SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 31. januarja 2006(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi v zvezi z Liberijo – Zamrznitev denarnih sredstev pomagačev Charlesa Taylorja – Pristojnost Skupnosti – Temeljne pravice – Ničnostna tožba“
V zadevi T‑362/04,
Leonid Minin, stanujoč v Tel-Avivu (Izrael), ki ga zastopata T. Ballarino in C. Bovio, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo E. Montaguti, L. Visaggio in C. Brown, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki so ga najprej zastopali S. Marquardt in F. Ruggeri Laderchi, nato pa Marquardt in A.Vitro, zastopniki,
in
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga je najprej zastopala R. Caudwell, nato pa E. Jenkinson, zastopnici,
intervenienta,
sprva zaradi predloga za razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 1149/2004 z dne 22. junija 2004 o spremembi Uredbe ES št. 872/2004 o nadaljnjih omejevalnih ukrepih v zvezi z Liberijo (UL L 222, str. 17), nato pa zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 874/2005 z dne 9. junija 2005 o spremembi Uredbe št. 872/2004 (UL L 146, str. 5),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi J. Pirrung, predsednik, N. J. Forwood in S. Papasavvas, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. septembra 2006,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 V skladu s členom 24(1) Ustanovne listine Združenih narodov, podpisane v San Franciscu (Združene države Amerike) 26. junija 1945, člani Organizacije Združenih narodov (OZN) „nalagajo Varnostnemu svetu […] prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti in so soglasni s tem, da Varnostni svet pri opravljanju svojih dolžnosti na temelju te odgovornosti dela v njihovem imenu“.
2 V skladu s členom 25 Ustanovne listine Združenih narodov „[č]lani Združenih narodov soglašajo v tem, da sprejemajo in izvršijo odločbe Varnostnega sveta v skladu s to listino“.
3 Na podlagi člena 41 Ustanovne listine Združenih narodov:
„Varnostni svet sme odločiti, katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, zato da bi se izvršile njegove odločbe, in sme pozvati člane Združenih narodov, naj izvedejo te ukrepe. Med te ukrepe lahko sodijo popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih odnosov.“
4 Na podlagi člena 48(2) Ustanovne listine Združenih narodov „[č]lani Združenih narodov izvršijo [odločbe Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti] neposredno in s svojo dejavnostjo v ustreznih mednarodnih ustanovah, katerih člani so“.
5 Člen 103 Ustanovne listine Združenih narodov določa, da „[č]e je navzkrižje med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi obveznostmi po katerem koli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti po tej Ustanovni listini“.
6 Člen 11(1) EU določa:
„Unija določi in izvaja skupno zunanjo in varnostno politiko, ki zajema vsa področja zunanje in varnostne politike in katere cilji so:
– zaščititi skupne vrednote, temeljne interese, neodvisnost in celovitost Unije skladno z načeli Ustanovne listine Združenih narodov;
– krepiti varnost Unije v vseh njenih oblikah;
– ohranjati mir in krepiti mednarodno varnost v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov […]“
7 Člen 301 ES določa:
„Kadar skupno stališče ali skupni ukrep, sprejet v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji glede skupne zunanje in varnostne politike, predvideva, da Skupnost delno ali popolnoma prekine ali omeji ekonomske odnose z eno ali več tretjimi državami, sprejme Svet potrebne nujne ukrepe. Svet odloča s kvalificirano večino na predlog Komisije.“
8 Člen 60 ES določa:
„1. Če se v primerih, predvidenih v členu 301, šteje za potrebno ukrepanje Skupnosti, lahko Svet v skladu s postopkom iz člena 301 sprejme potrebne nujne ukrepe na področju pretoka kapitala in plačil, ki se nanašajo na zadevne tretje države.
2. Ne da bi to posegalo v določbe člena 297 in če Svet ni ukrepal skladno z odstavkom 1, lahko država članica zaradi resnih političnih razlogov in zaradi nujnosti sprejme enostranske ukrepe proti tretji državi v zvezi s pretokom kapitala in plačili. Komisija in druge države članice morajo biti o teh ukrepih obveščene najpozneje na dan začetka njihove veljavnosti.
[…]“
9 Nazadnje člen 295 ES določa, da „[t]a pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah.“
Dejansko stanje
10 V odgovor na resno ogrožanje miru v Liberiji in glede na vlogo, ki jo je imel v zvezi s tem Charles Taylor, nekdanji predsednik te države, je Varnostni svet Združeni narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov od leta 1992 sprejel več resolucij v zvezi s to državo.
11 Prva od njih je Resolucija 788 (1992), sprejeta 19. novembra 1992, katere odstavek 8 določa: „za vzpostavitev miru in stabilnosti v Liberiji bodo vse države takoj uvedle splošen in popoln embargo za vse pošiljke orožja in vojaške opreme v Liberijo, dokler [Varnostni] svet ne odloči drugače“.
12 Varnostni svet je 7. marca 2001, ko je bil spor v Liberiji rešen, sprejel Resolucijo 1343 (2001), s katero je odločil, da odpravi prepoved, določeno v členu 8 Resolucije 788 (1992). Vendar je tudi ugotovil, da je liberijska vlada aktivno podpirala oborožene uporniške skupine v sosednjih državah, zato je zoper Liberijo sprejel nove sankcije. V skladu z odstavki od 5 do 7 te resolucije bi morale vse države sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi preprečile prodajo ali dobavo orožja in vse z njim povezane opreme v Liberijo, neposreden ali posreden uvoz surovih diamantov iz Liberije ter vstop ali tranzit določenih oseb, ki so povezane ali podpirajo liberijsko vlado, na svoje ozemlje oziroma čezenj.
13 Odstavek 19 Resolucije 1343 (2001) določa ustanovitev skupine strokovnjakov, ki poizvedujejo o spoštovanju ali kršenju ukrepov, uvedenih z navedeno resolucijo, in o tem obveščajo Varnostni svet. To poročilo s številko S/2001/1015 je bilo 26. oktobra 2001 poslano predsedniku Varnostnega sveta.
14 Varnostni svet je 22. decembra 2003 sprejel Resolucijo 1521 (2003). Ker so spremembe v Liberiji, zlasti odhod nekdanjega predsednika Charlesa Taylorja in sestava prehodne nacionalne vlade Liberije ter napredek v mirovnem procesu v Sierri Leone zahtevale, da Varnostni svet spremeni ukrep na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, je odločil, da odpravi prepovedi, določene zlasti v odstavkih od 5 do 7 Resolucije 1343 (2001). Ti ukrepi so bili nadomeščeni z revidiranimi. V skladu z odstavki 2, 4, 6 in 10 Resolucije 1521 (2003) bi morale vse države sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi preprečile prodajo ali dobavo orožja in z njim povezane opreme v Liberijo, vstop ali tranzit posameznikov, ki jih je izbral Odbor za sankcije iz točke 15 spodaj, na svoje ozemlje oziroma čezenj, neposreden ali posreden uvoz surovih diamantov iz Liberije ter uvoz oblovine in lesnih izdelkov s poreklom iz Liberije na svoje ozemlje.
