Language of document : ECLI:EU:C:2009:306

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 14. maja 20091(1)

Zadeva C‑116/08

C. Meerts

proti

Proost NV

(Predlog za izdajo predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van Cassatie, Belgija)

„Starševski dopust – Delodajalčeva enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi – Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Direktiva 96/34/ES“





I –    Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC.(2) Ponuja priložnost, da se pojasni pravni položaj delojemalcev na starševskem dopustu.

II – Pravni okvir

A –    Pravo Skupnosti

2.        Z Direktivo 96/34 se uveljavlja okvirni sporazum o starševskem dopustu, ki je bil sprejet 14. decembra 1995 med socialnimi partnerji.

3.        V ugotovitvi 9 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je priložen k Direktivi 96/34, je navedeno:

„[…] [T]a sporazum [je] okvirni sporazum, ki določa minimalne zahteve in določbe za starševski dopust, za razliko od porodniškega dopusta, […] ter prepušča državam članicam in socialnim partnerjem, da določijo pogoje dostopa in podrobna pravila izvajanja ter tako upoštevajo situacijo v vsaki državi članici.

[…]“

4.        Klavzula 1 okvirnega sporazuma določa namen in področje uporabe:

„Ta sporazum določa minimalne zahteve, ki so namenjene lažjemu usklajevanju starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev.“

5.        Klavzula 2, točka 1, okvirnega sporazuma, ki je naslovljena „Starševski dopust“, določa:

„V okviru drugega odstavka klavzule 2.2 ta sporazum podeljuje moškim in ženskim delavcem individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka, in sicer za najmanj tri mesece in do določene starosti do največ 8 let, ki jo določi država članica in/ali uprava in delavci.“

6.        Klavzula 2, točka 4, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu določa:

„Za zagotavljanje izkoriščanja pravice delavcev do starševskega dopusta države članice v skladu z nacionalnim zakonom, kolektivno pogodbo ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo delavcev pred odpustom na podlagi prošnje za porodniški [starševski] dopust ali odhoda na porodniški [starševski] dopust.“

7.        Klavzula 2, točka 5, določa:

„Po zaključku starševskega dopusta imajo delavci pravico, da se vrnejo na isto delovno mesto, če pa to ni mogoče, pa na enakovredno ali podobno delovno mesto, ki je v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali delovnim razmerjem.“

8.        Klavzula 2, točka 6, določa:

„Pravice delavca, ki so pridobljene ali pa so v postopku pridobitve na dan, ko se starševski dopust začne, se ohranijo take, kot so, do konca starševskega dopusta. Te pravice se uporabijo po koncu starševskega dopusta, vključno z vsemi spremembami, ki izhajajo iz nacionalnih zakonov, kolektivnih pogodb ali prakse.“

B –    Nacionalno pravo

9.        Predložitveno sodišče predstavlja belgijsko ureditev, kot sledi.

10.      V Belgiji se je Direktiva 96/34 prenesla s kraljevo uredbo z dne 29. oktobra 1997, s katero je bil uveden starševski dopust.

11.      V skladu s členom 2(1) kraljeve uredbe lahko delavec izrabi starševski dopust v eni od teh oblik:

–        prekinitev izvajanja pogodbe o zaposlitvi za tri mesece,

–        ali skrajšanje delovnega časa na polovico za šest mesecev,

–        ali skrajšanje delovnega časa za 15 mesecev za eno petino.

12.      Delavec na starševskem dopustu dobi državno nadomestilo.

13.      Ureditev o starševskemu dopustu je bila vključena v obstoječe zakonske predpise o prekinitvi poklicne kariere. Pojem „prekinitev poklicne kariere“ v Belgiji opisuje ureditev, ki omogoča, da se izpolnjevanje pogodbe o zaposlitvi začasno prekine ali zmanjša. Zakonske določbe o tem so v bistvu navedene v delu 5 zakona o sanaciji z dne 22. januarja 1985.

