SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 2. marca 2016
Zadeva F‑3/15
Jürgen Frieberger
in
Benjamin Vallin
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Reforma Kadrovskih predpisov – Uredba št. 1023/2013 – Člen 22 Priloge XIII k Statutu – Zvišanje upokojitvene starosti – Povračilo prispevkov v pokojninski sistem Unije – Člen 26 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Ponovni izračun bonusa, ki se nanaša na pokojninske pravice“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za pogodbo ESAE uporablja v skladu z njenim členom 106a, s katero J. Frieberger in B. Vallin predlagata razglasitev ničnosti sklepov Evropske komisije z dne 13. in 26. marca 2014, s katerima sta bila zavrnjena njuna predloga z dne 9. in 17. decembra 2013 za, prvič, povračilo dela prispevkov, vplačanih v pokojninski sistem Evropske unije, ki so bili odtegnjeni od njunih osebnih prejemkov, in drugič, ponovni izračun bonusa v zvezi z njunimi pokojninskimi pravicami, ki so bile prenesene v pokojninski sistem Unije. Po potrebi predlagata tudi razglasitev ničnosti sklepov z dne 26. septembra 2014, s katerima sta bili zavrnjeni njuni pritožbi z dne 11. in 23. junija 2014, ki sta bili vloženi zoper navedena sklepa z dne 13. in 26. marca 2014.
Odločitev: Sklep Evropske komisije z dne 26. marca 2014, s katerim je bil zavrnjen predlog J. Friebergerja z dne 17. decembra 2013, da se ponovno izračuna bonus v zvezi z njegovimi pokojninskimi pravicami, prenesenimi v pokojninski sistem Evropske unije, se razglasi za ničen. Postopek se ustavi v delu, v katerem je B. Vallin vložil tožbo zoper sklep Komisije z dne 13. marca 2014, s katerim naj bi domnevno zavrnila predlog za ponovni izračun bonus v zvezi s pokojninskimi pravicami, prenesenimi v pokojninski sistem Evropske unije. V preostalem se tožba zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Predlog za razglasitev ničnosti posameznega akta, ki posega v položaj – Nepristojnost sodišča Unije, da v izreku svojih sodb ugotovi nezakonitost splošne določbe
(Člen 263 PDEU)
2. Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Odločba o zavrnitvi – Neobstoj obveznosti uprave, da nadomesti razloge iz prvotnega akta
(Kadrovski predpisi, člen 90)
3. Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Unije – Določitev prispevka uradnikov – Aktuarski izračun, pri katerem se upoštevajo populacijske spremembe, rast plač in obrestne mere, ocenjene v skladu s členom 10 Priloge XII h Kadrovskim predpisom – Zakonitost
(Kadrovski predpisi, člena 83 in 83a ter Priloge XI, XII, člen 10, in XIII, člen 22)
4. Akti institucij – Preambula – Pravno zavezujoča veljava – Neobstoj
5. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju – Samostojna možnost sklicevanja v postopku v zvezi z ugovorom nezakonitosti zoper določbo Uredbe št. 1023/2013 – Izključitev
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 27)
6. Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v sistem Unije – Priznanje pokojninske dobe – Ponovni izračun bonusa – Drugi ponovni izračun na podlagi reforme Kadrovskih predpisov leta 2014 po prvem ponovnem izračunu na podlagi reforme Kadrovskih predpisov leta 2004 – Dopustnost
(Kadrovski predpisi, Priloga XIII, člena 22 in 26(5); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1023/2013)
1. Čeprav je sodišče Unije v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti posamičnega akta, ki posega v položaj, dejansko pristojno, da incidenčno ugotovi nezakonitost splošnega predpisa, na katerem temelji izpodbijani akt, pa po drugi strani ni pristojno, da to ugotovi v izreku svojih sodb.
(Glej točko 31.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodba z dne 21. oktobra 2009, Ramaekers-Jørgensen/Komisija, F‑74/08, EU:F:2009:142, točka 37.
2. Če organ za imenovanja po preučitvi pritožbe meni, da so razlogi iz prvotnega akta, na katerega se nanaša pritožba, hkrati dobro utemeljeni in zadostni za odgovor na očitke v pritožbi, nima razloga, da odstopi od obrazložitve z njeno nadomestitvijo z novo. Zato lahko v tem primeru zavrne pritožbo in v odločbi o zavrnitvi povzame razloge iz prvotnega akta, ne da bi mu lahko očitali kršitev obveznosti obrazložitve ali načela dobrega upravljanja.