15 V odstavku 21 Resolucije 1521 (2003) je Varnostni svet odločil, da se v skladu s členom 28 njegovega začasnega poslovnika ustanovi odbor Varnostnega sveta, ki bo sestavljen iz vseh njegovih članov (v nadaljevanju: Odbor za sankcije) in pristojen zlasti za določitev in obnavljanje seznama oseb, ki na podlagi odstavka 4 te resolucije pomenijo grožnjo za mirovni proces v Liberiji ali sodelujejo pri dejavnostih, ki spodkopavajo mir in stabilnost v Liberiji in podregiji, vključno z višjimi člani vlade nekdanjega predsednika Charlesa Taylorja in njihovimi zakonci, pripadniki nekdanjih liberijskih oboroženih sil, ki imajo še vedno stike z njim, osebami, ki so prekršile prepovedi v zvezi s prometom orožja, ter vsemi subjekti, povezanimi z osebami, ki dajejo finančno ali vojaško podporo oboroženim uporniškim skupinam v Liberiji ali državah regije.
16 Ker je bilo za izvajanje te resolucije nujno delovanje Skupnosti, je Svet 10. februarja 2004 sprejel Skupno stališče 2004/137/SZVP o omejitvenih ukrepih proti Liberiji in razveljavitvi Skupnega stališča 2001/357/SZVP (UL L 40, str. 35). Člen 2 tega skupnega stališča določa, da države članice pod pogoji iz Resolucije Varnostnega sveta 1521 (2003) sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev vstopa na svoje ozemlje ali tranzita čez svoje ozemlje vsem osebam, ki jih je določil Odbor za sankcije.
17 Svet je 10. februarja 2004 na podlagi členov 60 ES in 301 ES sprejel Uredbo (ES) št. 234/2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Liberiji in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1030/2003 (UL L 40, str. 1).
18 Varnostni svet je 12. marca 2004 sprejel Resolucijo 1532 (2004), namenjeno predvsem zamrznitvi denarnih sredstev Charlesa Taylorja in nekaterih njegovih družinskih članov, tesnih zaveznikov in pomagačev. V skladu z odstavkom 1 te resolucije je Varnostni svet „[d]oločil, da morajo vse države, da bi se nekdanjemu liberijskemu predsedniku Charlesu Taylorju, njegovim ožjim družinskim članom, zlasti Jewellu Howardu Taylorju in Charlesu Taylorju ml., visokima uradnikoma nekdanjega Taylorjevega režima, ali drugim tesnim zaveznikom in pomagačem, ki jih je določil [Odbor za sankcije], preprečila uporaba sredstev in imetja za oviranje vzpostavitve miru in stabilnosti v Liberiji in podregiji, takoj zamrzniti sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarske vire, ki jih posedujejo ali posredno ali neposredno nadzorujejo zgoraj navedene osebe ali druge osebe, ki jih je določil [Odbor za sankcije], vključno s sredstvi, drugim finančnim premoženjem in gospodarskimi viri organizacij v lasti ali pod posrednim ali neposrednim nadzorom navedenih oseb ali drugih subjektov, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih in jih je prav tako določil [Odbor za sankcije], in da morajo svojim državljanom ali komur koli na svojem ozemlju preprečiti, da bi tem osebam dajali neposredno ali posredno na voljo ali v njihovo korist tudi kakršna koli druga sredstva, finančno premoženje ali gospodarske vire.
19 Odstavek 2 Resolucije 1532 (2004) določa nekatera odstopanja od ukrepov iz odstavka 1, zlasti v zvezi s sredstvi, drugim finančnim premoženjem in gospodarskimi viri, ki so potrebni za kritje osnovnih ali izrednih izdatkov zadevnih oseb. Ta odstopanja lahko odobri država članica, če Odbor za sankcije ne ugovarja oziroma če da soglasje.
20 V odstavku 4 Resolucije 1532 (2004) je Varnostni svet Odboru za sankcije naložil, naj opredeli osebe in subjekte iz člena 1 ter naj njihov seznam pošlje vsem državam in ga redno vzdržuje, obnavlja ter pregleduje vsakih šest mesecev.
21 V odstavku 5 Resolucije 1532 (2004) je Varnostni svet odločil, da bo ukrepe, ki so določeni v odstavku 1, pregledoval najmanj enkrat na leto, s tem da je treba prvi ponovni pregled opraviti najpozneje 22. decembra 2004 in takrat sprejeti nove ukrepe, ki jih je treba izvesti.
22 Svet je ob upoštevanju tega, da je bilo za izvajanje te resolucije nujno delovanje Skupnosti, 29. aprila 2004 sprejel Skupno stališče 2004/487/SZVP o nadaljnjih omejitvenih ukrepih proti Liberiji (UL L 162, str. 116). To skupno stališče določa zamrznitev neposrednih in posrednih sredstev in gospodarskih virov, ki jih imajo osebe ali subjekti iz člena 1 Resolucije 1532 (2004), pod enakimi pogoji, kot so določeni v tej resoluciji.
23 Svet je na podlagi členov 60 ES in 301 ES 29. aprila 2004 sprejel Uredbo (ES) št. 872/2004 o nadaljnjih omejevalnih ukrepih proti Liberiji (UL L 162, str. 32).
24 V skladu s četrto uvodno izjavo te uredbe je zamrznitev sredstev Charlesa Taylorja in njegovih pomagačev potrebna „[z]aradi negativnega učinka na Liberijo, ki ga ima prenos nezakonito prisvojenih sredstev in premoženja v tujino, in ker so Charles Taylor in njegovi pomagači ta nezakonito prisvojena sredstva uporabljali za spodkopavanje miru in stabilnosti v Liberiji in v regiji“.
25 V skladu s šesto uvodno izjavo te uredbe ti ukrepi „spadajo na področje uporabe Pogodbe“ in je „[z]ato zaradi izogibanja izkrivljanju konkurence[,] kar zadeva Skupnost[,] za njihovo izvedbo potrebna zakonodaja Skupnosti“.
26 Člen 1 Uredbe št. 872/2004 opredeljuje, kaj pomenijo „sredstva“, „zamrznitev sredstev“, „gospodarski viri“ in „zamrznitev gospodarskih virov“.
27 Člen 2 Uredbe št. 872/2004 določa:
„1. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki jih imajo v lasti ali jih neposredno ali posredno nadzirajo nekdanji liberijski predsednik Charles Taylor, Jewell Howard Taylor in Charles Taylor ml, ter naslednje osebe in entitete, ki jih je določil Odbor za sankcije, naštete v Prilogi I:
(a) drugi ožji družinski člani nekdanjega liberijskega predsednika Charlesa Taylorja;
(b) visoki uslužbenci nekdanjega Taylorjevega režima in drugi njegovi tesni zavezniki in pomagači;
(c) pravne osebe, organizacije ali entitete, ki jih imajo zgoraj navedene osebe v lasti ali jih neposredno ali posredno nadzirajo;
(d) katera koli fizična ali pravna oseba, ki deluje v imenu ali po navodilih zgoraj navedenih oseb.
2. Fizičnim ali pravnim osebam, entitetam ali organizacijam iz Priloge I je prepovedano neposredno ali posredno ali v njihovo korist dati na razpolago kakršna koli sredstva ali gospodarske vire.
3. Zavestno in namerno sodelovanje pri dejavnostih, katerih namen ali učinek je neposredno ali posredno izogibanje ukrepom iz odstavkov 1 in 2, je prepovedano.“
28 Priloga I k Uredbi št. 872/2004 zajema seznam fizičnih ali pravnih oseb, organizacij in subjektov iz člena 2. Ime tožeče stranke v njeni prvotni različici ni navedeno.