14.      Člen 101 zakona o sanaciji pri zmanjšanja obsega dela določa, da delodajalec ne sme enostransko končati delovnega razmerja, razen če obstaja utemeljen razlog v smislu člena 35 zakona o pogodbi o zaposlitvi ali zadosten razlog.

15.      Člen 103 zakona o sanaciji določa, da se odpovedni rok delavcu, ki je zmanjšal obseg dela in če je delodajalec enostransko odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izračuna tako, kot da delavec ne bi zmanjšal obsega svojega dela.

16.      V skladu s členom 103 zakona o sanaciji je trajanje tega odpovednega roka treba upoštevati tudi pri določanju odškodnine v smislu člena 39 zakona o pogodbi o zaposlitvi.

17.      Zakon o sanaciji ne vsebuje določb o višini plače, na podlagi katere se določi odškodnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu se uporablja splošna pogodbena ureditev delovnih razmerij, zlasti člen 39 zakona o pogodbi o zaposlitvi.

18.      V skladu s členom 39(1), pododstavek 1, zakona o pogodbi o zaposlitvi mora stranka pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki pogodbo odpove brez utemeljenega razloga ali spoštovanja zakonskega odpovednega roka, drugi stranki plačati odškodnino, ki je enaka znesku trenutne plače med odpovednim rokom ali za preostanek tega roka.

19.      Če se zmanjša obseg dela, se odpovedni rok izračuna tudi tako, kot da delavec ne bi zmanjšal svojega obsega dela.

20.      V nasprotju s tem pa za določanje zneska odškodnine v skladu s členom 39(1) zakona o pogodbi o zaposlitvi ne velja odstopanje, tako da bi se odškodnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavca, ki je zmanjšal obseg svojega dela, ob delodajalčevi enostranski odpovedi morala izračunati ob upoštevanju plače, ki dejansko pripada delavcu v trenutku, v katerem mu je sporočena odpoved pogodbe o zaposlitvi.

21.      Te določbe se po navedbah predložitvenega sodišča uporabljajo tudi, če je delavec skrajšal svoj delovni čas zaradi starševskega dopusta.

III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari

22.      Iz predloga za predhodno odločanje in stališč strank je razvidno naslednje dejansko stanje.

23.      C. Meerts je imela od leta 1992 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z družbo NV Proost. Od 18. novembra 2002 do 17. maja 2003 je zaradi starševskega dopusta zmanjšala obseg delovnega časa za polovico.

24.      Družba NV Proost je 8. maja 2003, se pravi devet dni pred koncem starševskega dopusta, C. Meerts dala odpoved iz poslovnih razlogov brez odpovednega roka. Med strankama ni spora glede odpovedi, spor je izključno glede zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je treba plačati. C. Meerts je od delodajalca prejela odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere višina je bila izračunana na podlagi plače za krajši delovni čas, ki jo je prejemala med starševskim dopustom. C. Meerts pa meni, da bi morala biti podlaga za izračun odpravnine polna plača, ki jo je prejemala, preden je nastopila starševski dopust, in bi jo prejemala po koncu starševskega dopusta.

25.      C. Meerts je zato vložila tožbo za višjo odpravnino pri Arbeidsrechtbank Turnhout. Ta tožba je bila zavrnjena. Tudi pravno sredstvo, ki je bilo vloženo zoper to sodbo pri Arbeidshof Antwerpen, ni uspelo. C. Meerts je nato vložila pravno sredstvo pri predložitvenem sodišču.

26.      Spor med strankama se omeji na vprašanje, ali pripada C. Meerts odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere višina se izračuna glede na plačo za krajši delovni čas, ki jo je prejemala na podlagi zmanjšanja obsega dela med starševskim dopustom, ali glede na plačo za polni delovni čas, ki ji je pripadala pred nastopom starševskega dopusta.

