SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 6. marca 2013

Zadeva F‑41/12

Séverine Scheefer

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas – Utemeljen razlog“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero S. Scheefer v bistvu predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 20. junija 2011, s katero je bila odpovedana njena pogodba začasne uslužbenke za nedoločen čas in drugič, naj se ji naloži plačilo odškodnine.

Odločitev: Tožba se zavrne. S. Scheefer nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov Parlamenta.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi, člen 25)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Diskrecijska pravica uprave – Obseg

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c))

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(a) Pogojev za zaposlovanje drugih uslužbencev – Interni pravilnik Parlamenta, ki zaposlitev navedenih uslužbencev za nedoločen čas pogojuje z izbirnim preizkusom – Odpoved pogodbe začasnega uslužbenca zaradi njegovega neuspeha pri preizkusu – Dopustnost – Pogodba zadevne osebe, ki je bila prej preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas na podlagi sodbe sodišča Unije – Nevplivanje

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(a); interni pravilnik Evropskega parlamenta o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev, člen 7(2) in (3))

1.      Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila ta odločba sprejeta, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor.

Obrazložitev je namreč zadostna, če so navedena dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene v strukturi odločbe, tako da uprava ni zavezana navesti obrazložitve svojih razlogov za odločitev.

Poleg tega, če gre za zatrjevano nezadostno obrazložitev, jo je mogoče dopolniti s pojasnili, podanimi v postopku pred Sodiščem za uslužbence.

Nazadnje, obveznost navajanja razlogov za akt, ki posega v položaj, je izpolnjena, če je zadevna oseba o teh razlogih pravilno obveščena na sestanku z nadrejenimi. Vendar sklic predhodnega sestanka z nadrejenim v skladu z obveznostjo obrazložitve ali dolžnosti zagotoviti preglednost, ni potreben, kadar je odpoved zadostno obrazložena.

(Glej točke od 29 do 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. februar 2007, Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, točka 46;

Sodišče prve stopnje: 9. julij 2008, Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, točka 55;

Splošno sodišče Evropske unije: 13. april 2011, Safariland proti UUNT – DEF‑TEC Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑262/09, točka 92;

Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 79; 29. september 2011, AJ proti Komisiji, F‑80/10, točka 117.

2.      Organ, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi ima na podlagi člena 47(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas.

Ta člen namreč ne prepoveduje uporabe pogodb za nedoločen čas, ker lahko začasen položaj traja neopredeljivo dolgo in ker taka pogodba upravičencu nikakor ne ponuja stabilnosti imenovanja za uradnika, ker se lahko prekine iz legitimnega razloga in z odpovednim rokom v skladu s členom 47(c)(i) navedenih pogojev.

V zvezi s tem razlog glede neobstoja prostega delovnega mesta na seznamu delovnih mest, ki je priložen proračunu za institucijo, pomeni legitimen razlog, v skladu s katerim ta institucija lahko sprejme odločbo na podlagi navedenega člena 47(c)(i).

(Glej točke 36, 37 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 162 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: 7. julij 2011, Longinidis proti Cedefop, T‑283/08 P, točka 84;

Sodišče za uslužbence: 13. april 2011, Scheefer proti Parlamentu, F‑105/09, točka 56.

3.      Iz člena 7(2) in (3) internega pravilnika urada Evropskega parlamenta za zaposlovanje uradnikov in drugih uslužbencev je razvidno, da je mogoče začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, zaposliti za nedoločen čas le po opravljenem izbirnem postopku, če kandidati niso bili uspešni na natečaju. Treba pa je ugotoviti, da izbirni postopek na podlagi kvalifikacij in preizkusov za zaposlitev začasnih uslužbencev administratorjev zdravnikov, čeprav v navedenih pogojih ni določen, sestavni del formalnosti, ki jih mora Parlament kot delodajalec oziroma bodoči delodajalec spoštovati. Ta postopek mora Parlament še posebej spoštovati, ker mora spoštovati načelo enakega obravnavanja kandidatov v izbirnem postopku, posebej glede kandidatov, ki so z uspešno opravljenim natečajem primerni za zaposlitev na prostih delovnih mestih.

V zvezi z začasnim uslužbencem administratorjem zdravnikom, katerega pogodba je bila preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas na podlagi sodbe Sodišča Unije, dejstvo, da ni bil uvrščen na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka In da ni mogel biti zaposlen na podlagi člena 7(2) ali člena 7(3), prvi pododstavek, internega pravilnika na eno od delovnih mest, ki jih je treba zapolniti, pomeni odločilni element, ki ga Parlament ne sme prezreti in to ne glede na svojo napako pri opredeljevanju pogodbe zadevne stranke.

Poleg tega lahko institucija odpove pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, ker ni bil uvrščen na seznam primernih kandidatov javnega natečaja ali drugega izbirnega postopka. S tega vidika dejstvo, da je kandidat kot začasni uslužbenec opravljal funkcije, podobne tistim, za katere je bil organiziran natečaj, ne ovira institucije, da upošteva neuspeh zadevne osebe na tem natečaju in odpove njeno pogodbo.

(Glej točke od 46 do 48, 58 in 61.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. januar 1992, Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, točka 68; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑70/00, točki 44 in 47.