi človekovega delovanja in so pomembno slabše kot v razmerah dobrega stanja. |
Vode, katerih stanje je pod zmernim, se opredelijo kot slabše ali slabe.
Vode, v katerih so vrednosti bioloških elementov kakovosti za ta tip vodnega telesa površinske vode precej spremenjene in v katerih se ustrezne življenjske združbe znatno razlikujejo od tistih, ki jih običajno povezujemo s tem tipom vodnega telesa površinske vode v razmerah brez motenj, se razvrstijo kot slabše.
Vode, v katerih so vrednosti bioloških elementov kakovosti za ta tip vodnega telesa površinske vode zelo spremenjene in v katerih manjka velik del ustreznih življenjskih združb, ki jih običajno povezujemo s tem tipom vodnega telesa površinske vode v razmerah brez motenj, se razvrstijo kot slabe.
[…]
1.2.6 Postopek za določanje kemijskih standardov kakovosti v državah članicah
Pri določanju okoljskih standardov kakovosti za onesnaževala iz točk 1 do 9 Priloge VIII za varstvo vodnih organizmov države članice ravnajo skladno z naslednjimi določbami. Standardi se lahko določijo za vodo, sediment ali žive organizme.
Kadar je mogoče, se zberejo podatki o akutnih in kroničnih učinkih za spodaj navedene taksone, ki so pomembni za določen tip vodnega telesa ter za vse druge vodne taksone, za katere so podatki na voljo. ‚Osnovni sklop‘ taksonov sestavljajo:
– alge in/ali makrofiti
– vodne bolhe ali za slane vode značilni organizmi
– ribe.
[…]
1.3 Spremljanje ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda
Mreža za spremljanje stanja površinskih voda se vzpostavi skladno z zahtevami člena 8. Mreža se oblikuje tako, da zagotavlja skladen in izčrpen pregled ekološkega in kemijskega stanja v vsakem povodju in omogoča razvrstitev vodnih teles v pet razredov, ki ustrezajo normativnim opredelitvam iz [točke] 1.2. Države članice načrtu upravljanja povodja priložijo karto ali karte, ki prikazujejo mrežo za spremljanje stanja površinske vode.
Na podlagi opredelitve in presoje vplivov, ki se pripravita skladno s členom 5 in Prilogo II, države članice izdelajo program nadzornega spremljanja stanja in program obratovalnega spremljanja stanja za vsako obdobje, za katero se uporablja načrt upravljanja povodja. Pri nekaterih primerih se lahko zgodi, da morajo države članice izdelati tudi programe preiskovalnega spremljanja stanja.
[…]“
12 V Prilogi VI k tej direktivi je v delu B naveden nedokončen seznam dopolnilnih ukrepov, ki jih države članice na vsakem vodnem območju lahko sprejmejo kot del programa ukrepov, zahtevanega v členu 11(4) navedene direktive. Med temi ukrepi je v točki (viii) „nadzor nad odvzemanjem“.
Irsko pravo
13 Upoštevne določbe nacionalnega prava za izvajanje Direktive 2000/60 so v European Communities (Water Policy) Regulations 2003 (uredba o vodni politiki Evropskih skupnosti iz leta 2003) (S.I. št. 722, 2003) in v European Union (Water Policy) Regulations 2014 (uredba o vodni politiki Evropske unije iz leta 2014) (S.I. št. 350, 2014).
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
14 Spor o glavni stvari se nanaša na vlogo za izdajo dovoljenja za ureditveni projekt, ki omogoča črpanje iz Loch an Mhuilinn, zasebnega notranjega jezera brez plimovanja, s površino 0,083 km², ki leži na otoku Gorumna v okrožju Galway (Irska), s črpanjem prek cevovoda, ki ne presega 4680 m³ sladke vode na teden, za največ štiri ure na dan in največ štiri dni na teden do 22 tednov na leto, od maja do septembra. Sladka voda bi se morala po preusmeritvi na štiri območja, ki jih upravlja družba Bradán Beo Teoranta v zalivu Kilkieran v okrožju Galway, uporabljati za kopanje obolelih lososov, da bi se znebili amebne bolezni škrg in morskih uši.
15 P. Sweetman je pri High Court (višje sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, vložil tožbo zoper odločbo agencije z dne 20. julija 2018 o izdaji zaprošenega dovoljenja.
