Language of document : ECLI:EU:T:2022:385

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 22. junija 2022(*)

„ESRR – Regionalna politika – Operativni programi v okviru cilja ,Spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest‘ v Italiji – Sklep o potrditvi finančnega prispevka iz ESRR k velikemu projektu ,Veliki nacionalni projekt zelo visokih hitrosti – bela območja‘ – Neupravičenost izdatkov upravičenca iz naslova DDV – Člen 69(3)(c) Uredbe (EU) št. 1303/2013 – Pojem ,DDV ki se lahko povrne na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV‘“

V zadevi T‑357/19,

Italijanska republika, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Češke republike, ki jo zastopajo M. Smolek, J. Vláčil in O. Serdula, agenti,

in

Kraljevine Španije, ki jo zastopa I. Herranz Elizalde, agent,

intervenientki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Mantl in F. Tomat, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius (poročevalec), sodnik, in I. Reine, sodnica,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Italijanska republika, s tožbo, vloženo na podlagi člena 263 PDEU, predlaga razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C(2019) 2652 final z dne 3. aprila 2019 o odobritvi finančnega prispevka za velik projekt „Veliki nacionalni projekt zelo visokih hitrosti – bela območja“, ki je bil izbran v okviru operativnih programov „POR Abruzzo FESR 2014-2020“, „Basilicata“, „POR Calabria FESR FSE“, „Campania“, „POR Emilia Romagna FESR“, „POR Lazio FESR“, „POR Liguria FESR“, „POR Lombardia FESR“, „POR Marche FESR 2014-2020“, „POR Piemonte FESR“, „POR Puglia FESR-FSE“, „POR Sardegna FESR“, „Sicilia“, „Toscana“, „POR Umbria FESR“, „POR Veneto FESR 2014-2020“ in „Podjetja in konkurenčnost“ v Italiji v delu, v katerem so z njim iz financiranja Evropske unije izključeni izdatki upravičenca iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

 Dejansko stanje

2        Predsedstvo sveta ministrov Italijanske republike je 3. marca 2015 sprejelo dokument z naslovom „Italijanska strategija za zelo visoke hitrosti“.

3        Ta strategija je med drugim zajemala cilj, da se na italijanskem ozemlju zagotovijo hitrosti internetne povezave 100 megabitov na sekundo (Mbps) za 85 % gospodinjstev in vse javne zgradbe (vključno s šolami in bolnišnicami) in najmanj 30 Mbps za preostalo prebivalstvo, zlasti na območjih nedelovanja trga, na katerih omrežja nove generacije za dostop do interneta niso obstajala in na katerih zasebni operaterji v sledečih treh letih niso nameravali postaviti takih omrežij (v nadaljevanju: bela območja).

4        Medministrski odbor Italijanske republike za gospodarsko načrtovanje je zaradi postavitve omrežij nove generacije za dostop do interneta na belih območjih pred 31. decembrom 2022 z odločbo z dne 6. avgusta 2015 odobril načelno neposredno javno intervencijo v višini približno 4 milijard EUR, to je 2,2 milijarde EUR, kar financira italijanski sklad za razvoj in kohezijo, in 1,8 milijarde EUR, kar v glavnem financirata Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP).

5        Natančneje, intervencijski model, ki so ga izbrali italijanski organi, je predvideval izbiro enega ali več koncesionarjev z javnimi razpisi za, prvič, izgradnjo pasivne infrastrukture omrežja za dostop do interneta zelo visokih hitrosti – ki naj bi ostal v lasti italijanske države – in drugič, zagotavljanje vzdrževanja, upravljanja in komercialnega izkoriščanja tega omrežja za dvajsetletno obdobje, ki se lahko podaljša.

6        Evropska komisija je s Sklepom C(2016) 3931 final z dne 30. junija 2016 ugotovila, da javno financiranje omrežij nove generacije za dostop do interneta na belih območjih pomeni državno pomoč z referenco „SA.41647 (2016/N) – Italija – Strategija zelo visokih hitrosti“ in da je ta državna pomoč združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU, ker je namenjena pospeševanju razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti ali nekaterih gospodarskih območij in ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

7        Italijansko ministrstvo za gospodarski razvoj je na podlagi tega sklepa družbo Infratel Italia SpA (v nadaljevanju: Infratel) zadolžilo za izbiro enega ali več koncesionarjev za izgradnjo pasivne infrastrukture omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta ter za zagotovitev vzdrževanja in komercialnega upravljanja tega omrežja.

8        Družba Infratel je 20. junija in 8. novembra 2017 ter nato aprila 2019 po treh razpisnih postopkih z družbo Open Fiber SpA sklenila koncesijske pogodbe za, prvič, izgradnjo pasivne infrastrukture omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta in, drugič, zagotovitev vzdrževanja, upravljanja in komercialnega izkoriščanja tega omrežja za dvajset let z možnostjo podaljšanja.

9        Italijanski organi so 7. septembra 2017 na Komisijo naslovili vlogo za pridobitev finančnega prispevka iz ESRR za realizacijo „Velikega nacionalnega projekta zelo visokih hitrosti – bela območja“ (v nadaljevanju: veliki projekt BUL), ki ga je organ za upravljanje izbral v okviru prednostne osi 2 operativnih programov „POR Abruzzo FESR 2014-2020“, „Basilicata“, „POR Calabria FESR FSE“, „Campania“, „POR Emilia Romagna FESR“, „POR Lazio FESR“, „POR Liguria FESR“, „POR Lombardia FESR“, „POR Marche FESR 2014-2020“, „POR Piemonte FESR“, „POR Puglia FESR-FSE“, „POR Sardegna FESR“, „Sicilia“, „Toscana“, „POR Umbria FESR“, „POR Veneto FESR 2014-2020“ in „Podjetja in konkurenčnost“.

10      Iz te vloge in podatkov, ki so jih italijanski organi predložili v njeno utemeljitev, je bilo razvidno, da je bilo ministrstvo za gospodarski razvoj v tej vlogi določeno kot upravičenec do prispevka iz ESRR, medtem ko je bila za izvedbo velikega projekta BUL zadolžena družba Infratel.

