SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 27. februarja 2014(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu – Zamrznitev sredstev – Pravna podlaga – Obveznost obrazložitve – Napačno ugotovljeno dejansko stanje – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Lastninska pravica – Svoboda gospodarske pobude“

V zadevi T‑256/11,

Ahmed Abdelaziz Ezz, stanujoč v Gizi (Egipt),

Abla Mohammed Fawzi Ali Ahmed, stanujoča v Londonu (Združeno kraljestvo),

Khadiga Ahmed Ahmed Kamel Yassin, stanujoča v Londonu,

Shahinaz Abdel Azizabdel Wahab Al Naggar, stanujoča v Gizi,

ki so jih sprva zastopali M. Lester, barrister in J. Binns, solicitor, nato J. Binns, J. Lewis, QC, B. Kennelly, barrister, in I. Burton, solicitor,

tožeče stranke,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in I. Gurov, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo F. Erlbacher, M. Konstantinidis in A. Bordes, zastopniki,

intervenientka,

katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta 2011/172/SZVP z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL L 76, str. 63), in drugič, Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe in subjekte glede na razmere v Egiptu (UL L 76, str. 4) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožeče stranke,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. marca 2013,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Svet Evropske unije je 21. marca 2011 zaradi političnih dogodkov, ki so potekali v Egiptu od januarja 2011, na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2011/172/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL L 76, str. 63).

2        V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2011/172 je navedeno:

„(1) Evropska unija je 21. februarja 2011 izrazila pripravljenost, da podpre miren in urejen prehod na civilno in demokratično vlado v Egiptu, utemeljeno na pravni državi, ob popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter da podpre prizadevanja za razvoj gospodarstva, ki krepi socialno kohezijo in spodbuja rast.

(2) Glede na to bi bilo treba naložiti omejevalne ukrepe za osebe, za katere je ugotovljeno, da so odgovorne za nezakonito prisvojitev [protipravno prilastitev] državnih sredstev Egipta, s čimer so prebivalce te države prikrajšale za prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe ter oslabile razvoj demokracije v tej državi.“

3        Člen 1 Sklepa 2011/172 določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, s katerimi razpolagajo ali jih nadzorujejo osebe, za katere je ugotovljeno, da so odgovorne [v angleški različici je: ‚having been identified as responsible‘] za [protipravno prilastitev] državnih sredstev Egipta in z njimi povezane fizične ali pravne osebe ali subjekti, navedeni v Prilogi.

2.      Neposredno ali posredno dajanje kakršnih koli sredstev ali gospodarskih virov na voljo ali v korist fizičnim ali pravnim osebam ali subjektom, navedenim v Prilogi, je prepovedano.

3.      Pristojni organi države članice lahko pod ustreznimi pogoji dovolijo sprostitev določenih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali razpolaganje z njimi, ko ugotovijo, da so ta sredstva ali gospodarski viri:

(a)      potrebni za osnovne potrebe fizičnih oseb, navedenih v Prilogi, in njihovih vzdrževanih družinskih članov, vključno s plačili za živila, najemnine ali hipoteke, zdravila in zdravljenje, davke, zavarovalne premije in pristojbine za storitve javnih gospodarskih služb;

(b)      namenjeni izključno za plačilo razumnih strokovnih honorarjev in povračilo nastalih izdatkov, povezanih z zagotavljanjem pravnih storitev;

(c)      namenjeni izključno za plačilo pristojbin ali stroškov storitev za redno ohranjanje ali vzdrževanje zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali

(d)      nujni za kritje izrednih stroškov […].

4.      Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi države članice dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)      zadevna sredstva ali gospodarski viri so predmet sodnega, upravnega ali arbitražnega zasega, izvedenega pred datumom uvrstitve fizične ali pravne osebe ali subjekta iz odstavka 1 na seznam iz Priloge, ali pravne, upravne ali arbitražne sodbe, izdane pred tem datumom;

(b)       zadevna sredstva ali gospodarski viri so namenjeni izključno poravnavi terjatev, zavarovanih s takšnim zasegom ali v takšni sodbi priznanih kot veljavne, v mejah, določenih z veljavno zakonodajo in predpisi, ki urejajo pravice oseb s takimi terjatvami;

(c)       zaseg ali sodba nista v korist osebam ali subjektom, navedenim v Prilogi, ter

(d)       priznanje zasega ali sodbe ni v nasprotju z javnim redom zadevne države članice.

[…]

5.      Odstavek 1 ne preprečuje uvrščeni fizični ali pravni osebi ali subjektu, da plača zapadlo plačilo po pogodbi, ki je bila sklenjena pred uvrstitvijo zadevne osebe ali subjekta na seznam iz Priloge, pod pogojem, da je ustrezna država članica odločila, da oseba ali subjekt iz odstavka 1 plačila ne prejme neposredno ali posredno.

6.      Odstavek 2 se ne uporablja za pripise na zamrznjenih računih iz naslova:

(a)      obresti ali drugih dohodkov na te račune ali

(b)      zapadlih plačil po pogodbah, sporazumih ali obveznostih, ki so bil[i] sklenjeni ali so nastali pred datumom, ko so se za te račune začeli uporabljati ukrepi iz odstavkov 1 in 2,

pod pogojem, da se za takšne obresti, druge dohodke in plačila še naprej uporabljajo ukrepi iz odstavka 1.“

4        Člen 2(1) Sklepa 2011/172 določa:

„Svet na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko odloča o seznamu iz Priloge in o njegovih spremembah.“

5        Člen 3(1) Sklepa 2011/172 določa:

„V Prilogi so navedeni razlogi za uvrstitev zadevnih fizičnih ali pravnih oseb in subjektov iz člena 1(1) na seznam.“

6        Člen 4 Sklepa 2011/172 določa:

„Da bi bili navedeni ukrepi iz člena 1(1) in (2) čim bolj učinkoviti, Unija spodbuja tretje države k sprejetju omejevalnih ukrepov, podobnim ukrepom iz tega sklepa.“

7        Člen 5 Sklepa 2011/172 določa:

„Ta sklep začne veljati na dan njegovega sprejetja.

Uporablja se do 22. marca 2012.

Ta sklep se redno pregleduje. Veljavnost sklepa se podaljša ali ustrezno spremeni, če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi.“

8        Sklep 2011/172 v prilogi vsebuje „[s]eznam fizičnih in pravnih oseb in subjektov iz člena 1“.

9        V vrstici 7 tega seznama je v prvem stolpcu, naslovljenem „Ime“, navedeno „Ahmed Abdelaziz Ezz“. V drugem stolpcu, naslovljenem „Podatki za ugotavljanje identitete“, je pojasnjeno: „Nekdanji poslanec parlamenta, datum rojstva: 12. 1. 1959, moški“. Končno so v tretjem stolpcu navedeni „[r]azlogi za uvrstitev na seznam“.

10      V vrstici 8 tega seznama je v prvem stolpcu, naslovljenem „Ime“, navedeno „Abla Mohamed Fawzi Ali Ahmed“. V drugem stolpcu, naslovljenem „Podatki za ugotavljanje identitete“, je pojasnjeno: „Žena Ahmeda Abdelaziza Ezza, datum rojstva: 31. 1. 1963, ženska“. Končno so v tretjem stolpcu navedeni „[r]azlogi za uvrstitev na seznam“.

11      V vrstici 9 tega seznama je v prvem stolpcu, naslovljenem „Ime“, naveden „Khadiga Ahmed Ahmed Kamel Yassin“. V drugem stolpcu, naslovljenem „Podatki za ugotavljanje identitete“, je pojasnjeno: „Žena Ahmeda Abdelaziza Ezza, datum rojstva: 25. 5. 1959, ženska“. Končno so v tretjem stolpcu navedeni „[r]azlogi za uvrstitev na seznam“.

12      V vrstici 10 tega seznama je v prvem stolpcu, naslovljenem „Ime“, naveden „Shahinaz Abdel Aziz Abdel Wahab Al Naggar“. V drugem stolpcu, naslovljenem „Podatki za ugotavljanje identitete“, je pojasnjeno: „Žena Ahmeda Abdelaziza Ezza, datum rojstva: 9. 10. 1969, ženska“. Končno so v tretjem stolpcu navedeni „[r]azlogi za uvrstitev na seznam“.

13      Svet je na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/172 sprejel Uredbo št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe in subjekte glede na razmere v Egiptu (UL L 76, str. 4). Njen člen 2(1) in (2) v bistvu ponavlja določbe člena 1(1) in (2) Sklepa 2011/172. Ta uredba zajema „Prilogo I“, ki je enaka kot Priloga k Sklepu 2011/172. Kot je razvidno iz uvodne izjave 2, je bila sprejeta, ker so ukrepi, uvedeni s Sklepom 2011/172, „spada[li] na področje uporabe [Pogodbe DEU, tako da] je [bil] za njihovo izvajanje potreben ureditveni ukrep na ravni Unije“.

14      22. marca 2011 je bilo v Uradnem listu Evropske unije objavljeno Obvestilo v vednost osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 (UL C 90, str. 3).

15      Svet je med postopkom dvakrat podaljšal uporabo ukrepov iz Sklepa 2011/172. Najprej je s Sklepom 2012/159/SZVP z dne 19. marca 2012 o spremembi Sklepa 2011/172 (UL L 80, str. 18) podaljšal uporabo teh ukrepov do 22. marca 2013. Nato je s Sklepom 2013/144/SZVP z dne 21. marca 2013 o spremembi Sklepa 2011/172 (UL L 82, str. 54) navedene ukrepe podaljšal do 22. marca 2014.

 Postopek in predlogi strank

16      Ahmed Abdelaziz Ezz in njegove žene, namreč Abla Mohammed Fawzi Ali Ahmed, Khadiga Ahmed Ahmed Kamel Yassin in Shahinaz Abdel Azizabdel Wahab Al Naggar (v nadaljevanju: prva tožeča stranka, druga tožeča stranka, tretja tožeča stranka in četrta tožeča stranka) so 20. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo, s katero Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        Sklep 2011/172 in Uredbo št. 270/2011 razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanje,

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

17      Svet je 29. julija 2011 vložil odgovor na tožbo. Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne,

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

18      Evropska komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. avgusta 2011, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta.

19      Tožeče stranke so repliko vložile 29. septembra 2011, Svet pa dupliko 23. novembra 2011.

20      Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. oktobra 2011 dopustil intervencijo Komisije v podporo predlogom Sveta.

21      Komisija je v vlogi, ki je 25. novembra 2011 prispela v sodno tajništvo splošnega sodišča, navedla, da ne namerava vložiti intervencijske vloge.

22      Na predlog sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva je od tožečih strank in Sveta zahtevalo, da predložijo razne dokumente.

23      Svet in tožeče stranke so to zahtevo izpolnile z vlogami, ki so prispele v sodno tajništvo Splošnega sodišča 19. in 20. februarja 2013.

24      Tožeče stranke so z vlogo, ki je prispela v sodno tajništvo Splošnega sodišča 5. marca 2013, predložile nov dokazni predlog.

25      Stranke so na obravnavi 12. marca 2013 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

26      Sklep 2011/172, sprejet na podlagi člena 29 PEU, določa zamrznitev premoženja. Zajema pet členov. Člen 1(1) določa merila, ki jih mora izpolnjevati oseba, da se ji zamrzne premoženje. Člen 1(2)(5) in (6) pojasnjuje obseg te zamrznitve. Člen 1(3) in (4) določa primere, v katerih je mogoče od tega odstopati. Člen 2 navaja organ, pristojen za ugotavljanje oseb, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 1(1), in zlasti določa postopkovna pravila, ki se uporabijo pri takem ugotavljanju. Člen 3 določa formalna pravila, ki jih je treba upoštevati, kadar se za osebo ugotovi, da izpolnjuje merila, opredeljena v členu 1(1). Člen 4, ki ni zavezujoč, spodbuja tretje države, da sprejmejo podobne ukrepe. Nazadnje člen 5 določa obdobje, v katerem se Sklep uporabi. Končno, členi od 1 do 3 in 5 Sklepa 2011/172 se uporabijo za objektivno določene položaje in imajo zavezujoč pravni učinek za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno. Priloga k Sklepu 2011/172 pa našteva predvsem 19 fizičnih oseb, ki po mnenju Sveta izpolnjujejo merila, opredeljena v členu 1(1). Ta priloga tako pomeni sveženj posameznih ukrepov, s katerim naj bi se izvajal ta člen.

