SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 2. marca 2017(*)
„Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 2009/28/ES – Člen 2, drugi odstavek, točka (a) – Energija iz obnovljivih virov – Hidroenergija – Pojem – Energija, proizvedena v mali hidroelektrarni, ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata“
V zadevi C‑4/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Apelacyjny w Warszawie Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek, Poljska) z odločbo z dne 1. oktobra 2015, ki je na Sodišče prispela 4. januarja 2016, v postopku
J. D.
proti
Prezes Urzędu Regulacji Energetyki,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Prechal, sodnica, A. Rosas, sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki jih so jih predložili:
– za J. D. T. Gałecki, radca prawny,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Garofolijem, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo K. Talabér‑Ritz in K. Herrmann, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. novembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša razlago člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL 2009, L 140, str. 16).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo J. D. in Prezes Urzędu Regulacji Energetyki (predsednik regulatornega organa za energetiko, Poljska), ker je zadnjenavedeni predsednik družbi J. D. zavrnil odobritev podaljšanja koncesije za proizvodnjo električne energije v mali hidroelektrarni, ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2009/28
3 V uvodnih izjavah 1 in 30 Direktive 2009/28 je navedeno:
„(1) Nadzor porabe energije v Evropi ter večja uporaba energije iz obnovljivih virov skupaj s prihranki energije in večjo energetsko učinkovitostjo so pomembni deli svežnja ukrepov, potrebnih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov […] Prav tako imajo ta dejstva pomembno vlogo pri spodbujanju zanesljivosti oskrbe z energijo in tehnološkega razvoja in inovacij ter zagotavljanju možnosti za zaposlovanje in regionalni razvoj […]
[…]
(30) Pri izračunu prispevka vodne in vetrne energije za namene te direktive bi bilo treba učinke podnebnih razlik uravnotežiti z uporabo normalizacijskega pravila. Poleg tega električna energija, proizvedena v akumulacijskih prečrpovalnih napravah z vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor, ne bi smela biti obravnavana kot električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov.“
4 Člen 1 te direktive, ki opredeljuje njen predmet in področje njene uporabe, določa:
„Ta direktiva določa skupen okvir za spodbujanje energije iz obnovljivih virov. Določena sta obvezna nacionalna cilja za skupni delež energije iz obnovljivih virov v končni bruto porabi energije […]“
5 Člen 2 navedene direktive, ki vsebuje opredelitve, določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo opredelitve iz Direktive 2003/54/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211)].
Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve:
(a) ,energija iz obnovljivih virov‘ pomeni energijo iz obnovljivih nefosilnih virov, namreč veter, sonce, aerotermalno, geotermalno in hidrotermalno energijo ter energijo oceanov, vodno energijo, biomaso, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in biopline;
[…]“
6 Člen 3 Direktive 2009/28 je naslovljen „Obvezni nacionalni splošni cilji in ukrepi za uporabo energije iz obnovljivih virov“. V skladu z odstavkom 1 tega člena vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov, izračunan v skladu s členi 5 do 11 te direktive, v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak njenemu nacionalnemu splošnemu cilju, kot je določen v tretjem stolpcu razpredelnice v delu A Priloge I k navedeni direktivi.
7 Člen 5 te direktive, naslovljen „Izračun deleža energije iz obnovljivih virov“, določa:
„1. Končna bruto poraba energije iz obnovljivih virov v vsaki državi članici se izračuna kot vsota:
(a) končne bruto porabe električne energije iz obnovljivih virov;
[…]
3. Za namene odstavka 1(a) se končna bruto poraba električne energije iz obnovljivih virov izračuna kot količina električne energije, proizvedene v državi članici iz obnovljivih virov energije, pri čemer ni vključena proizvodnja električne energije v akumulacijskih prečrpovalnih napravah iz vode, ki se najprej prečrpa navzgor.
[…]
Električna energija, proizvedena v hidroelektrarnah in vetrnih elektrarnah, se upošteva v skladu z normalizacijskimi pravili iz Priloge II.
[…]
7. Metodologija in opredelitve, uporabljene pri izračunu deleža energije iz obnovljivih virov, so metodologija in opredelitve iz Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike [(UL 2008, L 304, str. 1)].
[…]“
8 Iz normalizacijskega pravila za upoštevanje električne energije, proizvedene iz vodne energije, navedenega v Prilogi II k Direktivi 2009/28, izhaja, da se normalizirana električna energija, pridobljena v vseh hidroelektrarnah države članice v nekem letu, med drugim določi ob upoštevanju količine električne energije, ki se dejansko pridobi v vseh hidroelektrarnah zadevne države članice, pri čemer ni vključena proizvodnja električne energije z akumulacijskimi prečrpovalnimi napravami, ki uporabljajo vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor.
