SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 13. aprila 2011(*)
„Začasna odredba – Konkurenca – Plačilo globe – Bančna garancija – Predlog za izdajo začasne odredbe (odpoved zagotovitvi bančne garancije)“
V zadevi T-393/10 R,
Westfälische Drahtindustrie GmbH s sedežem v Hammu (Nemčija),
Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG s sedežem v Hammu,
Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG s sedežem v Iserlohnu (Nemčija),
zastopnika: C. Stadler in N. Tkatchenko, odvetnika,
predlagateljice,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Bottka, R. Sauer in C. Hödlmayr, zastopniki, skupaj z R. Van der Houtom, odvetnikom,
nasprotna stranka,
zaradi odloga izvršitve Sklepa Komisije C(2010) 4387 konč. z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje), kakor je bil spremenjen s Sklepom C(2010) 6676 konč. z dne 30. septembra 2010 v delu, v katerem je bila predlagateljicam naložena globa,
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje in postopek
1 Predlagateljice so del tako imenovane „skupine Pampus“ (skupina PIB+), ki deluje predvsem v sektorju industrijskega jekla in jeklenih žic in vključuje štiri holdinške družbe: Pampus Stahlbeteiligungsgesellschaft mbH, Pampus Umformtechnik GmbH, Pampus Logistikbeteiligungsgesellschaft mbH in Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: PIB). Vse deleže v teh holdinških družbah, za katere ni skupne holdinške družbe, imajo tri članice družine Pampus.
2 Prva predlagateljica, Westfälische Drahtindustrie GmbH (v nadaljevanju: WDI), se ukvarja s proizvodnjo in prodajo jeklenih izdelkov, pridobivanjem in upravljanjem deležev v podjetjih, pretežno na področju proizvodnje in obdelave žic. Druga predlagateljica, Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG (v nadaljevanju: WDV), ima v WDI 98-odstotni delež. Dvotretjinski delež v WDV ima PIB, tretjinski delež pa ArcelorMittal Hamburg GmbH (v nadaljevanju: ArcelorMittal). Dejavnost PIB je zlasti pridobivanje, upravljanje in odsvojitev deležev v industriji ter prodaja jeklenih izdelkov.
3 Predlagateljice s tem predlogom za izdajo začasne odredbe v bistvu predlagajo odlog izvršitve Sklepa Komisije C(2010) 4387 konč. z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje), kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2010) 6676 konč. z dne 30. septembra 2010 (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sklep), v delu, v katerem je bila predlagateljicam naložena globa, ne da bi morale zagotoviti bančno garancijo.
4 Komisija v izpodbijanem sklepu številnim proizvajalcem jekla za prednapenjanje v bistvu očita, da so dolga leta v sektorju jekla za prednapenjanje določali dobavne kvote in cene, da so si medsebojno razdelili kupce in si izmenjavali poslovno občutljive informacije in s to trajajočo kršitvijo oškodovali celotno evropsko gradbeno industrijo. Komisija je zato naložila globe v skupnem znesku skoraj 460 milijonov EUR. Predlagateljicam je natančneje naložila globo v skupni višini 46,55 milijona EUR, in sicer je naložila vsem trem kot solidarno odgovornim plačilo 15,485 milijona EUR, WDI in WDV kot solidarno odgovornima plačilo 23,37 milijona EUR in samo WDI 7,695 milijona EUR. Komisija je še štirim družbam skupine ArcelorMittal naložila globo, najprej v znesku 276,48 milijona EUR, pozneje pa jo je znižala na 230,4 milijona EUR.
5 Predlagateljice so s tožbo, ki je bila v tajništvu Splošnega sodišča vložena 14. septembra 2010, predlagale, naj se prvotni sklep z dne 30. junija 2010 razglasi za ničnega v delu, v katerem jim je bila naložena globa, podredno pa naj se globe, ki so jim bile naložene, ustrezno zmanjšajo. Po vročitvi sklepa o spremembi z dne 30. septembra 2010 so z vlogo, ki je bila v tajništvu Splošnega sodišča vložena 16. novembra 2010, svoj predlog in tožbene razloge iz prvotne tožbe spremenile in prilagodile glede na sklep o spremembi.
6 Predlagateljice so z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. decembra 2010 vložile ta predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim v bistvu predlagajo, naj se:
– odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izreka sodbe v postopku v glavni stvari, brez predložitve bančne garancije ali drugega finančnega jamstva, v delu, v katerem jim je bilo naloženo plačilo globe v znesku 15,485 milijona EUR (WDI, WDV in PIB kot solidarnim dolžnicam), v znesku 23,37 milijona EUR (WDI in WDV kot solidarnima dolžnicama) in v znesku 7,695 milijona EUR (WDI);
– podredno, odobri plačilne olajšave brez predložitve bančne garancije ali drugega finančnega jamstva za plačilo naloženih glob v skladu z ustreznim in strokovno pripravljenim terminskim načrtom plačil;
– nasprotni stranki naloži plačilo stroškov postopka.
7 Komisija s pisnim stališčem glede predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je v tajništvu Splošnega sodišča vložila 14. februarja 2011, predlaga, naj se:
– predlog v celoti (glavni in podredni predlog) zavrne;
– predlagateljicam naloži plačilo stroškov postopka.
8 Predlagateljice so z vlogo z dne 15. februarja 2011 zaprosile za dovoljenje, da odgovorijo na stališče Komisije, ker so se v upravnem postopku, ki ga je Komisija vodila glede preiskave njihove plačilne sposobnosti (tako imenovani ITP postopek) in ga je končala z dopisom z dne 14. februarja 2011, pokazali novi elementi, ki so pomembni v zvezi z nujnostjo njihovega predloga za izdajo začasne odredbe. Po ugoditvi tej prošnji so predlagateljice z vlogo z dne 25. februarja 2011 podale dodatna stališča. Komisija je zato svoje končno stališče podala z vlogo z dne 21. marca 2011.
9 Komisija je v navedenem upravnem dopisu z dne 14. februarja 2011 zavrnila znižanje glob, ki so bile naložene predlagateljicam, z obrazložitvijo, da je WDI zmožna plačati celotno globo v znesku 46,55 milijona EUR ali za ta znesek zagotoviti bančno garancijo.