16 Navedeno sodišče je s sodbo z dne 15. januarja 2021 to odločbo razglasilo za nično, pri čemer je presodilo, da v njej niso bile spoštovane zahteve iz Direktive 2000/60. V zvezi s tem je High Court (višje sodišče) natančneje menilo, da bi morala Environmental Protection Agency (irska agencija za varstvo okolja, v nadaljevanju: EPA) po natančnem ocenjevanju in spremljanju stanja, kot to zahtevata ta direktiva in irska zakonodaja, katere namen je zagotoviti prenos te direktive, jezeru Loch an Mhuilinn dodeliti status. Glede na to, da EPA ni opravila take razvrstite, je to sodišče sklenilo, da agencija ni mogla oceniti, ali so bila predlagana dela skladna s členom 4(1) Direktive 2000/60.
17 Družba Bradán Beo Teoranta je po razglasitvi te sodbe EPA zaprosila za mnenje. EPA je v dopisu z dne 28. januarja 2021 predstavila svojo razlago, v skladu s katero Direktiva 2000/60 glede jezer določa, da je treba le tista, katerih površina presega 0,5 km², opredeliti kot vodna telesa, za katera velja ta direktiva. Glede jezer, katerih površina je manjša od tega praga, naj bi se države članice lahko odločile, da jih vključijo kot vodna telesa, za katera velja navedena direktiva, če so pomembna v okviru ciljev in določb iste direktive. V skladu s temi načeli so bila vsa jezera, večja od 0,5 km2, in manjša jezera na zavarovanih območjih (posebna ohranitvena območja ali območja, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode) na Irskem opredeljena kot vodna telesa, za katera velja Direktiva 2000/60. Vendar naj jezero Loch an Mhuilinn ne bi bilo opredeljeno kot vodno telo, ki naj bi spadalo pod to direktivo, saj ne izpolnjuje meril glede površine niti se ne nahaja na zavarovanem območju, zato naj mu EPA ne bi določila statusa.
18 Agencija je ob upoštevanju tega dopisa EPA vložila predlog za ponovno odprtje zadeve, ki mu je predložitveno sodišče ugodilo, ker je menilo, da lahko navedbe v navedenem dopisu vplivajo na izid navedene zadeve.
19 High Court (višje sodišče) meni, da se zlasti ob upoštevanju preudarkov iz sodbe z dne 1. julija 2015, Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland (C‑461/13, EU:C:2015:433), postavlja ključno vprašanje o razlagi Direktive 2000/60, in sicer, ali morajo biti vsa vodna telesa – ne glede na njihovo velikost, predmet analize njihovih značilnosti in razvrstitve njihovega stanja – v skladu s to direktivo, tako da lahko sodišče v okviru vloge za izdajo dovoljenja za ureditev, ki vpliva na telo površinske vode, predlagano ureditev oceni glede na pojma „poslabšanje“ in „dobro stanje“ površinskih voda.
20 V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. a) Ali morajo države članice opredeliti in nato razvrstiti vsa vodna telesa ne glede na velikost in zlasti ali je treba opredeliti in razvrstiti vsa jezera s topološko površino, manjšo od 0,5 km2?
b) V kakšnem obsegu je stališče drugačno v zvezi z vodnimi telesi na zavarovanem območju, če sploh je?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), pritrdilen, ali lahko pristojni organ za namene izdaje soglasja za izvedbo izda soglasje za izvedbo projekta, ki lahko vpliva na vodno telo, preden je to opredeljeno in razvrščeno?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), nikalen, kakšne so obveznosti pristojnega organa pri odločanju o vlogi za izdajo soglasja za izvedbo, ki lahko vpliva na vodno telo, ki ni opredeljeno in/ali razvrščeno?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
21 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Ob tem mora Sodišče, glede na okoliščine primera, preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 6. oktobra 2021, W. Ż.(Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 68 in navedena sodna praksa).
22 V obravnavanem primeru, prvič, čeprav se prvo vprašanje na splošno nanaša na „vodna telesa“, je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in poleg tega iz pojasnila na koncu tega vprašanja pod točko (a) razvidno, da se postopek v glavni stvari nanaša na telo površinske vode, natančneje na jezero.
23 Drugič, medtem ko se točka (b) prvega vprašanja nanaša na vodna telesa na varovanem območju, je predložitveno sodišče v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča pojasnilo, da jezero iz postopka v glavni stvari ni na takem območju, ampak je dejansko s posebnim ohranitvenim območjem za zaliv in otoke Kilkieran le povezano z neposredno bibavično povezavo.