Direktiva 2003/54
9 Direktiva 2003/54 je bila razveljavljena z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55). Člen 48 Direktive 2009/72 določa, da ta razveljavitev začne učinkovati 3. marca 2011 in da se sklicevanja na razveljavljeno direktivo štejejo za sklicevanja na Direktivo 2009/72.
10 V členu 2, točka 30, Direktive 2003/54 so „obnovljivi viri energije“ opredeljeni kot „obnovljivi nefosilni viri energije (veter, sonce, geotermalni viri, valovanje, plimovanje, hidroelektrarne, biomasa, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in bioplini)“. Ta opredelitev je bila dobesedno ponovljena v členu 2, točka 30, Direktive 2009/72.
Uredba št. 1099/2008
11 Namen Priloge B k Uredbi št. 1099/2008 je zlasti opredeliti področje uporabe letnega zbiranja statističnih podatkov o energetiki. Pod naslovom „Obnovljivi viri energije in energija, pridobljena iz odpadkov“ zbiranje podatkov v skladu s točko 5.1.1 k tej prilogi velja za „[h]idroenergijo“, ki je opredeljena tako:
„Potencialna in kinetična energija vode, pretvorjena v električno energijo v hidroelektrarnah. Upoštevati je treba tudi črpalne hidroelektrarne. […]“
12 Priloga B je bila med drugim spremenjena z Uredbo Komisije št. 147/2013 z dne 13. februarja 2013 (UL 2013, L 50, str. 1), vendar je opredelitev hidroenergije ostala nespremenjena.
Poljsko pravo
13 Ustawa prawo energetyczne (energetski zakon) z dne 10. aprila 1997 v različici, ki se uporabi v sporu o glavni stvari (Dz. U. 2012, poglavje 1059) (v nadaljevanju: energetski zakon), v členu 3 določa:
„Pojmi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
[…]
20. obnovljiv vir energije: vir, pri katerem se v postopku pretvorbe uporabi ta energija: vetrna energija, sončna energija, aerotermalna, geotermalna ali hidrotermalna energija, energija iz valovanja, morskih tokov in plimovanja, energija iz padca rek ter energija iz biomase, bioplina iz odpadkov ter bioplina, ki nastane v procesih odvajanja oziroma čiščenja odpadnih voda ali razgradnje rastlinskih in živalskih odpadkov;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Družba J. D. deluje v sektorju proizvodnje električne energije. Za obdobje od 20. novembra 2004 do 20. novembra 2014 je imela koncesijo za izvajanje dejavnosti proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije v dveh malih elektrarnah na bioplin in mali hidroelektrarni, ki stoji na kraju izpusta (industrijskih) odpadnih voda drugega obrata, katerega dejavnost ni povezana z dejavnostjo proizvodnje električne energije.
15 Družba J. D. je 5. marca 2013 zaprosila za podaljšanje te koncesije za novo obdobje. Predsednik regulatornega organa za energetiko je 6. novembra 2013 ta predlog za podaljšanje z odločbo zavrnil v delu, v katerem se je nanašal na malo hidroelektrarno, z obrazložitvijo, da je mogoče za proizvajalce energije iz obnovljivih virov šteti le hidroelektrarne, ki za proizvodnjo energije izkoriščajo valovanje, tokove, plimovanje ter padec tekočih vod.
16 Družba J. D. je proti tej odločbi vložila tožbo pri Sąd Okręgowy w Warszawie – Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (okrožno sodišče v Varšavi – sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska), ki je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 5. novembra 2014. To sodišče je menilo, da iz opredelitve obnovljivih virov energije v členu 3, točka 20, energetskega zakona izhaja, da ni mogoče šteti, da je električna energija, proizvedena v hidroelektrarni, ki ni črpalna hidroelektrarna in ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata, proizvedena iz obnovljivega vira energije.
17 Družba J. D. je proti tej sodbi vložila pritožbo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek, Poljska). Družba J. D. je pred navedenim sodiščem v bistvu trdila, da način, na katerega je drug obrat uporabil vodo, v obravnavanem primeru ni upošteven in da je člen 3, točka 20, energetskega zakona v nasprotju s členom 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 v povezavi z uvodno izjavo 30 in členom 5(3) te direktive v delu, v katerem se navezuje na „energijo iz padca rek“, in ne na širši pojem „hidroenergija“, uporabljen v tej direktivi.
18 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali hidroenergija kot energija iz obnovljivega vira vključuje energijo, proizvedeno z uporabo gravitacijskega padca odpadnih vod, kadar je po eni strani te vode zbral drug obrat za svoje potrebe z uporabo druge energije in po drugi strani zadevna hidroelektrarna ni črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja. Med drugim poudarja, da direktivi 2009/28 in 2003/54 ne opredeljujeta pojma hidroenergija in da so se določbe nacionalnega prava, ki so veljale ob sprejetju izpodbijane odločbe, navezovale zgolj na energijo, proizvedeno iz padca naravnih rek.
