SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 12. septembra 2013(*)
„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 1(1) – Področje uporabe – Pojem ‚civilne in gospodarske zadeve‘ – Tožba javnega organa – Odškodnina zaradi udeležbe tretje osebe, ki ni zavezanec za DDV, pri davčni goljufiji“
V zadevi C‑49/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Østre Landsret (Danska) z odločbo z dne 25. januarja 2012, ki je prispela na Sodišče 31. januarja 2012, v postopku
The Commissioners for Her Majesty’s Revenue & Customs
proti
Sunico ApS,
M & B Holding ApS,
Sunilu Kumarju Harwaniju,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Jarašiūnas, A. Ó Caoimh, sodnika, C. Toader (poročevalka), sodnica, in C. G. Fernlund, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. februarja 2013,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Sunico ApS, M & B Holding ApS in Sunila Kumarja Harwanija O. Spiermann, odvetnik,
– za vlado Združenega kraljestva L. Christie, S. Ossowski in S. Lee, agenti, skupaj z A. Henshawom, barrister,
– za švicarsko vlado D. Klingele, agent,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in C. Barslev, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 11. aprila 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med The Commissioners for Her Majesty’s Revenue & Customs (finančna in carinska uprava Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, v nadaljevanju: Commissioners) ter družbo Sunico ApS, družbo M & B Holding ApS in S. K. Harwanijem (v nadaljevanju: skupaj: Sunico) glede postopka za ugotovitev veljavnosti sklepa o zavarovanju, izdanega na zahtevo Commissioners glede premoženja Sunico, ki je bilo na ozemlju Danske.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 44/2001
3 V uvodnih izjavah 6 in 7 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(6) Zaradi doseganja cilja prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba zagotoviti in je primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje in izvršitev sodnih odločb, ureja zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni akt Skupnosti.
(7) Področje uporabe te uredbe mora zajemati vse glavne civilne in gospodarske zadeve, razen točno opredeljenih zadev.“
4 Člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 tako opredeljuje njeno področje uporabe ratione materiae:
„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“
Sporazum ES/Danska
5 Cilj Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 299, str. 62, v nadaljevanju: Sporazum ES/Danska), podpisanega v Bruslju 19. oktobra 2005 in odobrenega v imenu Evropske unije s Sklepom Sveta 2006/325/ES z dne 27. aprila 2006 (UL L 120, str. 22), je uporabiti določbe Uredbe št. 44/2001 in njene izvedbene ukrepe za odnose med Evropsko unijo in Kraljevino Dansko. V skladu s členom 12(2) Sporazuma ES/Danska je ta začel veljati 1. julija 2007 (UL 2007, L 94, str. 70).
6 V preambuli tega sporazuma je navedeno:
„[…]
Ker bi moralo imeti Sodišče [Evropske unije] pod enakimi pogoji pristojnost za predhodno odločanje o vprašanjih glede veljavnosti in razlage tega sporazuma, ki jih sprožijo danska sodišča, in ker bi morala danska sodišča zaprositi za predhodno odločanje [vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe] glede razlage [Uredbe št. 44/2001] in njenih izvedbenih ukrepov pod enakimi pogoji kot sodišča drugih držav članic.
[…]“
7 Člen 2(1) navedenega sporazuma, naslovljen „Pristojnosti in priznavanje ter izvrševanj[e] sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah“, določa:
„Določbe [Uredbe št. 44/2001], ki je priložena temu sporazumu in tvori njegov sestavni del, skupaj z njenimi izvedbenimi ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 74(2) Uredbe in – glede na izvedbene ukrepe, sprejete po začetku veljavnosti tega sporazuma – ki jih izvaja [Kraljevina Danska] skladno s členom 4 tega sporazuma, in ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 74(1) Uredbe, se v skladu z mednarodnim pravom uporabljajo v odnosih med [Unijo] in [Kraljevino Dansko].“
8 Člen 6(1) in (6) tega sporazuma, naslovljen „Pristojnost Sodišča pri razlagi Sporazuma“, določa:
„1. Če se v sodnem postopku, ki teče pred danskim sodiščem, pojavijo vprašanja glede veljavnosti ali razlage tega sporazuma, navedeno sodišče zaprosi Sodišče, da odloča o tem, kadar bi pod enakimi pogoji moralo to storiti sodišče druge države članice Evropske unije glede na [Uredbo št. 44/2001] in njene izvedbene ukrepe iz člena 2(1).
[…]
6. Če se določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti glede odločitev Sodišča spremenijo in vplivajo na odločitve v zvezi z [Uredbo št. 44/2001], lahko [Kraljevina Danska] obvesti Komisijo o svoji odločitvi, da ne bo uporabljala sprememb v zvezi s tem sporazumom. Obvestilo se predloži ob začetku veljavnosti sprememb ali v 60 dneh po začetku veljavnosti sprememb.
