SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)
z dne 12. oktobra 2022(*)
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Sanacija in reševanje kreditnih institucij – Ukrepi za zgodnje posredovanje – Sklep ECB o imenovanju začasne uprave v družbi Banca Carige – Ničnostna tožba – Tožba, ki jo vloži delničar – Procesno upravičenje – Interes, drugačen od interesa banke – Dopustnost – Napačna uporaba prava pri določitvi pravne podlage – Skladna razlaga nacionalnega prava s strani sodišča Unije – Omejitev – Prepoved razlage nacionalnega prava contra legem“
V zadevi T‑502/19,
Francesca Corneli, stanujoča v Velletri (Italija), ki jo zastopajo M. Condinanzi, L. Boggio in F. Ferraro, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski centralni banki (ECB), ki jo zastopajo C. Hernández Saseta, A. Pizzolla in G. Marafioti, agentke,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopajo V. Di Bucci, D. Triantafyllou in A. Nijenhuis, agenti,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi S. Papasavvas, predsednik, S. Gervasoni, L. Madise, P. Nihoul (poročevalec) in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodniki,
sodna tajnica: P. Nuñez Ruiz, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:
– ugovora nedopustnosti, ki ga je ECB z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 2. oktobra 2019,
– sklepa z dne 29. aprila 2020, da se odločanje o ugovoru pridrži za končno odločbo, v skladu s členom 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča,
– sklepa z dne 24. junija 2020, s katerim je bila Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom ECB,
– odločitve Splošnega sodišča, da na podlagi člena 28 Poslovnika zadevo predodeli razširjenemu senatu,
– pripravljalnega ukrepa z dne 17. novembra 2021, s katerim je Splošno sodišče na podlagi člena 91(b) in člena 92(3) Poslovnika ECB odredilo, naj predloži celotno različico svojega sklepa ECB-SSM-2019-ITCAR-11 z dne 1. januarja 2019 o imenovanju začasne uprave v družbi Banca Carige SpA in tri sklepe o podaljšanju tega ukrepa,
– sklepa Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2021 na podlagi člena 103(3) Poslovnika, s katerim je bil tožeči stranki in Komisiji iz naslova učinkovitega sodnega varstva odobren dostop do dokumentov, ki jih je predložila ECB,
na podlagi obravnave z dne 19. januarja 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Francesca Corneli, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-11 z dne 1. januarja 2019 o imenovanju začasne uprave v Banca Carige SpA (v nadaljevanju: banka) in vseh nadaljnjih ali poznejših aktov, vključno zlasti s Sklepom ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-13 z dne 29. marca 2019 o podaljšanju trajanja imenovanja začasne uprave do 30. septembra 2019.
Dejansko stanje in dejstva po vložitvi tožbe
2 Banka je kreditna institucija s sedežem v Italiji, ki kotira na borzi in je od leta 2014 pod neposrednim bonitetnim nadzorom Evropske centralne banke (ECB). Med decembrom 2014 in 1. januarjem 2019 je ustvarila izgubo za več kot 1,6 milijarde EUR. Tožeča stranka je manjšinski delničar banke. Ob vložitvi tožbe je imela 200.000 navadnih delnic, ki ustrezajo 0,000361 % osnovnega kapitala banke.
3 ECB je leta 2016 s Sklepom ECB/SSM/2016 – F1T 87K3OQ2OV1UORLH26/26, ki je določal cilje, ki jih je bilo treba doseči med letoma 2017 in 2019, za nedonosne kredite in s tem povezano kritje, sprejela ukrep za zgodnje posredovanje v zvezi z banko.
4 Upravni odbor je septembra 2017, da bi izpolnil zastavljene cilje, odobril načrt dokapitalizacije, katerega namen je bil ponovno vzpostaviti ustrezno raven lastnega kapitala, pokriti ustvarjene izgube in, splošneje, okrepiti kapitalsko strukturo, da bi se ponovno vzpostavili sprejemljivi deleži lastnega kapitala.
5 Banka 1. januarja 2018 kljub izdaji instrumentov v višini 544 milijonov EUR, ki je bila končana 21. decembra 2017, ni izpolnjevala zahtev glede lastnega kapitala.
6 Banka je nato, da bi izpolnila veljavne zahteve, neuspešno poskušala povečati lastni kapital. Tako je bil poskus izdaje instrumentov lastnega kapitala leta 2018 trikrat neuspešen (marca, maja in junija), in sicer zaradi majhnega zanimanja vlagateljev.
7 Ti neuspehi so v upravnem odboru banke zaostrili napetosti, ki so pripeljale do različnih odstopov (šestnajst med marcem 2016 in avgustom 2018), zaradi katerih je bilo treba imenovati nove člane. Tako so delničarji banke na izredni skupščini 20. septembra 2018 ponovno imenovali navedeni upravni odbor in na mesto predsednika imenovali E. Modiana. Na sestanku tega upravnega odbora 21. septembra 2018 je bil za generalnega direktorja imenovan F. Innocenzi.
8 Konec septembra 2018 so bili deleži lastnega kapitala banke še vedno nižji od zahtev. ECB je zato banko pozvala, naj predloži načrt za ohranitev v skladu s členom 142 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338). Banka je tako predložila nov načrt za ohranitev, in sicer po tretjem neuspešnem poskusu povečanja lastnega kapitala (glej točko 6 zgoraj). Ker pa je ECB menila, da ta načrt ni vseboval nobene bistvene spremembe, je zavrnila njegovo odobritev in od banke zahtevala, naj najpozneje do 30. novembra 2018 predloži strategijo, s katero bo do 1. januarja 2019 ponovno vzpostavila upoštevanje zahtev in zagotovila trajnost tega upoštevanja.
9 Upravni odbor banke je 12. novembra 2018 v odgovor na to zahtevo sprejel „načrt povečanja lastnega kapitala iz novembra 2018“, ki je temeljil na dveh stopnjah, in sicer najprej na izdaji podrejenih obveznic kategorije 2, nato pa na povečanju kapitala, za katerega je potrebna odobritev delničarjev.
10 Prva faza je bila izvedena s tem, da je prostovoljni intervencijski sklad Fondo interbancario di tutela dei depositi (medbančni sklad za jamstvo vlog, Italija) vpisal obveznice v višini 318,2 milijona EUR, Banco di Desio e della Brianza SpA pa v višini 1,8 milijona EUR.