29 V skladu s členom 11(a) Uredbe št. 872/2004 je Komisija pooblaščena za: spremembe Priloge I k navedeni uredbi na podlagi odločitev, ki sta jih sprejela bodisi Varnostni svet Združenih narodov bodisi Odbor za sankcije.
30 Člen 3 Uredbe št. 872/2004 določa:
„1. Z odstopanjem od člena 2 lahko pristojni organi držav članic, našteti v Prilogi II, dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali razpolaganje z nekaterimi zamrznjenimi sredstvi ali gospodarskimi viri, če se prepričajo, da so ta sredstva ali gospodarski viri:
(a) potrebni za osnovne potrebe, vključno s plačili za živila, najemnino ali hipoteko, zdravila in zdravstveno oskrbo, davke, zavarovalne premije in komunalne prispevke;
(b) namenjeni izključno za plačila razumnih honorarjev in povračila stroškov v zvezi z opravljanjem pravnih storitev;
(c) namenjeni izključno za plačila pristojbin in stroškov storitev za rutinsko vodenje ali vzdrževanje zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov,
če so o nameri, da dovolijo dostop do takih sredstev in gospodarskih virov, uradno obvestili Odbor za sankcije in v dveh delovnih dneh po takem uradnem obvestilu niso prejeli negativne odločitve Odbora za sankcije.
2. Z odstopanjem od člena 2 lahko pristojni organi držav članic, našteti v Prilogi II, dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali razpolaganje z nekaterimi zamrznjenimi sredstvi ali gospodarskimi viri, če se prepričajo, da so ta sredstva ali gospodarski viri potrebni za izredne izdatke, in če ustrezni pristojni organ uradno sporoči to odločitev Odboru za sankcije in ta odbor to odločitev odobri.
31 Odbor za sankcije je 15. junija 2004 sprejel Navodila za uporabo odstavkov 1 in 4 Resolucije 1532 (2004) (v nadaljevanju: Navodila Odbora za sankcije).
32 Točka 2(b) navedenih navodil z naslovom „Posodobitev in vzdrževanje seznama oseb, katerih premoženje se zamrzne“ določa, da Odbor za sankcije hitro preuči predloge za posodobitev tega seznama, ki mu jih predložijo države članice, in točka 2(d), da Odbor za sankcije navedeni seznam pregleduje vsakih šest mesecev, pri čemer upošteva zlasti nerešene zahteve v zvezi z izbrisom imena posameznikov in/ali subjektov (glej naslednjo točko).
33 Točka 4 Navodila Odbora za sankcije z naslovom „Izbris s seznama“ določa:
„(a) brez škode za postopke v teku lahko tožeča stranka (osebe, skupine, podjetja in/ali subjekti s seznama Odbora za sankcije) predloži vladi države, v kateri stalno prebiva in/ali katere državljan je, predlog za ponovni preizkus njenega primera. Ob tem mora tožeča stranka utemeljiti svojo zahtevo za izbris, predložiti ustrezne podatke in zahtevati podporo tej zahtevi;
(b) vlada, ki ji je bila predložena zahteva (‚vlada naslovnica zahteve‘), mora preizkusiti vse ustrezne podatke in nato dvostransko navezati stik z vlado (vladami), ki je (so) predlagala (-e) vpis na seznam (‚vlada (-e) predlagateljica (-e)‘), in zahtevati dopolnitev podatkov ter se posvetovati o zahtevi za izbris s seznama;
(c) vlada (-e), ki je (so) prvotno predlagala (-e) vpis, lahko zahteva (-jo) dopolnitev podatkov od države, kjer ima tožeča stranka prebivališče ali katere državljan je. Vlada naslovnica zahteve in vlada (-e) predlagateljica (‑e) se lahko po potrebi med temi dvostranskimi posvetovanji posvetujeta (-jo) s predsednikom Odbora za sankcije);
(d) če vlada naslovnica zahteve po preizkusu dopolnjenih podatkov želi ugoditi zahtevi za izbris s seznama, mora prepričati vlado (‑e) predlagateljico (‑e), da skupaj ali ločeno Odboru za sankcije predložijo zahtevo za izbris. Vlada naslovnica zahteve lahko Odboru za sankcije predloži zahtevo za izbris v okviru postopka tihega soglasja – opisanega v točki 3(b) in (c) zgoraj – ne da bi k temu priložila zahtevo vlade predlagateljice;
(e) predsednik poda začasni odgovor na zahteve v zvezi z izbrisom s seznama, ki niso bile obravnavane v običajnem roku dveh dni ali v podaljšanem roku.“
34 Odbor za sankcije je 14. junija 2004 odločil, da spremeni seznam oseb ali subjektov, za katere veljajo ukrepi, določeni v odstavku 1 Resolucije 1532 (2004) Varnostnega sveta. Na tem spremenjenem seznamu je bilo navedeno ime tožeče stranke, ki je bila označena kot lastnik podjetja Exotic Tropical Timber Enterprises in eden glavnih donatorjev nekdanjega predsednika Charlesa Taylorja.
35 Z Uredbo Komisije (ES) št. 1149/2004 z dne 22. junija 2004 o spremembi Uredbe št. 872/2004 (UL L 222, str. 17) je Prilogo I k Uredbi št. 872/2004 nadomestila priloga k Uredbi št. 1149/2004. Točka 13 te nove Priloge I navaja ime stranke, kot sledi:
„Leonid Minin (alias (a) Blavstein, (b) Blyuvshtein, (c) Blyafshtein, (d) Bluvshtein, (e) Blyufshtein, (f) Vladimir Abramovich Kerler, (g) Vladimir Abramovich Popiloveski, (h) Vladimir Abramovich Popela, (i) Vladimir Abramovich Popelo, (j) Wulf Breslan, (k) Igor Osols). Datum rojstva: (a) 14. december 1947, (b) 18. oktober 1946 , (c) neznan). Državljanstvo: ukrajinsko. Nemška potna lista (ime: Minin): (a) 5280007248D, (b) 18106739D. Izraelski potni listi: (a) 6019832 (6/11/94-5/11/99), (b) 9001689 (23/1/97-22/1/02), (c) 90109052 (26/11/97). Ruski potni list: KI0861177. Bolivijski potni list: 65118. Grški potni list: ni podatkov. Lastnik Exotic Tropical Timber Enterprises.“
36 Varnostni svet je 21. decembra 2004 sprejel Resolucijo 1579 (2004). Potem ko je preučil ukrepe, določene v odstavku 1 Resolucije 1532 (2004), in ugotovil, da stanje v Liberiji še naprej ogroža mir in mednarodno varnost v regiji, je navedel, da naj bi ti ukrepi ostali veljavni, da bi nekdanjemu predsedniku Charlesu Taylorju, članom njegove bližnje družine, višjim uradnikom nekdanjega Taylorjevega režima ali drugim tesnim zaveznikom in pomagačem onemogočili uporabo sredstev in imetja, ki so jih izkoristili za oviranje vzpostavitve miru in stabilnosti v Liberiji in podregiji, ter je znova potrdil namero, da bo te ukrepe pregledoval najmanj enkrat na leto.
37 Odbor za sankcije je 2. maja 2005 odločil, da na seznam oseb, skupin in subjektov, določenih v odstavku 1 Resolucije 1532 (2004) Varnostnega sveta, vnese dodatne osebne podatke.