10 Splošnemu sodišču je znano, da so vzporedno z ITP postopkom, ki je pri Komisiji potekal v zvezi s preizkusom plačilne sposobnosti predlagateljic, prej omenjene družbe skupine ArcelorMittal (glej točko 4 zgoraj) 4. aprila 2011 dosegle znižanje glob z 230,4 milijona EUR na 45,7 milijona EUR, saj jim je Komisija priznala omejeno plačilno sposobnost. Pred tem pa je bil trem od teh družb zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, med drugim zaradi velike finančne moči skupine ArcelorMittal (konsolidiran skupni promet več kot 46 milijard EUR v poslovnem letu 2009) (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. decembra 2010 v zadevi ArcelorMittal Wire France in drugi proti Komisiji, T-385/10 R, neobjavljen v ZOdl.).
Obrazložitev
11 Sodnik za začasne odredbe lahko v skladu s členom 278 PDEU in členom 279 PDEU v povezavi s členom 256(1) PDEU, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali sprejme potrebne začasne odredbe.
12 V skladu s členom 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odredi odlog izvršitve in izda začasne odredbe, če se ugotovi, da je njihova odreditev dejansko in pravno utemeljena na prvi pogled (fumus boni juris) in da je to nujno v smislu, da morajo biti odrejene in morajo učinkovati pred odločbo v glavni stvari, da bi se preprečila velika in nepopravljiva škoda za interese predlagatelja (sklep predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165, točka 22). Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za izdajo začasnih odredb zavrniti, če eden od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30). Sodnik za začasne odredbe po potrebi pretehta tudi vpletene interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 4. aprila 2002 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01 R, Recueil, str. II-2153, točka 50).
13 Poleg tega ima sodnik za začasne odredbe v okviru te celovite presoje široko diskrecijsko pravico in glede na posebnosti primera prosto določa način preverjanja omenjenih pogojev ter tudi vrstni red preverjanja, saj mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne nalaga sledenja vnaprej določeni shemi analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklep Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, naveden v točki 12 zgoraj, točka 23, in sklep predsednika Sodišča z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C-459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25).
14 Pisna stališča strank vsebujejo vse podatke, ki so potrebni za odločitev o predlogu. Zato ustni postopek ni potreben.
Predmet predloga za izdajo začasne odredbe
15 V skladu s členom 2 izpodbijanega sklepa ima podjetje, ki mu je bila naložena globa, ob vložitvi ničnostne tožbe izbiro med začasnim plačilom globe in zagotovitvijo bančne garancije, ki bi bila sprejemljiva za Komisijo. Na to možnost izbire je Komisija predlagateljice posebej opozorila z dopisoma z dne 5. julija in 1. oktobra 2010, s katerima jim je vročila izpodbijani sklep, in pri tem navedla, da se bo znesek morebitne bančne garancije obrestoval po 2,5-odstotni obrestni meri.
16 Poleg tega je Komisija v stališču z dne 14. februarja 2011 (točki 52 in 59) izrecno izjavila, da zaradi navedene možnosti izbire že od vsega začetka ne more biti podana nujnost zadevnega predloga za izdajo začasne odredbe, če imajo predlagateljice možnost zagotoviti bančno garancijo, ki je manj omejevalna rešitev kot začasno plačilo globe. Zato naj vprašanje, zastavljeno v tem predlogu, o obstoječi likvidnosti za začasno plačilo globe, ne bi bilo pomembno.
17 Iz tega na eni strani izhaja, da je Komisija sama pripravljena predlagateljicam pod določenim pogojem (zagotovitev bančne garancije) odložiti izvršitev izpodbijanega sklepa. Tako se lahko predlog za odložitev izvršitve tega sklepa logično nanaša le na to, da se predlagateljicam prizna oprostitev obveznosti, da zagotovijo bančno garancijo kot pogoj za to, da se globe, ki so jim naložene, ne izterjajo takoj (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T-11/06 R, ZOdl., str. II-2491, točke od 23 do 26).
18 Na drugi strani Komisija sama omejuje svoje navedbe o nujnosti na vprašanje, ali je predlagateljicam dejansko onemogočeno, da zagotovijo bančno garancijo, ali pa bi to v vsakem primeru povzročilo zatrjevano škodo insolventnosti. Po njenem mnenju naj bi bila zlasti WDI glede na trenutne kazalnike in napovedi (ter zlasti njen denarni tok) objektivno sposobna zagotoviti takšno garancijo za celotno globo. V tem primeru Komisija ne bi zahtevala od preostalih dveh predlagateljic dodatne bančne garancije, s čimer bi izključila nevarnost insolventnosti (stališče z dne 14. februarja 2011, točka 60).
19 Iz teh navedb Komisije – in tudi njenih ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točki 1178 in 1179), da WDI in PIB zaradi resnih finančnih težav ne bi mogli plačati glob in po vsej verjetnosti sploh ne bi preživeli – je treba sklepati, da začasno plačilo glob, naloženih predlagateljicam, tudi po mnenju Komisije ni realna možnost, saj predlagateljice trenutno niso finančno sposobne izvesti takšnega plačila.
20 Predmet zadevnega predloga za izdajo začasne odredbe – in tako tudi preizkusa nujnosti – je zato zgolj oprostitev obveznosti predlagateljic, da zagotovijo bančno garancijo kot pogoj za to, da se naložene globe ne izterjajo takoj.
Nujnost
21 V skladu z ustaljeno sodno prakso je o nujnosti izdaje začasne odredbe treba odločiti glede na potrebo po začasnem odločanju, da stranka, ki predlaga začasno odredbo, ne bi utrpela velike in nepopravljive škode. Ta stranka mora predložiti dokaz za to, da ne more počakati na odločitev v postopku v glavni stvari, ne da bi utrpela takšno škodo (glej sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 15. novembra 2001 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T-151/01 R, Recueil, str. II-3295, točka 187 in navedena sodna praksa, in z dne 4. decembra 2007 v zadevi Cheminova in drugi proti Komisiji, T-326/07 R, ZOdl., str. II-4877, točka 50).
