Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 18. aprila 2024(1)
Zadeva C‑394/22
Oilchart International NV
proti
O.W. Bunker (Netherlands) BV,
ING Bank NV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 1(1) in (2)(b) – Pojem ,civilne in gospodarske zadeve‘ – Izvzeta področja – Stečaj in postopki v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb – Uredba (ES) št. 1346/2000 – Člen 3(1) – Tožbe, ki izhajajo neposredno iz postopka zaradi insolventnosti in so z njim tesno povezane“
1. Oilchart International NV (v nadaljevanju: Oilchart) je belgijska družba, ki zahteva plačilo neplačanega računa za oskrbo morskega plovila z gorivom v pristanišču Sluiskil (Nizozemska). Ko je dolžnik, to je nizozemska družba O.W. Bunker BV NL (v nadaljevanju: OWB NL), postal insolventen, ta račun namreč še vedno ni bil plačan. Tožba v postopku v glavni stvari je bila vložena v Belgiji, in sicer po tem, ko je bil na Nizozemskem uveden postopek zaradi insolventnosti.
2. V teh okoliščinah se postavlja vprašanje, ali je lahko hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija), to je sodišče, ki ne vodi postopka zaradi insolventnosti, pristojno za odločanje o tožbi, s katero družba Oilchart uveljavlja plačilo tega računa.
3. Sodišče ima v tej zadevi znova priložnost, da izpopolni sodno prakso, ki se nanaša na razmejitev med področjema uporabe Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia)(3) na eni strani ter Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti(4) (v nadaljevanju: Uredba o insolventnosti)(5) na drugi strani.
4. Predložitveno sodišče, ki mora odločiti o vprašanju mednarodne sodne pristojnosti, Sodišče v bistvu sprašuje, ali tožba, ki jo je vložil upnik pri nacionalnem sodišču – ki pa ni sodišče, ki je začelo postopek zaradi insolventnosti – za plačilo računa, ki je bil zaradi preizkusa zadevne terjatve predložen upravitelju v postopku zaradi insolventnosti, spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti ali na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia.
I. Pravni okvir
A. Pravo Evropske unije
1. Uredba Bruselj Ia
5. Člen 1(1) in (2)(b) Uredbe Bruselj Ia določa:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. […]
2. Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
(b) stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke;
[…]“
2. Uredba o insolventnosti
6. Člen 3(1) Uredbe o insolventnosti določa:
„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov registrirani sedež.“
B. Nizozemsko pravo
7. Člen 25 Wet van 30 September 1893 op het faillissement en de surséance van betaling (zakon z dne 30. septembra 1893 o stečaju in prisilni poravnavi) (Nederlandse Faillissementswet, v nadaljevanju: NFW) določa:
„1. Pravna sredstva, ki se nanašajo na pravice ali obveznosti iz naslova stečajne mase, se uveljavljajo tako proti upravitelju kot tudi s strani upravitelja.
2. Če taka pravna sredstva, ki jih uveljavi ali uveljavlja stečajni dolžnik oziroma ki se uveljavijo ali uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku, privedejo do izdaje sodbe v škodo tega stečajnega dolžnika, taka sodba nima pravnega učinka proti stečajni masi.“
8. Člen 26 NFW določa:
„Pravna sredstva, s katerimi se predlaga izpolnitev obveznosti iz naslova stečajne mase, se lahko proti stečajnemu dolžniku vložijo le na način, ki je določen v členu 110.“
9. Člen 110(1) NFW določa, da se „terjatve […] prijavijo upravitelju v obliki računa ali druge pisne izjave, v kateri sta navedena vrsta in znesek terjatve, skupaj z dokazili ali kopijo dokazil ter izjavo v zvezi z morebitnim uveljavljanjem prednostne pravice, zastavne pravice, hipoteke ali pravice do ugovora neizpolnitve“.
II. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
10. Družba Oilchart je morsko plovilo MS Evita K, ki je v lasti družbe Sharsburg Navigation SA, 21. oktobra 2014 v pristanišču Sluiskil (Nizozemska) oskrbela z ladijskim gorivom. Ladjar je oskrbo tega plovila z gorivom prek svojega zastopnika, to je družbe Orient Shipping Rotterdam, naročil pri danski družbi OW Bunker & Trading A/S (v nadaljevanju: OWB A/S), ki je to naročilo nato posredovala družbi OWB NL, ki je del iste skupine. Družba OWB NL je gorivo kupila pri družbi Oilchart.
11. Družba OWB A/S je družbi Orient Shipping Rotterdam 21. oktobra 2014 izstavila račun v višini 117.179 ameriških dolarjev (USD).
12. Družba Oilchart je družbi OWB NL nato 22. oktobra 2014 izstavila račun za oskrbo z gorivom v višini 116.471,45 USD (v nadaljevanju: sporni račun). Rechtbank te Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska) je 21. novembra 2014 razglasilo stečaj družbe OWB NL. Sporni račun zato ni bil plačan. Družba Oilchart je terjatev iz naslova tega računa prijavila upraviteljem družbe OWB NL, da bi ti lahko opravili preizkus te terjatve.
13. Družba Oilchart je po stečaju družbe OWB NL ugotovila, da ni bilo plačanih več računov, ki jih je izstavila družbi OWB NL (med katerimi je bil tudi sporni račun), zato se je iz previdnostnih razlogov odločila za zaustavitev nekaterih morskih plovil, ki jih je oskrbela z gorivom, zaradi zavarovanja teh terjatev. Ladjarji oziroma združenja vzajemnih zavarovalnih skladov (v nadaljevanju: klubi P&I) so družbi Oilchart zaradi sprostitve teh plovil izdali garancije v skupnem znesku računov, ki jih je izstavila družbi OWB NL. V teh garancijah je bilo določeno, da se lahko unovčijo na podlagi sodne ali arbitražne odločbe, ki je v Belgiji izdana v škodo družbe OWB NL ali ladjarja.
14. Družba Oilchart je 11. marca 2015 pri rechtbank van koophandel te Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu, Belgija) vložila tožbo proti družbi OWB NL. Družba ING Bank NV (v nadaljevanju: družba ING) je kot upnica družbe OWB NL(6) prostovoljno intervenirala v tem postopku. Družba Oilchart je svojo terjatev prijavila kot poslovno terjatev in zahtevala plačilo neplačanega računa. Poleg tega je proti družbi ING uveljavljala stransko terjatev, ta pa je nato vložila nasprotno tožbo. Rechtbank van koophandel te Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu) se je s sodbo z dne 15. marca 2017 izreklo za pristojno za odločanje o tožbi družbe Oilchart, vendar je razsodilo, da zahtevek za plačilo ni dopusten, ker bi lahko družba Oilchart zahtevek za poplačilo dolgov v skladu z NFW vložila le pri upravitelju, ki vodi postopek zaradi insolventnosti.
