Zadeva T‑442/08
International Confederation of Societies of Authors and Composers (CISAC)
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Avtorske pravice v zvezi z javnim izvajanjem glasbenih del po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razdelitev geografskega trga – Dvostranski sporazumi med nacionalnimi kolektivnimi organizacijami – Usklajeno ravnanje, ki izključuje možnost izdajanja večozemeljskih in večrepertoarnih dovoljenj – Dokaz – Domneva nedolžnosti“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 12. aprila 2013
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, se nanje neposredno in posamično nanašajo – Neposredno nanašanje – Merila – Odločba Komisije o ugotovitvi protikonkurenčne prakse – Tožba, ki jo vloži organizacija, katere dejavnosti so zagotavljale okvir za pripravo sporazumov, na podlagi katerih se je izvajala navedena praksa – Neposredno nanašanje na organizacijo
(člena 81ES in 230, četrti odstavek, ES)
2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Odločba Komisije o ugotovitvi protikonkurenčne prakse – Tožba, ki jo vloži organizacija, katere dejavnosti so zagotavljale okvir za pripravo sporazumov, na podlagi katerih se je izvajala navedena praksa – Vpliv na njen pogajalski položaj – Vpletenost v upravni postopek
(člena 81ES in 230, četrti odstavek, ES)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme glede kršitve na strani Komisije – Obseg dokaznega bremena
(člen 81(1), ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
4. Pravo Unije – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Odločba o ugotovitvi kršitve, s katero ni naložena globa – Uporaba
(člen 81(1), ES; člen 6(2), EU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1))
5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na sklenjen krog indicev – Stopnja dokazne moči, ki se zahteva glede indicev, obravnavanih posamično – Dokazi, ki temeljijo le na ravnanju podjetij – Obveznosti dokazovanja podjetij, ki izpodbijajo resničnost kršitve – Obveznost Komisije, ki izpodbija prepričljivost pojasnil, ki jih podajo podjetja
(člen 81(1), ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
6. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Omejevalni sporazumi, katerih učinki se raztezajo prek njihovega formalnega prenehanja – Uporaba člena 81 ES
(člen 81(1) ES)
7. Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Vzporednost ravnanja – Domneva o obstoju usklajevanja – Meje – Zavrnitev možnosti uporabniku s sedežem v drugi državi članici, da neposredno dostopi do repertoarja kolektivnih organizacij, z njihove strani – Vpliv na konkurenco
(člen 81(1) ES)
1. Pogoj za dopustnost tožbe v zvezi z neposrednim nanašanjem zahteva, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, in drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil.
Šteje se, da se odločba Komisije o ugotovitvi protikonkurenčne prakse, ki so jo izvajale nacionalne kolektivne organizacije v zvezi z javnim izkoriščanjem glasbenih del prek sporazumov o vzajemnem zastopanju, neposredno nanaša na nevladno organizacijo, katere dejavnosti so zagotavljale okvir za pripravo navedenih sporazumov in ki so upoštevne za presojo, ali navedene nacionalne kolektivne organizacije s tem, da so odpravile ugotovljeno kršitev, izvajajo izpodbijano odločbo in se izogibajo podobnemu ravnanju v prihodnje.
(Glej točke od 66 do 68 in 72.)
2. Izpodbijani akt se posamično nanaša na organizacijo, ki ni njegova naslovnica, kadar ima ta lasten pravni interes, in sicer ker je akt, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, posegel v njen pogajalski položaj.
Tako je v primeru organizacije, ki izpodbija odločbo Komisije o ugotovitvi protikonkurenčnega ravnanja nacionalnih kolektivnih organizacij v zvezi z javnim izkoriščanjem glasbenih del prek sporazumov o vzajemnem zastopanju, ki vpliva na njeno vlogo pospeševalke sodelovanja med navedenimi kolektivnimi organizacijami.
