SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 6. septembra 2013(*)
„Damping – Uvoz nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije – Prilagoditev, zahtevana na podlagi pretvorbe valut – Dokazno breme – Škoda – Dokončna protidampinška dajatev“
V zadevi T‑6/12,
Godrej Industries Ltd s sedežem v Mumbaju (Indija),
VVF Ltd s sedežem v Mumbaju,
ki ju zastopa B. Servais, odvetnik,
tožeči stranki,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopa J.‑P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem in A. Polcynom, odvetnikoma,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sasol Olefins & Surfactants GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),
Sasol Germany GmbH s sedežem v Hamburgu,
ki ju zastopata V. Akritidis, odvetnik, in J. Beck, solicitor,
in
Evropske komisije, ki jo zastopata M. França in A. Stobiecka-Kuik, zastopnika,
intervenientke,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1138/2011 z dne 8. novembra 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije (UL L 293, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: S. Spryropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. aprila 2013
izreka naslednjo
Sodbo(1)
[...] (ni prevedeno)
Postopek in predlogi strank
10 Tožeči stranki sta 5. januarja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
11 Komisija je 24. februarja 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta.
12 Družbi Sasol Olefins & Surfactants GmbH in Sasol Germany GmbH (v nadaljevanju: skupaj: Sasol) sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. marca 2012 vložili predlog, naj se jima dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta.
13 Predsednik četrtega senata je s sklepom z dne 19. aprila 2012 dovolil intervencijo Komisije.
14 Predsednik četrtega senata je s sklepom z dne 4. junija 2012 dovolil intervencijo družb Sasol.
15 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanju;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
16 Svet ob podpori Komisije in družb Sasol Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
[…] (ni prevedeno)
Drugi tožbeni razlog: vključitev prodaje tožečih strank družbi Cognis v izračun stopnje škode
59 Tožeči stranki v podporo drugega tožbenega razloga v bistvu navajata tri očitke. Prvič, tožeči stranki navajata kršitev člena 3(6) in (7) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba). Trdita, da bi morala biti njuna prodaja družbi Cognis izključena iz analize škode in da to, da je zatrjevana škoda „samopovzročena“, v vsakem primeru onemogoča vzpostavitev vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo v smislu člena 3(6) osnovne uredbe. Ob predpostavki, da je zatrjevana škoda dokazana, naj bi jo bilo treba obravnavati kot škodo, ki so jo povzročili „drugi dejavniki“ v smislu člena 3(7) osnovne uredbe, kot se je štelo v nekaterih prejšnjih sklepih Komisije in Sveta. Navedeno prodajo naj bi bilo tudi treba izključiti iz izračuna stopnje škode. Drugič, tožeči stranki navajata kršitev člena 3(2) osnovne uredbe. Ker prodaja družbi Cognis ni bila izključena iz vzročne zveze, Komisija in Svet nista opravila objektivne presoje in določitve škode tudi nista utemeljila s pozitivnimi dokazi. Tretjič, tožeči stranki navajata kršitev člena 9(4) osnovne uredbe, ker Svet ni izključil prodaje zadevnega proizvoda družbi Cognis in je določil protidampinško dajatev, ne da bi pravilno ocenil stopnjo škode.
60 Svet izpodbija vse trditve tožečih strank.
Kršitev člena 3(6) in (7) osnovne uredbe
61 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da iz člena 1(1) osnovne uredbe izhaja, da „[se] [p]rotidampinška dajatev […] lahko uporabi za vsak dampinški izdelek, [katerega] sprostitev v prosti promet v [Uniji] povzroča škodo“. V skladu s členom 3(2) navedene uredbe določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje zlasti obsega dampinškega uvoza.
62 Iz člena 3(6) osnovne uredbe izhaja, da morajo institucije Unije dokazati, da ob upoštevanju obsega in ravni cen dampinškega uvoza ta industriji Skupnosti povzroča znatno škodo. Ta analiza se imenuje analiza pripisovanja. Poleg tega iz člena 3(7) osnovne uredbe izhaja, da morajo navedene institucije po eni strani poleg dampinškega uvoza preučiti vse druge znane dejavnike, ki industriji Skupnosti sočasno povzročajo škodo, po drugi strani pa morajo zagotoviti, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše navedenemu uvozu. Ta analiza se imenuje analiza nepripisovanja.
63 Cilj člena 3(6) in (7) osnovne uredbe je torej zagotoviti, da institucije Unije ločijo med škodo, ki je bila povzročena z dampinškim uvozom, in škodo, ki so jo povzročili drugi dejavniki. Če institucije ne ločijo med učinki različnih dejavnikov škode, ne morejo utemeljeno sklepati, da je dampinški uvoz povzročil škodo industriji Skupnosti.
64 Dalje, iz sodne prakse izhaja, da morata Svet in Komisija pri določitvi škode med drugim preučiti, ali je škoda, ki jo nameravata uporabiti, nastala zaradi ravnanja proizvajalcev Unije (sodba Sodišča z dne 11. junija 1992 v zadevi Extramet Industries proti Svetu, C‑358/89, Recueil, str. I‑3813, točka 16).
65 Nazadnje je treba spomniti, da člen 4(1)(a) osnovne uredbe vsebuje to opredelitev industrije Skupnosti:
„izraz ,industrija Skupnostiʻ [se] nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov v [Uniji] ali na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4), celotne proizvodnje teh izdelkov v [Uniji], razen:
(a) če so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki ali pa so sami uvozniki domnevno dumpinških izdelkov, se lahko izraz ,industrija Skupnostiʻ razlaga, kot da se nanaša na preostale proizvajalce […]“.