15. Družba Oilchart je 16. maja 2017 zoper to sodbo vložila pritožbo pri hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu), ki je predložitveno sodišče. To sodišče je menilo, da mora preizkusiti svojo mednarodno pristojnost v skladu s členom 28(1) Uredbe Bruselj Ia.(7)
16. V tem okviru se predložitveno sodišče, ki se sklicuje na sodno prakso Sodišča, sprašuje, ali je treba ugotoviti, da tožba, ki jo je družba Oilchart vložila proti družbi OWB NL, temelji na splošnih predpisih civilnega in gospodarskega prava v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia ali pa zanjo veljajo pravila, ki so značilna za postopke zaradi insolventnosti. To sodišče se prav tako sprašuje, ali člen 3(1) Uredbe o insolventnosti nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki upniku omogoča, da v eni državi članici vloži tožbo za plačilo terjatve, ki jo je v drugi državi članici že prijavil v stečajno maso.
17. Predložitveno sodišče meni, da je mogoče presojo natančne narave in možnosti vložitve take tožbe proti insolventnemu podjetju opraviti le z uporabo pravil o odstopanjih, ki so značilna za postopke v primeru insolventnosti. Vendar to sodišče meni, da je treba vprašanje glede določitve mednarodne pristojnosti razrešiti pred uporabo posebnih pravil o odstopanjih, ki izhajajo iz nizozemskega insolvenčnega prava, ne pa z uporabo teh pravil.
18. V teh okoliščinah je hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„(a) Ali je treba člen 1(2)(b) Uredbe [Bruselj Ia] v povezavi s členom 3(1) Uredbe […] o insolventnosti razlagati tako, da pojem ,stečaj, postopki v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopki prisilne poravnave in podobni postopki‘ iz člena 1(2)(b) Uredbe [Bruselj Ia] vključuje tudi postopek, v katerem je terjatev v tožbi opisana kot navadna poslovna terjatev, ne da bi bil omenjen že začet stečajni postopek zoper toženo stranko, pri čemer dejanska pravna podlaga te terjatve temelji na posebnih določbah o odstopanju iz [NFW] in pri čemer:
– je treba ugotoviti, ali je treba tako terjatev šteti za terjatev, ki jo je mogoče preizkusiti (člen 26 v povezavi s členom 110 NFW), ali za terjatev, ki je ni mogoče preizkusiti (člen 25(2) NFW), in
– je treba vprašanje, ali je mogoče hkrati uveljavljati obe terjatvi in ali se medsebojno ne izključujeta glede na posebne pravne posledice vsake od njiju (vključno z možnostjo unovčenja bančne garancije, izdane po stečaju), presoditi v skladu s posebnimi pravili nizozemskega insolvenčnega prava?
Dalje,
(b) ali je mogoče določbe člena 25(2) NFW šteti za skladne s členom 3(1) Uredbe [o insolventnosti] v delu, v katerem je s to določbo omogočeno, da se taka terjatev (člen 25(2) NFW) uveljavlja pri sodišču druge države članice namesto pri stečajnem sodišču države članice, v kateri je bil stečajni postopek začet?“
19. Pisna stališča so predložile družbi Oilchart in ING, nizozemska vlada in Evropska komisija. Sodišče je 31. marca 2023 na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo po informacijah v zvezi s pravnim okvirom spora o glavni stvari, na katero je predložitveno sodišče odgovorilo 28. aprila 2023. Družba ING in Komisija sta 1. februarja 2024 pred Sodiščem ustno predstavili stališča.
III. Presoja
20. Predložitveno sodišče se v okviru preizkusa svoje mednarodne sodne pristojnosti za odločanje o tožbi, ki jo je vložila družba Oilchart, sprašuje, ali je treba to tožbo v obravnavani zadevi opredeliti kot tožbo, ki izhaja iz postopka zaradi insolventnosti, kar pomeni, da spada na področje uporabe izjeme v zvezi s stečajem, kot je določena v členu 1(2)(b) Uredbe Bruselj Ia (v nadaljevanju: izjema v zvezi z insolventnostjo).(8) Ker se zdi, da dvomi predložitvenega sodišča v zvezi s tem vidikom izhajajo iz dejanskega okvira in narave tožbe, ki jo je vložila družba Oilchart, bom ta vprašanja obravnavala v uvodnih pojasnilih (razdelek A), nato pa se bom lotila analize obeh vprašanj predložitvenega sodišča (razdelka B in C).
A. Uvodna pojasnila v zvezi z dejanskimi ugotovitvami predložitvenega sodišča
21. Opozoriti je treba, da predložitveno sodišče ugotavlja, da je družba Oilchart, ki v svoji vlogi sicer ni navedla pravne podlage za tožbo, vselej trdila, da njena terjatev temelji na členu 25(2) NFW. Vendar predložitveno sodišče prav tako navaja, da je družba Oilchart isto terjatev prijavila tako upravitelju na Nizozemskem, in sicer v skladu s členoma 26 in 110 NFW (kot terjatev v stečajni masi, ki jo je mogoče preizkusiti), kot tudi v postopku pred belgijskimi sodišči, in sicer v skladu s členom 25(2) NFW, v katerem je to terjatev uveljavljala proti stečajnemu dolžniku,(9) to je družbi OWB NL (kot terjatev zunaj stečajne mase, ki je ni mogoče preizkusiti).(10) Zato je izjemno pomembno poudariti, da družba Oilchart isto terjatev uveljavlja dvakrat, in sicer tako pri upravitelju v okviru postopka zaradi insolventnosti kot tudi v postopku pred belgijskim sodiščem, v katerem je vložila civilnopravni zahtevek. Vendar predložitveno sodišče ne glede na navedeno meni, da ista terjatev ne more biti taka, da jo je mogoče na eni strani preizkusiti, na drugi pa ne.
22. Poleg tega je treba opozoriti, da družba ING in nizozemska vlada izpodbijata pravno podlago – to je člen 25(2) NFW – na katero se družba Oilchart sklicuje v utemeljitev tožbe, ki jo je vložila pri predložitvenem sodišču.