27      Uredba št. 270/2011 ima strukturo, ki je primerljiva s strukturo Sklepa 2011/172. Podariti je treba zlasti, da je njena priloga I, ki je enaka kot Priloga k Sklepu 2011/172, ukrep za izvedbo člena 2(1), katerega besedilo je podobno besedilu člena 1(1) Sklepa 2011/172.

28      Tožeče stranke v obravnavanem primeru predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 v delu, v katerem se nanašata nanje. Natančneje, predlagajo razglasitev ničnosti Priloge k Sklepu 2011/172 in Priloge I k Uredbi št. 270/2011 v delu, v katerem ti prilogi vsebujeta njihova imena. V podporo tožbe navajajo osem tožbenih razlogov.

1.     Prvi tožbeni razlog: Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 nimata pravne podlage

29      Tožeče stranke so v repliki zatrjevale, da Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 nimata pravne podlage.

30      Po mnenju tožečih strank namreč „Pogodba ne nudi pravne podlage za ukrep, s katerim se uvede celovita in neomejena zamrznitev sredstev oseb v Evropski uniji z edinim ciljem pomagati organom države, ki je izven Evropske unije, da po zaključku več pravnih postopkov izterja premoženje“. Po njihovem mnenju poleg tega iz sodne prakse v zvezi s členoma 60 ES in 301 ES izhaja, da člen 215 PDEU pooblašča Svet za sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim osebam, le kadar obstaja zadostna povezava med temi osebami in vlado tretje države, torej proti njenim vodjem in osebam, ki so z njimi povezane. Svet pa naj v obravnavanem primeru niti ne bi trdil, da so ob sprejetju izpodbijanih aktov opravljale naloge vodij v Egiptu ali da so bi bile povezane z osebami, ki opravljajo take naloge.

 Obseg trditev tožečih strank

31      Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 28 tožeče stranke predlagajo le razglasitev ničnosti Priloge k Sklepu 2011/172 in Priloge I k Uredbi št. 270/2011. Ti prilogi pa nista bili sprejeti neposredno na podlagi določbe iz Pogodb, ampak z uporabo člena 1(1) Sklepa 2011/172 in člena 2(1) Uredbe št. 270/2011. Tožeče stranke tako s sklicevanjem na kršitev Pogodb dejansko navajajo dva ugovora nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU: izpodbijajo zakonitost člena 1(1) Sklepa 2011/172 in člena 2(1) Uredbe št. 270/2011 v razmerju do Pogodb.

32      Iz tega, kar je bilo navedeno zgoraj v točki 30, je razvidno, da so tožeče stranke navedle posebne trditve v podporo vsakemu od teh ugovorov nezakonitosti: v podporo ugovora nezakonitosti člena 1(1) Sklepa 2011/172 v bistvu zatrjujejo, da tega člena ni bilo mogoče sprejeti na podlagi člena 29 PEU, ker je bil edini cilj zamrznitve premoženja pomagati egiptovskim organom, da po zaključku raznih sodnih postopkov izterjajo premoženje; v podporo ugovora nezakonitosti člena 2(1) Uredbe št. 270/2011 pa so tožeče stranke napotile na sodno prakso v zvezi s členoma 60 ES in 301 ES in zatrjevale, da člen 215 PDEU Svet za sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim osebam pooblašča le v primeru, ki ni takšen kot njihov, namreč takrat, kadar obstaja zadostna povezava med temi osebami in vlado tretje države.

 Ugovor nezakonitosti člena 1(1) Sklepa 2011/172

33      Pred preučitvijo ugovora nezakonitosti člena 1(1) Sklepa 2011/172 je treba najprej ugotoviti pomen in obseg člena 29 PEU.

 Pomen in obseg člena 29 PEU

34      Naslov V Pogodbe EU ima dve poglavji. Prvo zajema „Splošne določbe o zunanjem delovanju unije“, drugo pa „Posebne določbe o skupni zunanji in varnostni politiki“.

35      Člen 23 PEU v poglavju 2 naslova V določa:

“Delovanje Unije na mednarodni ravni v smislu tega poglavja temelji na načelih in uresničuje cilje ter je v skladu s splošnimi določbami iz poglavja 1.“

36      Člen 21 PEU v poglavju 1 naslova V določa:

„1.      Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni vodijo načela, ki so bila podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve in ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava.

[…]

2.      Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov za:

[…]

b)      utrjevanje in podporo demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava;

[…]

d)      pospeševanje trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v razvoju s prednostnim ciljem izkoreninjenja revščine […]

3.      Unija pri oblikovanju in izvajanju svojih zunanjih dejavnosti na različnih področjih iz tega naslova in iz petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije [posvečenega zunanjemu delovanju Unije] […] spoštuje načela in uresničuje cilje iz odstavkov 1 in 2.“

37      Člen 24(1) PEU določa:

„Pristojnost Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike zajema vsa področja zunanje politike in vsa vprašanja, ki so povezana z varnostjo Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe. […]“

38      Člen 25 PEU določa:

„Unija vodi skupno zunanjo in varnostno politiko z:

[…]

b)      sprejemanjem sklepov o določitvi:

i)      ukrepov, ki naj jih izvaja Unija;

ii)      stališč, ki naj jih sprejme Unija;

iii)      podrobnosti izvajanja sklepov iz točk i) in ii) […].“

39      Člen 28(1), prvi pododstavek, PEU določa:

„Kadar mednarodni položaj zahteva operativno ukrepanje Unije, Svet sprejme potrebne sklepe. V teh sklepih so določeni njihovi cilji, obseg in sredstva, ki morajo biti dana na razpolago Uniji, ter pogoji za njihovo izvajanje, po potrebi pa tudi njihovo trajanje.

[…]“

40      Člen 29 PEU določa:

„Svet sprejema sklepe, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve. […]“

41      Iz teh povezanih določb izhaja, da so „pristop Unije“ v smislu člena 29 PEU sklepi, ki, prvič, spadajo v okvir skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), kakor je opredeljena v členu 24(1) PEU, drugič, se nanašajo na „posamezne geografske ali vsebinske zadeve“, in tretjič, niso „operativno ukrepanje“ v smislu člena 28 PEU.

42      Pojem „pristop Unije“ je tako treba razlagati široko, saj, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v točki 41 zgoraj, na podlagi člena 29 PEU ni mogoče sprejeti le programskih aktov ali preprostih izjav o nameri, temveč tudi sklepe, ki predpisujejo ukrepe, ki lahko neposredno spreminjajo pravni položaj posameznikov. To je potrjeno tudi z besedilom člena 275, drugi odstavek, PDEU.

43      Tožeče stranke neposredno ne izpodbijajo ugotovitve iz prejšnjih dveh točk. Omejujejo se na zatrjevanje, da sklepa, katerega cilj je pomagati tujim organom, da po zaključku raznih sodnih postopkov izterjajo premoženje, ni mogoče sprejeti na podlagi člena 29 PEU. Vendar pa Splošno sodišče nikakor ne more vnaprej izključiti, da tak sklep izpolnjuje tri merila, navedena zgoraj v točki 41, in zlasti da spada v okvir SZVP.

 Spoštovanje določb člena 29 PEU

44      S Sklepom 2011/172 se želi, prvič, kot je razvidno iz njegove uvodne izjave 1, na eni strani „podpre[ti] miren in urejen prehod na civilno in demokratično vlado v Egiptu, utemeljeno na pravni državi, ob popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in na drugi „podpre[ti] prizadevanja za razvoj gospodarstva, ki krepi socialno kohezijo in spodbuja rast“. Zato spada ta sklep v okvir politike pomoči novim egiptovskim organom, katere namen je spodbujati politično in ekonomsko stabilnost Egipta, in natančneje, pomagati organom te države pri boju proti protipravnemu prilaščanju javnih sredstev. Izhaja torej povsem iz SZVP in je v skladu s cilji, navedenimi v členu 21(2)(b) in (d) PEU.

45      Drugič, Sklep 2011/172 se glede svojega predmeta nanaša na „posamezne geografske ali vsebinske zadeve“. Iz njegovega naslova, kot tudi iz njegovih uvodnih izjav, je namreč razvidno, da je bil sprejet zaradi „razmer“ v tretji državi, v Arabski republiki Egipt.

46      Tretjič, navedeni sklep ni operativno ukrepanje v smislu člena 28 PEU, saj ne zajema civilnega ali vojaškega ukrepanja, ki bi ga vodila ena ali več držav članic zunaj Unije.

47      Iz vsega navedenega izhaja, da člen 1 Sklepa 2011/172 izpolnjuje tri merila, navedena zgoraj v členu 41, zaradi česar je lahko bil zakonito sprejet na podlagi člena 29 PEU.

 Ugovor nezakonitosti člena 2(1) Uredbe št. 270/2011

48      Člen 215 PDEU določa:

„1. Kadar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji, predvideva delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami, Svet s kvalificirano večino na skupni predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije sprejme potrebne ukrepe. O tem obvesti Evropski parlament.

2. Kadar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji, tako predvideva, lahko Svet po postopku iz odstavka 1 sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom.

3. Akti iz tega člena vključujejo potrebne določbe o pravnih jamstvih.“

49      V obravnavani zadevi je bila Uredba št. 270/2011 sprejeta na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/172. Nasprotno kot trdijo tožeče stranke, pa člen 215(2) PDEU svojega področja uporabe ne omejuje na sklepe, ki se nanašajo na vodje tretjih držav ali na osebe, ki so z njimi povezane. Lahko je pravna podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov proti komur koli, ne glede na njegovo vlogo, če so bili ti ukrepi predvideni v sklepu, sprejetem v okviru SZVP.

50      V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da so v besedilu člena 2(1) Uredbe št. 270/2011, ki opredeljuje področje uporabe zamrznitve premoženja, ki se določa s to uredbo, ponovljene določbe člena 1(1) Sklepa 2011/172. S tem je bila zamrznitev premoženja, ki jo določa, predpisana v sklepu, sprejetem v okviru SZVP in izpolnjuje pogoje iz člena 215(2) PDEU.

51      Te ugotovitve tudi ni mogoče omajati s sklicevanjem na sodno prakso v zvezi s členoma 60 ES in 301 ES.

52      Res je, da člena 60 ES in 301 ES, ki sta se uporabljala pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, v skladu s sodno prakso nista določala neposrednih ali posrednih pooblastil za določitev omejevalnih ukrepov proti osebam ali subjektom, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 216). Tako je bilo treba pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe sprejetje takih ukrepov utemeljiti skupno s členi 60 ES, 301 ES in 308 ES (zgoraj navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 216, in sodba Sodišča z dne 19. julija 2012 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑130/10, točka 53).

53      Lizbonska pogodba pa je z uvedbo novega člena 215 PDEU spremenila pravni položaj. Čeprav namreč prvi odstavek tega člena Pogodbe DEU zajema področja, ki sta jih prej zajemala člena 60 ES in 301 ES (zgoraj v točki 52 navedena sodba Parlament proti Svetu, točka 52), njegov drugi odstavek, na katerem temelji Uredba št. 270/2011, pooblašča Svet, da z aktom, predvidenim v členu 288 PDEU, sprejme omejevalne ukrepe proti kateri koli „fizični ali pravni osebi“, „nedržavnemu subjektu“ ali „skupini“ pod edinim pogojem, da se taki ukrepi predvidijo v sklepu, sprejetem v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe EU. Povedano drugače, če je ta pogoj izpolnjen, člen 215(2) PDEU prav Svetu dopušča, da sprejme, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 49, akte, ki določajo omejevalne ukrepe proti naslovnikom, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države.

54      Prvi tožbeni razlog je treba zato vsekakor zavrniti, ne da bi se bilo treba opredeliti o tem, ali je bila navedba tega tožbenega razloga v repliki prepozna (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 28. julija 2011 v zadevi Mediaset proti Komisiji, C‑403/10 P, neobjavljena v ZOdl., točka 51, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 1. decembra 1999 v združenih zadevah Boehringer proti Svetu in Komisiji, T‑125/96 in T‑152/96, Recueil, str. II‑3427, točka 143).

