Language of document : ECLI:EU:T:2022:739

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 30. novembra 2022(*)

„Model Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Registrirani model Skupnosti, ki predstavlja dodatek za brezžični daljinski upravljalnik – Razlog za ničnost – Značilnosti izgleda izdelka, ki jih določa izključno njegova tehnična funkcija – Člen 8(1) in člen 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 – Dejstva ali dokazi, ki so prvič predloženi pred odborom za pritožbe – Člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 – Obveznost obrazložitve – Člen 41(1) in (2)(c) Listine o temeljnih pravicah“

V zadevi T‑611/21,

ADS L. Kowalik, B. Włodarczyk s.c. s sedežem v Sosnowiecu (Poljska), ki jo zastopa M. Oleksyn, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata M. Chylińska in J. Ivanauskas, agenta,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je bila

ESSAtech s sedežem v Přistoupimu (Češka republika),

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

ob posvetovanju v sestavi V. Tomljenović, predsednica, I. Nõmm in D. Kukovec (poročevalec), sodnika,

sodna tajnica: M. Zwozdziak-Carbonne, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 11. julija 2022,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, ADS L. Kowalik, B. Włodarczyk s.c., s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe tretjega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 5. julija 2021 (zadeva R 1070/2020-3) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je 7. decembra 2017 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo modela Skupnosti.

3        Videz izdelka pri modelu Skupnosti, katerega registracija je bila zahtevana in ki se izpodbija v obravnavani zadevi, je prikazan tako:

Image not found

4        Izdelki, za katere naj bi se model uporabljal, spadajo v razred 14.03 v smislu Locarnskega aranžmaja z dne 8. oktobra 1968 o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele, kakor je bil spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Daljinski upravljalniki [brezžični] (pribor za -)“.

5        Izpodbijani model je bil kot model Skupnosti registriran pod številko 4539 302‑0001 in objavljen v Biltenu modelov Skupnosti št. 2018/044 z dne 5. marca 2018.

6        Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, družba ESSAtech, je 20. maja 2019 na podlagi člena 52 Uredbe št. 6/2002 vložila zahtevo za razglasitev ničnosti izpodbijanega modela.

7        Razlog, ki ga je navedla v utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti, se je nanašal na člen 25(1)(b) v povezavi s členom 8(1) in (2) Uredbe št. 6/2002.

8        Oddelek za ničnost je 6. aprila 2020 zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti.

9        Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je 27. maja 2020 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri EUIPO zoper odločbo oddelka za ničnost vložila pritožbo.

10      Tretji odbor EUIPO za pritožbe je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi, razveljavil odločbo oddelka za ničnost in razglasil ničnost izpodbijanega modela.

11      V zvezi s tem je odbor za pritožbe poudaril, prvič, da je tehnična funkcija zadevnega proizvoda, in sicer naprave, ki se namesti na baterijo daljinskega upravljalnika za električne naprave, da se omogoči odklop električnega napajanja z baterijo, ko se ta naprava ne uporablja. Drugič, ugotovil je, da so značilnosti izgleda zadevnega izdelka naslednje: dve okrogli plošči zlate in rjave barve, trak, ki povezuje obe okrogli plošči in tiskano vezje na eni strani ene od plošč, sestavljene iz elektronskih komponent. Tretjič, menil je, da vse navedene značilnosti določa izključno tehnična funkcija zadevnega proizvoda, tako da je treba izpodbijani model razglasiti za ničen na podlagi člena 25(1)(b) v povezavi s členom 8(1) Uredbe št. 6/2002.

 Predlogi strank

12      Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO in drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred EUIPO.

13      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost dokazov, ki so prvič predloženi pred Splošnim sodiščem

14      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da so posnetki zaslona spletnega mesta iz prilog od A.4 do A.6 k tožbi dopustni za potrebe dokazovanja. Po njenem mnenju ti dokumenti dokazujejo obstoj alternativ za proizvode, na katere se nanaša zadevni model, in resno omejevanje svobode ustvarjanja.

15      EUIPO izpodbija dopustnost prilog od A.4 do A.6 k tožbi, ker so bili dokumenti iz teh prilog prvič predloženi pred Splošnim sodiščem.

16      Ugotoviti je treba, da dokumenti iz prilog od A.4 do A.6 k tožbi, kakor je razvidno iz spisa, niso bili predloženi pred EUIPO, temveč so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem.