11 Druge faze ni bilo mogoče izvesti, ker so delničarji, ki so imeli 70 % kapitala, na izredni skupščini 22. decembra 2018 nasprotovali povečanju kapitala z zamenjavo podrejenih obveznic za novoizdane delnice. Pred sprejetjem odločitve so zadevni delničarji želeli, da se jim sporoči, prvič, poslovni načrt in, drugič, pregled dejavnosti, ki jih je v letu 2018 izvajala banka.
12 Po teh dogodkih:
– je banka 23. decembra 2018 v sporočilu za medije navedla, da sta po zavrnitvi predloga njenega upravnega odbora podpredsednica in en član tega odbora odstopila s takojšnjim učinkom;
– je bil 2. januarja 2019 v drugem sporočilu za medije, ki ga je prav tako izdala banka, sporočen odstop – z učinkom od tega datuma – petih drugih članov navedenega upravnega odbora, vključno s predsednikom, E. Modianom, in generalnim direktorjem F. Innocenzijem;
– je zaradi teh odstopov prišlo do razpustitve tega upravnega odbora, in sicer na eni strani na podlagi člena 18(12) statuta banke, na drugi strani pa na podlagi člena 2386 italijanskega civilnega zakonika.
13 V skladu s statutom banke so štirje člani upravnega odbora, ki niso odstopili, še naprej opravljali svojo funkcijo, da bi zagotovili tekoče upravljanje.
14 ECB je 1. januarja 2019 sklenila, da v banki imenuje začasno upravo (v nadaljevanju: sklep o imenovanju začasne uprave) z naslednjimi učinki:
– odpoklic upravnega odbora banke in zamenjava nekdanjih članov s tremi začasnimi upravitelji, med katerimi sta bila E. Modiano in F. Innocenzi, ki sta bila predsednik navedenega upravnega odbora oziroma generalni direktor te institucije;
– odpoklic nadzornega sveta banke in zamenjava nekdanjih članov s tremi drugimi osebami;
– dodelitev naloge novim organom, da „sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da bo [banka] ponovno trajno izpolnjevala premoženjske zahteve“.
15 Sprejetje sklepa o imenovanju začasne uprave s sporočilom za medije sta 2. januarja 2019 hkrati objavili ECB na eni strani in banka na drugi strani. Istega dne je Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (nacionalna komisija za družbe in borzo, Italija) prekinila trgovanje z izdanimi ali zajamčenimi vrednostnimi papirji „do začetka veljavnosti sklepa [o imenovanju začasne uprave] oziroma do ponovne vzpostavitve – zlasti na podlagi novih pobud pristojnih organov na področju bonitetnega nadzora – popolnega informacijskega okvira o izdanih ali zajamčenih vrednostnih papirjih“.
16 Tožeča stranka je 5. januarja 2019 ECB zaprosila za kopijo sklepa o imenovanju začasne uprave na podlagi člena 6 Sklepa ECB BCE/2004/3 z dne 4. marca 2004 o dostopu javnosti do dokumentov ECB (UL 2004, L 80, str. 42); ta prošnja je bila zavrnjena, zato je tožeča stranka zoper zavrnilni sklep vložila ničnostno tožbo (sodba z dne 29. junija 2022, Corneli/ECB, T‑501/19, neobjavljena, EU:T:2022:402).
17 ECB je 29. marca 2019 podaljšala trajanje imenovanja začasne uprave do 30. septembra 2019 (v nadaljevanju: sklep o podaljšanju); banka je sprejetje tega sklepa sporočila v sporočilu za medije 30. marca 2019.
18 ECB je 30. septembra 2019 imenovanje začasne uprave podaljšala do 31. decembra 2019 (v nadaljevanju: drugi sklep o podaljšanju).
19 ECB je 20. decembra 2019 začasno upravljanje podaljšala do 31. januarja 2020, da bi se omogočilo dokončanje operacije za povečanje lastnega kapitala (v nadaljevanju: tretji sklep o podaljšanju).
Predlogi strank
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– sklep o imenovanju začasne uprave ter vsak nadaljnji ali poznejši akt, vključno zlasti s sklepom o podaljšanju in zaporednimi sklepi o podaljšanju, razglasi za nične;
– ECB in Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 ECB ob intervenciji Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno ali vsekakor neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
Akti, katerih razglasitev ničnosti se predlaga
22 V obravnavani zadevi želi tožeča stranka doseči razglasitev ničnosti več aktov:
– v tožbi predlaga razglasitev ničnosti sklepa o imenovanju začasne uprave in „vsakega nadaljnjega ali poznejšega akta“, vključno s sklepom o podaljšanju;
– v dopisu, naslovljenem na sodno tajništvo v zvezi z vložitvijo replike, pojasnjuje, da je treba drugi sklep o podaljšanju, ki je bil sprejet v vmesnem času, vključiti v predmet tožbe;
– v repliki trdi, da mora biti s predmetom tožbe iz istega naslova zajet tretji sklep o podaljšanju.
23 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti v skladu s členom 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča predmet spora naveden v tožbi.
24 Poleg tega je treba ničnostne tožbe vložiti zoper obstoječe akte, ki posegajo v položaj (glej sodbo z dne 5. oktobra 2017, Ben Ali/Svet, T‑149/15, neobjavljena, EU:T:2017:693, točka 59 in navedena sodna praksa).
25 V obravnavani zadevi so pravila, navedena zgoraj v točkah 23 in 24, spoštovana, prvič, v zvezi s sklepom o imenovanju začasne uprave in, drugič, v zvezi s sklepom o podaljšanju, ker se tožba nanaša na ta sklepa, ki sta obstajala ob vložitvi tožbe in sta torej posegala v položaj tožeče stranke.
26 Drugi in tretji sklep o podaljšanju pa sta bila sprejeta po vložitvi tožbe in v njej nista navedena. Res je, da je tožeča stranka v tožbi poleg sklepa o imenovanju začasne uprave navedla „vsak nadaljnji ali poznejši akt“. Vendar ni mogoče šteti, da je tako splošna formulacija glede na zahtevo, ki je določena v členu 21 Statuta Sodišča Evropske unije in povzeta v členu 76 Poslovnika, zadovoljiva. V skladu s tema določbama je treba predmet spora opredeliti v tožbi, v primeru ničnostne tožbe pa mora biti tožbi priložena kopija izpodbijanega akta, tako da se brez vsakršnega dvoma omogoči določitev predmeta spora. V obravnavani zadevi je očitno, da ta zahteva ni izpolnjena, kadar tožeča stranka v tožbo zgolj vstavi tako formulacijo.
27 Poleg tega ni mogoče šteti, da je tožeča stranka vložila predlog za prilagoditev tožbe v smislu člena 86 Poslovnika, ki določa:
– kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik (odstavek 1);
– v takem primeru se prilagoditev tožbe izvede z ločenim aktom ter v roku, ki je določen (odstavek 2).