2.     Drugi tožbeni razlog: nespoštovanje meril, na podlagi katerih se lahko ime nekaterih oseb uvrsti na seznam, priložen Sklepu 2011/172 in Uredbi št. 270/2011

55      Tožeče stranke navajajo, da razloga, iz katerega so bila njihova imena uvrščena na seznam, priložen Sklepu 2011/172, ni med tistimi, ki jih določa člen 1 tega sklepa. Dodajajo, da razloga, iz katerega so bila njihova imena uvrščena na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 270/2011, ni med tistimi, ki jih določa člen 2 te uredbe.

56      Za odgovor na ta tožbeni razlog je treba najprej ugotoviti merila, ki jih mora Svet spoštovati, kadar se odloči uvrstiti imena oseb ali subjektov na seznam, priložen Sklepu 2011/172, in identificirati razlog, iz katerega so bila imena tožečih strank uvrščena na naveden seznam.

 Merila za uvrstitev na seznam, priložen Sklepu 2011/172

57      Člen 1(1) Sklepa 2011/172 v angleški jezikovni različici, torej v jeziku postopka, določa uvedbo zamrznitve premoženja proti tem osebam: „persons having been identified as responsible for misappropriation of Egyptian State funds, and natural or legal persons, entities or bodies associated with them, as listed in the Annex“. Povedano drugače, v tej jezikovni različici Sklepa 2011/172 se sklicuje na eni strani na osebe, za katere je „ugotovljeno“, da so odgovorne za protipravne prilastitve egiptovskih državnih sredstev in na drugi na z njimi povezane osebe.

58      Kot so poudarile tožeče stranke v dopisu z dne 13. maja 2011, pa se v francoski različici Sklepa 2011/172 sklicuje na osebe, „spoznane“ za odgovorne za protipravno prilastitev egiptovskih državnih sredstev, in ne kot v angleški različici na osebe, za katere je „ugotovljeno“ (identified), da so odgovorne za taka dejstva.

59      Pri tem gre za znatno razhajanje med tema jezikovnima različicama.

60      Zdi se namreč, da se za francosko različico zahteva ozka razlaga pojmov iz člena 1(1) Sklepa 2011/172. Zdi se, da uporaba glagola „spoznati“, ki se v pravnem jeziku navadno povezuje s pridevnikom „kriv“, pomeni, da so bile osebe iz člena 1(1) formalno „spoznane“ za krive protipravnega prilaščanja egiptovskih državnih sredstev, ali za sostorilstvo pri takih prilastitvah, tako spoznanje za krivega pa mora načeloma izreči kazensko sodišče.

61      Nasprotno pa angleška različica dopušča široko razlago določb člena 1(1) Sklepa 2011/172. V tej različici uporaba glagola „ugotoviti“, ki je manj natančen kot glagol „spoznati“, dopušča razumevanje, da Svet na podlagi skladnih informacij „ugotovi“ osebe, ki se lahko opredelijo kot „odgovorne“ za protipravno prilaščanje egiptovskih državnih sredstev, in z njimi povezane osebe.

 Potreba po razlagi člena 1(1) Sklepa 2011/172

62      V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč zaradi potrebe po enotni razlagi aktov Unije ni dovoljeno, da bi se v dvomu besedilo določbe obravnavalo ločeno, ampak se zahteva, da se razlaga in uporablja ob upoštevanju različic v vseh drugih uradnih jezikih (glej sodbo Sodišča z dne 17. novembra 2011, v zadevi Homawoo, C‑412/10, ZOdl., str. I‑11603, točka 28 in navedena sodna praksa).

63      Poleg tega je treba v primeru razhajanja med jezikovnimi različicami besedila prava Unije zadevno določbo razlagati glede na okvir in namen ureditve, katere del je (glej sodbo Sodišča z dne 26. aprila 2012 v zadevi DR in TV2 Danmark, C‑510/10, točka 45 in navedena sodna praksa).

64      V obravnavanem primeru je treba, čeprav samo zaradi razhajanj, ki obstajajo med angleško in francosko jezikovno različico, razlagati člen 1(1) Sklepa 2011/172 ob upoštevanju vseh jezikovnih različic. Pri tej razlagi je treba upoštevati okvir in namen ureditve, katere del so te določbe.

 Razlaga člena 1(1) Sklepa 2011/172

65      Najprej je treba ugotoviti, da je v večini jezikov Unije, razen v angleščini in francoščini, besedilo člena 1(1) Sklepa 2011/172 podobno besedilu v angleški različici.

66      Dalje, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 44, se želi s Sklepom 2011/172 egiptovskim organom pri boju proti protizakonitemu prilaščanju javnih sredstev zlasti pomagati z zamrznitvijo premoženja oseb, ki se jih lahko v skladu z angleško različico „ugotovi“ (identified) ali v skladu s francosko različico „spozna“ za „odgovorne“ za taka dejstva. Če bi pa moral Svet čakati, da egiptovska sodišča proti tem osebam izrečejo kazenske obsodbe, bi bil polni učinek Sklepa 2011/172 znatno zmanjšan. V takem primeru bi namreč imele zadevne osebe med kazenskim postopkom na voljo čas, ki je potreben za prenos svojega premoženja v države, ki ne izvajajo nobene vrste sodelovanja z egiptovskimi organi.

67      V teh okoliščinah je treba za člen 1(1) Sklepa 2011/172 uporabiti široko razlago. To določbo je treba razlagati tako, da se nanaša na pet ločenih skupin oseb. Prva zajema osebe, za katere je bilo v sodnem postopku razsojeno, da so krive „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“. Druga zajema „osebe, ki so z njimi povezane“ v ožjem pomenu, torej osebe, ki jih je kazensko sodišče spoznalo za njihove sostorilce. Tretja zajema osebe, ki so v kazenskem postopku zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“. Četrti zajema osebe, ki so v kazenskem postopku kot osebe, povezane (torej kot sostorilci) s tistimi, ki se jim očitajo taka dejanja. Peta zajema vse osebe, ki so v sodnih postopkih, povezanih s kazenskimi postopki zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“, ki se lahko zato opredelijo kot osebe, povezane s posamezniki, na katere se nanašajo ti kazenski postopki. Peta skupina združuje zlasti tiste, ki so imeli morda brez svoje vednosti korist od posledic „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“ in so zaradi tega predmet ukrepov zavarovanja, ki so bili odrejeni v sodnem postopku, in katerih namen je zavarovanje premoženja, pridobljenega z navedenimi prilastitvami.

 Združljivost razlage Sklepa 2011/172 z nadrejenimi načeli in pravnimi pravili

68      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba besedilo izvedenega prava Unije, kadar ga je treba razlagati, to storiti, kolikor je mogoče, v smislu njegove skladnosti z določbami Pogodb in drugih pravil, ki imajo enako pravno veljavo kot te (sodba Sodišča z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑61/94, ZOdl., str. I‑3989, točka 52, sodba Splošnega sodišča z dne 13. aprila 2011 v zadevi Nemčija proti Komisiji, T‑576/08, ZOdl., str. II‑1578, točka 103).

69      V tem primeru je treba preveriti, ali je široka razlaga člena 1(1) Sklepa 2011/172, navedena zgoraj v točki 67, združljiva z načelom, v skladu s katerim se določbe, ki določajo upravne sankcije, razlagajo ozko, in načelom domneve nedolžnosti.

–       Načelo, v skladu s katerim se določbe, ki določajo upravne sankcije, razlagajo ozko

70      V skladu s sodno prakso načelo zakonitosti v kazenskem postopku, določeno v členu 49(1), prvi stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da se kazenska zakonodaja v škodo obdolženca ne sme uporabljati široko (sodba Sodišča z dne 12. decembra 1996 v združenih zadevah X, C‑74/95 in C‑129/95, Recueil, str. I‑6609, točka 25).

71      Na to načelo pa se ni mogoče sklicevati le zoper odločbe, s katerimi se nalagajo kazenske sankcije v ožjem pomenu, temveč tudi zoper odločbe, s katerimi se nalagajo upravne sankcije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. marca 2011 v zadevi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, C‑352/09 P, ZOdl., str. I‑2359, točka 80).

72      Načelo zakonitosti v kazenskem postopku zato določa, da se določb, s katerimi se uvajajo upravne sankcije, v škodo zadevne osebe ne sme uporabljati široko.

73      Če bi Sklep 2011/172 v teh okoliščinah določal upravne sankcije in tako spadal na področje uporabe člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah, bi ga bilo treba razlagati ozko.

74      Vendar v tem primeru ni tako.

75      Določbe člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah so namreč enake kot določbe člena 7, prvi odstavek, prvi stavek Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950. V skladu s členom 52(3) Listine o temeljnih pravicah jih je zato treba razlagati ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).

76      V skladu s to sodno prakso pa se je mogoče na člen 7 navedene konvencije učinkovito sklicevati le v podporo izpodbijanja „kazni“. Kot izhodišče za presojo obstoja „kazni“ pa je treba ugotoviti, ali se zadevni ukrep določa zaradi obsodbe za „kaznivo dejanje“. V zvezi s tem so upoštevni tudi drugi elementi, namreč opredelitev zadevnega ukrepa v upoštevnem pravu, njegova narava in cilj, postopki, povezani z njegovim sprejetjem in izvršitvijo, in njegova teža. Vendar pa teža ukrepa ni odločilna, saj imajo lahko številni nekazenski preventivni ukrepi znaten učinek na zadevno osebo (sodba EUGH z dne 17. decembra 2009 v zadevi M. Proti Nemčiji, št. 19359/04, točka 120).

77      Prvič, v obravnavanem primeru nobena določba prava Unije zamrznitvi premoženja, ki jo določa člen 1 Sklepa 2011/172, ne pripisuje kazenske narave.

78      Drugič, z določbami o ureditvi te zamrznitve premoženja se ne želi niti kaznovati niti preprečiti ponovitve katerega koli ravnanja. Njihov edini cilj je zavarovanje sredstev, ki so jih obdržale osebe ali subjekti iz člena 1 Sklepa 2011/172, v skladu s cilji, navedenimi v členu 21(2)(b) in (d) PEU (glej točko 44 zgoraj) (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Sison proti Svetu, T‑47/03, neobjavljena v ZOdl., točka 101, in z dne 7. decembra 2010 v zadevi Fahas proti Svetu, T‑49/07, ZOdl., str. II‑5555, točka 67).

79      Tretjič, učinki teh določb so časovno omejeni in odpravljivi: zamrznitev premoženja, ki jo določajo, se mora v skladu s členom 5 Sklepa 2011/172 uporabiti v določenem obdobju, Svet, ki ga redno pregleduje, pa lahko kadar koli odloči, da se prekliče.

80      Ta zamrznitev premoženja zato ni upravna sankcija in ne spada na področje uporabe člena 49(1), prvi stavek, Listine o temeljnih pravicah.

81      Iz tega izhaja, da načelo, v skladu s katerim se določbe, ki določajo upravne sankcije, razlagajo ozko, Splošnemu sodišču ne prepoveduje široke razlage člena 1(1) Sklepa 2011/172, kakor je navedena zgoraj v točki 67.

–       Načelo domneve nedolžnosti

82      Res je, da je načelo domneve nedolžnosti v pravnem redu Unije določeno v členu 48(1) Listine o temeljnih pravicah. To načelo, ki ga je treba v skladu s členom 52(3) navedene listine razlagati ob upoštevanju sodne prakse ESČP, določa, da noben zastopnik javnega organa ne razglasi osebe za krivo za kršitev, dokler sodišče ne dokaže njene krivde (sodbi EUGH z dne 10. februarja 1995 v zadevi Allenet de Ribemont, série A, št. 308, točki 35 in 36, in z dne 28 junija 2011 v zadevi Lizaso Azconobieta proti Španiji, št. 28834/08, točka 37). Poleg tega navedeno načelo kršijo izjave ali odločbe, ki odražajo mnenje, da je oseba kriva, in javnost spodbujajo, da verjame v njeno krivdo, ali ki vnaprej predvidevajo, kako bo pristojno sodišče presodilo dejstva (sodbi EUGH z dne 21. septembra 2006 v zadevi Pandy proti Belgiji, št. 13583/02, točka 42, in z dne 18. oktobra 2011 v zadevi Păvălache proti Romuniji, št. 38746/03, točka 116).