19 V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Warszawie Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba pod pojmom vodne energije kot energije iz obnovljivih virov, kakor je opredeljen v členu 2, drugi odstavek, točka (a), v povezavi s členom 5(3) in uvodno izjavo 30 Direktive [2009/28], razumeti izključno energijo, proizvedeno v hidroelektrarnah z izrabo padca celinskih površinskih voda, vključno s padcem rek, ali pa tudi tako energijo, ki je bila proizvedena v hidroelektrarni, ki izrablja izpust industrijskih odpadnih voda drugega obrata (pri čemer ta hidroelektrarna ni črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja)?“
Vprašanje za predhodno odločanje
20 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „energija iz obnovljivih virov“ iz člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 razlagati tako, da vključuje energijo, ki jo proizvede mala hidroelektrarna, ki ni niti črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja in ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata, ki je vodo najprej uporabil za svoje potrebe.
21 V skladu s členom 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 pojem „energija iz obnovljivih virov“ pomeni „energijo iz obnovljivih nefosilnih virov, namreč [med drugim] vodno energijo […]“.
22 Čeprav iz besedila te opredelitve izhaja, da je električna energija, proizvedena iz vodne energije ali hidroenergije, energija iz obnovljivih virov, je treba vseeno ugotoviti, da ob neobstoju pojasnila v zvezi s tem zgolj na podlagi tega besedila ni mogoče ugotoviti, ali pojem hidroenergija v smislu člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 zajema zgolj električno energijo, proizvedeno iz vodne energije, pridobljene iz naravnega vodotoka, ali pa vključuje tudi električno energijo, proizvedeno iz vodne energije, pridobljene iz umetnega vodotoka, in če da, pod katerimi pogoji.
23 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v vsej Uniji (sodba z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C‑424/10 in C‑425/10, EU:C:2011:866, točka 32 in navedena sodna praksa).
24 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Direktiva 2009/28 ne napotuje na nacionalno pravo v zvezi s pomenom izraza „vodna energija“ v delu, v katerem se nanaša na energijo iz obnovljivih virov v smislu te direktive. Iz tega je razvidno, da je treba ta izraz za namene uporabe navedene direktive obravnavati kot avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno na ozemlju vseh držav članic.
25 V zvezi s tem je treba spomniti, da se morata pomen in obseg pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, določiti zlasti ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporabljajo, in ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del so (sodba z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C‑424/10 in C‑425/10, EU:C:2011:866, točka 34 in navedena sodna praksa).
26 Glede konteksta, v katerem so zadevni izrazi uporabljeni, je treba poudariti, da Direktiva 2009/72 – čeprav člen 2, prvi odstavek, Direktive 2009/28 določa, da se za namene te direktive uporabljajo opredelitve iz Direktive 2003/54, ki je bila nadomeščena z Direktivo 2009/72, in čeprav je v členu 2, točka 30, zadnjenavedene direktive določena opredelitev obnovljivih virov energije, ki v bistvu ustreza opredelitvi iz člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 – ne pojasnjuje, kaj pomeni hidroenergija iz obnovljivih virov.
27 Vendar po eni strani člen 5(7) Direktive 2009/28 določa, da so opredelitve, uporabljene pri izračunu deleža energije iz obnovljivih virov, opredelitve iz Uredbe št. 1099/2008. V točki 5.1.1 Priloge B k tej direktivi pa je hidroenergija opredeljena kot „[p]otencialna in kinetična energija vode, pretvorjena v električno energijo v hidroelektrarnah“, pri čemer je v tej opredelitvi poudarjeno, da „[…] je treba [upoštevati] tudi črpalne hidroelektrarne“.
28 Po drugi strani iz člena 5(1)(a) in (3), prvi pododstavek, Direktive 2009/28 izhaja, da se pri izračunu končne bruto porabe energije iz obnovljivih virov v vsaki zadevni državi članici glede končne bruto porabe električne energije iz obnovljivih virov upošteva „količina električne energije, proizvedene v [tej] državi članici iz obnovljivih virov energije, pri čemer ni vključena proizvodnja električne energije v akumulacijskih prečrpovalnih napravah iz vode, ki se najprej prečrpa navzgor“.
29 Podobno je v tem členu 5(3), tretji pododstavek, določeno, da se električna energija, proizvedena v hidroelektrarnah, upošteva v skladu z normalizacijskim pravilom iz Priloge II k tej direktivi. V skladu s tem pravilom se normalizirana električna energija, pridobljena v enem letu v vseh hidroelektrarnah države članice, izračuna ob izključitvi proizvodnje električne energije z akumulacijskimi prečrpovalnimi napravami, ki uporabljajo vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor.