11      V tem okviru so italijanski organi menili, da je DDV, povezan s stroški gradnje, upravičen do financiranja ESRR, ker ga je plačalo ministrstvo za gospodarski razvoj, ne da bi lahko pridobilo njegovo vračilo na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, ker ni zavezanec za DDV in ga ne more odbiti.

12      Nazadnje je bilo pojasnjeno, da je bila družba Infratel v celoti v lasti Agenzia nazionale per l’attrazione degli investimenti e lo sviluppo d’impresa SpA, katere edini delničar je ministero dell’Economia e delle Finanze (ministrstvo za gospodarstvo in finance, Italija).

13      Komisija je 30. aprila 2018 italijanske organe pozvala, naj predložijo dodatne informacije, da bi presodila upravičenost DDV na stroške gradnje, ki so nastali zaradi izvedbe velikega projekta BUL.

14      Italijanski organi so 2. julija 2018 Komisiji te dodatne informacije predložili.

15      Iz njih je razvidno, da je bil v fazi izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta sistem izdajanja računov takšen:

–        koncesionar je družbi Infratel poslal račune, ki so ustrezali stroškom opravljenih del, vključno z DDV;

–        družba Infratel je nato na ministrstvo za gospodarski razvoj naslovila račune za iste zneske skupaj z DDV;

–        ministrstvo za gospodarski razvoj je po eni strani plačalo del računov, ki jih je izdala družba Infratel, brez davka, in po drugi strani DDV plačalo neposredno ministrstvu za gospodarstvo in finance v skladu z mehanizmom ločenega plačila DDV, ki ga določa nacionalna zakonodaja, v skladu z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2017/784 z dne 25. aprila 2017 o dovoljenju Italijanski republiki, da uporabi posebni ukrep, ki odstopa od členov 206 in 226 Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost in razveljavitvi Izvedbenega sklepa (EU) 2015/1401 (UL 2017, L 118, str. 17).

16      Poleg tega je bilo v zvezi s fazo upravljanja omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta predvideno, da bo koncesionar družbi Infratel plačal koncesijsko dajatev za uporabo navedenega omrežja ter bo ministrstvu za gospodarstvo in finance v skladu z istim mehanizmom ločenega plačila DDV neposredno plačal ustrezen DDV. Družba Infratel je morala torej račune za dajatev poslati neposredno koncesionarju.

17      Nazadnje, v zadnji fazi vloge za financiranje, ki so jo vložili italijanski organi, so bili skupni stroški velikega projekta BUL ocenjeni na 3.096.733.706,11 EUR, od tega 364.798.002 EUR iz naslova DDV. Po mnenju teh organov je bil DDV delno upravičen strošek v okviru finančnega prispevka iz ESRR, in sicer v višini 210.044.165,81 EUR.

18      Komisija je 26. decembra 2018 italijanske organe obvestila, da izdatki v zvezi z DDV niso upravičeni iz naslova ESRR in EKSRP, ter navedene organe pozvala, naj od skupnega zneska upravičenih stroškov za veliki projekt BUL odštejejo znesek DDV.

19      Italijanski organi so 6. marca 2019 Komisiji poslali končno različico vloge za finančni prispevek iz ESRR za veliki projekt BUL. V tej končni različici so bili kot upravičeni stroški te transakcije ohranjeni stroški v zvezi z DDV v višini 210.044.165,81 EUR.

20      Komisija je z izpodbijanim sklepom odobrila finančni prispevek iz ESRR za veliki projekt BUL v znesku 941.022.670 EUR na podlagi člena 102(2) Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL 2013, L 347, str. 320).

21      Komisija je v tem sklepu menila, da DDV, ki ga je ministrstvo za gospodarski razvoj nosilo pri izvajanju velikega projekta BUL, ni ekonomsko breme za upravičenca in da ga ni mogoče šteti za nepovratnega v skladu z nacionalno zakonodajo o DDV v smislu člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

22      Komisija se je v utemeljitev te ugotovitve v izpodbijanem sklepu oprla na tri različne razloge.

23      Prvič, Komisija je menila, da plačila DDV med ministrstvoma, v tem primeru ministrstvom za gospodarski razvoj ter ministrstvom za gospodarstvo in finance, ni mogoče šteti za strošek za glavno upravo italijanske države, katere del je ministrstvo za gospodarski razvoj.

24      Drugič, Komisija je glede na to, da ima družba Infratel status interne (in house) družbe, navedla, da DDV ni treba plačati za notranje transakcije in da zato DDV ni treba vključiti v račune, ki jih je družba Infratel naslovila na ministrstvo za gospodarski razvoj. Poleg tega je v skladu z izpodbijanim sklepom družba Infratel lahko odbila DDV na gradbena dela, ker je bila davčna zavezanka.

25      Tretjič, Komisija je navedla, da je veliki projekt BUL ustvarjal prihodke iz koncesijskih dajatev, ki jih je koncesionar družbi Infratel plačal za upravljanje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta. Ker so bile te pristojbine predmet DDV, je Komisija iz tega sklepala, da je ta DDV, vrnjen v fazi izstopa, nevtraliziral dolgovani vstopni DDV na dela za izgradnjo navedenega omrežja in da je bil zato DDV teoretično povraten, ne glede na institucionalno strukturo velikega projekta BUL ter ločitev med upravičencem in družbo Infratel.

26      V zvezi s tem je Komisija navedla, da je treba navedbo „[nepovraten] na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV“ iz člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 razumeti tako, da izključuje upravičenost DDV v vseh položajih, v katerih lahko upravičenec odbije DDV, dobi vračilo DDV ali ga kako drugače dobi nazaj.

27      Tako je Komisija menila, da izdatki v zvezi z velikim projektom BUL, ki odpadejo na DDV, niso bili upravičeni do finančnega prispevka iz ESRR.

 Predlogi strank

28      Italijanska republika je 14. junija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem ta iz prispevka iz ESRR izključuje izdatke, ki so upravičencu nastali iz naslova DDV;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

29      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

30      Češka republika in Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        ugodi tožbi Italijanske republike;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Pravo

31      Italijanska republika v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013, drugič, na kršitev členov 9, 11, 13, 28, 206 in 250 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: direktiva o DDV) ter člena 4(2) PEU in, tretjič, na kršitev člena 61(8)(c) Uredbe št. 1303/2013.