IV – Predlog za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

27.      Hof van Cassatie je s sklepom z dne 25. februarja 2008, ki je prispel v tajništvo Sodišča 17. marca 2008, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba določbe točk 4, 5, 6 in 7 klavzule 2 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu razlagati tako, da je treba odpravnino, do katere je delavec upravičen, če delodajalec med zmanjšanim obsegom dela delavcu enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ali ne da bi spoštoval zakonsko določeni odpovedni rok, določiti na podlagi osnovne plače, izračunane tako, kot da delavec, zato da bi izrabil starševski dopust v smislu klavzule [2], točka 3(a) okvirnega sporazuma, ne bi zmanjšal obsega dela?“

28.      V postopku pred Sodiščem so poleg C. Meerts podale pisna in ustna stališča belgijska, francoska in grška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti.

V –    Presoja

A –    Dopustnost predloga za predhodno odločanje

29.      Komisija meni, da predlog za predhodno odločanje ni dopusten. Predlog je omejen na podajanje očitkov stranke iz postopka v glavni stvari, ne da bi bilo s potrebno jasnostjo pojasnjeno, zakaj predložitveno sodišče meni, da je potrebna razlaga okvirnega sporazuma.

30.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja potrebe po izdaji predhodne odločbe izključno v pristojnosti nacionalnega sodišča in Sodišče je načeloma dolžno odločati, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti.(3) Na splošno obstaja domneva upoštevnosti predlogov za predhodno odločanje nacionalnih sodišč, ki jih je mogoče zavrniti samo izjemoma, če je popolnoma očitno, da razlaga prava Skupnosti, za katero je zaprošeno, ni v nobeni zvezi z resničnostjo oziroma s predmetom postopka v glavni stvari.(4) Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti tudi, če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(5)

31.      V tej zadevi se ne more govoriti o očitni neupoštevnosti vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Hof van Cassatie. Direktiva 96/34 določa minimalne pravice za delavce v zvezi s starševskim dopustom, ki so v postopku v glavni stvari lahko upoštevne pri izračunu odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki, ki je na starševskem dopustu. Iz predložitvenega sklepa se da v zadostnem obsegu ugotoviti tudi potrebne dejanske in pravne elemente, da bi se lahko koristno odgovorilo na postavljeno vprašanje.

32.      Predlog za predhodno odločanje je tako dopusten.

B –    Vsebinska presoja vprašanja za predhodno odločanje

33.      Predložitveno sodišče sprašuje, kako je treba razlagati klavzulo 2, točke 4, 5, 6 in 7 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu v kontekstu nacionalnih določb o odpravnini v okviru odpovedi brez odpovednega roka.

34.      S Komisijo se je treba strinjati, da gre v tej zadevi v bistvu za razlago klavzule 2, točka 6, okvirnega sporazuma. Ostale točke klavzule 2 niso neposredno upoštevne.

35.      Klavzula 2, točka 4, okvirnega sporazuma določa, da države članice in/ali socialni partnerji sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo delavcev pred odpustom na podlagi prošnje za starševski dopust ali odhoda na starševski dopust. Ta ureditev torej zadeva samo odpoved in ne neposredno posledic odpovedi. Po navedbah predložitvenega sodišča pa se med strankama v postopku v glavni stvari vodi spor izključno o odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je posledica odpustitve. Klavzula 2, točka 4, okvirnega sporazuma je tako lahko le postranskega pomena za razlago klavzule 2, točka 6.

36.      Tudi iz klavzule 2, točka 5, okvirnega sporazuma ni mogoče izpeljati nikakršnih neposrednih elementov o višini odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je odpoved dana med starševskim dopustom. Ta določba ureja le ureditev delovnega razmerja po vrnitvi s starševskega dopusta. V njej se tako predvideva nadaljevanje delovnega razmerja, medtem ko je v tej zadevi treba presojati o posledicah odpovedi.