22 V zvezi z vprašanjem bančne garancije, ki je v tem primeru pomembno, se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso predlogu za odlog izvršitve obveznosti, da se zagotovi bančna garancija kot pogoj za to, da se globa ne izterja takoj, ugodi le v izjemnih okoliščinah (sklepa predsednika Sodišča z dne 6. maja 1982 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82 R, Recueil, str. 1549, točka 6, in z dne 14. decembra 1999 v zadevi DSR-Senator Lines proti Komisiji, C-364/99 P(R), Recueil, str. I-8733, točka 48). Predložitev varščine je namreč v okviru postopka za izdajo začasne odredbe izrecno predvidena v Poslovniku Sodišča in Poslovniku Splošnega sodišča ter je v skladu s splošnim in razumnim delovanjem Komisije (sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 5. avgusta 2003 v zadevi IRO proti Komisiji, T-79/03 R, Recueil, str. II-3027, točka 25, in z dne 21. januarja 2004 v zadevi FNSEA in drugi proti Komisiji, T-245/03 R, Recueil, str. II-271, točka 77).
23 V skladu s sodno prakso so take izjemne okoliščine načeloma podane, če stranka, ki predlaga oprostitev obveznosti zagotovitve zahtevane bančne garancije, predloži dokaz, da objektivno ne more zagotoviti te garancije ali da bi zagotovitev garancije ogrozila njen obstoj (sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, naveden v točki 17 zgoraj, točka 98, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 20. oktobra 2003 v zadevi Leali proti Komisiji, T-46/03 R, Recueil, str. II-4473, točka 33 in navedena sodna praksa).
24 Pri obeh navedenih izjemnih okoliščinah gre za alternativna, ne kumulativna pogoja.
25 Če bi predlagateljicam v tem primeru uspelo dokazati, da objektivno ne morejo zagotoviti bančne garancije za globe, ki so jim naložene, bi v skladu s to sodno prakso morali priznati nujnost izdaje predlagane začasne odredbe.
26 Predlagateljice v zvezi s tem navajajo, da objektivno ne morejo zagotoviti bančne garancije niti z lastnimi sredstvi niti z vključitvijo družbenikov in celotne skupine PIB+. Po vročitvi prvotnega sklepa naj bi intenzivno, vendar neuspešno, poskušale zagotoviti bančno garancijo za kritje prvotno naložene globe v znesku 56,05 milijona EUR pri vseh [zaupno](1) kreditnih institucijah in zavarovateljih kreditov, ki so del finančnega kroga skupine. Po vročitvi sklepa o spremembi naj bi ponovno poskušale zagotoviti bančno garancijo za znižano globo (46,55 milijona EUR), vendar spet neuspešno. Vse kreditne institucije in zavarovatelji kreditov naj bi zavrnili njihove prošnje.
27 Komisija ugovarja, da so zavrnilni dopisi, ki so jih predložile predlagateljice, v več pogledih vprašljivi. Obrnile naj bi se le na banke, ki naj bi že bile upnice skupine PIB+ in naj bi zato imele interes, da se z dosego znižanja globe prepreči sprememba njihovega finančnega status quo. Pri tem korespondenca med WDI in (posameznimi) bankami, ki je bila predložena Komisiji, daje vtis, da na nobeni strani ni bilo pravega interesa za resno razpravo o možnosti pridobitve bančne garancije, temveč so zavrnitev štele kot nujen pogoj za zaprošeno znižanje globe. To naj bi tudi pojasnilo, zakaj so banke, očitno brez podrobnejšega pregleda (zlasti finančnega položaja same WDI), pavšalno zavrnile prošnje. Poleg tega naj bi bilo samo devet predloženih dopisov jasno naslovljenih neposredno na WDI. Banke [zaupno] so svojo zavrnitev utemeljile z ekonomskim položajem celotne skupine Pampus. Vendar naj bi bilo WDI gospodarsko uspešno, plačilno močno in torej kreditno sposobno podjetje. Ker naj ne bilo prepričljivih dokazov za to, da bi morebitno poslabšanje gospodarskega položaja skupine Pampus vplivalo na WDI, pravi razlog za zavrnitev še vedno ni jasen.
28 Po mnenju Komisije predloženi zavrnilni dopisi niti niso ustrezni, ker so banke zavrnile garancije le pavšalno in večinoma s sklicevanjem na slab gospodarski in finančni položaj skupine Pampus. Odločilen bi lahko bil le objektiven gospodarski položaj WDI. Glede na pozitivne napovedi denarnega toka v prihajajočih letih in sredstva zavarovanja, ki so bankam na voljo, je WDI imela možnost pridobiti bančno garancijo. Iz napovedi denarnega toka, ki so jo predložile same predlagateljice, naj bi izhajalo, da bi WDI lahko celo povrnila posojilo v višini globe z letnimi obroki za sedemletno obdobje iz prostega denarnega toka. Prav zato naj bi bila zagotovitev bančne garancije izvedljiva.
29 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so predlagateljice, kot to izhaja iz spisa, najprej neuspešno zaprosile za bančno garancijo štirinajst kreditnih institucij. Tako so WDI, WDV in PIB 20. julija 2010 naslovile v bistvu identične dopise „bankam posojilodajalkam“ in jih zaprosile za zagotovitev bančne garancije za celoten ali delni znesek naloženih glob (56,05 milijona EUR). WDI je istega dne po elektronski pošti poslala podobno prošnjo tem bankam: [zaupno].
30 Prav vsi zavrnilni dopisi se sklicujejo na negotov gospodarski in finančni položaj predlagateljic, kar naj bi bankam onemogočalo odobritev zaprošene. Nekateri dopisi so zelo kratki, drugi pa podrobneje obrazloženi. Tako se [zaupno] (dopis z dne 26. julija 2010, naslovljen na WDI) sklicuje na „obseg že prevzetih obveznosti“ in na to, da je skupina Pampus „v fazi sanacije“. [zaupno] (trije identični dopisi z dne 23. julija 2010, naslovljeni na WDI, WDV in PIB) opozarjajo na „nedavno izvedeno izčrpno preučitev“ gospodarskega položaja podjetij in na njihov trenutno slab finančni položaj. [zaupno] (v dopisih z dne 22. julija 2010, naslovljenih na WDI, WDV in PIB) je navedeno, da bančne garancije ni mogoče dati „niti za delni znesek zaradi sedanjih gospodarskih razmer celotne skupine podjetij in posameznih podjetij“. [zaupno] (dopisi z dne 22. julija 2010, naslovljeni na WDI) se sklicujejo na „zahteven postopek sanacije in prestrukturiranja, s katerim naj bi se zagotovila srednjeročna finančna sposobnost“ in poudarjajo, da „bi bila pri dodatnem povečanju finančnih obveznosti v povezavi z obremenitvijo finančnih izidov […] sposobnost sanacije skupine podjetij resno ogrožena“, zaradi česar „ni mogoče pričakovati prevzema ustreznega deleža pri zagotovitvi bančne garancije“. [zaupno] (z dopisi z dne 22. julija 2010, naslovljenimi na WDI, WDV in PIB) je bilo sporočeno, da so „po obsežnem pregledu kredita“ ugotovili, da „niso podani pogoji za povečanje [njihove] obstoječe kreditne obveznosti“.