32      V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je smotrno najprej preučiti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

33      Italijanska republika ob podpori Češke republike in Kraljevine Španije s tem tožbenim razlogom trdi, da v nasprotju s členom 3 Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 z dne 11. julija 2006 o ustanovitvi Kohezijskega sklada in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1164/94 (UL 2006, L 210, str. 79) in v nasprotju s členom 7 Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999 (UL 2006, L 210, str. 1) člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 zajema strogo sklicevanje na nacionalno zakonodajo o DDV, kar naj bi od začetka veljavnosti te uredbe pomenilo, da je mogoče iz upravičenih stroškov izključiti le izdatek DDV, ki je odbiten v smislu specifične davčne zakonodaje. Nasprotno pa druge oblike povračila, ki niso specifično davčne narave niti ne temeljijo na nacionalni zakonodaji o DDV, ne morejo privesti do izključitve DDV iz upravičenih stroškov v okviru finančnega prispevka iz ESRR.

34      Italijanska republika tako v bistvu poudarja, da ministrstvo za gospodarski razvoj, ki je upravičenec do finančnega prispevka iz ESRR, nima pravice do odbitka DDV, ki ga mora plačati za operacije gradnje pasivne infrastrukture omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, tako da se ta DDV na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV ne povrne in ga Komisija zakonito ne more izključiti iz upravičenih izdatkov.

35      Komisija trdi ‐ na podlagi treh razlogov iz izpodbijanega sklepa, ki so povzeti v točkah od 22 do 26 zgoraj ‐ da ta tožbeni razlog ni utemeljen.

36      Najprej, poudarja, da možnost pridobitve vračila DDV iz člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 napotuje na precej širši pojem od odbitnosti DDV in da ministrstvo za gospodarski razvoj sicer res nima statusa zavezanca za DDV v smislu člena 13(1) Direktive o DDV, vendar pa je to ministrstvo lahko pridobilo vračilo DDV v smislu člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

37      Tako je treba po mnenju Komisije člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 razlagati v povezavi z določbami člena 65 iste uredbe, ki se nanaša na upravičenost izdatkov in iz katerega izhaja, da so do prispevka iz strukturnih skladov upravičeni le izdatki, ki pomenijo dejansko in dokončno breme za upravičenca.

38      V tem okviru naj bi obstajala dva primera, v katerih DDV ni dejansko in dokončno breme za upravičenca, in sicer, prvič, kadar lahko upravičenec DDV odbije v skladu z določbami naslova X Direktive o DDV in, drugič, če je mogoče kljub temu, da upravičenec ne more odbiti DDV, pridobiti vračilo nastalih izdatkov na drug način, bodisi z mehanizmom kompenzacije, ki ga ureja druga zakonodaja kot tista o DDV, bodisi tako, da je znesek DDV, ki je bil plačan za dela za izgradnjo sofinancirane infrastrukture, povrnjen s prihodki, ki jih ustvarja upravljanje te infrastrukture, kot je podano v tem primeru.

39      Komisija zlasti poudarja, da faze gradnje in faze uporabe infrastrukture ni mogoče ločiti s tehničnega, organizacijskega in institucionalnega vidika ter da se v obravnavanem primeru vstopni DDV, plačan na dela za izgradnjo infrastrukture, dejansko povrne, ker se nevtralizira z izstopnim DDV na koncesijske dajatve za uporabo infrastrukture.

40      Komisija meni, da bi bila drugačna razlaga v nasprotju s ciljem člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013, ker bi upravičencu omogočila dvakratno vračilo DDV, ki ga v skladu z nacionalno zakonodajo o DDV ne more odbiti, po eni strani zaradi nacionalnega mehanizma kompenzacije oziroma zaradi DDV, ki se uporablja na prihodke, in po drugi strani zaradi prispevka iz strukturnih skladov.

 Razlaga člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013

41      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je za razlago določbe prava Unije treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je, med drugim zgodovino nastanka te ureditve (glej sodbo z dne 11. julija 2018, E LATS, C‑154/17, EU:C:2018:560, točka 18 in navedena sodna praksa).

42      Najprej je treba opozoriti, da Uredba št. 1303/2013, zlasti na podlagi členov od 174 do 176 PDEU, z učinkom od 1. januarja 2014 določa skupna pravila, ki se uporabljajo za „evropske strukturne in investicijske sklade“ (v nadaljevanju: skladi ESI), med katere spada ESRR, ter splošne določbe, ki se uporabljajo za ESRR.

43      Natančneje, iz člena 100 Uredbe št. 1303/2013 je razvidno, da ESRR lahko podpre velik projekt, ki je opredeljen kot operacija, ki vključuje vrsto del, dejavnosti ali storitev, katerih namen je samostojna izvedba nedeljive naloge določene gospodarske ali tehnične narave, ki ima jasno opredeljene cilje in katere skupni upravičeni stroški presegajo 50.000.000 EUR, če ta veliki projekt spada v okvir več operativnih programov, ki so bili predloženi iz naslova cilja glede „naložb za rast in delovna mesta“ in ki jih je Komisija potrdila.

44      V tem okviru člen 102 Uredbe št. 1303/2013 Komisiji nalaga, da mora za ugotovitev, ali je izbor velikega projekta s strani organa upravljanja upravičen, presoditi ta veliki projekt na podlagi nekaterih informacij, naštetih v členu 101 te uredbe, zlasti njegovih skupnih stroškov in skupnih upravičenih stroškov.

45      Člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 pa je vključen v poglavje III naslova VII drugega dela navedene uredbe, v katerem so opredeljeni posebni pogoji za upravičenost, glede na katere je treba stroške operacije presojati, da bi bili upravičeni do prispevka iz ESRR. Tako člen 69 te uredbe poleg pogojev za upravičenost, določenih na podlagi nacionalnih pravil, v skladu s členom 65(1) te uredbe vsebuje posebna pravila o upravičenosti za subvencije in pomoči, ki se povrnejo. Zlasti odstavek 3(c) tega člena izključuje DDV iz stroškov, upravičenih do takih prispevkov iz skladov ESI, razen če je nepovraten na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV.