37.      Točka 7 klavzule 2, ki določa, da države članice in/ali socialni partnerji definirajo status pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja med starševskim dopustom, je lahko kvečjemu posredno vključena v presojo nacionalne ureditve odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

38.      V nadaljevanju bo treba preučiti, kdaj se z ureditvijo o višini odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi posega v pridobljene pravice delavca v smislu klavzule 2, točka 6. Ta namreč določa, da se pravice delavca, ki so pridobljene ali pa so v postopku pridobitve na dan, ko se starševski dopust začne, ohranijo take, kot so, do konca starševskega dopusta.

1.      Varovan pravni položaj

39.      V belgijskem delovnem pravu je odpovedni rok, ki ga mora upoštevati delodajalec, povezan z dolžino delovne dobe. Z dolžino delovne dobe se podaljšuje tudi odpovedni rok. Za tak obseg odpovednega roka, ki ga „pridobi“ delavec, se nedvomno uporablja varstvo iz klavzule 2, točka 6. Če je delavec ob odpovedi na starševskem dopustu, se za njegovo delovno razmerje uporabi enak odpovedni rok, kot bi veljal pred nastopom starševskega dopusta.

40.      Po belgijskem pravu dolžina odpovednega roka določa tudi višino odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je treba plačati delavcu, če je odpoved dana brez odpovednega roka. Ta se izračuna na podlagi trenutne plače med odpovednim rokom. Odpovedni rok, ki ga delavec „pridobi“ z dolžino delovne dobe, tako vpliva na njegovo odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta povezava med dolžino delovne dobe in višino odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je odpoved dana brez odpovednega roka, povzroči, da je v zvezi s pravico delavca do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba govoriti o „pridobljeni pravici“ v smislu klavzule 2, točka 6.(6)

41.      Ni pa gotovo, kakšna je natančna vsebina te „pridobljene pravice“ delavca. Mogoči sta dve razlagi.

42.      Po eni strani se lahko kot „pridobljeno pravico“ obravnava pravni položaj delavca z njegovo ekonomsko vrednostjo pred nastopom starševskega dopusta. Potem odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je odpoved dana med starševskim dopustom, ne bi smela biti nižja, kot če bi bila odpoved dana na zadnji dan pred nastopom starševskega dopusta. Pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v takšni višini je delavec pridobil pred nastopom starševskega dopusta. Točka 6 klavzule 2 v skladu s tem razumevanjem prepoveduje, da se pri odpovedi med starševskim dopustom plača nižja odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

43.      Po drugi strani pa se lahko upošteva tudi razumevanje „pridobljene pravice“, ki se navezuje na konkreten izpad dohodka. Če je namen odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi le, da se pobota neobstoj odpovednega roka pri odpovedi, bi se lahko pridobljeno pravico razumelo tudi tako, da je treba z odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zagotoviti tak položaj, v katerem bi bil, če bi bila odpoved dana z odpovednim rokom. Točka 6 klavzule 2 bi potem prepovedovala le, da je odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je odpoved dana brez odpovednega roka med starševskim dopustom, nižja kot plača, ki bi se jo sicer prejemalo med odpovednim rokom. Dejstvo, da je ta odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi določena, če je odpoved dana brez odpovednega roka, in se določa na podlagi plače, ki se jo sicer prejema med odpovednim rokom, bi lahko nakazovalo, da je njen namen pobotati neobstoj odpovednega roka.

44.      Pred podrobnejšo razpravo o teh razlagah je treba prikazati posledice na primeru iz postopka v glavni stvari.

45.      V skladu s pristopom, ki temelji na položaju delavca pred nastopom starševskega dopusta, bi C. Meerts iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripadal najmanj znesek, ki bi ga prejela, če bi bila odpoved dana brez odpovednega roka na zadnji dan pred nastopom starševskega dopusta. Dejstvo, da je zaradi starševskega dopusta ob odpovedi prejemala le plačo za krajši delovni čas, torej ne vpliva na višino njene odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta se še vedno izračuna na podlagi prejete plače za polni delovni čas.

