SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 10. marca 2021(*)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 8(1)(c) – Evropski nalog za prijetje, ki ga je izdalo državno tožilstvo države članice zaradi kazenskega pregona na podlagi ukrepa odvzema prostosti, ki ga je izdal isti organ – Neobstoj sodnega nadzora pred predajo zahtevane osebe – Posledice – Učinkovito sodno varstvo – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
V zadevi C‑648/20 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 26. novembra 2020, ki je na Sodišče prispela 1. decembra 2020, v postopku v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper
PI,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.-C. Bonichot, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, podpredsednica Sodišča, L. Bay Larsen, sodnik, C. Toader (poročevalka), sodnica, in N. Jääskinen, sodnik,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodna tajnica: C. Strömholm,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. januarja 2021,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za PI H. Malcolm, QC, in J. Kern, barrister, ki ju je pooblastil S. Bisnauthsing, solicitor,
– za bolgarsko vlado L. Zaharieva in T. Tsingileva, agentki,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in S. Grünheid, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. februarja 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584), v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdal rayonna prokuratura Svichtov (državni tožilec okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu, Bolgarija) zaradi kazenskega pregona zoper PI, v Združenem kraljestvu.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 5, 6, 10 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:
„(5) Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo, v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ,temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.
[...]
(10) Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) [EU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) [EU] s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.
[...]
(12) Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 [EU] in jih izraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije [...], zlasti Poglavje VI Listine. [...]“
4 Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“
5 Člen 2 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Področje uporabe evropskega naloga za prijetje“, v odstavku 1 določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti izrečena, za kazni do najmanj štirih mesecev.“
6 Člen 6 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“
7 Člen 8 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, v odstavku 1 določa:
„Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke[,] podane v skladu z obrazcem v prilogi:
[...]
(c) dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2;
[...]“
Pravo Združenega kraljestva
8 Postopek izvršitve evropskega naloga za prijetje ureja Extradition Act 2003 (zakon o izročitvi iz leta 2003). V prvem delu tega zakona so opredeljena ozemlja, na katera lahko Združeno kraljestvo opravi izročitev. Med njimi je Republika Bolgarija. V skladu s členom 2(7) navedenega zakona imenovani osrednji organ izda potrdilo, če meni, da je nalog za prijetje izdal odreditveni organ z enega od navedenih ozemelj.
Bolgarsko pravo
ZEEZA
9 Okvirni sklep 2002/584 je bil v bolgarsko pravo prenesen z Zakon za ekstraditsiata i evropeiskata zapoved za arest (zakon o izročitvi in evropskem nalogu za prijetje, DV št. 46 z dne 3. junija 2005) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZEEZA). Člen 37 ZEEZA vsebuje določbe o izdaji evropskega naloga za prijetje, katerih besedilo je skoraj enako besedilu člena 8 tega okvirnega sklepa.
10 V skladu s členom 56(1), točka 1, ZEEZA je državni tožilec pristojen, da v predkazenskem postopku izda evropski nalog za prijetje zoper obdolženca.
NPK
11 V skladu s členom 14(1) Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, DV št. 86 z dne 28. oktobra 2005) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), državni tožilec sprejema odločitve po svoji vesti na podlagi objektivne, nepristranske in celovite preučitve vseh okoliščin zadeve in ob spoštovanju zakona.
12 V kazenskem postopku je državni tožilec pristojni organ, ki v skladu s členom 46 NPK opravlja dolžnosti tožilca, vodi preiskavo ter nadzira njeno zakonitost in pravilen potek.
13 Odreditev pripora za osebo, zoper katero je uveden kazenski pregon, je v predkazenskem postopku urejena s členom 64 NPK.
14 Člen 64(1) NPK določa, da „[u]krep odreditve pripora v predkazenskem postopku sprejme pristojno sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca“.
15 V skladu s členom 64(2) NPK lahko državni tožilec sprejme ukrep, s katerim odredi pridržanje obdolženca za največ 72 ur, da zagotovi navzočnost te osebe pred sodiščem, ki je pristojno, da po potrebi sprejme ukrep odreditve pripora.
16 Člen 64(3) NPK določa, da „[s]odnik posameznik na javni obravnavi takoj preuči zadevo v navzočnosti državnega tožilca, obdolženca in njegovega svetovalca“.