23. V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 25(2) NFW v bistvu določa, da sodba, ki se izreče v zvezi s terjatvijo, nima nobenega pravnega učinka proti stečajni masi, če se pravna sredstva uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku (ne pa proti upravitelju). Povedano drugače, zdi se, da v skladu s to določbo velja, da ima lahko sodba, ki se izreče v primeru, v katerem upnik tožbo proti dolžniku vloži zunaj postopka zaradi insolventnosti, učinek le „zunaj stečajne mase“ in je ni mogoče uveljavljati proti upravitelju ali stečajni masi. Družba ING in nizozemska vlada zatrjujeta, pri čemer so njune trditve precej prepričljive, da te določbe ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za tožbo, ki vpliva na stečajno maso.
24. Ker se predložitveno sodišče ni izreklo glede vprašanja ustrezne pravne podlage za tožbo, o kateri odloča, ni mogoče ugotoviti, ali je lahko to sodišče mednarodno pristojno. Vprašanje, ki ga mora Sodišče rešiti v tej zadevi, je torej precej zapleteno. Predložitveno sodišče po eni strani navaja, da je formalna pravna podlaga, na kateri temelji zadevni zahtevek, člen 25(2) NFW, v skladu s katerim tožba, ki se vloži zunaj postopka zaradi insolventnosti, ne more imeti učinka na stečajno maso. Po drugi strani pa predložitveno sodišče poudarja, da imajo učinki take tožbe posledice za stečajno maso in postopek zaradi insolventnosti.
25. Menim, da mora zadevni zahtevek opredeliti predložitveno sodišče, saj v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, ni dolžnost Sodišča, da presoja razlago določb nacionalnega prava ali da razsoja o tem, ali je razlaga teh določb s strani nacionalnega sodišča pravilna.(11) Iz tega sledi, da Sodišče pri izvajanju pristojnosti, ki mu je podeljena, ne more upoštevati trditev glede ustrezne pravne podlage za tožbo, ki izhaja iz nacionalnega prava, ali se izreči o opredelitvi te tožbe, vložene pri predložitvenem sodišču.
26. Ker mora predložitveno sodišče zaradi določitve svoje mednarodne pristojnosti ustrezno opredeliti zadevno tožbo, mora v okviru izvajanja svoje procesne avtonomije prav tako ugotoviti, kakšna je prava narava tega zahtevka.
27. Analiza, ki jo bom opravila v nadaljevanju, temelji na predpostavki, da je bil zadevni zahtevek vložen (in da ga je predložitveno sodišče kot takega tudi opredelilo) na podlagi določbe NFW, to je v skladu z lex concursus, in da ima posledice za stečajno maso, pri čemer pa mora pravno podlago, na kateri dejansko temelji, določiti predložitveno sodišče.
B. Prvo vprašanje
28. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali tožba, ki je bila proti insolventnemu podjetju vložena zaradi terjatve, ki izhaja iz pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga, spada v okvir pojma „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia in posledično tudi na stvarno področje uporabe te uredbe ali pa spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti, saj je zadevna terjatev predmet postopka zaradi insolventnosti, ki poteka v drugi državi članici.
29. Natančneje, iz vprašanj za predhodno odločanje je razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali je sploh pristojno za odločanje o zadevni tožbi, kar naj bi veljalo le, če ta zahtevek ne bi bil povezan s postopkom zaradi insolventnosti, ki je bil uveden in zdaj poteka na Nizozemskem. V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da člen 3(1) Uredbe o insolventnosti daje sodiščem države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih interesov, izključno pristojnost za uvedbo glavnega postopka zaradi insolventnosti, v okviru katerega odločajo o tožbah za izpodbijanje pravnih dejanj, ki temeljijo na dolžnikovi insolventnosti.(12)
30. Da bi odgovorila na to vprašanje, bom najprej preučila vpliv vzporedne tožbe, ki se nanaša na isto pogodbeno terjatev, pri čemer se bom osredotočila na razloge, na katerih temelji izjema v zvezi z insolventnostjo (razdelek 1). Nato pa bom analizirala vsebino obeh meril, ki izhajata iz sodne prakse (razdelek 2).
1. Vpliv vzporedne tožbe
31. Eden od pravnih teoretikov je dejal, da so postopki zaradi insolventnosti artefakti, ki so se izoblikovali v pravu in sodni praksi. Ne moremo namreč govoriti o „naravi“ postopka zaradi insolventnosti, iz katere bi bilo mogoče izpeljati nekatere značilnosti takega postopka. Za opredelitev oziroma opis značilnosti tožb v takih postopkih so pomembne pravne (in ekonomske) posledice, ki izhajajo iz take opredelitve ali opisa značilnosti, in pogoji, pod katerimi bi bile te posledice lahko upravičene.(13) Postopki zaradi insolventnosti so torej postopki, katerih namen je rešiti problem, s katerim se upniki soočajo zaradi skupne mase premoženja(14) (v nadaljevanju: problem skupne premoženjske mase), in sicer z vzpostavitvijo kolektivnega postopka(15). Kolektivni postopek, ki je namenjen preprečevanju uničujočega prisvajanja premoženja in ki upravičuje prednostno obravnavo upnikov, je glavni razlog za obstoj izjeme v zvezi z insolventnostjo. Za potrebe teh sklepnih predlogov bom uporabljala besedno zvezo „ciljno naravnan pristop“.
32. V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče v zvezi z ekonomskimi in pravnimi posledicami tožbe jasno navedlo, da ima zadevna tožba posledice za stečajno maso.(16) Natančneje, predložitveno sodišče meni, da je družba Oilchart s tožbo, ki jo je pri sodišču v Belgiji vložila po stečaju družbe OWB NL, želela doseči izdajo sodbe, s katero bi to sodišče ugodilo njenim predlogom in ki bi jo lahko pozneje uporabila kot podlago za unovčenje garancij. Zato predložitveno sodišče ugotavlja, da si družba Oilchart s tem, da skuša doseči individualno izvršbo zapadle obveznosti, dejansko prizadeva za to, da bi zunaj meja konkurence dosegla izterjavo sredstev iz naslova terjatve, ki jo ima družba OWB NL do danske družbe OW Bunker. Vzporedna tožba, o kateri odločajo belgijska sodišča, naj bi imela neposreden vpliv na vrstni red upnikov, morebiti pa tudi na sestavo stečajne mase.(17) Kolektivni postopek upnikov, ki poteka v skladu z nizozemskimi pravili o insolventnosti, bi bil tako lahko obrezuspešen s sodbo, s katero bi belgijsko sodišče ugodilo zahtevkom družbe Oilchart, ki bi tako kot neprivilegirana upnica dosegla izterjavo svoje terjatve zunaj „skupne premoženjske mase“. Iz tega naj bi izhajalo, da bi se z zadevno tožbo zaobšel mehanizem za kolektivno izterjavo dolgov, čemur naj bi se želeli izogniti prav z vzpostavitvijo izjeme v zvezi z insolventnostjo.