17      Iz sodne prakse je razvidno, da mora Splošno sodišče v skladu s členom 61 Uredbe št. 6/2002 nadzor nad zakonitostjo odločbe odbora za pritožbe opraviti glede pravnih vprašanj, ki so bila predložena odboru za pritožbe. Zato ni naloga Splošnega sodišča, da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi šele pred njim. Dopustitev teh dokazov bi bila namreč v nasprotju s členom 188 Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katerim vloge, ki jih stranke vložijo v okviru postopka pred Splošnim sodiščem, ne morejo spreminjati predmeta spora pred odborom za pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2013, Viejo Valle/UUNT – Établissements Coquet (Skodelica s krožničkom z vrezninami in globok krožnik z vrezninami), T‑566/11 in T‑567/11, EU:T:2013:549, točka 63 in navedena sodna praksa).

18      Iz tega sledi, da je treba dokumente, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem, zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti njihovo dokazno vrednost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Grupo Promer Mon Graphic/UUNT – PepsiCo (Upodobitev okroglega promocijskega izdelka), T‑9/07, EU:T:2010:96, točka 24 in navedena sodna praksa).

19      Iz tega razloga dokumentov iz prilog od A.4 do A.6 k tožbi ni mogoče upoštevati in jih je zato treba šteti za nedopustne.

 Utemeljenost tožbenih razlogov

20      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 8(1) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 25(1)(b) te uredbe in na kršitev člena 41(2)(c) v povezavi s členom 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 63(1) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 63(2) te uredbe in na kršitev člena 41(2)(c) v povezavi s členom 41(1) Listine.

21      Preizkus tožbe je treba začeti z analizo drugega tožbenega razloga.

22      Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga odboru za pritožbe očita, da ni pravilno obravnaval dokazov in trditev, ki jih je stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, prvič predložila pred odborom za pritožbe, in sicer priloge od 1 do 4 k vlogi, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vloženo pri tem odboru.

23      Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe v bistvu kršil člen 63(1) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 63(2) te uredbe. Na drugem mestu, tožeča stranka se sklicuje na kršitev člena 41(2)(c) v povezavi s členom 41(1) Listine.

24      EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke.

25      EUIPO trdi, na prvem mestu, da je odbor za pritožbe pravilno izvajal svojo diskrecijsko pravico za dopustitev dokazov, ki jih je predložila druga stranka v postopku pred njim, saj so bili pogoji, določeni v členu 27(4) Delegirane uredbe (EU) 2018/625 Komisije z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 in razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1), v obravnavanem primeru izpolnjeni. Na drugem mestu, poudarja, da tožeča stranka ni izpodbijala navedene dopustitve in da zato navedeni odbor ni bil dolžen izrecno obrazložiti te dopustitve.

26      V obravnavani zadevi je iz spisa zadeve razvidno, da je v okviru pritožbe, vložene pri odboru za pritožbe zoper odločbo oddelka za ničnost, stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, vložila vlogo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, in priloge od 1 do 4. Te priloge so vsebovale naslednje dokaze:

–        slike integriranih vezij okrogle oblike in hiperpovezav do njihovih virov (priloga št. 1);

–        hiperpovezavo na videoposnetek, ki je na voljo na spletnem mestu YouTube, in slike, ki prikazujejo uporabo izdelka (priloga št. 2);

–        slike prejšnjih modelov in hiperpovezave do njihovih virov (priloga št. 3);

–        opis proizvoda (priloga št. 4).

27      Kot je razvidno iz spisa in kot priznavata stranki, priloge od 1 do 4 k vlogi, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vloženo pri odboru za pritožbe, vsebujejo dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred navedenim odborom. Stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, je v zvezi s tem v tej vlogi predložila tudi dodatno utemeljitev, ki je ni bilo v zahtevi za ugotovitev ničnosti.

28      V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 63(1) Uredbe št. 6/2002 „[v] postopku [EUIPO] preveri dejstva po uradni dolžnosti“, „[v]endar pa je […] v postopku v zvezi z razglasitvijo ničnosti pri tem preizkusu omejen na dejstva, dokaze in argumente, podane s strani strank, in zahtevani ukrep“. Člen 63(2) navedene uredbe določa, da „[EUIPO] lahko ne upošteva dejstev ali dokazov, ki jih zadevne stranke ne predložijo pravočasno“.