28 V obravnavani zadevi zahteva, da se prilagoditev tožbe izvede z ločenim aktom, formalno ni bila izpolnjena. Res je, da je tožeča stranka izpodbijala zakonitost drugega in tretjega sklepa o podaljšanju. Vendar je v zvezi z obema dokumentoma to storila na eni strani v repliki in na drugi strani v dopisu, naslovljenem na sodno tajništvo glede vložitve zadnjenavedenega dokumenta. Navedbe, vstavljene v dokument, ki se nanaša na drug akt, pa glede na analizirano določbo ni mogoče šteti za vlogo, vloženo z „ločenim aktom“.
29 Tako je očitno, da pogoji, določeni s členom 86 Poslovnika, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni in da zato predlogi za prilagoditev tožbe niso dopustni. Zato je tožba, kot izhaja zgoraj iz točk 25 in 26, dopustna v delu, v katerem je usmerjena zoper sklep o imenovanju začasne uprave in sklep o podaljšanju (v nadaljevanju: izpodbijana sklepa), ni pa dopustna v zvezi z „vsemi nadaljnjimi ali poznejšimi akti“, vključno z drugim in tretjim sklepom o podaljšanju.
Procesno upravičenje
30 ECB ob podpori Komisije uveljavlja ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na to, da tožeča stranka nima zahtevanega procesnega upravičenja za izpodbijanje izpodbijanih sklepov, ker se ta sklepa nanjo ne nanašata niti neposredno niti posamično.
31 V zvezi s tem je treba poudariti, da je upravičenje, ki se zahteva za vložitev ničnostne tožbe, urejeno s členom 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katerim se mora v primeru iz obravnavane zadeve sklep, ki ga fizična ali pravna oseba želi izpodbijati, neposredno in posamično nanašati nanjo, kadar je ta sklep naslovljen na drugo osebo.
32 Pri odločanju je treba te zahteve preučiti glede na položaj, v katerem je bila tožeča stranka.
– Neposredno nanašanje na tožečo stranko
33 V skladu s sodno prakso se izpodbijani akt na osebo neposredno nanaša (neposredno nanašanje), kadar izpodbijani akt kumulativno:
– neposredno učinkuje na njen pravni položaj;
– naslovnikom, zadolženim za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je to izvajanje popolnoma samodejno in temelji izključno na ureditvi Evropske unije brez uporabe vmesne določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi, C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, v nadaljevanju: sodba Trasta, EU:C:2019:923, točka 103).
34 Kot izhaja iz spisa, na pravni položaj tožeče stranke v obravnavani zadevi, ne da bi bil izdan vmesni akt, vplivata izpodbijana sklepa, ker sama po sebi spreminjata pravice tožeče stranke, ki ji omogočajo, da kot delničarka sodeluje pri upravljanju banke v skladu z veljavnimi pravili:
– navedena sklepa tako posegata v pravico tožeče stranke, da kot delničarka izvoli vodstvene in nadzorne organe banke, ker če teh sklepov ni, lahko delničarji, ki imajo – sami ali skupaj z drugimi – določen delež kapitala, predložijo seznam kandidatov za volitve članov upravnega odbora in nadzornega sveta, vsak delničar pa lahko med kandidati izvoli člane teh dveh organov v skladu s statutom banke (člena 18 in 26);
– poleg tega sklep o imenovanju začasne uprave posega v pravico delničarjev, kot je tožeča stranka, da skličejo skupščino delničarjev in določijo dnevni red, glede na to, da lahko delničarji v skladu s členom 10(4) statuta banke skličejo skupščino delničarjev in določijo točke dnevnega reda, da v obravnavani zadevi izpodbijana sklepa izvajanje te pravice začasno zadržujeta in da lahko v skladu s členom 70(2) decreto legislativo n. 385 – Testo unico delle leggi in materia bancaria e creditizia (zakonska uredba št. 385 – enotna zakonodaja o bančništvu) z dne 1. septembra 1993 (redni dodatek h GURI št. 230 z dne 30 septembra 1993) (v nadaljevanju: enotno besedilo o bančništvu) samo začasni upravitelji skličejo skupščino delničarjev in določijo dnevni red, in sicer z odobritvijo ECB v skladu s členom 72(6) enotnega besedila o bančništvu;
– nazadnje, izpodbijani sklepi spreminjajo pogoje, pod katerimi lahko delničarji, kot je tožeča stranka, uveljavljajo odgovornost upravnih in nadzornih organov, glede na to, da je ta odgovornost, ki je načeloma urejena s členom 2392 italijanskega civilnega zakonika, v primeru začasne uprave v skladu s členom 72(2) enotnega besedila o bančništvu omejena na primere naklepa ali hude malomarnosti, da poleg tega ta določba določa, da so civilnopravne tožbe proti začasnim upraviteljem vložene z odobritvijo ECB in da odstavek 5 navedenega člena daje začasnim upraviteljem pravico do vložitve odškodninskih tožb proti članom odpoklicanih organov banke ali generalnemu direktorju, s tem pa skupščini delničarjev oziroma delničarjem, ki imajo skupaj določen delež osnovnega kapitala, odvzame pravico do vložitve take tožbe v skladu s členoma 2393 in 2393a italijanskega civilnega zakonika.
35 Iz teh elementov je razvidno, da je bilo pravno razmerje med banko in njenimi delničarji, med katerimi je tudi tožeča stranka, ne da bi bil izdan kakršen koli vmesni akt, spremenjeno z izpodbijanima sklepoma, ki se nanjo torej neposredno nanašata.
36 Vendar ECB in Komisija to ugotovitev izpodbijata.
37 Na prvem mestu, ti instituciji v bistvu trdita, da je učinek izpodbijanih sklepov na položaj delničarjev, tudi če bi bil dokazan, v obdobju, ki je s tema sklepoma zajeto, le začasno posegal v uveljavljanje njihovih pravic.
38 V zvezi s tem je treba poudariti, da kar zadeva sodno varstvo, ni nobene razlike med učinki, ki jih ima akt, glede tega, ali se ti učinki nanašajo na obstoj pravice ali njeno uveljavljanje; pravica obstaja zato, da se uveljavlja, tako da tudi če se učinek zadevnega akta nanaša na uveljavljanje pravice, je v zadnjenavedeno poseženo, kar zadeva to, za kar je bila ustvarjena in podeljena (glej v tem smislu sklep z dne 25. junija 2014, Accorinti in drugi/ECB, T‑224/12, neobjavljen, EU:T:2014:611, točka 89). Tako v sodni praksi nič ne kaže na to, da je treba iz sodnega varstva izključiti položaje, v katerih bi se za omejeno obdobje poseglo v pravni položaj stranke.