31 Predlagateljice so z dopisi oziroma elektronsko pošto z dne 10. novembra 2010 iste banke ponovno zaprosile za izdajo bančne garancije, tokrat za medtem že znižan znesek globe (46,55 milijona EUR). V zavrnilnih dopisih z dne od 11. do 26. novembra 2010 je v bistvu navedeno, da že prej navedeni zavrnitveni razlogi veljajo tudi za znižane globe.
32 Poleg tega je WDI 19. februarja 2011 zgoraj navedene banke še tretjič zaprosila, naj posebej zanjo izdajo bančno garancijo za (znižano) globo, ki je bila naložena le njej, in banke hkrati obvestila o razlogih, ki jih je Komisija navedla ob zavrnitvi njene zahteve za ITP. Banke so njeno prošnjo ponovno zavrnile. Tako je [zaupno] v dopisu z dne 22. februarja 2011 zavrnitev garancije utemeljila s svojo „izključno funkcijo dolgoročnega financiranja in svojo kritično presojo gospodarskih razmer [podjetja], ki je še vedno drugačno kot stališče Evropske komisije“. [zaupno] v dopisu z dne 23. februarja 2011 navaja, da je „po pretehtanju vseh informacij in po naknadnih internih razpravah ocenila, da je dosegla mejo [svoje] pripravljenosti kreditiranja tako za PIB+ kot celoto kot tudi za samo WDI“, zaradi česar „mora ponovno zavrniti prošnjo za izdajo bančne garancije v korist Evropske komisije“. Ob tem prosi za razumevanje, ker ne more razkriti vseh podrobnosti svoje odločitve o kreditiranju, navaja pa, da so njeni notranji postopki poslovanja oblikovani tako, da odločitve o dodelitvi kredita v primeru skupine ne more sprejeti na podlagi posameznih kreditojemalcev, ki skupino sestavljajo, ampak mora pri kreditni sposobnosti in postopku upoštevati celotno kreditno enoto, to pomeni skupino (v tem primeru skupino PIB+). Dalje navaja, da njena pripravljenost, da zagotovi kredit, ne temelji zgolj na trenutnem ali prihodnjem denarnem toku, ampak tudi na višini že odobrenih kreditov, zavarovanju, vseh obstoječih kreditnih pogodbah in pridobljenih izkušnjah.
33 Predlagateljice so na koncu navedle, čemur ni nihče oporekal, da naj bi bile same in celotna skupina podjetij, ki ji pripadajo, predmet posebnega nadzora bank, ki so zagotovile financiranje, ta nadzor naj bi vključeval tedenske telefonske konference z usklajevalno skupino bank ([zaupno]) ter če bi bilo potrebno, tudi sestanke s posameznimi bankami in celotnim krogom subjektov, ki jih financirajo. Komisija iz tega sklepa [zaupno]. Iz spisa dalje izhaja, da so predlagateljice od marca 2010 bankam pošiljale izčrpna mesečna poročila o svojem gospodarskem položaju (tekoče bilance, izkaze poslovnega izida, izkaz denarnih tokov itd.), ki podajajo vsesplošno sliko o njihovem gospodarskem položaju kot tudi celotne skupine PIB+.
34 Na podlagi vsega navedenega lahko sodnik za začasne odredbe zgolj ugotovi, da so se predlagateljice nemudoma, večkrat in resno trudile pridobiti bančno garancijo za globe, ki so jim bile naložene. Iz spisa izhaja, da neuspeh teh prizadevanj temelji na izčrpni dejanski preučitvi gospodarskega in finančnega položaja predlagateljic, ki so jo izvedle kontaktirane banke, kot je razvidno tako iz njihovih zavrnilnih dopisov in dejstva, da so bile izčrpno obveščene o položaju predlagateljic v celotni skupini PIB+ (vključno s člani družine Pampus) in posebej o položaju predlagateljice WDI. V zvezi s tem nič ne kaže na to, da naj bi bile prošnje predlagateljic zavrnjene le iz ustrežljivosti za namene tega postopka.
35 Ker je skupno štirinajst bank zavrnilo izdajo zaprošene bančne garancije iz zgoraj navedenih razlogov, so predlagateljice pravno zadostno dokazale, da objektivno niso mogle zagotoviti bančne garancije, še posebej ker je sodna praksa v podobnih primerih že sprejela dve oziroma tri odpovedi kot zadostne (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 2. marca 2011 v zadevi 1. garantovaná proti Komisiji, T-392/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 56, in sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, naveden v točki 17 zgoraj, točki 102 in 103). Zato ni pomembno, da predlagateljice niso predložile nobene zavrnitve s strani njihovih zavarovateljev kreditov [zaupno], pri tem pa vprašanja, ali izdaja bančne garancije sploh spada v poslovno dejavnost zavarovateljev kreditov, ni treba obravnavati.
36 Nasprotnih argumentov Komisije ni mogoče sprejeti.
37 Prvič, v zvezi z navedbo Komisije, da naj bi se finančna sredstva lastnika deleža ArcelorMittal, ki naj bi že dolgo časa imel tretjinski delež v WDV, nepravilno upoštevala, je treba ugotoviti, da se v okviru presoje finančne sposobnosti preživetja podjetja in njegove možnosti, da zagotovi zavarovanje, njegov dejanski položaj presoja ob upoštevanju, med drugim, značilnosti skupine, ki ji podjetje po svojem družbeniku neposredno ali posredno pripada (sklep predsednika Sodišča z dne 7. marca 1995 v zadevi Transacciones Marítimas in drugi proti Komisiji, C-12/95 P, Recueil, str. I‑467, točka 12, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 11. oktobra 2007 v zadevi MB Immobilien Verwaltungs-GmbH proti Komisiji, T-120/07 R, neobjavljen v ZOdl., točka 36 in navedena sodna praksa).