83      Svet pa s sprejetjem Sklepa 2011/172 oseb iz člena 1(1) ni spoznal za krive dejanj, ki se kaznujejo po egiptovskem kazenskem pravu ali po pravu ene od držav članic Unije. Poleg tega „javnosti“ ni spodbujal, da zmotno verjame v krivdo teh oseb. Končno, ni vnaprej predvideval, kako bo pristojno sodišče v Egiptu presodilo dejstva. Omejil se je na pojasnilo, da se za razne skupine oseb, navedene zgoraj v točki 67, uvede zamrznitev njihovega premoženja, ki pa, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 77, nima kazenske narave.

84      Iz tega izhaja, da načelo domneve nedolžnosti ne nasprotuje razlagi člena 1(1) Sklepa 2011/172, navedeni zgoraj v točki 67 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 2. septembra 2009 v združenih zadevah El Morabit proti Svetu, T‑37/07 in T‑323/07, neobjavljena v ZOdl., točka 40).

 Razlog za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

 Potreba po razlagi razloga za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

85      Spomniti je treba, da je bila posledica uvrstitve imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172, to, da je bila proti njim uvedena zamrznitev premoženja, katerega ureditev je opredeljena v členih 1, 2, 3 in 5 tega sklepa. Ugotoviti pa je treba, da je bila Priloga k Sklepu 2011/172 objavljena v vseh uradnih jezikih Unije.

86      Angleška različica te priloge pojasnjuje, da je bilo premoženje tožečih strank zamrznjeno zaradi tega, ker se na vsako od njih nanašajo sodni postopki, ki so jih egiptovski organi na podlagi konvencije Združenih narodov proti korupciji sprožili v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev („judicial proceedings by the Egyptian authorities in respect of the misappropriation of State Funds on the basis of the United Nations Convention against corruption“). Ta različica se sklicuje na navadne sodne „postopke“, ki se nanašajo na tožeče stranke. Ker ni nobene pojasnitve v zvezi s tem, je treba šteti, da so lahko ti postopki le povezani s kazenskimi postopki za dejanja „protipravnega prilaščanja državnih sredstev Egipta“.

87      V francoski različici Priloge k Sklepu 2011/172, na katero so se, kot je navedeno zgoraj v točki 58, tožeče stranke sklicevale v dopisu z dne 13. maja 2011, pa je nasprotno navedeno, da so tožeče stranke predmet „sodnih postopkov egiptovskih organov zaradi [protipravnega prilaščanja] javnih sredstev na podlagi konvencije Združenih narodov proti korupciji“. Iz njenega besedila se zdi, da je bilo premoženje tožečih strank zamrznjeno zaradi obstoja „postopkov“ kazenske narave, sproženih proti njim zaradi dejanj protipravnega prilaščanja javnih sredstev.

88      Tako so razvidne znatne razlike med francosko in angleško različico Priloge k Sklepu 2011/172.

89      Ob obstoju razhajanj med nekaterimi jezikovnimi različicami posamičnega akta, ki je naslovljen na osebo, za katero je pristojno sodišče tretje države, pa je treba tega razlagati ob upoštevanju preostalih jezikovnih različic ter okvira in namena ureditve, na podlagi katere je bil sprejet.

90      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba izvedbeni akt, če je mogoče, razlagati v skladu z določbami temeljnega akta (glej v tem smislu zgoraj v točki 68 navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 52 in navedena sodna praksa).

91      V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 26, Priloga k Sklepu 2011/172 pomeni sveženj posameznih sklepov za izvedbo člena 1(1) tega sklepa. Razlog iz katerega je bila proti tožečim strankam uvedena zamrznitev premoženja, ki temelji na tej prilogi, je zato treba razlagati v skladu z načeli, navedenimi v prejšnjih dveh točkah.

 Razlaga razloga za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

92      Najprej je treba poudariti, da je mogoče različne jezikovne različice Priloge k Sklepu 2011/172 razvrstiti v dve primerljivi upoštevni skupini: v nekaterih uradnih jezikih Unije je besedilo te priloge podobno angleški različici, v drugih uradnih jezikih pa je njegovo besedilo podobno francoski različici. Primerjava jezikovnih različic te priloge zato ni v pomoč: iz nje ni razviden namen avtorja akta, pa tudi morebitne pisne pomote, ki bi vplivala na eno ali več jezikovnih različic, ne pojasni.

93      Dalje, zdi se, ne glede na upoštevano jezikovno različico, da je razlog, iz katerega je bila proti tožečim strankam uvedena zamrznitev premoženja, naveden v Prilogi k Sklepu 2011/172, v skladu s členom 1(1) tega sklepa tak, kot je razložen zgoraj v točki 67. Ta člen namreč ne določa, da se zamrzne samo premoženje oseb, na katere se osebno nanašajo kazenski „postopki“ v Egiptu zaradi dejanj protipravnega prilaščanja državnih sredstev, temveč zlasti tudi premoženje oseb, na katere se v Egiptu nanašajo navadni „sodni postopki“ (judicial proceedings), povezani s kazenskimi postopki zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“.

94      Končno, poudariti je treba, da člen 1(1) Sklepa 2011/172 omogoča zamrznitev premoženja petim skupinam oseb (glej točko 67 zgoraj). Francoska različica njegove priloge pa omogoča navezavo zgolj na eno od teh skupin, namreč na skupino oseb, ki so v kazenskem postopku zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“ (glej točko 87 zgoraj). Angleška različica navedene priloge pa zajema tri skupine oseb, poleg oseb, ki so v kazenskem postopku zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“, še namreč tiste ki so obtoženi kot sostorilci pri takih dejanjih in tiste, ki so v sodnih postopkih, povezanih s kazenskimi postopki zaradi dejanj „[protipravnega prilaščanja] državnih sredstev Egipta“ (glej točko 86 zgoraj). Druga jezikovna različica tako daje razlogu za uvrstitev tožečih strank na seznam, priložen Sklepu 2011/172, smisel in obseg, ki širše krijeta področje uporabe člena 1(1) navedenega sklepa. Zato bolje ustreza cilju tega člena.

95      V skladu z angleško različico je treba ugotoviti, da je Svet želel zamrzniti premoženje tožečih strank, ker so bile v Egiptu v sodnem postopku, ki je pomenil neko povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev.

 Spoštovanje meril iz člena 1(1) Sklepa 2011/172

96      V skladu z merili iz člena 1(1) Sklepa 2011/172, naj bi se na seznam, priložen Sklepu 2011/172, uvrstila imena oseb iz petih skupin, navedenih zgoraj v točki 67.

97      V obravnavani zadevi, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 95, je Svet uvrstil imena tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172 samo zato, ker so bile v Egiptu v sodnem postopku, ki pomeni povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev.

98      Kot je bilo poudarjeno zgoraj v točkah 94 in 95, pa je ta razlog eden od tistih, ki so določeni v členu 1(1) tega sklepa. Napotuje namreč na tri od petih primerov, ki jih zajema ta člen.

99      Iz tega izhaja, da Svet, s tem ko je uvrstil imena tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172, ni kršil meril, ki jih je določil v členu 1(1) tega sklepa.

 Spoštovanje meril iz člena 2(1) Uredbe št. 270/2011

100    Najprej je treba spomniti, da je zgradba Uredbe št. 270/2011 podobna zgradbi Sklepa 2011/172, tako da se lahko ugotovitve, navedene zgoraj v točki 26, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 27, smiselno uporabijo glede Uredbe št. 270/2011 in njene priloge I. Zato morajo osebe iz navedene priloge I izpolnjevati merila, določena v členu 2(1) Uredbe št. 270/2011.

101    Dalje je treba poudariti, da so ta merila enaka kot tista iz člena 1(1) Sklepa 2011/172. Člen 2(1) Uredbe št. 270/2011 ima glede tega podobno besedilo kot člen 1(1) Sklepa 2011/172, na katerega tudi napotuje.

102    Nazadnje, razlogi za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, vsebovan v Prilogi I Uredbe št. 270/2011, so enaki kot tisti, iz katerih so bila njihova imena uvrščena na seznam, priložen Sklepu 2011/172.

103    Iz zgoraj navedenih razlogov je zato treba ugotoviti, da so bila merila iz člena 2(1) Uredbe št. 270/2011 v obravnavanem primeru spoštovana.

104    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

3.     Tretji toženi razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

105    Člen 296, drugi odstavek, PDEU določa: „Pravni akti se obrazložijo […]“.

106    V skladu s členom 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah pravica do dobrega upravljanja med drugim zajema „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

107    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU in členu 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah, prilagojena naravi izpodbijanega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Iz nje mora biti jasno in nedvoumno razvidna obrazložitev institucije, ki je zadevni akt sprejela, tako da se zadevna oseba lahko seznani z razlogi za sprejeti ukrep in da se pristojnemu sodišču omogoči izvrševanje nadzora. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera (glej sodbo Sodišča z dne 15. novembra 2012 v zadevi Svet proti Bamba, C‑417/11 P, točki 50 in 53 in navedena sodna praksa).

108    Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 296 PDEU in člena 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Tako je na eni strani akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 107 navedeno sodbo Svet proti Bamba, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa). Na drugi strani mora biti stopnja podrobnosti obrazložitve akta sorazmerna materialnim možnostim in tehničnim pogojem ali roku, v katerem mora biti sprejet (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 141 in navedena sodna praksa).

109    Natančneje, obrazložitev ukrepa zamrznitve premoženja načeloma ne sme biti samo splošna in stereotipna (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 143). Nasprotno, za sprejetje takega ukrepa je treba pod pogoji iz točke 108 zgoraj navesti posebne in konkretne razloge, iz katerih Svet meni, da se upoštevna ureditev uporabi za zadevno osebo (glej zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 143, in navedena sodna praksa; glej v tem smislu zgoraj v točki 107 navedeno sodbo Svet proti Bamba, točka 52).

110    V obravnavanem primeru tožeče stranke zatrjujejo, da obrazložitev Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 ni zadostna.

111    Prvič, tožeče stranke v podporo tega tožbenega razloga navajajo, da Svet ni jasno navedel razloga, iz katerega je menil, da izpolnjujejo merila iz člena 1 Sklepa 2011/172.

112    Drugič, tožeče stranke utemeljujejo, da obrazložitev, navedena v Prilogi k Sklepu 2011/172, ni dovolj podrobna. Iz te priloge naj bi namreč bil razviden „nenatančen očitek v zvezi s sodnimi postopki na podlagi konvencije, ki tožečim strankam ni poznana“. Po njihovem mnenju naj navedbe iz navedene priloge nikakor ne bi omogočale ugotoviti, zakaj Svet meni, da so omejevalni ukrepi še naprej upravičeni.

113    Zdi pa se, da je v Sklepu 2011/172 jasno naveden člen 29 PEU, na podlagi katerega je bil sprejet. Dalje, iz naslova Priloge k Sklepu 2011/172 je razvidno, da ta vsebuje „[s]eznam fizičnih in pravnih oseb in subjektov iz člena 1“. Nazadnje, Uredba št. 270/2011 se nanaša na člen 215(2) PDEU. V Prilogi 1 k tej uredbi pa je jasno navedeno, da vsebuje „[s]eznam fizičnih in pravnih oseb ali subjektov iz člena 2(1)“. Svet je s tem enopomensko navedel, katere so po njegovem mnenju pravne podlage Sklepa 2011/172, Uredbe št. 270/2011 in prilog k tema aktoma.

114    Iz Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 je poleg tega razvidno, da so bili proti tožečim strankam uvedeni omejevalni ukrepi „glede na razmere v Egiptu“, zaradi tega, ker so v Egiptu v sodnem postopku, ki pomeni povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev (glej točko 86 zgoraj). Presoja dejstev, na podlagi katerih je Svet menil, da je treba proti toženim strankam uvesti zamrznitev premoženja, določeno v členu 1(1) Sklepa 2011/172, je zato dovolj podrobna, da lahko te njeno pravilnost izpodbijajo pred Svetom in nato pred sodiščem Unije. Poleg tega so v angleščini, jeziku, ki so ga tožeče stranke uporabile pri komunikaciji s Svetom in v tem postopku, te ugotovitve enopomenske.