24 Nazadnje, tretjič, čeprav v prvem vprašanju niso opredeljene določbe prava Unije, katerih razlaga se zahteva, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ter iz glagolov „opredeliti“ in „razvrstiti“, ki ju predložitveno sodišče uporablja v tem vprašanju, izhaja, da to vprašanje v bistvu zadeva obveznosti iz člena 5(1), prva alinea, in člena 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi.
25 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1), prva alinea, in člen 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi razlagati tako, da za jezero, katerega površina je manjša od 0,5 km², na eni strani velja obveznost, da se za vsako vodno območje opravi analiza njegovih značilnosti, in na drugi strani obveznost, da se uvedejo programi spremljanja stanja voda, da se uredi skladen in izčrpen pregled stanja voda na vsakem vodnem območju.
26 Opozoriti je treba, da Direktiva 2000/60 za zagotovitev, da države članice uresničijo kakovostne cilje, ki jim sledi zakonodajalec Unije, in sicer ohranjanje ali obnavljanje dobrega stanja površinske vode, vsebuje vrsto določb – med katerimi sta člena 5 in 8 ter prilogi II in V – o vzpostavitvi zapletenega procesa, ki zajema več natančno določenih faz, da bi državam članicam omogočila izvajanje potrebnih ukrepov glede na posebnosti in značilnosti vodnih teles, ki so na njihovih ozemljih (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2021, Komisija/Španija (Poslabšanje stanja naravnega območja Doñana), C‑559/19, EU:C:2021:512, točki 41 in 42 in navedena sodna praksa).
27 Prvič, glede člena 5 Direktive 2000/60 ta določba državam članicam nalaga, da med drugim zagotovijo, da se za vsako vodno območje izvede analiza njegovih značilnosti v skladu s tehničnimi specifikacijami iz Priloge II k tej direktivi.
28 V skladu s točko 1.1 Priloge II k Direktivi 2000/60 države članice za opredelitev tipov teles površinske vode iz člena 5(1), prva alinea, te direktive najprej določijo lego in meje vodnih teles površinske vode, nato telesa površinske vode znotraj vodnega območja opredelijo kot telesa, ki spadajo v eno od opredeljenih kategorij površinskih voda (reke, jezera, somornice, obalno morje), ali kot umetna vodna telesa površinske vode oziroma kot močno preoblikovana vodna telesa površinske vode, nazadnje pa vsako kategorijo površinske vode telesa znotraj vodnega območja razdelijo na tipe, opredeljene v enem od sistemov – A ali B – opredeljenih v točki 1.2 te priloge II. Nato je treba v skladu s točko 1.3 navedene priloge II določiti referenčne razmere za posamezne tipe vodnih teles površinskih voda.
29 Glede jezer in njihove tipologije velikosti, ki temelji na površini, točka 1.2.2 Priloge II k Direktivi 2000/60 za namene sistema A določa le te tipe: od 0,5 do 1 km2; od 1 do 10 km2; od 10 do 100 km2 in > 100 km2. Poleg tega točka 1.1(iv) te priloge II določa, da če se uporabi sistem B, morajo države članice doseči vsaj enako stopnjo razločevanja kot ob uporabi sistema A, kar državam članicam, ki se odločijo za sistem B, omogoča, da kot obvezni faktor opredelitve velikosti v smislu točke 1.2.2 navedene priloge II ohranijo tudi najmanjšo velikost 0,5 km².
30 Poleg tega, v zvezi z dejstvom, ki ga je tožeča stranka v postopku v glavni stvari navedla v pisnem stališču, da naj bi bilo v študiji hidrološke izvedljivosti družbe Bradán Beo Teoranta navedeno, da je jezero iz postopka v glavni stvari, iz katerega je predvideno črpanje, povezano z vsaj sedmimi drugimi jezeri, je treba opozoriti, da je v skladu s členom 2, točka 5, Direktive 2000/60 jezero telo stoječe celinske površinske vode in da je predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za opredelitev dejstev, sprejelo tako opredelitev glede vodnega telesa iz postopka v glavni stvari. Poleg tega je treba ugotoviti, kot je to storil generalni pravobranilec v opombi 17 sklepnih predlogov, da čeprav lahko države članice v skladu s točko 1.1 Priloge II k Direktivi 2000/60 za potrebe prve opredelitve združijo telesa površinske vode, gre za možnost in ne za obveznost.