38 Ta pristop v sodni praksi temelji na tem, da so objektivni interesi zadevnega podjetja odvisni od interesov oseb, ki ga nadzorujejo, tako da je treba pri presoji vprašanja, ali je zatrjevana škoda resna in nepopravljiva, upoštevati tudi finančni položaj oseb, ki to podjetje nadzorujejo (sklep MB Immobilien Verwaltungs-GmbH proti Komisiji, naveden v točki 37 zgoraj, točka 37 in navedena sodna praksa). Ta „sodna praksa o skupinah“ naj bi se medtem razširila na manjšinske deleže (50 %, 40 % in celo 30 %), ker bi bili tudi takšni – bistveni – deleži glede na strukturo kapitala zadevnega podjetja lahko pomembni za njegovo plačilno sposobnost, tako da mora predlog za izdajo začasne odredbe v vsakem primeru vsebovati zadostne podatke o takih manjšinskih deležih (primerjaj sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 7. maja 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, T-410/09 R, neobjavljen v ZOdl., točki 57 in 58, in z dne 24. januarja 2011 v zadevi Rubinetterie Teorema proti Komisiji, T-370/10 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 39 do 42). Ta sodna praksa najprej določa le obveznost posredovanja informacij glede na možnost uskladitve interesov, medtem ko v obeh predlogih za izdajo začasne odredbe, ki sta temelj te sodne prakse, ni bilo treba preučiti, ali je dejansko obstajala takšna uskladitev med zadevnim podjetjem in vsakokratnim manjšinskim družbenikom.
39 V obravnavanem primeru so predlagateljice v predlogu za izdajo začasne odredbe omenile manjšinski delež ArcelorMittal in navedle, da so se 26. julija in 22. novembra 2010 neuspešno obrnile na ArcelorMittal zaradi bančne garancije za globe, ki so jim bile naložene. Vendar pa ni potreben natančnejši preizkus resnosti teh prošenj in zavrnilnih dopisov Arcelor Mittal z dne 30. julija in 25. novembra 2010. Navedena sodna praksa o skupinah se namreč ne uporablja za razmerja med predlagateljicami in ArcelorMittal.
40 Čeprav je ArcelorMittal, prav tako kot vsaka od predlagateljic, dejavna na trgu jekla, pa te družbe pripadajo različnim skupinam, skupini ArcelorMittal na eni strani in skupini PIB+ na drugi strani, ki si medsebojno konkurirata in sledita različnim (strateškim) poslovnim interesom. Zato ni mogoče, da bi ArcelorMittal in predlagateljice objektivno uresničevale iste temeljne interese. Predvsem ni mogoče, da bi ArcelorMittal kot družbenica podpirala agresivnejšo poslovno politiko skupine PIB+, katere namen bi bil prevzeti stranke in celoten trg skupine ArcelorMittal. Manjšinski delež ArcelorMittal torej ne more privesti do uporabe sodne prakse o skupinah.
41 Temu ne nasprotuje dejstvo, da ArcelorMittal in katera od predlagateljic lahko uresničujejo podobne denarne interese, zlasti kadar gre za ohranitev vrednosti manjšinskega deleža ArcelorMittal. Ta interes ArcelorMittal – ki mu je mogoče dodati tudi interes, da ohrani dostop do poslovnih podatkov WDV in WDI v delu, v katerem je to upravičeno s položajem manjšinskega družbenika – ni enako močan kot temeljni strateški interesi, ki jih skupina uresničuje pri usmerjanju svoje poslovne politike in ki upravičujejo uporabo sodne prakse o skupinah le v primeru objektivne uskladitve interesov. Tega ne spremeni niti dejstvo, ki ga je izpostavila Komisija, da je ArcelorMittal pripravljena [zaupno].
42 Drugič, po mnenju Komisije iz zavrnilnih dopisov bank ni mogoče sklepati o nemožnosti zagotovitve bančne garancije zato, ker imajo banke precejšen interes, da v primeru hkratnih odlogov glob kar najhitreje pokrijejo svoje terjatve. Vsi upniki mreže PIB+, vključno z bankami in Komisijo, so namreč konkurirali za najboljše možno zavarovanje in za poznejšo največjo možno izpolnitev posameznih terjatev. [zaupno] Pri tem naj bi bili objektivno zainteresirani za ohranitev poslovanja WDI, in sicer zaradi velike donosnosti in konkurenčnosti WDI ter denarnega toka, ki ga ustvarja. Če WDI ne bi poslovala dalje, bi to za banke pomenilo odpoved glavnemu viru prihodkov mreže kljub pričakovani kratkoročni in dolgoročni rasti denarnega toka. Zato bi bilo objektivno pričakovati, da bi banke na koncu le financirale izdajo bančne garancije za globe, takoj ko ne bi bilo več možnosti za odlog izvršitve. Poleg tega bi bila vsaka razumna banka, ki deluje na podlagi racionalnega ekonomskega izračuna in je seznanjena s pozitivnimi poslovnimi podatki WDI, pripravljena zagotoviti bančno garancijo za celoten znesek globe, naložene predlagateljicam.
43 Tem navedbam ni mogoče pritrditi. V delu, v katerem Komisija ne želi priznati „znatnega lastnega interesa“ štirinajstih bank, ki so predlagateljicam zavrnile bančno garancijo, je treba opozoriti, da banka, ko sprejema odločitev, pozitivno ali negativno, o kreditu in garancijah, vedno sledi svojim interesom kot kreditna institucija in jih v korist svojih delničarjev tudi mora. V obravnavanem primeru bi morali te interese podrediti interesom Komisije le, če bi se lahko zgoraj navedena sodna praksa o skupinah uporabila za štirinajst bank. Vendar v tem primeru ni tako.