39 Trditev je treba torej zavrniti.
40 Na drugem mestu, ECB in Komisija trdita, da sklep o imenovanju začasne uprave ni posegel v najbolj bistvene pravice delničarjev, ker so v skladu z veljavnimi pravili odločitve, ki so pomembne za banko, ostale v pristojnosti delničarjev.
41 V zvezi s tem je treba poudariti, kot navajata ECB in Komisija, da bi lahko delničarji, ki so se sestali na skupščini, pod začasno upravo še vedno sprejeli nekatere odločitve, ki vplivajo na banko. Vendar bi morali v teh primerih skupščino sklicati začasni upravitelji, ne pa delničarji sami. Izmed pravic, ki jih imajo delničarji, pa na podlagi ničesar ni mogoče ločevati pravic na tiste, ki so bistvene in si zaslužijo zaščito, ter na tiste, za katere se šteje, da so manj pomembne, in ki take zaščite nimajo.
42 Trditev je treba torej zavrniti.
43 Na tretjem mestu, ECB in Komisija trdita, da pravice, v katere je bilo domnevno poseženo, pripadajo skupščini, in ne delničarjem kot posameznikom. Iz tega naj bi izhajalo, da izpodbijana sklepa ne vplivata neposredno na pravni položaj vsakega delničarja.
44 V zvezi s tem je treba poudariti, da trditev ECB in Komisije, ki se nanaša na pravice skupščine, ne upošteva vsaj glasovalne pravice, ki vsakemu delničarju omogoča, da osebno sodeluje pri izvolitvi članov, ki so imenovani v upravljalne in nadzorne organe. Iz spisa pa izhaja, da delničarji s sprejetjem sklepa o imenovanju začasne uprave te pravice zaradi začasnega upravljanja ne morejo več uveljavljati, ker bi morala v okviru take ureditve o tem imenovanju odločiti ECB sama, pri čemer se ji niti ni treba posvetovati z delničarji.
45 Res je, da glas, ki ga odda posamezni delničar, sam po sebi, ni dovolj za sprejetje odločitve na skupščini, kadar ta delničar nima dovolj velikega deleža osnovnega kapitala. Vendar to ne pomeni, da ta glasovalna pravica vsakega delničarja ne obstaja in da posledično nima potrebnega sodnega varstva.
46 Trditev je treba torej zavrniti.
47 Na četrtem mestu, ECB in Komisija v nasprotju s tožečo stranko, ki meni, da lahko dopustnost tožbe v obravnavani zadevi temelji na stališču, ki ga je Sodišče sprejelo v sodbi Trasta, menita, da ta sodba bolj potrjuje njuno stališče, in sicer, da tožba ni dopustna.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Sodišče v tej sodbi, ne da bi obravnavalo posamično nanašanje na delničarje, izreklo o pogojih, pod katerimi se lahko sklep, ki je sprejet na podlagi bančnega nadzora v zvezi z ustanovo, v kateri imajo ti delničarji deleže, nanje neposredno nanaša.
49 V obravnavani zadevi je ECB s sprejetjem tega sklepa odvzela dovoljenje, ki ga je ta ustanova potrebovala za opravljanje svojih bančnih dejavnosti. Po tem odvzemu je nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava odločilo, da zadevna institucija preneha. To sodišče je, da bi likvidacijo uspešno izpeljalo, imenovalo likvidacijskega upravitelja. V obravnavani zadevi je ECB navedeni instituciji odvzela dovoljenje z izpodbijanim sklepom.
50 Sodišče je v sodbi Trasta razsodilo, da je ta odločitev o odvzemu neposredno posegla v pravni položaj same zadevne institucije, saj institucija, potem ko je bila odločitev sprejeta, ni smela več izvajati svojih bančnih dejavnosti (točka 104).
51 Odločitev o odvzemu pa ne bi imela takega učinka na delničarje. Res je, da sta se vrednost delnic oziroma delež dividend, ki se razdelijo, po sprejetju te odločitve zmanjšala. Vendar Sodišče za ta učinek ni štelo, da je pravne, pač pa ekonomske narave. Odvzem dovoljenja sam po sebi, kot navaja Sodišče, ni bil ovira za to, da delničarji še naprej izvršujejo svoje pravice na skupščini, kot je na primer pravica zahtevati, da se dejavnost institucije spremeni tako, da se ji omogoči nadaljevanje dejavnosti na drugem področju, kot je bančništvo.
52 Nazadnje, Sodišče navaja, da iz sodbe Trasta izhaja, da je samo sklep o uvedbi postopka likvidacije posegal v pravni položaj delničarjev, saj je bilo s tem sklepom upravljanje zadevne institucije zaupano likvidacijskemu upravitelju, s čimer je bila delničarjem odvzeta možnost vplivanja na to upravljanje. Navedenega sklepa pa ni sprejela ECB, ampak nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava, pri čemer taka posledica, in sicer likvidacija, v primeru odvzema dovoljenja v pravu Unije ni določena. Ta odvzem dovoljenja, ki ga je odredila ECB, sam po sebi torej ni neposredno posegal v pravni položaj delničarjev. Ker je bil izpodbijani akt odvzem dovoljenja, je bilo treba tožbo delničarjev razglasiti za nedopustno (točke od 105 do 115 navedene sodbe).
53 Tako se je sodba Trasta nanašala na drugačen položaj, saj – drugače kot v obravnavani zadevi – sklep, ki se je izpodbijal v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, sam po sebi ni imel nobenega vpliva na pravni položaj tožečih strank delničark.
54 Trditev je treba torej zavrniti in je posledično mogoče šteti, da se v obravnavani zadevi izpodbijana sklepa na tožečo stranko neposredno nanašata.
– Posamično nanašanje na tožečo stranko
55 ECB in Komisija menita, da ne gre za posamično nanašanje na tožečo stranko (pogoj posamičnega nanašanja), saj sta izpodbijana sklepa v njene pravice posegla v obsegu, ki ni drugačen od tistega, ki so ga občutili drugi delničarji banke.
56 V zvezi s tem je treba spomniti, da se v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU izpodbijani akt posamično nanaša na subjekte, ki niso naslovniki, če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih zato individualizira podobno kot naslovnika (sodba z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223).