Posamično nanašanje je potrjeno z okoliščino, da je imela tožeča organizacija, naslovnica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bila močno vpletena v upravni postopek kot pomembna sogovornica Komisije, posebno vlogo pogajalke, ki je bila jasno določena in tesno povezana s samim predmetom odločbe, zaradi česar je bila v dejanskem položaju, ki jo je opredeljeval glede na vse druge osebe.
(Glej točke od 73 do 77.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 91 in 138.)
4. Na področju konkurence je treba dvom sodišča Unije razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je naložena globa.
Upoštevati je namreč treba domnevo nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča tvorijo temeljna načela prava Unije. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni.
Ta sodna praksa, ki se je razvila v zadevah, v katerih je Komisija naložila globo, se uporablja tudi v primerih, v katerih odločba o ugotovitvi kršitve nazadnje ne vsebuje naložitve globe. Poleg tega je treba upoštevati nezanemarljiv poseg v ugled, ki ga za fizično ali pravno osebo pomeni ugotovitev, da je bila vpletena v kršitev pravil o konkurenci.
(Glej točke od 92 do 95.)
5. Na področju konkurence se mora Komisija sklicevati na natančne in dosledne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve člena 81(1) ES. Vendar je treba spomniti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo.
Ker so namreč prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da so dejavnosti v okviru teh ravnanj in sporazumov tajne, da so sestanki tajni in da je dokumentacije o tem čim manj. Tudi če Komisija najde dokazila, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, so ta običajno nepopolna in nepovezana, tako da je treba do podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. Če namreč okoliščine, v katerih so potekala srečanja med podjetji, obtoženimi kršenja konkurenčnega prava, kažejo, da so bila ta srečanja potrebna za skupno obravnavanje vprašanj, ki se ne nanašajo na kršenje navedenega prava, Komisija ne sme domnevati, da je bil namen teh srečanj usklajevanje glede protikonkurenčnih ravnanj. Večinoma je treba o obstoju ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.
Če dokaz o dogovarjanju podjetij ne izhaja samo iz ugotovitve o vzporednem ravnanju na trgu, ampak tudi iz dokazil, iz katerih je razvidno, da so bila ravnanja posledica usklajevanja, morajo zadevna podjetja ne le podati domnevno drugačno razlago dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, temveč tudi zanikati obstoj teh dejstev, podprtih z dokazili, ki jih je predložila Komisija.
Kadar razlogovanje Komisije temelji na domnevi, da ugotovljenih dejstev ni mogoče razložiti drugače kot tako, da gre za usklajena ravnanja podjetij, zadostuje, da zadevna podjetja navedejo okoliščine, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo drugače in tako omogočajo, da se razlaga dejstev, ki jo je podala Komisija, nadomesti z drugo.
V zvezi s tem mora Komisija, če navaja primere, da bi omajala verjetnost teze zadevnega podjetja, dokazati, zakaj so ti primeri upoštevni. Poleg tega Komisija zadevnemu podjetju ne more očitati, da ni predložilo več pojasnil v zvezi z drugo razlago, saj mora Komisija predložiti dokaz o kršitvi. Zato mora Komisija, če v upravni fazi meni, da zadevno podjetje ni zadostno podprlo svoje razlage, nadaljevati obravnavanje zadeve ali ugotoviti, da zadevna stranka ni mogla predložiti potrebnih podatkov za preučitev, ali obstajajo prepričljive razlage za vzporedno ravnanje zadevnih podjetij.
Pred presojo, ali poleg usklajevanja obstaja še druga razlaga za vzporedno ravnanje, je treba preučiti vprašanje, ali je Komisija obstoj kršitve v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami podprla z dokazi, ki presegajo preprosto ugotovitev vzporednega ravnanja. Preučitev tega vprašanja ima namreč prednost pred vprašanjem utemeljenosti drugih razlag, ki ne vključujejo usklajevanja, saj če bi Splošno sodišče ugotovilo, da so bili taki dokazi v izpodbijani odločbi predloženi, navedene razlage – čeprav bi bile verjetne – ne bi omajale ugotovitve te kršitve.
(Glej točke od 96 do 99, 101, 107 in 161.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 123.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 137.)