38 Z Uredbo Komisije (ES) št. 874/2005 z dne 9. junija 2005 o spremembah Uredbe št. 872/2004 (UL L 146, str. 5, v nadaljevanju: izpodbijana uredba) je Prilogo I k Uredbi št. 872/2004 nadomestila priloga k izpodbijani uredbi. Točka 14 te nove Priloge I navaja ime stranke, kot sledi:
„Leonid Yukhimovich Minin (alias (a) Blavstein, (b) Blyuvshtein, (c) Blyafshtein, (d) Bluvshtein, (e) Blyufshtein, (f) Vladamir Abramovich Kerler, (g) Vladimir Abramovich Kerner, (h) Vladimir Abramovich Popilo-Veski, (i) Vladimir Abramovich Popiloveski, (j) Vladimir Abramovich Popela, (k) Vladimir Abramovich Popelo, (l) Wulf Breslan, (m) Igor Osols). Datum rojstva: (a) 14. december 1947, (b) 18. oktober 1946 v Odessi, ZSSR (danes Ukrajina). Državljanstvo: izraelsko. Ponarejena nemška potna lista (ime: Minin): (a) 5280007248D, (b) 18106739D. Izraelski potni listi: (a) 6019832 (veljaven od 6/11/94 do 5/11/99), (b) 9001689 (veljaven od 23/1/97 do 22/1/02), (c) 90109052 (izdan 26/11/97). Ruski potni list: KI0861177. Bolivijski potni list: 65118. Grški potni list: ni podrobnosti. Drugi podatki: lastnik Exotic Tropical Timber Enterprises.“
39 Varnostni svet je 20. decembra 2005 sprejel Resolucijo 1647 (2005). Potem ko je preučil ukrepe, določene v odstavku 1 Resolucije 1532 (2004), in ugotovil, da stanje v Liberiji še naprej ogroža mir in mednarodno varnost v regiji, je navedel, da naj bi ti ukrepi ostali veljavni, in znova potrdil namero, da bo te ukrepe pregledoval najmanj enkrat na leto.
Postopek
40 Leonid Minin je 3. septembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES vložil to tožbo, ki je bila vpisana pod številko T-362/04.
41 S sklepoma predsednika drugega senata Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2004 in z dne 21. februarja 2005 je bila Svetu in Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije. Svet je intervencijsko vlogo predložil v predpisanem roku. Združeno kraljestvo je z dopisom, prispelim v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje 19. aprila 2005, Sodišče prve stopnje obvestilo o umiku intervencijske vloge, vendar si je pridržalo pravico do sodelovanja na morebitni obravnavi.
42 Sodišče prve stopnje (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca sklenilo začeti ustni postopek in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje, na stranke naslovilo pisna vprašanja ter jih pozvalo, naj nanje odgovorijo na obravnavi. Tožeča in tožena stranka sta to zahtevo izpolnili.
43 Stranke, razen Združenega kraljestva, so na obravnavi 13. septembra 2006 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje.
Predlogi strank
44 Tožeča stranka v tožbi Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost točke 13 Priloge k Uredbi št. 1149/2004;
– razglasi ničnost navedene uredbe;
– na podlagi člena 241 ES ugotovi neuporabljivost uredb št. 872/2004 in 1149/2004.
45 Komisija v odgovoru na tožbo Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo delno zavrže kot nedopustno in delno zavrne kot neutemeljeno;
– nove tožbene razloge, navedene v repliki, zavrže kot nedopustne ali zavrne kot neutemeljene;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
46 Svet v intervencijski vlogi Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbo zavrne.
47 Tožeča stranka v pisnem odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje, navaja, da namerava ob upoštevanju Uredbe št. 874/2005 spremeniti prvotne predloge. Odslej Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost točke 14 priloge k izpodbijani uredbi;
– razglasi ničnost Uredbe št. 872/2004, kot je bila spremenjena z izpodbijano uredbo, ker v členu 2 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.
48 Tožeča stranka je med obravnavo na eni strani umaknila spremenjeni drugi predlog in na drugi strani zahtevala, naj se toženi stranki naloži plačilo stroškov, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
Dopustnost in predmet tožbe
49 Tožeča stranka je s prvotnimi predlogi, ki jih je oblikovala, kot je navedeno zgoraj v točki 44, predlagala razglasitev ničnosti točke 13 priloge k Uredbi št. 1149/2004, ki jo je nadomestila Priloga I k Uredbi št. 872/2004.
50 Ker je tako nadomeščeno Prilogo I k Uredbi št. 872/2004 med postopkom nadomestila priloga k izpodbijani uredbi, so bile stranke pozvane, naj predložijo pisna stališča v zvezi s posledicami, ki naj bi jih imeli novi dejavniki za obravnavanje te tožbe.
51 Tožeča stranka je torej spremenila predloge tako, kot je navedeno zgoraj v točki 47. Glede na okoliščine obravnavane zadeve Komisija ni ugovarjala načelu take spremembe. Ta sprememba je načeloma v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje, na podlagi katere je, kadar ukrep zamrznitve sredstev posameznika med postopkom nadomesti ukrep z enakim predmetom, slednjega treba šteti za nov element, ki tožeči stranki omogoča, da prilagodi stališča in tožbene razloge tako, da se nanašajo na zadnje ukrepe (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. septembra 2005 v zadevi Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, T‑306/01, ZOdl., str. II-3533, zdaj v pritožbenem postopku, v nadaljevanju: sodba Yusuf, točke od 71 do 74, in v zadevi Kadi proti Svetu in Komisiji, T‑315/01, ZOdl., str. II-3649, zdaj v pritožbenem postopku, v nadaljevanju: sodba Kadi, točke od 52 do 55 in navedena sodna praksa).
52 Nato je treba ugotoviti, da ker je tožeča stranka med obravnavo tako spremenjeni drugi predlog umaknila, je bila od takrat predmet tožbe le razglasitev ničnosti točke 14 priloge k izpodbijani uredbi, na podlagi katere je ime tožeče stranke še naprej na seznamu oseb, katerih sredstva je treba v skladu z Uredbo št. 872/2004 zamrzniti.
53 V zvezi s tem je treba navesti, da je izpodbijana uredba res uredba v smislu člena 249 ES (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Yusuf, točke od 184 do 188), in ne skupek posamičnih odločb, kot nepravilno navaja tožeča stranka. Tudi točka 14 priloge k izpodbijani uredbi ima lastnost uredbe in torej v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni posamična odločba, naslovljena na tožečo stranko. Dejstvo pa je, da tožečo stranko ta akt neposredno in posamično zadeva, ker je poimensko navedena v navedeni točki 14 njegove priloge (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Yusuf, točka 186, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2006 v zadevi Ayadi proti Svetu, T‑253/02, ZOdl., str. II‑2139, zdaj v pritožbenem postopku, v nadaljevanju: sodba Ayadi, točka 81). Glede na to je dopustno, da tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti tega akta.
Temelj
1. Trditve strank o dejstvih
54 Tožeča stranka izjavlja, da se imenuje Leonid Minin in da je izraelski državljan s stalnim prebivališčem v Tel Avivu (Izrael), čeprav je v času dejstev, odločilnih za ta spor, bivala v Italiji. Tožeča stranka dodaja, da so bili po sprejetju Uredbe št. 1149/2004 vsa njena sredstva in vsi njeni gospodarski viri v Skupnosti zamrznjeni, tako da ni mogla skrbeti za sina niti opravljati svojih dejavnosti kot poslovodja družbe za uvoz in izvoz lesa. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da je bila oproščena pregona, ki je bil sprožen proti njej v Italiji zaradi prometa z orožjem.
