Zadeva T-139/06

Francoska republika

proti

Evropski komisiji

„Neizvršitev sodbe Sodišča, ki je ugotovilo neizpolnitev obveznosti države – Denarna kazen – Sprejetje nekaterih ukrepov s strani države članice – Zahteva za plačilo – Pristojnost Komisije – Pristojnost Splošnega sodišča“

Povzetek sodbe

1.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti države in naložena denarna kazen – Pristojnost Komisije za izterjavo denarne kazni, ki jo je naložilo Sodišče

(členi od 226 ES do 228 ES, 274 ES in 279 ES)

2.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Rok za izvršitev

(člena 226 ES in 228 ES)

3.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti države in naložena denarna kazen – Presoja, ki jo opravi Komisije glede ukrepov, ki jih sprejme država članica za uskladitev s sodbo Sodišča – Meje

(člena 226 ES in 228 ES)

4.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti države in naložena denarna kazen – „Fiksna periodična denarna kazen“ in „periodična denarna kazen, ki se zmanjšuje“ – Pristojnost Komisije za znižanje zneska denarne kazni, ki jo je naložilo Sodišče – Neobstoj

(člena 226 ES in 228 ES)

5.      Postopek – Razdelitev pristojnosti med Sodiščem in Splošnim sodiščem – Tožba za razglasitev ničnosti, ki jo vloži država članica zoper odločbo Komisije, s katero je določen znesek denarne kazni, dolgovane iz naslova izvršitve sodbe Sodišča – Neomejena pristojnost Splošnega sodišča za znižanje zneska denarne kazni – Neobstoj – Izključna pristojnost Sodišča

(členi 226 ES, 228 ES in 229 ES)

1.      Pogodba ES ne določa podrobnih pravil za izvršitev sodbe, ki jo Sodišče razglasi v postopku iz člena 228 ES, zlasti če je bila naložena periodična denarna kazen. Čeprav imata postopka, določena v členih 226 ES in 228 ES, enak cilj, namreč zagotoviti učinkovito uporabo prava Unije, sta različna postopka, katerih predmeta sta različna. Cilj postopka, uvedenega s členom 226 ES, je namreč ugotoviti, ali je ravnanje države članice v nasprotju s pravom Unije, in doseči, da se tako ravnanje preneha, medtem ko je cilj postopka, določenega v členu 228 ES, precej bolj omejen, in sicer zgolj spodbuditi državo članico zamudnico k izvršitvi sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

Iz tega je razvidno, da ko Sodišče s sodbo, izdano na podlagi člena 226 ES, ugotovi, da država članica ni izpolnila obveznosti, predmet nadaljnjih pogajanj med to državo in Komisijo ne bo več obstoj neizpolnitve obveznosti – ki ga je Sodišče že ugotovilo – ampak vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za vložitev tožbe na podlagi člena 228 ES.

V skladu s členi od 226 ES do 228 ES lahko določitev pravic in obveznosti držav članic ter presoja njihovega ravnanja izhajata le iz sodbe Sodišča. Ker je Sodišče v sodbi, sprejeti na podlagi člena 228 ES, določilo obveznosti države članice, bi bila naložitev obveznosti Komisiji, naj vloži novo tožbo za neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 226 ES, v nasprotju s smislom Pogodbe in ciljem mehanizma, ki ga določa člen 228 ES.

Poleg tega, ker sodba Sodišča, izdana na podlagi člena 228(2) ES, državi članici nalaga, naj Komisiji plača periodično denarno kazen, in sicer na račun „Lastna sredstva Evropske skupnosti“, in ker Komisija na podlagi člena 274 ES izvršuje proračun, mora Komisija znesek, ki se zaradi izvršitve sodbe dolguje v proračunu Unije, izterjati v skladu z določbami uredb, sprejetih na podlagi člena 279 ES.

Iz navedenega izhaja, da je Komisija načeloma pristojna za izterjavo periodične denarne kazni, ki jo je določilo Sodišče.