115    Navedene ugotovitve tudi niso stereotipne. Ne ponavljajo namreč besedila splošne določbe. Poleg tega je res, da so enake kot ugotovitve, na podlagi katerih je bilo drugim fizičnim osebam, navedenim v Prilogi k Sklepu 2011/172 in Prilogi I k Uredbi št. 270/2011, zamrznjeno premoženje. Vendar se z njimi želi opisati konkretni položaj tožečih strank, ki so po mnenju Sveta bile v sodnih postopkih na isti podlagi kot druge osebe, ki pomenijo povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev.

116    Iz tega izhaja, da izpodbijani akti vključujejo pravne in dejanske okoliščine, ki so po mnenju njihovega avtorja njihova podlaga. Tako je iz besedila jasno razvidna utemeljitev Sveta.

117    V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavreči.

4.     Četrti tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna pravna opredelitev dejstev

118    Kot je bilo navedeno zgoraj, je iz Priloge k Sklepu 2011/172 in Priloge I k Uredbi št. 270/2011, razvidno, da je bila proti vsem tožečim strankam uvedena zamrznitev premoženja samo zato, ker so bile v Egiptu v sodnem postopku, ki pomeni povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev.

119    Tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da je ta razlog posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne pravne opredelitve dejstev. Ta tožbeni razlog se deli na dva dela.

120    Tožeče stranke v prvem delu trdijo, da druga, tretja in četrta tožeča stranka v Egiptu niso v sodnih postopkih.

121    Tožeče stranke v drugem delu očitajo, da se, čeprav je prva tožeča stranka „zdaj v sodnih postopkih“, ti postopki ne nanašajo na dejanja protipravnega prilaščanja državnih sredstev, kot so dejanja, navedena v Prilogi k Sklepu 2011/172.

 Prvi del tožbenega razloga

122    Tožeče stranke so z dopisom z dne 1. aprila 2011 obvestile Svet, da domneva, da je bila prva tožeča stranka uvrščena na seznama iz Priloge k Sklepu 2011/172 in Priloge I k Uredbi št. 270/2011 zaradi prošnje, ki jo je za to podala egipčanska oseba ali organ. Poleg tega so od Sveta zahtevale, naj navede, kdo je bila ta oseba ali organ, in posreduje kopijo njegove prošnje in spremnih elementov.

123    Svet je z dopisom z dne 7. junija 2011 odvetniški pisarni tožečih strank pojasnil, da je prejel „dopis egiptovskega ministra za zunanje zadeve z dne 13. februarja 2011, ki zajema prošnjo egiptovskega generalnega državnega tožilca za zamrznitev premoženja nekaterih nekdanjih ministrov in uradnih oseb“, med katerimi je bila prva tožeča stranka. Temu dopisu je bila priložena kopija dokumenta z dne 13. februarja 2011, na katerem je bila glava kabineta ministra za zunanje zadeve Egipta. V tem nepodpisanem dokumentu je bila zajeta prošnja egiptovskega generalnega državnega tožilca, naj se premoženje „nekdanjih ministrov, uradnih oseb in državljanov“ Egipta zamrzne. Med osebami, na katere se ta prošnja nanaša, je bila prva tožeča stranka, ne pa tudi druga, tretja in četrta.

124    Odvetniška pisarna tožečih strank je med tem z dopisom z dne 13. maja 2011 od Sveta zahtevala, da ji med drugim navede vse dokazne elemente, na katere se je oprl pri uvedbi zamrznitve premoženja proti njenim strankam. Navedena odvetniška pisarna je nato 9. junija in 15. julija 2011 Svetu poslala dva druga dopisa.

125    Svet je z dopisom z dne 29. julija 2011 odgovoril na dopise odvetniške pisarne tožečih strank z dne 13. maja, 9. junija in 15. julija 2011. V tem odgovoru se ne sklicuje na morebitne sodne postopke proti drugi, tretji in četrti tožeči stranki. Navedeno je samo to:

„[te] so na seznamu oseb, na katere se nanaša zgoraj navedena prošnja egiptovskih organov za medsebojno pravno pomoč (so pod točkami 2, 3 in 4 priloženega seznama). V prošnji je navedeno, da je egiptovski generalni državni tožilec izdal sklepe o zasegu premoženja vseh oseb s seznama in da je ta sklep potrdilo kazensko sodišče.“

126    Temu dopisu Sveta z dne 29. julija 2011 je bila priložena nota z dne 24. februarja 2011 z referenčno številko NV93/11/ms, s katero je ambasada Arabske republike Egipt v Bruslju (Belgija) prosila Visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, da „pristojnim sodnim organom“ posreduje prošnjo za medsebojno pravno pomoč, ki jo podaja pisarna egiptovskega generalnega državnega tožilca.

127    Tej noti so bili priloženi trije dokumenti.

128    Prvi izmed teh je bilo besedilo prošnje za medsebojno pravno pomoč brez datuma in podpisa. S to prošnjo, napisano v angleščini, se je predlagalo, „naj se zamrzne, odvzame in izterja premoženje nekaterih nekdanjih ministrov in uradnih oseb“. V njej se je sklicevalo na „preiskave egiptovskega državnega tožilstva v zadevah pod številkami od 162 do 234 v letu 2010 […]; 34, 36, 38, 39, 55 in 70 v letu 2011 […] glede kaznivih dejanj korupcije, nezakonite prilastitve javnega premoženja in pranja denarja, ki so jih storili nekdanji ministri in uradne osebe“, naštetih pa je bilo petnajst oseb, med katerimi so bile štiri tožeče stranke. Dalje je bilo navedeno, da je egiptovski generalni državni tožilec sprejel odločbo o zasegu premoženja naštetih oseb in da je ta zaseg „odobrilo kazensko sodišče“.

129    Drugi dokument, priložen noti z dne 24. februarja 2011, je bil „seznam nekdanjih javnih oseb, [njihovih] žena in otrok“, na katerem so bile druga, tretja in četrta tožeča stranka naštete na drugem, tretjem in četrtem mestu.

130    Tretji dokument, priložen noti z dne 24. februarja 2011, je bil povzetek očitkov proti prvi tožeči stranki v „zadevi številka 38 iz leta 2011“, to je zadevi, ki je bila navedena v prošnji za medsebojno pravno pomoč, opisani zgoraj v točki 128. Ta dokument ni bil datiran. Prav tako ni vseboval glave ali podpisa. Vendar je kot nota z dne 24. februarja 2011 in vsi ostali dokumenti, ki so ji bili priloženi, vseboval žig ambasade Arabske republike Egipta v Bruslju.

131    Končno, v nobenem od zgoraj navedenih dokumentov ni ničesar, kar bi kazalo na to, da naj bi bile druga, tretja in četrta tožeča stranka v Egiptu v kazenskem postopku zaradi dejanj protipravnega prilaščanja državnih sredstev.

132    V prošnji za medsebojno pravno pomoč, navedeni zgoraj v točki 128, pa je nedvoumno navedeno, da je bila 24. februarja 2011, torej manj kot en mesec pred sprejetjem Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, proti vsem tožečim strankam izdana odločba egiptovskega generalnega državnega tožilca o zasegu njihovega premoženja, ki jo je odobrilo kazensko sodišče in ki je bila povezana s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem javnih sredstev.

133    Najprej, tožeče stranke niso predložile ničesar, kar bi ustvarilo dvom o točnosti navedb o dejanskem stanju iz te prošnje za medsebojno pravno pomoč. Nasprotno, egiptovska sodna odločba, katere prevod so 5. marca 2013 predložile v sodno tajništvo Splošnega sodišča, potrjuje, da je 30. januarja 2013 proti drugi tožeči stranki še vedno veljala zamrznitev premoženja. Tožeče stranke poleg tega na obravnavi niso izpodbijale obstoja zgoraj navedenega sklepa o zasegu.

134    Ker se torej na drugo, tretjo in četrto tožečo stranko nanaša zgoraj navedeni sklep egiptovskega generalnega državnega tožilca, so te osebe v Egiptu v sodnem postopku, ki je povezan s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev. Svet zato, s tem ko jih je tako opredelil v Prilogi k Sklepu 2011/172, ni napačno ugotovil dejanskega stanja in ni napačno pravno opredelil dejstev.

135    Prvi del tožbenega razloga je treba torej zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga

136    Tožeče stranke v podporo drugega dela tožbenega razloga navajajo, da je prva tožeča stranka obtožena le tega, da je bila sostorilec pri dejanjih, ki se lahko opredelijo kot protipravna izdaja dovoljenj.

137    Vendar je iz dokumentov, navedenih zgoraj v točki 130, jasno razvidno, da je bila prva tožeča stranka „v zadevi številka 38 iz leta 2011“ „obtožena“, da si je „nezakonito prilastila premoženje“ „javnega podjetja, katerega delnice [je imela] država“ in da je „storila kazniva dejanja obogatitve iz javnega premoženja in njegovega zmanjšanja ter kaznivo dejanje nezakonite prilastitve in pomoči pri nezakoniti prilastitvi [tega premoženja]“.

138    Podrobneje, prvi tožeči stranki se je v tem dokumentu očitalo:

–        da je svoj vpliv kot generalni direktor „javnega podjetja, katerega delnice [je imela] država“ uporabila za, prvič, to, da je izpeljala zamenjavo delnic v korist „zasebnega podjetja“, nad katerim je imela nadzor, drugič, to, da je omogočila temu zasebnemu podjetju, da je na stroške navedenega „javnega podjetja“ prišlo do tržnih uspehov, in tretjič, protizakonito povečavo kapitalskega deleža zadevnega „zasebnega podjetja“ v zgoraj navedenem „javnem podjetju“;

–        in da ni plačala svojih dolgov do tega podjetja in do bank.

139    Prva tožeča stranka je tako bila v Egiptu v kazenskih postopkih zaradi dejanj, ki jih egiptovsko državno tožilstvo opredeljuje kot „nezakonita prilastitev javnega premoženja“.

140    Splošno sodišče pa ugotavlja, da ta opredelitev v bistvu ustreza opredelitvi „[protipravne prilastitve] državnih sredstev“, vsebovani v Sklepu 2011/172 in Uredbi št. 270/2011.

141    Svet v teh okoliščinah, s tem ko je prvo tožečo stranko uvrstil na seznam, priložen spornima aktoma, ni napačno ugotovil dejanskega stanja ali napačno pravno opredelil dejstev.

142    Tožeče stranke so, da bi izpodbijale to ugotovitev, v repliki zatrjevale, da niti na podlagi prošnje za medsebojno pravno pomoč, navedeno zgoraj v točki 128, niti na podlagi dokumentov, ki so bili k njej priloženi, ni mogoče tožečih strank opredeliti kot „odgovorne za protipravno prilastitev državnih sredstev Egipta“, s čimer bi egiptovsko prebivalstvo prikrajšale za prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe ter oslabile razvoj demokracije v tej državi ali kot posameznike, povezane s takimi osebami.

143    Vendar taka okoliščina izpodbijanih aktov nikakor ne naredi nezakonitih. V zvezi s tem je treba poudariti, da se člen 1(1) Sklepa 2011/172, ki opredeljuje merila za vnos na seznam, priložen temu sklepu, nanaša le na osebe, navedene zgoraj v točki 67. Res je, da je v uvodni izjavi 2 Sklepa 2011/172 navedeno, da so te osebe „prebivalce te države prikrajšale za prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe ter oslabile razvoj demokracije v tej državi“. Vendar ta navedba ne pomeni dodatnega pogoja, ki ga je treba upoštevati pri uvrstitvi imena nove osebe na seznam, priložen Sklepu 2011/270. Gre zgolj za pojasnitev končnega cilja, ki se ga dosega s tem sklepom. V tej uvodni izjavi se namreč zadovoljuje s pojasnitvijo, da bi lahko osebe, na katere se nanaša člen 1(1) Sklepa 2011/172, „prebivalce te države prikrajšale za prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe ter [ovirale] razvoj demokracije v tej državi“.

144    Poleg tega je treba poudariti, da nobena od petih navedb, ki so jih tožeče stranke navedle v podporo navedenemu očitku, ni utemeljena.

145    Prvič, tožeče stranke so zatrjevale, da se v dokumentih, priloženih prošnji za medsebojno pravno pomoč, opisani zgoraj v točki 128, „ne sklicuje na katero koli obsodbo, za katero koli kaznivo dejanje“ niti se ne sklicuje na obtožbo. V teh dokumentih naj bi se po njihovem mnenju omejevalo na „povzemanje nekaterih pritožb, vloženih proti prvi tožeči stranki“, in končno naj v njih ne bi bilo „ničesar, kar bi omogočalo ugotoviti, ali so ena ali vse [v njih navedene] pritožbe privedle do sodnega postopka […] zaradi protipravne prilastitve državnih sredstev“.