29      Dalje je iz besedila člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 razvidno, da je praviloma, in če ni drugače določeno, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, ki v skladu z določbami Uredbe št. 6/2002 veljajo za tako predložitev, in da EUIPO nič ne prepoveduje, da bi upošteval dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni ali predloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Gamet/EUIPO – „Metal-Bud II“ Robert Gubała (Vratna kljuka), T‑306/16, neobjavljena, EU:T:2017:466, točka 15; glej po analogiji tudi sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 42).

30      Ta določba z natančno opredelitvijo, da se EUIPO „lahko“ v takem primeru odloči, da ne bo upošteval takih dokazov, slednjemu namreč daje široko diskrecijsko pravico, pri čemer mora v zvezi s tem obrazložiti svojo odločitev, ali jih bo upošteval (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Vratna kljuka, T‑306/16, neobjavljena, EU:T:2017:466, točka 16 in navedena sodna praksa).

31      V zvezi z izvajanjem diskrecijske pravice odbora za pritožbe je treba zaradi morebitnega upoštevanja dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, poudariti, da je tako upoštevanje lahko upravičeno, če so izpolnjeni pogoji iz člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625.

32      Natančneje, člen 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 določa:

„Odbor za pritožbe lahko v skladu s členom 95(2) Uredbe […] 2017/1001 sprejme dejstva in dokazila, ki so mu predložena prvič, le če ta dejstva in dokazila izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a) zdijo se pomembna za izid zadeve ter

(b) niso bila predložena pravočasno zaradi tehtnih razlogov, zlasti če zgolj dopolnjujejo zadevna dejstva in dokazila, ki so bila predložena pravočasno, oziroma so vložena za namene izpodbijanja sklepov ali preizkusov, ki jih je pri odločbi, ki je predmet pritožbe, na lastno pobudo opravila prva stopnja.“

33      Delegirana uredba 2018/625 se namreč uporablja na področju modelov Skupnosti, saj se na podlagi člena 108 Uredbe št. 6/2002 določbe navedene delegirane uredbe v zvezi s postopkom pred odbori za pritožbe uporabljajo tudi za pritožbe, ki se nanašajo na odločbe, navedene v členu 55 te uredbe (sodba z dne 24. marca 2021, Lego/EUIPO – Delta Sport Handelskontor (Igralna kocka za sestavljanje iz igralnega seta za sestavljanje), T‑515/19, neobjavljena, EU:T:2021:155, točka 44). Zadnjenavedeni člen se nanaša zlasti na odločbe oddelkov za ničnost, kakor v obravnavanem primeru.

34      Poudariti je treba tudi, da je vsebina člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 enaka vsebini člena 95(2) Uredbe 2017/1001, na katerega se izrecno nanaša člen 27(4) Delegirane uredbe 2018/625.

35      Iz tega sledi, da se pogoji iz člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 smiselno uporabljajo za člen 63(2) Uredbe št. 6/2002. Tako je možnost odbora za pritožbe, da upošteva dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim, na podlagi člena 63(2) navedene uredbe omejena s členom 27(4) te delegirane uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2021, Kondyterska korporatsiia „Roshen“/EUIPO – Krasnyj Octyabr (Prikaz jastoga), T‑254/20, neobjavljena, EU:T:2021:650, točki 55 in 56).

36      V skladu s sodno prakso mora Splošno sodišče presoditi, ali je odbor za pritožbe učinkovito izvrševal široko diskrecijsko pravico, ki jo ima pri odločitvi – ki je obrazložena in pri kateri se ustrezno upoštevajo vse upoštevne okoliščine – ali je treba pri izdaji odločbe, ki jo je moral sprejeti, upoštevati dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim. Poleg tega mora preveriti, ali je odbor za pritožbe pravilno uporabil diskrecijsko pravico, ki mu jo daje člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 (glej sodbo z dne 5. julija 2017, Vratna kljuka, T‑306/16, neobjavljena, EU:T:2017:466, točka 18 in navedena sodna praksa). Glede na točko 35 zgoraj je treba to določbo uporabiti v povezavi s členom 27(4) Delegirane uredbe 2018/625.