(Glej točke od 25 do 28, 32, 37 in 38.)

2.      Čeprav člen 228 ES ne določa roka, v katerem je treba izvršiti sodbo, interes takojšnje in enotne uporabe prava Skupnosti zahteva, da se ta izvršitev začne takoj in se čim prej konča. Iz smisla Pogodbe in povezave med členoma 226 ES in 228 ES je razvidno, da je treba sodbo Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, in poznejšo sodbo, s katero je ugotovljeno, da prva sodba ni bila izvršena v celoti, obravnavati kot pravni okvir, ki omogoča državi članici, da natančno določi ukrepe, ki jih je treba izvesti za uskladitev s pravom Unije.

(Glej točki 42 in 43.)

3.      V okviru izvršitve sodbe Sodišče, s katero je državi članici naložena periodična denarna kazen, je treba ugotoviti, da če ima Komisija resen in razumen dvom o nadzorih, ki so jih izvedli nacionalni organi, država članica ne more ovreči njenih ugotovitev, ne da bi svoje trditve podprla z dokazi o obstoju zanesljivega in delujočega nadzornega sistema. Naloga te države članice je namreč, da predloži kar najpodrobnejše in najpopolnejše dokaze o pravilnosti svojega nadzora, in če je to potrebno, o nepravilnosti trditev Komisije. To velja toliko bolj v okviru postopka izvršitve sodbe Sodišča zaradi neizpolnitve obveznosti, v katerem je naloga države članice, da dokaže, da je odpravila navedeno neizpolnitev obveznosti. V okviru izvršitve sodbe Sodišča, s katero je bila državi članici naložena periodična denarna kazen, mora Komisija namreč imeti možnost presojati ukrepe, ki jih je država članica sprejela za uskladitev s sodbo Sodišča, da bi med drugim preprečila, da bi država članica, ki ni izpolnila obveznosti, zgolj sprejela ukrepe, ki bi dejansko imeli enako vsebino kot ukrepi, ki so bili predmet sodbe Sodišča.

Vendar izvajanje te diskrecijske pravice ne sme posegati niti v pravice – zlasti ne v procesne pravice – držav članic, kot izhajajo iz postopka na podlagi člena 226 ES, niti v izključno pristojnost Sodišča za odločanje o skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Skupnosti.

Zato mora Komisija, preden izterja periodično denarno kazen, preveriti, ali očitki, ki jih je navedlo Sodišče v sodbi, ki temelji na členu 228 ES, še vedno obstajajo ob izteku roka, ki ga je določilo Sodišče.

(Glej točke od 52 do 55.)

4.      Če v okviru izvršitve sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti države, Sodišče na podlagi člena 228 ES določi fiksno periodično denarno kazen, ki je izterljiva po vsakem obdobju šestih mesecev od razglasitve sodbe, na koncu katerega sodba o ugotovitvi neizpolnitvi obveznosti države ni izvršena v celoti, je treba sklepati, da delna izvršitev navedene sodbe ne daje pravice do znižanja zneska periodične denarne kazni. Če namreč Sodišče izrecno določi „fiksno periodično denarno kazen“, ne pa „periodične denarne kazni, ki se zmanjšuje“, Komisija – ki je zavezana s sodbo Sodišča – ni pristojna za znižanje zneska te periodične denarne kazni.

(Glej točki 78 in 79.)

5.      Glede morebitne neomejene pristojnosti Splošnega sodišča, da samo zniža znesek periodične denarne kazni, je treba ugotoviti, da je morebitna določitev periodične denarne kazni in njene višine zaradi neizvršitve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti v izključni pristojnosti Sodišča. Če bi Splošno sodišče periodično denarno kazen znižalo v okviru ničnostne tožbe, bi bilo to torej v nasprotju s doslednostjo Pogodbe. Nazadnje, v členu 229 ES je določeno, da je ta pristojnost dodeljena izrecno. Tega pa ni mogoče sklepati niti iz besedila člena 226 ES niti iz besedila člena 228 ES.

(Glej točko 81.)