30 V zvezi s tem je tudi v uvodni izjavi 30 Direktive 2009/28 navedeno, da električna energija, proizvedena v akumulacijskih prečrpovalnih napravah z vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor, ne bi smela biti obravnavana kot električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov.
31 Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah od 36 do 38 sklepnih predlogov, je iz teh elementov razvidno, da je energija iz obnovljivih virov v smislu člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 vsaka hidroenergija, ne glede na to, ali je proizvedena iz vodne energije iz naravnega vodotoka ali vodne energije iz umetnega vodotoka, ob izključitvi električne energije, proizvedene z akumulacijskimi prečrpovalnimi napravami, ki uporabljajo vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor.
32 To razlago potrjujejo cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2009/28. Iz člena 1 te direktive je namreč razvidno, da je njen cilj spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov, iz uvodne izjave 1 pa, da je povečanje uporabe energije iz obnovljivih virov pomemben del svežnja ukrepov, potrebnih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, in da ima vlogo tudi pri spodbujanju zanesljivosti oskrbe z energijo, tehnološkega razvoja in inovacij ter zagotavljanju možnosti za zaposlovanje in regionalni razvoj. S tem namenom člen 3(1) te direktive določa, da vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak cilju, ki je zanjo določen v Prilogi I, del A, navedene direktive.
33 Izključitev vse električne energije, proizvedene iz vodne energije, pridobljene iz umetnih vodotokov, iz pojma hidroenergija iz obnovljivih virov v smislu Direktive 2009/28, zgolj zaradi takih vodotokov, bi bila, kot v bistvu trdi poljska vlada, ne samo v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, kot je navedena v točkah od 26 do 31 te sodbe, ampak tudi v nasprotju z uresničevanjem teh ciljev.
34 Zgolj okoliščina, da je električna energija proizvedena iz vodne energije, pridobljene iz umetnega vodotoka, ne pomeni neprispevanja k uresničitvi ciljev, navedenih v točki 32 te sodbe, in, med drugim, k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
35 Poleg tega bi splošna izključitev, kot je navedena v toči 33 te sodbe, ker bi odvrnila vsakršno proizvodnjo električne energije iz vodne energije, pridobljene iz umetnega vodotoka, tudi kadar ta umetni vodotok obstaja zaradi gospodarske dejavnosti na zgornjem delu vodotoka in neodvisno od izkoriščanja industrijskih odpadnih vod na spodnjem delu vodotoka za proizvodnjo električne energije in kadar se ta proizvodnja električne energije izvede brez črpalne hidroelektrarne, lahko zmanjšala količino hidroenergije, upravičene do ukrepov za spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov, ki jih morajo vzpostaviti države članice na podlagi Direktive 2009/28, in bi tako škodila polni izvedbi teh ciljev.
36 Vendar je za preprečitev vsakršnega izogibanja pomembno, da edini cilj dejavnosti, ki se izvaja na zgornjem delu vodotoka in ki je razlog za ta umetni vodotok, ni ustvariti navedeni vodotok, da bi se ta uporabil za proizvodnjo električne energije na spodnjem delu vodotoka. Tako med drugim pod pojem hidroenergija iz obnovljivih virov v smislu Direktive 2009/28 ne spada električna energija, proizvedena iz vodne energije, pridobljene iz umetnega vodotoka, kadar je ta zgornji del vodotoka ustvarjen s črpanjem zgolj zato, da se na spodnjem vodotoku ustvari električna energija.
37 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da mala hidroelektrarna iz postopka v glavni stvari ni niti črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja in torej ni zajeta s pojmom „akumulacijske prečrpovalne naprave, ki uporablja vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor“ v smislu Direktive 2009/28 in da je poleg tega umetni vodotok, ki ga izkorišča, odpadna voda tretjega obrata, ki jo je ta uporabil za svoje dejavnosti, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
38 Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „energija iz obnovljivih virov“ iz člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28 razlagati tako, da vključuje energijo, ki jo proizvede mala hidroelektrarna, ki ni niti črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja in ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata, ki je vodo najprej uporabil za svoje potrebe.
Stroški
39 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Pojem „energija iz obnovljivih virov“ iz člena 2, drugi odstavek, točka (a), Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES je treba razlagati tako, da vključuje energijo, ki jo proizvede mala hidroelektrarna, ki ni niti črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja in ki stoji na kraju izpusta industrijskih odpadnih voda drugega obrata, ki je vodo najprej uporabil za svoje potrebe.
Podpisi