SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 9. decembra 2008

Zadeva F-52/05

Q

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nasilje – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Zavrnitev prošnje za pomoč – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Ocenjevanje – Ocenjevalno obdobje 2003 – Karierno ocenjevalno poročilo“

Zadeva:      Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero Q v bistvu predlaga, prvič, naj se za nično razglasi zavrnitev njene prošnje za pomoč z molkom Komisije, drugič, naj se za nični razglasita njeni karierni ocenjevalni poročili za obdobji od 1. januarja do 31. oktobra 2003 in od 1. novembra do 31. decembra 2003 in, tretjič, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.

Odločitev:      Odločba Komisije o zavrnitvi prošnje za pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila 29. aprila 2004, se razglasi za nično v delu, v katerem je zavrnila sprejetje začasnega ukrepa premestitve. Komisiji se naloži plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 18.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka. Tožeča stranka nosi četrtino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Psihično nasilje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditirati zadevno osebo ali poslabšati njene delovne razmere

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3); Direktiva Sveta 2000/78, uvodna izjava 30 ter člena 1 in 2(3))

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Zavrnitev prošnje za pomoč z molkom organa

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90 in 91)

3.      Uradniki – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Področje uporabe – Obseg – Dolžnost uprave, da preuči pritožbe na področju nasilja – Zahteve po skrbnosti in hitrosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Ničnostna tožba zoper ocenjevalno poročilo – Uradnik, upokojen med sodnim postopkom

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 43, 90 in 91)

5.      Uradniki – Odškodninska tožba – Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi bolezni tožeče stranke in njene invalidnosti kot posledice napake službe, ki jo je storila uprava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za nezgode ali poklicne bolezni, člena 18 in 22)

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katerim ni bilo zagotovljeno ustrezno povračilo nepremoženjske škode

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je psihično nasilje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[a]“ − kar pomeni, da je treba psihično nasilje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj − in ki so „namern[a]“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi in ne na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar iz področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice.

Nasprotna razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov bi povzročila odvzem vsakršnega polnega učinka tej določbi, ker bi bilo težko dokazati zlonamernost storilca psihičnega nasilja. Čeprav obstajajo primeri, ko tak namen naravno izhaja iz dejanj storilca, je treba opozoriti, da so taki primeri redki in da domnevni nadlegovalec v večini primerov pazi, da ne stori nič, kar bi lahko razkrilo, da je njegov namen diskreditirati žrtev ali poslabšati njene delovne razmere. Poleg tega se taka razlaga, ki temelji na zlonamernosti domnevnega nadlegovalca, ne bi ujemala z opredelitvijo nadlegovanja v Direktivi 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, v skladu s katero je „cilj ali posledica“ nezaželenega ravnanja kratenje dostojanstva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, poniževalnega, sramotilnega ali žaljivega okolja, kar poudarja, da je zakonodajalec Skupnosti želel žrtvam psihičnega nasilja zagotoviti ustrezno sodno varstvo, kot je potrjeno v uvodni izjavi 30 navedene direktive. Takega varstva ni mogoče zagotoviti, če se za psihično nasilje štejejo samo ravnanja, katerih namen je razvrednotiti osebnost osebe, ob upoštevanju velikih težav žrtve ravnanja, katerega namen je bil samo psihično nasilje, da dokaže resničnost in tudi razlog takega namena. Nazadnje, prav tako bi bilo težko razumljivo, če bi se zakonodajalec Skupnosti, potem ko je v Direktivi 2000/78 opredelil, da je ravnanje, katerega posledica, vendar ne tudi cilj, je kratenje dostojanstva osebe, nadlegovanje, leta 2004 ob reformi Kadrovskih predpisov z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev odločil zmanjšati raven sodnega varstva, zagotovljenega uradnikom in drugim uslužbencem, in s sprejetjem člena 12a(3) Kadrovskih predpisov omejiti psihično nasilje samo na ravnanje, katerega cilj je razvrednotiti dostojanstvo osebe.

(Glej točke od 132 do 139.)

2.      To, da na prošnjo za pomoč, vloženo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, ni odgovora, se po izteku štirimesečnega roka iz člena 90(1) navedenih predpisov šteje za zavrnitev z molkom organa, ki je akt, ki posega v položaj zadevne stranke. Čeprav mora uprava, kadar uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, ki naj bi jih bil deležen, sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, taka obveznost zadevni instituciji ne sme dovoljevati odstopanja od določb člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki uradniku omogočajo, da zahteva, naj uprava v določenem roku sprejme odločitev.