55 V zvezi s tem se Komisija in Svet sklicujeta na poročilo skupine strokovnjakov z dne 26. oktobra 2001 iz odstavka 19 Resolucije 1343 (2001) (glej točko 13). Ti instituciji menita, da je zlasti iz odstavkov od 15 do 17 ter 207 in naslednjih tega poročila razvidno, da so italijanski organi med odvzemom prostosti 5. avgusta 2000 pri tožeči stranki našli več dokumentov, ki so jo povezovali s prometom orožja, namenjenega v Liberijo. Tožeča stranka naj bi, ko jo je skupina strokovnjakov zaslišala v zaporu, priznala vpletenost v več poslov v zvezi s prometom orožja. Poleg tega naj bi bila tožeča stranka v Italiji oproščena, ker italijanska sodišča niso bila krajevno pristojna za pregon proti njej v tej državi članici.
2. Pravo
56 V utemeljitev svojih predlogov tožeča stranka navaja dva tožbena razloga: prvi je nepristojnost Skupnosti za sprejetje Uredbe št. 872/2004, Uredbe št. 1149/2004 in izpodbijane uredbe (v nadaljevanju skupaj: izpodbijane uredbe), drugi pa kršitev njenih temeljnih pravic.
Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Skupnosti za sprejetje izpodbijanih uredb
57 Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, od katerih je bil drugi naveden v fazi replike.
Prvi del
– Trditve strank
58 S prvim delom tožbenega razloga tožeča stranka najprej zatrjuje, da se resolucije Varnostnega sveta nanašajo izključno na države, na katere so naslovljene, in da njihov cilj ni, da bi se neposredno nanašale na posameznike, v nasprotju z uredbami Skupnosti, ki imajo neposredne učinke erga omnes v državah članicah. Izpodbijane uredbe Sveta naj bi tako sankcijam, ki so jih predvidele resolucije Varnostnega sveta in so jih te uredbe prevzele, dale „dodatno vrednost“, in sicer neposredni učinek na ozemlju Unije, kar naj z normativnega vidika ne bi bilo utemeljeno. Skupnost naj bi namreč imela le dodeljeno pristojnost. V skladu s členom295 ES naj Skupnost ne bi imela lastnih pristojnosti v zvezi z lastninskopravno ureditvijo. Torej naj ne bi bila pristojna za sprejetje aktov, ki bi omejevali lastnino posameznikov. To vlogo naj bi imele države članice, ki so po mnenju tožeče stranke edine pristojne za dodelitev neposrednega in zavezujočega učinka posamičnih gospodarskih sankcij, ki jih je sprejme Varnostni svet.
59 Drugič, tožeča stranka meni, da so naslovniki ukrepov, določenih s členoma 60 ES in 301 ES, tretje države. Posledično naj ti členi ne bi bili ustrezna pravna podlaga za sprejetje kazenskih in preprečevalnih ukrepov, ki se nanašajo na posameznike in imajo neposredni učinek nanje. Taki ukrepi – drugače kakor, prvič, trgovski omejevalni ukrepi, ki so bili zoper Liberijo sprejeti z Uredbo št. 234/2004, in drugič, ukrepi trgovskega embarga zoper Irak, ki ju je Sodišče prve stopnje preučilo v sodbi z dne 28. aprila 1998 v zadevi Dorsch Consult proti Svetu in Komisiji (T‑184/95, Recueil, str. II‑667) – naj ne bi bili v skladu s pristojnostmi Skupnosti.
60 Samovoljni značaj ureditve, ki je bila vzpostavljena z izpodbijanimi uredbami Sveta, naj bi bil jasno razviden iz primerjave med temi ureditvami in ureditvijo, uvedeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1294/1999 z dne 15. junija o zamrznitvi kapitala in prepovedi vlaganj v zvezi z Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ) in o razveljavitvi uredb (ES) št. 1295/98 in (ES) št. 1607/98 (UL L 153, str. 63). Tožeča stranka zatrjuje, da se je štelo, da osebe, na katere se nanaša člen 2 zadnje navedene uredbe, „delujejo ali nameravajo delovati za račun in v imenu“ zadevne vlade. Dodaja, da je Uredba št. 1294/1999 vsebovala norme, naslovljene na države članice, in da je na novo določila ukrepe zamrznitve sredstev, ki so jih države članice že uporabile na nacionalni ravni.
61 Med obravnavo je tožeča stranka navedla eno različico tega drugega dela svojih trditev, in sicer je zatrjevala, da ker je bila Charlesu Taylorju odvzeta oblast v Liberiji pred sprejetjem izpodbijanih uredb, te uredbe niso mogle več temeljiti le na členih 60 ES ali 301 ES, ampak bi morale temeljiti tudi na dodatni pravni podlagi člena 308 ES. V utemeljitev tega navaja točko 125 in naslednje sodbe Yusuf.
62 Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da zamrznitev njenih sredstev nikakor ni povezana s ciljem „izogibanja izkrivljanju konkurence“, določenim v šesti uvodni izjavi Uredbe št. 872/2004, ker naj ne bi bilo nobenega sporazuma med podjetji. Tožeča stranka prav tako navaja, da ji ni jasno, kako naj bi sredstva, ki so bila nepravilno pridobljena, vendar glede na gospodarstvo Unije v neznatnem znesku, škodila ureditvi prostega pretoka kapitala.
63 Komisija in Svet izpodbijata utemeljenost vseh trditev, ki jih je tožeča stranka navedla med pisnim postopkom. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje v sodbah Yusuf, Kadi in Ayadi zavrnilo enake ali podobne trditve.
64 Komisija v zvezi s trditvami na podlagi točke 125 in naslednjih sodbe Yusuf (glej točko 61 zgoraj), ki jih je tožeča stranka podala na obravnavi, meni, da tvorijo nov tožbeni razlog, katerega navedba med postopkom je na podlagi člena 48(2) Poslovnika prepovedana, ker ne temelji na pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so se pokazale med postopkom.
– Presoja Sodišča prve stopnje
65 Tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da so bile le države članice pristojne, da s sprejemanjem ukrepov z neposrednim in zavezujočim učinkom za posameznike izvajajo gospodarske sankcije, ki jih je Varnostni svet sprejel za posameznike.
66 To trditev je treba takoj zavrniti iz razlogov, ki so v bistvu podobni razlogom iz sodb Yusuf (točke od 107 do 171), Kadi (točke od 87 do 135) in Ayadi (točke od 87 do 92) (v zvezi z možnostjo, da sodišče Skupnosti sodbo obrazloži z napotitvijo na prejšnjo sodbo, s katero je odločilo o bistveno enakih vprašanjih, glej sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Crailsheimer Volksbank, C‑229/04, ZOdl., str. I‑9273, točke od 47 do 49, in sodbo Ayadi, točka 90; v tem smislu glej tudi sklep Sodišča z dne 5. junija 2002 v zadevi Aalborg Portland proti Komisiji, C‑204/00 P, neobjavljen v Recueil, točka 29, in po analogiji sodbo Sodišča z dne 1. julija 1999 v zadevi Alexopoulou proti Komisiji, C‑155/98 P, Recueil, str. I‑4069, točki 13 in 15).
67 Na eni strani je Sodišče prve stopnje v sodbah Yusuf, Kadi in Ayadi odločilo, da ker je Skupnost na podlagi Pogodbe ES sprejela pristojnosti, ki so jih prej izvajale države članice na področju uporabe Ustanovne listine Združenih narodov, določbe te listine zavezujejo Skupnost (sodba Yusuf, točka 253) in da pogodba, s katero je bila Skupnost ustanovljena, slednjo zavezuje, da pri izvajanju pristojnosti sprejme vse potrebne določbe, da bi državam članicam omogočila izpolnjevanje obveznosti na podlagi te listine.