44 Prvič, iz spisa ni razvidno, da bi banke postale lastnice deležev v predlagateljicah ali bi bile kakor koli s kapitalskimi vložki udeležene v skupini PIB+. Njihova poslovna razmerja s to skupino so omejena na kreditno področje, pri čemer so njihovi interesi usmerjeni v kar najboljše zavarovanje ter izpolnitev njihovih terjatev in obrestnih zahtevkov. V zvezi s tem ni objektivne istovetnosti med strateškimi interesi teh kreditnih institucij in interesi predlagateljic, ki so prvenstveno dejavne v sektorju jekla (glej točki 1 in 2 zgoraj).
45 Drugič, navedba, [zaupno], sama po sebi ne zadošča za dokaz, da med bankami in temi družbami obstajajo tako močne osebne povezave – kot so te, ki lahko obstajajo med tremi člani družine Pampus in zaradi katerih skupna holdinška družba ni potrebna (glej točko 1 zgoraj) –, da bi to lahko upravičilo uporabo sodne prakse o skupinah.
46 Tretjič, v zvezi z očitkom Komisije predlagateljicam, da se niso obrnile na nobeno tujo banko, zadošča ugotovitev, da je [zaupno] že na začetku pojasnila, da ni bilo možnosti pridobitve zahtevane bančne garancije pri bankah, ki niso pripadale temu krogu subjektov, ki financirajo predlagateljice, potem ko je ta krog že izrazil zavrnitev. Poleg tega je v sodni praksi priznano, da zavrnitev bančne garancije s strani hišnih bank predlagatelja, ki je njihova stalna stranka, pomeni objektivno nezmožnost pridobiti zahtevano garancijo (sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, naveden v točki 17 zgoraj, točke 105, 109 in 110).
47 Ker glede na navedeno različni zavrnilni dopisi zgoraj navedenih [zaupno] bank zadoščajo za ugotovitev, da predlagateljice niso mogle zagotoviti bančne garancije za svoje globe, trditev Komisije, ki temelji na številnih finančnih dokumentih in gospodarskih podatkih predlagateljic, da bi te banke na koncu le zagotovile sporno bančno garancijo, ker naj bi bila vsaka razumna banka, ki se zaveda pozitivnih poslovnih podatkov, še zlasti družbe WDI, to pripravljena storiti, ni upoštevna.
48 Ta navedba Komisije je v nasprotju z njeno lastno [zaupno] oceno v izpodbijanem sklepu (točka 1179) „[zaupno]“. Poleg tega je treba omeniti, da Komisija v obravnavanem primeru meni, da lahko presodi ravnanje „razumne banke, ki se ravna po racionalnih ekonomskih izračunih“, čeprav je doslej vedno poudarjala, da sama ni banka in nima niti infrastrukture niti specializiranih služb banke, kar je Sodišče tudi upoštevalo (sodba z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, ZOdl., str. II-1181, točka 479).
49 Trditev Komisije se zdi nezdružljiva tudi s sodno prakso, v skladu s katero se nujnost predloga za izdajo začasne odredbe presoja glede na okoliščine v času, ko je bil predlog vložen, najkasneje pa takrat, ko o njem odloči sodnik za začasne odredbe (glej sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 23. januarja 2009 v zadevi Pannon Hőerőmű proti Komisiji, T-352/09 R, neobjavljen v ZOdl., točki 29 in 30, in z dne 8. junija 2009 v zadevi Z proti Komisiji, T-173/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 22). Medtem ko so predlagateljice v obravnavanem primeru pravno zadostno dokazale, da pred izdajo tega sklepa objektivno niso mogle zagotoviti bančne garancije, se želi Komisija s trditvijo – da je treba pričakovati, da bodo banke „na koncu“ le financirale zagotovitev bančne garancije, „brž ko ne bo nobene možnosti več za odlog izvršitve“ – opreti na čas po tem sklepu in tako „pustiti stvari“ vse do takrat, ko bi predlagateljice zaradi plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti morale same razglasile svojo insolventnost, če kljub vsemu ne bi pridobile bančne garancije (člena 17 in 15a Insolvenzordnung (nemški zakon o postopkih zaradi insolventnosti) v povezavi s členoma 177a in 130a Handelsgesetzbuch (nemški trgovinski zakonik)).
50 Končno ni mogoče pritrditi očitku Komisije, da so predlagateljice aktivno prispevale k svojemu težkemu finančnemu položaju, ker naj bi WDI po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah izvedla obsežne prenose kapitala v korist tretjim družbam iste skupine in hkrati oblikovala minimalno rezervacijo [zaupno] milijonov EUR za 18-letni delež pri omejevalnem sporazumu glede jekla za prednapenjanje.
51 Komisija v zvezi s tem zatrjuje, da bi bilo treba preprečiti, da se s takimi prenosi kapitala „spodkopava“ njena politika glob, vendar zadošča ugotovitev, da naj bi se s spornimi prenosi kapitala želeli preprečiti stečajni postopki posameznih podjetij skupine PIB+ in na koncu izguba delovnih mest. Prav tako ni sporno, da družbeniki niso „umaknili“ sredstev niti iz družb, ki jim je bila naložena globa, niti iz prejemnikov prenosa kapitala v skupini, z izjemo dividend leta 2008 v višini [zaupno] milijonov EUR v korist manjšinskega družbenika ArcelorMittal, ki ni del skupine. V teh okoliščinah niti PIB-Holding niti skupini PIB+ kot celoti ni mogoče očitati, da sta WDI izkoristili kot finančni vir za druge družbe skupine v težavah, da bi jim pomagala pri poslovanju.
52 V zvezi z rezervacijo v višini [zaupno] milijonov EUR se očitek o „nezadostni rezervaciji“ zdi nepomemben, ker se je sama Komisija v izpodbijanem sklepu (točki 1178 in 1179) sklicevala na več elementov, ki a priori nakazujejo, da [zaupno]. Zato naj ne bi bila pomembna višina knjigovodske rezervacije. Poleg tega se znesek [zaupno] milijonov EUR v okviru omejevalnega sporazuma glede jekla za prednapenjanje nikakor ne zdi nerazumen. Komisija je namreč že dvakrat presodila, da je treba globe, naložene posameznim podjetjem, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, zmanjšati. V zvezi z ArcelorMittal, ki je največja skupina v jeklarski industriji na svetu, je na koncu zaradi plačilne nesposobnosti posameznih podjetij skupine znižala globo celo za okoli 80 % (glej točko 10 zgoraj).