Čeprav res ni mogoče šteti, da je uprava pred koncem upravne preiskave dokončno zavrnila prošnjo za pomoč, bi morala pred sprejetjem dokončnega stališča o taki prošnji sprejeti nekatere akte, vsaj previdnostne. Nesprejetje takih ukrepov zaradi molka uprave o navedeni prošnji ima lahko negativne posledice za zadevno stranko.

(Glej točke 193, 195 in 196.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 3. april 1990, Pfloeschner proti Komisiji, T-135/89, Recueil, str. II-153, točka 17; 6. november 1997, Ronchi proti Komisiji, T‑223/95, RecFP, str. I-A-321 in II-879, točka 31; 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T-154/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 136.

3.      Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, določene v členu 24, prvi odstavek, Kadrovskih prepisov, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju teh dejstev sprejme ustrezne ukrepe.

Uprava ne odgovori z vso zahtevano skrbnostjo na prošnjo za pomoč, ki temelji na zatrjevanju psihičnega nasilja, kadar pred začetkom upravne preiskave ne sprejme ukrepa premestitve zadevnega uradnika, čeprav, po eni strani, pomen in resnost zatrjevanih dejanj razkrivata vsaj sum o psihičnem nasilju, če ne celo obstoja psihičnega nasilja, in, po drugi strani, notranji predpisi, ki jih je sprejela zadevna institucija, predvidevajo možnost sprejetja takih ukrepov za domnevno žrtev ob najmanjšem sumu o psihičnem nasilju.

(Glej točke 205, 207, 209 in 213.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16;

Sodišče prve stopnje: 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T-5/92, Recueil, str. II-477, točka 31; 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T-136/98, RecFP, str. I-A-267 in II-1225, točka 42.

4.      Ocenjevalno poročilo, ki je interni dokument, ki ima pomembno vlogo pri poteku kariere uradnika, praviloma vpliva na interes ocenjevane osebe samo do dokončnega prenehanja delovnega razmerja. Po tem prenehanju uradnik nima več interesa za nadaljevanje tožbe, vložene zoper ocenjevalno poročilo, razen če dokaže obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje osebni in sedanji interes, da doseže razglasitev ničnosti navedenega poročila. Takega interesa ne ohrani uradnik, upokojen zaradi invalidnosti, če je invalidska komisija menila, da zaradi trajnosti patologije, ki je privedla do takega ukrepa, ni več potreben ponoven zdravniški pregled.

Nasprotno pa ima ta uradnik še vedno interes predlagati, naj se izreče sodba o zakonitosti navedenega poročila v okviru zahtevka za povrnitev poklicne in nepremoženjske škode, ki jo je po njegovem mnenju utrpel zaradi domnevno protipravnega ravnanja uprave.

(Glej točke 227, 228 in 259.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. december 1990, Moritz proti Komisiji, T-20/89, Recueil, str. II-769, točka 18; 31. maj 2005, Dionyssopoulou proti Svetu, T‑105/03, ZOdl. JU, str. I-A-137 in II-621, točka 20; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T-249/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 47, zoper katero je bila vložena pritožba pri Sodišču, C-525/07 P.

5.      Zahtevke za povrnitev premoženjske škode, ki jo je uradnik utrpel zaradi upokojitve zaradi invalidnosti, ki naj bi bila posledica poklicne bolezni, ki je nastala zaradi napak pri opravljanju nalog, ki jih je storila uprava, je treba zavrniti. Sodišče Skupnosti namreč ni pristojno odločati o obstoju vzročne zveze med delovnimi razmerami določenega uradnika in boleznijo, na katero se sklicuje, saj v skladu s členom 18 Pravil o zavarovanju uradnikov za nezgode in poklicne bolezni organ za imenovanja sprejema sklepe, s katerimi se prizna poklicna narava bolezni na podlagi ugotovitev zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravstveno komisijo iz člena 22 teh pravil. Ureditev, ki je določena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, torej določa pavšalno odškodnino pri nezgodah ali poklicnih boleznih, ne da bi zadevna oseba morala dokazati kakršno koli napako institucije, uradnik pa ima pravico zahtevati dodatno kompenzacijo samo v okoliščinah, v katerih se izkaže, da ureditev iz Kadrovskih predpisov ne omogoča primerne povrnitve utrpljene škode.

Nasprotno pa mora zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, preučiti sodišče.

(Glej točke od 238 do 240 in 242.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. oktober 1986, Leussink proti Komisiji, združeni zadevi 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točka 13; 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T-165/95, RecFP, str. I-A-203 in II-627, točka 74; 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I-A-259 in II-1263, točka 95;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F-23/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 193.

6.      Razglasitev ničnosti nezakonitega kariernega ocenjevalnega poročila sama po sebi ne more biti ustrezna in zadostna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel uradnik, kadar navedeno poročilo vsebuje izrecno negativne ocene sposobnosti zadevne stranke.

(Glej točko 273.)