V tem primeru ta sporazum preneha. Prenehanje nastopi 3 mesece po obvestilu.“
Dansko pravo
9 Člen 634(1) zakonika o civilnem postopku (retsplejeloven) določa:
„V enem tednu od izdaje sklepa o zavarovanju mora upnik začeti postopek v zvezi s terjatvijo, za zavarovanje katere je bil izdan sklep, razen če se dolžnik med postopkom za izdajo sklepa ali po njem odpove vložitvi pritožbe. Upnik mora med tem postopkom vložiti poseben predlog za ugotovitev veljavnosti sklepa o zavarovanju.“
10 Člen 634(5) tega zakonika določa:
„Če postopek o zadevni terjatvi poteka pred tujim sodiščem, katerega odločitev ima lahko zavezujoč učinek na Danskem, je treba odločanje v postopku, ki poteka v skladu s prvim odstavkom, prekiniti do izdaje pravnomočne odločbe v tujem postopku. Vendar lahko sodišče takoj odloča o tem, ali se lahko ugotovi veljavnost sklepa.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11 Commissioners je po domnevni utaji davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), imenovani „vrtiljak“, ki je omogočila izogibanje temu izstopnemu davku v škodo angleške državne blagajne, sprožila sodne postopke v Združenem kraljestvu in na Danskem.
12 Glede postopka v Združenem kraljestvu je Commissioners 17. maja 2010 pri High Court of Justice (England & Wales) (Chancery Division) (Združeno kraljestvo) vložila tožbo proti več pravnim in fizičnim osebam s sedežem ali stalnim prebivališčem na Danskem, med katerimi je Sunico.
13 Vprašanje, ki je bilo predmet razprave pred tem sodiščem, je, ali je lahko Commissioners od nerezidentov, kot je Sunico, v okviru odškodninske tožbe („claim for damages“) zahtevala odškodnino v višini zneska DDV, ki ga zavezanec za DDV v Združenem kraljestvu ni plačal, ker naj bi ti nerezidenti sodelovali v protipravnem dogovoru z namenom goljufije („tortious conspiracy to defraud“) v smislu angleškega prava. Podrobneje, Commissioners je zatrjevala, da so navedeni nerezidenti na ozemlju Združenega kraljestva krivi za utajo DDV, imenovano „vrtiljak“. Trdila je tudi, da so bili isti nerezidenti, ki niso zavezanci za DDV v Združenem kraljestvu, dejansko upravičeni do zneskov, pridobljenih s tem mehanizmom izogibanja davku.
14 Zavezanec za DDV v Združenemu kraljestvu, vpleten v ta vrtiljak DDV, ni stranka niti spora, ki poteka pred High Court of Justice, niti spora o glavni stvari.
15 Ker isti nerezidenti torej niso odgovorni na podlagi zakonodaje o DDV v Združenem kraljestvu, je Commissioners tožbo pri High Cour of Justice utemeljila na določbah zakonodaje te države članice v zvezi z odgovornostjo za delikte ali kvazidelikte („tort“), ki se uporablja za dogovor o sodelovanju s protipravnimi sredstvi („unlawful means conspiracy“).
16 Na dan sprejetja predložitvene odločbe je bila pri High Court of Justice tožba še vedno v obravnavi.
17 Pred vložitvijo te tožbe so danski davčni organi na predlog Commissioners na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 218/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 392) posredovali informacije o nerezidentih, ki so bili pozvani pred High Court of Justice.
18 Na drugi strani je Commissioners začela postopke na Danskem.
19 Fogedret i København (izvršilno sodišče v Kopenhagnu, Danska) je 18. maja 2010 na podlagi tožbe Commissioners dovolilo zavarovanja na premoženju Sunico, ki je na danskem ozemlju, za zagotovitev izterjave odškodninske terjatve Commissioners.
20 Sunico je zoper te sklepe o zavarovanju vložila pritožbo, ki jo je Østre Landsret (Danska) 2. julija 2010 zavrnilo.
21 Commissioners je v skladu s členom 634(1) zakonika o civilnem postopku 25. maja 2010 z ločeno vlogo pri Københavns byret (okrožno sodišče v Kopenhagnu, Danska) predlagala, naj to sodišče ugotovi veljavnost sklepov o zavarovanju, ki jih je odobrilo fogedret i København, in naj naloži plačilo 40.391.100,01 GBP, ki ustreza znesku utajenega DDV.
22 Sunico predlaga, naj se predlog Commissioners za plačilo zavrže kot nedopusten ali vsaj zavrne kot neutemeljen, glede dela tožbe v zvezi z zavarovanji pa, naj se ti ukrepi zavarovanja ukinejo.