46      Na prvem mestu, člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 določa, da kadar ima prispevek iz skladov ESI, kot v obravnavanem primeru, naravo subvencije, je DDV, dolgovan za dobavo subvencioniranega blaga ali opravljanje storitev, izključen iz stroškov, ki so upravičeni do tega prispevka, razen če je ta DDV nepovraten na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV.

47      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je takšno pravilo v celoti v skladu z zahtevo dobrega finančnega poslovodenja iz člena 317 PDEU, ki je podlaga za izvajanje dejavnosti strukturnih skladov (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Italija/Komisija, T‑91/16, neobjavljena, EU:T:2018:30, točka 50). Vključitev DDV v stroške, ki so upravičeni do prispevka iz skladov ESI, kot je subvencija, bi namreč povzročila neupravičeno obogatitev upravičenca do tega prispevka, če bi upravičenec po plačilu DDV, dolgovanem za dobavo subvencioniranega blaga ali opravljanje storitev, lahko ta DDV dobil povrnjen na podlagi nacionalne zakonodaje.

48      Vendar pa člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 učinkuje tudi tako, da se v stroške, ki so upravičeni do subvencije iz skladov ESI, vključijo stroški v zvezi z DDV, dolgovanim za subvencionirano operacijo, če se ta DDV na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV ne povrne.

49      Izključitev DDV iz stroškov, upravičenih do subvencije iz skladov ESI, če se ta davek ne povrne, bi namreč povzročila, da bi se povečal del financiranja, ki ga nosi upravičenec iz skladov ESI, kar bi zato lahko preprečevalo realizacijo operacij, ki naj bi jih ti skladi financirali.

50      Iz povezanih členov od 174 do 176 PDEU pa je razvidno, da je cilj strukturnih skladov in drugih finančnih instrumentov Unije, ki prispevajo k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, zlasti zmanjšanje neskladja med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalosti regij z najbolj omejenimi možnostmi. Ta cilj je naveden tudi v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 1303/2013 in ga je treba upoštevati pri izvajanju naložb, ki se sofinancirajo iz teh skladov in instrumentov (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2012, GAMP, C‑579/11, EU:C:2012:833, točka 30 in navedena sodna praksa).

51      Zato člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 s tem, da določa, da DDV ne pomeni upravičenih stroškov za prispevek iz skladov ESI, ki ima med drugim naravo subvencije, razen če je ta DDV nepovraten na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, zagotavlja dobro delovanje mehanizmov ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, uvedenih s to uredbo.

52      Na drugem mestu, iz besedila člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 je razvidno, da mora biti možnost pridobitve povračila DDV, ki preprečuje njegovo vključitev v skupne stroške, upravičene do subvencije iz skladov ESI, določena z zakonodajo o DDV zadevne države članice.

53      V zvezi s tem je treba poudariti, da se besedilo te določbe razlikuje od besedila prejšnjih pravil, ki so glede prispevkov iz ESRR določena s pravilom št. 7, točka 1, Priloge k Uredbi Komisije (ES) št. 448/2004 z dne 10. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1145/2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 2, str. 3) in nato s členom 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006.

54      Ti določbi, ki sta bili ob sprejetju izpodbijanega sklepa že razveljavljeni, sta namreč predpisovali, da DDV ne pomeni upravičenega izdatka za prispevek iz ESRR, če se ta izdatek – v primeru pravila št. 7, točka 1, Priloge k Uredbi št. 448/2004 – „povrne na kakršen koli način“ in – v primeru člena 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006 – „povrne“.

55      Iz besedila člena 69(3) (c) Uredbe št. 1303/2013 pa, nasprotno, jasno izhaja, da je mogoče možnost vračila DDV od začetka veljavnosti te uredbe presojati le z vidika nacionalnega prava s področja DDV.

56      Res je, da je Komisija v predlogu uredbe, na podlagi katere je bila sprejeta Uredba št. 1303/2013 (SEC(2011) 1141 final in SEC(2011) 1142 final), predlagala, naj se upravičenost DDV omeji na primer, v katerem tega DDV ni mogoče povrniti na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV in ga je plačal upravičenec, ki ni nezavezanec za DDV v smislu Direktive o DDV, če ta DDV ni priglašen v okviru dobave infrastrukture.

57      Vendar je Odbor regij v mnenju o navedenem predlogu (UL 2012, C 225, str. 58) na eni strani menil, da če bi se nepovratni DDV štel za neupravičen strošek v vseh projektih, ki jih izvajajo institucije javnega sektorja, kot je predlagala Komisija, bi se delež sofinanciranja držav članic bistveno povečal, sposobnost regionalnih in lokalnih skupnosti, da projekte dokončajo, pa bi bila s tem ogrožena.

58      Po drugi strani besedilo člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 izhaja iz amandmaja št. 255 Evropskega parlamenta k predlogu uredbe, omenjenemu v točki 56 zgoraj. Razlog za ta amandma je bila po mnenju Odbora Parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja potreba, da se „še bolj ne obremenijo proračuni javnih subjektov, kar bi lahko, če ne bo vključen DDV, ogrozilo izvajanje njihovih operacij in nazadnje samo učinkovitost politik, ki si jih prizadevajo podpreti“.

59      Res je, da je Odbor Parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja navedel, da amandma spada v okvir nadaljevanja prejšnjih programskih obdobij. Vendar je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, namen navedene kontinuitete odgovoriti na predlog Komisije, naj se preprosto izključi vsak prevzem bremena DDV, ki ga nosijo osebe javnega prava, kot je razvidno iz mnenja komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja, katerega izvleček je omenjen v točki 58 zgoraj. Torej ni šlo za ohranitev prejšnjega sistema, na podlagi katerega bi bilo treba DDV, ki se lahko povrne na kakšen koli način, izključiti iz vsakršnega prispevka iz skladov ESI.

60      Zato besedilo in zgodovina nastanka člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 izražata namen zakonodajalca Unije, da omeji obseg določbe za neupravičenost DDV, kot je bila predhodno predpisana v členu 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006.