17 Poleg tega je v skladu s členom 64(4) NPK sodišče pristojno za preučitev predloga za odreditev pripora in za presojo, ali je treba sprejeti ta ukrep, ali se odločiti za milejši ukrep, ali pa na splošno zavrniti sprejetje zavezujočega postopkovnega ukrepa zoper obdolženca.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
18 Državni tožilec okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu je 28. januarja 2020 izdal evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona zoper PI (v nadaljevanju: zadevni evropski nalog za prijetje).
19 Kot je razvidno iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je PI osumljen, da je v mestu Svishtov (Bolgarija) 8. decembra 2019 storil kaznivo dejanje tatvine denarja in nakita v ocenjeni skupni vrednosti 14.713,97 bolgarskega leva (BGN) (približno 7500 EUR), ki se kaznuje z zaporno kaznijo od enega do desetih let.
20 Zadevni evropski nalog za prijetje temelji na odločbi istega državnega tožilca, izdani 12. decembra 2019, s katero je bilo PI odrejeno pridržanje za največ 72 ur.
21 PI je bil tako prijet in pridržan v Združenem kraljestvu 11. marca 2020 na podlagi zadevnega evropskega naloga za prijetje.
22 PI pred predložitvenim sodiščem, Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo), izpodbija veljavnost zadevnega evropskega naloga za prijetje, pri čemer trdi, da bolgarski pravosodni sistem ne izpolnjuje zahtev iz Okvirnega sklepa 2002/584, kakor se razlaga v sodni praksi Sodišča, zlasti s sodbama z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), in PF (Generalni državni tožilec Litve) (C‑509/18, EU:C:2019:457).
23 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da po mnenju državnega tožilca okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu osebo, zahtevano z evropskim nalogom za prijetje, v bolgarskem pravu zastopa odvetnik, tako da so njeni interesi v celoti varovani. Ker odločitev o izdaji takega naloga temelji na odločbi o odreditvi pridržanja, s katero je naloženo, da je zahtevana oseba po predaji privedena pred sodišče, ki odloča o njenem odvzemu prostosti, naj bi bila bolgarska postopkovna ureditev v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584, kakor se razlaga v sodni praksi Sodišča.
24 Po mnenju predložitvenega sodišča v bolgarskem pravu niti odločba državnega tožilca, s katero se odredi pridržanje zahtevane osebe, niti evropski nalog za prijetje, ki ga je isti organ odredil kot nadaljevanje te odločbe, ne moreta biti predmet sodnega nadzora pred predajo zahtevane osebe. Ta položaj naj bi se zato izkazal za drugačnega od postopkovnih sistemov, ki so znani v drugih državah članicah in v katerih je bila sprejeta sodna praksa Sodišča na tem področju.
25 Predložitveno sodišče je predlogu za sprejetje predhodne odločbe priložilo potrdilo, ki ga je izdala National Crime Agency (nacionalna agencija za boj proti kriminalu, Združeno kraljestvo) v skladu s členom 2(7) zakona o izročitvi iz leta 2003, ki potrjuje, da je zadevni evropski nalog za prijetje izdal za to pristojni sodni organ.
26 Navedeno sodišče se kljub temu sprašuje, ali je dvojna raven varstva pravic, ki mora biti zagotovljena zahtevani osebi, kot se zahteva s sodno prakso Sodišča, zlasti v točki 56 sodbe z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi (C‑241/15, EU:C:2016:385), zagotovljena v okviru zadeve, o kateri odloča, ker je tako zadevni evropski nalog za prijetje kot nacionalni nalog za prijetje ali sodno odločbo, ki ima enako moč kot zadnjenavedeni nalog, izdal državni tožilec okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu brez posredovanja bolgarskega sodišča, preden je Združeno kraljestvo osebo PI predalo.
27 V teh okoliščinah je Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je zahtevani osebi zagotovljeno varstvo na dveh ravneh, ki ga je Sodišče opredelilo v zadevi [z dne 1. junija 2016,] Bob-Dogi (C‑241/15) [(ECLI:EU:C:2016:385)], kadar se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona zahtevane osebe in kadar tako odločitev za izdajo osnovnega nacionalnega naloga za prijetje (NNP) kot tudi odločitev za izdajo evropskega naloga za prijetje (ENP) sprejme državni tožilec, ne da bi sodišče pred predajo kakor koli posredovalo, če:
(a) je učinek NNP omejen na pridržanje posameznika za največ 72 ur za namen njegove privedbe pred sodišče in
(b) je ob predaji sodišče pristojno le za to, da glede na vse okoliščine zadeve odredi izpustitev na prostost ali nadaljnje pridržanje?“
Nujni postopek
28 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča.