33. V zvezi z vzporednimi tožbami je treba navesti, da se v povsem notranjem nacionalnem sistemu običajno odredi prekinitev postopka za upnike, da bi se tako preprečili posamezni predlogi za izvršbo ali izterjavo terjatev, ki bi se vlagali zunaj postopka zaradi insolventnosti. V čezmejnem položaju pa v primeru uvedbe postopka zaradi insolventnosti v eni od držav članic velja, da morajo ta postopek priznati vse druge države članice.(18) To pomeni, da morajo prekinitev postopka, če se ta odredi upnikom,(19) priznati tudi druge države članice. Sodišče v obravnavani zadevi nima nobenega indica niti o obstoju takega mehanizma niti o tem, ali se namerava predložitveno sodišče nanj sklicevati. Iz navedenega izhaja, da mora predložitveno sodišče glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je bila zadevna terjatev v okviru postopka zaradi insolventnosti, ki poteka na Nizozemskem, prijavljena upravitelju, ugotoviti, ali za družbo Oilchart velja taka prekinitev postopka oziroma kakršna koli druga omejitev uvedbe vzporednega postopka. Če je tako, potem bi bilo mogoče tudi trditi, da je zadevna terjatev del postopka zaradi insolventnosti tako z materialnopravnega kot tudi s postopkovnega vidika in da zato spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti. Če se torej upnikom odredi prekinitev postopka ali omejitev pravic, je treba ugotoviti, da tuje sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi.
34. Ta pristop je na eni strani skladen z zahtevo po varovanju interesov upnikov ter z načeloma enotnosti in univerzalnosti,(20) na katerih temelji Uredba o insolventnosti.(21) Ker so postopki zaradi insolventnosti kolektivni postopki,(22) bo sodišče v državi, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov, obravnavalo večino dolžnikovih zadev.(23) Ta pristop je namenjen varovanju interesov in zaščiti vrstnega reda upnikov v primeru insolventnosti ter zagotavljanju učinkovitejših in uspešnejših načinov za poplačilo upnikov.(24)
35. S tega vidika bi bilo treba postopkom zaradi insolventnosti, ki se uvedejo v eni državi članici, zagotoviti polni učinek v drugih državah članicah. Naj poudarim, da je eden od glavnih ciljev Uredbe o insolventnosti zagotoviti uspešnost postopkov v primeru insolventnosti in hkrati preprečiti izbiranje najugodnejšega sodišča (tako imenovani forum shopping), kar je razvidno zlasti iz uvodnih izjav 2 in 4 te uredbe. V zvezi s tem je Sodišče v sodbi Seagon(25) izrecno navedlo, da je koncentracija vseh tožb, ki so neposredno povezane z insolventnostjo podjetja, pred sodišči države članice, ki je pristojna za uvedbo postopka zaradi insolventnosti, skladna tudi z namenom izboljšanja učinkovitosti in uspešnosti postopkov zaradi insolventnosti s čezmejnimi učinki.(26) V postopku zaradi insolventnosti se zato s preverjanjem dolžnikovega premoženja in ugotavljanjem resničnosti upnikovih terjatev, ki so posledica plačilne nesposobnosti, ne ukvarja vsak posamezen upnik, ampak to počne upravitelj v korist vseh upnikov, kar ne privede le do nižjih stroškov, ampak spodbuja tudi učinkovito vodenje postopkov.(27)
36. To pomeni, da je za terjatev, ki je predmet postopka zaradi insolventnosti, pristojen upravitelj, ki deluje pod nadzorom sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti. Zato ta terjatev načeloma ne bi smela biti umetno izločena iz kolektivnega postopka.
37. Po drugi strani bi bilo treba uporabiti prednostno načelo. Dejstvo, da je bil uveden postopek v primeru insolventnosti v smislu člena 1(1) Uredbe o insolventnosti, pomeni, da se je položaj ene od strank spremenil. Najpomembnejša posledica uvedbe postopka zaradi insolventnosti je namreč to, da je pravo, ki se v skladu z Uredbo o insolventnosti uporablja za tak postopek, pravo države članice, na katere ozemlju je bil uveden ta postopek, in da se uvedeni postopek samodejno prizna v vseh drugih državah članicah.(28) Tako priznanje pomeni, da sodišče v drugi državi članici ni pooblaščeno za pregledovanje odločb sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti.(29) Posledica tega je, da premoženje, ki je del stečajne mase insolventnega subjekta, ne sme biti predmet izvršbe terjatev, ki jo predlaga en sam upnik, in privesti do tega, da bi se zaobšel postopek zaradi insolventnosti. Kadar pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, bi se morala vsa sodišča (razen tistega, ki je prvo začelo postopek), izogibati sprejetju odločbe, ki ne bi bila združljiva s postopkom zaradi insolventnosti.(30)
38. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v nedavni sodbi velikega senata razsodilo, da v skladu s členom 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 – predhodnice Uredbe Bruselj Ia, ki vsebuje enako izjemo – sicer velja, da je arbitraža izrecno izključena z njenega področja uporabe, vendar se uporablja pravilo litispendence, in sicer zlasti za odločbo, ki jo sprejme arbiter posameznik. Menilo je, da „vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, nato pa se, ko se ugotovi ta pristojnost, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča“.(31) Sodišče je s tem (tudi kar zadeva področje, ki očitno ne spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia) izpostavilo pomen prednosti sodišča, ki je prvo začelo postopek. Če se to po analogiji uporabi v obravnavani zadevi, pomeni, da je treba spoštovati prednost sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti na Nizozemskem.