46.      Če pa se opre na razumevanje „pridobljene pravice“, ki se navezuje na konkretni izpad dohodka, je izračun odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo ščiti klavzula 2, točka 6, bolj zapleten. C. Meerts bi morala iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejeti znesek, ki bi ga kot plačo prejemala med odpovednim rokom pri redni odpovedi. Za del odpovednega roka med starševskim dopustom se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi izračuna na podlagi plače za krajši delovni čas. V delu odpovednega roka, ki sledi ter sovpada z obdobjem po koncu starševskega dopusta in vrnitvi na delo za polni delovni čas, bi bilo treba upoštevati plačo za polni delovni čas. Ker je bila C. Meerts devet dni pred koncem starševskega dopusta dana odpoved, bi njena odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ustrezala za teh devet dni plači za krajši delovni čas, za preostanek odpovednega roka pa plači za polni delovni čas.

47.      Z ekonomskega stališča v obravnavni zadevi med razlagama, ki sta mogoči, ne bi obstajala velika razlika. Prej ko se med starševskim dopustom da odpoved brez odpovednega roka, večja je razlika med rezultatoma obeh razlag.

48.      Kot vmesni rezultat se lahko že na tem mestu ugotovi, da se v okviru ureditve, kot je ta v tej zadevi, pri izračunu višine odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme upoštevati samo plače za krajši delovni čas, ki se je prejemala med starševskim dopustom. S tem bi se pri obeh razlagah, ki sta mogoči, poseglo v pridobljeno pravico.

49.      Belgijska vlada zagovarja, da se odškodnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi izračuna samo na podlagi plače za krajši delovni čas, s sklicevanjem na to, da se v skladu z belgijskim pravom delovno razmerje delavca, ki je na podlagi starševskega dopusta zmanjšal delovni čas, med starševskim dopustom spremeni v delovno razmerje s krajšim delovnim časom. Točka 7 klavzule 2 okvirnega sporazuma sicer potrjuje, da lahko države članice definirajo status delovnega razmerja med starševskim dopustom. Iz statusa delovnega razmerja pa se ne sme v nasprotju z jasno določbo klavzule 2, točka 6, izvajati posega v pridobljene pravice delavcev.

2.      Razprava o razlagah, ki sta mogoči

50.      Razumevanju klavzule 2, točka 6, v skladu s katerim se upošteva konkretni izpad dohodka, potrjuje najprej dejstvo, da prepreči ugodnejše obravnavanje delavcev na starševskem dopustu, ki so dobili odpoved brez odpovednega roka, glede na delavce na starševskem dopustu, ki so dobili odpoved ob upoštevanju odpovednega roka. Če bi odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno pomenila pobot za neobstoj odpovednega roka pri odpovedi, bi se lahko argumentiralo, da mora biti delavec v takšnem finančnem položaju, kot da bi se upošteval odpovedni rok. Če bi odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela še druge namene, enako obravnavanje glede na delavca, ki je prejel odpoved ob upoštevanju odpovednega roka, že vnaprej ne bi bilo nujno.

51.      Ali je odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v belgijskem pravu dejansko le pobot za neobstoj odpovednega roka pri odpovedi, kar je v ustnem postopku vlagateljica pravnega sredstva v postopku v glavni stvari zanikala, je vprašanje nacionalnega prava, o katerem bi moralo dokončno presojati predložitveno sodišče.

52.      Vendar menim, da je treba dati prednost gospodarskemu pristopu, ki v konkretnem primeru pri izračunu odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteva plačo za polni delovni čas, ki se jo je prejemalo pred starševskim dopustom. Le tako razumevanje predpisa učinkovito zaščiti namen, povezan s klavzulo 2, točka 6, da se delavce varuje pri izrabi starševskega dopusta.

53.      Smisel in namen okvirnega sporazuma, ob upoštevanju njegove preambule, je izboljšanje usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti ter spodbujanje enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk. Pri tem se sklicuje tudi na Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah, ki pod točko 16 določa, da je treba sprejeti ukrepe, ki bodo moškim in ženskam omogočili usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti.