146    Vendar je vsekakor res, da v dokumentih, priloženih prošnji za medsebojno pravno pomoč, opisani zgoraj v točki 128, ni omenjene obsodbe kazenskega sodišča. Ta okoliščina pa je brezpredmetna. Osebe, na katere se nanaša člen 1(1) Sklepa 2011/172 niso samo tiste, ki so bile kazensko obsojene za protipravno prilastitev državnih sredstev, temveč med drugim tudi tiste, na katere se nanašajo sodni postopki, povezani s preiskavami v zvezi s takimi dejanji (glej točko 67 zgoraj).

147    Poleg tega ne drži, da se noben dokument, priložen prošnji za medsebojno pravno pomoč, ne nanaša na obtožbo za dejanja protipravnega prilaščanja državnih sredstev. Kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 139 in 140, so bili v dokumentu, navedenem zgoraj v točki 130, navedeni kazenski postopki, ki potekajo v Egiptu proti prvi tožeči stranki zaradi dejanj, ki se lahko opredelijo kot protipravna prilastitev državnih sredstev.

148    Drugič, tožeče stranke so poudarile, da v prošnji za medsebojno pravno pomoč, opisani zgoraj v točki 128, „ni [bilo] ničesar, kar bi določalo količino zamrznjenega premoženja, ničesar glede vrste zaprošene medsebojne pravne pomoči, zaprošenega sodišča ali tega, zakaj je [bila] ta medsebojna pomoč potrebna“.

149    To, da dokazi, na katere se je Svet oprl, ne vsebujejo teh podatkov, pa ne vpliva na rešitev spora. S tem nikakor ni mogoče dokazati, da je Svet napačno ugotovil dejansko stanje, ko je menil, da so tožeče stranke v sodnih postopkih, ki pomenijo povezavo s preiskavami v zvezi s protipravnim prilaščanjem državnih sredstev.

150    Tretjič, tožeče stranke poudarjajo, da se s prošnjo za medsebojno pravno pomoč, opisano zgoraj v točki 128, „tudi n[i] predlaga[lo], naj Evropska unija zakonodajno ukrepa“.

151    Ta trditev pa temelji na napačni predpostavki, da lahko Svet zamrzne premoženje tožečih strank le pod pogojem, da je glede tega prejel prošnjo egiptovskih organov. Nasprotno, bil je pooblaščen zamrzniti sredstva vsake osebe, ki izpolnjuje merila iz člena 1(1) Sklepa 2011/172, ne glede na to, ali so mu položaj teh oseb pojasnili egiptovski organi ali drugi viri.

152    Četrtič, tožeče stranke so zatrjevale, da je bila prošnja za medsebojno pravno pomoč, opisana zgoraj v točki 128, nenatančna. Najprej, v dokumentih, priloženih tej prošnji, naj bi se sklicevalo na dolgove v višini 7 milijard egiptovskih funtov (EGP), čeprav se to dejstvo nanaša na pritožbo, ki ji egiptovski organi niso ugodili. Dalje, „preostale tožbe“ naj se ne bi nanašale na dejanja protizakonitega prilaščanja državnih sredstev, ampak na dejstva v zvezi z družbo, v kateri je egiptovska država imela le manjšinski delež. Te pritožbe naj bi poleg tega bile vložene brez katerih koli dokazov v njihovo podporo. Nazadnje, nanašale naj bi se na dejanja, ki jih ni storila prva tožeča stranka, ampak družbe, v katerih je imela ta večinski delež.

153    Sicer je res, da je bilo v dokumentu, navedenem zgoraj v točki 130, v povzetku edine zadeve, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, namreč „zadeve številka 38 iz leta 2011“, navedeno, da ta ni poravnala dolga v višini 7 milijard EGP. Vendar tožeče stranke niso predložile ničesar, kar bi dokazovalo, da ta navedba ni točna. Morebitna netočnost te navedbe pa nikakor ne bi imela nobenega vpliva na rešitev spora. Ob upoštevanju preudarkov, navedenih zgoraj v točkah od 137 do 140, se z njo ne bi moglo dokazati, da Svet na podlagi dokumenta, navedenega zgoraj v točki 130, ne bi mogel opredeliti prve tožeče stranke kot osebo v pravnem postopku, povezanem s preiskavami v zvezi s protizakonitim prisvajanjem državnih sredstev.

154    Preostali očitki, poudarjeni zgoraj v točki 152, pa se nanašajo na „pritožbe“, ki so drugačne od tiste, ki je navedena zgoraj v točki 153, v kateri je šlo za dolg v višini 7 milijard EGP. Tako se nanašajo na zadeve, ki so ločene od „zadeve številka 38 iz leta 2011“ – na katero se sklicuje v dokumentu, navedenem zgoraj v točki 130 – na katere se Svet pri sprejetju izpodbijanih aktov ni oprl.

155    Petič, tožeče stranke so zatrjevale, da je bila prošnja za medsebojno pravno pomoč, opisano zgoraj v točki 128, podprta s pomanjkljivimi dokumenti. Trdile so, da organi Združenega kraljestva niso ugodili prošnji za zamrznitev njihovega premoženja, ker jim egiptovski organi niso predložili dovolj informacij, ki bi upravičile tak ukrep.

156    Kot pa je bilo poudarjeno, je treba ugotoviti, da je mogoče iz informacij iz prošnje za medsebojno pravno pomoč in njenih prilog sklepati, da so bile tožeče stranke v sodnih postopkih, ki pomenijo povezavo s preiskavami v zvezi s protizakonitim prilaščanjem državnih sredstev. Poleg tega je treba poudariti, da se očitek v zvezi z ravnanjem organov Združenega kraljestva nanaša na dejstva, ki so zunaj tega spora. Ta dejstva tako nimajo vpliva na rešitev tega spora, saj tožeče stranke niso pojasnile katere dokumente so egiptovski organi poslali organom Združenega kraljestva.

157    Drugi del je treba zavrniti v celoti, tožbenemu predlogu pa zato ni mogoče ugoditi.

5.     Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

158    Tožeče stranke zatrjujejo, da jim nista bili priznani pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Ta tožbeni razlog zajema tri dele.

 Prvi del

159    Tožeče stranke navajajo, da o dokazih, na podlagi katerih je bilo zamrznjeno njihovo premoženje, niso bile obveščene.

160    Ta trditev ni utemeljena.

161    V skladu s sodno prakso mora Svet šele na podlagi zahteve zainteresirane osebe omogočiti vpogled v dokaze, na katere se je oprl pri uvedbi zamrznitve premoženja. Zahteva po posredovanju teh dokazov na lastno pobudo bi namreč bila pretirana (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 97).

162    Tožeče stranke so v obravnavani zadevi od Sveta v bistvu zahtevale, naj jim posreduje dokaze, na podlagi katerih sta bila sprejeta Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011. Kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 122, je namreč odvetniška pisarna tožečih strank v dopisu z dne 1. aprila 2011 navedla, da domneva, da sta bila Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 sprejeta zaradi „prošnje, ki jo je [za to] podala egipčanska oseba ali organ“, in prosila Svet, naj „posreduje kopijo te prošnje in dokumentov, ki so z njo povezani“. Poleg tega je iz zgoraj navedene točke 124 razvidno, da je ista odvetniška pisarna z dopisom z dne 13. maja 2011 poudarila, da tožeče stranke „potrebujejo dokaze in informacije, [da bi lahko] izpodbijale elemente, zbrane proti [njim], ki domnevno upravičujejo [uvrstitev njihovih imen na seznam, priložen Sklepu 2011/172]“.

163    Ugotoviti pa je treba, da je Svet v celoti ugodil zahtevam tožečih strank.

164    Na eni strani je namreč iz listin iz spisa razvidno, da je Svet z dopisom z dne 7. junija 2011, navedenim zgoraj v točki 123, odgovoril na zahtevo z dne 1. aprila 2011, pri čemer je navedel, da napotuje tožeče stranke na dokument „egiptovskega ministra za zunanje zadeve z dne 13. februarja 2011, ki zajema prošnjo egiptovskega generalnega državnega tožilca za zamrznitev premoženja nekaterih nekdanjih ministrov in uradnih oseb, ki temelji na konvenciji Združenih narodov proti korupciji in ki uvršča [prvo tožečo stranko] na seznam zadevnih oseb“. Ta dokument z dne 13. februarja 2011 je bil priložen dopisu Sveta.

165    Na drugi strani je Svet z dopisom z dne 29. julija 2011, navedenim zgoraj v točki 125, odgovoril med drugim na dopis z dne 13. maja 2011. Odvetniško pisarno tožečih strank je napotil na „informacije ki so že [bile] sporočene v prejšnjem dopisu Sveta z dne 7. junija 2011“ in na „noto […] egiptovske misije pri E[vropski] u[niji] z dne 24. februarja 2011, ki vsebuje prošnjo egiptovskega generalnega državnega tožilca za medsebojno pravno pomoč“. Ta nota in prošnja za medsebojno pravno pomoč, navedeni zgoraj v točkah 126 in 128, sta bili priloženi navedenemu dopisu Sveta.

166    Prvi del tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

 Drugi del

167    Tožeče stranke v tožbi zatrjujejo, da je razlog iz katerega je bila proti njim uvedena zamrznitev premoženja preveč nejasen. Poleg tega v repliki zatrjujejo, da je Svet šele v fazi odgovora na tožbo navedel pravi razlog te zamrznitve premoženja. Zato naj ne bi imele možnosti, da bi ta razlog učinkovito izpodbijale ob sprejetju Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011.

168    Te trditve pa vsekakor temeljijo na napačni predpostavki.

169    Nasprotno od tega, kar trdijo tožeče stranke, sta namreč Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 zadostno obrazložena (glej točko 116 zgoraj). Njuno obrazložitev so poleg tega tožeče stranke ponovile v dopisu Svetu z dne 13. maja 2011.

170    Drugi del tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Tretji del

171    Prvič, tožeče stranke navajajo, da so z dopisom z dne 13. maja 2011 Svetu poslale razne opombe in da Svet v dopisu z dne 29. julija 2011 ni odgovoril na vse trditve, ki so bile ob tem navedene. Po njihovem mnenju Svet med drugim ni odgovoril niti na opombe glede političnih razlogov za postopke, ki potekajo v Egiptu proti prvi tožeči stranki, niti na tiste v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe v teh postopkih.

172    Drugič, tožeče stranke zatrjujejo, da v Sklepu 2011/172 in Uredbi št. 270/2011 ni navedeno, da bi morale biti obveščene o razlogih za posamične ukrepe zamrznitve premoženja, ki se nanašajo na njih, in o dokazih, na katerih temeljijo ti ukrepi. Dodajajo, da v teh aktih ni navedeno, da je treba dati osebam, na katere se nanaša zamrznitev premoženja, možnost, da se izjavijo in upoštevati njihovo stališče. Nazadnje zatrjujejo, da Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 „ne določata postopka posredovanja dokazov, na katerih temelji odločitev, da se tožeče stranke uvrstijo na seznam, kot tudi ne določa, da se upošteva njihov odgovor, in da se pravilno preverijo očitki in dokazi, ki upravičujejo odločitev, da se tožeče stranke uvrstijo na seznam, in njegovo ohranitev“.

173    Tretjič, tožeče stranke zatrjujejo, da jim razlogi za to, da so bili proti njim sprejeti ukrepi zamrznitve premoženja, niso bili sporočeni pred objavo Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011. Poudarjajo tudi, da niso bili vnaprej obveščeni o uvedbi ukrepov zamrznitve premoženja proti njim.

174    Teh trditev ni mogoče sprejeti.

175    Prvič, niti Sklep 2011/172, niti Uredba št. 270/2011, niti katero koli drugo besedilo namreč ne določa, da so, če Svet ne ogovori na vse opombe, ki mu jih je predložila tožeča stranka po sprejetju Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, posamični ukrepi zamrznitve premoženja, sprejeti na podlagi splošnih določb teh aktov, nezakoniti. Zato samo to, da naj Svet ne bi posebej odgovoril na očitke tožečih strank, da se postopki, ki potekajo v Egiptu proti prvi tožeči stranki, izvajajo iz političnih razlogov in da se v njih krši pravica do obrambe, ne more vplivati na zakonitost postopka po sprejetju Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, in to ne glede na utemeljenost teh trditev.