39. V zvezi s tem je Komisija na obravnavi trdila, da uvedba postopka zaradi insolventnosti nima nobenih posledic za pristojnost sodišča, pri katerem je bila vložena vzporedna tožba, ampak za pravo, ki se uporablja za tožbo. Po mnenju Komisije lex concursus vpliva na dopustnost ali utemeljenost te vzporedne tožbe, ki bi jo bilo treba zavreči oziroma zavrniti. Menim, prvič, da bi pravila glede pristojnosti, ki izhajajo iz Uredbe o insolventnosti in zlasti iz njenega člena 3(1), zaradi takega pristopa postala povsem brezpredmetna. Drugič, Komisija s tem, da trdi, da mora sodišče druge države članice zavreči oziroma zavrniti vzporedno tožbo, v bistvu priznava, da je vzporedna tožba načeloma problematična. Vendar je presoja tega vprašanja prepuščena nacionalnemu sodišču, ki mora na podlagi tujega lex concursus najti rešitev za vzporedno tožbo (kar pomeni, da jo mora zavrniti kot neutemeljeno). Po mojem mnenju bi moralo imeti nacionalno sodišče zaradi doseganja navedenih ciljev(32) možnost, da se izreče za nepristojno, ne da bi mu bilo treba hkrati preučiti določbe tujega lex concursus, ker zadevna tožba spada v izključno pristojnost sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti in je v drugi državi članici. Tak pristop bi zagotovil večjo pravno varnost vseh strank v postopku zaradi insolventnosti in neko mero doslednosti pri uporabi člena 3(1) Uredbe o insolventnosti v različnih državah članicah v primeru, v katerem je bil postopek zaradi insolventnosti uveden v eni od držav članic.(33)
40. Skratka, iz navedb predložitvenega sodišča je razvidno, da je terjatev, ki se uveljavlja v postopku pred predložitvenim sodiščem, enaka terjatvi, ki je bila prijavljena v postopku zaradi insolventnosti na Nizozemskem. Ker je dolžnik v stečaju in za to problematiko veljajo nizozemska pravila o insolventnosti, bi moralo predložitveno sodišče preveriti, ali je prišlo do prekinitve postopka, ki drugim sodiščem preprečuje, da bi odločala o tej zadevi. V tem primeru menim, da tožba, ki temelji na pogodbeni obveznosti – ki je predmet postopka zaradi insolventnosti na Nizozemskem in za katero bi morala načeloma veljati prekinitev postopkov posameznih upnikov – spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti in v pristojnost sodišča, pri katerem je bil uveden postopek zaradi insolventnosti. Vendar je sodna praksa Sodišča, iz katere včasih izhaja ravno nasprotno stališče, precej nedosledna.
2. Merili, ki izhajata iz sodne prakse
41. Čeprav se člen 3(1) Uredbe o insolventnosti nanaša na „postopke v primeru insolventnosti“, pa v skladu s sodno prakso Sodišča velja, da ta določba zajema tudi „tožbe, ki se nanašajo na postopek zaradi insolventnosti“. Sodišče je v temeljnih sodbah Gourdain(34) in Seagon(35) razsodilo, da tožbe, ki se nanašajo na postopke zaradi insolventnosti, ne spadajo na področje uporabe predhodnice Uredbe Bruselj Ia, ampak na področje uporabe Uredbe o insolventnosti. V ta namen je uporabilo merili, ki ju je izoblikovalo v sodbi Gourdain (v nadaljevanju: merili iz sodbe Gourdain).
42. Natančneje, v skladu s rešitvijo iz navedene sodne prakse velja, da tožba, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti (prvo merilo) in je z njim tesno povezana (drugo merilo), spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti(36) in posledično ne spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia.(37) V povezavi z zahtevo po široki razlagi pojma „civilne in gospodarske zadeve“, navedenega v členu 1(1) Uredbe Bruselj Ia,(38) je jasno, da je izjema v zvezi z insolventnostjo iz Uredbe Bruselj Ia omejena na zadeve, v katerih so merila iz sodbe Gourdain izpolnjena.(39) Čeprav se Sodišče dosledno sklicuje na merili iz sodbe Gourdain, pa uporaba teh meril v praksi ni ravno dosledna.(40)
43. Natančneje, ker Sodišče obe merili običajno preučuje skupaj,(41) je izjemno težko določiti njuno področje uporabe in natančno vsebino. Na primer, sodna praksa se z navedeno rešitvijo ne sklada vselej, obenem pa obstaja neka negotovost tako glede razmerja med obema meriloma kot tudi glede vsebine vsakega od meril.(42) Sodišče včasih analizira le eno merilo.(43) Včasih pa meni, da je eno merilo odločilno, in ugotovi, da to prevlada nad drugim merilom,(44) zaradi česar se postavlja vprašanje glede kumulativnosti teh meril. Pravila, ki izhajajo iz sodne prakse, torej niso vedno dosledna. V teh okoliščinah bom v nadaljevanju zaporedoma preučila vsebino in uporabo obeh meril.
a) Prvo merilo: tožba izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti
44. Sodišče pri ugotavljanju, ali neka tožba izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti, preuči pravno podlago te tožbe.(45) V zvezi s tem zahteva, da se ugotovi, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz pravil o odstopanjih, ki so značilna za postopke zaradi insolventnosti.(46) Sodišče je poudarilo, da je treba ugotoviti, ali je podlaga zadevne tožbe v postopku zaradi insolventnosti ali v drugih predpisih.(47)
45. Preden se lotim analize sodne prakse Sodišča v zvezi s tem merilom, naj podam uvodno pojasnilo glede dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Predložitveno sodišče ugotavlja, da je družba Oilchart po stečaju družbe OWB NL predlagala in dosegla zaustavitev – to je zavarovanje z rubežem – nekaterih morskih plovil v Belgiji. Ladjarji oziroma klubi P&I so družbi Oilchart zaradi sprostitve teh plovil izdali bančne garancije v skupnem znesku računov, ki jih je ta družba izstavila družbi OWB NL. Po navedbah predložitvenega sodišča je bilo v teh garancijah določeno, da jih lahko družba Oilchart unovči na podlagi sodne odločbe, izrečene v škodo družbe OWB NL.
46. V zvezi s tem naj opozorim, da bo treba, tudi če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da zadeva spada na področje uporabe člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia, pristojnost belgijskega sodišča šele določiti, in sicer ob upoštevanju dejstva, da je oskrba z ladijskim gorivom potekala na Nizozemskem in da je bil tudi postopek zaradi insolventnosti uveden v središču dolžnikovih glavnih interesov, ki je v tej državi članici. Poleg tega naj poudarim, da je treba v okviru obravnavanega postopka razlikovati med pravno podlago zadevne obveznosti in mehanizmom za njeno izvršitev. Pravna podlaga tožbe so sicer obveznosti, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, vendar je izvršitev teh obveznosti temeljila na zavarovanju plovil in izdaji bančnih garancij. Zato menim, da te garancije pomenijo uveljavitev pravic, ki jih ima družba Oilchart, vendar same po sebi niso podlaga za nastanek obveznosti.