37      Kot izhaja iz sodne prakse v zvezi s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002, navedene v točkah 30 in 36 zgoraj, mora odbor za pritožbe svojo diskrecijsko pravico iz navedene določbe uporabiti pri odločanju, ali je treba upoštevati dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim, pri čemer mora v zvezi s tem obrazložiti svojo odločitev. Ta obveznost je določena tudi v sodni praksi v zvezi s členom 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, v skladu s katero mora ta odbor, če sprejme in se opira na take elemente, v skladu s členom 62 navedene uredbe nujno obrazložiti razloge, iz katerih meni, da so pogoji iz člena 27(4) te delegirane uredbe izpolnjeni (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2021 v zadevi Skyliners/EUIPO – Sky (SKYLINERS), T‑15/20, neobjavljena, EU:T:2021:401, točka 80).

38      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da obveznost odbora za pritožbe, da izvaja svojo diskrecijsko pravico iz člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 pri odločitvi – ki jo v zvezi s tem obrazloži – ali je treba upoštevati dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim, izhaja iz obveznosti uprave, da obrazloži svoje odločbe.

39      Poleg tega je preizkus, ki ga opravi odbor za pritožbe, vprašanja dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, obvezna predhodna faza za morebitno analizo, ki jo opravi ta odbor za pritožbe, teh elementov v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe, vložene pri njem.

40      Zato mora izpodbijana odločba tako glede analize vprašanja dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, kot glede preučitve vsebinskih vprašanj izpolnjevati zahteve obveznosti obrazložitve, ki je med drugim določena v členu 41 Listine, naslovljenem „Pravica do dobrega upravljanja“, in, natančneje, v odstavkih 1 in 2(c) navedenega člena, katerih kršitve zatrjuje tudi tožeča stranka.

41      V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 41(1) Listine določa, da ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. Odstavek 2(c) navedenega člena pa določa, da „[t]a pravica vključuje predvsem […] obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

42      V skladu s sodno prakso ima obveznost obrazložitve, ki izhaja tudi iz člena 62 Uredbe št. 6/2002, dvojni cilj, in sicer, na eni strani, zainteresiranim osebam omogočiti, da se seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, zato da bi lahko branile svoje pravice, in na drugi strani, sodišču Evropske unije omogočiti, da izvede nadzor nad zakonitostjo zadevne odločbe (sodba z dne 16. februarja 2017 v zadevi Antrax It/EUIPO – Vasco Group (Termosifoni za radiatorje), T‑828/14 in T‑829/14, EU:T:2017:87, točka 82).

43      Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, je treba presoditi ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 9. februarja 2017, Mast‑Jägermeister/EUIPO (Kozarci), T‑16/16, EU:T:2017:68, točka 58).

44      Poudariti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve preprečiti tudi sprejetje samovoljnih odločitev. Tako ima učinek samodiscipline v tem smislu, da mora njen avtor, ker je moral navesti razloge za odločitev, zagotoviti tudi, da so ti razlogi upoštevni, dosledni in dovolj natančni.

45      Iz tega sledi, da mora odbor za pritožbe, kadar izvršuje diskrecijsko pravico, ki mu je bila podeljena s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002, svojo odločbo glede dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, obrazložiti tako, da med drugim navede, ali je te elemente glede na pogoje, določene v členu 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, mogoče sprejeti. V tem primeru je torej treba preveriti, ali je ta senat spoštoval navedeno obveznost.

46      Čeprav odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi ni izrecno ugotovil, da se dejstva ali dokazi, predloženi v prilogah od 1 do 4 k vlogi, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vloženo pri odboru za pritožbe, dopustijo, je treba šteti, da je navedeni odbor te dokaze upošteval implicitno, vendar nujno. Po eni strani so bili številni dokazi, predloženi v teh prilogah, ne le navedeni v okviru predstavitve tožbenih razlogov in trditev strank v točki 15 izpodbijane odločbe, temveč je njihovo upoštevanje razvidno tudi iz sklicevanj na vsa dejstva, trditve in dokaze, ki so bili predloženi pred tem odborom, v obrazložitvi navedene odločbe. Po drugi strani se tako tožeča stranka kot EUIPO v svojih vlogah strinjata s takšno dopustitvijo.

47      Ugotoviti pa je treba, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje nobenega elementa v zvezi z razlogi, iz katerih je odbor za pritožbe dopustil dejstva ali dokaze, ki jih je stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, prvič predložila pred njim.