31 Iz navedenega izhaja, da se obveznost iz točke 1.3 Priloge II k Direktivi 2000/60, da se določijo referenčne razmere za posamezne tipe vodnih teles površinskih voda, ne nanaša na jezera, katerih površina je manjša od 0,5 km², in to ne glede na vprašanje, ali zadevna država članica uporablja sistem A ali, kot v obravnavanem primeru, glede na odgovor predložitvenega sodišča na pisno vprašanje Sodišča, navedeno v točki 23 te sodbe, sistem B.
32 Drugič, člen 8 Direktive 2000/60 državam članicam nalaga, da uvedejo programe za spremljanje stanja voda, da se uredi skladen in izčrpen pregled stanja voda na vsakem vodnem območju, in se v naslovu med drugim na splošno sklicuje na „površinske vode“.
33 Ob tem, kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 38 sklepnih predlogov, ker državam članicam za jezera s površino, manjšo od 0,5 km², ni treba opraviti njihove opredelitve na podlagi člena 5 Direktive 2000/60 in Priloge II k tej direktivi, iz tega logično izhaja, da državam članicam prav tako ni treba razvrstiti ekološkega stanja takih jezer v skladu s členom 8 in Prilogo V k tej direktivi.
34 Besedilo prilog II in V k Direktivi 2000/60 skupaj potrjuje to razlago, če je to potrebno.
35 Natančneje, Priloga V k Direktivi 2000/60, ki v točki 1.2 določa splošno opredelitev ekološkega stanja za reke, jezera, somornice in obalno morje, se za namene njihove razvrstitve izrecno sklicuje na „tipe“ telesa površinske vode, ki so opredeljeni v Prilogi II k tej direktivi, ki se, kar zadeva jezera, nanaša le na jezera s površino najmanj 0,5 km², kot to izhaja iz točke 29 te sodbe. Prav tako se v zvezi s postopkom, ki ga morajo upoštevati države članice za določitev standardov kemijske kakovosti površinskih voda, točka 1.2.6 navedene priloge V nanaša tudi na „tipe“ telesa površinske vode.
36 Poleg tega, iz točke 1.3(i) Priloge II k Direktivi 2000/60 na primer izhaja, da morajo biti referenčne razmere, značilne za vsak tip vodnega telesa površinske vode, ki je opredeljen v skladu s točko 1.1 te priloge II, določene tako, da predstavljajo vrednosti hidromorfoloških, fizikalno-kemijskih in bioloških elementov kakovosti, ki so navedeni v točki 1.1 Priloge V k navedeni direktivi za ta tip telesa površinske vode zelo dobrega ekološkega stanja, kakor je opredeljeno v upoštevni tabeli v točki 1.2 te priloge V. Poleg tega se v skladu s točko 1.5, tretji odstavek, Priloge II k Direktivi 2000/60 zlasti zaradi optimizacije zasnove programov spremljanja stanja, ki se zahtevajo na podlagi člena 8 te direktive, zahteva dodatna opredelitev za telesa, za katera je bilo ugotovljeno, da morda ne bodo dosegla ciljev okoljske kakovosti.
37 Poleg tega je treba v skladu s točko 1.3, drugi odstavek, Priloge V k Direktivi 2000/60 program nadzornega spremljanja stanja in program obratovalnega spremljanja stanja izdelati na podlagi opredelitve in presoje vplivov, ki se pripravita skladno s členom 5 in Prilogo II k tej direktivi.
38 Razlago členov 5 in 8 ter prilog II in V k Direktivi 2000/60 v smislu, da se niti obveznost določitve referenčnih razmer, značilnih za tipe teles površinske vode, niti obveznost določitve programov za spremljanje stanja voda ne nanašata na jezera, katerih površina je manjša od 0,5 km², potrjujejo tudi pripravljalna dela za to direktivo. Po eni strani je bilo namreč v predlogu Direktive Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL 1997, C 184, str. 20), kakor je bil dopolnjen s spremenjenim predlogom (UL 1998, C 108, str. 94), predvideno, da se določijo obveznosti, ki so podobne obveznostim, ki so trenutno določene v navedenih prilogah II in V okviru ene same Priloge V. Po drugi strani pa se ta predlog direktive, kakor je bil dopolnjen, v okviru sistema A ni nanašal na jezera, katerih površina je manjša od 0,01 km², medtem ko Direktiva 2000/60, kakor je bila nazadnje sprejeta, za isti namen določa prag 0,5 km².