61      Tako člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 od začetka veljavnosti te uredbe neupravičenost DDV omejuje na prispevke iz ESRR, ki imajo med drugim naravo subvencije, le v primeru, ko se ta davek lahko povrne na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, ne pa na kakršen koli način, kot trdi Komisija.

62      Tretjič, ugotoviti je treba, da obstaja terminološka razlika med izrazom „DDV, ki se lahko povrne“ iz člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 in izrazom „odbitni DDV“, ki je med drugim v členih 167, 168a, 188, 226, 295 in 310 Direktive o DDV.

63      Tako v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, možnost upravičenca do finančnega prispevka iz skladov ESI, da pridobi vračilo DDV, ne ustreza strogo pravici do odbitka, ki jo ima davčni zavezanec v okviru Direktive o DDV (glej po analogiji sodbi z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑89/10, neobjavljena, EU:T:2012:451, točka 47, in z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑407/10, neobjavljena, EU:T:2012:453, točka 46).

64      Vendar iz člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 izhaja, da pravica do odbitka DDV pomeni način povračila, ki preprečuje vključitev DDV v stroške, ki so upravičeni do prispevka iz skladov ESI, česar sicer nobena stranka ne izpodbija.

65      V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč pravica do odbitka, ki je sestavni del mehanizma DDV, izvršuje takoj za vse davke, ki so bili naloženi na vstopne transakcije, njen namen pa je davčnemu zavezancu v celoti olajšati breme dolgovanega ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih gospodarskih dejavnosti. Skupni sistem DDV zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na njihove cilje ali rezultate, če so te dejavnosti načeloma same predmet DDV. Davčni zavezanec, ki ob pridobitvi blaga ali storitve deluje kot tak, je v delu, v katerem to blago ali storitev uporablja za svoje obdavčene transakcije, upravičen odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za to blago ali storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Iberdrola Inmobiliaria Real Estate Investments, C‑132/16, EU:C:2017:683 točke od 25 do 27 in navedena sodna praksa).

66      V okviru Uredbe št. 1303/2013 pravica do odbitka DDV, zagotovljena z Direktivo o DDV, tako upravičencu do subvencije iz skladov ESI, če je ta prejemnik davčni zavezanec v smislu te direktive, omogoča, da pridobi vračilo DDV, ki ga je predhodno plačal ob dobavi subvencioniranega blaga ali opravljanju storitev.

67      Zato, čeprav izraz „DDV, ki se lahko povrne na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV“ nujno vključuje odbitni DDV, ne more biti omejen zgolj na ta primer, saj lahko druge možnosti vračila, določene v nacionalnem pravu na področju DDV, prav tako preprečujejo upoštevanje DDV v okviru prispevka iz skladov ESI.

68      Četrtič in zadnjič, res je, da tako kot člen 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006 in člen 3(e) Uredbe št. 1084/2006 člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013, ki se med drugim zgleduje po prvonavedenih členih, ne opredeljuje subjekta ali osebe, z vidika katere je treba presojati, ali je DDV vračljiv.

69      Vendar iz člena 65(2) Uredbe št. 1303/2013 izhaja, da je izdatek upravičen do prispevka iz sklada ESI, če ga je porabil upravičenec do takega prispevka in je bil plačan v upoštevnem obdobju. Zato je mogoče le izdatke, ki jih je ta upravičenec imel in plačal, šteti za upravičene stroške zadevnega projekta. Pojem „upravičenec“ je v členu 2, točka 10, te uredbe opredeljen kot javni ali zasebni subjekt, odgovoren bodisi za začetek bodisi za začetek in izvajanje operacij.

70      Tako je treba, kot je Splošno sodišče že razsodilo v zvezi z Uredbo Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL 2006, L 210, str. 25) in Uredbo št. 1084/2006 (sodba z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑89/10, neobjavljena, EU:T:2012:451, točka 51), šteti, da je v okviru Uredbe št. 1303/2013 glede upravičenosti DDV podano sklicevanje na upravičenca do intervencije skladov ESI.

71      Poleg tega je treba poudariti tudi, da je Svet v okviru pripravljalnih del, na podlagi katerih je bila sprejeta Uredba št. 1080/2006, 12. junija 2006 sprejel skupno stališče o predlogu uredbe Komisije glede ESRR, v skladu s katerim bi bilo treba nepovratni DDV, ki ga „upravičenec dejansko in dokončno nosi“, šteti za izdatek, ki je upravičen za izračun prispevka iz naslova skladov. Komisija je v sporočilu, ki ga je 13. junija 2006 naslovila na Evropski parlament, navedla, da je naklonjena temu skupnemu stališču.

72      V tem okviru je zakonodajalec Unije sprejel člen 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006, ki je določal, da DDV, ki se lahko povrne, ni izdatek, upravičen do prispevka iz ESRR.

73      Iz pripravljalnih del, na podlagi katerih je bila sprejeta Uredba št. 1303/2013, pa nikakor ni razvidno, da bi bila določitev subjekta ali osebe, z vidika katere je treba presojati možnost vračila DDV, in sicer upravičenca do prispevka iz sklada ESI, spremenjena glede na določitev, ki jo je izbral zakonodajalec, ko je sprejel med drugim člen 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006.

74      Zato, če DDV, dolgovan zaradi izvedbe operacije, ki jo subvencionirajo skladi ESI, dejansko in dokončno nosi upravičenec do te subvencije in če ta lahko dobi povrnjen DDV na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, navedeni DDV ne sme biti vključen v upravičene stroške v okviru te subvencije.

75      Glede na vse te ugotovitve je treba preučiti tri razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, za katere Italijanska republika trdi, da vsi temeljijo na kršitvi člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

 Prvi razlog: ministrstvo za gospodarski razvoj je del osrednje uprave italijanske države

76      Najprej je treba poudariti, da ima v skladu s točko 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa ministrstvo za gospodarski razvoj status upravičenca do finančnega prispevka iz ESRR v smislu opredelitve iz člena 2, točka 10, Uredbe št. 1303/2013.