23 Københavns byret je s sklepom z dne 8. septembra 2010 zadevo vrnilo v razsojanje predložitvenemu sodišču.
24 Zadnjenavedeno je odločilo, da bo vprašanje, ali je treba v skladu s členom 634(5) zakonika o civilnem postopku odločanje v postopkih, ki potekajo pred njim, prekiniti, dokler ni končan postopek pred High Court of Justice, presojalo ločeno.
25 Predložitveno sodišče se sprašuje predvsem, ali tožba, kot je ta, ki je bila pri sodiščih Združenega kraljestva vložena 17. maja 2010, spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, tako da bi bilo mogoče sodbo teh sodišč na podlagi te uredbe in Sporazuma ES/Danska priznati in izvršiti na Danskem.
26 V teh okoliščinah je Østre Landsret prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 1 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da njegovo področje uporabe zajema primere, ko organi države članice vložijo odškodninsko tožbo proti podjetjem in fizičnim osebam s sedežem ali stalnim prebivališčem v drugi državi članici, v kateri trdijo, da je šlo za protipravni dogovor z namenom goljufije – kot ga opredeljuje nacionalno pravo prve države članice – v zvezi z utajo DDV, ki je dolgovan v prvi državi članici?“
Vprašanje za predhodno odločanje
27 Za uvod je treba ugotoviti, da je Sodišče pristojno za obravnavo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.
28 Kot je namreč na obravnavi pred Sodiščem potrdila Komisija, Kraljevina Danska po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je bil člen 68 ES črtan, ni uporabila možnosti iz člena 6(6) Sporazuma ES/Danska v 60 dneh po začetku njene veljavnosti obvestiti Komisijo o svoji odločitvi, da ne bo uporabljala sprememb v zvezi s Pogodbo ES. Zato se po črtanju člena 68 ES razširitev možnosti postavljanja vprašanj za predhodno odločanje zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah sodiščem, zoper odločitev katerih obstaja pravno sredstvo, uporablja tudi za predložitveno sodišče.
29 Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tožbo, s katero organ države članice od fizičnih in pravnih oseb s stalnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s protipravnim dogovorom z namenom utaje DDV, ki je dolgovan v prvi državi članici.
30 Sunico, ki predlaga, naj se postopki, ki potekajo pred predložitvenim sodiščem, nadaljujejo, trdi, da sodba, ki so jo v zvezi z odškodninsko tožbo proti njej izdala sodišča Združenega kraljestva, na Danskem zanjo ne more imeti zavezujočih učinkov. Na podlagi Uredbe št. 44/2001 naj taka sodba na Danskem ne bi bila izvršljiva, ker odškodninski zahtevek Commissioners temelji na dejstvu, da tretja oseba, ki je zavezanec za DDV v Združenem kraljestvu, tega davka ni plačala, tako da ta zahtevek urejajo angleški predpisi s področja DDV. Sunico zato meni, da taka tožba ne spada na področje uporabe te uredbe, saj so tožbe v zvezi z davki s tega področja izrecno izključene.
31 Commissioners, ki je predlagala prekinitev odločanja v postopkih, ki potekajo pred predložitvenim sodiščem, zatrjuje, da bi morala biti sodba, ki so jo v zvezi z odškodninsko tožbo proti Sunico izdala sodišča Združenega kraljestva, na podlagi Uredbe št. 44/2001 in Sporazuma ES/Danska na Danskem izvršljiva.
32 Najprej je treba opozoriti, da ker Uredba št. 44/2001 v odnosih med državami članicami zdaj nadomešča Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), velja razlaga, ki jo je Sodišče sprejelo v zvezi s to konvencijo, tudi za navedeno uredbo, kadar je mogoče ugotoviti, da so njene določbe in določbe Bruseljske konvencije enakovredne (glej zlasti sodbo z dne 11. aprila 2013 v zadevi Sapir in drugi, C‑645/11, točka 31). Poleg tega iz uvodne izjave 19 Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je treba zagotoviti kontinuiteto v razlagi med Bruseljsko konvencijo in to uredbo.
33 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je področje uporabe Uredbe št. 44/2001, enako kot področje uporabe Bruseljske konvencije, omejeno na pojem „civilne in gospodarske zadeve“. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da je to področje uporabe v bistvu razmejeno glede na naravo pravnega razmerja med strankami ali predmet spora (glej zlasti sodbo z dne 18. oktobra 2011 v zadevi Realchemie Nederland, C‑406/09, ZOdl., str. I‑9773, točka 39, in zgoraj navedeno sodbo Sapir in drugi, točka 32).
34 Sodišče je tako menilo, da čeprav nekateri spori med javnim organom in subjektom zasebnega prava lahko spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, pa je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja državne oblasti (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Sapir in drugi, točka 33 in navedena sodna praksa).