48      Splošno sodišče tako ne more preizkusiti, ali je odbor za pritožbe uporabil člen 27(4) Uredbe 2018/625 in ali sta bili zahtevi iz te določbe izpolnjeni pred dopustitvijo dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zlasti ne more preveriti, ali je navedeni odbor, na prvi pogled, preučil upoštevnost navedenih elementov za spor in morebitne utemeljene razloge za njihovo prepozno predložitev. Zato se Splošno sodišče ne more seznaniti z utemeljitvijo take dopustitve in glede tega presoditi utemeljenost izpodbijane odločbe.

49      Poleg tega, ker v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi za dopustitev dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, se stranke ne morejo seznaniti z razlogi za to dopustitev, da bi branile svoje pravice.

50      Zato je treba ugotoviti, da ker izpodbijana odločba ni obrazložena v zvezi z dopustitvijo dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, ta odbor ni spoštoval zahtev, ki izhajajo iz člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 in člena 41(2)(c) Listine v povezavi s členom 41(1) Listine.

51      Trditve EUIPO ne morejo izpodbiti te ugotovitve.

52      Na prvem mestu je treba zavrniti trditev EUIPO, da ker tožeča stranka pred odborom za pritožbe ni izpodbijala dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi temu odboru, temu odboru ni bilo treba izrecno obrazložiti njihove dopustitve.

53      Prvič, iz sodne prakse namreč izhaja, da je obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora (sodba z dne 25. aprila 2013 v zadevi Bell & Ross/UUNT – KIN (Ohišje zapestne ure), T‑80/10, neobjavljena, EU:T:2013:214, točka 37). Kot je bilo ugotovljeno v točkah 48 in 49 zgoraj, pa v obravnavanem primeru ni tako.

54      Drugič, kot je bilo navedeno v točki 45 zgoraj, mora odbor za pritožbe, kadar izvršuje diskrecijsko pravico, ki mu je bila podeljena s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002, svojo odločbo glede dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, obrazložiti tako, da med drugim navede, ali je te elemente glede na pogoje, določene v členu 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, mogoče sprejeti.

55      Iz tega sledi, da je treba preizkus trditve EUIPO iz točke 52 zgoraj opraviti ob upoštevanju obstoja obveznosti odbora za pritožbe, da zlasti navede, ali je glede na pogoje iz člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 mogoče sprejeti dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim.

56      Res je, da je v skladu s členom 63(1) Uredbe št. 6/2002 EUIPO pri preverjanju dejstev v postopku za ugotovitev ničnosti, kot v obravnavanem primeru, omejen na zahtevani ukrep ter na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.

57      Vendar člen 63(1) Uredbe št. 6/2002 odbora za pritožbe ne razbremeni obveznosti, da preveri in obrazloži dopustitev dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred navedenim odborom, na podlagi člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, ker tožeča stranka ni izpodbijala dopustnosti teh dokazov.

58      V skladu s členom 27(2) Delegirane uredbe 2018/625 mora namreč odbor za pritožbe po uradni dolžnosti preučiti pravna vprašanja, ki jih stranke ne izpostavijo, če se nanašajo na bistvene procesne zahteve ali če jih je treba razrešiti, zato da se zagotovi pravilna uporaba Uredbe (ES) št. 6/2002 ob upoštevanju dejstev, dokazil in navedb, ki so jih predstavile stranke (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 10. junija 2020, L. Oliva Torras/EUIPO – Mecánica del Frío (Priklopne naprave za vozila), T‑100/19, EU:T:2020:255, točke od 70 do 72, in z dne 13. oktobra 2021, Škoda Investment/EUIPO – Škoda Auto (Prikaz puščice s krilom), T‑712/20, EU:T:2021:700, točka 24).

59      V obravnavanem primeru je vprašanje, ali je dejstva ali dokaze, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, mogoče dopustiti na podlagi člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, vprašanje, ki se nanaša na pravilno uporabo Uredbe št. 6/2002 glede na dejstva, dokaze in trditve, ki so jih stranke predložile v smislu odstavka 2 navedenega člena. Navedeni odbor mora torej to vprašanje preučiti po uradni dolžnosti in obrazložiti svoj odgovor.