47. Ne glede na navedeno bom v nadaljevanju preučila sodno prakso, ki jo je Sodišče izoblikovalo v zvezi s prvim merilom in ki se glede na izbrani pristop precej razlikuje.
48. Včasih se zdi, da se Sodišče odloča za formalističen pristop. Sodišče je na primer v sodbi Riel posebej poudarilo, da je določba, na podlagi katere je bila vložena tožba za ugotovitev obstoja terjatev, „element avstrijske zakonodaje na področju insolventnosti“, pri čemer je dodalo, da „iz besedila te določbe izhaja, da to tožbo v okviru postopka v primeru insolventnosti vložijo upniki, ki v njem sodelujejo, v primeru ugovarjanja pravilnosti ali vrstnemu redu terjatev, ki so jih ti upniki prijavili“.(48) Nedavno je Sodišče v sodbi Tiger razsodilo, da tožba stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče države članice, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, temelji na pravnih pravilih Združenega kraljestva, ki se nanašajo posebej na insolventnost.(49)
49. Vendar se zdi, da Sodišče prav tako preverja, ali lahko zadevno tožbo vložijo upniki posamično, bodisi pred končanim postopkom zaradi insolventnosti, med njim ali po njem. Sodišče je v sodbi Nickel Goeldner Spedition poudarilo, da bi tožbo za plačilo terjatve, ki izhaja iz opravljanja storitev na podlagi prevozne pogodbe, lahko vložil upnik sam, preden je izgubil to možnost, ker je bil v zvezi z njim uveden postopek zaradi insolventnosti, in da bi jo v tem primeru urejala pravila o pristojnosti na civilnem in gospodarskem področju.(50) Podobno je Sodišče v sodbi NK razsodilo, da se zadevna tožba, ki bi jo lahko vložil upnik sam, tako da ne spada v izključno pristojnost stečajnega upravitelja, in ki ni odvisna od uvedbe postopka zaradi insolventnosti, ne sme šteti za neposredno posledico takega postopka.(51)
50. Če bi torej v obravnavani zadevi brez nadaljnjega premisleka uporabili rešitev iz sodb Riel in Tiger, ker je predložitveno sodišče ugotovilo, da je pravna podlaga tožbe člen 25(2) NFW – in ker terjatev v tej fazi sploh ni opredeljena – potem bi bilo jasno, da zahtevek, ki ga je vložila družba Oilchart, spada na področje uporabe določb NWF in je zato element nizozemske zakonodaje na področju insolventnosti. Če pa bi upoštevali rešitvi iz sodb Nickel & Goeldner Spedition in NK, bi ugotovili, da lahko zadevno tožbo vložijo upniki posamično in da ta tožba zato morda ni neposredno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.
51. Kljub temu bi moralo Sodišče za to, da bi lahko upoštevalo pravne in ekonomske posledice izjeme v zvezi z insolventnostjo, zlasti pa problem skupne premoženjske mase, prvo merilo uporabiti tako, da se zavarujeta tako izključna pristojnost sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti,(52) kot tudi interesi drugih upnikov ter prepreči izbiranje najugodnejšega sodišča (forum shopping).(53) Če gre v postopku v glavni stvari in v postopku zaradi insolventnosti za isto terjatev, bi moralo Sodišče torej preučiti, ali ta terjatev spada v okvir postopka zaradi insolventnosti.
52. Ker je Sodišče v sodbi Riel razsodilo, da je tožba za ugotovitev obstoja terjatev, ki jo v skladu z nacionalno zakonodajo vložijo upniki v okviru postopka v primeru insolventnosti, z njim tesno povezana in ima podlago v predpisih o postopkih v primeru insolventnosti,(54) bi bilo treba to presojo mutatis mutandis uporabiti tudi za uveljavljanje pravice upnika do plačila, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.
53. Poleg tega je mogoče poudariti, da je Sodišče v sodbi H(55) razsodilo, da to, da je tožbo načeloma mogoče vložiti „tudi, če zoper premoženje zadevne družbe dolžnice ni začet noben postopek zaradi insolventnosti, […] samo [po sebi] ne more nasprotovati opredelitvi take tožbe kot tožbe, ki izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti“. Take terjatve „odstopajo“ od splošnih pravil civilnega in gospodarskega prava prav zaradi insolventnosti dolžnika. Iz tega izhaja, da je ta razlika posledica dejstva, da je dolžnik v stečaju.(56) Če se ugotovi, da je dolžnik insolventen, in je tožba vložena zaradi izterjave terjatve, ki je del stečajne mase v postopku zaradi insolventnosti, potem je jasno, da je pravna podlaga za tako terjatev določba zakonodaje na področju insolventnosti, ki izhaja iz lex concursus, in da je treba to tožbo opredeliti kot tožbo, ki izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti.
54. Naj dodam, kar je precej logično, da večina zahtevkov, ki spada v stečajno maso, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, zlasti kadar so, tako kot v obravnavani zadevi, povezani z možnostjo izvršitve pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga. Povedano drugače, če zahtevek zaradi uvedbe postopka zaradi insolventnosti in prijave terjatve upravitelju spada v stečajno maso, zanj veljajo pravila o odstopanjih, ki so značilna za tak postopek. V nasprotnem primeru bi bilo mogoče vse civilne in gospodarske zahtevke v zvezi s terjatvami, ki se prijavijo upravitelju, uveljavljati pri drugem sodišču v drugi državi članici, zaradi česar bi načeli združevanja zahtevkov in vis attractiva concursus izgubili svoj pomen.(57)
55. Zato menim, da bo Sodišče, če bo za prvo merilo (preizkus pravne podlage) sprejelo pristop, usmerjen v rezultate, uveljavilo pravilo o izključni pristojnosti iz člena 3(1) Uredbe o insolventnosti,(58) s čimer bo povečalo uspešnost postopka zaradi insolventnosti in prispevalo k doseganju cilja, povezanega s preprečevanjem izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping).(59) Po mojem mnenju je torej preizkus „pravne podlage“ merilo, s katerim Sodišče ugotovi, ali podlaga za nastanek obveznosti spada v stečajno maso.