57 Tožeča stranka meni, da je zahteva v zvezi s posamičnim nanašanjem v obravnavani zadevi izpolnjena, saj:
– je del skupine, katere člani so bili ob sprejetju izpodbijanih sklepov opredeljeni ali opredeljivi;
– je ta opredelitev lahko temeljila na merilih, ki so lastna članom te skupine (glej sodbo z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija, C‑362/06 P, EU:C:2009:243, točka 30 in navedena sodna praksa).
58 V zvezi s tem je treba glede prvega merila navesti, da je bila tožeča stranka – kot navaja – kot delničarka v času, ko sta bila sprejeta izpodbijana sklepa, opredeljiva. Sklep o imenovanju začasne uprave je bil namreč sprejet 1. januarja, to je dan, ko s kapitalskimi deleži ni bilo mogoče sklepati poslov, ker so bile kreditne institucije zaprte. Kot je priznala ECB, je bil sicer sklep o imenovanju začasne uprave tega dne sprejet zaradi nemožnosti nakupa ali prodaje deležev. Takrat je bil seznam delničarjev zaprt. Istovetnost vsakega od njih je bila preverljiva, kot to zahteva sodna praksa. Položaj ni bil drugačen, kar zadeva sklep o podaljšanju. Res je, da ta sklep za razliko od prvega ni bil sprejet na dela prost dan. Vendar to ne spremeni dejstva, da je bil seznam delničarjev, ki bi lahko bili prizadeti, ob sprejetju sklepa o podaljšanju prav tako določen.
59 V zvezi z drugim merilom je treba na enak način ugotoviti, da so bili delničarji, med katerimi je bila tožeča stranka, zaradi sprejetja izpodbijanih sklepov prizadeti v smislu lastnosti, ki jih je opredeljevala kot posameznike, in sicer, prvič, to, da imajo kapitalske deleže v banki, in drugič, to, da jim je zaradi učinka teh sklepov preprečeno uveljavljanje nekaterih pravic, povezanih s temi delnicami.
60 Merilo, ki se nanaša na osebno nanašanje, je bilo pojasnjeno tako, da se lahko šteje za izpolnjeno med drugim takrat, kadar izpodbijani akt spreminja pravice, ki jih je zadevna oseba pridobila pred njegovim sprejetjem (glej sodbo z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točka 72 in navedena sodna praksa).
61 Tožeča stranka pa je imela pred sprejetjem izpodbijanih sklepov ravno pravice, povezane z njenimi delnicami, v katere je bilo v zajetem obdobju poseženo, čeprav so bile pridobljene.
62 V zvezi s tem je treba navesti, da je v skladu s členom 70(2) enotnega besedila o bančništvu prvi učinek, ki ga ima imenovanje začasne uprave, prekinitev funkcij skupščine, to je možnost delničarjev, da izrazijo svoje stališče o predlogih, ki so naslovljeni nanje.
63 Poleg tega je bila med delničarji tožeča stranka med tistimi, ki so glasovali proti predlogu, ki je bil predstavljen na skupščini 22. decembra 2018, ta glas pa je – čeprav je bila z njim izražena samo prošnja za odlog – povzročil odstop članov upravnega odbora in nato odpoklic zadnjenavedenega, banka pa je bila nato postavljena v položaj, ki je v kontekstu, ki ga je poznala, povzročil – kot je navedeno v sklepu o imenovanju začasne uprave – posredovanje ECB, s prekinitvijo funkcij skupščine in torej možnosti delničarjev, da s svojim glasovanjem vplivajo na strategijo, ki bi ji banka sledila.
64 V teh okoliščinah je mogoče šteti, da so zahteve, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17), izpolnjene.
65 ECB in Komisija to ugotovitev izpodbijata.
66 Na prvem mestu, poudarjata, da če bi Splošno sodišče prišlo do ugotovitve, da ničnostna tožba ni dopustna, taka razglasitev nedopustnosti ne bi bila v nasprotju z obveznostjo sodišča Unije, da dejanskim ali potencialnim tožečim strankam zagotovi učinkovito sodno varstvo, saj bi lahko tožeča stranka v takem primeru pri istem sodišču vložila še odškodninsko tožbo, da bi, odvisno od primera, dosegla povračilo za škodo, ki jo je utrpela.
67 V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s sodno prakso z ničnostnimi in odškodninskimi tožbami uresničujejo cilji, ki se – ker so različni – ne smejo zamenjevati (sodba z dne 2. decembra 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt/Svet, 5/71, EU:C:1971:116); v teh okoliščinah sodišče Unije ne more šteti, da je mogoče neko vrsto tožbe (v obravnavani zadevi ničnostno tožbo) razglasiti za nedopustno iz razloga, da bi bilo mogoče razsoditi, da je druga tožba (na primer odškodninska tožba) v skladu z zahtevami dopustnosti.
68 Ugovor je torej mogoče zavrniti.
69 Na drugem mestu, ECB ob podpori Komisije trdi, da mora biti sodna praksa v zvezi z zaprtimi skupinami omejena na subjekte z majhnim številom članov. V obravnavani zadevi naj ne bi bilo tako, saj je imela banka ob sprejetju izpodbijanih sklepov približno 35.000 delničarjev. Za ti instituciji bi bilo priznanje, da je tožba, ki jo lahko vloži tako veliko število tožečih strank, dopustna, v nasprotju s pristopom, uporabljenim v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17).
70 V zvezi s tem je treba poudariti, da se – kot poudarjata ECB in Komisija – več sodb, na katere se sklicuje tožeča stranka, nanaša na skupine z majhnim številom članov, na primer osem subjektov v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. junija 2006, Belgija in Forum 187/Komisija (C‑182/03 in C‑217/03, EU:C:2006:416, točka 63), šest v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM (C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točka 76), ali celo sedemindvajset v sodbi z dne 1. julija 1965, Toepfer in Getreide-Import Gesellschaft/Komisija (106/63 in 107/63, EU:C:1965:65, str. 529).
71 Tožeča stranka meni, da pa je edini namen izrazov, uporabljenih v tako preučeni sodni praksi, pojasniti zadevno merilo, in sicer zahtevo, da zadevna skupina ob sprejetju sklepa o imenovanju začasne uprave vključuje opredeljive člane in tako predstavlja skupino, ki je ni mogoče razširiti in ki ima zato to značilnost, da je „omejena“, „z omejenim dostopom“ ali celo „zaprta“ (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točka 71, in z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 59).