53 Ob upoštevanju navedenega so predlagateljice pravno zadostno dokazale nujnost sprejetja zahtevane začasne odredbe.
Fumus boni juris
54 V skladu s sodno prakso je fumus boni juris podan, če se vsaj eden od tožbenih razlogov predlagatelja zdi na prvi pogled upošteven in nikakor ne neutemeljen ali če njegovih trditev ni mogoče zavrniti brez podrobne preučitve, ki je pridržana sodišču, pristojnemu za odločitev o glavni stvari (v tem smislu glej sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2009 v zadevi United Phosphorus proti Komisiji, T-95/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 21 in navedena sodna praksa, in z dne 10. marca 1995 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T-395/94 R, Recueil, str. II-595, točka 49, ki je bil potrjen s sklepom Sodišča v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, naveden v točki 12 zgoraj, točki 26 in 27).
55 V obravnavanem primeru predlagateljice navajajo sedem tožbenih razlogov, na katere opirajo svoj predlog v postopku v glavni stvari za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in svoj podredni predlog za primerno znižanje njihovih glob.
56 Kot je Komisija pravilno navedla, je predstavitev večine tožbenih razlogov prekratka in sama po sebi ni razumljiva. Tako ne izpolnjuje zahtev iz sodne prakse, v skladu s katero morajo biti bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji predlog za izdajo začasne odredbe, koherentno in razumljivo navedeni v besedilu predloga, tako da nasprotna stranka lahko pripravi svoje stališče in da lahko sodnik za začasne odredbe odloči o tem predlogu, po potrebi brez dodatnih informacij (sklepi predsednika Splošnega sodišča z dne 15. januarja 2001 v zadevi Stauner in drugi proti Parlamentu in Komisiji, T-236/00 R, Recueil, str. II-15, točka 34; z dne 7. maja 2002 v zadevi Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T-306/01 R, Recueil, str. II-2387, točka 52, in z dne 23. maja 2005 v zadevi Dimos Ano Liosion in drugi proti Komisiji, T-85/05 R, ZOdl., str. II-1721, točka 37).
57 Vendar to ne velja za tožbeni razlog v zvezi z napačno domnevo o enotni in trajajoči kršitvi. V zvezi s tem je v predlogu za izdajo začasne odredbe v bistvu navedeno, da Komisija meni, da je WDI odgovorna za kršitev od 1. januarja 1984 do 19. septembra 2002 in WDV za kršitev od 3. septembra 1987 do 19. septembra 2002. Vendar bi WDI in WDV lahko očitali kršitev le za bistveno krajše obdobje, namreč od 12. maja 1997 do 19. septembra 2002. Kršitve, storjene pred 12. majem 1997, naj bi namreč že zastarale. Komisija naj bi tako spregledala, da je med sporazumi prišlo do skoraj leto in pol trajajoče prekinitve. Upoštevala naj ne bi dejstva, da sporazumov, sklenjenih pred to prekinitvijo oziroma po njej, zaradi njihove različnosti in organizacije ni mogoče šteti za enotno in trajajočo kršitev. Predlagateljice dalje trdijo, da naj bi se na sestanku 9. januarja 1996, kar je bilo jasno vsem drugim podjetjem, distancirale od omejevalnih sporazumov, kar nedvomno dokazujejo pisni zapiski. Tudi na podlagi tega odmika naj predlagateljicam ne bi bilo mogoče očitati sodelovanja pri enotni in trajajoči kršitvi.
58 Ta navedba predlagateljic, ki bi v primeru uspeha lahko privedla do znatnega znižanja glob, ki so naložene WDI in WDV, je tako natančna, da je Komisiji omogočila predložitev obsežnega večstranskega stališča. Sodniku za začasne odredbe tudi omogoča ugotovitev, da zadevni tožbeni razlog na prvi pogled ni povsem neutemeljen in da ga ni mogoče zavrniti brez podrobne preučitve, ki je pridržana sodišču, pristojnemu za odločitev o glavni stvari.
59 Tudi tožbeni razlog, s katerim predlagateljice očitajo neupoštevanje njihove plačilne nesposobnosti, je sam po sebi razumljiv in je prav tako Komisiji omogočil, da je pripravila obsežno večstransko stališče.
60 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ima Splošno sodišče v skladu s členom 261 PDEU in členom 31 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) neomejeno pristojnost pri odločanju o tožbah zoper odločbe, s katerimi je Komisija naložila globo ali periodično denarno kazen. V obravnavanem primeru nikakor ni mogoče izključiti, da bo Splošno sodišče v postopku v glavni stvari uporabilo to pristojnost in znižalo globo, naloženo predlagateljicam. Glede tega Komisija navaja, da bo Splošno sodišče v delu, v katerem predlagateljice izpodbijajo oceno plačilne sposobnosti v izpodbijanem sklepu, če bo ugotovilo napačno uporabo prava, samo določilo globe, pri tem pa se bo oprlo na dejstva, ki bodo izhajala iz podatkov, predloženih v vmesnem času; če bi bil torej v tem primeru odgovor na vprašanje nujnosti nikalen, bi enako veljalo za možnosti uspeha v postopku v glavni stvari. Te navedbe Komisije veljajo tudi za primer, kadar je – kot v tem primeru – nujnost priznana.
61 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je na prvi pogled podan fumus boni juris vsaj za znižanje glob, naloženih predlagateljicam, v skladu z njihovim podrednim predlogom.
Tehtanje interesov
62 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba v postopku izdaje začasne odredbe medsebojno pretehtati tveganja vsake mogoče rešitve. Konkretno to pomeni, da je treba zlasti preučiti, ali interes predlagatelja za odlog izvršitve izpodbijane odločbe presega interes takojšnje izvršitve te odločbe (sklepi predsednika Sodišča Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, naveden v točki 12 zgoraj, točka 50; z dne 12. julija 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-180/96 R, Recueil, str. I-3903, točka 89, in z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C-182/03 R in C-217/03 R, Recueil, str. I-6887, točka 142).