68 Na drugi strani je Sodišče prve stopnje v teh istih sodbah odločilo, da je Skupnost na podlagi členov 60 ES in 301 ES pristojna za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki neposredno prizadenejo posameznike, če skupno stališče ali skupni ukrep, ki sta bila sprejeta na podlagi Pogodbe EU v zvezi s SZVP, tako določata in če je cilj teh ukrepov dejansko v celoti ali delno prekiniti ali omejiti gospodarske odnose z eno ali več tretjimi državami (sodba Yusuf, točke od 112 do 116). Nasprotno pa omejevalni ukrepi, ki nikakor niso povezani z ozemljem ali ureditvijo tretje države, ne morejo temeljiti le na teh določbah (sodba Yusuf, točke od 125 do 157). Vendar je Skupnost pristojna za sprejetje takih ukrepov na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES (sodba Yusuf, točke od 158 do 170, in sodba Ayadi, točke od 87 do 89).
69 V obravnavani zadevi je torej Svet v Skupnem stališču 2002/487, sprejetem na podlagi določb Naslova V Pogodbe EU, ugotovil, da je bil ukrep Skupnosti nujen za izvedbo nekaterih omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper Charlesa Taylorja in njegove pomagače v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta 1532 (2004), Skupnost pa je te ukrepe izvedla s sprejetjem izpodbijanih uredb (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Yusuf, točka 255).
70 V posebnih okoliščinah obravnavane zadeve je treba kljub temu ugotoviti, da sta pravna podlaga izpodbijanih uredb le členov 60 ES in 301 ES. Ne glede na to, ali se trditev, ki jo je v zvezi s tem na obravnavi navedla tožeča stranka, opredeli kot nov ali star tožbeni razlog na podlagi člena 125 in naslednjih sodbe Yusuf (glej točko 61 zgoraj), je treba nujno preveriti, ali je namen sankcije zoper tožečo stranko v vlogi pomagača nekdanjega predsednika Liberije Charlesa Taylorja v celoti ali delno prekiniti ali zmanjšati gospodarske odnose s tretjo državo, ker bi tako preverili, ali so te sankcije dovolj povezane z ozemljem ali režimom take države.
71 Ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta, skupnih stališč SZVP in aktov Skupnosti, ki so sporni v obravnavani zadevi, Sodišče prve stopnje meni, da gre za tak primer, čeprav je bil Charles Taylor avgusta 2003 odstavljen s predsedniškega položaja.
72 V skladu z ustaljeno presojo Varnostnega sveta Sodišče prve stopnje namreč ni pristojno za preizkus stanja v Liberiji, ki še naprej ogroža mednarodni mir in varnost v regiji, in omejevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti zoper Charlesa Taylorja in njegove pomagače in ki so nujni za preprečitev, da bi slednji uporabljali sredstva in imetje, ki so jih izkoristili za oviranje vzpostavitve miru in stabilnosti v Liberiji in regiji (v zvezi z obdobjem med letoma 2001 in 2005 glej zlasti točke 12, 14, 15, 18 in 36 zgoraj, in v zvezi z obdobjem po 20. decembru 2005 glej zlasti točko 39 zgoraj).
73 Poleg tega je na podlagi četrte uvodne izjave Uredbe št. 872/20004 zamrznitev sredstev Charles Taylorja in njegovih pomagačev potrebna „[z]aradi negativnega učinka na Liberijo, ki ga ima prenos nezakonito prisvojenih sredstev in premoženja v tujino, in ker so Charles Taylor in njegovi pomagači ta nezakonito prisvojena sredstva uporabljali za spodkopavanje miru in varnosti v Liberiji in v regiji“.
74 Sodišče prve stopnje meni, da ker organ, ki mu je mednarodna skupnost zaupala glavno vlogo pri ohranjanju mednarodnega miru in stabilnosti, meni, da Charles Taylor in njegovi pomagači še naprej spodkopavajo mir v Liberiji in sosednjih državah, so omejevalni ukrepi, ki so bili sprejeti zoper njih, zadostna vez z ozemljem ali režimom te države, in da je mogoče šteti, da je „namen [teh ukrepov] v celoti ali delno prekiniti ali zmanjšati gospodarske odnose s [...] tretjo državo“ v smislu členov 60 ES in 301 ES. Skupnost je torej na podlagi teh določb pristojna za sprejetje spornih ukrepov.
75 Druge trditve, ki jih tožeča stranka podrobneje navaja v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, te presoje ne omajajo.
76 Komisija utemeljeno zavrača trditev, da naj bi izpodbijane uredbe zadevnim resolucijam Varnostnega sveta neupravičeno dale „dodatno vrednost“, ker imajo uredbe na ozemlju Skupnosti neposreden učinek, in navaja, na eni strani, da člena 60 ES in 301 ES ne omejujeta izbire ukrepov za njuno izvedbo, in na drugi strani, da Resolucija 1532 (2004) vnaprej ne določa posebnih omejitev oblike, ki jo lahko imajo izvedbeni ukrepi, ki jih morajo sprejeti države članice OZN neposredno ali kot v obravnavani zadevi prek mednarodnih organizacij, katerih članice so. Nasprotno ta resolucija zahteva sprejetje „ukrepov, ki so potrebni“ za njeno izvedbo. Komisija in Svet v zvezi s tem utemeljeno zatrjujeta, da je sprejetje uredbe Skupnosti upravičeno iz očitnih razlogov enotnosti in učinkovitosti ter da omogoča preprečevanje prenosa ali prikrivanje sredstev zadevnih oseb v obdobju, ko naj bi države članice v nacionalno pravo prenesle direktivo ali odločbo.
77 V zvezi s trditvijo, da je Skupnost s tem, da je odredila zamrznitev sredstev posameznikov, kršila člen 295 ES, čeprav sporni ukrepi v obravnavani zadevi posegajo v lastninskopravno ureditev (glej v zvezi s tem sodbo Yusuf, točka 299), zadostuje ugotovitev, da druge določbe Pogodbe ne glede na zadevno določbo dajejo Skupnosti pooblastilo za sprejetje sankcij ali preprečevalnih ukrepov, ki vplivajo na lastninsko pravico posameznikov. Tak primer sta zlasti področji konkurence (člen 83 ES) in trgovinske politike (člen 133 ES). Tako je tudi pri ukrepih, sprejetih na podlagi členov 60 ES in 301 ES, kot so ukrepi v obravnavani zadevi.
78 V zvezi s trditvijo, da zamrznitev sredstev premoženja tožeče stranke ni bila povezana s ciljem „izogibanja izkrivljanju konkurence“, določenim v šesti uvodni izjavi Uredbe št. 872/2004, je res, da trditev obstoja nevarnosti izkrivljanja konkurence, ki naj bi jo izpodbijana uredba preprečevala, ni prepričljiva (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Yusuf, točke od 141 do 150, in Kadi, točke od 105 do 114).