77      Poleg tega je v členu 2, točka 9, iste uredbe izraz „operacija“ opredeljen kot „projekt, pogodba, ukrep ali skupina projektov, ki jih izberejo organi upravljanja zadevnih programov ali se izberejo pod njihovo pristojnostjo, ter prispeva k ciljem povezane prednostne naloge ali prednostnih nalog, na katere se nanaša“.

78      Prav tako stranki ne izpodbijata, da je to, da je družba Open Fiber za plačilo zgradila infrastrukturo, kot je omrežje zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, dobava blaga, ki jo davčni zavezanec za DDV, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo in ki je na podlagi člena 2(1)(a) Direktive o DDV predmet DDV, in da je breme DDV, ki se nanaša na stroške gradnje navedenega omrežja, nosil upravičenec do prispevka iz ESRR, in sicer ministrstvo za gospodarski razvoj.

79      V zvezi z razlogom iz točke 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim DDV, ki ga je ministrstvo za gospodarski razvoj plačalo ministrstvu za gospodarstvo in finance, ni mogoče šteti za strošek, ki ga nosi centralna uprava italijanske države, Komisija pojasnjuje, da je upoštevala dejstvo, da se ministrstvo za gospodarski razvoj financira iz državnega proračuna, ki se med drugim financira s sredstvi, ki izhajajo iz pobiranja DDV.

80      Vendar po eni strani iz listin v spisu nikakor ni razvidno, da bi bil izdatek DDV, ki ga je ministrstvo za gospodarski razvoj imelo zaradi izvajanja velikega projekta BUL, predmet proračunske kompenzacije s strani ministrstva za gospodarstvo in finance, tako da ni izkazano, da bi upravičenec do prispevka iz ESRR na tak način pridobil povračilo.

81      Na drugi strani, tudi če bi taka proračunska kompenzacija obstajala, Komisija ni dokazala, da bi imela značaj povračila na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV.

82      Kot izhaja iz besedila člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013 in kot je navedeno v točkah od 52 do 61 zgoraj, pa je neupravičenost DDV v okviru prispevkov iz ESRR omejena le na primer, ko upravičenec, ki mora ta davek plačati, ta davek lahko pridobi povrnjen na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV, in ne – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija – če je mogoče pridobiti povračilo DDV na kakršen koli način.

83      Poleg tega razloga iz točke 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče sprejeti, ker bi povzročil sistematično izključitev DDV iz upravičenih stroškov v okviru prispevkov iz ESRR, če je upravičenec osrednja uprava države članice, kot je ministrstvo, kar je podano v obravnavanem primeru.

84      Poleg tega, da taka razlaga nikakor ne izhaja iz besedila člena 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013, bi povzročila neenako obravnavanje javnih organov, ki bi lahko bili upravičeni do sredstev iz skladov ESI, kar bi bilo v nasprotju s členom 2, točka 10, iste uredbe, ki v opredelitev pojma upravičenec vključuje javne organe, ne glede na to, ali ti organi spadajo v glavno upravo države članice ter ali imajo ločeno in od države, pod katero spadajo, neodvisno pravno osebnost.

85      Zato je Komisija s tem, da se je oprla na razlog iz točke 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim plačila DDV, ki ga je ministrstvo za gospodarski razvoj izvedlo v korist ministrstva za gospodarstvo in finance, ni mogoče šteti za strošek, ki ga nosi centralna uprava italijanske države, kršila člen 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

 Drugi razlog: bremena DDV v bistvu ni nosilo ministrstvo za gospodarski razvoj

86      Komisija je v točki 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu menila, da je treba izdatek DDV, ki se nanaša na izgradnjo omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, pripisati družbi Infratel, ki deluje kot notranja družba ministrstva za gospodarski razvoj, in ne temu ministrstvu. V skladu z Direktivo o DDV naj v okviru „notranje transakcije“ ne bi bil dolgovan noben davek, tako da DDV ne bi smel biti vključen v račune, ki jih je družba Infratel naslovila na to ministrstvo. Ker je poleg tega družba Infratel zavezanka za DDV, bi zadevni DDV lahko odbila.

87      Najprej je treba poudariti, da so italijanski organi v svoji vlogi za pridobitev finančnega prispevka iz ESRR navedli, da bo celotno financiranje velikega projekta BUL – to je ne samo naložbe v osnovna sredstva, ki vključujejo stroške nakupa sredstev, kot je infrastruktura, temveč tudi operativni stroški – vodeno prek družbe Infratel, ne da bi pojasnili, da ta družba ne bo plačala DDV.

88      Vendar je bilo v isti vlogi navedeno, da ministrstvo za gospodarski razvoj krije operativne stroške, ki običajno vključujejo davke, v skladu s programskim sporazumom, ki so ga 20. oktobra 2015 sklenili to ministrstvo, Agenzia nazionale per l’attrazione degli investimenti e lo sviluppo d’impresa in družba Infratel.

89      Poleg tega so italijanski organi izrecno pojasnili, da so DDV vključili v upravičene stroške, ker naj bi ta davek plačal upravičenec, to je ministrstvo za gospodarski razvoj.

90      Kot je namreč razvidno iz točke 15 zgoraj in iz odgovorov Italijanske republike na ukrepe procesnega vodstva, je moral koncesionar, in sicer družba Open Fiber, glede na potek del izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta družbi Infratel poslati račune, ki so ustrezali stroškom teh del in vključevali DDV, zadnjenavedena družba pa je morala plačati le znesek teh računov brez DDV.

91      Ministrstvo za gospodarski razvoj pa je moralo del teh računov, ki ustrezajo DDV, plačati neposredno ministrstvu za gospodarstvo in finance v skladu z mehanizmom ločenega plačila DDV, navedenim v točki 15 zgoraj, v skladu s katerim morajo navedeni organi DDV, dolgovan za dobave blaga in opravljanje storitev, namenjenih javnim organom, plačati neposredno na ločen in blokiran bančni račun davčne uprave.

92      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je v skladu z institucionalno strukturo, ki so jo italijanski organi uporabili za izvajanje velikega projekta BUL in ki je Komisija ne izpodbija, breme DDV, ki se nanaša na stroške izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, nosil upravičenec do prispevka iz ESRR, in sicer ministrstvo za gospodarski razvoj, in ne družba Infratel.