72 Tožeča stranka vsekakor meni, da je na podlagi sodne prakse dopustno vložiti tožbe v situacijah, ki lahko vključujejo veliko tožečih strank. To naj bi veljalo za tožbe, ki jih upravičenci vložijo zoper sklepe, ki jih Komisija naslovi na eno ali več držav članic v zvezi s shemami pomoči, ki so jih zadnjenavedene dodelile ali bi jih lahko dodelile. Čeprav ta vrsta sklepa ni naslovljena na te upravičence, naj bi jim bilo na podlagi sodne prakse omogočeno, da pred Splošnim sodiščem izpodbijajo zakonitost tako sprejetih sklepov, kljub temu da so te tožeče stranke lahko številne, celo zelo številne, glede na vrsto zadevne sheme (sodba z dne 28. junija 2018, Andres (stečaj družbe Heitkamp BauHolding)/Komisija, C‑203/16 P, EU:C:2018:505).
73 Komisija v odgovor trdi, da imajo izpodbijani akti v takih zadevah, ki se nanašajo na upravičence do pomoči, regulativno naravo, ne pa individualno; nanašali naj bi se namreč na nacionalne ukrepe, ki zajemajo shemo pomoči, ki se uporablja za kategorije oseb z določenimi značilnostmi.
74 V zvezi s tem je treba poudariti, da stališče, ki ga je Komisija zavzela v zvezi z regulativno naravo aktov iz zadev, ki se nanašajo na upravičence do pomoči, ne bi povzročilo nedopustnosti tožbe, če bi bila ta narava potrjena. Člen 263, četrti odstavek, PDEU namreč zagotavlja dopustnost tožb, vloženih zoper predpise, kadar je prizadet položaj tožečih strank, brez izvedbenega ukrepa. V obravnavani zadevi pa je bilo z izpodbijanima sklepoma, ne da bi bil izdan kakršen koli vmesni akt, v pravni položaj delničarjev poseženo tako, da jim je bila med trajanjem imenovanja začasne uprave banke odvzeta možnost uveljavljanja nekaterih njihovih pravic, povezanih z njihovimi delnicami (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točki 28 in 58).
75 Tako Komisija ne more na eni strani veljavno izpodbijati posamičnega nanašanja na tožečo stranko iz razloga, da je ta del kategorije gospodarskih subjektov, na drugi strani pa trditi, da tožba ni dopustna, ker je vložena zoper akt, ki ima – kar zadeva tako kategorijo – regulativno naravo, v kontekstu, v katerem je ta akt posegel v pravni položaj tožeče stranke, ne da bi bil izdan vmesni akt.
76 Zato je treba tudi drugi ugovor zavrniti in je mogoče šteti, prvič, da se izpodbijana sklepa na tožečo stranko posamično nanašata in, drugič – glede na zgornje ugotovitve v zvezi z neposrednim nanašanjem – da tožeča stranka izpolnjuje zahteve, ki so v zvezi s procesnim upravičenjem naložene s Pogodbo.
Pravni interes
77 ECB trdi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ki se zahteva za vložitev te tožbe.
78 V zvezi s tem je treba poudariti, da mora tožeča stranka v skladu s sodno prakso za vložitev tožbe dokazati pravni interes tako, da pokaže, da so zavezujoči pravni učinki, ki jih imata izpodbijana sklepa, takšni, da posegajo v njene interese, pri čemer se ta dokaz lahko zagotovi z ugotovitvijo, da je akt bistveno spremenil njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 37).
79 Ker ima tožeča stranka deleže v kapitalu podjetja, se mora pravni interes razlikovati od pravnega interesa podjetja, v obravnavani zadevi banke, v kateri ima delnice. Načeloma ima namreč le podjetje pravico vložiti tožbo za zaščito lastnega interesa. Če je interes, ki ga je treba braniti, interes podjetja, lahko delničar od skupščine ali upravljalnega organa zahteva, da vloži tožbo (glej v tem smislu sodbi z dne 20. junija 2000, Euromin/Svet, T‑597/97, EU:T:2000:157, točka 50, in z dne 12. novembra 2015, HSH Investment Holdings Coinvest-C in HSH Investment Holdings FSO/Komisija, T‑499/12, EU:T:2015:840, točka 31).
80 Na enak način Evropsko sodišče za človekove pravice razlikuje med, na eni strani, tožbami, ki jih delničarji vložijo za zaščito svojih pravic, in, na drugi strani, tožbami, ki jih ti vložijo za zaščito pravic podjetja (ESČP, 7. julij 2020, Albert in drugi proti Madžarski, CE:ECHR:2020:0707JUD000529414).
81 V obravnavani zadevi se tožeča stranka, da bi utemeljila svojo tožbo, ne sklicuje na učinek, ki ga imata izpodbijana sklepa na banko, ampak poudarja vpliv teh sklepov na pravice, ki jih ima sama kot delničarka, zlasti na pravico sklicati skupščino, da bi predlagala vložitev tožbe, ali tudi pravico, da za to doda točko na dnevni red take skupščine.
82 Tako ni mogoče šteti – kot to vseeno počne ECB – da če bi bila izpodbijana sklepa razglašena za nična, bi bil učinek na položaj delničarjev enak učinku, ki bi ga imela razglasitev ničnosti na položaj banke: tožeča stranka lahko na podlagi učinka, ki ga imata izpodbijana sklepa na njene pravice, izkaže interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti navedenih sklepov, ki ni enak interesu banke, ampak se od njega razlikuje. Zahteva po ločenem interesu je torej v obravnavani zadevi izpolnjena.
83 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je mogoče tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, razglasiti za dopustno v delu, v katerem je bila vložena v njenem imenu glede izpodbijanih sklepov.
Utemeljenost
84 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov, ki se nanašajo na:
– kršitev pravil o sorazmernosti;
– kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do izjave;
– imenovanje oseb, ki so prej opravljale pomembne naloge pri vodenju in upravljanju banke, za začasne upravitelje;
– napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje izpodbijanih sklepov;
– dejstvo, da je ECB poskušala rešiti težave z upravljanjem tako, da je imenovala osebe, ki so te težave ustvarile;
– kršitev, prvič, pravil v zvezi s pravicami delničarjev ter, drugič, temeljnih načel, ki se nanašajo na varstvo lastnine in varčevanja, svobodo zasebne gospodarske pobude in samoodločanje državljanov pri osebnih odločitvah ter neustreznost začasne uprave za rešitev ugotovljenega problema.
85 Splošno sodišče ocenjuje, da je preizkus primerno začeti s tožbenim razlogom, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje izpodbijanih sklepov.
Tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je ECB pri določitvi pravne podlage, uporabljene za sprejetje izpodbijanih sklepov, napačno uporabila pravo
86 Tožeča stranka trdi, da je ECB napačno uporabila pravo s tem, da je izpodbijana sklepa utemeljila na členu 70(1) enotnega besedila o bančništvu, čeprav naj se ta določba ne bi nanašala na položaj, ki je naveden v utemeljitev imenovanja začasne uprave, in sicer na „znatno poslabšanje“ položaja banke.
87 ECB ob podpori Komisije ta tožbeni razlog izpodbija.
88 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu, s katerim je bil prenesen člen 28 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190), naslovljen „Odstavitev višjega vodstva in upravljalnega organa“, določa:
„1. Banka Italije lahko sprejme naslednje ukrepe v zvezi z banko ali matično družbo v bančni skupini:
[…]
(b) odstavitev akterjev iz člena 69s v primeru resne kršitve zakonskih, podzakonskih ali statutarnih določb ali resnih nepravilnosti pri upravljanju oziroma tudi kadar je poslabšanje položaja banke ali bančne skupine še posebej pomembno, pod pogojem, da ukrepi iz točke (a) oziroma ukrepi, ki so določeni v členih 53a in 67b, ne zadostujejo za odpravo položaja.“
89 Člen 70 enotnega besedila o bančništvu, s katerim je prenesen člen 29 Direktive 2014/59, naslovljen „Začasni upravitelj“, določa:
„1. Banka Italije lahko odredi odpoklic organov, ki izvajajo naloge upravljanja in nadzora bank, v primeru kršitve ali nepravilnosti iz člena 69q(1)(b) oziroma kadar se pričakuje velika premoženjska izguba oziroma kadar se odpoklic organov zahteva z utemeljeno zahtevo upravnih organov oziroma izredne skupščine.“
90 Iz teh besedil izhaja, da se določbi nanašata na dva različna primera:
– na eni strani člen 69q(1)(b) ureja „odstavitev“ upravnih oziroma nadzornih organov bank, ki jih je treba, potem ko je ta ukrep sprejet, nadomestiti v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu in pravu Unije;
– na drugi strani člen 70 ureja „odpoklic“ (scioglimento) upravnih oziroma nadzornih organov bank, ki povzroči prekinitev funkcij skupščin in drugih organov ter uvedbo izrednega upravljanja.
91 Ob branju členov 28 in 29 Direktive 2014/59, ki naj bi se prenesla z zgoraj navedenima določbama, obravnavanih ukrepov ni mogoče šteti za enakovredne oziroma za alternativne, saj je prvi manj intruziven kot drugi, ki ga je mogoče sprejeti le, če pristojni organ oceni, da zamenjava upravnih oziroma nadzornih organov bank v skladu s postopki nacionalnega prava in prava Unije ne zadostuje za ureditev razmer.
92 Pogoji za uporabo člena 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu in člena 70 navedenega besedila se prav tako razlikujejo. Tako je „odstavitev“ upravnih oziroma nadzornih organov predvidena v primeru:
– hude kršitve zakonskih, podzakonskih ali statutarnih določb;
– hudih nepravilnosti pri upravljanju
– ali kadar je poslabšanje položaja banke ali bančne skupine še posebej pomembno.
93 „Odpoklic“ upravnih oziroma nadzornih organov in uvedba izrednega upravljanja pa sta predvideni:
– v primeru hude kršitve zakonskih, podzakonskih ali statutarnih določb iz člena 69q(1)(b);
– v primeru hudih nepravilnosti pri upravljanju iz člena 69q(1)(b);
– če je pričakovati veliko premoženjsko škodo
– ali če se odpoklic zahteva z utemeljeno zahtevo upravnih organov oziroma izredne skupščine.
94 Iz analize besedila, ki se nanaša na formulacijo pogojev za uporabo člena 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu in člena 70 navedenega besedila, izhaja, da so pogoji našteti taksativno in da so alternativni, kot je razvidno iz uporabe alternativnega veznika „ali“. Tako druga določba določa, da sta odpoklic upravnih oziroma nadzornih organov bank in uvedba izrednega upravljanja mogoči v štirih primerih, od katerih sta dva določena s prvo določbo in ju je treba, kot je razvidno iz neposredne napotitve na to določbo, razlagati enako kot v kontekstu „odstavitve“. Iz analize besedila je razvidno tudi, da med temi pogoji ni hierarhije.
95 Iz člena 69q(1)(b) enotnega besedila o bančništvu in člena 70 navedenega besedila torej izhaja, da druga določba ne določa odpoklica upravnih oziroma nadzornih organov bank in uvedbe izrednega upravljanja v primeru, da „je poslabšanje položaja banke ali bančne skupine še posebej pomembno“.
96 ECB je v obravnavani zadevi s sklepom o imenovanju začasne uprave odločila, da „odpokliče upravne in nadzorne organe [banke] ter jih nadomesti s tremi izrednimi upravitelji in enim nadzornim svetom“.
97 Za sprejetje tega sklepa je ECB v točki 2.1 navedla, da „so [bili] pogoji iz člena 69q in člena 70 enotnega besedila o bančništvu, to je znatno poslabšanje položaja [banke], izpolnjeni“, nato pa je v točki 2.6 sklenila, da „je [bilo] izredno upravljanje […] potrebno in primerno“ in da „je [bilo] izvajanje pooblastila iz člena 70 [navedenega besedila] prav tako ocenjeno kot sorazmerno za reševanje resnega položaja[, v katerem je bila banka v tistem trenutku]“.
98 Tako iz obrazložitve v zgoraj navedenem sklepu izhaja, da je pooblastilo, ki ga je ECB v tej zadevi izvajala za imenovanje začasne uprave v banki, tisto iz člena 70 enotnega besedila o bančništvu, pri čemer sklicevanje na člen 69q navedenega besedila te ugotovitve ne more ovreči.
99 Enako je ECB v sklepu o podaljšanju menila, da je treba začasno upravljanje ohraniti, in sicer zato, ker „znatno poslabšanje položaja nadzorovanega subjekta“ še traja (točka 2.1), in da je „izvajanje pooblastila v skladu s členom 70 [enotnega besedila o bančništvu]“ glede na okoliščine primerno (točka 2.6).
100 Iz tega sledi, da je ECB kršila člen 70 enotnega besedila o bančništvu s tem, da se je oprla – čeprav ta pogoj v tej določbi ni bil predviden – na „znatno poslabšanje položaja [banke]“, zato da bi odpoklicala upravne oziroma nadzorne organe banke, vzpostavila začasno upravljanje in ga ohranila v veljavi med obdobjem, na katero se nanaša sklep o podaljšanju.