29 Glede tega je treba na prvem mestu ugotoviti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato se navedeni predlog lahko obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika tega sodišča.
30 Na drugem mestu je treba glede merila nujnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati okoliščino, da je osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari, trenutno odvzeta prostost in da je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari (sklep z dne 12. februarja 2019, RH, C‑8/19 PPU, EU:C:2019:110, točka 24 in navedena sodna praksa).
31 V obravnavanem primeru je bil PI, kot je razvidno iz točk od 18 do 21 te sodbe, prijet in pridržan v Združenem kraljestvu na podlagi zadevnega evropskega naloga za prijetje.
32 Iz tega sledi, da je nadaljnje trajanje pripora PI odvisno od odločitve Sodišča, saj bi njegov odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, lahko imel takojšnje posledice za izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje in torej za pripor PI.
33 V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 17. decembra 2020 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.
Vprašanje za predhodno odločanje
34 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47 Listine in sodno prakso Sodišča razlagati tako, da so zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, izpolnjene, če evropski nalog za prijetje in sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda državni tožilec, ki ga je mogoče opredeliti kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, vendar ne moreta biti predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice.
35 Najprej je treba opozoriti, da sta načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami in načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 12. decembra 2019, Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo), C‑625/19 PPU, EU:C:2019:1078, točka 33 in navedena sodna praksa).
36 Kljub temu učinkovitost in pravilno delovanje poenostavljenega sistema predaje oseb, obsojenih ali osumljenih kršitve kazenskega prava, ki je uveden z Okvirnim sklepom 2002/584, temeljita na spoštovanju nekaterih zahtev, določenih s tem okvirnim sklepom, katerih obseg je bil pojasnjen v sodni praksi Sodišča.
37 Na prvem mestu je iz predložitvene odločbe razvidno, da je državni tožilec okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah in ki je neodvisen pri opravljanju nalog, neločljivo povezanih z izdajo evropskega naloga za prijetje, saj ta pogoja omogočata, da se tak organ opredeli kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 (glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2019, Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu), C‑566/19 PPU in C‑626/19 PPU, EU:C:2019:1077, točka 52 in navedena sodna praksa). Poleg tega PI, kot je njegov svetovalec pojasnil na obravnavi pred Sodiščem, te opredelitve ne izpodbija.
38 Na drugem mestu v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obstoj sodnega nadzora nad odločbo o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo je sprejel organ, ki ni sodišče, ni pogoj za to, da se ta organ lahko opredeli kot odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, saj tak nadzor ne spada med statusna in organizacijska pravila navedenega organa, ampak se nanaša na postopek izdaje takega naloga, ki mora izpolnjevati zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (glej v tem smislu sodbo z dne 13. januarja 2021, MM, C‑414/20 PPU, EU:C:2021:4, točka 44 in navedena sodna praksa). Status „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 tako ni pogojen z obstojem sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji evropskega naloga za prijetje in nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji. Zato dejstvo, da opredelitev državnega tožilca okrožnega državnega tožilstva v Svichtovu kot „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ni sporna, ne zadostuje za ugotovitev, da bolgarski postopek v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilca izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
39 Na tretjem mestu je treba poudariti – tako kot generalni pravobranilec v točkah 37 in 38 sklepnih predlogov – da je treba odločbo državnega tožilca o odreditvi pridržanja zahtevane osebe za največ 72 ur, na kateri temelji evropski nalog za prijetje, opredeliti kot „izvršljivo sodno odločbo z enakim učinkom“ kot nacionalni nalog za prijetje v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584.
40 Glede tega je Sodišče razsodilo, da se pojem „[nacionalni] nalog za prijetje ali katera koli druga izvršljiva sodna odločba z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na nacionalne ukrepe, ki jih pravosodni organ sprejme za iskanje in prijetje osebe, ki se kazensko preganja, da bi se zaradi izvedbe dejanj v kazenskem postopku zagotovila njena navzočnost pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 13. januarja 2021, MM, C‑414/20 PPU, EU:C:2021:4, točka 57).
41 Zato je treba presoditi, ali sistem kazenskega postopka, v skladu s katerim državno tožilstvo izda evropski nalog za prijetje in odločbo, na kateri ta nalog temelji, pri čemer se sodni nadzor v zvezi s tem lahko opravi šele po predaji zahtevane osebe, izpolnjuje zahteve Okvirnega sklepa 2002/584, in sicer spoštovanje dvojne ravni varstva pravic, ki mora biti zagotovljena tej osebi, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča.