39 Tako zvišanje praga velikosti za jezera med zakonodajnim postopkom je treba med drugim razumeti ob upoštevanju zapletenosti postopka, navedenega v točki 26 te sodbe, in dejstva – ki je bilo po sprejetju Direktive 2000/60 ugotovljeno v točki 3.5 smernic št. 2 z naslovom „Opredelitev vodnih teles“, pripravljenih v okviru skupne strategije izvajanja te direktive, vključno z Evropsko komisijo, vsemi državami članicami, državami pristopnicami, Kraljevino Norveško ter drugimi deležniki in nevladnimi organizacijami – da površinske vode vključujejo veliko število zelo majhnih vodnih teles, pri katerih je upravno breme upravljanja lahko ogromno.
40 Glede na navedeno ta ugotovitev državam članicam, ki bi se ji zdelo primerno, ob upoštevanju ciljev, ki jim sledi Direktiva 2000/60, v okviru izvajanja sistema B iz točke 1.1(iv) Priloge II k tej direktivi ne preprečuje, da za nekatere vrste jezer s površino, manjšo od 0,5 km², uporabijo režime, določene s členoma 5 in 8 ter prilogama II in V k navedeni direktivi.
41 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1), prva alinea, in člen 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi razlagati tako, da za jezero, katerega površina je manjša od 0,5 km², ne velja niti obveznost določitve za ta tip značilnih referenčnih razmer niti obveznost uvedbe programov za spremljanje stanja voda, določenih v teh določbah.
Drugo vprašanje
42 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Tretje vprašanje
43 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, katere obveznosti ima pristojni organ na podlagi Direktive 2000/60, kadar odloča o vlogi za izdajo soglasja za izvedbo, ki lahko vpliva na jezero, za katero zaradi površine, manjše od 0,5 km², niso bile vzpostavljene niti za ta tip značilne referenčne razmere niti program za spremljanje stanja voda na podlagi člena 5(1), prva alinea, in člena 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi.
44 Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 25 Direktive 2000/60 poudarjeno, da je treba okoljske cilje določiti tako, da se doseže dobro stanje površinske in podzemne vode v vsej Evropski uniji in prepreči slabšanje stanja voda na ravni Unije. Člen 1(a) te direktive določa, da je njen namen določiti okvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode, ki preprečuje nadaljnje slabšanje stanja vodnih ekosistemov in kopenskih ekosistemov, ki so neposredno odvisni od vodnih ekosistemov. Nazadnje, okoljski cilji, ki jih morajo države članice doseči, so določeni v členu 4(1) navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2015, Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, C‑461/13, EU:C:2015:433, točke 35, 36 in 38).
45 Zadnjenavedena določba, katere namen je v odstavku 1 zagotoviti delovanje programov ukrepov, določenih v načrtih upravljanja povodij, ima dva različna cilja, ki sta sicer neločljivo povezana. Po eni strani v skladu s členom 4(1)(a)(i) Direktive 2000/60 države članice izvedejo potrebne ukrepe, da preprečijo poslabšanje stanja vseh teles površinske vode (obveznost preprečevanja poslabšanja). Po drugi strani države članice v skladu s tem členom 4(1)(a)(ii) varujejo, izboljšujejo in obnavljajo vsa telesa površinske vode, ob upoštevanju uporabe točke (iii) te določbe glede umetnih in močno spremenjenih vodnih teles, da se dobro stanje površinske vode doseže najkasneje do konca leta 2015 (obveznost izboljšanja) (sodba z dne 1. julija 2015, Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, C‑461/13, EU:C:2015:433, točka 39).
46 Ker se ta člen 4 tako v odstavku 1(a)(i) in (ii) sklicuje na „vsa telesa površinske vode“, je treba poudariti, da je v členu 2, točka 10, Direktive 2000/60 „telo površinske vode“ opredeljeno kot „ločen in pomemben sestavni del površinske vode, kot na primer jezero, vodni zbiralnik, potok, reka ali kanal, del potoka, reke ali kanala, somornica ali del obalnega morja“, člen 2, točka 5, te direktive pa „jezero“ opredeljuje kot „telo stoječe celinske površinske vode“, ne da bi se sklicevalo na kakršen koli prag.