93      Komisija pa je v točki 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da DDV ni bil dolgovan v okviru „notranjih transakcij“, tako da bi lahko družba Infratel namesto ministrstva za gospodarski razvoj plačala DDV na stroške izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta in bi ga pozneje lahko odbila.

94      Tako po mnenju Komisije izdatek, ki ga pomeni DDV zaradi stroškov izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, nima značaja gotovega finančnega bremena za upravičenca do prispevka iz ESRR. Iz tega naj bi izhajalo, da DDV za upravičenca ni upravičeni strošek.

95      Vendar je treba, prvič, ugotoviti, da pojma „notranja transakcija“ in „notranja družba“ v Direktivi o DDV nista določena. Komisija se tudi ni sklicevala na določbe italijanskega prava s področja DDV, v katerih bi bili taki pojmi opredeljeni ali uporabljeni.

96      Splošneje, Komisija ni dokazala, da družba Infratel kot družba, ki je pravno ločena od ministrstva za gospodarski razvoj, DDV ne sme prevaliti na to ministrstvo.

97      Drugič, kolikor bi se Komisija sklicevala na člen 11 Direktive o DDV, je res, da ta določba v prvem odstavku predpisuje, da lahko vsaka država članica obravnava kot enega davčnega zavezanca osebe, ki imajo sedež na njenem ozemlju in ki so pravno neodvisne, vendar so med seboj finančno, gospodarsko in organizacijsko tesno povezane.

98      Taka določba pa je pogojna, ker implicira uporabo nacionalnih določb, ki predpisujejo konkreten obseg tesnih finančnih, gospodarskih in organizacijskih vezi zadevnih oseb (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2015, Larentia + Minerva in Marenave Schiffahrt, C‑108/14 in C‑109/14, EU:C:2015:496, točka 50). Poleg tega, kot trdi Italijanska republika, ne da bi ji Komisija glede tega nasprotovala, možnost, ki jo ponuja ta določba, v italijanski ureditvi ni bila udejanjena glede subjektov, kot sta ministrstvo za gospodarski razvoj in družba Infratel, ki sta ločena pravna subjekta.

99      Komisija tako nikakor ni mogla šteti, da so bile operacije med družbo Infratel in ministrstvom za gospodarski razvoj realizirane med dvema subjektoma, ki tvorita enega samega davčnega zavezanca v smislu člena 11 Direktive o DDV, kar bi navedenemu ministrstvu omogočilo, da na družbo Infratel prevali DDV, dolgovan za izgradnjo omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta.

100    Tretjič, res je, kot poudarja Komisija, da odločitev o razdelitvi prihodkov in odhodkov med več javnih subjektov iste države članice in med več odgovornih za projekt ne more spremeniti presoje upravičenosti izdatkov, med drugim DDV, plačanega za izvedbo navedenega projekta (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑407/10, neobjavljena, EU:T:2012:453, točka 32).

101    Vendar je dovolj ugotoviti, da v tej zadevi odločitev italijanskih organov, da ne uporabijo storitev družbe Infratel, ne vpliva na to, da je ministrstvo za gospodarski razvoj plačalo DDV, ki mu ga je družba Open Fiber neposredno zaračunala za dela za izgradnjo omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta.

102    Poleg tega Komisija ni dokazala niti zatrjevala, da je bila institucionalna struktura, ki so jo italijanski organi uporabili za izvedbo velikega projekta BUL, ker nalaga končno breme DDV ministrstvu za gospodarski razvoj, nezakonita glede na pravila, določena z Direktivo o DDV.

103    Zato je tudi drugi razlog, na katerem temelji izpodbijani sklep in ki se nanaša na to, da bi moralo breme DDV, ki se nanaša na dela za izgradnjo omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, naloženo le družbi Infratel kot notranji družbi ministrstva za gospodarski razvoj, v nasprotju s členom 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

 Tretji razlog: nevtralizacija DDV, dolgovanega za dela za izgradnjo omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, z DDV, pobranim od koncesijskih dajatev v zvezi s tem omrežjem

104    Komisija je v točki 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu menila, da so koncesijske dajatve za omrežje zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, ki jih je koncesionar plačal družbi Infratel kot naročniku, predmet DDV, ki naj bi ga koncesionar v skladu z mehanizmom deljenega plačila neposredno plačal italijanski davčni upravi. Vstopni DDV na dela za izgradnjo tega omrežja naj bi bil torej nevtraliziran z izstopnim DDV od teh dajatev in naj bi bil zato teoretično povraten.

105    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se ta razlog, ki se nanaša na nevtralizacijo DDV od gradbenih del z DDV, ki naj bi ga družba Infratel prejela od koncesijskih dajatev, ne nanaša na ministrstvo za gospodarski razvoj, ki je upravičenec do prispevka iz ESRR za izvedbo velikega projekta BUL. S takim razlogom torej ni mogoče dokazati, da lahko to ministrstvo na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV pridobi povračilo DDV, ki ga mora plačati na račune, ki ustrezajo fazi gradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta.

106    Iz spisa je namreč razvidno, da je morala družba Infratel glede na napredek pri gradnji navedenega omrežja plačati le znesek računov, ki jih je izdala družba Open Fiber, brez davka, medtem ko je moralo ministrstvo za gospodarski razvoj del teh računov, ki ustreza DDV, plačati neposredno davčni upravi.

107    Poleg tega se, kot je navedla Italijanska republika, ne da bi ji v zvezi s tem Komisija nasprotovala, ministrstvo za gospodarski razvoj ne šteje za davčnega zavezanca za dejavnosti ali operacije, izvedene v okviru institucionalnih funkcij, kot je izvedba velikega projekta BUL, ker te dejavnosti in operacije izvaja kot javni organ v skladu s členom 13 Direktive o DDV, ki je bil v italijanski pravni red prenesen s členom 4 decreto del Presidente delle Repubblica n. 633 – Istituzione e disciplina dell’imposta sul valore aggiunto (uredba predsednika republike št. 633 o uvedbi in ureditvi davka na dodano vrednost) z dne 26. oktobra 1972 (redni dodatek h GURI št. 292 z dne 11. novembra 1972).