35 Za ugotovitev, ali gre za tak primer v sporu, kakršen je v glavni stvari, je torej treba presoditi podlago za tožbo, ki jo je Commissioners vložila pri High Court of Justice v Združenem kraljestvu, in podrobna pravila o njeni vložitvi (glej po analogiji sodbi z dne 14. novembra 2002 v zadevi Baten, C‑271/00, Recueil, str. I‑10489, točka 31, in z dne 15. maja 2003 v zadevi Préservatrice foncière TIARD, C‑266/01, Recueil, str. I‑4867, točka 23).
36 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je dejansko stanje, na katerem temelji zahtevek, ki je predložen temu sodišču, zatrjevano goljufivo ravnanje Sunico in drugih nerezidentov, ki so bili pozvani pred navedeno sodišče in ki jim je bilo očitano, da so v Združenem kraljestvu sodelovali v verigi prodaje blaga, namenjeni organiziranju mehanizma izogibanja davku, imenovanega „vrtiljak DDV“, ki je omogočil utajo tega izstopnega davka, ki ga dolguje davčni zavezanec te države članice, in da so bili zato dejanski upravičenci do zneskov, pridobljenih s tem izogibanjem davku.
37 Kar zadeva pravno podlago zahtevka Commissioners, njena tožba proti Sunico ne temelji na zakonodaji Združenega kraljestva v zvezi z DDV, ampak na zatrjevanem sodelovanju Sunico pri protipravnem dogovoru z namenom goljufije, ki spada v okvir prava o civilni odgovornosti te države članice za delikte ali kvazidelikte.
38 Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da Sunico in drugi nerezidenti, ki so bili pozvani pred Hight Court of Justice, v Združenem kraljestvu niso zavezanci za DDV, tako da na podlagi zakonodaje te države članice niso zavezani za plačilo tega davka.
39 Kot sta opozorili Komisija in vlada Združenega kraljestva, Commissioners v okviru tega pravnega razmerja ne izvaja nobenih prerogativ, ki bi odstopale od pravil, ki veljajo v razmerjih med subjekti zasebnega prava. Podrobneje, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 44 sklepnih predlogov, Commissioners drugače, kot je običajno pri oblastvenem ravnanju, ne more sam sprejeti izvršilnega naslova, ki bi mu omogočal izterjavo terjatve, temveč mora v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, uporabiti redna pravna sredstva.
40 Iz tega je razvidno, da obstoječe pravno razmerje med Commissioners in Sunico ni pravno razmerje na podlagi javnega prava – v obravnavani zadevi davčnega prava – ki bi zajemalo tudi uporabo prerogativ javne oblasti.
41 Iz predložitvene odločbe je tudi razvidno, da znesek odškodnine, ki ga je zahtevala Commissioners, ustreza znesku izstopnega DDV, ki ga dolguje zavezanec za DDV v Združenem kraljestvu. Vendar s tem, da obseg civilne odgovornosti Sunico za delikte do Commissioners in znesek davčne terjatve, ki jo ima zadnjenavedena proti davčnemu zavezancu, sovpadata, ni mogoče dokazati, da tožba Commissioners pri High Court of Justice spada v izvajanje državne oblasti Commissioners v razmerju do Sunico, ker ni sporno, da obstoječe pravno razmerje med Commissioners in Sunico ne ureja zakonodaja Združenega kraljestva v zvezi z DDV, ampak zakonodaja te države članice v zvezi s civilno odgovornostjo za delikte ali kvazidelikte.
42 Nazadnje, glede vprašanja, ali zahteva za pojasnila, ki jo je Commissioners na podlagi Uredbe št. 1798/2003 naslovila na danske organe, preden je sprožila postopek pri Hight Court of Justice, vpliva na vrsto razmerja med Commissioners in Sunico, je treba poudariti, da iz dokazov spisa, ki je bil predložen Sodišču, ni razvidno, da je Commissioners v postopku, ki poteka pred High Court of Justice, uporabila dokaze, ki jih je pridobila pri izvajanju prerogativ javne oblasti.
43 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 45 sklepnih predlogov, pa mora predložitveno sodišče preveriti, ali gre v obravnavani zadevi za tak primer in, če je potrebno, ali Commissioners v sporu proti Sunico in drugim nerezidentom, ki so bili pozvani pred High Court of Justice, nastopa kot subjekt zasebnega prava.
44 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tožbo, s katero organ države članice od fizičnih in pravnih oseb s stalnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s protipravnim dogovorom z namenom utaje DDV, ki je dolgovan v prvi državi članici.
Stroški
45 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da zajema tožbo, s katero organ države članice od fizičnih in pravnih oseb s stalnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s protipravnim dogovorom z namenom utaje davka na dodano vrednost, ki je dolgovan v prvi državi članici.
Podpisi