47 V zvezi s tem pa je treba spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 26. aprila 2022, Landespolizeidirektion Steiermark (Najdaljše trajanje nadzora na notranjih mejah), C‑368/20 in C‑369/20, EU:C:2022:298, točka 56 in navedena sodna praksa).
48 V zvezi s tem je treba glede člena 4(1)(a)(i) in (ii) Direktive 2000/60 poudariti, da se ta določba za določitev obsega obveznosti preprečevanja poslabšanja in izboljšanja teles površinske vode, na katere je bilo opozorjeno v točki 45 te sodbe, nanaša tudi na „stanje“ navedenih vodnih teles. Zadnjenavedeni pojem je v točki 17 člena 2 te direktive opredeljen kot „splošni izraz stanja telesa površinske vode, ki ga določa bodisi njegovo ekološko bodisi njegovo kemijsko stanje, pri čemer je „ekološko stanje“ v točki 21 tega člena 2 opredeljeno kot „izraz kakovosti zgradbe in delovanja vodnih ekosistemov, povezanih s površinskimi vodami, skladno z razvrstitvijo v Prilogi V“.
49 Kot pa je navedeno v točki 35 te sodbe, je iz preglednice 1.2 te priloge V, naslovljene „Splošna opredelitev za reke, jezera, somornice in obalno morje“, razvidno, da so razvrstitve po ekološkem stanju predvidene le glede na „tipe“ telesa površinske vode. Poleg tega se navedena priloga V sklicuje na „tipe“ telesa površinske vode tudi s tem, da v točki 1.2.6 določa postopek, ki ga morajo države članice upoštevati pri določanju kemijskih standardov kakovosti.
50 Tako iz besedila člena 4(1)(a)(i) in (ii) Direktive 2000/60, razlaganega v njihovem kontekstu, izhaja, da tako kot obveznosti iz člena 5(1), prva alinea, in člena 8 te direktive ter ob upoštevanju možnosti, navedene v točki 30 te sodbe, ki jo imajo države članice, da za potrebe prve opredelitve združujejo telesa površinske vode, obe obveznosti iz tega člena 4(1)(a)(i) in (ii) ne zajemata jezer, katerih površina je manjša od 0,5 km².
51 To razlago potrjuje okoliščina, da navedeni člen 4 in obveznosti, ki jih uvaja, in se nahajajo na koncu tega člena, spadajo v zapleten proces, ki je bil uveden z Direktivo 2000/60.
52 Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe, za zagotovitev, da bi države članice uresničile okoljske cilje, ki jim sledi Direktiva 2000/60 in so natančneje določeni v členu 4(1) te direktive, ta vsebuje vrsto določb, zlasti tistih iz členov 5 in 8 ter prilog II in V k navedeni direktivi, ki določajo zapleten postopek in vsebujejo več podrobno urejenih faz, da bi se državam članicam omogočilo izvajanje potrebnih ukrepov glede na posebnosti in značilnosti vodnih teles, opredeljenih na njihovih ozemljih.
53 Tako ne bi bilo združljivo s sistematiko Direktive 2000/60 in zlasti z zapletenostjo postopka, ki ga ta določa, da se zavezujoča narava okoljskih ciljev, določenih v členu 4(1) te direktive, nanaša tudi na telesa površinske vode, ki v skladu z navedeno direktivo niso bila – in ne bi bilo treba, da bi bila – nujno predmet dveh faz navedenega postopka, in sicer tistih, ki sta določeni v členih 5 in 8 iste direktive, in katerih namen je omogočiti pridobitev podatkov, potrebnih za uresničitev navedenih ciljev.
54 Poleg tega je Sodišče v zvezi z obveznostjo preprečevanja poslabšanja stanja teles površinske vode iz člena 4(1)(a)(i) Direktive 2000/60 večkrat izrecno razsodilo, da ta obveznost ostane zavezujoča v vsaki fazi izvajanja te direktive in se uporablja za „vse tipe“ in stanja teles površinske vode, za katere je bil ali bi moral biti sprejet načrt upravljanja (sodbe z dne 1. julija 2015,Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, C‑461/13, EU:C:2015:433, točka 50; z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija, C‑346/14, EU:C:2016:322, točka 64, in z dne 5. maja 2022, Association France Nature Environnement (Začasni učinki na površinske vode), C‑525/20, EU:C:2022:350, točka 25).