60      Zato v nasprotju s tem, kar trdi EUIPO, dopustitev dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, na podlagi člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, in navedba razlogov v zvezi s tem v izpodbijani odločbi nista izvzeti iz preizkusa navedenega odbora zgolj zato, ker tožeča stranka ni izpodbijala take dopustitve v fazi postopka pred tem odborom.

61      Tretjič, ta ugotovitev je podprta s ciljem, ki se uresničuje s členom 27(4) Delegirane uredbe 2018/625.

62      Namen člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 je namreč med drugim zagotoviti pravilen potek in učinkovitost postopkov pred EUIPO tako, da stranke spodbuja k spoštovanju rokov, ki so jim določeni (glej v tem smislu sodbo z dne 19. januarja 2022 v zadevi Masterbuilders, Heiermann, Schmidtmann/EUIPO – Cirillo (POMODORO), T‑76/21, neobjavljena, EU:T:2022:16, točka 37 in navedena sodna praksa).

63      Člen 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 torej uresničuje cilj v splošnem interesu. V teh okoliščinah in glede na to, da ta določba ni omejena le na varstvo interesa zadevnih strank, te ne morejo razpolagati s preizkusom upoštevanja pravil, ki urejajo dopustitev dokazov.

64      S trditvijo EUIPO, navedeno v točki 52 zgoraj, da je vsebina obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s preučitvijo na podlagi člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 odvisna od tega, ali je bila dopustitev dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, izpodbijana ali ne v postopku pred navedenim odborom, pa se strankam omogoči razpolaganje s preizkusom spoštovanja pravil, ki urejajo dopustitev dokazov iz te določbe. Vendar obveznost tega odbora, da spoštuje zakonodajo, zlasti v okviru nadzora dopustitve dokazov glede na predpisane zahteve in obveznost obrazložitve, ne more biti odvisna od tega, ali mu stranke predlagajo, naj izvaja tak nadzor.

65      Četrtič, navesti je treba, da mora stranka, ki predloži dokaze, kot izhaja iz sodne prakse v zvezi s členom 27(4) Delegirane uredbe 2018/625, utemeljiti razloge, iz katerih so bili predloženi v tej fazi postopka, in dokazati, da jih ni bilo mogoče predložiti med postopkom pred oddelkom za ničnost (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2021, Prikaz jastoga, T‑254/20, neobjavljena, EU:T:2021:650, točka 59 in navedena sodna praksa).

66      EUIPO želi s trditvijo, navedeno v točki 52 zgoraj, izpodbijati porazdelitev dokaznega bremena, opredeljeno v sodni praksi, navedeni v točki 65 zgoraj, tako da želi vsebino izpodbijane odločbe glede preizkusa na podlagi člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 pogojevati z vprašanjem, ali je bila dopustitev dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, izpodbijana v postopku pred navedenim odborom za pritožbe ali ne. Vendar obveznost tega odbora, da spoštuje zakonodajo, zlasti v okviru nadzora dopustitve dokazov glede na predpisane zahteve in obveznost obrazložitve, ne more biti odvisna od tega, ali mu stranke predlagajo, naj izvaja tak nadzor.

67      Podobno bi stališče, ki ga je predstavil EUIPO, pomenilo, da se od strank pred odborom za pritožbe zahteva, da zagotovijo, da slednji izpolnjuje svoje postopkovne obveznosti v smislu člena 27(2) Delegirane uredbe 2018/625, ki so zavezujoče narave in morajo biti predmet preizkusa po uradni dolžnosti.

68      Zato je treba ugotoviti, da je bil ne glede na to, da tožeča stranka ni izpodbijala dopustitve dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, ta v skladu s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 vsekakor dolžan preučiti navedeno dopustitev in navesti razloge, iz katerih je navedene elemente dopustil.

69      Na drugem mestu, prav tako ni mogoče sprejeti trditev EUIPO, s katerimi je želel dokazati, da so bili pogoji iz člena 27(4) Delegirane uredbe 2018/625 v obravnavani zadevi izpolnjeni.

70      V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti v skladu s sodno prakso obrazložitev odločbe navedena v samem besedilu odločbe in je ni mogoče podati z naknadnimi pojasnili EUIPO, razen v izjemnih okoliščinah, ki ob neobstoju kakršne koli nujnosti niso podane. Iz tega sledi, da mora biti odločba načeloma zadostna sama po sebi, njena obrazložitev pa ne more izhajati iz naknadno podanih pisnih ali ustnih pojasnil, ko je zadevna odločba že predmet tožbe pred sodiščem Unije (glej sodbo z dne 12. decembra 2017, Sony Computer Entertainment Europe/EUIPO – Vieta Audio (Vita), T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 57 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. marca 2018, Gifi Diffusion/EUIPO – Crocs (Čevlji), T‑424/16, neobjavljena, EU:T:2018:136, točka 34 in navedena sodna praksa).