79 Vendar je treba – kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 165 sodbe Ayadi – obrazložitev uredbe preizkusiti v celoti. V skladu s sodno prakso kršitev postopka, in sicer kadar ena od uvodnih izjav uredbe vsebuje nepravilno navedbo, ne more pripeljati do razglasitve ničnosti te uredbe, če njene druge uvodne izjave zagotavljajo zadostno obrazložitev (sodba Sodišča z dne 20. oktobra 1987 v zadevi Španija proti Svetu in Komisiji, 119/86, Recueil, str. 4121, točka 51, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. januarja 1999 v združenih zadevah Neue Maxhütte Stahlwerke in Lech-Stahlwerke proti Komisiji, T‑129/95, T‑2/96 in T‑97/96, Recueil, str. II‑17, točka 160). V obravnavani zadevi gre za tak primer.
80 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora obrazložitev, določena v členu 253 ES, jasno in nedvoumno izražati sklepanje Sveta, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da sodišče Skupnosti lahko opravi nadzor. Spoštovanje obveznosti obrazložitve se poleg tega ne presoja samo glede na besedilo akta, ampak tudi glede na njegov kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Kadar gre, tako kot v obravnavani zadevi, za splošen akt, se lahko njegova obrazložitev omeji na navedbo, prvič, splošnih okoliščin, ki so pripeljale do njegovega sprejetja, in drugič, splošnih ciljev, ki se nameravajo doseči (glej sodbo Sodišča z dne 10. januarja 2006 v zadevi International Air Transport Association in drugi, C‑344/04, ZOdl., str. I‑403, točki 66 in 67 in navedena sodna praksa).
81 V obravnavani zadevi pravna podlaga Uredbe št. 872/2004 in njene od prve do pete uvodne izjave v celoti izpolnjujejo te zahteve, še posebej ker se sklicujejo na eni strani na člena 60 ES in 301 ES in na drugi strani na resoluciji Varnostnega sveta 1521 (2003) in 1532 (2004) ter na skupni stališči 2004/137 in 2004/487.
82 V prilogi izpodbijane uredbe je tožeča stranka poimensko navedena kot oseba, za katero velja posamični ukrep zamrznitve sredstev, vendar je uredba zadostno utemeljena s sklicevanjem druge uvodne izjave uredbe na ustrezno poimenovanje, ki ga je opravil Odbor za sankcije.
83 V skladu z zgoraj navedenim je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del
– Trditve strank
84 Tožeča stranka z drugim delom tožbenega razloga, ki je bil naveden v fazi replike, navaja kršitev načela subsidiarnosti, ki je po njenem mnenju v ospredju tega spora.
85 Komisija meni, da ta očitek kot nov tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v fazi replike, ni dopusten, in zatrjuje, da tožeča stranka nikakor ni podprla svojih trditev.
86 Komisija meni, da sta člena 60 ES in 301 ES omogočila nedvoumen in brezpogojen prenos pristojnosti v korist Skupnosti. Ta pristojnost je izključna, tako da naj se načelo subsidiarnosti v obravnavani zadevi ne bi uporabilo.
87 Nazadnje Komisija in Svet zatrjujeta, da čeprav bi se načelo subsidiarnosti v obravnavani zadevi uporabilo, drugotna vloga držav članic na podlagi člena 60 ES pomeni priznanje, da je mogoče cilje ukrepa zamrznitve sredstev učinkoviteje doseči na ravni Skupnosti. V obravnavani zadevi gre očitno za tak primer.
– Presoja Sodišča prve stopnje
88 Najprej je treba opozoriti, da je sodišče Skupnosti pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali dobro delovanje sodnega organa upravičuje zavrnitev tožbenega razloga po temelju, ne da bi predhodno odločilo o dopustnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. septembra 2006 v združenih zadevah Sinaga proti Komisiji, T‑217/99, T‑321/99 in T‑222/01, neobjavljena v ZOdl., točka 68 in navedena sodna praksa).
89 V obravnavani zadevi je treba torej očitek zatrjevane kršitve načela subsidiarnosti vsekakor zavrniti kot neutemeljen iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah od 106 do 110, 112 in 113 sodbe Ayadi v odgovor na v bistvu enak tožbeni razlog, na katerega se je skliceval C. Ayadi. Sodišče prve stopnje namreč meni, da naj se navedeno načelo ne bi navajalo na področju uporabe členov 60 ES in 301 ES, tudi če se domneva, da to področje ni v izključni pristojnosti Skupnosti. Tudi če se domneva, da se to načelo uporablja v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, je vsekakor očitno, da je resolucije Varnostnega sveta, ki so zavezujoče za vse članice OZN, v državah članicah mogoče enotno izvesti bolje na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni.
90 V skladu z zgoraj navedenim je treba drugi del prvega tožbenega razloga in s tem celoten prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic
91 Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, od katerih je bil tretji naveden v fazi replike.
Prvi in drugi del
– Trditve strank
92 Tožeča stranka s prvim delom tožbenega razloga navaja kršitev lastninske pravice, ki po njenem mnenju sodi med temeljne pravice, ki jih mora Skupnost spoštovati (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1979 v zadevi Hauer, 44/79, Recueil, str. 3727), zlasti ob upoštevanju Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP).
93 Tožeča stranka priznava, da lahko v skladu s sodno prakso za to pravico veljajo omejitve le, če te sledijo ciljem v splošnem interesu Skupnosti. Vendar poudarja, da izpodbijane uredbe ne navajajo takih ciljev. Meni, da za tak cilj ni mogoče šteti cilja izogibanja izkrivljanju konkurence, ki v obravnavani zadevi ni upošteven (glej točko 61). Cilj kaznovanja za tatvine, ki so jih storili „diktator Taylor in njegovi pomagači“, spada med naloge držav kot naslovnic resolucij Varnostnega sveta, in ne med naloge Skupnosti.
94 V repliki tožeča stranka zatrjuje, da se načela, ki jih je določilo Sodišče s sodbo z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus (C‑84/95, Recueil, str. I‑3953), ki jo navaja Komisija, v obravnavani zadevi ne uporabijo. Prvič, v nasprotju s spornimi ukrepi v zadevi, v kateri je bila razglašena ta sodba, sorazmernost ukrepov, ki jih določajo izpodbijane uredbe, naj ne bi ni bila preučena, preden so bili ti ukrepi sprejeti. Drugič, meni, da stanja v Federativni republiki Jugoslaviji (Srbija in Črna gora), kjer je potekala huda civilna vojna, ni mogoče primerjati s stanjem v Liberiji, kjer naj bi bil izveden mirovni postopek. Tretjič, v skladu s členoma 46 in 53 uredbe, priložene k Haaški konvenciji z dne 18. oktobra 1907 o zakonih in običajih vojne na kopnem, naj bi prevozna sredstva, kot so letala, ki so jih zasegli irski organi v zadevi, v kateri je bila razglašena zgoraj navedena sodba Bosphorus, uživala manjše varstvo kot druge oblike zasebne lastnine.
95 Tožeča stranka v repliki zatrjuje tudi, da se v obravnavani zadevi ne uporablja nobeno odstopanje od lastninske pravice, ki je dovoljeno v skladu s členom 1 Protokola št. 1 k EKČP. V vsakem primeru naj bi Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da je ravnanje države, ki je povzročilo dejansko stanje, v katerem je lastnik oviran pri popolnem razpolaganju s svojim premoženjem, ne da bi zato prejel kakršno koli nadomestilo za utrpelo škodo, v nasprotju s to določbo (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba z dne 24. junija 1993 v zadevi Papamichalopoulos proti Grčiji, sklop A, št. 260‑B).