55 Ob tem je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 59 sklepnih predlogov, da ker se površinske vode lahko izkažejo za naravno povezane med seboj, lahko kakovost elementa površinske vode majhne velikosti vpliva na kakovost drugega, večjega elementa.
56 Poleg tega je treba člen 4(1)(a), od (i) do (iii), Direktive 2000/60 v skladu z ustaljeno sodno prakso razlagati tako, da morajo države članice – razen če se odobri odstopanje – zavrniti izdajo dovoljenja za posamezen projekt, če lahko povzroči poslabšanje stanja telesa površinske vode ali če lahko na dan, določen s to direktivo, ogrozi doseganje dobrega stanja površinske vode ali njenega dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja (sodba z dne 20. decembra 2017, Protect Natur-, Arten- und Landschaftsschutz Umweltorganisation, C‑664/15, EU:C:2017:987, točka 31 in navedena sodna praksa).
57 Zato pristojni organ države članice pri ocenjevanju vloge za izdajo dovoljenja za projekt, ki bi lahko vplival na jezero, katerega površina je manjša od 0,5 km², te presoje ne omeji na vplive projekta na to jezero. Nasprotno, pri ugotavljanju, ali lahko ta projekt povzroči poslabšanje stanja telesa površinske vode ali ogrozi doseganje dobrega stanja površinskih voda ali dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja takih voda, upošteva vodna telesa, s katerimi je to jezero povezano.
58 Iz tega sledi, da mora pristojni organ države članice, razen če se ne določi izjema, prav tako zavrniti izdajo dovoljenja za posamezen projekt, ki lahko – zaradi njegovih učinkov na jezero, ki ob upoštevanju površine, manjše od 0,5 km², ni bil predmet opredelitve na podlagi člena 5 in Priloge II k Direktivi 2000/60 in za katerega program spremljanja stanja voda iz istega razloga ni bil izdelan na podlagi člena 8 in Priloge V k tej direktivi – povzroči poslabšanje stanja drugega vodnega telesa površinske vode, ki jo je ali bi jo morala ta država članica opredeliti kot „tip“ telesa površinske vode, ali ogrozi doseganje dobrega stanja površinskih voda ali dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja takega drugega telesa površinske vode.
59 V tem okviru je treba zlasti opozoriti, da morajo države članice v skladu s členom 4(8) Direktive 2000/60 za uporabo, med drugim odstavka 7 tega člena, zagotoviti, da ta uporaba trajno ne izključi ali ogrozi uresničitve ciljev te direktive pri drugih vodnih telesih na istem vodnem območju in je skladna z izvajanjem druge okoljske zakonodaje Unije.
60 V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča pojasnilo, da je jezero iz postopka v glavni stvari s posebnim ohranitvenim območjem za zaliv in otoke Kilkieran povezano z neposredno bibavično povezavo. Poleg tega tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v pisnem stališču navaja, da iz študije hidrološke izvedljivosti družbe Bradán Beo Teoranta iz julija 2017 izhaja, da je to jezero povezano z drugimi jezeri.
61 Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali je Irska ta druga jezera ali, odvisno od primera, del obalnih voda opredelila ali bi jih morala opredeliti kot „tipe“ vodnih teles površinske vode in, če se to izkaže za tako, ali lahko izvedba zadevnega projekta vpliva na stanje teh teles površinske vode ali, odvisno od primera, drugega telesa površinske vode, ki je bilo ali bi moralo biti opredeljeno kot „tip“ telesa površinske vode.
62 Poleg tega bo moralo predložitveno sodišče preveriti tudi, ali je izvedba projekta iz postopka v glavni stvari združljiva z ukrepi, izvedenimi na podlagi programa, uvedenega v skladu s členom 11 Direktive 2000/60 za zadevno vodno območje.
63 Čeprav mora namreč v skladu z odstavkom 1 tega člena 11 tak program ukrepov „upošteva[ti] rezultate analiz, predvidenih v členu 5“ Direktive 2000/60, iz besedila člena 11 te direktive izhaja, da obseg programa meritev ni omejen le na „tipe“ telesa površinske vode, ki so opredeljeni v okviru izvajanja navedenega člena 5 in Priloge II k tej direktivi.
64 Natančneje, v skladu s členom 11(3)(c) Direktive 2000/60 morajo „osnovni ukrepi“, ki morajo biti vključeni v vsak program ukrepov in pomenijo minimalne zahteve, ki jih je treba spoštovati, vključevati ukrepe, ki spodbujajo učinkovito in trajnostno rabo vode, da se ne ogrozi doseganje ciljev, navedenih v členu 4 te direktive.