63 V tem primeru so predlagateljice izkazale tako nujnost predloga za izdajo začasne odredbe, ker jim je bilo objektivno onemogočeno zagotoviti bančno garancijo za svoje globe, kot tudi fumus boni juris za podreden predlog za znižanje glob, ki so jim bile naložene. Zato je treba priznati, da načeloma imajo interes, ki je upravičen do varstva, za odlog obveznosti, da zagotovijo bančno garancijo za te globe. Če njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, bi namreč Komisija lahko takoj izterjala globe, kar bi po vsej verjetnosti povzročilo stečaj predlagateljic zaradi plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti (glej točko 49 zgoraj).
64 Komisija se, nasprotno, sklicuje na javni interes, da se ohrani učinkovitost konkurenčnih pravil Evropske unije in s tem odvračilni učinek glob, ki jih naloži, ter na finančni interes Unije. Zlasti izpostavlja, da globa po tem, ko jo potrdi najvišje sodišče, postane del proračuna Unije.
65 V zvezi s finančnimi interesi Unije, ki jim ni mogoče oporekati temeljnega pomena, je treba pripomniti, da predlagateljice v obravnavanem primeru nimajo dovolj likvidnih sredstev, da bi plačale globe, ki so jim bile naložene (glej točki 16 in 19 zgoraj), in da objektivno ne morejo zagotoviti zahtevane bančne garancije. Zato je zelo verjetno, da Komisija ne bi pridobila zahtevanega zneska, če bi prisilno izterjala globe. Dalje so predlagateljice pojasnile, ne da bi jim bilo v tem delu ugovarjano, da zahteva Komisije v primeru njihovega, povsem verjetnega, stečaja v skladu z nemškim insolvenčnim pravom ne bi imela prednosti pred drugimi upniki in bi se morala zadovoljiti z deležem iz stečajne mase. V teh okoliščinah finančni interesi Komisije ne bi bili bolje zaščiteni, če bi prišlo do takojšnje prisilne izterjave, kot bi bili, če bi predlagateljicam omogočila, da nadaljujejo poslovanje in iz tega dobička plačajo svoje globe (v tem smislu glej sklep Romana Tabacchi proti Komisiji, naveden v točki 17 zgoraj, točka 136).
66 Poleg tega se zdi, da je Komisija že na samem začetku ocenila, da bo v tem primeru uveljavitev finančnih interesov Unije malo verjetna. Ob sprejetju izpodbijanega sklepa je namreč menila, da več elementov kaže na to, da PIB in WDI ne moreta plačati globe in da zelo verjetno ne bosta preživeli (točki 1178 in 1179 izpodbijanega sklepa). To kaže na to, da se je Komisija že na samem začetku sprijaznila, da glob ne bo mogla izterjati. Poleg tega je Komisija po sprejetju izpodbijanega sklepa izvedla več ITP-postopkov, da bi preverila plačilno sposobnost podjetij, ki jim je naložila globe. Iz tega je mogoče sklepati, da je povsem pripravljena (delno) odpoveti se globam tudi po tem, ko postanejo del proračuna Unije. Komisija se je nedavno odpovedala 80 % globe v korist skupini ArcelorMittal. V teh okoliščinah se zdi, da prizadevanja Komisije, da „ponovno uveljavi“ finančne interese Unije posebej proti predlagateljicam, ne zaslužijo posebnega varstva.
67 Na podlagi vsega navedenega je treba ugotoviti, da je treba interesom predlagateljic dati prednost pred finančnimi interesi Komisije.
68 Vendar je treba upoštevati, da je bil v tem primeru fumus boni juris potrjen le v zvezi s podrednim predlogom za znižanje globe in da so predlagateljice izrazile pripravljenost plačila v obrokih od julija 2011 v skladu z ustreznim terminskim načrtom plačil (glej točko 6 zgoraj). Predlagateljice so z dopisom z dne 7. februarja 2011 v okviru ITP-postopka Komisiji predložile dopolnjen terminski načrt plačil in navedle, da bi bile globe, če bi se te znižale za 75 %, to pomeni na približno 12 milijonov EUR, od julija 2011 zmožne plačati v 39 obrokih. Opozoriti je še treba, da je WDI že pred časom oblikovala rezervacije v višini [zaupno] milijonov EUR za plačilo svoje globe.
69 Finančnim interesom Unije je trenutno torej mogoče zadostiti s tem, da se predlagateljicam odobri predlagana začasna odredba – ne da bi bilo treba na tej stopnji odločiti o zaprošenem 75-odstotnem znižanju globe – le pod pogojem, da Komisiji do 30. junija 2011 nakažejo znesek [zaupno] milijonov EUR in od 15. julija 2011 nakazujejo mesečne obroke v znesku 300.000 EUR (15. dan v mesecu) do izdaje nove odredbe, vendar najdlje do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari.
70 Pri tem je treba poudariti, da ima sodnik za začasne odredbe v skladu s členom 108 Poslovnika pravico, da zaradi spremenjenih okoliščin sklep kadarkoli spremeni ali razveljavi, pri tem pa se kot „spremenjene okoliščine“ štejejo zlasti dejanske okoliščine, ki bi lahko spremenile presojo merila nujnosti v obravnavani zadevi (sklep Sodišča z dne 14. februarja 2002 v zadevi Komisija proti Artegodanu, C-440/01 P(R), Recueil, str. I-1489, točke od 62 do 64). Stranke se bodo torej morale obrniti na Splošno sodišče, če bi se po njihovem mnenju okoliščine spremenile tako, da bi bilo treba ta sklep spremeniti.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Obveznost družb Westfälische Drahtindustrie GmbH, Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG in Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG, da v korist Komisije zagotovijo bančno garancijo v izogib takojšnje izterjave globe, ki jim je bila naložena s členom 2(1) Sklepa Komisije C(2010) 4387 konč. z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje), kakor je bil spremenjen s Sklepom C(2010) 6676 konč. z dne 30. septembra 2010, se odloži pod tema pogojema:
(a) družbe Westfälische Drahtindustrie GmbH, Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG in Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG nakažejo Komisiji znesek [zaupno] milijonov EUR do 30. junija 2011;
(b) od 15. julija 2011 nakazujejo mesečne obroke v znesku 300.000 EUR (15. dan v mesecu) do izdaje nove odredbe, vendar najdlje do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 13. aprila 2011.
Podpisi