66 Drugi tožbeni razlog je treba preučiti glede na navedene ugotovitve.
67 V zvezi s tem je treba poudariti, da vključitev v opredelitev industrije Skupnosti proizvajalca, ki je sam uvoznik proizvoda, za katerega se trdi, da je bil predmet dampinškega uvoza, ne pomeni samodejno, da se njegov uvoz ne sme več obravnavati kot „drug dejavnik“ v smislu člena 3(7) osnovne uredbe. Iz v točki 64 zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da morata Komisija in Svet glede na zgoraj navedeno določbo upoštevati vse dejavnike, ki niso dampinški uvoz in ki utegnejo ovirati vzpostavitev vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ki je nastala industriji Skupnosti. To, da gre za škodo, ki je bila samopovzročena, kar bi lahko bilo posledica dejstva, da je proizvajalec Unije kupil proizvode, ki so predmet dampinga in ki izvirajo iz držav, na katere se nanaša protidampinška preiskava, pa je „drug dejavnik“, ki ga morata Komisija in Svet upoštevati pri analizi škode. Vendar v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, niti iz osnovne uredbe niti iz sodne prakse ne izhaja, da uvoza proizvodov proizvajalca iz Unije, ki so predmet dampinga in ki izvirajo iz držav, na katere se nanaša protidampinška preiskava, pri analizi škode nikoli ni mogoče upoštevati.
68 V obravnavanem primeru je Svet dejansko preučil po eni strani v točki 61 obrazložitve izpodbijane uredbe vprašanje, ali je treba družbo ohraniti v opredelitvi industrije Skupnosti, čeprav je uvažala iz držav, na katere se nanaša preiskava, in po drugi strani v točki 69 obrazložitve izpodbijane uredbe, ali je treba sporne prodaje izključiti iz analize škode in izračuna stopnje škode, kajti vsaka zatrjevana škoda glede teh nakupov naj bi bila samopovzročena.
69 V zvezi s tem je treba potrditi, da Svet s tem, da je sklenil, da ni bilo utemeljenih razlogov za izključitev spornih nakupov iz analize, ni napačno uporabil prava.
70 Prvič, ni namreč sporno, da so bile te prodaje predmet dampinga. Torej so lahko prispevale k obstoju škode za industrijo Skupnosti. Tudi če bi se ocenilo, da je ta škoda „samopovzročena“ glede družbe Cognis, to ne velja za celotno industrijo Skupnosti, to je za drugega uvoznika. S tem, da je družba Cognis umaknila pritožbo, te ugotovitve nikakor ni mogoče izpodbiti.
71 Drugič, iz točke 69 obrazložitve izpodbijane uredbe izhaja, da je bil v obdobju, na katero se nanaša preiskava, uvoz družbe Cognis v glavnem posledica začasnega zaprtja ene od njenih tovarn. Ti dampinški nakupi so torej v glavnem posledica konjukturnih zahtev. Kot je poudaril Svet, je lahko nedvomno namen takega uvoza tudi omejitev škode, nastale zaradi dampinškega uvoza.
72 Res je, da iz točke 17 obrazložitve izpodbijane uredbe izhaja – kot sta opozorili tožeči stranki – da sta bili tožeči stranki dobaviteljici družbe Cognis nekaj let. Vendar sporne prodaje, ki so bile v obdobju, na katero se nanaša preiskava, majhne, so bile prejšnja leta še manjše. Iz podatkov, ki jih je predložil Svet, namreč izhaja – česar tožeči stranki nista izpodbijali – da je v obdobju, na katero se nanaša preiskava, uvoz dosegal le od 9 % do 11 % proizvodnje družbe Cognis, od tega pa zgolj od 4 % do 5 % iz Indije. V letih 2007 in 2008 je na primer uvoz iz Indije dosegal manj kot 1 % celotne proizvodnje družbe Cognis, uvoz iz drugih tretjih držav pa je približno 1 %. Poleg tega je leta 2009 prodaja tožečih strank družbi Cognis dosegala le 4,3 % oziroma 5,3 % celotnega uvoza iz Indije in drugih dveh držav, na katere se je nanašala preiskava. Prodaja tožečih strank družbi Cognis v obdobju, na katero se nanaša preiskava, je bila torej v večjem delu dejansko začasna.
73 Tretjič, v zvezi s predhodnimi sklepi in uredbami Komisije in Sveta, ki sta jih tožeči stranki navedli v podporo svojim trditvam, zadostuje ugotovitev, da sta Svet in Komisija tako v teh zadevah kot v obravnavanem primeru (glej točko 68 zgoraj) preučila vprašanje, ali je uvoz proizvajalcev Unije kot „drug dejavnik“ v smislu člena 3(7) osnovne uredbe preprečil vzpostavitev vzročne zveze.
74 V teh okoliščinah je treba zavrniti vse trditve tožečih strank, ki se nanašajo na izključitev sporne prodaje družbi Cognis pri analizi škode in vzročne zveze. Ker tožeči stranki nista navedli dodatnega argumenta v zvezi z izključitvijo navedene prodaje iz izračuna stopnje škode, je treba trditve tožečih strank, ki se nanašajo na kršitev člena 3(6) in (7) osnovne uredbe, v celoti zavrniti kot neutemeljene.
[…] (ni prevedeno)
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Godrej Industries Ltd in VVF Ltd nosita svoje stroške in stroške, ki so jih priglasili Svet Evropske unije ter družbi Sasol Olefins & Surfactants GmbH in Sasol Germany GmbH.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. septembra 2013.
Podpisi