54.      Dejstvo, da bi delavec med starševskim dopustom prejel manjšo odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot bi jo dobil pred nastopom starševskega dopusta, bi lahko delavcem preprečilo, da vzamejo starševski dopust. To pa bi bilo v nasprotju s pravkar navedenim ciljem okvirnega sporazuma. Možnost, da se vzame starševski dopust, spodbuja usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti.

55.      Ekonomsko razumevanje zagotavlja smisel in namen, ki mu sledi okvirni sporazum. Po eni strani delavec na ta način zaradi starševskega dopusta ni finančno v slabšem položaju, po drugi strani pa odpoved delavcu, ki je na starševskem dopustu, za delodajalca ni finančno ugodnejša kot odpoved drugemu delavcu. Delavcu se zaradi izrabe starševskega dopusta ni treba bati za delovno mesto. Prav ob upoštevanju obravnavane zadeve, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, se namreč zdi, da ni nemogoče, da je delodajalec „pravočasno“, nekaj dni pred koncem starševskega dopusta, dal odpoved, ker je videl finančne prednosti glede na odpoved po koncu starševskega dopusta oz. na odpoved drugemu delavcu.

56.      Takšno razumevanje predpisov tudi ne vodi do posebne obremenitve delodajalca, ker ta ne more pridobiti prednosti iz tega, da je delavec, ki mu je bila dana odpoved, ob odpovedi na starševskem dopustu. Delodajalec mora pri odpovedi brez odpovednega roka plačati enako visoko odškodnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne glede na vprašanje, ali je zadevni delavec ob odpovedi na starševskem dopustu ali ne.

C –    Vmesni predlog

57.      Direktiva tako nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pri odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteva le plačo za krajši delovni čas, ki je ob odpovedi nižja zaradi starševskega dopusta.

D –    Posledice za spor o glavni stvari

58.      Predložitveno sodišče mora presoditi, kakšne so posledice te ugotovitve za spor o glavni stvari.

59.      Vendar je treba opozoriti na to, da v skladu z ustaljeno sodno prakso direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in da se torej nanjo proti njemu ni mogoče sklicevati. Iz tega izhaja, da celo jasne, natančne in nepogojne določbe direktive, ki posameznikom daje pravice ali jim nalaga obveznosti, ni mogoče uporabiti v okviru spora, ki poteka izključno med posamezniki.(7) Obveznosti delodajalca do plačila višje odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izvesti iz direktive. Nacionalno pravo pa je treba razlagati, kolikor je le mogoče skladno s pravom Skupnosti.(8) Dejstvo, da gre lahko razlaga nacionalnega prava, ki je skladna s pravom Skupnosti, v breme posameznika, ne nasprotuje taki razlagi.(9) Tako je znano, da dolžnost, da se nacionalno pravo razlaga v skladu z direktivami, velja tudi v horizontalnih pravnih razmerjih, v katerih se nujno posredno obremeni posameznika.(10)

60.      Načelo skladne razlage zahteva, naj nacionalna sodišča naredijo vse v svoji pristojnosti, ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem.(11)

61.      Vendar je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načeloma pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.(12)

62.      Predložitveno sodišče mora zato preizkusiti, ali se lahko takšna razlaga Direktive uresniči z razlago nacionalnega prava.

VI – Predlog

63.      Ob upoštevanju zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za predhodno odločanje, ki ga je vložilo Hof van Cassatie, odgovori:

Klavzulo 2, točka 6,
                                          okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je vsebovan v Prilogi k Direktivi Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996, je treba razlagati tako, da je treba odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere je delavec upravičen, če delodajalec med zmanjšanim obsegom dela delavcu enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ali ne da bi spoštoval zakonsko določeni odpovedni rok, določiti
                                          na podlagi osnovne plače, izračunane tako, kot da delavec
                                          ne bi zmanjšal obsega dela
                                          zaradi starševskega dopusta.