176    Drugič, prvi ukrep zamrznitve premoženja, kot je bil sprejet proti tožečim strankam na podlagi Priloge k Sklepu 2011/172 in Priloge I k Uredbi št. 270/2011, mora imeti možnost koristiti učinek presenečenja. Svet zato ni zavezan, da pred sprejetjem takega ukrepa zadevni osebi sporoči razloge za tak ukrep (zgoraj v točki 52 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 338). Prav tako ne obstaja obveznost obvestitve oseb, na katere se nanaša tak ukrep, o njegovem skorajšnjem sprejetju.

177    Tretjič, kot izhaja iz prejšnjih dveh točk, nobena določba in nobeno načelo ne zahteva, da morajo akti Unije, ki opredeljujejo ureditev, ki jo morajo upoštevati posamični ukrepi zamrznitve premoženja, zajemati obvestitve ali sami določati postopke, kot so postopki, opisani zgoraj v točki 172.

178    Najprej, tudi če bi tožeče stranke s trditvami, navedenimi zgoraj v točkah od 171 do 173, želele prav tako zatrjevati, prvič, da jim dokazi, na podlagi katerih je bila proti njim uvedena zamrznitev premoženja, in razlogi za to zamrznitev premoženja niso bili sporočeni po sprejetju Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, in drugič, da jim Svet ni dal možnosti izjave, je treba ugotoviti, da je treba take trditve zavrniti.

179    Prvič, trditev, da Svet ni posredoval dokazov na katere se je oprl, je treba namreč zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 161 do 165.

180    Drugič, načelo spoštovanja pravice do obrambe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena v členu 47, prvi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, v bistvu zahtevata, da organi Unije, ki sprejmejo akt, ki uvaja omejevalne ukrepe glede osebe ali subjekta, sporoči razloge, na katerih temelji ta akt, vsaj tako hitro po sprejetju kot je mogoče, da tem osebam ali subjektom omogoči, da branijo svoje interese in uveljavijo pravico do pravnega sredstva (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točki 335 in 336, ter zgoraj v točki 161 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 92). Navadno mora Svet to obveznosti izpolniti z individualno obvestitvijo (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, C‑548/09 P, ZOdl., str. I‑11381, točki 52 in 55).

181    Prav tako pa to, da Svet ni sam sporočil razlogov za akt, ki uvaja omejevalne ukrepe, ne vpliva na veljavnost tega akta, če zadevni osebi ali subjektu zaradi te opustitve ni bila odvzeta možnost, da se v primernem roku seznani z obrazložitvijo tega akta in preuči njegovo utemeljenost (glej v tem smislu zgoraj v točki 180 navedeno sodbo z dne 6. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, točka 55).

182    V obravnavanem primeru je iz besedila navedenega dopisa, ki ga je odvetniška pisarna tožečih strank 13. maja 2011 poslala Svetu, in tožbe vsekakor razvidno, da so imele tožeče stranke možnost dostopa do razlogov za sprejetje Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 v primernem roku, da bi lahko izpodbijale ta akta. Na tretji strani navedenega dopisa so namreč navedle del razlogov za sprejetje teh aktov.

183    Tretjič, fizične ali pravne osebe, na katere se nanaša odločba, s katero se zamrzne njihovo premoženje, imajo pravico, da se po sprejetju te odločbe izjavijo pred Svetom. Ta pa ni zavezan, da bi moral navedene osebe zaslišati po uradni dolžnosti (zgoraj v točki 52 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 341; zgoraj v točki 161 navedena sodba z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, točka 98).

184    V obravnavanem primeru iz nobene listine spisa ni razvidno, da bi tožeče stranke, ki so zlasti z dopisoma z dne 1. aprila in 13. maja 2011 posredovale svoja pisna stališča glede Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, Svetu predlagale, naj jih po sprejetju navedenih aktov zasliši. V teh okoliščinah te osebe, ki nikakor niso imele pravice do tega, da bi bile zaslišane pred sprejetjem Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 (zgoraj v točki 52 navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 341), ne morejo očitati, da se pred Svetom niso mogle izjaviti.

185    Tretji del je tako treba zavrniti, tožbenemu predlogu pa zato ni mogoče ugoditi.

6.     Šesti tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

186    Tožeče stranke navajajo kršitev lastninske pravice. V podporo tega tožbenega razloga navajajo štiri sklope trditev.

187    Prvič, trdijo, da Svet ni dokazal, da je popolna zamrznitev njihovega premoženja najmanj omejujoč ukrep za zagotovitev cilja, ki se dosega s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011. Po njihovem mnenju naj bi bila zamrznitev premoženja, ki jo je Svet uvedel proti njim, nesorazmerna. V podporo te trditve najprej dodajajo, da ni bilo navedeno ničesar glede količine premoženja, ki naj bi si ga protipravno prilastile. Dalje, zatrjujejo, da zadostuje zamrznitev premoženja, ki je bila proti njim uvedena v Egiptu, saj se nanaša na vrednost, ki je mnogo večja od vrednosti sredstev, ki naj bi si jih domnevno protipravno prilastile.

188    Drugič, tožeče stranke v repliki pojasnjujejo, da je prepoved, naložena tretjim na podlagi člena 1(2) Sklepa 2011/172, da jim dajo na voljo gospodarske vire, nelogična, nesorazmerna in kontraproduktivna glede cilja, ki ga zasleduje Svet, namreč povračila državnih sredstev, ki bi se lahko protipravno prilastila, po zaključku sodnih postopkov, ki potekajo v Egiptu.

189    Tretjič, tožeče stranke zatrjujejo, da se s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011 znatno in trajno škodi njihovemu ugledu, ker njihova posledica ni samo zamrznitev njihovih sredstev v Uniji, temveč tudi to, da se jih „našteva na seznamu“ kot osebe, ki so kradle egiptovsko premoženje, in ki so zato sovražnice egiptovskega prebivalstva.

190    Četrtič, tožeče stranke zatrjujejo, da Svet ni dokazal, da je „prepoved potovanja“ upravičena in sorazmerna.

191    Splošno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je treba tretji sklop trditev, naveden zgoraj v točki 189, vsekakor zavrniti. Poudariti je namreč treba, da je pomembnost ciljev Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 taka, da lahko upraviči, da bi lahko ta imela za tožeče stranke negativne, celo znatne posledice, ne da bi to vplivalo na njuno zakonitost (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C‑84/95, Recueil, str. I‑3953, točka 26; zgoraj v točki 161 navedena sodba z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, točka 70).

192    Poleg tega je četrti sklop trditev, naveden zgoraj v točki 190, povsem neutemeljen. Niti Sklep 2011/172 niti Uredba št. 270/2011 namreč proti tožečim strankam ne uvajata prepovedi potovanja.

193    Končno, samo prva sklopa trditev, navedena zgoraj v točkah 187 in 188, bi lahko učinkovito podpirala tožbeni razlog glede kršitve lastninske pravice. Zato bosta zaporedno preučena v nadaljevanju.

 Prvi sklop trditev

194    Člen 17(1) Listine o temeljnih pravicah določa:

„Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.“

195    Svet je v obravnavanem primeru s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011 za določeno obdobje zamrznil premoženje, ki ga imajo med drugim tožeče stranke. Zato je treba šteti, da je Svet tožečim strankam omejil uveljavljanje pravice iz člena 17(1) Listine o temeljnih pravicah (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 358). Lastninska pravica, kakor je varovana s tem členom, pa ni absolutna (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold proti Komisiji, 4/73, Recueil, str. 491, točka 14, in zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 355) in se zato lahko omeji pod pogoji, navedenimi v členu 52(1) Listine o temeljnih pravicah.

196    V skladu s tem členom mora po eni strani biti „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava […] [L]istina [o temeljnih pravicah], […] predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“, in po drugi, so „[o]b upoštevanju načela sorazmernosti […] omejitve dovoljene, samo če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“

197    Omejitev lastninske pravice mora tako vsekakor izpolnjevati tri pogoje, da bi bila v skladu s pravom Unije.

198    Prvič, omejitev mora biti „predpisana z zakonom“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375, točka 91). Z drugimi besedami, zadevni ukrep mora imeti pravno podlago.

199    Drugič, omejitev se mora nanašati na cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija. Med te cilje se uvrščajo cilji, ki se uresničujejo v okviru SZVP in na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (d) PEU, in sicer spodbujanje demokracije, pravne države, človekovih pravic in trajnostnega razvoja držav v razvoju z glavnim ciljem odpraviti revščino.

200    Tretjič, omejitev ne sme biti pretirana. Po eni strani mora biti nujna in sorazmerna s ciljem, ki se uresničuje (glej v tem smislu zgoraj v točki 191 navedeno sodbo Bosphorus, točka 26, in zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točki 355 in 360). Po drugi strani pa ne sme posegati v „bistveno vsebino“, torej bistvo zadevne pravice ali svoboščine (glej v tem smislu zgoraj v točki 195 navedeno sodbo Nold proti Komisiji, točka 14, in zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 355).

201    V obravnavanem primeru so vsi ti pogoji izpolnjeni.

202    Prvič, zadevno omejitev uveljavljanja lastninske pravice je treba namreč šteti za „predpisano z zakonom“ v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah, saj so bila spoštovana merila iz člena 1(1) Sklepa 2011/172 in člena 2(1) Uredbe št. 270/2011 (glej točki 99 in 103 zgoraj).

203    Drugič, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 44, Sklep 2011/207 in njegova priloga učinkovito prispevata k doseganju ciljev splošnega interesa, navedenih v členu 21(2)(b) in (d) PEU. Enako velja za Uredbo št. 270/2011 in njeno prilogo, saj odraža določbe Sklepa 2011/172.

204    Tretjič, nasprotno kot trdijo tožeče stranke (glej točko 187 zgoraj), omejitev njihovega uveljavljanja lastninske pravice ni nesorazmerna.

205    Načelo sorazmernosti kot splošno načelo prava Unije namreč zahteva, naj ravnanje institucij Unije ne prestopi mej tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev ciljev zadevne ureditve. Če je torej mogoče izbirati med več ustreznimi ukrepi, je treba uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodba Sodišča z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi, C‑189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 81, in sodba Splošnega sodišča z dne 6. maja 2010 v zadevi Comune di Napoli proti Komisiji, T‑388/07, neobjavljena v ZOdl., točka 143).

206    Ukrepi, ki jih je Svet sprejel na podlagi člena 1(1) Sklepa 2011/172 in člena 2(1) Uredbe št. 270/2011 pa so primerni za uresničitev ciljev, navedenih zgoraj v točki 203. Ti ukrepi namreč učinkovito prispevajo k olajšanju ugotavljanja protizakonitega prilaščanja državnih sredstev, ki je bilo storjeno v škodo egiptovskih organov in tem organom omogoča, da dobijo vračilo od posledice tega protizakonitega prilaščanja. Kot izhaja zgoraj iz točk od 139 do 141, pa je iz listin iz spisa razvidno, da je bila prva tožeča stranka v Egiptu obravnavana zaradi dejanj, ki se lahko opredelijo kot „protipravna prilastitev državnih sredstev“.

207    Tožeče stranke poleg tega niso dokazale, da bi lahko Svet upošteval sprejetje manj omejujočih ukrepov, ki bi bili enako primerni kot tisti, določeni s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011.

208    Ker ni sodne odločbe, s katero bi bilo razsojeno glede utemeljenosti sodnih postopkov, ki potekajo v Egiptu, Svet namreč ob sprejetju Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 ni mogel poznati narave morebitnih protizakonitih prilastitev državnih sredstev, ki naj bi jih storila prva tožeča stranka, ali sam navesti njihovega količinskega obsega. Zato ni mogel ločiti med premoženjem, ki bi lahko postalo lastnina tožečih strank zaradi protizakonitega prilaščanja, in preostalimi sredstvi, ki so del premoženja tožečih strank. Svetu v teh okoliščinah ničesar ni omogočalo domnevati, da je zaseg premoženja tožečih strank, ki so ga izvedli egiptovski organi (glej točko 132 zgoraj), zadostoval za kritje morebitnih bodočih obsodb prve tožeče stranke.