101 ECB in Komisija to ugotovitev izpodbijata.
102 Na prvem mestu, ena in druga ugotavljata, da je imenovanje začasne uprave določeno v členu 29 Direktive 2014/59. Člen 70 enotnega besedila o bančništvu pa bi bilo treba razlagati v povezavi s to določbo, ki naj bi se z njim prenesla, in sicer z uporabo načela skladne razlage. Iz te razlage naj bi izhajalo, da je imenovanje začasne uprave na podlagi člena 70 dovoljeno, tudi če obravnavani položaj, in sicer znatno poslabšanje položaja banke, v tej določbi ni izrecno naveden.
103 V zvezi s tem so v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to pravo dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegel v njej določeni rezultat. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom PDEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (glej sodbi z dne 24. januarja 2012, Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 24 in z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 48 ter navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točke 55, 57 in 58). Splošno sodišče ima enako obveznost skladne razlage nacionalnega prava ob upoštevanju direktive, kadar mora – tako kot v tem sporu – na podlagi upoštevnih določb uporabiti to pravo.
104 Poleg tega je treba v delu, v katerem se nanaša na razlago določbe nacionalnega prava, opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso področje uporabe zakonov in drugih predpisov presojati ob upoštevanju razlage, ki jo v zvezi s tem podajo nacionalna sodišča (glej sodbo z dne 24. aprila 2018, Caisse régionale de crédit agricole mutuel Alpes Provence in drugi/ECB, od T‑133/16 do T‑136/16, EU:T:2018:219, točka 84 in navedena sodna praksa).
105 Vendar ima to načelo skladne razlage nacionalnega prava določene omejitve. Obveznost sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je namreč omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodbi z dne 15. aprila 2008, Impact, C‑268/06, EU:C:2008:223, točka 100, in z dne 24. januarja 2012, Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 25).
106 Iz tega izhaja, da obveznost skladne razlage nacionalnega prava, na katero je bilo pravkar opozorjeno, ne more biti podlaga za razlago, ki bi bila v nasprotju z izrazi, uporabljenimi v nacionalni določbi, s katero je bila prenesena direktiva.
107 Tak pa bi bil rezultat, če bi se v obravnavani zadevi uporabila ta metoda razlage. Sprejeti ukrep je namreč tisti, ki je določen v členu 70 enotnega besedila o bančništvu, in zato morajo biti izpolnjeni pogoji za uporabo tega člena. Sklicevanje na člen 69q navedenega besedila v sklepu o imenovanju začasne uprave, ki se morda lahko pojasni z napotitvijo na ta člen v zvezi z dvema od pogojev uporabe, ki so navedeni v členu 70 istega besedila, ne more spremeniti pravil, ki se uporabljajo za sprejetje ukrepov, na katere se nanaša, niti pogojev za njihovo uporabo.
108 „Poslabšanje položaja banke“ ni generičen izraz, ampak pogoj, ki je določen z zakonodajnim aktom in se nanaša na izčrpen seznam štirih alternativnih pogojev. Ti pogoji, ki so z zakonom izrecno določeni za sprejetje tako intruzivnega ukrepa – najbolj intruzivnega v sistemu zgodnjega posredovanja – kot je ukrep imenovanja začasne uprave v banki, morajo biti spoštovani, za pogoje, ki so določeni za sprejem najmanj intruzivnega ukrepa, pa brez konkretnega sklicevanja v besedilu ni mogoče šteti, da zadostujejo za utemeljitev sprejetja najbolj intruzivnega ukrepa.
109 Trditev je treba torej zavrniti.
110 Na drugem mestu, ECB in Komisija sta na obravnavi trdili, da bi morala ECB poleg nacionalnega prava, kadar na podlagi bančnih predpisov intervenira kot pristojni organ, uporabiti tudi vsa pravila iz prava Unije; iz tega naslova je bila po mnenju teh institucij dolžna uporabiti določbo iz Direktive 2014/59, ki določa imenovanje začasne uprave v primeru znatnega poslabšanja položaja obravnavanega podjetja.
111 V zvezi s tem je treba poudariti, da morata ti instituciji, kot sami opozarjata, pri svojih dejanjih ravnati v skladu s pravom Unije. Ta obveznost izhaja iz načela zakonitosti, ki institucijam nalaga, da pod nadzorom sodišča Unije spoštujejo pravila, ki veljajo zanje. Natančneje, za bonitetni nadzor je izražena, kot so poudarile zadevne institucije, v členu 4(3) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na ECB (UL 2013, L 287, str. 63), ki med drugim določa, da „ECB za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije“.
112 Vendar iz te določbe izhaja, da je treba, kadar pravo Unije sestavljajo direktive, uporabiti nacionalno pravo, s katerim so bile te direktive prenesene. Določbe ni mogoče razumeti tako, da vsebuje dva različna vira obveznosti, in sicer celotno pravo Unije, vključno z direktivami, ki bi jim bilo treba dodati nacionalno pravo, s katerim so bile prenesene. Taka razlaga bi namreč predpostavljala, da se nacionalne določbe razlikujejo od direktiv in da v takem primeru za ECB veljata obe vrsti dokumentov, kot da sta različna normativna vira. Take razlage ni mogoče sprejeti, saj bi bila v nasprotju s členom 288 PDEU, ki določa, da je „[d]irektiva […] za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod“. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo kot tako proti njemu ni mogoče sklicevati (sodba z dne 26. februarja 1986, Marshall, 152/84, EU:C:1986:84, točka 48; glej tudi sodbo z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 46 in navedena sodna praksa).
113 Tako napake, ki jo je ECB storila pri uporabi člena 70 enotnega besedila o bančništvu, ni mogoče odpraviti s prosto razlago besedil, ki bi omogočala rekonstrukcijo pogojev za uporabo določb, ki so bile v Direktivi 2014/59 in nacionalnem pravu zasnovane različno.
114 Tožbeni razlog je treba torej sprejeti in izpodbijana sklepa razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge.
Stroški
115 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
116 ECB s svojim predlogom ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške zadnjenavedene v okviru njenih predlogov.
117 V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. V skladu s to določbo Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-11 z dne 1. januarja 2019 o imenovanju začasne uprave v družbi Banca Carige SpA in Sklep ECB ECB-SSM-2019-ITCAR-13 z dne 29. marca 2019 o podaljšanju trajanja imenovanja začasne uprave do 30. septembra 2019 se razglasita za nična.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropska centralna banka (ECB) nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Francesci Corneli.
4. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Papasavvas | Gervasoni | Madise |
Nihoul | | Martín y Pérez de Nanclares |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. oktobra 2022.
Podpisi