1 – Jezik izvirnika: nemščina.


2 – UL L 145, str. 4, v nadaljevanju: Direktiva 96/34 oz. okvirni sporazum o starševskem dopustu).


3 – Sodbe z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, Receuil, str. I-4921, točka 59); z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini (C-119/05, ZOdl., str. I-6199, točka 43) in z dne 17. aprila 2008 v zadevi Quelle (C-404/06, ZOdl., str. I-2685, točka 19).


4 – Sodbi z dne 28. junija 2007 v zadevi Dell’Orto (C-467/05, ZOdl., str. I-5557, točka 40) ter z dne 1. aprila 2008 v zadevi Gouvernement de la Communauté française in Gouvernement wallon (C‑212/06, ZOdl., str. I-1683, točka 29); glej v zvezi z domnevo upoštevnosti predlogov za predhodno odločanje poleg tega tudi sodbo z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Rampion in Godard (C‑429/05, ZOdl., str. I-8017, točka 23).


5 – Ustaljena sodna praksa, glej na primer sodbe z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA (C‑344/04, ZOdl., str. I-403, točka 24); z dne 11. septembra 2008 v zadevi Eckelkamp in drugi (C‑11/07, ZOdl., str. I-6845, točki 27 in 28) in z dne 16. decembra 2008 v zadevi Michaniki (C‑213/07, ZOdl., str. I-9999, točke od 32 do 34).


6 – V tej točki se dejansko stanje te zadeve razlikuje od zadeve Lewen, v kateri je Sodišče že zavzelo stališče o klavzuli 2(6) okvirnega sporazuma. Pri nagradi, ki je bila sporna v tej zadevi, je šlo le za popolnoma prostovoljno dajatev delodajalca in tako ne za pridobljeno pravico delavca; glej sodbo z dne 21. oktobra 1999 v zadevi Lewen (C-333/97, Recueil, str. I‑7243, točka 32).


7 – Sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall (152/84, Recueil, str. 723, točka 48); z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori (C‑91/92, Recueil, str. I‑3325, točka 20); z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi (od C‑397/01 do C‑403/01, ZOdl., str. I‑8835, točki 108 in 109) ter z dne 7. junija 2007 v zadevi Carp (C‑80/06, ZOdl., str. I‑4473, točka 20). Nejasno o tem pa sodba z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold (C‑144/04, ZOdl., str. I-9981, točke od 74 do 77).


8 – O dolžnosti nacionalnih sodišč, da razlagajo nacionalno pravo v skladu z direktivami, glej ustaljeno sodno prakso in zlasti sodbo z dne 10. aprila 1984 v zadevi von Colson und Kamann (14/83, Recueil, str. 1891, točka 26), v opombi 7 navedeno sodbo Pfeiffer in drugi (točke od 113 do 119 z dodatnimi sklici) in sodbo z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler (C-212/04, ZOdl., str. I‑6057, točke 108, 109 in 111).


9 – Glej moje sklepne predloge z dne 8. februarja 2007 v zadevi Kofoed (C‑321/05, ZOdl., str. I‑5796, točka 65 in tam navedena sodna praksa).


10 – Glej npr. sodbo z dne 13. novembra 1990 zadevi Marleasing (C-106/89, Recueil, str. I‑4135, točki 6 in 8) in v opombi 7 navedeno sodbo Faccini Dori (točke 20, 25 in 26).


11 – Glej v opombi 7 navedeno Pfeiffer in drugi, točka 115, ter v opombi 8 navedeno sodbo Adeneler in drugi, točka 111, sodbi z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact (C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točka 101) in z dne 23. aprila 2009 v zadevi Angelidaki in drugi (C‑378/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 200).


12 – Glej sodbo z dne 8. oktobra 1987 v zadevi Kolpinghuis (80/86, Recueil, str. 3969, točka 13), v opombi 8 navedeno sodbo Adeneler in drugi (točka 110) in v opombi 11 navedeno sodbo Impact (točka 100).