209    Končno, neugodnosti, povzročene s spornimi ukrepi zamrznitve premoženja, niso nesorazmerne glede na cilje, ki jih uresničujejo. V zvezi s tem je treba zlasti ugotoviti, prvič, da so ti ukrepi po svoji naravi začasni in odpravljivi (glej točko 79 zgoraj) in zato ne posegajo v „bistveno vsebino“ lastninske pravice, in drugič, da se lahko v skladu s členom 1(3) Sklepa 2011/172 od njih odstopa, da se krijejo „osnovne potrebe“, stroški sodnih postopkov ali pa tudi „izredni stroški“ zadevnih oseb.

 Drugi sklop trditev

210    Tožeče stranke so se s trditvijo, navedeno zgoraj v točki 188, ki je bila prvič navedena v repliki, v bistvu sklicevale na ugovor nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU, ki se nanaša na to, da je prepoved, naložena tretjim na podlagi člena 1(2) Sklepa 2011/172, da jim dajo na voljo gospodarske vire, nesorazmerna kršitev lastninske pravice.

211    Vendar je treba na eni strani v skladu s členom 52(3) Listine o temeljnih pravicah člen 17(1) te listine, ki priznava lastninsko pravico, razlagati ob upoštevanju sodne prakse ESČP glede člena 1 prvega protokola h Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki zagotavlja pravico glede „lastnine“.

212    Na drugi strani v skladu s sodno prakso ESČP člen 1 prvega protokola ne zagotavlja pravice do pridobitve „lastnine“. Tožeča stranka lahko zatrjuje kršitev tega člena le v primeru, ko se akt, ki ga izpodbija, nanaša na njegovo „lastnino“ v smislu te določbe. Pojem „lastnina“ lahko zajema tako „trenutno lastnino“, kot tudi „vrednosti premoženja“, vključno s terjatvami, na podlagi katerih lahko tožeča stranka trdi, da ima vsaj „legitimno pričakovanje“, da bo dobila učinkovito razpolaganje lastninske pravice. Če je zadevni premoženjski interes terjatev, se lahko šteje za „vrednost premoženja“, le kadar ima zadostno pravno podlago (glej sodbo ESČP z dne 28. septembra 2004 v zadevi Kopecký proti Slovaški, št. 44912/98, točki 35 in 52 ter navedena sodna praksa).

213    V obravnavani zadevi iz člena 1(6) Sklepa 2011/172 izhaja, da odstavek 2 tega člena ne nasprotuje temu, da se na zamrznjene račune nakažejo obresti ali drugi donosi teh računov in ne prepoveduje izvedbe plačil, dolgovanih na podlagi pogodb, sporazumov ali obveznosti, nastalih pred zamrznitvijo teh računov. Tako člen 1(2) Sklepa 2011/172 prepoveduje le nova nakazila sredstev, ki bi jih opravili tretji in ki ob začetku veljavnosti tega sklepa niso bila določena z nobenim pravnim aktom.

214    Če pa so želele tožeče stranke s sklicevanjem na nezakonitost te določbe zatrjevati, da ta prepoveduje tretjim, da izvedejo plačila, ki jih dolgujejo na podlagi pravnega akta, ki je veljal pred začetkom veljave zamrznitve njihovega premoženja, je treba ugotoviti, da ugovor nezakonitosti, ki so ga navedle, v tem okviru temelji na napačni predpostavki.

215    Tožeče stranke pa glede bodočih plačil, ki jih ob začetku veljavnosti zamrznitve premoženja ni določal noben pravni akt, napačno menijo, da spadajo na področje uporabe člena 17(1) Listine o temeljnih pravicah. Svet tako tožečim strankam, s tem ko je prepovedal tretjim izvedbo plačil, ni odvzel nobene „lastnine“ v smislu sodne prakse ESČP, navedene zgoraj v točki 212.

216    Ne da bi se bilo treba opredeliti glede tega, ali je bila navedba trditve, navedene zgoraj v točki 188 (glej točko 54 zgoraj), v repliki prepozna, jo je treba torej zavrniti.

217    Splošno sodišče lahko zato, potem ko je bilo poudarjeno, da je treba peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, zavrniti, le ugotovi, da je treba tudi šesti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

7.     Sedmi tožbeni razlog: Kršitev svobode gospodarske pobude

218    V skladu s členom 16 Listine o temeljnih pravicah je „[s]voboda gospodarske pobude […] priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“.

219    Tožeče stranke se v obravnavanem primeru izrecno sklicujejo na kršitev te določbe. V podporo tega tožbenega razloga trdijo, da jim Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 povsem prepovedujeta opravljanje pridobitne gospodarske dejavnosti v Uniji.

220    Ugotoviti pa je treba, da ni neposredni cilj teh aktov, da bi nasprotovala temu, da tožeče stranke opravljajo take dejavnosti.

221    V teh okoliščinah je treba šteti, da tožeče stranke s trditvami, navedenimi zgoraj v točki 218, zatrjujejo, da je bil posredni učinek Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011, potem ko sta zamrznila premoženje, ki ga imajo na ozemlju Unije, in prepovedala tretjim, da jim v Uniji dajo na razpolago dodatne gospodarske vire, ta, da sta jim dejansko onemogočila opravljanje vsakršne pridobitne gospodarske dejavnosti v Uniji.

222    Tamu tožbenemu razlogu, tudi če se razlaga tako, ni mogoče ugoditi.

223    Kot je bilo pravkar poudarjeno, tožeče stranke v podporo temu tožbenemu razlogu namreč niso zatrjevale, da jim razne prepovedi, določene s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011, onemogočajo poslovanje s fizičnimi in pravnimi osebami na ozemlju Unije, čeprav tožeče stranke prebivajo zunaj tega ozemlja.

224    Omejile so se na trditev, da jim ta akta dejansko onemogočata opravljanje vsakršne pridobitne gospodarske dejavnosti v Uniji.

225    Tožeče stranke, ki so vse egiptovski državljani, pa tudi ne upravičujejo, da jim je bilo pred sprejetjem Sklepa 2011/172 in Uredbe št. 270/2011 dovoljeno, da kot državljani tretje države na ozemlju države članice opravljajo pridobitno gospodarsko dejavnost.

226    Zato niso upravičeni zatrjevati, da jim je s Sklepom 2011/172 in Uredbo št. 270/2011 prepovedano opravljanje pridobitne gospodarske dejavnosti v Uniji.

227    Tudi če bi tožeče stranke nameravale navajati trditev, navedeno zgoraj v točki 223, bi bilo treba tožbeni razlog vsekakor zavrniti.

228    Sicer je res, da je bilo v skladu s členom 1(2) Sklepa 2011/172 tretjim prepovedano tožečim strankam dati na voljo dodatne gospodarske vire in da ta prepoved posredno omejuje njihovo možnost vzpostavljanja poslovnih vezi s fizičnimi ali pravnimi osebami, ki prebivajo ali imajo svoj sedež v Uniji.

229    Vendar je, prvič, ta omejitev, ki je predpisana s splošno določbo Sklepa 2011/172, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 202, predpisana z zakonom.

230    Drugič, ta omejitev ustreza istemu cilju v splošnem interesu, kot se uresničuje z zamrznitvijo prej obstoječega premoženja tožečih strank (glej točko 203 zgoraj).

231    Tretjič, zadevna omejitev ni nesorazmerna.

232    Na eni strani je ta prepoved primerna glede na predmet izpodbijanih aktov, ki je pomagati egiptovskim organom pri ugotavljanju in izterjavi premoženja, ki je posledica morebitnega protizakonitega prisvajanja egiptovskih državnih sredstev. Vsaka sprememba premoženjskega položaja tožečih strank, ki je posledica pravnih aktov, poznejših od Sklepa 2011/172, namreč lahko dodatno zaplete, celo onemogoči, ločevanje med premoženjem, ki bi lahko bilo posledica protizakonitega prilaščanja egiptovskih državnih sredstev, in preostalimi sredstvi, ki so del premoženja tožečih strank. Tako lahko to, da se premoženje tožečih strank ne more povečati z vplačili, katerih podlaga je poznejša od Sklepa 2011/172, egiptovskim organom olajša identifikacijo in izterjavo egiptovskih državnih sredstev, ki bi se lahko protipravno prilastila v korist tožečih strank.

233    Na drugi strani, zato da se ohrani premoženje, ki ga imajo tožeče stranke v Uniji, in s tem egiptovskim organom olajša identifikacija in izterjava tistega, kar je posledica morebitnega protipravnega prisvajanja državnih sredstev v korist tožečih strank, ni manj omejujočega ukrepa, kot je prepoved iz člena 1(2) Sklepa 2011/172 v povezavi z zamrznitvijo premoženja, določeno v členu 1(1) tega sklepa.

8.     Osmi tožbeni razlog: „očitna napaka pri presoji“

234    Tožeče stranke zatrjujejo „očitno napako pri presoji“. V podporo tega tožbenega razloga navajajo dve trditvi.

235    S prvo trditvijo zatrjujejo, da Svet, s tem ko je uvrstil njihova imena na seznam, priložen Sklepu 2011/172, ni spoštoval meril, določenih v členu 1 tega sklepa, s čimer naj bi storil „očitno napako pri presoji“.

236    Ugotoviti pa je treba, da je bila ta trditev, čeprav je bila navedena v podporo temu tožbenemu razlogu, enaka drugemu tožbenemu razlogu, ki se nanaša na nespoštovanje meril iz člena 1(1) Sklepa 2011/172. Zato jo je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 57 do 99.

237    Tožeče stranke z drugo trditvijo zatrjujejo, da Svet očitno ni poskušal „presoditi“, ali so bile „dejansko“ „odgovorne“ za protizakonito prilaščanje egiptovskih državnih sredstev. S tem menijo, da bi moral Svet preveriti, ali so kazensko odgovorne za protipravno prilaščanje egiptovskih državnih sredstev.

238    Kot je razvidno zgoraj iz točke 67, pa taka trditev temelji na napačni predpostavki, da se lahko zadevna zamrznitev premoženja uvede samo proti osebam, ki so bile obsojene za taka dejanja.

239    Osmi tožbeni razlog se lahko zato le zavrže.

240    Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti.

 Stroški

241    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

242    V skladu s členom 87(4) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

243    Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru s predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov. Poleg tega Komisija kot institucija intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Ahmed Abdelaziz Ezz, Abla Mohammed Fawzi Ali Ahmed, Khadiga Ahmed Ahmed Kamel Yassin in Shahinaz Abdel Azizabdel Wahab Al Naggar poleg svojih stroškov nosijo stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Czúcz Labucka Gratsias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. februarja 2014.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1. Prvi tožbeni razlog: Sklep 2011/172 in Uredba št. 270/2011 nimata pravne podlage

Obseg trditev tožečih strank

Ugovor nezakonitosti člena 1(1) Sklepa 2011/172

Pomen in obseg člena 29 PEU

Spoštovanje določb člena 29 PEU

Ugovor nezakonitosti člena 2(1) Uredbe št. 270/2011

2. Drugi tožbeni razlog: nespoštovanje meril, na podlagi katerih se lahko ime nekaterih oseb uvrsti na seznam, priložen Sklepu 2011/172 in Uredbi št. 270/2011

Merila za uvrstitev na seznam, priložen Sklepu 2011/172

Potreba po razlagi člena 1(1) Sklepa 2011/172

Razlaga člena 1(1) Sklepa 2011/172

Združljivost razlage Sklepa 2011/172 z nadrejenimi načeli in pravnimi pravili

– Načelo, v skladu s katerim se določbe, ki določajo upravne sankcije, razlagajo ozko

– Načelo domneve nedolžnosti

Razlog za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

Potreba po razlagi razloga za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

Razlaga razloga za uvrstitev imen tožečih strank na seznam, ki je priložen Sklepu 2011/172

Spoštovanje meril iz člena 1(1) Sklepa 2011/172

Spoštovanje meril iz člena 2(1) Uredbe št. 270/2011

3. Tretji toženi razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

4. Četrti tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna pravna opredelitev dejstev

Prvi del tožbenega razloga

Drugi del tožbenega razloga

5. Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

Prvi del

Drugi del

Tretji del

6. Šesti tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

Prvi sklop trditev

Drugi sklop trditev

7. Sedmi tožbeni razlog: Kršitev svobode gospodarske pobude

8. Osmi tožbeni razlog: „očitna napaka pri presoji“

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.