V posebnem položaju, v katerem več zadevnih oseb pripravi pritožbe z enakim besedilom, organu za imenovanja ni mogoče očitati, da je njegov odgovor na te pritožbe standarden. Nasprotno, ta pristop je v skladu z načelom dobrega upravljanja in zagotavlja enako obravnavanje pritožnikov.
(Glej točki 39 in 41.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: sodba z dne 11. decembra 2014, Faita/EESO, T‑619/13 P, EU:T:2014:1057, točka 32.
3. Pravilo iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim uradniki prispevajo eno tretjino financiranja pokojninskega sistema, je treba razlagati z vidika člena 83a(1), (3) in (4) Kadrovskih predpisov, ki določa ravnotežje tega sistema in preverjanje tega ravnotežja na podlagi petletne aktuarske ocene, ki se letno posodablja v skladu s Prilogo XII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša na določbe za izvajanje člena 83a Kadrovskih predpisov. V teh okoliščinah je pokojninski sistem v aktuarskem smislu Priloge XII h Kadrovskim predpisom uravnotežen, če raven prispevkov, ki jih morajo vsako leto plačati zaposleni uradniki, omogoča financiranje tretjine prihodnjega zneska pravic, ki so jih ti uradniki pridobili v tem letu. Aktuarski pristop, ki ga je privzel zakonodajalec, torej temelji na dolgoročnem financiranju pokojninskega sistema. Zakonodajalec je v ta namen upošteval vrsto aktuarskih predpostavk.
Iz tega izhaja, da je treba prispevke uradnikov, ki znašajo eno tretjino zneska, potrebnega za financiranje pokojninskega sistema, razumeti z navedenega aktuarskega vidika in dolgoročno, tako da ni mogoče izključiti izkrivljanja v izračunih.
Iz člena 83a(3) Kadrovskih predpisov izhaja tudi, da aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema zagotavljata dva elementa, in sicer upokojitvena starost in prispevna stopnja uradnikov v ta sistem. Medtem ko prispevki v pokojninski sistem prispevajo k zagotavljanju njegovega ravnotežja tako, da ga neposredno financirajo, se podoben učinek pričakuje od zvišanja zakonsko določene upokojitvene starosti, saj to načeloma pomeni časovni odlog uporabe tega sistema.
Ta ugotovitev pa ne zadošča za sklepanje, da bi zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti z mehanizmom neposrednega nadomestila moralo nujno privesti do znižanja prispevne stopnje, ki so jo uradniki plačevali v preteklosti.
V skladu s členom 1 Priloge XII h Kadrovskim predpisom se namreč določitev prispevka uradnikov v pokojninski sistem natančneje opravi s petletno aktuarsko oceno, dopolnjeno z letno posodobitvijo, ki ju določa člen 83a(3) in (4) Kadrovskih predpisov. Ta petletna aktuarska ocena in njena letna posodobitev pa temeljita na številnih parametrih, določenih v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom.
Prvi parameter, ki se upošteva pri izračunu prispevka uradnikov, so „populacijske spremembe“, kot so navedene v členu 1(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom. Kot izhaja iz člena 9 iste priloge, se te spremembe določijo z opazovanjem populacije, vključene v pokojninski sistem. V skladu s tem členom se o populacijskih spremembah sklepa predvsem na podlagi strukture te populacije in povprečne upokojitvene starosti. Samo strukturo populacije je treba oceniti ob upoštevanju tabele umrljivosti, pričakovane življenjske dobe, stopnje invalidnosti in razmerja med spoloma v populaciji. Kar zadeva povprečno upokojitveno starost, se ta razlikuje od zakonsko določene upokojitvene starosti, njeno upoštevanje pa je mogoče pojasniti z dejstvom, da v večji meri določa dejanski strošek pokojnin kot zadnjenavedena.