42 Glede tega je treba spomniti, da je Sodišče v točki 56 sodbe z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi (C‑241/15, EU:C:2016:385), razsodilo, da sistem evropskega naloga za prijetje v skladu z zahtevo iz člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi, saj je sodnemu varstvu, določenemu na prvi ravni ob sprejetju nacionalne sodne odločbe, kot je nacionalni nalog za prijetje, dodano varstvo, ki mora biti zagotovljeno na drugi ravni ob izdaji evropskega naloga za prijetje, do katere lahko pride, odvisno od primera, hitro po sprejetju navedene nacionalne sodne odločbe.
43 To varstvo pomeni, da je treba odločitev, ki izpolnjuje zahteve za učinkovito sodno varstvo, sprejeti vsaj na eni od dveh ravni tega varstva (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 68).
44 Iz tega sledi, da mora nacionalna sodna odločba – kot je nacionalni nalog za prijetje – na kateri temelji evropski nalog za prijetje, kadar pravo odreditvene države članice podeli pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki kljub temu, da sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, ni sodnik ali sodišče, izpolnjevati take zahteve (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 69).
45 Izpolnjevanje teh zahtev tako izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotavlja, da odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona temelji na nacionalnem postopku, ki je predmet sodnega nadzora, in da so bila osebi, zoper katero je bil ta nacionalni nalog za prijetje izdan, zagotovljena vsa jamstva, potrebna za sprejetje take vrste odločitev, zlasti tista, ki izhajajo iz temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, navedenih v členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 70).
46 Poleg tega mora v odreditveni državi članici – kadar zakonodaja te države članice podeljuje pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki kljub temu, da sodeluje pri izvajanju sodne oblasti te države članice, ni sodna oblast – obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji takega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 75).
47 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 61 sklepnih predlogov, iz te sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti osebi, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred njeno predajo odreditveni državi članici, in to vsaj na eni od dveh ravni varstva, ki se zahtevata z navedeno sodno prakso.
48 Pogoj za tako varstvo je torej, da je mogoče sodni nadzor opraviti bodisi v zvezi z evropskim nalogom za prijetje bodisi v zvezi s sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, preden se ta nalog izvrši.
49 Ta zahteva v sistemu, uvedenem z Okvirnim sklepom 2002/584, ki – kot je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe – temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, omogoča, da se izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotovi, da je bil evropski nalog za prijetje, katerega izvršitev se zahteva, izdan na podlagi nacionalnega postopka, ki je predmet sodnega nadzora, v okviru katerega je bila zahtevana oseba lahko upravičena do vseh jamstev, potrebnih za sprejetje take vrste odločitev, zlasti tistih, ki izhajajo iz temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, navedenih v členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, kot izhaja iz točke 45 te sodbe.
50 Teh ugotovitev nikakor ne omaje razlogovanje, ki izhaja iz sodb z dne 12. decembra 2019, Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) (C‑566/19 PPU in C‑626/19 PPU, EU:C:2019:1077), ter Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo) (C‑625/19 PPU, EU:C:2019:1078), na kateri se je sklicevalo na obravnavi pred Sodiščem.
51 Sodišče je v točkah 70 in 71 prve od teh sodb razsodilo, da obstoj teh postopkovnih pravil v pravnem redu odreditvene države članice, v skladu s katerimi je sorazmernost odločitve državnega tožilstva, da izda evropski nalog za prijetje, lahko – pred dejansko predajo zahtevane osebe ali po njej – predmet sodnega nadzora, ki je bodisi predhoden bodisi skoraj hkraten z izdajo tega naloga, vsekakor pa se lahko opravi po izdaji navedenega naloga, izpolnjuje zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu. V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, in kot je razvidno iz točk 68 in 69 navedene sodbe, je ta ugotovitev izhajala iz obstoja celote postopkovnih določb, ki zagotavljajo posredovanje sodišča od izdaje nacionalnega naloga za prijetje zoper zahtevano osebo in torej pred njeno predajo.
52 Prav tako je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. decembra 2019, Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo) (C‑625/19 PPU, EU:C:2019:1078), evropski nalog za prijetje, ki ga je izdal državni tožilec, temeljil na sodni odločbi o priporu.
