SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 16. maja 2013
Zadeva T‑281/11 P
Diego Canga Fano
proti
Svetu Evropske unije
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2009 – Odločba o nenapredovanju tožeče stranke v naziv AD 13 – Primerjava uspešnosti – Nadzor sodišča nad očitno napako pri presoji“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 24. marca 2011 v zadevi Canga Fano proti Svetu (F‑104/09)), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Diego Canga Fano nosi svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasil Svet Evropske unije.
Povzetek
1. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi, člen 45)
2. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Drugi elementi, ki se lahko upoštevajo
(Kadrovski predpisi, člen 45)
3. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
4. Uradniki – Napredovanje – Merila – Uspešnost – Upoštevanje ravni odgovornosti – Obseg – Sodni nadzor
(Kadrovski predpisi, člen 45)
5. Uradniki – Napredovanje – Merila – Uspešnost – Upoštevanje jezikovnega znanja – Obseg
(Kadrovski predpisi, člen 45)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 41, 42, 84 in 102.)
Napotitev na:
Sodišče: 19. marec 1964, Raponi proti Komisiji, 27/63, Recueil, str. 247, 268; 1. julij 1976, de Wind proti Komisiji, 62/75, Recueil, str. I‑1167, točka 17; 3. december 1981, Bakke-d’Aloya proti Svetu, 280/80, Recueil, str. 2887, točka 10; 3. april 2003, Parlament proti Samper, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točka 35;
Splošno sodišče: 11. december 1991, Frederiksen proti Parlamentu, T‑169/89, Recueil, str. II‑1403, točka 70; 30. november 1993, Tsirimokos proti Parlamentu, T‑76/92, Recueil, str. II‑1281, točka 21; 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑547/93, ZOdl. JU, str. I‑A‑63 in II‑185, točka 133 in navedena sodna praksa; 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T‑134/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑125 in II‑609, točka 41; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 54; 27. september 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑156/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑189 in II‑A‑2‑969, točka 46; 16. december 2010, Svet proti Stols, T‑175/09 P, točki 23 in 47 in navedena sodna praksa.
2. Obveznost organa za imenovanja, da opravi primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, ki je določena v členu 45 Kadrovskih predpisov, je izraz načela enakega obravnavanja uradnikov in njihove upravičenosti do kariere, tako da je presoja njihove uspešnosti odločilno merilo. Glede tega člen 45(1) Kadrovskih predpisov določa, da pri primerjalni oceni uspešnosti organ za imenovanja upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o temeljitem znanju, in raven odgovornosti. Člen 45(1) Kadrovskih predpisov temu organu pušča neko polje proste presoje glede pomembnosti, ki jo namerava med primerjalno preučitvijo uspešnosti pripisati vsakemu od treh meril, ki so omenjena v tej določbi, pri čemer pa mora vseeno spoštovati načelo enakosti.
Organ za imenovanja lahko v primeru enake uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, na podlagi treh elementov, ki so izrecno navedeni v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, podredno upošteva druge elemente, kot so starost kandidatov in njihova delovna doba v nazivu ali službi, v tem primeru pa so lahko ta merila odločilna pri njegovi izbiri.
(Glej točki 43 in 44.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 12. februar 1992, Volger proti Parlamentu, T‑52/90, Recueil, str. II‑121, točka 24; zgoraj navedena sodba Lopes proti Sodišču, točki 133 in 138; 5. marec 1998, Manzo-Tafaro proti Komisiji, T‑221/96, ZOdl. JU, str. I‑A‑115 in II‑307, točka 17; 27. april 1999, Thinus proti Komisiji, T‑283/97, ZOdl. JU, str. I‑A‑69 in II‑353, točki 48 in 49; 18. september 2003, Callebaut proti Komisiji, T‑241/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑215 in II‑1061, točka 44; 10. junij 2004, Liakoura proti Svetu, T‑330/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑191 in II‑859, točka 46.
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 75, 79, 94 in 101.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. september 1997, Koelman proti Komisiji, C‑59/96 P, Recueil, str. I‑4809, točka 31; 28. maj 1998, New Holland Ford proti Komisiji, C‑8/95, Recueil, str. I‑3175, točka 72; 6. april 2006, general Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točki 51 in 54; 21. september 2006, JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točka 106.
Splošno sodišče: 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točki 60 in 62; 7. december 2011, Mioni proti Komisiji, T‑274/11 P, točka 18.
4. Ker je v okviru primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, raven odgovornosti uradnika lahko odvisna od drugih dejavnikov kot od pravne opredelitve, ki je za njegove naloge določena v kadrovskih predpisih, lahko sodišče Unije upošteva naloge, ki jih zadevni uradniki dejansko izvršujejo in ki se razlikujejo od njihovih uradnih nalog, da bi preverilo, ali primerjalna presoja ravni odgovornosti, ki jo je opravil organ za imenovanja, vsebuje očitno napako.
(Glej točko 78.)
5. Člen 45(1) Kadrovskih predpisov upoštevanja jezika na podlagi merila v zvezi z jezikovnim znanjem ne pogojuje s tem, da je uradnikovo zatrjevano znanje jezika popolno. Minimalno raven znanja, ki se zahteva glede tega, je namreč treba opredeliti zgolj na podlagi potreb službe, zlasti ob upoštevanju narave opravljanih nalog.
(Glej točko 117.)