Drugi parameter, ki se upošteva pri določitvi prispevka uradnikov, tvorijo spremembe osnovne plače vsakega od teh uradnikov do „pričakovane upokojitvene starosti“ (člena 4 in 6 Priloge XII h Kadrovskim predpisom). Ta parameter torej pomeni, da se prihodnja vrednost osnovne plače zaposlenega uradnika oceni ob upoštevanju predvidene osnovne plače ob upokojitveni starosti (člen 6(1), prvi pododstavek, Priloge XII h Kadrovskim predpisom). V zvezi s tem je treba poudariti, da, čeprav je treba upoštevati zakonsko določeno upokojitveno starost, je treba upoštevati tudi elemente, kot je možnost nadaljevanja zaposlitve po tej starosti ali prenehanje zaposlitve pred to starostjo, kar je posredno potrjeno v členu 6(4) Priloge XII h Kadrovskim predpisom. Iz tega pravzaprav izhaja, da je „pričakovana upokojitvena starost“, ki se tukaj upošteva, združena vrednost.
Tretji parameter, ki se upošteva pri določitvi prispevka uradnikov, temelji na obrestnih merah, ocenjenih v skladu s členom 10 Priloge XII h Kadrovskim predpisom, četrti element pa v skladu s členom 11 iste priloge izhaja iz stopnje letne spremembe plačnih lestvic uradnikov, ki ustreza tridesetletnemu povprečju posebnih kazalcev iz Priloge XI h Kadrovskim predpisom.
Tako se zdi, da je zakonsko določena upokojitvena starost, ki jo člen 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 1023/2013, določa glede na starost vsakega uradnika dne 1. maja 2014, element, ki se skupaj z ocenami prihodnje vrednosti več parametrov (obrestna mera, umrljivost, rast plač itd.) uporablja pri oceni aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Unije in torej pri določitvi prispevka, ki ga mora vsak uradnik plačati v ta sistem, da se zagotovi tretjina tega ravnotežja.
Gibanje prispevne stopnje uradnikov v pokojninski sistem Unije je lahko torej neodvisno od zakonsko določene upokojitvene starosti.
Nazadnje, pokojninski sistem Unije je organiziran na podlagi načela solidarnosti in ni zasnovan tako, da bi bila pokojnina, ki jo prejema uradnik, točna protivrednost njegovih prispevkov v navedeni sistem. Iz tega izhaja, da prispevki posameznega uradnika ne ustvarjajo individualne pravice v njegovem imenu, pridobljene sedaj, do točne protivrednosti v obliki pokojnine in do povračila morebitnega presežka.
(Glej točke od 45 do 54, 56 in 73.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 29. novembra 2006, Campoli/Komisija, T‑135/05, EU:T:2006:366, točka 134;
Sodišče za uslužbence: sodba z dne 11. julija 2007, Wils/Parlament, F‑105/05, EU:F:2007:128, točki 85 in 86.
4. Namen preambule splošnega akta je njegova obrazložitev, tako da se praviloma navedejo, prvič, celotni položaj, ki je privedel do njegovega sprejetja, in, drugič, splošni cilji, ki jih želi doseči. Preambula takega akta zato nima pravno zavezujoče veljave in se nanjo ni mogoče sklicevati za odstopanje od samih določb zadevnega akta ne a fortiori za utemeljitev njihove nezakonitosti.
(Glej točko 69.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 19. novembra 1998, Nilsson in drugi, C‑162/97, EU:C:1998:554, točka 54.
5. Člen 27 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, naslovljen „Pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju“, določa, da se morajo delavcem na različnih ravneh zagotoviti informacije in možnost posvetovanja v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter z nacionalnimi zakonodajami in običaji. Iz njegovega besedila je torej jasno razvidno, da se za njegovo polno učinkovanje zahteva konkretizacija z določbami prava Unije ali nacionalnega prava.
V zvezi s tem zadevne osebe ugovora nezakonitosti zoper člen 1(73)(g) Uredbe št. 1023/2013 ne morejo utemeljiti izključno na členu 27 Listine, ne da bi navedle drugo določbo prava Unije, ki bi ga dopolnjevala.
(Glej točki 87 in 88.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 15. januar 2014, Association de médiation sociale, C‑176/12, EU:C:2014:2, točki 44 in 45.
6. V besedilu člena 26(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom nič ne nasprotuje temu, da se uradniku po prvem ponovnem izračunu bonusa za njegove pokojninske pravice na podlagi reforme Kadrovskih predpisov leta 2004 odobri drugi ponovni izračun ob upoštevanju spremembe člena 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom z Uredbo št. 1023/2013, s katero se je ponovno zvišala zakonsko določena upokojitvena starost.
(Glej točko 97.)