53 Tako je Sodišče, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 69 in 72 sklepnih predlogov, v sodbah, navedenih v točki 50 te sodbe, upoštevalo dejstvo, da so pogoji za izdajo evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilstva lahko predmet sodnega nadzora pred predajo zahtevane osebe, saj je evropski nalog za prijetje v nacionalnih zakonodajah, ki so se obravnavale v zadevah, v katerih sta bili izdani navedeni sodbi, temeljil na nacionalnem nalogu za prijetje, ki ga je izdalo sodišče, ki je poleg tega opravilo presojo potrebnih pogojev za izdajo evropskega naloga za prijetje in zlasti sorazmernosti tega naloga.
54 Drugače kot v zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi, pa je v obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe razvidno, da bolgarsko pravo določa le naknadni sodni nadzor nad odločbo državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje, saj se tak nadzor lahko opravi šele po predaji zahtevane osebe.
55 Glede tega, da bolgarska vlada v pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča s sklicevanjem na sodbo z dne 13. januarja 2021, MM (C‑414/20 PPU, EU:C:2021:4), pojasnjuje, da bo po predaji zahtevane osebe na podlagi izvršitve evropskega naloga za prijetje to osebo takoj privedla pred sodišče, ki bo preizkusilo potrebo po tem, da se zoper njo izreče preventivni ukrep odvzema ali omejitve prostosti, in bo tako opravilo tudi nadzor sorazmernosti tega naloga, pa ta praksa vseeno ne more zagotoviti skladnosti bolgarskega postopkovnega sistema z zahtevami, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584.
56 Pojasniti je namreč treba, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 33 in 34 sklepnih predlogov, da se Sodišče z navedeno sodbo ni neposredno izreklo o vprašanju, ali bolgarski postopek v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilca v predkazenskem postopku izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, ampak je zgolj menilo, da če v pravu odreditvene države članice ni ločenega pravnega sredstva, pravo Unije sodišču te države članice podeljuje pristojnost za izvajanje posrednega nadzora nad veljavnostjo evropskega naloga za prijetje. Zato iz navedene sodbe ni mogoče sklepati, da je Sodišče v njej odločilo, da obstoj take možnosti naknadnega sodnega nadzora lahko izpolnjuje zahteve, ki so neločljivo povezane z učinkovitim sodnim varstvom pravic zahtevane osebe.
57 Zato obstoj sodnega nadzora nad odločitvijo državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki se opravi šele po predaji zahtevane osebe, ne izpolnjuje obveznosti odreditvene države članice, da izvaja postopkovna pravila, ki pristojnemu sodišču omogočajo, da pred to predajo opravi nadzor nad zakonitostjo nacionalnega naloga za prijetje ali sodno odločbo z enakim učinkom, ki ju je prav tako sprejel državni tožilec, ali nad evropskim nalogom za prijetje.
58 Res je, da države članice pri izvajanju Okvirnega sklepa 2002/584 v skladu s svojo postopkovno avtonomijo ohranijo možnost sprejetja pravil, ki se lahko razlikujejo od ene države članice do druge. Vendar morajo skrbeti za to, da ta pravila ne ovirajo zahtev, ki izhajajo iz tega okvirnega sklepa, zlasti glede sodnega varstva, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, na katerem to varstvo temelji.
59 Iz tega sledi, da je cilj Okvirnega sklepa 2002/584, ki je z uvedbo novega poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene kršitve kazenskega prava, olajšati in pospešiti pravosodno sodelovanje med pravosodnimi organi odreditvene države članice in pravosodnimi organi države članice, ki izvrši evropski nalog za prijetje, mogoče uresničiti le ob spoštovanju temeljnih pravic in pravnih načel, kot so določeni v členu 6 PEU in ki se odražajo v Listini, kar je obveznost, ki se poleg tega nanaša na vse države članice ter zlasti na odreditveno in izvršitveno državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2019, TC, C‑492/18 PPU, EU:C:2019:108, točki 41 in 54 ter navedena sodna praksa).
60 Glede na vse te preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47 Listine in sodno prakso Sodišča razlagati tako, da zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, niso izpolnjene, če tako evropski nalog za prijetje kot sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda državni tožilec, ki ga je mogoče opredeliti kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, vendar navedeni nalog in navedena odločba ne moreta biti predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice.
Stroški
61 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča je treba razlagati tako, da zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, niso izpolnjene, če tako evropski nalog za prijetje kot sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda državni tožilec, ki ga je mogoče opredeliti kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, vendar navedeni nalog in navedena odločba ne moreta biti predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice.
Podpisi