96 Tožeča stranka z drugim delom tožbenega razloga navaja kršitev pravic do obrambe, ker naj bi Skupnost sprejela izpodbijane uredbe, ki so v bistvu skupek posamičnih upravnih odločb, ne da bi izvedla dejansko preiskavo o zamrznitvi sredstev, in ob neobstoju kontradiktornega postopka. Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da se spoštovanje pravic do obrambe zahteva v vseh upravnih postopkih (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757).
97 Komisija in Svet v celoti izpodbijata utemeljenost trditev, ki jih je navedla tožeča stranka v pisnem postopku. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje že v sodbah Yusuf, Kadi in Ayadi zavrnilo enake oziroma podobe trditve.
– Presoja Sodišča prve stopnje
98 V obravnavani zadevi Uredba št. 872/2004, sprejeta zlasti v skladu s Skupnim stališčem 2004/487, pomeni izvedbo na ravni Skupnosti obveznosti držav članic Skupnosti, ki so članice OZN, da z aktom Skupnosti uresničijo sankcije proti Charlesu Taylorju in njegovim pomagačem, ki so bile določene in nato poostrene z več resolucijami Varnostnega sveta, sprejetimi na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Uvodne izjave Uredbe št. 872/2004 se izrecno sklicujejo na resoluciji 1521 (2003) in 1532 (2004).
99 Enako velja za Uredbo št. 1149/2004, sprejeto po vnosu tožeče stranke na seznam oseb, skupin in subjektov, za katere je treba uporabiti sporne sankcije, ki ga je določil Odbor za sankcije 14. junija 2004 (glej točki 34 in 35 zgoraj), in izpodbijano uredbo, sprejeto po spremembi navedenega seznama, ki jo je določil Odbor za sankcije 2. maja 2005 (glej točki 37 in 38 zgoraj).
100 Poleg tega sporne resolucije Varnostnega sveta in izpodbijane uredbe v obravnavani zadevi določajo gospodarske sankcije (zamrznitev sredstev in drugih gospodarskih virov) za zadevne osebe, ki so po naravi in obsegu v bistvu enake tistim spornim sankcijam v zadevah, v katerih so bile razglašene sodbe Yusuf, Kadi in Ayadi. Na vse te sankcije, ki jih Varnostni svet ali pristojni Odbor za sankcije redno pregledujeta (glej na eni strani zlasti točke 20, 21, 32, 36 in 39 zgoraj ter na drugi strani sodbo Yusuf, točke 16, 26 in 37), se nanašajo podobna odstopanja (glej zlasti na eni strani točki 19 in 30 zgoraj in na drugi strani sodbo Yusuf, točki 36 in 40) in podobni mehanizmi, ki zadevnim osebam omogočajo, da zahtevajo, da pristojni Odbor za sankcije pregleda njihovo zadevo (glej zlasti na eni strani točke od 31 do 33 zgoraj in na drugi strani sodbo Yusuf, točki 309 in 311).
101 V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 66 zgoraj, je mogoče trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo njenih temeljnih pravic, lastninske pravice in pravic do obrambe – ob upoštevanju sodb Yusuf (točke od 226 do 283, od 285 do 303 in od 304 do 331), Kadi (točke od 176 do 231, od 234 do 252 in od 253 do 276) in Ayadi (točke od 115 do 157), v katerih so bile bistveno enake trditve zavrnjene iz razlogov, v bistvu povezanih s prevlado mednarodnega pravnega reda, ki so ga sprejeli Združeni narodi, nad pravnim redom Skupnosti, s povezanimi omejitvami v zvezi z nadzorom zakonitosti, ki ga mora izvajati Sodišče prve stopnje v zvezi z akti Skupnosti zaradi izvedbe odločb Varnostnega sveta ali njegovih Odborov za sankcije, in s tem, da ukrepi zamrznitve sredstev, kot so sporni ukrepi v obravnavani zadevi, ne kršijo ius cogens – le zavrniti.
102 Zato je treba prvi in drugi del tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del
– Trditve strank
103 Tožeča stranka s tretjim delom tožbenega razloga, ki je bil naveden v fazi replike, navaja kršitev načela teritorialnosti. V utemeljitev tega se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je za pristojnost Skupnosti za izvajanje prisile v zvezi z ravnanjem, ki se je zgodilo zunaj njenega ozemlja, določen pogoj, da ima to ravnanje učinke na njenem ozemlju (sodbe Sodišča z dne 27. septembra 1988 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, Recueil, str. 5193, in z dne 24. novembra 1992 v zadevi Poulsen in Diva Navigation, C‑286/90, Recueil, str. I‑6019; sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T‑102/96, Recueil, str. II‑753).
104 Poleg tega naj bi bil končni cilj izpodbijanih uredb, da imajo učinke na ozemlju Liberije, ne pa na ozemlju Skupnosti, kot je razvidno iz tretje in četrte uvodne izjave Uredbe št. 872/2004. Tožeča stranka meni, da ta dejavnik loči navedeno uredbo od Uredbe št. 1294/1999 (glej točko 60 zgoraj), katere cilj naj bi bil „znatno povečati pritisk“ na Srbijo in ki naj bi torej imela „splošni cilj, ki je povsem ločen od teritorialnega vidika“.
105 Komisija meni, da je očitek tožeče stranke v zvezi z zatrjevano ekstrateritorialnostjo učinkov izpodbijanih uredb kot nov tožbeni razlog nedopusten. Te uredbe naj nikakor ne bi imele ekstrateritorialnih učinkov, ker naj bi veljale le za sredstva in gospodarske vire, ki so na ozemlju Skupnosti.
– Presoja Sodišča prve stopnje
106 Očitek v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela teritorialnosti je treba zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba odločati o njegovi dopustnosti (glej v zvezi s tem točko 88 zgoraj), ker izpodbijane uredbe veljajo le za sredstva in gospodarske vire, ki so na ozemlju Skupnosti, in zato nimajo ekstrateritorialnih učinkov.
107 Okoliščina, da naj bi imelo ravnanje, zaradi katerega so bile sprejete izpodbijane uredbe, učinke le zunaj ozemlja Skupnosti, ni upoštevna, ker je namen ukrepov, sprejetih na podlagi členov 60 ES in 301 ES, le izvedba skupnih stališč ali skupnih ukrepov, ki jih Skupnost sprejme na podlagi Pogodbe EU v zvezi s SZVP, in določitev ukrepov v zvezi s tretjimi državami. Dodati je treba, da je v skladu s členom 11(1) EU eden od ciljev SZVP ohranjati mir in krepiti mednarodno varnost v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov. Tak cilj očitno ne bi mogel biti dosežen, če bi morala Skupnost svoje ukrepe omejiti na primere, v katerih ima položaj, zaradi katerega je posredovala, učinke na njenem ozemlju.
108 Enako velja za okoliščino, da naj bi bil končni cilj izpodbijanih uredb, da imajo učinke na ozemlju Liberije, ker dajeta člena 60 ES in 301 ES pristojnost za sprejetje ukrepov v zvezi z gospodarskimi sankcijami, ki naj bi imeli učinke v tretjih državah, ravno Skupnosti.
109 V skladu z navedenim je treba tretji del drugega tožbenega razloga in zato drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
110 Ker noben tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi, ni utemeljen, je treba tožbo zavrniti.
Stroški
111 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.
112 Na podlagi prvega pododstavka člena 87(4) Poslovnika države članice in institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo svojih stroškov in stroškov Komisije.
3) Svet in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosita svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 31. januarja 2006.