65 Ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v točki 55 te sodbe, pa se lahko varstvo voda, ki spadajo med telesa površinske vode, ki jih – tako kot jezero iz postopka v glavni stvari – zadevna država članica ni opredelila in ji jih ni bilo treba obvezno opredeliti kot „tipe“ telesa površinske vode, v tem okviru izkaže za potrebno.
66 To razlago potrjujejo smernice, navedene v točk 39 te sodbe. Čeprav je v tem dokumentu potrjeno, da ni obveznosti, da se jezera s površino manj kot 0,5 km² opredelijo kot „tipi“ telesa površinske vode, je v tem dokumentu poudarjeno, da „cilji Direktive [2000/60] veljajo za vse površinske vode“, in predlaga, naj se za tako imenovane majhne elemente površinske vode uporabijo vsaj temeljni ukrepi, našteti v členu 11(3) te direktive, „če je to potrebno, da se prepreči ogrožanje doseganja ciljev pri drugih vodnih telesih“.
67 Iz istega razloga se lahko izkaže, da je treba tudi za telesa površinske vode, ki niso bila in jih ni bilo treba nujno opredeliti kot „tipe“ telesa površinske vode, uporabiti ukrepe nadzora nad odvzemanjem vode, ki so navedeni v členu 11(3)(e) Direktive 2000/60 in Prilogi VI, del B, točka (viii), k tej direktivi.
68 Predložitveno sodišče bo tako moralo preveriti, ali se taki ukrepi uporabljajo za jezero iz postopka v glavni stvari v okviru programa ukrepov, ki ga je Irska sprejela v skladu s členom 11 Direktive 2000/60, in ali je izvedba projekta iz postopka v glavni stvari združljiva s temi ukrepi.
69 Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1)(a) in člen 11 Direktive 2000/60 razlagati tako, da pristojnemu organu nalagata, da kadar odloča o vlogi za izdajo dovoljenja za projekt, ki bi lahko vplival na jezero, za katero zaradi površine, manjše od 0,5 km², na podlagi člena 5(1), prva alinea, oziroma člena 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi niso bili pripravljeni niti za ta tip značilne referenčne razmere niti program za spremljanje stanja voda, zagotovi, prvič, da izvedba takega projekta zaradi njegovih učinkov na tako jezero ne more povzročiti niti poslabšanja stanja drugega telesa površinske vode, ki ga je ta država članica opredelila ali bi ga morala opredeliti kot „tip“ telesa površinske vode, niti ogroziti doseganja dobrega stanja površinskih voda ali dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja takega drugega telesa površinske vode, ter drugič, da je izvedba tega projekta združljiva z ukrepi, ki se izvajajo na podlagi programa, uvedenega v skladu s členom 11 navedene direktive, za zadevno vodno območje.
Stroški
70 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 5(1), prva alinea, in člen 8 Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi
je treba razlagati tako, da
za jezero, katerega površina je manjša od 0,5 km2, ne velja niti obveznost določitve za ta tip značilnih referenčnih razmer niti obveznost uvedbe programov za spremljanje stanja voda, določenih v teh določbah.
2. Člen 4(1)(a) in člen 11 Direktive 2000/60
je treba razlagati tako, da
pristojnemu organu nalagata, da kadar odloča o vlogi za izdajo dovoljenja za projekt, ki bi lahko vplival na jezero, za katero zaradi njegove površine, manjše od 0,5 km², na podlagi člena 5(1), prva alinea, oziroma člena 8 Direktive 2000/60 v povezavi s prilogama II in V k tej direktivi niso bili pripravljeni niti za ta tip značilne referenčne razmere niti program za spremljanje stanja voda, zagotovi, prvič, da izvedba takega projekta zaradi njegovih učinkov na tako jezero ne more povzročiti niti poslabšanja stanja drugega telesa površinske vode, ki ga je ta država članica opredelila ali bi ga morala opredeliti kot „tip“ telesa površinske vode, niti ogroziti doseganja dobrega stanja površinskih voda ali dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja takega drugega telesa površinske vode, ter drugič, da je izvedba tega projekta združljiva z ukrepi, ki se izvajajo na podlagi programa, uvedenega v skladu s členom 11 navedene direktive za zadevno vodno območje.
Podpisi