108    Zato ministrstvo za gospodarski razvoj ni imelo možnosti odbiti DDV na stroške izgradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta v skladu s pravili iz člena 1(2), drugi pododstavek, Direktive o DDV in člena 19(1) uredbe predsednika republike št. 633 z dne 26. oktobra 1972.

109    Poleg tega iz dokumentov v spisu ni razvidno, da bi ministrstvo za gospodarski razvoj lahko posredno, čeprav le delno, doseglo vračilo DDV, ki ga mora družba Open Fiber plačati za koncesijske dajatve v fazi upravljanja omrežja zelo velikih hitrosti za dostop do interneta, tako da se za to ministrstvo lahko šteje, da ne nosi dejanskega in dokončnega bremena tega stroška.

110    V zvezi s tem zgolj okoliščina, da je družba Infratel družba z javnim kapitalom, ki je posredno v lasti italijanske države in je pod njenim nadzorom, ne zadostuje za dokaz obstoja mehanizma posredne pridobitve vračila DDV v korist ministrstva za gospodarski razvoj.

111    Vsekakor, tudi če bi tak mehanizem obstajal ali bi ga bilo mogoče vzpostaviti med ministrstvom za gospodarski razvoj in družbo Infratel, bi bilo mogoče izdatek za DDV, ki ga je moralo to ministrstvo plačati v fazi gradnje omrežja zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, izključiti iz vseh stroškov, ki so upravičeni do prispevka iz ESRR le, če bi bila ta posredna pridobitev vračila DDV prek družbe Infratel določena z italijansko zakonodajo o DDV, česar Komisija sploh ne zatrjuje.

112    V zvezi s tem se Komisija ne more utemeljeno sklicevati na rešitev, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v sodbah z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija (T‑89/10, neobjavljena, EU:T:2012:451), in z dne 20. septembra 2012, Madžarska/Komisija (T‑407/10, neobjavljena, EU:T:2012:453).

113    Res je, da je Splošno sodišče v teh dveh zadevah zavrnilo ničnostni tožbi, vloženi zoper odločbi Komisije o izključitvi DDV iz upravičenih stroškov v okviru prispevkov iz ESRR in Kohezijskega sklada.

114    Vendar je za ti odločbi Komisije po eni strani veljala zlasti Uredba št. 1084/2006, katere člen 3(e) je, tako kot člen 7(1)(d) Uredbe št. 1080/2006, izključeval DDV, ki se lahko povrne, iz izdatkov, upravičenih do pomoči iz Kohezijskega sklada, ne da bi bilo treba ugotoviti, ali so podrobna pravila za vračilo posledica uporabe nacionalne zakonodaje na področju DDV.

115    Po drugi strani je v obeh zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi, navedeni zgoraj v točki 112, upravičenec upošteval enotno finančno poslovodenje faz gradnje in obratovanja projektov, obravnavanih v teh zadevah, ter analiziral stroške in prednosti projektov, ki ustvarjajo prihodke.

116    V obravnavanem primeru, kot je bilo opozorjeno v točki 6 zgoraj, je pomoč iz naslova ESRR za veliki projekt BUL državna pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, kot izhaja iz posamičnega preverjanja potreb financiranja, ki ga je opravila Komisija v skladu s pravili, ki se uporabljajo na področju državnih pomoči.

117    Kot pravilno navaja Italijanska republika, pa iz člena 61(8) Uredbe št. 1303/2013 v različici, ki je veljala na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, izhaja, da se pravila o operacijah, ki ustvarjajo neto prihodke po tem, ko so bile te operacije zaključene, niso uporabljala za operacije, za katere je podpora iz naslova programa državna pomoč.

118    Nazadnje, Komisija ni dokazala, da bi italijanska zakonodaja na področju DDV določala druge mehanizme za pridobitev vračila DDV kot pa pravico do odbitka, določeno z Direktivo o DDV, ki bi osebam javnega prava, kot je ministrstvo za gospodarski razvoj, omogočali pridobitev vračila DDV, ki ga nosijo kot končni potrošniki.

119    Zato zgolj okoliščina, da so koncesijske dajatve za omrežje zelo visokih hitrosti za dostop do interneta, ki jih plačuje koncesionar družbi Infratel kot naročniku, predmet DDV, ne vpliva na dejanski in dokončni pripis izdatka DDV na realizacijo velikega projekta BUL ministrstvu za gospodarski razvoj. Ker Komisija ni dokazala, da bi lahko ministrstvo doseglo vračilo tega izdatka na podlagi nacionalne zakonodaje v zvezi z DDV, je tudi tretji razlog iz točke 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa v nasprotju s členom 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013.

120    Iz vsega navedenega izhaja, da so trije razlogi, na katerih temelji izpodbijani sklep, v nasprotju s členom 69(3)(c) Uredbe št. 1303/2013. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, navedene v utemeljitev tožbe.

 Stroški

121    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi Italijanske republike naloži plačilo stroškov.

122    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1.      Izvedbeni sklep Komisije C(2019) 2652 final z dne 3. aprila 2019 o odobritvi finančnega prispevka za velik projekt „Veliki nacionalni projekt zelo visokih hitrosti – bela območja“, ki je bil izbran v okviru operativnih programov „POR Abruzzo FESR 2014-2020“, „Basilicata“, „POR Calabria FESR FSE“, „Campania“, „POR Emilia Romagna FESR“, „POR Lazio FESR“, „POR Liguria FESR“, „POR Lombardia FESR“, „POR Marche FESR 2014-2020“, „POR Piemonte FESR“, „POR Puglia FESR-FSE“, „POR Sardegna FESR“, „Sicilia“, „Toscana“, „POR Umbria FESR“, „POR Veneto FESR 2014-2020“ in „Podjetja in konkurenčnost“ v Italiji se razglasi za ničen v delu, v katerem so z njim iz financiranja Evropske unije izključeni stroški, ki jih je upravičenec nosil iz naslova davka na dodano vrednost.

2.      Evropska komisija poleg svojih stroškov nosi stroške Italijanske republike.

3.      Češka republika in Kraljevina Španija nosita svoje stroške.

da Silva Passos

Valančius

Reine

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. junija 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: italijanščina.