56. V skladu z navedenim menim, da pravno podlago zadevne terjatve tvorijo obseg obveznosti družbe OWB NL in ustrezne pravice družbe Oilchart. Uveljavljanje te terjatve pa je odvisno od uporabe določb nizozemskega insolvenčnega prava, ki ureja posledice razglasitve insolventnosti na Nizozemskem.(60) Sodišču zato predlagam, naj ugotovi, da zahtevek družbe Oilchart izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti in da je pravna podlaga zanj terjatev, ki spada v stečajno maso.
b) Drugo merilo: stopnja povezave med zadevno tožbo in postopkom zaradi insolventnosti
57. Kar zadeva drugo merilo, je treba navesti, da je za ugotovitev, ali je tožba tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti, v skladu z rešitvijo, ki jo je sprejelo Sodišče, odločilna stopnja povezave med to tožbo in postopkom zaradi insolventnosti.(61) To merilo torej omogoča upoštevanje drugih okoliščin, ki niso povezane s pravno podlago.
58. Drugo merilo je načeloma namenjeno iskanju odgovora na vprašanje, ali je mogoče tožbo, ki je podobna tej v obravnavani zadevi, vložiti hkrati z uvedbo postopka zaradi insolventnosti ali neodvisno od takega postopka. Sodišče je na primer v sodbi German Graphics Graphische Maschinen razsodilo, da tožba, ki se je nanašala na določbo o pridržku lastninske pravice in je bila vložena proti stečajnemu upravitelju, ni dovolj tesno povezana s postopkom v primeru insolventnosti, ker pravno vprašanje, ki je bilo postavljeno v tej tožbi, v bistvu ni odvisno od uvedbe postopka v primeru insolventnosti.(62) Nedavno je Sodišče v sodbi Feniks razsodilo, da paulijanska tožba, s katero upnik predlaga, naj se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje, ni povezana s postopkom zaradi insolventnosti.(63) Če bi Sodišče v obravnavani zadevi uporabilo tak „preizkus možnosti“, bi moralo ugotoviti, da zadevna tožba ni odvisna od postopka zaradi insolventnosti, saj jo je mogoče vložiti neodvisno od vsakršnega postopka zaradi insolventnosti, razen če zakonodaja, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, določa prekinitev postopka.
59. V tem smislu Sodišče včasih preuči postopkovni okvir, in sicer tako, da preveri, ali upnik uveljavlja kolektivni ali individualni interes. V zadevi F-Tex sta stranki na primer trdili, da sta izvor in vsebina tožbe, ki jo vloži prevzemnik, v bistvu ista kot izvor in vsebina tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj, ki jo vloži stečajni upravitelj.(64) Vendar je Sodišče menilo, da „za izvrševanje pravice, ki jo je pridobil prevzemnik, veljajo druga pravila, kot se uporabljajo v postopku zaradi insolventnosti“.(65) Na prvem mestu lahko prevzemnik – drugače od stečajnega upravitelja, ki načeloma mora ravnati v interesu upnikov – terjatev, ki jo je pridobil, uveljavi ali pa tudi ne. Na drugem mestu prevzemnik, če se odloči uveljaviti svojo terjatev, ravna v svojem interesu in za svojo osebno korist. Sodišče je razsodilo, da tožba v postopku v glavni stvari zato ni tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.(66) Če bi Sodišče te preudarke uporabilo v obravnavani zadevi, bi moralo ugotoviti, da za izvrševanje pravice, ki jo je pridobila družba Oilchart, veljajo druga pravila, kot se uporabljajo v postopku zaradi insolventnosti, in da se lahko družba Oilchart – za razliko od stečajnega upravitelja – sama odloči, ali bo to pravico uveljavljala ali ne, pri čemer ravna v lastnem interesu. Zato tožba te družbe ni tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.
60. Sodišče je bolj ciljno naravnan pristop zavzelo v sodbi Valach, v kateri je preučilo obseg obveznosti upniškega odbora, ki je zavrnil sanacijski načrt. Natančneje, Sodišče je razsodilo, da bi bilo treba pri preverjanju, ali je zaradi zavrnitve sanacijskega načrta mogoče uveljavljati odgovornost članov upniškega odbora, analizirati zlasti obseg obveznosti, ki jih ima ta odbor v okviru postopka zaradi insolventnosti, in združljivost navedene zavrnitve s temi obveznostmi. Za navedeno tožbo se je štelo, da je dovolj tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.(67) Čeprav v tej sodbi niso pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je Sodišče prišlo do te ugotovitve, pa menim, da je mogoče pristop Sodišča pojasniti s potrebo po upoštevanju učinka tožbe na stečajno maso in zlasti osnovne obveznosti v zvezi z zavarovanjem premoženja, ki tvori stečajno maso. V skladu s tem merilom je treba ugotoviti, da družba Oilchart svoje terjatve v okviru postopka zaradi insolventnosti ne more izterjati. Zato bi bilo treba šteti, da je zadevna tožba dovolj tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.
61. Nazadnje, Sodišče je v sodbi SCT Industri v bistvu preučilo povezavo med tožbami strank in premoženjem. Razsodilo je, da je tožba družbe, ki je bila predmet postopka zaradi insolventnosti, za vrnitev kapitalskih deležev, ki so bili prodani drugi družbi, tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti, saj je do prodaje prišlo na podlagi določb o insolventnosti. Sodišče je poudarilo, da se je vrednost aktiv podjetja, ki je bilo predmet postopka zaradi insolventnosti, povečala po tem, ko je upravitelj prodal zadevne deleže.(68) Podobno je tudi v obravnavani zadevi, saj dejanja družbe Oilchart očitno vplivajo na stečajno maso. Zato na podlagi tega merila velja, da je zadevna tožba dovolj tesno povezana s postopkom zaradi insolventnosti.