71      Ker v obravnavanem primeru ni nobene nujnosti, izjemne okoliščine, na podlagi katerih bi EUIPO lahko predložil dodatna pojasnila za dopolnitev obrazložitve izpodbijane odločbe, niso podane. V vsakem primeru za pojasnila, predložena v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti, da dopolnjujejo obstoječo obrazložitev, ker pomenijo popolnoma novo obrazložitev.

72      Poleg tega v skladu s sodno prakso pomanjkljiva obrazložitev sama po sebi zadostuje za utemeljitev razveljavitve sporne odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval and Brink's France (C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 78). Ugotoviti je torej treba, da napaka odbora za pritožbe, navedena v točki 50 zgoraj, povzroči razveljavitev izpodbijane odločbe.

73      Poleg tega te ugotovitve ne more omajati sodna praksa, v skladu s katero tožeča stranka nima nobenega legitimnega interesa, da se sklicuje na kršitev obveznosti obrazložitve, če je že gotovo, da bo treba po razveljavitvi izpodbijane odločbe sprejeti enako odločbo (sodbi z dne 29. septembra 1976, Morello/Komisija, 9/76, EU:C:1976:129, točka 11, in z dne 3. decembra 2003, Audi/UUNT (TDI), T‑16/02, EU:T:2003:327, točki 97 in 98).

74      Po eni strani namreč ni mogoče izključiti, da odbor za pritožbe pri preizkusu pogojev iz člena 27(4) Uredbe 2018/625 ne dopusti dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. V zvezi s tem Splošno sodišče ne more nadomestiti EUIPO pri presoji zadevnih dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 28. septembra 2016 v zadevi European Food/EUIPO – Société des produits Nestlé (FITNESS), T‑476/15, EU:T:2016:568, točka 68 in navedena sodna praksa).

75      Po drugi strani prav tako ni mogoče izključiti, da bi bil lahko rezultat izpodbijane odločbe drugačen, če bi se odbor za pritožbe odločil, da ne bo dopustil dejstev ali dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. V zvezi s tem je treba poudariti, da EUIPO v odgovoru na tožbo priznava, da so ti dokazi podpirali ugotovitve navedenega odbora v zvezi s presojo navedene tehnične funkcije značilnosti izgleda zadevnega izdelka.

76      Zato je treba ugotoviti, da po razveljavitvi izpodbijane odločbe ne bo nujno treba sprejeti enake odločbe.

77      Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugoditi, ne da bi bilo treba preučiti njene druge trditve, navedene v utemeljitev tega tožbenega razloga, zlasti tiste, ki se nanašajo na kršitev člena 63(1) Uredbe št. 6/2002.

78      Glede na vse navedeno je treba tožbi ugoditi in zato izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti prvi tožbeni razlog.

 Stroški

79      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

80      Tožeča stranka je predlagala, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in pred EUIPO.

81      Ker EUIPO ni uspel, se mu naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem.

82      Glede stroškov postopka za ugotovitev ničnosti pred oddelkom za ničnost in pritožbenega postopka pred odborom za pritožbe je treba opozoriti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika stroški, ki so bili za stranke v postopku pred odborom za pritožbe nujni, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. To pa ne drži za stroške v postopku pred oddelkom za ničnost.

83      Iz tega sledi, da je predlogu tožeče stranke, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov postopkov pred oddelkom za ničnost in pred odborom za pritožbe, mogoče ugoditi le glede nujnih stroškov, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe. Zato se EUIPO naloži plačilo stroškov, nastalih v okviru zadnjenavedenega postopka, in stroškov postopka pred Splošnim sodiščem.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Odločba tretjega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 5. julija 2021 (zadeva R 1070/2020-3) se razveljavi.

2.      EUIPO se naloži plačilo stroškov postopka pred odborom za pritožbe pri EUIPO in pred Splošnim sodiščem.

Tomljenović

Nõmm

Kukovec

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. novembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: poljščina.