62. Glede na navedeno ugotavljam, da je treba merili iz sodbe Gourdain razlagati tako, da se upoštevata cilj in glavni razlog postopka zaradi insolventnosti, in sicer problem skupne premoženjske mase in učinkovito upravljanje premoženja. Ozka razlaga bi namreč lahko privedla do tega, da bi upnik zaobšel pravila, ki urejajo postopek zaradi insolventnosti, ter do prisvajanja premoženja in izčrpanja pravic drugih upnikov. Do takega zaobidenja bi prišlo zaradi dejstva, da bi bilo za zadevo pristojnih več sodišč v različnih državah in da bi bila vzporedna tožba opredeljena kot tožba v „civilnih in gospodarskih zadevah“ v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia. Vendar uporaba Uredbe Bruselj Ia po mojem mnenju ne sme biti podlaga za slabitev izključne pristojnosti sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti,(69) uspešnosti postopka zaradi insolventnosti(70) in zahteve po varovanju interesov upnikov(71). Če bi se namreč predložitvenemu sodišču omogočilo izvajanje pristojnosti na podlagi Uredbe Bruselj Ia, bi se s tem zaobšla zahteva po učinkovitosti in uspešnosti postopka zaradi insolventnosti, kar bi ogrozilo „pravilno delovanje notranjega trga“.(72) Ker je zadevna terjatev v obravnavani zadevi povsem enaka terjatvi, ki je bila prijavljena upravitelju na Nizozemskem, Sodišču predlagam, naj ugotovi, da tožba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, izhaja neposredno iz postopka zaradi insolventnosti in je z njim tesno povezana, kar pomeni, da spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti.
63. Sodišču zato predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 1(1) in (2)(b) Uredbe Bruselj Ia ter člen 3(1) Uredbe o insolventnosti razlagati tako, da tožba spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti, če sodišče države članice odloča o postopku zaradi insolventnosti, uvedenem na podlagi terjatve, ki izhaja iz pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga, in je ista terjatev predmet navedene tožbe, ki se proti insolventnemu podjetju vloži v okviru tega postopka zaradi insolventnosti.
C. Drugo vprašanje
64. Drugo vprašanje je postavljeno za primer, da bi Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo tako, da zadevna tožba spada na področje uporabe Uredbe o insolventnosti.
65. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je člen 25(2) NFW združljiv s členom 3(1) Uredbe o insolventnosti v delu, v katerem ta določba omogoča, da se tožba proti insolventnemu podjetju, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, vloži pri sodišču države članice, ki ni država članica, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti.
66. Najprej naj spomnim, da Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja ni pristojno za odločanje o združljivosti nacionalnih določb s pravom Unije. Sodišče analizo omeji na razlago določb prava Unije, ki bo predložitvenemu sodišču, ki mora nazadnje presoditi o združljivosti določb nacionalnega prava s pravom Unije, koristila pri rešitvi spora o glavni stvari.(73)
67. Iz predložitvene odločbe izhaja, da se stranke iz postopka v glavni stvari ne strinjajo glede tega, ali je člen 25(2) NFW dejanska podlaga za tožbo, in glede pravilne razlage te določbe. Zato bo moralo predložitveno sodišče, kot je bilo že navedeno, najprej opredeliti terjatev in ugotoviti, ali bi navedena določba lahko predstavljala dejansko podlago za zadevno tožbo, ter šele nato odločiti o združljivosti te določbe s pravom Unije.(74)
68. V zvezi z združljivostjo te določbe s členom 3(1) Uredbe o insolventnosti je jasno, kot sem že navedla,(75) da je zadnjenavedena določba namenjena določitvi sodišča, ki je pristojno za uvedbo postopka zaradi insolventnosti. V njej je torej določeno pravilo o mednarodni pristojnosti.(76) Vendar Sodišče to določbo razlaga tako, da daje izključno pristojnost sodišču, ki vodi postopek zaradi insolventnosti.(77)
69. V obravnavani zadevi se zdi, da člen 25(2) NFW določa, da sodba, izrečena v škodo stečajnega dolžnika, nima nobenega pravnega učinka proti stečajni masi. V bistvu se zdi, da ta določba dopušča vložitev tožb zunaj stečajne mase, čeprav je v njej navedeno, da teh tožb ni mogoče izvršiti v razmerju do stečajne mase.
70. Iz navedenega izhaja, da člen 25(2) NFW, vsaj na prvi pogled in če upoštevamo le njegovo besedilo, ne spada na področje uporabe člena 3(1) Uredbe o insolventnosti, saj ne ureja „uvedbe“ „postopkov v primeru insolventnosti“, ampak dopušča le prijavo terjatev, ki jih ni mogoče preizkusiti, zunaj teh postopkov. V vsakem primeru se na pri pogled zdi, da je člen 25(2) NFW v skladu s členom 3(1) Uredbe o insolventnosti, saj nima nobenih posledic za stečajno maso.
71. Kljub temu je treba navesti, da bi se v primeru, da uporaba člena 25(2) NFW privede do prakse, na podlagi katere je mogoče zaobiti postopek zaradi insolventnosti in izključno pristojnost sodišča, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče, lahko štelo, da je posledica tega nacionalnega ukrepa zaobidenje člena 3(1) Uredbe o insolventnosti, zaradi česar je v nasprotju s tem členom.
72. S tega vidika bi moralo predložitveno sodišče preučiti, ali uporaba člena 25(2) NFW privede do pravne ali ekonomske spremembe položaja upnikov v zvezi s stečajno maso ali postopkom zaradi insolventnosti (na primer do spremembe statusa ali vrstnega reda upnikov ali sestave stečajne mase). V zvezi s tem je treba opozoriti, da je družba ING na obravnavi pred Sodiščem trdila, da imajo lahko tožbe družbe Oilchart učinke za unovčenje garancij, ki so jih izdali ladjarji oziroma klubi P&I, to je v razmerju do tretjih oseb. Če pa uporaba te določbe nima takega učinka, je tožba, vložena pri predložitvenem sodišču, „nevtralna“ z vidika tega postopka.
73. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predloženo vprašanje odgovori, da je treba člen 3(1) Uredbe o insolventnosti in načelo izključne pristojnosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali praksi, katere posledica je zaobidenje izključne pristojnosti sodišča države članice, ki je prvo začelo postopek zaradi insolventnosti, uveden na podlagi terjatve, ki izhaja iz pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga in spada v stečajno maso.
IV. Predlog
74. Na podlagi zgornje analize Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija), odgovori:
1. Člen 1(1) in (2)(b) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter člen 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti
je treba razlagati tako, da če sodišče države članice vodi postopek zaradi insolventnosti, ki vključuje terjatev na podlagi pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga, in je ista terjatev predmet tožbe zoper insolventno družbo, v zvezi s katero se vodi ta postopek zaradi insolventnosti, ta tožba spada na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000.
2. Člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 in načelo izključne pristojnosti
je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali praksi, katere posledica je zaobidenje izključne pristojnosti sodišča države članice, ki je prvo začelo postopek zaradi insolventnosti, ki se nanaša na terjatev, ki izhaja iz pogodbene obveznosti plačila za dobavo blaga in spada v stečajno maso.